Dobrave med drugo svetovno vojno

Dobrave med drugo svetovno vojno
Avtor	Goran Lavrenčak (DAR – Digitalni arhiv Radovljica) in Miran Hladnik
Naslov	Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945
Jezik	slovenski
Datum izida	zasnutek 2014, na Wikiknjige preseljeno 2017, vpis objave v Cobiss predviden 2018
Subjekt	lokalna zgodovina, domoznanstvo, Občina Radovljica
Žanr	monografija vasi
Vrsta medija	2014 spletna knjiga
Knjiga je del zbirke/serije
Serija	Dobrave: Gradivo za monografijo o vasi
Predhodnik	Dobrave med svetovnima vojnama
Naslednik	Kronika Dobrav po 1945
Klasifikacija

Dobrave med drugo svetovno vojno

Začetek vstaje[uredi]

Drugi teden po napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je na sotočju Lipnice in Kroparice prenočil oddelek italijanske vojske. Nemci so izvedli popis neprimernih družin in jih 1. julija 1941 začeli seliti v Srbijo in NDH (Hrvaško). Nekateri so se pred izgonom umaknili na Jelovico. 20. julija 1941 je bil na Kopiščih med Vodiško planino in Malim Gregorjevcem pod vodstvom učitelja Staneta Žagarja z Dobrave, ki je imel ob tej priložnosti ognjevit govor, sprejet sklep o začetku oborožene vstaje in izrečena prisega boju do končne zmage. Zbralo se je okrog 20 ljudi, iz Krope in z Dobrave so bili med njimi Alojz Justin, Janez Strgovšek, Ivan Križnar in Jože Resman. Žagar jim je predstavil partizanski zakon in etiko (partizan mora biti požrtvovalen, iskren, samoobvladan, ne sme žaliti verskih čustev soborcev, lepo mora ravnati z zajetim sovražnikom, ne sme prejemati nagrad niti posegati v lastnino drugih itd.) in strategijo in taktiko partizanskega bojevanja. Po peturnem posvetovanju so sprejeli naslednje sklepe: ljudi, ki so prestrašeni zaradi izseljevanja, je treba organizirati v odpor v okviru OF, jih oborožiti s skritim orožjem, začeti je treba s sabotažami in manjšimi diverzantskimi akcijami, OF naj prevzame oskrbo partizanskih enot, komunisti, ki jim grozi aretacija, morajo takoj v partizane.

29. julija je bila so na Gradišču pri Vodiški planini iz okoliških skupin ustanovili Jelovško četo oz. četo Ilija Gregoriča; skupino z Vodiške planine je vodil Ivan (Johan) Bertoncelj s Srednje Dobrave, borce je zaprisegel Stane Žagar. Nekateri so imeli s seboj celo žene in otroke.

Prva žrtev je bil 10. 9. 1941 Stanko Podlipnik z Zgornje Dobrave, ki je padel pod Miklavžovcem.

Talci[uredi]

11. oktobra, je nemška policija aretirala in v Begunje od Benka v Lipnici z avtobusom odpeljala tri družine, ki so imele sinove med partizani: na Zgornji Dobravi Bertoncljeve (p. d. Hrvatove; za oskrbnika kmetije so določili Antona Pegama z Mišač), na Srednji Dobravi Vidičeve (za oskrbnika so postavili soseda Pogačnika, ki je bil z njimi v sorodu in je bil tudi za tolmača) in na Mišačah Jurmanove. Že pred tem so jih tedensko obiskovali in zasliševali doma. Nastanili so jih v sobo 11 (Belehčat) v 2. nadstropju in jih pogosto premeščali. Zasliševali so jih, kje so njihovi svojci v partizanih in grozili z ustrelitvijo, če partizani ne izpustijo dveh zajetih Nemcev, ki so jih priselili na Remčevo posestvo v Lancovem. Med zasliševalci je bil tudi Slovenec. Na športnem igrišču so jih izčrpavali s tekom, počepi in žabjimi skoki. Starejše, ki tega niso zmogli, so zbrcali. Ženske so bile nastanjene v pritličnih sobah pri zvoniku.

Zapornike so mučile stenice in bolhe v stari slami, za vsak prekršek so šli v samico. Pokonci so morali biti od šestih zjutraj do devetih zvečer. Sprva so še dobivali od doma pakete, potem pa jim jih niso več izročali, tudi tihotapljenje pošte v steklenicah z mlekom in cigaretah se je tako nehalo. Deset dni so kadili še zalogo cigaret, skritih pod vratno špranjo, potem pa so jo na prošnjo starejših zažgali. Nekateri so dobili abstinenčno krizo in bili zaradi nje pri zdravniku dr. Šarcu. Decembra so jim odvzeli osebne stvari; nekateri so pred tem pokadili vse svoje cigarete, po več hkrati. Trije obroki na dan so bili skromni, vendar okusni. Jedli so v jedilnici po ukazu Sitzen! in po ukazu Fertig! po dva in dva odšli nazaj v sobe. Ob nedeljah jim je bilo dovoljeno v času, ko so vaščani šli k maši, pri odprtih oknih prepevati.

Zaporniki z Dobrav^[1]

00988 Petschnig Ciril hingerichtet
00701 Pretnar Alojz 1910 Zg.Dobrava ni podatkov Slovenec 13.02.1943 18.07.1943 Gestapo Radovljica sum, da je član KP ubit
00823 Bohinec Matevž 1894 Dobrava Dobrava delavec Slovenec 05.08.1941 04.09.1941 Gestapo Radovljica komunist, kom. delovanje izpuščen
01406
01407
01408
01409
01410
01411
01412
01413
01414
01415
01416
01417
01461
01462
01464
01465
01466
01468
01469 Kern Paul
01491 Petrač Lipnica
01523
01887
01613
01631
02392 Simon Pogačnik roj. 7. 10 1911, 27. 11. 1943, odpuščen 1. 12. 1943

16. oktobra (na spomeniku je datum 17. okt.) so na Lancovem ustrelili prvo skupino talcev. Med njimi je bil 26-letni Franc (Frančišek) Benedičič (na spomeniku piše Rado Benedičič) z Zgornje Dobrave: »Izredno sodišče, ki ga je postavil načelnik civilne uprave na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske, je dne 16. oktobra 1941 obsodilo na smrt 20-letnega Bogomila Lebana iz Ototsche, 20-letnega Silvestra Grobovšeka iz Ototsche, 26-letnega Radota Benedičiča iz Ober-Dobrava [...] ker so se udeležili pri komunističnih zborovanjih, udeležili pri umorih, roparskih napadih in vlomih, kljub prepovedi nosili orožje, zanetili požare, urejevali pomoč komunistom in agitirali za komuniste, odnosno pomagali pri teh zločinih. Smrtna kazen je bila takoj izvršena.« -- Pravici je zadoščeno: Za komunistična zločinstva. Karawanken Bote 20. okt. 1941, št. 19, str. 5

Konec okt. 1941 sta Stane Žagar in Jože Gregorič poslala na Dobravo Ivana Bertonclja Johana s šifrirano pošto za Rudija Papeža, članam okrajnega komiteja KP. Dobila sta se pri Grilovih na Dobravi. Pisma je naslednji dan Ivan Benedičič (Grilov) nesel na zvezo v Kranj. Namesto da bi se vrnil v bataljon na Mohorju, je Johan prenočil v sosednjem Jurjevčevem skednju, ker se je naslednji dan obetal prihod partizanske literature. Terenci so tudi načrtovali dostavo hrane za bataljon, ki naj bi jo zbrali na Brezovici. Okrog treh ponoči so Nemci s psi obkolili vas in zjutraj začeli preiskovati hiše. Bertonclju je pomagal domači sin Jože, ki je natrosil na seno popra, da ga psi ne bi zavohali, Papež pa je zdrsnil po senu do zabitih vrat in tam so ga okrog desete našli. V Begunjah so ga mučili, da se mu je od bolečin mešalo. Na pod celice je pod slamo napisal: »Slovenski narod naj mi oprosti, če nisem zanj storil to, kar sem zanj storiti mogel.« Ustrelili so ga 21. januarja 1942. -- Vidic 2012: 88 sl.; Ivan Bertoncelj: Ljudska vstaja v zgornjem delu Gorenjske, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1961

Partizan pripoveduje – Poper ga je rešil. … Preden smo se lotili naloge, ki sem jo dobil, sem bil v bunkerju. Ta je bil zgrajen pod jaslimi nekega kmeta na Mišačah. V bunkerju je bilo že mraz. Ko sem hodil po snegu, me je zeblo, da sem kar šklepetal z zobmi. Bil sem slabo oblečen in obut, zato sem težko gazil na novo zapadli sneg, ki se mi je zdel se bolj mrzel, kakor je bil.

Ko sem se malo oddaljil od samotne kmečke hiše, ki je stala na robu gozda, je blizu mene zašumelo listje. Pogledal sem skozi daljnogled, ki sem ga vedno nosil s seboj. Opazil sem temne čelade. Vzel sem odlomljeno vejo, ki je bila kot nalašč poleg mene in se začel oddaljevati od gestapovcev. Za seboj sem posipal poper, da bi me psi ne izvohali. Skril sem se za bližnjo skalo. Ko sem se že dobro namestil, sem opazil poleg sebe človeka. Hudo sem se prestrašil. Toda ko sem si ga dobro ogledal, sem spoznal, da je tovariš, s katerim bi se moral sestati. Na ves glas sva se zasmejala. Toda kmalu sva zopet zaslišala lajanje. Pogledal sem okoli. Nenadoma mi zastane dih. Pod nama je korakala kolona nemških vojakov s temnimi čeladami. Spoznal sem jih. Na drugi strani skale je bila majhna dolina, skozi katere je mogoče priti v vas Dobravo. To dolino sem poznal do zadnjega grmička, saj je Dobrava moj rojstni kraj. Zavalil sem se v dolino, tovariš pa za menoj. Slišala sva nekaj strelov, tod a potem je spet vse utihnilo.

Medtem, ko sem jaz odšel, je bil naš bunker izdan. Minirali so ga.

Naenkrat je za nama zopet zapokalo. Tovariš se je pognal naprej in skočil na bližnji skedenj. Sledil sem mu. Za seboj pa sem še vedno potrosil poper. Komaj sem se malo zakopal v seno, že sem zaslišal pasji lajež. Pes se je zaganjal v sosednji skedenj, v katerem je bil moj tovariš. Nemci so ga dobili. Groza me je stresla. Mrtvega so privlekli iz sena. Sam se je ustrelil, sem pomislil in že sem hotel skočiti s skednja, toda pravočasno sem se premislil. Pes se je približal mojemu skednju, toda kmalu je odšel s solznimi očmi in kihanjem, ker je preveč vohal.

Poljubljal in jedel sem poper od veselja, čeprav ga prej nikoli nisem maral. Zakašljal sem, a sem se takoj domislil, da me je poper rešil in da me sedaj ne sme izdati. Toda takrat so Nemci že odšli. Kmalu sem zaspal od utrujenosti, toda smrt tovariša me je tako presunila, da nisem mogel tega pozabiti dolgo, dolgo časa.

Dogodek je po pripovedovanju Ivana Bertonclja - Johana za glasilo pionirjev šole »Staneta Žagarja« zapisala Ana Zupan, učenka 7. a razreda. -- Glas Gorenjske 12. 6. 1961

»Mnogi več ne verujejo v zmago. Kljub temu je nevarnost izseljevanja vedno večja (npr. pretekli teden Zgornja, Spodnja in Srednja Dobrava pri Otočah). O tem tudi pričajo izjave posameznih Nemcev, višjih funkcionarjev: izseljevanje se bo vršilo, ker je v načrtu, tudi če ne bomo zmagali, na Gorenjskem bomo ostali, ker je to naša zemlja; v 6 tednih bo vsa Gorenjska izseljena, ali pa se bomo selili mi. – Vse to priča, da hočejo okupatorji v zadnjem hipu dati Gorenjski čim bolj nemški značaj. Veliko nemških družin, raznih uslužbencev, se je neopaženo naselilo v teh krajih. -- Slovenski poročevalec 15. 12. 1941 (2/30), 2

Za 1. december so partizani na Gorenjskem justificirali 9 denunciantov v raznih krajih in na isti dan. Deseti denunciant je težko ranjen. Padli so: posestniki Košar^[2] in Pozina iz Dobrave-Otoč in Debeljak Valentin iz Lipnice; [...] En denunciant je padel v Poljanski dolini, teže ranjen pa je Pozina mlajši iz Dobrave.« -- Slovenski poročevalec 15. 12. 1941 (2/30) 2; Branko Berčič: Nekaj gradiva o narodnoosvobodilni borbi na Gorenjskem v letih 1941 in 1942, Loški razgledi 1954 (1/1)

V noči na 2. december so partizani v radovljiškem in kranjskem okrožju ubili naslednje osebe, ki so se udejstvovale kot tolmači ali konfidenti: na Zgornji Dobravi mizarskega mojstra Jakoba Ješeta in čevljarskega mojstra Jerneja Bertonclja, v Lipnici mizarskega mojstra Valentina Debeljaka (Ješetov sin je hudo ranjen) -- Ivan Jan: Cankarjevci, Glas 4. 9. 1961.

Za troje domačinov, ki so jih 1. decembra ustrelili partizani, so Nemci v Dragi pri Begunjah 4. decembra, ko so na Dobravi pokopavali mrtve, postrelili 28 talcev. Med njimi so bili 19-letni mizar Anton Bertoncelj in 32-letni mizar Jože Šlibar z Zgornje Dobrave in 21-letni krojač Franc Vidic s Srednje Dobrave. O teh smrtih časopis ni nič poročal. Pretepenega Šlibarja so morali privezati h kolu, ker ni mogel stati. V jezik so jim dali injekcijo, da niso mogli govoriti, za Bertoncljem je ostalo poslovilno pismo.

V Begunjah je po 4. decembru ostalo samo še 85 jetnikov, druge so poslali večinoma v taborišča. Do novega leta 1942 se je zapor spet napolnil, v njem se je gnetlo 500 jetnikov. Za streljanje je sprva določal žrtve izredni sodnik esesovec, potem pa je ukaz z imeni prišel neposredno z Bleda. 3. januarja so kot talca v Dragi ustrelili 30-letnega Vinka Berganta in osemnajstletnega Ivana Benedičiča z Zg. Dobrave. Ta je noč pred ustrelitvijo po pripovedovanju Alojza Vidica, ki je spal z njim pod isto odejo, govoril v sanjah: »Glej hudiče, h kolu me privezujejo, ustrelili me bojo.« Pred tem so ga Nemci pošiljali po sobah, da bi od drugih poizvedel, kje imajo partizane, vendar tega ni storil. Pri izbiri tretje skupine talcev se je po spletu okoliščin smrti izognil 58-letni Ivan Vidic z Zgornje Dobrave, ki je bil zaprt v Begunjah skupaj s sinom enakega imena.

Dobravski talci so umrli takole: v Begunjah 1941 devet: Anton Bertoncelj, Jožef Šlibar, Franc Vidic, na Lancovem 1941 Rado Benedičič, v Begunjah 1942 pet: Vinko Bregant, Ivan Benedičič, Rudi Papež, Ivan Valjavec, Vinko Šifrer, Anton Luznar. 1943 dva: Ciril Pečnik v Poljanah, 1944 Alojzij Pretnar pri Vodicah. Ivan Bizil (Zg. Dobrava, 3. 8. 1905 – Begunje, 8. jan. 1944) je kot žrtev 2. svetovne vojne zabeležen samo v knjigi Moji spomini.

Izseljenci[uredi]

5. decembra 1941 so policisti še v temi zjutraj aretirali Janeza Vidica z Mišač, obkolili izbrane domačije in stanovalcem ukazali, naj se v pol ure pripravijo na odhod. Medtem so klali in streljali njihovo živino in jo odvažali; pri Valentinu so po odhodu domačinov za pojedino pospravili 20 kokoši. Domačine (42 družin, tj. 148 ljudi od skupaj 352) so s skromno prtljago odgnali v Lipnico, od tod pa z avtobusi in tovornjaki v Šentvid pri Ljubljani, kjer so se naselili v drugem nadstropju gimnazije. V vsako učilnico so nastanili 50 ljudi, občasno tudi 80. Spali so na slami, dovoljen jim je bil le dostop do stranišča na hodniku.

V Šentvidu so se znašle naslednje družine:

Mišače

Boštjančič (Komar) – 8
Bohinc (Tomažovec) – 5
Vidic (Pušavc) – 6
Vovk (Kadunc) – 3
Koselj (Resmančkova Pepa)
Pečnik (Pogvajen) – 4
Boštjančič (Krumpek) – 2
Pegam (Ažman) – 5
Mavrer (Matijovec) – 3

Zgornja Dobrava

Pretnar (Zdevc) – 3
Mihelič (Colar) – 2
Špendov (Kosem)
Šlibar (Jurjovec) – 3
Bergant (Kajž) – 2
Avsenik (Cimperman) – 3
Vovk (Šuštar) – 3
Mravlje-Žbogar (Frtičnik) – 3
Bukovnik (pri Frtičniku)
Pretnar (Mohovec) – mati in sin
Čačova Lenka
Horvat (Pisanc) – 2
Ivanka Rezar (Kosmova)
Kejžar (Andrejc) – 4
Pfajfar (Šimenc) – 6
Berce (Koširjev Filip)
Ažman (Uk) – 5
Nagode (Bohinček) – 2
Goričan (Bohinček) – 3

Srednja Dobrava

Šolar (Zeček) – 6
Pogačnik (Jurček) – 3
Žbontar (Cjazn) – 4
Resman (Bodlaj) – 2
Bertoncelj (Šliber) – 6
Ančka in Ivana Mohorič
Marjana Šoberl (Črvičeva)
Miheli Šoberl (Črvičeva Micka)

Spodnja Dobrava

Šolar (Ještin) – 7
Justin (Matevžovec) – 7
Albinini (Pščov) – 5
Špendov (Bendel) – 8
Papler (Petrovc) – 8

Doma je ostalo 141 ljudi, šest jih je bilo pri partizanih, 7 v gestapovskih zaporih, štirje so bili ustreljeni kot talci, eden je kot partizan padel, dva pa so partizani ubili. Devet jih je zbežalo v Ljubljano, trije v Nemčijo. Deset policistov iz Kranja je dva tedna stražilo imetje izgnancev in v tem času poklalo ducat prašičev.

Nemški optanti. V »Službenem listu« z dne 7. januarja je objavljen 79. seznam oseb, ki so zaprosile za preselitev v Nemčijo (v oklepajih starost in rojstni kraj): Iz Mozlja: ... — Srednja Dobrava: Majetitsch Franc (26, Kočevje). -- Jutro 14. 2. 1942

Zaplenjeno premoženje so prodajali prednostno nemškim družinam z otroki. Nemec Steiner, upravitelj gorenjskih zaplenjenih posestev, je na Dobravo pripeljal Kočevarje: Franca Majetiča,^[3] Franca Samida, nekega Willija z nevesto ter hlapce in dekle z Doba ali Mengša. Sorodniki izgnanih domačinov so pred njimi odnašali k sebi obleko, posteljnino, orodje in gospodinjske reči. Steiner je popisoval imetje po domače in je odslovil podnartskega občinarja Jakoba Praprotnika s Prezrenj, ki je hotel, da se to opravi natančno. Živino so razporedili v tri hleve, k Bendelnu na Sp. Dobravo in k Črviču ter Bodlaju na Sr. Dobravo. Oskrbovale so jo tudi domače dekle Francka Kemperle, Mimi Švab, Francka Kozjek, Micka Mohorič. Nekaj dni so imeli v gosteh nemškega mesarja iz Kranja. Živino za zakol je poslal na Jesenice, plemensko pa na državno posestvo na Lancovo; pridelke je poslal v Gorje in Kamnik. Kočevarji so po domačijah obilno kradli mesnine, žganje in drugo in v kovčkih vozili blago v Otoče in od tod pošiljali na svoje domove. Dva Kočevarja so Nemci zaradi kraj celo zaprli. Nemci so na Dobravo vabili prave Nemce, vendar se ti zaradi bližine partizanov niso upali naseliti, čeprav so jim bile domačije všeč.

Sprva so bili Kočevarji nastanjeni pri Bodlaju, ko pa se je ta 2. 2. 1942 vrnil iz Begunj oz. iz Šentvida, so se preselili k Bendelnu na Sp. Dobravo.

Župana Antona Špendova so Nemci pustili na mestu občinskega komisarja, ko pa so ga izselili, so preselili občino v Podnart, v Pogačnikovo stavbo, v kateri je bila tudi nemška žandarmerija. Za župana in hkrati za komisarja v Pogačnikovi tovarni kozmetike so postavili Willija Pecharda, brivca iz Šentvida ob Glini na avstrijskem Koroškem, ki slovensko ni govoril.

Domačine s 13 kmetij so na prošnje kmetov, ki so jim partizani koga ubili, 16. januarja 1942 izpustili domov: Resmančkova Pepa, Krumpkovi, Matijovčevi; Mihovčevi, Andrejčkovi, Šimenčevi, Ukovi, Čačeva Lenka, Kajžev Janko, Koširjev Filip; Jurčkovi, Ančka in Ivanka Mohorič, Frvanovi; Petrovčevi. 13. marca so domov v izropane domačije izpustili še Poglajnove, Ažmanove; Pisančeve, Bohinčkove; Cjazne, Črvičeve, Šlibrove. Trije (Frančiška Pretnar in 28-letni Lojze Šlibar – Jurčjevčev, Rozalija Avsenek – Cimpermanova) so v Šentvidu umrli, na Golniku pa 3-letni Tinček Bertoncelj – Šlibrov.

24. oz. 25. januarja 1942 so v Šentvid iz Begunj preselili še nekatere zapornike, ki so imeli svojce pri partizanih ali so bili ustreljeni kot talci: Bertoncljevi (Zg. Dobrava), Vidičevi (Sr. Dobrava), Kati in mama Mohorič, Ivan Bohinc (Tomažovec), posebej tudi Jože Resman, ki so ga potem odpustili domov.

Priseljeni Kočevarji so 15. 2. 1942 prijavili na policijo v Podnartu, da je hlapec Peterka pri hiši št. 9 našel partizanske letake, vendar se ni zgodilo nič. Peterka je prevzel Tomažovčevo posestvo na Mišačah, dokler niso tja naselili Lovra Mlinarja, izgnanega iz Poljanske doline, ki je ostal brez doma, in se je Peterka preselil na sosednjo Komarjevo domačijo. Matevž Žust, ki so ga izselili iz obmejnega pasu nad Poljansko dolino, je najprej zasedel Jurmanovo, potem pa Krumpkovo posest. Na Kosmovo je prišel Anton Dolinar, na Kadunčevo Franc Zakovšek, na Jurjovčevo Janez Gale iz Javorja pri Ljubljani, na Pušavčevo Andrej Lokar, izgnan iz obmejnega pasu nad Litijo. Domačini so priseljence dobro sprejeli. Imetje izseljenih družin je upravnik Steiner razprodal ali oddal, večinoma so bili interesenti samo njihovi sorodniki.

22. marca (po drugih podatkih 23. marca) so tiste, ki so ostali v Šentvidu (13 družin, tj. 51 ljudi: Jurman, Komar, Tomažovec, Kadunc; Cimperman, Šuštar, Mravlje, Bukovnik; Ještin, Matevžovec, Pšc, Bendel) preko Rajhenburga (Brestanice) izselili v Nemčijo; svojci so se prišli od njih poslovit. V Brestanici so na mokri slami čakali tri dni.

Deset preostalih družin (31 ljudi: Pušavc, Zdevc, Hrvat, Kosem, Jurjovec, Goračeva Tončka s sinom, Kajževa; Čačkovi, Zečkovi) je šlo sredi marca v Goričane počakat na drugi transport 14. ali 15. aprila 1942. Izognila se mu je samo Antonija Vidic, ki je šla zaradi bolezni na Golnik, potem pa domov k sorodniku Lencu. Ob postanku na Jesenicah jih je sovaščan Jakob Pretnar založil s slaščicami za na pot. 17. aprila zvečer so z vlakom prispeli na cilj 30 km za Nürnbergom, od koder je bilo še dve uri peš do gradu Burg Wernfels.

Taborišče so imeli na gradu nad mestom, vodja taborišča, gestapovec, je bil po rodu menda Čeh, jedli so začuda zelo dobro, delali niso, pisali so pisma, sprehajali so se po gradu in v spremstvu tudi po mestu. Po petih tednih so 50 izgnancev (polovico od vseh v gradu) vkrcali v železniški voz za taborišče v samostanu Poxau pri Marklkofnu, kjer je bilo 300 izgnancev.

Hrana je bila za razliko od tiste na gradu Wernfels slaba, režim strožji. Po treh tednih brezdelja so julija 1942 odbrali sposobne za delo in jih razporedili po kmetijah in v delovno taborišče Dingolfing, od koder so hodili delat v tovarno sejalnih strojev Hans Glass, na žago ali k obrtnikom; Ivan Vidic je npr. delal pri čevljarju, ki je popravljal obutev izseljencev. Nedelje so preživeli pri svojcih v Poxauu. Zaradi stroge cenzure so pošto pošiljali preko prijaznih jim Nemcev. Osebnih dokumentov razen delovne karte niso imeli nobenih. Poleg zapornikov sta bili še dve sestri Rdečega križa in en pater. V tovarni so delali v dveh izmenah po 12 ur, hrana je bila štirih kategorij, zraven so delali ruski vojni ujetniki, poškodbe pri delu so bile pogoste. 1944 so prišli oficirji nagovarjat mlade izgnance, da bi vstopili v nemško vojsko. 1945 je bila večina premeščena iz podjetij na kmetije ali k privatnikom (Alojz Vidic je npr. delal pri mizarju Karlu Gumpoltsbergerju). Delo so prekinjale sirene, ki so naznanjale zavezniško bombardirane, in tek v zaklonišča.

13 družin iz prvega transporta se je iz vlaka, ki je peljal skozi Maribor in Dunaj izkrcalo v Straubingu na Bavarskem. Nastanili so jih v samostanu, kjer je bilo skupaj z drugimi izseljenci iz Slovenije in Ukrajine 200 ljudi, po 75 v sobi. Vodja taborišča jih je maltretiral in jih pošiljal na 12-urno delo. Moški nad 15 let so šli v zastražene in z dva metra visoko bodečo žico obdane barake 6 kilometrov oddaljenega taborišča Waldmühle, od koder so hodili kopat izsuševalne jarke 2 km stran, ženske pa so iz Straubinga hodile čistit po šolah in domovih ter delat na polje. Domačini so izseljence gledali postrani in jim grozili s preselitvijo v Sibirijo, učiteljice pa so maltretirale njihove otroke v šoli, tako da so šolo raje organizirali sami v taborišču. Da v Nemčiji niso prostovoljno, so uspeli domačinom povedati šele sčasoma, ko so se privadili jeziku. Anici Šolar s Sp. Dobrave je s ponarejenimi dokumenti uspeli pobegniti nazaj domov, Janez Vidic pa je v taborišču zaradi slabe oskrbe umrl za vodenico. Ironično: vodja taborišča je ob smrti prispeval venec. Z obiskovalci od doma so se sestajali na skrivnem v neki gostilni v Marklhofnu. Kadar je vodja taborišča to izvedel, je grešnike kaznoval z zaporom. Marjan Mihelič - Iko (Colarjev z Zg. Dobrave) je v tovarni moral nadomestiti obolelega delavca. Ker je neuk napravil preveč izmeta, so ga obtožili sabotaže in za 4 tedne zaprli v kazensko taborišče Mosach v severovzhodnem predmestju Münchna, kjer so pod zelo strogim režimom popravljali od zaveznikov porušene proge. Ob nedeljah je dobil celo štiri cigarete in nekaj denarja za kruh v kantini.

Galetova družina, priseljena na Dobravo, arhiv Alojz Vidic

Aprila 1945 je vodstvo taborišča pobegnilo in izgnanci so brez dela z izobešeno belo zastavo čakali na zaveznike, ki so prišli 1. maja. Izvolili so svojo upravo, ki je zaveznike šele po enem tednu prepričala, da niso Nemci in da zaslužijo polne obroke hrane, ne le polovičnih.

Teden dni po prihodu zaveznikov se je v kraj vrnil Lagerführer in v gostilni izzival s heil Hitler. Trije taboriščniki so ga zunaj ob železnici ubili in se prijavili komandi. Zaprli so jih v Dingolfing in potem v Straubing, vendar so pobegnili in se brez kazni vrnili v taborišče. Iz velikega skladišča hrane so pripeljali dva voza hrane in taboriščniki so si jo pravično razdelili.

Dogovorili so se, da bodo domov odpotovali skupaj. Po dveh mesecih in pol čakanja in posredovanja na jugoslovanskem konzulatu v Münchnu so jih 19. julija v kamionih prepeljali iz Poxaua v Dingolfing in od tam v tovornih vagonih proti domu. Jugoslovanski kapetan v angleški uniformi ni imel nobenega naloga za 260 v Dingolfingu zbranih izgnancev in so morali seznam čez noč napraviti sami na zaplenjenem pisalnem stroju. Na pot so jim dali UNRRA pakete. Jugoslovanskim Nemcem, ki so se hotili vrniti v domovino, niso dovolili vkrcanja, ker da so Jugoslavijo zapustili prostovoljno. Na Tirolskem so vlak obstopili uniformirani rojaki iz bližnjega zamreženega taborišča, ki so se jih spočetka razveselili, in jim odsvetovali vrnitev. Na vlaku so jim pustili paket, ki so ga izseljenci v strahu, da gre za peklenski stroj, izročili vodji transporta. Na Jesenicah so bili slovesno sprejeti, ob prihodu so zapeli pesem Oh, kako je dolga, dolga pot. V Radovljici so v času krajše karantene na mestu, kjer je bil včasih Merkur, priredili miting.

Izgnanci v Straubingu so bili izpostavljeni zavezniškemu bombardiranju. Zaveznike so sprejeli s slovensko zastavo, ki je je sešila Francka Šolar s Spodnje Dobrave. Po treh tednih čakanja so zavezniki prišli ponje, ker pa niso bili pripravljeni na odhod, so jih šele po dveh mesecih odpeljali v zbirno taborišče Degendorf pri Passauu in od tod 20. julija 1945 z mobiliziranimi vozniki v Lesce in v karanteno v Radovljici. 22. julija so se tako na Dobrave vrnile družine Komar, Tomažovec, Kadunc; Cimperman, Šuštar, Mravlje in Bukovnik, ki je stanoval pri Frticu na Zg. Dobravi; Ještin, Matevžovec, Pšc, Bendel. Dislocirane družine so se vračale vsaka zase: 10. julija Jurman iz Straubinga in Pušavc iz Poxaua, 18. julija Hrvatovi iz Poxaua, 23. julija Zečkovi in Čačkovi, 30. julija Zdevc, Gorač, Kosem, 8. avgusta iz Weissenburga Krista Pečnik z otrokoma, 30. novembra Kajževa iz Poxaua, 5. maja 1946 Jurjevčevi, tudi iz Poxaua. Ob vrnitvi izgnancev so njihove domove zapustili tisti, ki so jih medtem tja naselili, ostale so le družine Žust, Bogataj in Gale.

Taborišče Feinbach 1942: Zdevčevi, Tomažovčev ata in Jurjovčeva mama ter sin Filip. Arhiv: Dobrava in Dobravci

Taborišče Burchhausen po osvoboditvi 1945, na sliki so tudi Kavčičevi otroci iz Kamne Gorice. Arhiv Alojz Vidic

V taboriščih je umrlo šest prebivalcev Dobrav, štirje že v Šentvidu (Lojze Šlibar, Frančiška Pretnar, Rozalija Avsenik oz. Ovsenek, Tinček (Valentin) Bertoncelj; vsi so pokopani na Dobravi, prvi trije po prekopu). Bronka oz. Bronislava Koselj (Vovkova) je bila rojena Stanetu Koselju in Ani Mohorič na Zgornji Dobravi. Pri dveh letih ji je umrla mati, zanjo je skrbela stara mati – Vovkova na Zgornji Dobravi. 5. 12. 1941 je bila izseljena tudi Vovkova družina. Iz zbirnega taborišča za izseljence v Št. Vidu nad Ljubljano so bili poslani v Straubing na Bavarsko, kjer je Bronka pri štirih letih umrla; pokopana je v Straubingu. -- Radovljiški zbornik 1990. Janez Vidic je pokopan v Frontenhausnu. V zaporih in internaciji je bilo skupaj 258 prebivalcev, kar je več kot polovica. V nemškem izgnanstvu je bilo 23 družin z 89 družinskimi člani, 24 družin z 80 člani pa se je po dveh mesecih vrnilo iz Šentvida domov. Med domobrance, kamor so jih vabili na zaslišanjih v Ljubljani, se ni vključil nihče.

Repatriacijski dokument 1945; arhiv Ivan Križnar

Slavko Šolar (1928–2008): Moja leta v nemškem logorju[uredi]

Ko se je začela druga svetovna vojna, nas je v naši domači vasi na Srednji Dobravi poučeval Stane Žagar, ki je bil že pred vojno zaveden komunist. Večkrat nam je v šoli govoril o komunizmu, a smo bili premladi, da bi ga razumeli. Najbrž je bilo z Žagarjevim delovanjem povezano nemško maščevanje nad nami, vaščani vseh treh Dobrav. Leta 1941 je bila zelo huda zima z veliko snega. Navsezgodaj zjutraj, 6. decembra, ravno na Miklavžev dan, so Nemci obkolili našo hišo. Ko je oče Janez šel krmit živino, mati pa je nesla hrano prašičem, sta opazila, da se okrog hiše potikajo oboroženi Nemci. Mi otroci smo zgodaj vstali, kot da bi nekaj slutili, in se stisnili okrog tople peči. Nato so Nemci prihrumeli noter, nam po nemško ukazali, da moramo biti v pol ure pripravljeni za odhod v neznano. Vsi smo bili hudo prestrašeni. V naglici smo vzeli najnujnejše stvari ter se na vasi pridružili drugim vaščanom, ki so bili prav tako pregnani z domov.

Najprej so nas odpeljali v Šentvid v Škofove zavode. Po nekaj mesecih, sredi aprila 1941, so nam zaukazali odhod in veselili smo se v veri, da gremo nazaj domov. A so nas peljali mimo naših domov, v logorje na zgornjem Bavarskem, v kraje Nϋrnberg, Dingolfing, Gankoff, Poxau ... Povsod so nas razkropili. Naša družina in še nekaj sovaščanov je ostalo v graščini v Poxauu. Natrpali so nas v prostore, kjer smo ležali kar po tleh. Tam smo se srečali z izseljenci iz drugih krajev Gorenjske.

Takrat sem bil star 13 let. Pri starših sem ostal le malo časa. Mlade so nas odpeljali proč delat v ceglarno, ki je bila od graščine oddaljena eno uro hoda. Tam smo garali po cele dneve, le opoldne smo dobili skromno kosilo, zvečer pa sva se s prijateljem Alojzom Vidicem peš vračala nazaj k staršem. V skupni graščinski menzi je bila hrana zelo pičla, vsega je primanjkovalo, a sem bil vesel, da sem bil spet pri svojih.

Po kakih štirih mesecih dela v ceglarni sem bil premeščen na kmete. Moj prijatelj Franc Mlakar, doma iz Šenčurja, približno mojih let, je bil dodeljen h kmetu, ki je bil od "mojega" kmeta oddaljen kake pol ure hoda. Odtlej sva s Francem postala dobra prijatelja in gojila prijateljstvo tudi po vojni vse do njegove smrti. V teh štirih letih sem služil pri dveh kmetih. Pri prvem je bilo zelo slabo. Trdo sem moral delati od petih zjutraj in vse do desetih zvečer. Spal sem kar v hlevu pri živini v kotu na slami, tudi umival sem se v hlevu. Obleke mi je primanjkovalo, čevlji od doma so se mi strgali; nosil sem večinoma cokle in ovijal noge v šufece, tako da me je v noge stalno zeblo.

Pri hiši je služil tudi neki Poljak, ki je vodil kmetijo, medtem ko je bil gospodar na fronti. Ta Poljak je bil zelo hudobnega značaja, stalno me je priganjal k delu, mene slabotnega nedoraslega fantiča. Zanj nikoli nisem bil dovolj priden. Enkrat pa me je na polju skoraj do smrti poteptal podivjani junec; komaj da sem se mu skril pod voz. Dela je bilo na kmetiji s sto glavami živine ogromno, ljudi za delo pa je bilo premalo. Za hišo sta skrbeli mati in dekla Fani, ki mi je bila celo malo všeč. A kaj bo zdravemu, odločnemu dekletu mar en slaboten, sramežljiv fant!

Kmalu so pripeljali še dva močnejša starejša moža, tako da se je potem delo malo razporedilo. A po dveh letih so me poslali delat k drugemu kmetu, približno eno uro stran od prve kmetije. S Francem Mlakarjem sva se vsako nedeljo dobila in skupaj pešačila poltretjo uro na obisk k staršem v Poxau, zvečer pa sva se vračala nazaj vsak k svojemu kmetu. Novi gospodar je bil boljšega srca in mi je dal za na pot celo malico. Tudi gospodinja na tej drugi kmetiji je bila zelo dobra do mene, tako da mi stradati ni bilo treba, a delali smo še dlje, od štirih zjutraj do desetih zvečer. Živine so imeli tu še več. Spal sem v sobici nad hlevom skupaj s še dvema izseljencema. Pri tej družini sem se naučil vsakršnega kmečkega dela, zadovoljen sem bil z njihovim odnosom, a vseeno me je mučilo domotožje. S čistočo je bil pa še vedno križ. Nekoč sem dobil uši, ki so me grizle, vse dokler nisem spet utegnil iti v Poxau, kjer me je sestra Francka končno rešila golazni, za kar sem ji bil zelo hvaležen.

Kljub težkim časom so štiri leta hitro minevala in vedno pogosteje so nam na ušesa prihajali glasovi o koncu vojne. Sredi poletja 1945 sem zbolel za hudo angino, tako da nisem mogel ne govoriti ne jesti. Mati mi je dejala, naj grem v sosednje mesto Dingolfing v bolnico, a sem se bal, da me kot tujca ne bodo sprejeli. Kljub temu sem se podal na pot. Noge so se mi šibile v kolenih, ko sem ves izčrpan prispel do manjše bolnice. Bil sem brez vseh dokumentov pa tudi spregovoriti nisem mogel, kar me pravzaprav rešilo, saj tako niso vedeli, da nisem Nemec. Spravili so me v posteljo in mi dajali zdravila, tako da se mi je stanje počasi izboljšalo. Ko sem se po kakšnem tednu zjutraj počutil skoraj zdravega, sem skozi okno opazil, da so vsi odhajali od tam in ko nekaj časa v sobo ni bilo nikogar, ne sestre ne zdravnika, sem se na hitro odločil, da se tudi sam poberem. Slutil sem, da je nemška vojska končno res kapitulirala, kot se je že nekaj časa šušljalo. Na poti proti Poxauu me ni nihče ustavljal. Starši so bili zelo v skrbeh zame, saj niso vedeli, da sem ostal v bolnici. Prispel sem še ravno pravi čas, saj so dobili ukaz, naj spakirajo svoje stvari ter se vrnejo v domovino. Tako smo bili veseli drug drugega, da se tega ne da opisati.

Dne 27. julija 1945 se nas je cel transport izseljencev pripeljal nazaj v Slovenijo. Dom smo našli popolnoma izropan. Veliko dela nas je čakalo, a kaj bi to, saj smo bili presrečni, da smo lahko spet doma. Vsi člani družine razen brata Ivana, ki je 23-leten padel v partizanih pod Blegošem, smo vojno preživeli.

Od prijaznih ljudi s kmetije na Bavarskem se sploh nisem poslovil, ker se je zaradi bolezni in konca vojne vse obrnilo po svoje, sem se pa dvajset let po vojni z ženo Tončko in prijateljem Francem Mlakarjem odpravil tja na obisk, tako da smo zamujeno v prijateljskem klepetu in obujanju spominov za silo nadoknadili.^[4]

V Ljubljani[uredi]

Aretaciji in izgnanstvu so se izognili Jože Mihelič (Colar) in Ivan Bohinc (Tomažovec) ter Joža Horvat z Zgornje Dobrave; prva dva sta se umaknila v Ljubljano.

Partizani[uredi]

Neukročena Dobrava. Dobrava pri Kropi z okolico je bila v letu 1941 glavna opora prve večje partizanske enote na Gorenjskem — Cankarjevega bataljona. Z Dobrave so odhajali borci, kmetje so dajali hrano, žene so zbirale obleko itd. Tako so ugotavljali tudi v nemških komandah. Zato so hoteli ta kraj brezpogojno ukrotiti. Tako so pred 20 leti — 5. decembra — izselili iz tega kraja kar 45 družin in jih poslali v koncentracijska taborišča. -- 20 let ljudske revolucije. Glas 9. 12. 1961

[1941] Medtem ko smo spali, so kuharji pripravili kosilo. Zdaj nam ni manjkalo nič drugega kakor še nekaj počitka. Ta je trajal do naslednjega dne zvečer, ko smo se spet pripravili na pohod. Bili smo radovedni, kam nas bo peljala pot, posebno, ko so nas razdelili na dva oddelka. Potem smo zvedeli, da je eden namenjen v Dražgoše, drugi, v katerem sem bil tudi sam, pa proti Dobravi pri Kropi ... po živež. -- Ivan Jan: Cankarjevci. Glas 4. 11. 1961

»Banditi so isto noč vlomili v podružnico zadružne delavnice DAF (Deutsche Arbeitsfront — Nemška delovna fronta) na Zg. Dobravi, okraj Radovljica in pokradli za 4000 RM blaga, nato pa v hiši neke izseljene osebe razbili vrata in omare ter pokradli perilo in obleke. Na Sp. Dobravi pa so prisilili hlapca Zupana, da je vpregel konje in naložil na voz krmo iz gospodarjevih zalog, nakar so hlapca odvedli s seboj kot talca. Vendar je Zupanu uspelo pobegniti ...«

Tako torej: oni so pri nas kot okupatorji lahko ropali in izseljevali, partizani pa ne bi smeli delati prehranjevalnih akcij. To naj bi pri njih izzvenelo kot vlamljanje in ropanje. V zvezi s tem ni težko uganiti, kaj so hotele okupacijske oblasti. Pri ljudstvu naj bi se širila propaganda, da uporniki niso nikakršna vojska svojega ljudstva, temveč navadne tolpe, ki divje žive po gozdovih , odtrgane od ljudi in se preživljajo in izživljajo z ropanjem in ubijanjem. -- Ivan Jan: Cankarjevci. Glas 13. 11. 1961

19. aprila 1943 so Nemci v Lipnici pri Kropi ustrelili deset talcev za povračilo partizanski akciji, v kateri sta bila na tem mestu ubita dva žandarja. Angela Dobre (Jarčeva) s Spodnje Dobrave je ustreljenim prinesla rože, zato so jo zaprli.

V začetku 1944 je Ivka Križnar med mladino organizirala partizanske kurirje: Marijo Koselj (Mežnarjeva Micka), Ivanko Koselj in Francko Heinrihar. Sredi 1944 so bili sprejeti v SKOJ, oktobra pa v partijo. Jeseni 1944 so Nemci ujeli partizana, ki ga je Micka Koselj iz Lipnice vodila v Otoče, kjer je bila njena zveza Tilka Grobovšek. Ujeti je v mučenju izdal svoje stike. Micka Koselj je morala zato skupaj z drugimi aktivisti (dekletom sta se pridružila Zdravko Debeljak in Vinko Šparovec) v partizane, kjer je bil pri komandirju Gorenjskega vojnega območja Albinu Drolcu - Krtini že njen brat Jože kot kurir, Tilko pa so Nemci cel mesec mučili, da se ji je od hudega zmešalo. Najprej so se skrivali v Kropi (v Kotlu), potem pa so odšli v komando Gorenjskega vojnega območja v Farji Potok, kjer je Micka pomagala v kuhinji, njen oče in sestra Ivanka pa v čevljarski delavnici. Micka je videla, kako je v bitki na Poreznu omahnil v smrt kasnejši narodni heroj Andrej Žvan - Boris. -- Po pričevanju Micke Koselj.

Partizanski rekruti iz Ljubnega. Če je potem lastnik našel lestev, je težko reči. Partizani so se v gosjem redu hitro umikali skozi goščavo ob Savi navzdol. Pred Mišačami so se ustavili. Pred Komarjevo hišo, tiho in zapuščeno — saj so Nemci Komarjeve izselili — so premišljevali, kam bi. Odprt Komarjev skedenj pa je vabil do kože premočene partizane. Vstopili so, Španov Janček kot vodnik pa brž k Boštjanovcu po pomoč. Prva je prišla na pod Zakovškovca, za njo pa še nekaj žensk. Hitro je bilo zmenjeno. Žene domov zakurit v peči, partizani pa vsi obleko s sebe do nagega in na kup. Kljub resnosti položaja je Gusteljnu ušlo: »Fantje, zanimivo bi bilo, če bi zdaj prišli Nemci!« Ko so prišle ženske po obleko, je trideset nasmejanih obrazov kukalo iz slame in sena. Gusteljnu še danes ni jasno, kako so se mogle mišaške ženske v dobrih dveh urah vrniti — s popolnoma suho obleko. Zjutraj so jim na skednju postregle še s toplimi žganci in mlekom. Kar štiri dni so bili v gosteh na Mišačah, dokler se ni odprl prehod čez Savo. Grobovškova Cilka iz Otoč jih je sredi noči pospremila čez otoški most. Tako so vse, kar so si naložili v Martinj vrhu, prinesli pod Stol. Od tedaj so Gustelj in tovariši imeli vse, kar partizan mora imeti. / France Cvenkel [opis je iz začetka maja leta 1944.] -- Glas 15. 8. 1975

Francka Drolc – Sonja. 1944. je Sonja dobila posebne naloge. Bila je članica Okrožnega odbora OF za Jelovški rajon in s sodelavci ustanavljala vaške odbore OF in AFŽ v Kropi, na Poljšici, v Lipnici, na Mišačah. Nevarno je bilo to delo na terenu, a vseeno za žensko veliko manj naporno kot tisti strašni, dolgi, neskončni pohodi, ko si zaspal kar med hojo, pretrgal vezo in naenkrat ni bilo nikogar pred teboj … -- Glas 7. 5. 1982

Miniranje na Dobravi. 1. februarja 1945 [...] Ena četa 2. bataljona je odšla prek Jamnika in Krope na Srednjo Dobravo. Javili so jim, da bodo Nemci in domobranci uredili v župnišču in v šoli svoji postojanki. To je morala ta četa preprečíti za vsako ceno, ker bi taka postojanka usodno ovirala partizanske premike na območju Podnart-Kropa-Jamnik. Četa je po globokem snegu prišla na mesto še za dne, si od daleč ogledala položaj ter ugotovila, da v bližini ni sovražnikovih patrulj. Ob pomoči stanovalcev bližnjih hiš so borci iznesli pohištvo iz župnišča in šole ter zaminirali obe zgradbi. Minirali so še zvonik in nato počakali na temo. Ob mraku so zakurili podstrešje obeh zgradb in ko je ogenj podrl ostrešja ter osvetlil zimsko pokrajino, so aktivirali še mine in se naglo umaknili, da jim ne bi Nemci iz Kamne gorice in Podnarta presekali umik. Nekaj močnih detonacij je opozorilo Nemce v bližnjih postojankah, da je na delu partizanska vojska. Medtem se je četa že neopazno pomikala ob robu Krope proti Jamniku. Ustavila se je na neki vzpetini in opazovala uspeh svoje akcije v dolini. Ogenj, ki so ga mine še bolj razpršile, je še vedno osvetljeval planoto Srednje Dobrave, tišino zimske noči pa so parali dolgi rafali nemških šarcev. Streljanje je odmevalo tik ob vznožju Jamnika. Sovražnik je bil prepričan, da je partizanska enota nekje v trikotniku Otoče-Kropa-Podnart. Kot že večkrat, se je tudi to pot uračunal, saj so medtem odredovci hitro merili pot proti Železnikom. Akcija je preprečila postavitev sovražnega oporišča na Srednji Dobravi. -- Tone Lotrič: Škofjeloški odred. Ljubljana: ZB, 1971 (Knjižnica NOV in POS). 183.

Nov komunistični zločin na Gorenjskem. Komunisti so uničili cerkev na Srednji Dobravi in šolo v Ovsišah. V noči od 1. na 2. februar se komunistični zločinci tolovajske brigade »Prešeren« zagrešili nov grozen zločin v gorenjskih vasicah Srednji Dobravi in Ovsišah. V omenjeni vasi so komunistični zločinci pridrveli okrog enajste ure. Kakor poosebljeno zlo so se zločinci priplazili do župnišča in šole v Ovsišah in do cerkve v Srednji Dobravi. Kmalu nato so prestrašeni ljudje zaslišali strašno detonacijo. Komunisti so z dinamitom razrušili šolo v Ovsišah in cerkev v Srednji Dobravi. S tem so komunistični zločinci prizadejali narodnemu premoženja velikansko škodo. Od šole v Ovsišah je ostal le še kup razvalin, cerkev v Srednji Dobravi pa jo ostala brez zvonika, izgubila pa je ravno tako tudi celo vzhodna stran. Prav tako jo bilo močno poškodovano župnišče. -- Slovenec 11. 2. 1945

V partizanih so padli: Stanko Podlipnik je padel leta 1941 v Lipnici, Stanislav Žagar in Anton Vidic 1942 na Planici nad Crngrobom, Žagarjev sin Stanko na Okroglem (1942), Anton Benedičič na Jelovcu (1942), Živo Pretnar v Otočah (1942), 1943 so padli Ivan Šolar nad Farjim Potokom, Dušan Pogačnik (Valentinov) nad Kropo, Joško Pretnar pri Turjaku, Jakob Mohorič pod Mohorjem, Martin Maurer na Rakitniku, Anica Šolar pri Žabnici.^[5] 1944: Franc Gregorčič pri Idriji, Anton Benedičič nad Tržičem, Anton Dolinar pri Leskovcu, Andrej Boštjančič pri Kamniku, Ivan Rozman na Jelovici. 1945: Nada Žagar pri Splitu, Ciril Osterman na Jelovici, Mara Paplar na Poreznu. Ivana Cengleta - Kroparčka iz Kamne Gorice so 22. 11. 1944 v Lipnici ubili belogardisti. Cengle je bil član kurirske postaje D, ki je imela sedež na desnem bregu Save.^[6]

21. oktobra 1946 so posmrtne ostanke 17 padlih (po drugih podatkih 11, med njimi sta tudi dva s Prezrenj) svojci prenesli v skupni grob na Dobravi. Drugi so pokopani takole: Jože Gregori v Kranju, Anton Benedičič v Radovljici, Jožko Pretnar na Turjaku, Franc Gregorič in Tone Dolinar nad Idrijo, Lovro Debelak nekje na Primorskem, Vinko Stružnik v Šenčurju. Neznano kje so pokopani Vinko Lotrič, ki je padel na sremski fronti,^[7] Franc Kotnik, Stanko Urh in Franc Žbogar. Talci so pokopani v Begunjah in v Dragi, Anton Luznar pa na grobišču protifašističnih borcev v avstrijskem Gradcu. Ni tudi podatkov o grobu Pavleta Kerna, ki so ga partizani zaradi izdaje pri Okroglem likvidirali leta 1942.

Na posameznih nagrobnih kamnih z zlomljenim klasom je naslednjih 17 borcev: Ciril Osterman, Anton Benedičič, Stanko Podlipnik, Franc Pretnar, Dušan Pogačnik, Ivan Šolar, Martin Maurer, Andrej Boštjančič, Jakob Mohorič, Anica Šolar, Alojzij Pogačnik, Filip Jerala, Anton Vidic, narodni heroj Stanko Žagar, Stane Žagar ml., Nada Žagar, Marija Papler.

Na osrednjem kvadru pa je 35 imen žrtev fašizma z Dobrav: Anton Benedičič, Franc Benedičič, Ivan Benedičič, Vinko Bergant, Anton Bertoncelj, Tinček Bertoncelj, Lovro Debelak, Tone Dolinar, Franc Gregorčič, Joža Gregori, Silvo Grobovšek, Ciril Grobovšek, Franc Kotnik, Bogomil Leban, Stanko Leban, Vinko Lotrič, Anton Luznar, Franc Mohorič, Franc Žbogar, Rozalija Ovsenik, Rudi Papež, Ciril Pečnik, Alojz Pretnar, Frančiška Pretnar, Jožko Pretnar, Ivan Rozman, Vinko Stružnik, Vinko Šifrer, Jože Šlibar, Lojze Šlibar, Stanko Urh, Ivan Valjavec, Franc Vidic, Janez Vidic, Bronislava Volk.

Partizanska tehnika Meta[uredi]

Začetek partizanske ciklostilne tehnike Meta sega v avgust 1942, ko je prišel Adolf Arigler – Bodin v štab I. grupe odredov. Razmnoževati je začel na pisalnem stroju. Po akciji I. grupe odredov v Kropi 27. 8. 1942 so dobili rotacijski in ročni razmnoževalni stroj, pisalne stroje, tehnični material in papir. Tako so bile zagotovljene tehnične in materialne možnosti za obsežnejše delo. Ustanovili so tehniko Meto.

Za delo tehnike so poiskali prostor v majhni skalni votlini na Jelovici, nedaleč stran od Jamnika in kolovozne poti z Jamnika v smeri Mošenjske planine. Razmnoževal se je tudi v oglarski koči v bližini. Pri iskanju boljše lokacije so v neposredni bližini odkrili večjo in bolj skrito votlino. V tej votlini je delala tehnika od oktobra do 15. decembra 1942. Vodji tehnike Adolfu Ariglerju – Bodinu je pomagal Mato, prej borec Selške čete. V oktobru je bil tehniki dodeljen Milovan Ilich – Kostja, študent slavistike. Zaradi mraza in snega, predvsem pa pri prenosu razmnoženega gradiva, se je štab 1. grupe odredov odločil, da tehniko preselijo v dolino. Prostor za bunker je 11. decembra 1942 odstopil Ciril Pečnik z Mišač (Pogvajnov).^[8] Bunker je bil skrit v kleti pod hlevom. Napravili so ga tako, da so zazidali vrata, ki so vodila vanj iz kleti pod stanovanjsko hišo. Vzdolž stene so postavili police za sadje in tako popolnoma zabrisali dejstvo, da je za steno prostor. Vhod v bunker je bil skozi živinske jasli iz hleva nad bunkerjem. Malo kletno okno je dobro zakrivala skladovnica drv, ki je bila zložena ob steni hleva. Zaradi tega sta bila svetloba in zračenje slaba. V prostor so napeljali elektriko. V njem so se zadrževali in delali prvi partizani, člani rajonskega komiteja KPS Kropa, med njimi Ivan Bertoncelj – Johan, Stane Kersnik – Jelovčan in Vinko Hafner. 27. decembra so prenesli na Mišače vso tehniko z Jelovice.

Bunker so v drugi polovici decembra prilagodili potrebam tehnike. Vanj so namestili stroje in druge tehnične pripomočke, ki so jih prinesli z Jelovice. Z rednim delom so pričeli 3. januarja 1943. Za varnost in prehrano osebja sta skrbela zakonca Ciril in Krista Pečnik. Od tedaj je bila ciklostilna tehnika Meta priključena Pokrajinskemu komiteju KPS za Gorenjsko. Vodil jo je, delal v njej in na zvezah oddajal literaturo Adolf Arigler – Bodin, vse do 14. 3. 1943, ko je odšel v pokrajinsko vodstvo tehnik na Gorenjskem.

Razmnoževali so radijska poročila v 100–370 izvodih, pesmi (110 izvodov na 440 straneh), letak K orožju Slovenci v 250 + 400 izvodih, letak Resnica o nacionalizmu in nacionalistih v 50 izvodih, gorenjsko izdajo Slovenskega poročevalca na 300 str. v 60 izvodih, Naša žena v 200 izvodih itd. Tehniko sta oskrbovala z vsem potrebnim materialom Jože Luznar – Tilen iz Lipnice in Matija Rešek – Volbenk iz Kamne Gorice. Imela sta zvezo z vodjo tiskarne Sava v Kranju Jožetom Pogačnikom, ki ju je povezal še s prodajalci papirnice tiskarne Sava Jožetom Novakom, Ignacom Šumijem in Mimi Čop. Vsi ti so za plačilo dobavljali za tehniko ves tehnični material v zadostnih količinah.

Vodstvo tehnike je prevzel Viktor Jurkas – Bine, ki je bil prej v Okrožni tehniki KPS Jesenice. V pomoč in za kurirja je prišel v Nemiljah ranjeni Ivan Pogačnik – Ivko iz 1. grupe odredov. V tehniki je ob delu okreval. Tehnika je delala do 7. aprila 1943 (po drugih podatkih do 8. aprila), ko je bila izdana in uničena. Do izdaje je prišlo zaradi tega, ker je Pečnik, ki je bil zaposlen kot železničar na postaji v Kranju, zaupal svojemu sodelavcu Loju, da ima v hiši partizansko tehniko. Pečnik je bil prepričan, da je Lojo zanesljiv, v resnici pa je bil gestapovski agent. Lojo si je bunker ogledal in že drugi dan pripeljal nemško policijo. Obkolili so hišo in gospodarsko poslopje. V hlevu so odkrili vhod v bunker, pri odmetavanju skladovnice drv pa okno. Osebje so pozvali k predaji. Vodja tehnike je bil v tem času službeno odsoten. V bunkerju sta bila tehnik Jurkas, kurir Pogačnik, poleg njiju pa še Karel Preželj, sekretar Okrožnega komiteja KPS Jesenice.

Na poziv za predajo so odgovorili z ognjem, nato pa je policija zasula bunker z ročnimi bombami. Viktor Jurkas je bil takoj mrtev, Karel Preželj pa ranjen. Prosil je preživelega Ivana Pogačnika, naj ga ustreli, vendar ta tega ni mogel storiti, zato se je Jurkas poskušal ubiti sam, vendar pri tem ni bil uspešen in je obstrelil Pogačnika. Končno je Pogačnik uslišal njegovo željo in se potem predal Nemcem. Ti so ga pretepli, zaprli v Begunje in ga čez nekaj dni ustrelili kot talca.

Še isti dan je gestapo na postaji v Kranju aretiral Cirila Pečnika, ga zaprl v graščini v Begunjah in tudi ustrelili kot talca. Pečnikovo ženo z otrokoma Milanom in Slavko pa so 8. aprila 1943 poslali v internacijo v Weisenburg na Bavarsko. Preživeli so vojno in se vrnili domov. -- Življenjepisi žrtev NOB v občini Radovljica, Po poti spominov: Radovljiški zbornik 1990; Glas Gorenjske 15. 6. 1959; Jamnik in tehnika Meta – Gorenjska med NOB, 1983

Partizanska tehnika v Mišačah pri Kropi. Bunker v stari kleti pod Pečnikovim hlevom je bil dobro skrit in preden se je naselila v njem partizanska tehnika, je bil sedež rajonskega komiteja Kropa, potem je bil nekaj časa v njem celo štab II. grupe odredov, torej štab gorenjskih partizanov. Ta je potem odločil, da se vanj prenese tehnika z Jelovice, od koder so v zimskem času le s težavo prinašali literaturo. Tako je začela v vasici Mišače pri Kropi delovati partizanska tehnika in tiskala brošure, časopise in radioporočila, vse, na kar so aktivisti na terenu in borci v borbenih jedinicah. Partizanska tehnika v Mišačah pri Kropi je delala za okrožna komiteja Jesenice in Kranj in je imela tričlansko »posadko«. Tehniko so zaradi izdaje razrušili Nemci aprila 1943. -- Glas Gorenjske 19. 11. 1955

Po stezah partizanske Jelovice - Pri Pečniku na Mišačah. Ko se bo radovljiški odred na Dan borca, 4. julija odpravil na pot proti Jelovici, bo med Lancovim in Srednjo Dobravo korakal tudi mimo Mišač. Mišače imajo marsikaj skritega v svojih nedrih. Tamkajšnji ljudje bodo lahko povedali mimoidočim zanimive in važne dogodke iz predvojne dobe, pripovedovali bodo o Stanetu Žagarju, povedali o dogodkih med vojno in tako dalje.

Ena od pomembnih stvari v tej mali vasici na severnem pobočju dobravske planote je domačija Pečnikovih. Mnogi aktivisti in partizani so poznali to hišo, hodili so tam mimo dokler ... Že 1942. leta so tam aktivisti pripravili primeren bunker. Že tisto zimo je bil preurejen za tehniko I. grupe odredov, ko se je morala edinica zaradi snega in hude zime približati dolini. Decembra 1942. leta so tam razmnoževali tudi Slovenski poročevalec. Mesec dni kasneje so razmnoževali radijska poročila zaveznikov o položaju na bojiščih. Po padcu Pokrajinske tehnike v Poljanski dolini januarja 1943, je bila tehnika na Mišačah edina, ki je še ostala na Gorenjskem. Tehniko je organiziral in vodil Adolf Arigler - Bodin. Bunker tehnike je bil dokaj prostoren. Tako je za nekaj časa našel v njem zatočišče tudi štab I. grupe odredov (komandant Stane Kersnik in komisar Vinko Hafner). Večkrat so se tja zatekli tudi člani rajonskega komiteja in drugi aktivisti. Terenska organizacija je skrbela za hrano in drugo.

Tako je tehnika delovala nemoteno do 8. aprila 1943. Takrat pa ... Nenadoma so prišli Nemci. Vse polno jih je bilo. Obkolil i so hišo. Domači so slutili nekaj hudega. Zaskrbelo jih je ob misli na bunker in na življenja tovarišev v njem.

Da je bil njihov strah upravičen, so se kaj kmalu prepričali. Nemci so brž odkrili vhod. Pozvali so partizane, naj se predajo. Namesto odgovora so slišali le strele.

Nemci so bili razjarjeni. Niso pričakovali takega odpora. Bunker so srdito zasuli z bombami. V bunkerju sta padla Viktor Viktor Jurkas - Bine in sekretar okrožnega komiteja za Jesenice, Karel Prezelj. Slednji je bil na poti iz Poljanske doline in se je tamkaj le po naključju ustavil. Prav tisti dan so Nemci tam teže ranili tudi Ivka Pogačnika iz Založ, ki so ga pozneje ustrelili kot talca.

Seveda so Nemci obračunali tudi z družino. Odgnali so vse. Gospodarja te hiše, Cirila Pečnika so v Selški dolini ustrelili kot talca. Ženo in dva otroka pa so poslali v nemško internacijo. -- Glas Gorenjske 15. 6. 1959

Partizanska tiskarna. Mesece in mesece so si Nemci prizadevali, da bi odkrili partizansko tiskarno na Mišačah pri Kamni gorici. V njej so vsak dan tiskali na stotine letakov, radijskih poročil, v njej sta nastajala Naša žena in Slovenski poročevalec. Prebrskali so vse hiše, preiskali vsako ped zemlje, a tiskarne vse do 7. aprila leta 1943, ko je bila izdana, niso našli. Tudi na Mišačah ni razen gospodarja Cirila Pečnika - Poglajena nihče vedel zanjo. Že leta 1941 je gospodar Ciril Pečnik skupaj z Ivanom Brtoncljem - Drinovcem in Šiško zgradil v svojem hlevu bunker, tako, da je v stari podrti kleti napravil prostor. Najprej je v njem deloval rajonski komite Kropa, nato pa štab I. grupe odredov. Ker so partizani pozimi zelo težko prenašal iz Jelovice časopise, letake in drugi propagandni material, so sklenili preurediti ta bunker v tiskarno. Prinesli so ves potrebni material, stroje in papir. Da pa bi bilo življenje v tem podzemnem rovu lažje, so napeljali elektriko. Zasilni izhod so preuredili v zračnik, tako da so vhodno lino zamaskirali z drvmi in dračjem. Gospodar Ciril je ta bunker pokazal tudi »dobremu« prijatelju Lojzu, vendar ga je ta neprevidnost stala kasneje njegovo in še tri mlada življenja.

Življenje v tiskarni je vse leto 1942 teklo normalno in mirno kakor da ne bi bilo vojne. Kurirji so vsak dan prinašali gradivo in odnašali letake ter drug partizanski tisk. Da bi bili še bolj povezani s svetom, so si prizadevni partizani — tiskarji nabavili radijski sprejemnik.

Nemcem je bila tiskarna boleč trn v peti. Nobena preiskava ni zalegla, vendar se jim, je aprila leta 1943 le nasmehnila »sreča«. Ko so že mislili, da so bili napačno obveščeni in da na tem območju ni tiskarne, se je našel izdajalec. Premamila ga je sla po denarju. Za nekaj mark je prodal štiri mlada življenja.

Brnenje motorjev je 7. aprila leta 1943 prebudilo številne Mišačane. Bil je lep dan in točno dve leti vojnih strahot sta minili. S strahom so opazovali nemško kolono, misleč da bodo Nemci spet selili (pred dvema letoma, 4. decembra 1941, so bili Nemci odpeljali v internacijo devet družin). Vendar so Nemci tokrat med živalskim kričanjem obkolili domačijo Cirila Pečnika-Poglajena.

Toda usodnega dne so bili v tiskarni Karel Preželj, prvoborec z Javornika in član pokrajinskega komiteja za Gorenjsko, ter partizanska tiskarja Ivan Pogačnik - Ivko iz Zaloš pri Podnartu ter Bine, o katerem ni znano ničesar razen partizanskega imena. Po kratki borbi so Nemci zavzeli bunker, uničili tiskarno, ubili dva partizana: Karla Prežlja in Bineta, Ivana Pogačnika - Ivka pa so ranjenega ujeli. Mrtva partizana so pozneje pokopali v Kranju, ujetega Ivka pa so odpeljali v Begunje, kjer so ga zverinsko mučili. Morda bi si rešil življenje, če bi koga izdal, vendar je molčal in ker ga Nemci niso mogli zlomiti, so ga ustrelili kot talca v Poljanski dolini.

Nemci s temi žrtvami še niso bili zadovoljni. Znesli so se še nad prebivalci Mišač. Prvi je bil na vrsti Ciril Pečnik- Poglajen, gospodar domačije, v kateri je bila izdana tiskarna. Nemci so ga odpeljali neznano kam in nihče ne ve za njegov grob.

To je bila le ena izmed neštetih tragedij v NOB, ki so pomagale zgraditi mozaik svobode in miru. Zato nismo pozabili Karla, Ivka, Bineta, Cirila ... Čeprav so umrli, živijo v naših srcih. -- Glas 1. 4.1975

Še o Partizanski tiskarni. V 25. številki Glasa (1. 4. 1975) sem pod rubriko »Ob 30. obletnici osvoboditve« zasledil člane k z naslovom »Partizanska tiskarna«. Prijetno me je presenetilo dejstvo, da je vendarle nekdo napisal člane k o partizanski tiskarni na Mišačah. Resnici na ljubo pa moram zapisati, da sem bil, ko sem člane k prebral do konca, resnično razočaran. V članku je bilo zapisanih toliko netočnosti, da preprosto ne morem mimo.

Razen gospodarja Cirila Pečnika je za bunker vedela tudi njegova žena, Krista Rožičeva, ki je partizanom v tiskarni tudi kuhala. Gospodar Ciril je skrivnost o bunkerju v svoji hiši resda razkril svojemu prijatelju Loju (Alojzu). Lojo je za tiskarno na Mišačah pripravljal papir, ki ga je izmikal okupatorju. Nemci so to tihotapljenje papirja s pomočjo izdaje odkrili. Loja so ujeli. Po triurnem mučenju ni več zdržal in odkril mesto tiskarne. V mraku 7. aprila 1943 je v vas prišlo 7 nemških vojakov, oboroženih s strojnicami in bombami. Napad so izvedli hitro in tiho, da so tako lahko presenetili partizane.

Pisec članka nadalje trdi, da o Binetu, ki je bil usodnega dne v tiskarni, ni, razen partizanskega imena, znano ničesar. To vsekakor ni res. S partizanskim imenom Bine so tovariši klicali inž. Viktorja Jurkasa, doma iz Trsta. Njegovo ime je med imeni ostalih žrtev jasno in razločno napisano tudi na spominski plošči na Poglajnovi domačiji.

Cirila Pečnika - Poglajna, gospodarja domačije, v kateri je bila tiskarna, so Nemci aretirali že popoldne istega dne (7. 4. 1943) na delovnem mestu v magacinih železniške postaje v Kranju. Po aretaciji so ga odpeljali v begunjske mučilnice, kjer je bil skupaj z Ivanom Pogačnikom - Ivkom zverinsko mučen. Pri Cirilu in Ivku mučenje ni rodilo sadu. Žena pokojnega Cirila Pečnika je bila prav tako po napadu na tiskarno odgnana v begunjske mučilnice. Svojega mož a je v Begunjah videla in z njim tudi govorila. Po tritedenskem mučenju so Cirila odpeljali skupaj s še nekaj zaporniki (med njimi je bil tudi Ivan Pogačnik - Ivko) v Poljansko dolino in jih tam ustrelili. Priče tega dogodka so danes še žive. Kasneje so okupatorji trupla pripeljali nazaj v Begunje in jih tam pokopali. Družina pokojnega Cirila Pečnika njegov grob redno obiskuje. Na enem od kamnov pokopališča na vrtu begunjske graščine je z rdečo barvo vpisano ime - Ciril Pečnik. / Branko Pirih -- Glas 15. 4. 1975

Doma[uredi]

Konec vojne[uredi]

}

Gorenjski [o]dred z IX. korpusom ni neposredno sodeloval pri bojnih operacijah, "zato pa so bile samostojne akcije odreda, bodisi da so bile napadalnega ali pa obrambnega značaja, izredno koristne: posredno so podpirale bojna prizadevanja osrednjih enot korpusa". Tako je odnos med IX. korpusom in Gorenjskim odredom ocenil Lado Ambrožič. Odredni štab je npr. 27. decembra 1943 sporočil štabu 3. operativne cone, da so "v zvezi z novonastalim položajem ob prihodu brigad na Gorenjsko in direktiv za ofenzivo tega štaba" prerazporedili svoje enote in jim dali ustrezne bojne naloge. Tako je 4. oz. Jelovška četa dobila "nalog, da skoncentrira svoje delovanje Zg. Besnica, Ovsiše, Dobrava, Radovljica, Bled z nalogami napada na patrulje, postojanke, železniške postaje Podnart, Otoče, napada ob železniški progi, rušenja proge in zažiganja lesenih konstrukcij mostov, dalje vznemirjanje in napadanje vseh sovražnih postojank na tej liniji, pošiljanje vsiljenih patrulj v Radovljico itd. In s tem obrne pozornost sovražnika nase. 23. maja 1944 je odredni štab pod "Zelo nujno!" poslal enotam ukaz, da morajo partizani na Gorenjskem in Primorskem močno povečati aktivnost. Opozarjajo naj sovražnika nase s številnimi patruljami, ga presenečajo, udarjajo pa po njem tudi s celimi bataljoni (Pavlin, 1970). -- Jaka Berger: Partizanski boj na Gorenjskem med drugo svetovno vojno: Zaključna naloga. Maribor, 2010

Kronologija vojnih dogodkov na Dobravi[uredi]

13. na 14. april 1941 italijanski vod, ki je prišel iz Radovljice čez Lancovo v Kamno Gorico, se je čez noč utaboril pri mostu pod Miklavžovcem in naslednji dan čez Dobravo nadaljeval proti Podnartu.
Po sklepu, ki je bil sprejet 17/7-1941 pod Malim Gregorjevcem na Jelovici, so bili ti partizani zbrani na Jelovici na planini Vodice. Tu je bila ustanovljena Jelovška četa 29, julija 1941 na Gradišču, kjer je isti dan tudi zaprisegla. Komandir čete je bil Jaka Bernard iz Koritnega, komisar čete pa je bil Jože Kranjc- Žakelj, jeseniški železar. Sestavljali so jo trije vodi: prva dva sta manevrirala na področju Krope, Dobrave, Lipnice in okolice ter sta jih vodila Alojz Pečnik in Franc Štular, oba iz Ljubnega. -- Gorenjska v borbi za svobodo, 1959, 26
1. december 1941 likvidacija sedmih okupatorjevih sodelavcev na Dobravi in drugod, Nemci zato
4. decembra 1941 ustrelijo v Begunjah 28 talcev in z Dobrav in z Mišač izselijo 46 družin.
Zadnje dni decembra 1941. "Od tam je šla 2. četa v akcijo na Dobravo pri Podnartu, prva četa pa takoj v Dražgoše" -- Glas Gorenjske 6. 7. 1956
Prišla so zakasnela poročila iz domovine, ki nam pripovedujejo, kako izseljuje Hitler Gorenjce v Srbijo in druge kraje. [...] Tri dni kasneje je bil ponoči z ročnimi granatami izvršen napad na Dobravi pri Kropi na cestarja Dežmana in neko Ropotarko. Dolžili so ju bili, da sta ovajala ubežnike. Ropotarka je bila le lažje ranjena in so jo odpeljali v bolnišnico na Golnik. -- Janko N. Rogelj: Preseljevanje Gorenjcev. Nova doba 29. 4. 1942; Enakopravnost 23. 4. 1942
December 1942: partizanska tehnika Meta se z Jelovice preseli na Mišače. Iz Kokrškega odreda se vrne Ivan Bertoncelj Johan.
April 1943: Selška četa pod vodstvom Ota Vrhunca (Blaža Ostrovrharja) patruljira po Lipniški dolini.
7. aprila 1943 Nemci uničijo tehniko na Mišačah, ubijejo tri partizane in gospodarja Pečnika.
19. april 1943 pri mostu v Lipnici Nemci ustrelijo deset talcev kot kazen za uboj dveh orožnikov in uničenje filmskega projektorja za prikaz propagandnih filmov; pred tem zažgejo gozd nad kamnolomom za zaščito pred partizani.
7. februar 1944: Dne 7. februarja ni bilo nobene mobilizacijske akcije, pač pa sta dve skupini po petindvajset borcev II. bataljona krenili proti večeru na prehranjevalno akcijo na Dobravo pri Kropi in na Ovsiše pri Podnartu. Prav tako je II. bataljon dal na razpolago minerskemu vodu Gorenjskega odreda mitraljezko zaščitnico za izvedbo sabotažne akcije na progi Kranj-Podnart. Ostalo moštvo II. bataljona je skupaj s I. bataljonom in štabno četo ostalo na Jamniku, kjer so zvečer priredili miting, katerega se je udeležilo tudi civilno prebivalstvo, med njimi štirinajst aktivistk iz Krope. -- Miha Klinar: Kratka kronika VII. SNOUB Franceta Prešerna. Loški razgledi 1958 (5/1)
9. februar 1944 zajetje nemške patrulje na Zgornji Dobravi.
V času akcije v Zgornjih Bitnjah se je II. bataljon Prešernove brigade napotil na kroparski sektor, kjer je v Kropi, Češnjici in na Dobravi mobiliziral trideset novih borcev. -- Miha Klinar: Kratka kronika VII. SNOUB Franceta Prešerna. Loški razgledi 1958 (5/1)
1. maj 1944 so občani slovesno praznovali. Na Dobravah, na mestu, kjer danes stoji zadružni dom, so Dobravci postavili slavolok z napisom »Smrt fašizmu — svobodo narodu«! -- Glas 30. 7. 1956
22. novembra 1944 domobranci pri Vogarjevi domačiji v Lipnici ubijejo Ivana Cengleta, kurirja, ki je vzdrževal zvezo med Škofjeloškim in Kokrškim odredom.
11. januarja 1945 domobranci iz Kranja aretirajo vse, ki so šli iz Krope na Dobravo po mleko
12. januar 1945 partizanska mobilizacija, z Dobrave vzamejo tri od 24 mobilizirancev.
17.–25. januar 1945. Smučarski vod v sklopu 31. divizije pod vodstvom Toneta Ažmana izvede pohod Cerkno - Rudno - Jamnik - Češnjica - Prezrenje - Dobrava - Kropa - Cerkno.
1. februar 1945 četa 2. bataljona minira župnišče, šolo in zvonik na Dobravi, kjer so Nemci in domobranci nameravali napraviti postojanko (Tone Lotrič: Škofjeloški odred).
Februarja 1945 za kurirske pošiljke postaje G 12 skrbi redni poštar za Dobravo in Lipnico Peter Knific; pločevinast poštni nabiralnik se je nahajal pod dobravskimi pečinami.
19. marca 1945 so Nemci z Dobrave obstreljevali domačijo Kolombart na Jamniku in jo poškodovali.

(Janez Šmitek: Kroparska kronika)

Kronologija vojnih dogodkov, v katerih so bili udeleženi Dobravci[uredi]

Junija 1941 je bila v Ivančevi vili v Ljubljani partijska konferenca oziroma razširjena seja CK, kjer je bilo prisotnih okrog 30 tovarišev iz vseh okrožij Slovenije. Okrožje Jesenice je zastopal Jože Gregorčič, okrožje Kranj Franc Vodopivec, prisotni pa so bili tudi tovariši, ki so bili določeni za Poverjeništvo CK za Gorenjsko: Stane Žagar, Lojze Kebe in Tomo Brejc. Tu so sklenili, da je treba takoj začeti z organizacijskimi pripravami za NOB in ljudsko vstajo. Konec junija 1941 je bil sestanek skojevcev z Dobrave in okolice pri vodnem rezervoarju v Otočah, ki ga je vodila Vlasta Svetina.
Julija 1941 je bil na Dobravi pri Kropi ustanovljen odbor OF, ki so ga sestavljali Janko Bergant, Ivan Benedičič, Jože Šlibar in Anica Šolar. Odbor je zbiral hrano za prve partizanske skupine na Jelovici. -- Gorenjska v borbi za svobodo, 4 (1961)
20. julij 1941 Pet skupin radovljiških partizanov, ki se od junija zadržujejo v gozdovih, na gorenjski partijski konferenci pod Malim Gregorjevcem na Jelovici združil Stane Žagar, ki je 5. julija prišel od sv. Mohorja. Navzoči so bili poleg njega Lojze Kebe, Tomo Brejc, Franc Vodopivec, Jože Gregorčič, Ivan Bertoncelj, Polde Stražišar, Franc Potočnik, Matija Verdnik, Jože Ažman, Anton Štefe, Anton Nartnik, Ivan Kejžar st., Lojze Justin in Jože Resman (gl. spomenik na Geopediji).
29. julij 1941 je na Gradišču pri Vodiški planini iz petih skupin gorenjskih partizanov ustanovljena Jelovška partizanska četa; skupino, ki se je od junija dalje zadrževala na Vodicah, je vodil Ivan Bertoncelj z Dobrave (gl. spomenik na Geopediji). Kmetje, ki so sicer od 9. junija do 8. septembra pasli na Vodicah živino, se umaknejo v dolino.
3. avgusta 1941 je skupina skojevcev z Dobrave pri Kropi ob pomoči dveh partizanov zaplenila zalogo delavske kuhinje pri predoru Globoko, kjer so Nemci opravljali neka gradbena dela. -- Gorenjska v borbi za svobodo, 4 (1961) [Z]vezala stražarja in odnesla po zasilnem mostu čez Savo večje količine hrane. -- Gorenjska v borbi za svobodo, 5 (1961)
5. avgusta 1941 je na Pogrošarjevi planini pri Vodicah ustanovljen Cankarjev bataljon, komandant je Jože Gregorčič, komisar pa Ivan Bertoncelj (gl. spomenik na Geopediji). Bataljon je štel okoli 120 mož, med temi je bilo okoli 40 neoboroženih. Miloš Pogačnik, Ivan Križnar ml. in Peter Žbontar odpeljejo z Jelovice 4-in 6-letni hčerki Pečnika k sorodnikom v Ljubno, Pečnik z ženo pa ostane med partizani.
1. decembra 1941 je OF organizirala vseljudsko demonstracijo na Gorenjskem. [...] Partizani so obsodili na smrt sedem nemških sodelavcev z Dobrave, Lipnice, Čirč, Pševa, Poljanske in Selške doline, ki so stalno ovajali aktiviste OF.
4. decembra 1941 so Nemci zaradi likvidacije sedmih nemških sodelavcev z Dobrave, Lipnice, Čirč, Pševa, Poljanske in Selške doline ustrelili 28 talcev v Dragi pri Begunjah.
5. decembra 1941 so Nemci izselili z Dobrave pri Kropi 45 družin, ker kljub mnogim poskusom, tudi ob pomoči nekaterih izdajalcev, niso mogli odkriti organizacije, ki je tu delovala. Ta organizacija je vseskozi vzdrževala in preskrbovala s hrano Cankarjev bataljon, ko se je zadrževal na tem področju.
31. decembra 1941 je polovica Cankarjevega bataljona krenila z Mohorja proti Dražgošam, druga polovica pa je najprej odšla v akcijo v konzum na Zgornjo Dobravo, nato pa tudi v Dražgoše. -- Gorenjska v borbi za svobodo, 4 (1961)
Zima 1941/42: Dobravski partizani prezimujejo na Reparici nad Vrčico.
9.–11. januar 1942 dražgoška bitka, v njej sodelujejo tudi dobravski borci.
Tako smo dočakali komando za umik na Jelovico. Naložili smo preostalo zalogo hrane, predvsem moko, ki so jo pripeljali z Dobrave in smo jo hranili v Prosvetnem domu. -- Gorenjska v borbi za svobodo, 5 (1961)
27. marca 1942 nad Crngrobom padeta Stane Žagar in Anton Vidic.
21. in 22. aprila 1942 Nemci na Okroglem uničijo partizansko skupino, med njimi je tudi Stane Žagar ml.
Marec–julij 1943 je za prvega sekretarja kranjskega komiteja KPS imenovan Ivan Bertoncelj Johan, član pa je Janko Bergant z Zgornje Dobrave; Johan je kmalu premeščen v okrožni komite. Člani rajonskega odbora OF so bili Jože Luznar iz Lipnice, Filip Sitar - Tomaž z Mišač, terenska sekretarja pa sta bila Hugo Mihelič in Ivan Benedičič. Dobrave so spadale pod rajon Jelovica. Sedež rajonskega odbora OF je bil v Kroparski gori, potem sta ga Hugo Mihelič - Kos in Janez Vidic - Jošt preselila v "Kosovini" nad Brezovico. Marca 1944 se rajon Jelovica preimenuje v okraj Jelovica, sekretar za Dobravo in referent za finance je Hugo Mihelič.
29. december 1943 pade na Ciganskem nad Kropo v nemško zasedo in je ubit Dušan Pogačnik Črt, kurir VOS-a, vračajoč se s kurirske postaje G 12.
Januarja 1944 čevljarsko delavnico gospodarske komisije jeloviškega rajona OF vodi Ivan Goričan - Maček z Zg. Dobrave. V njej dela tudi Tonček Fajfar z Zg. Dobrave.
Januar–april 1944 je funkcijo sekretarja SKOJ in odbora ZSM opravljal Ivan Križnar, od aprila do avgusta 1944 Anton Benedičič, po njegovi smrti pa od septembra do 15. decembra Ivka Križnar.
Marec–julij 1944 Ivan Benedičič - Vanče (Goračev) z Dobrave je sekretar KP in OF Jelovica, potem premeščen v 30. divizijo.
Julij 1944 do 31. oktober 1944 Jože Pogačnik - Gašper (Valentinov); 31. 10. se združita okraja Jelovica in Kranj, Pogačnik je tu referent za obnovo in prosveto, potem pa komandant zaščitnega bataljona Gorenjskega vojnega področja. Sedež ima Pogačnik nad Razdrtim potokom v Kroparski gori, od avgusta 1944 pa v karavli Svoboda na Pečeh. Sem se je preselil izmed Jošta in Mohorja okrajni odbor OF Kranj, se preselil v snegu v karavlo Farovž v Kroparski gori in ostal tu do konca vojne.
Junija in julija 1944 je sekretar KPS za Kranj Iztok Žagar, ki ga kmalu pošljejo na partijski tečaj.
Febr.–oktober 1944 so člani okrajne gospodarske komisije OF Kranj - Jelovica Filip Sitar (Boštjanovec z Mišač), Lovro Benedičič (Miklavžovec iz Lipnice), Jože Luznar - Tilen (Cjazin iz Lipnice), Jože Resman - Gabrovšek (Bodlajev z Dobrave).
16. novembra 1944 proslavijo 50-letnico žebljarske zadruge v Kropi, udeležen je tudi lastnik Vinko Pirc, jejo zelo okusno mačjo pečenko.
Od novembra 1944 do sredi februarja 1945 smučarska delavnica v Cerknem proizvaja smuči za borce, vodja lesnega oddelka je Filip Sitar z Mišač.
28. novembra 1944 je ustanovljena komanda mesta Kranja, v njej je bil orožar Stanko Pogačnik (Jurčkov) z Dobrave, nekaj časa je bil član tudi Hugo Mihelič.
20. marca 1945 se gospodarska komisija OF pred ofenzivo sovražnika umakne na vrh Kroparske gore. Tam na Orlovini padeta Tone Jelovčan in Ciril Osterman, Lovro Benedičič (Miklavžovec) pa se s tovarišem umakne čez Vodice v Kropo. V ofenzivi je ujet Zdevčev Jaka z Dobrave in poslan v nemško taborišče.

(Janez Šmitek: Kroparska kronika)

Belogardistični izdajalci prejeli plačilo. Strabane, Pa. — Prejela sem pismo od brata Janeza Boštjančiča, vas Mišače, pošta Podnart, Gorenjsko, ki se glasi: "Tvoje nepričakovano pismo smo prejeli. Ostali smo vsi živi in zdravi. Godilo se nam je pa takole: Dne 1. dec. 1941 so partizani umorili Kožarja in Pozino z Dobrave in iz Lipnice Macakona. Dne 5. dec. zjutraj ob pol petih pa nas je poklicala nemška policija in ukazala, da se moramo v dveh urah napraviti na pot. S seboj smo smeli vzeti le toliko kolikor smo mogli nesti. Na Mišačah so ostali samo Boštjanovec, Koničar, Blek in Metelnik. dočim so nas pregnali vse z Gornje, Srednjee in Spodnje Dobrave, skupaj 38 družin. Odpeljali so nas najprvo v St. Vid v Škofove zavode. Tam so nas stlačili po 70 oseb v eno sobo, ležali pa smo na tleh na slami, in sicer vsi brez izjeme: otroci in odrastli. Zjutraj smo dobili črno vodo, opoldne vodo in zvečer prav tako. Nihče se ne bi mogel preživeti ob taki "hrani," ako nam ne bi pomagali dobri ljudje vsak dan in nosili pakete.

Tedaj ni nihče izmed nas vedel, zakaj so nas pregnali. Po šestih tednih so izpustili nekaj družin domov, mi pa nismo bili deležni te sreče. 19 družin so pridržali v zaporih; stražnik nas je celo na stranišče s puško spremil. Zaprti smo bili do 22. marca 1942, potem pa so nas naložili na transport in odpeljali na Bavarsko. Tam smo bili v lagerju dve leti. Jaz in Ivan sva kopala jarke, ženske pa so delale v kuhinji. Po dveh letih pa so nas dali na kmetije. Naša družina je bila ves čas skupaj. Trpljenja in pomanjkanja smo veliko prestali. Zvedeli smo šele v Nemčiji, kdo je bil kriv naše nesreče.

Blekove Micke in Metlnekovega Lojza se gotovo še spominjaš. Ta dva sta bila izdajalca. Blekova Micka, njen mož in Metlnek so izdajali nas pri Nemcih. Ti trije so krivi naše nesreče, na Dobravi pa Pozina in Kožar. Toda star pregovor še vedno velja, da kdor drugim jamo kaplje, sam vanjo pade. Bleka in Metlneka je gnal samo pohlep po imetju, kajti bila sta trdno prepričana, da bo zmagala Nemčija in da nas ne bo več nazaj, nakar bi ta dva na Mišačah delila naša posestva.

Pa se je obrnilo vse drugače. Blek in Blekuna sta že oba pod zemljo že več kot leto dni. Prišli so partizani z Jelovce, ko sta ravno čistila pšenico, in ustrelili so Bleka na travniku pod Blekam, Micko pa so z vrvjo zvezali in jo gnali skozi Kropo na Jamnik in ustrelili. Sedaj ne ve nihče, kje je njen grob. Ljudje govore, da so jo pustili kar pod smrečjem, da tam razpada. Imela sta štiri otroke, ki se morajo sedaj potikati pri tujih ljudeh. Doma nimajo več in najbrže ga ne bodo nikoli več imeli.

Metlnek pa je pobegnil s svojo družino v Nemčijo. Tudi njegovo imetje je zaplenjeno. Domov ne bo več prišel, kajti če bi ga dobili oblasti v reke, bi ga doletela ista usoda kot je Bleka.

Ti izdajalci imajo na svoji vesti veliko ljudi, katere so Nemci radi njih postrelili. Padlo je zelo veliko mladih fantov; na Mišačeh so padli štirje, ki so bili partizani, ti so: Poglajen, Krumpkov, Jurmanov in Matijažov Martin. Na žalost je Slovenec izdajal Slovenca in brat pobijal brata. Bili sta dve stranki: partizani in belogardisti, povrhu pa še Nemci. To je nekaj strašnega, kaj vse so Nemci počenjali s Slovenci. Mnoge so žive sežgali in grozno pretepali. Krivi teh grozodejstev pa so bili največ domači izdajalci, slovenski belogardisti.

Domov smo se povrnili 22. julija 1945. Bili smo zelo razočarani, ko smo našli dom izropan in prazen. Pokradli so vse, kar se je dalo premakniti. Polje je vse zaraščeno. Reči pa moram, da so nam takoj sorodniki priskočili na pomoč. Že prvi dan nam je Franca iz Podbrezij pripeljala kravo, da smo imeli mleko. Festngarjevi s Podnarta so nam tudi priskočili ne pomoč, tako da bomo počasi zopet prišli v tir. Glavno je, da smo ostali živi in zdravi, kajti mnoge slovenske družine se niso povrnile iz robstva. Sedaj pa končam in Vas vse skupaj pozdravljam! Tvoj brat Janez Boštjančič." Mary Strniša -- Prosveta 14. 12. 1945

Šola[uredi]

Prej: Šola med obema vojnama

Z nemškim okupacijskim odlokom je bilo junija 1941 šolanje v slovenščini za 100 dobravskih učencev prekinjeno, namesto njega se je začela nemška šola, ki je delovala do 1943, ko so se nemški učitelji umaknili in je šola ostala prazna do noči s 1. na 2. februar 1945, ko so jo partizani zaradi nevarnosti, da bi postala nemško oporišče, skupaj z zvonikom in župniščem minirali. V ruševinah šole je bil uničen ves inventar. Septembra 1943 je učiteljica Albina Kocijančič - Liza začela v Lipnici z rednim poukom v partizanski šoli z ilegalnim imenom II A2 za vasi Lipnica, Brezovica in Spodnja Dobrava. Jeseni 1944 se je pridružilo 28 učencev, tudi z Zgornje in Srednje Dobrave. Pouk je potekal v treh oddelkih vsak drugi dan, z literaturo so šolo oskrbovali partizani. Zaradi domobranskih vpadov je bil pouk večkrat prekinjen. Junija 1945 je šest učencev napravilo sprejemne izpite za 1., 2. in 3. razred meščanske šole in gimnazije. -- Verena Štekar-Vidic: Iz zgodovine osnovne šole v Kamni Gorici, na Dobravi, na Ovsišah, 1990.

Po ukinitvi nemških osnovnih šol konec leta 1943 so otroci ostali brez šole. Tako ni bilo nekaj časa nobene šole ne v Kropi ne v Kamni Gorici ali na Srednji Dobravi. Zato so začeli ustanavljati šolske krožke. Na Mišačah je šolski krožek v hiši pri Pegamovih za 12–15 otrok vodila Anica Žust (Šmitek 1985: 74). Po pripovedovanju Ivanke Rus (Cjaznove) (o njem poroča Joško Resman) so imeli otroci s Srednje in Zgornje Dobrave tedaj šolo v hiši pri Čačku. Čačkovi so bili v izgnanstvu, ključ je bil pri Lencu. Eden od otrok je vedno stal na straži. Učila jih je gimnazijka Merteljnova Vida, ki je po vojni postala učiteljica.

Spomini na »Partizansko« šolo v Lipnici. Ob razsulu Jugoslavije so že na velikonočni ponedeljek aprila 1941 vkorakali Italijani. Taborili so v dolini proti Podnartu. Po nekaj dneh so jih izrinili Nemci. Učiteljstvo je moralo takoj zapustiti svoja službena mesta. Konec maja je začel poučevati na Sr. Dobravi koroški Nemec Karl Flatscher, ki pa je že v jeseni l. 1941 odšel na fronto. Sledila mu je učiteljica Margarethe Pech. Ker so ji postala tla prevroča, vedno pogosteje so se namreč oglašali na Dobravi partizani, je odšla v začetku 1943 v Ljubno. Tam se je čutila varnejšo v zaščiti močne nemške orožniške posadke.

V septembru 1943 smo začeli z rednim poukom v Lipnici, in sicer za vasi Lipnica, Brezovica in Spodnja Dobrava. V jeseni 1944 pa je vstopilo 28 učencev iz Zg., Sr., Sp. Dobrave, Lipnice in Brezovice. Bili so razdeljeni v 3 oddelke, pouk pa so imeli otroci vsak drugi dan. Spočetka smo imeli v šoli mir, a kmalu so začeli prihajati v naše vasi domobranci iz Kranja in Škofje Loke. Na poti v šolo so učencem pregledovali torbice in zvezke, jih izpraševali, česa se uče itd. Še težavneje je bilo, ko so se utaborili domobranci v bližnji Kamni gorici. Takrat sem imela 7 hišnih preiskav.

Partizani sami so nam prinašali literaturo, katero smo prebirali in jo skrivali v drvarnici med opeko. Nikdar ni noben otrok ničesar izdal, čeprav so jih domobranci tudi tepli.

Dne 6. decembra sem pripravila otrokom miklavževanje. Povabili smo tudi starše. Miklavž je bil partizan, oče 4 otrok, ki so bili vsi naši učenci.

Pred božičem 1944 so prihiteli preplašeni otroci z novicami: »Pri nas so bili beli.« »Meni so preiskali na poti torbico.« »Na Dobravi so hišne preiskave.« Hitro smo poiskali vse sumljivo in vrgli v peč. Naboje in letake pa smo skrili kar na podstrešje pod deske. Komaj to opravimo, že zagledamo celo vrsto domobrancev, ki so šli od Logarja proti nam. Tedaj poči iz Brezovice tudi prvi strel. Domobranci so našo hišo porabili za kritje. Bitka je trajala kake pol ure. Nekateri od otrok so jokali; Špendov Ivanka, ki se je pred kratkim vrnila iz triletne internacije iz Straubinga na Bavarskem, je klečala in molila, dečki bi bili pa najraje stali pri oknih in gledali boj.

Ko so domobranci odšli, so nabrali otroci nad 200 praznih nabojlev. Napad nam ni vzel poguma, drugo jutro smo bili spet vsi zbrani pri pouku. Starši so me rotili, naj še poučujem, čeprav so ostali učitelji v naši okolici iz strahu že prenehali s poukom.

Položaj se je za nas poslabšal, ko so v začetku januarja 1944 prišli domobranci in se za stalno naselili v bližnji Kamni gorici. Od tedaj smo imeli za hišo, kjer pripelje steza iz Dobrave, vsakodnevne zasede. Domobranci so čakali skriti pod bregom na ljudi, jih legitimirali, jim odvzemali prtljago, jih pretepali s puškinimi kopiti in jih vlačili v zapor na Brezje. Včasih so obkolili vasi in nihče ni smel niti iz hiše.

V noči od 1. na 2. februar 1945 so zleteli v zrak dobravska šola, župnišče in zvonik, ker so se nameravali vseliti tja domobranci (v zvoniku so si hoteli urediti izvidniško postojanko). Dne 3. marca 1945 je začelo pokati izza hiše ob 9. uri zjutraj. Z otroki sem se zatekla v kuhinjo, pa tudi tam so padale krogle tik pod okno. Stisnili smo se v kotu po tleh. Streljali so domobranci iz Zg. Dobrave na cesto, misleč, da se je partizan Milan Gregorič, ki jim je ušel, skril za našo hišo. Obkolili so nas in napravili hišno preiskavo. Zaman, kajti Milan je ušel pod uto in v kritju grmičevja za grapco proti Šparovcu, od tam čez Lipnišco po hudourniku za Brezovico, ki je bila pravi dom partizanov.

Dne 17. marca 1945 popoldne so navalili belci spet na našo hišo. Doma je bila samo moja hčerka z otroki, jaz pa v Kropi na učiteljski konferenci, ki jo je vodila tov. Tamara in katere se je udeležil tudi pokrajinski šol. nadzornik za Gorenjsko, tov. Janoš Bertoncelj. Hčerka jim je morala odpreti vse prostore od kleti do podstrešja, morala je hoditi prva, a domobranci za njo z napetim petelinom, da jo takoj ustrele, če dobe kje skritega partizana.

Dne 26. marca so prišli vsi šolski otroci (28) popoldne k skušnji za otroško prireditev. Na sporedu je bilo petje, deklamacije, rajalne vaje in igrici »Sneguljčica« in »Sestrin varuh« Manice Komanove. Ko smo hoteli k skušnji na oder v Pirčevo garažo, smo bili obkoljeni. Nihče ni smel iz hiše do večera. Ponovno sem prosila za hišo čepeče domobrance, naj vsaj najmlajše, ki so od strahu jokali, puste domov, a zastonj. Ko je zaseda odšla, so se usuli otroci v diru domov.

Na belo nedeljo 1945 smo priredili predstavo. Udeležba je bila ogromna. Tudi iz Krope in Kamne gorice so prišli ljudje, ki so želeli slišati slovensko besedo, v taki množini, da jih je polovico moralo nazaj. Zato smo predstavo ponovili naslednjo nedeljo 15. aprila. Več sto ljudi je bilo navzočih. — V ponedeljek 16. aprila je bilo lepo sončno popoldne. Narezovala sem pred hišo semenski krompir, pa prideta zloglasna domobranska komandanta Kobal in Žumer in povesta: »Gospa, pri vas bo hišna preiskava«. V hipu sem se zbrala in rekla: »Prosim, gospoda, kar naprej!« Ko smo prišli v hiši do mize, sem rekla: »Veste kaj, gospoda, kar povejta, kaj bi rada videla, jaz vama bom pa pokazala, da ne bo nepotrebnega brskanja po hiši«. Pa pravi Kobal: »Zvedeli smo, da ste priredili otroške predstave kar dve nedelji zaporedoma. Zakaj nam tega niste javili?« »Ker nisem vedela, da moram to javiti.« »Prišli so ljudje iz vseh okoliških vasi. Ali veste, da tako shajanje ni dopustno?« »Jaz nisem vabila nikogar razen staršev šol. otrok.« »Ali veste, da mi vemo, da vi tukajle poučujete otroke in vodite redno šolo?« »Vem, saj ste jim že večkrat pregledovali zvezke in torbice.« »Ali veste, da vas imamo pravico nadzorovati?« »Vem, vse življenje sem imela nadzornike v šoli in sem tega vajena, pa tudi vi lahko pridete. Sicer pa (v tem sem odprla predal), tukaj imata zvezke s šolskimi izdelki in tu je moj delovni dnevnik, pa se prepričajta o našem pouku.« Začela sta brskati po zvezkih, pregledovala dnevnik, pa pravi Kobal: »Vi ne smete učiti v partizanskem duhu in ne otroke učiti partizanskih pesmi.« Rekla sem: »Vem, kaj je moja dolžnost. Če pa mislite, da slovenskemu otroku izobrazba ni potrebna, bomo šolo zaključili.« Tedaj pa oba v en glas: »Ne, gospa, midva vas celo prosiva, da učite, ampak ne v partizanskem duhu.« Mislila sem, da je stvar končana, pa pravi Žumer: »Zvedeli smo, da spravljate pakete za partizansko bolnico.« Na srečo sem dan poprej vse oddala, sosed Krvina je odnesel zvečer, ko je odšla domobranska zaseda, polno vrečo v Kropo na določeno mesto, zato sem rekla: »Če pa kaj takega mislite, potem pa prosim, da preiščete vso hišo.« Ker sta videla, da se prav nič ne bojim, nista napravila niti koraka več. Od takrat smo v naši šoli imeli mir pred domobranci.

Otroci so našli v tej zasebni šoli svoj dom in še sedaj mi zatrjujejo, če se srečamo, da nikoli več pozneje ni bilo tako prijetno, kot v lipniški šoli. Konec junija 1945, ko smo zaključili pouk, so očetje zapregli šest voz, na katere smo naložili vse šolarje, in odpeljali smo se med glasnim petjem partizanskih pesmi na Bled. — Jeseni 1945. leta je opravljalo 6 mojih učencev izpit za vstop v gimnazijo, ki so ga vsi srečno prestali. Pirc Desa in Špendov Janez sta vstopila kar v II. raz. gimnazije, Pirc Simon po celo v III. raz. gimnazije (in ga tudi dovršil z odliko). Torej naš trud ni bil zaman. K. A -- [Albina Kocijančič]: Prosvetni delavec 20. 4. 1951 (2/7-9), str. 4

Nadaljevanje: Šola po drugi svetovni vojni

Cerkev[uredi]

Po pripovedovanju Cjazne Ivanke (Ivanka Rus) je bil nemški župnik dober človek, ki je ob osvoboditvi ostal v vasi. Ker je med vojno v župnišču v Ljubnem skril partizana pred domobranci, so mu po vojni omogočili vrnitev v Nemčijo z vsemi potrebnimi dokumenti.

Partizani so 2. februarja 1945 minirali cerkveni zvonik, farovž in šolo na Srednji Dobravi, ker so se tam nameravali utrditi domobranci.

Župna cerkev v Spodnji Dobravi^[9] je bila po Valvasorjevih zapiskih zgrajena v davni dobi, pozneje prenovljena v renesančnem slogu in okrašena z lepimi freskami. Ob turških vpadih je služila kot zatočišče našemu pobožnemu narodu. Kronika piše, da so jo Turki trikrat oblegali, strela je udarila osemkrat v njo, kljub temu pa ni bila nikdar porušena. Prišla pa je dne 2. februarja 1945 hudobna roka "Prešernove brigade", minirala in razdejala svetišče, v katerem je tolikokrat kipela pobožna molitev k večnemu Bogu. Krščanski človek, premišljuj!

Komunisti uničujejo narodno premoženje na Gorenjskem. V noči na Svečnico so komunisti naredili nov zločin na Gorenjskem. Z dinamitom so razrušili šolo v Ovsišah in cerkev v Srednji Dobravi, šola v Ovsišah je popolnoma uničena, cerkev v Srednji Dobravi pa ima porušen zvonik in vso vzhodno stran poslopja. -- Družinski tednik 15. 2. 1945

Uprava[uredi]

Gemeinde Habern 1205 Einwohner 1931

Dobrawa 417

Lipnica 41

Mitterdobrawa 92

Oberdobrawa 161

Prezrenje 74

Unterdobrawa 49

Kerschdorf 376

Brezovica 12

Dobravica 36

Ousische 100

Kerschdorf 83

Poljšica 95

Rovte 50

Salosche 412

Mišače 84

Podnart 123

Salosche 97

Werd / Otoče 108

Gemeinde- und Ortschaftsverzeichnis, Wien, 1942; zapisana so imena iz rubrike Amtlicher Name 1910.

1. maj 1944 so občani slovesno praznovali. Na Dobravah, na mestu, kjer danes stoji zadružni dom, so Dobravci postavili slavolok z napisom »Smrt fašizmu – svobodo narodu«! -- Glas Gorenjske 30. 7. 1956

Zmaga že pred osvoboditvijo. Vsi so volili, le Miške niso pustili iz postelje - Ivan Križnar je bil prvi predsednik krajevnega narodnoosvobodilnega odbora za vasi Lipnica in Brezovica. Mnogi so v zmoti. Menijo, da so bile na Gorenjskem prve volitve v krajevni narodnoosvobodilni odbor na Brezovici pri Kropi, toda ni bilo tako. Prvi, ki so imeli NOO, so bili prebivalci Zgornje doline v bohinjskem kotu. Res pa je, da so bile na Brezovici prve volitve v letu 1944 in da je takratna volilna komisija, ki sta jo sestavljala Franc Šparovec in pokojna Albina Kocjančičeva, v zapisnik lahko zapisala, da so volili vsi prebivalci Lipnice in Brezovice, ki so že izpolnili osemnajsto leto. Za predsednika je bil takrat izvoljen Ivan Križnar-Vid, za člane NOO pa Mara Šparovec (podpredsednik), Slavka Pirc, Anica Luznar in Bronislava Pirc-Miška. — Takšne podatke nam je dal tov. Vinko Pirc, ki že dlje zbira in prebira dokumente iz NOB v kranjskem Muzeju revolucije.

Osebno[uredi]

Sestrico je ustrelil. Podnart, 30. aprila. Zdaj, ko je vojna vihra komaj prešla naše kraje, je za nesreče z orožjem in razstrelivom brez primere več priložnosti kakor kdajkoli. Listi iz dneva v dan poročajo o nezgodah, pa tudi o velikih nesrečah, a kakor vse kaže, številni primeri žrtev ne zadoščajo, da bi se prebivalstvo in posebej še mladina priučila malo več previdnosti. Tudi pri nas sta vojaško orožje in municija, ki ležita zavržena po samotnih, manj dostopnih krajih, terjala mlado življenje. Komaj 16-letni železničarjev sin Vinko Lotrič z Zgornje Dobrave je pod neko skalo našel puško in jo prinesel domov. Puška je bila nabita, in ko jo je, nevešč rokovanja z orožjem, ogledoval od vseh strani, se je strel iznenada sprožil in zadel njegovo 12-letno sestro Francko, da se je zgrudila smrtno ranjena in je na mestu izkrvavela. Vsa soseska iskreno pomiluje rodbino, ki je na tako tragičen način izgubila svojo edinko. -- Jutro 1. 5. 1941

Duce je imenoval sosvet za Ljubljansko pokrajino. Z odlokom Duceja, Notranjega Ministra, je bil na predlog Visokega Komisarja za Ljubljansko pokrajino imenovan sosvet za omenjeno pokrajino. V sosvetu so gospodje: … Lojze Sitar, sin Petra in Marije, rojen v Mišačah 25. maja l. 1906., trgovski sotrudnik, zastopnik trgovskih uslužbencev. -- Domovina; Kmetski list 5. 6. 1941

Habern. (Padec z drevesa.) Progovni delavec Hugo Michelitsch iz Mischacke, je pri čiščenju sadnega drevesa padel raz njega in si zlomil levo podlaht. Ponesrečenca so prepeljali v bolnišnico v Gallenfels. -- Karawanken Bote 25. 3. 1942

Poroka. Na svečnico sta se poročila na Ježici v župni cerkvi, in sicer v prelepi novi kapeli Kraljice miru, gospodična Marica Ješe, absolventka abiturientskega učiteljiščnega tečaja in hči uglednega posestnika in tesarskega mojstra Janeza Ješeta s Spodnje Dobrave, in gospod Ciril Velušček, profesor klasične gimnazije v Ljubljani. Poročal je župnik gospod Janez Pucelj, naš znani pisatelj, priči pa sta bila nevestin stric gospod Franc Dežman, vlakovodja drž. železnic, in profesor dr. Joža Lovrenčič. Mlademu poru želimo obilo božjega blagoslova na novi življenjski poti! -- Slovenec 4. 2. 1942

Ravnatelj Franc Pretnar — 75 letnik. Komaj bi verjeli, da praznuje danes petinsedemdesetletnico svojega življenja občeznani odlični gospodarski strokovnjak g. Franc Pretnar, ravnatelj ljubljanske Mestne hranilnice v pokoju. Saj, kadar srečamo vedno prijaznega gospoda, mu moramo čestitati, da se mu starost kar nič ne pozna. In naravnost občudujemo njegovo mladeniško živahno udejstvovanje v naših kulturnih, gospodarskih in karitativnih organizacijah. Ravnatelj Franc Pretnar je bil rojen 19. novembra 1867 na Dobravi pri Kropi. Njegov oče, trden kmet, je sam naučil sina brati in računati. Ljudsko šolo in nižjo gimnazijo je potem obiskoval v Kranju; v peti gimnazijski razred je bil sprejet v Alojzijevišče in je dokončal z odličnim uspehom gimnazijske študije v Ljubljani. Bil je potem enoletni prostovoljec pri vojakih. Prvo službo je nastopil pri računskem oddelku finančnega ravnateljstva v Celovcu. Meseca marca 1894 pa je bil imenovan za praktikanta v Mestno hranilnico, ki je bila takrat šele v pričetku razvoja. Temu zavodu je posvetil potem vse svoje moči. Leta 1893. je bil imenovan za hranilničnega blagajnika. Poleg blagajniških poslov je vodil tudi menični referat in posle glavnega knjigovodstva. Najtežja in odgovornosti polna opravila pri Mestni hranilnici so bila v njegovih rokah. Dne 5. julija 1913 je bil imenovan za hranilničnega knjigovodjo, dne 15. aprila 1922 pa za višjega knjigovodjo velikega zavoda. Ravnateljstvo mu je bilo izročeno l. 1933. Službovanje ravnatelja Franca Pretnarja je tesno spojeno z vsestranskim mogočnim razvojem Mestne hranilnice. Tisoče in tisoče strank je on odpravil kot blagajnik, milijoni denarja so šli skozi njegove roke, računske vsote, s katerimi je imel opravili kot knjigovodja, pa gredo na milijarde. Vsa dela je izvršil do pičice natančno in bil pri tem vedno postrežljiv, da, naravnost ljubezniv do vseh strank in do stanovskih tovarišev. L. 1908. je Mestna hranilnica ustanovila Kreditno društvo, ki naj podpira osebe, ki se bavijo z obrtjo in trgovino. Gospod Franc Pretnar je prevzel organizacijo in vodstvo prepotrebne ustanove. Sam je opravljal tajniške in knjigovodske posle. On ima največ zaslug, da so obrtniki in trgovci dobili zaupanje do Kreditnega društva, ki je v resnici izredno veliko storilo za napredek domače obrti in je bilo vedno močna opora našemu gospodarstvu. Četudi so stanovska opravila zaposljevala našega jubilanta vse dni in večkrat tudi pozno v noč, je velikodušno pomagal pri raznih važnih in potrebnih organizacijah. Zvezo hranilnic je kot predsednik vzorno vodil in dosegel za vse včlanjene hranilnice veliko koristi. Za Narodno galerijo, Umetnostno-zgodovinsko društvo, za Ljudsko kuhinjo in še za druga društva si je v teku let pridobil veliko zaslug. Za življenjski jubilej gospoda ravnatelja mu želimo, da ga Bog ohrani v zdravju in moči še dolgo vrsto let. Naj bo njegovo delovanje v pomoč in srečo posameznikom in javnosti! -- Slovenec 19. 11. 1942

Franc Rojina. Na svečnico je v Zgornji Šiški v hiši, ki je sosedna rojstnemu domu Valentina Vodnika, pobrala smrt Franceta Rojino, nadučitelja v pokoju, in iztrgala iz vrst čebelarjev in lovcev enega njihovih najboljših mož.

Dve hiši dalje kakor je umrl, se je rodil France Rojina 3. oktobra 1867. Oče mu je hil tesar in je bil znan daleč na Gorenjsko ne le kot dober delavec, ampak tudi kot spreten in vnet ptičar.

France je dovršil najprej tri razrede realke, nato pa učiteljišče v Ljubljani leta 1887. Prvo službo je dobil na Kolovratu, kjer je učil, mežnaril in spoznaval življenje štiri leta. Nato je služil sedemnajst mesecev na Dobravi pri Kropi, štiri leta na Vačah, dve leti v Šmartnem pod Šmarno goro in devet in dvajset let v Šmartnem pri Kranju. Pokoj je preživljal v Šiški. Zadnja tri leta so ga njegovi tovariši pogrešali v svoji sredi, ker ga je neozdravljiva bolezen priklenila na posteljo.

Rojina je čebelaril že kot učiteljščnik. Za čebelarstvo in sploh za kmetijstvo ga je navdušil profesor Linhart. Svoje čebelarsko znanje je uveljavil Rojina predvsem kot urednik Slovenskega čebelarja, ki ga je urejeval eno in dvajset let. Redek je naš starejši čebelar, ki bi ne poznal Rojine. Kot čebelar je bil znan na Nemškem, v Italiji, na Francoskem, na Češkem, Madžarskem in tudi izven Evrope, čebelice so mu delale poleg lova največ veselja.

Veselja do lova se je navzel od svojega očeta. To veselje pa je vzplamtelo do strasti na Kolovratu, kateri kraj mu je bil najbolj prirastel k srcu. Spomin nanj mu je vedno razjasnil oblačne dneve življenja.

Na Kolovratu se je tudi dodobra seznanil z izražanjem naših preprostih ljudi. Menil je, da so govorili tu v njegovih časih najlepši jezik. Za kmečko govorico je imel tanko uho. Njegov zelo razvit posluh ga je vodil med pesem ljubečo družbo in ga napravil za izvrstnega pevskega učitelja.

Kolovrat so Ljubljančani v času Rojinovega tamkajšnjega učiteljevanja poznali komaj po imenu, vendar je Rojina svoje hribovske šolarčke tako izvežbal v petju, da se je ob nekem uradnem obisku litijski okrajni glavar Gril, ki je bil sam pevec, komaj ločil od njihovih grl. Župniku in županu, ki sta rovarila zoper svojega mežnarja in učitelja, je kratko in malo povedal, naj dasta mir, ker sta župnija in občina lahko ponosni na takega učitelja.

Lovskega veselja je užil največ na Kolovratu, na Vačah in na Gorenjskem. Slovel je kot kunar. Zora ga je navadno našla že v gozdu. Če ni bilo drugega, je poslušal ptice-pevke. Lovstvo ni bilo v Rojinovih mladih letih pri nas na taki stopnji kot zdaj. Marsikaj, kar se šteje danes za greh, se je takrat odobravalo. Tudi Rojini je včasih puška počila ob nepravem trenutku. Toda njegovo srce za živali in naravo je kazalo najlepše to, da svojih lovskih grehov ni prikrival, ampak se jih je v svojih izpovedih kesal.

Pripovedovati je znal kot malokdo. Njegovo besedje je bilo bogato, a domače. Težko se je bilo ločiti od njega, kadar je pripovedoval. Ure in ure si ga lahko poslušal. Človek bi najrajši stenografiral za njim, tako mikavno je bilo njegovo kramljanje. Bil je rojen pripovednik in je škoda, da se ni udejstvoval kot pripoveden pisatelj. Njegovi članki v »Lovcu« spadajo med najboljše. Nekaj jih je bilo sprejetih tudi v šolske čitanke. Ne bilo bi napak, ko bi izšli njegovi lovski članki v knjigi.

Rojina je bil človek dela. Če ni bil pri čebelah, v sadovnjaku ali v gozdu, je bral in pisal, čas mu je sladil le pomenek o lovu in čebelah. Ko sem mu lani povedal, da so posejali na nekaterih ljubljanskih njivah malorusko ajdo, me je večkrat vprašal, če kaj gledam, kako medi. Komaj je čakal, kdaj bo zažvrgolela rdečegrlata taščica, ki je letala po njegovi sobi in mu sedala na glavo, ter naznanila prihod pomladi, od katere je pričakoval olajšanja. Toda preden se je to zgodilo, so ugasnile njegove blagost odsevajoče oči in je onemel njegov jezik. Roka mu je postala za delo nesposobna že pred leti.

O njegovem jezikovnem bogastvu, pripovednem talentu in strokovnem znanju pričajo njegovi spisi. Dokler se bo pri nas čebelarilo in lovilo na pošten način, se ne bo pozabilo ime Franca Rojine.

Dočakal je lepo starost. Kot skoro vsi učitelji iz starejših časov, je spravil svojo družino do kruha. -- Jutro 4. 2. 1944

† Frančišek Rojina. Vrste naše stare čebelarske garde se vedno bolj redčijo. Drug za drugim nas zapuščajo možje, ki so pred pol stoletjem usmerjali pota našega čebelarstva ali bile priče in poborniki našega čebelarskega preporoda. V času najhujšega besnenja nacistične svojati po naši zemlji se je ločil od nas tudi duševni vodja in prvak te naše preporodne dobe, eden najpopularnejših slovenskih čebelarjev — naš Frančišek Rojina. Menda ga ni slovenskega čebelarja, ki bi ne poznal Rojine, pa tudi mlajšim je dobro znano njegovo ime; saj so pred leti vsak mesec komaj čakali na nadaljevanje njegovih »Spominov« v Čebelarju.

Frančišek Rojina se je rodil 3. oktobra 1867 v Zgornji šiški. Oče mu je bil tesar in znan ptičar. Naš Frančišek je dovršil tri razrede realke in učiteljišče v Ljubljani. Tu ga je prof. Linhart navdušil za kmetijstvo in podžgal njegovo že v ranih letih vzbujeno zanimanje za čebele. Njegovo prvo učiteljsko mesto je bilo v Kolovratu, kjer je čebelaril, lovil, orglal in mežnaril štiri leta. Ta kraj se mu je posebno priljubil in se ga je vse življenje najrajši in z veseljem spominjal. Učiteljeval je nato nekaj časa na Dobravi pri Kropi in na Vačah, pozneje pa v Šmartnem pod Šmarno goro ter končno 20 let kot šolski upravitelj v Stražišču (Šmartno pri Kranju). Po upokojitvi l. 1925 se je preselil v Zg. Šiško, v soseščino rojstne hiše pesnika Val. Vodnika. Zadnja leta je mož hudo trpel za naduho in bil večinoma navezan na posteljo. Umrl je 1. februarja 1944. Rojina je pričel čebelariti v kranjičih, kakor vsi naši starejši čebelarji, in nato sčasoma preizkušal vse mogoče sodobne panje, kakor so se pač pojavljali (dzierzonovane kranjiče, dunajčane, pavlinovce, droryjevce, gerstungovce itd.). Takoj je uvidel vse prednosti velike mere v gerstungovih panjih, ki jih je potem povsod zelo vztrajno priporočal in na ta način pripravljal pot za zmagoslaven pohod AŽ panjev po Slovenskem.

Ko se je konec devetdesetih let preteklega stoletja ustanovilo Slov. čebelarsko društvo, je društveni odbor, ceneč delo in znanje idealnega učitelja, poveril uredništvo Slov. Čebelarja Rojini, ki je potem ta posel opravljal 21 let, ko ga je zaradi nekih malenkostnih nesoglasij z odborom prostovoljno odložil. Kot urednik društvenega glasila in odličen čebelarski teoretik in praktik je Rojina postal duša mladega društva, izvrsten predavatelj na čebelarskih prireditvah po vsej deželi, organizator društvenih podružnic in neumoren agitator od čebelarja do čebelarja, nesebičen v delu za prospeh našega čebelarstva. Čebelarji so zlasti cenili njegove članke v Čebelarju, pisane v izredno prikupnem , zabavnem in domačnostnem tonu, in jih brali z največjim užitkom. In napisal jih je v 21-letni dobi lepo število! Zaslužno delo je tudi njegov prevod Janševega »Popolnega nauka o čebelarstvu« leta 1906.

Rojina je veliko potoval, udeleževal se je mednarodnih razstav in zborovanj; zlasti shode avstroogrskih in nemških čebelarjev je redno obiskoval in o njih tudi poročal v Čebelarju. A ves blesk tujine Rojine ni zapeljal. Kakor je bil eden najbolj vnetih zagovornikov velike mere satnikov, tako je vselej in povsod zagovarjal našo čebelo in priporočal tudi našega skromnega kranjiča, zlasti Janševo mero in način čebelarjenja. Čebelarjem je odkril tudi gorenjsko stiskalnico za vosek, ki je sedaj znana pod njegovim imenom.

Kot družaben, dobrosrčen in šegav človek ter odličen čebelarski strokovnjak je pri širjenju naprednih čebelarskih idej med čebelarji žel lepe uspehe. Od blizu in daleč so romali čebelarji k njemu in njegova je v glavnem zasluga, da je mlajši čebelarski rod spravil naše čebelarstvo na lepo višino. V priznanje njegovih zaslug ga je Slov. čebelarsko društvo izvolilo za svojega častnega člana, prav tako tudi Kranjska podružnica, kjer je najdlje deloval.

Pokojni Rojina pa ni bil samo odličen čebelar, temveč tudi znan sadjar, ribič in lovec. Njegovi članki v Lovcu spadajo med najboljše. Poleg tega je bil navdušen pevec in godbenik; več let je hodil vsako nedeljo orglat k maši na Šmarno goro.

Medel se mi zdi tale opis spričo pokojnikovih vsestranskih zaslug in marsikaj bi moral še povedati, da bi v pravi luči pokazal Rojino kot človeka, čebelarja in javnega delavca. Naj pri tej priliki povdarim le še to. da je bil naš Frančišek vseskozi napreden in naroden človek ter iskren Slovan. Jeseni 1943, v času, ko so ruske armade že temeljito lomile zobe fašističnemu zmaju in so bile oči nas vseh uprte v gigantski boj na vzhodu, sem mu na obisku pri njem pripovedoval o najnovejših ruskih zmagah in ga zagotavljal, da se dan svobode in vstajenja za vse Slovane približuje. Solze so stopile možu v oči in rekel mi je: »Da bi mi vsaj bilo dano dočakati ta dan!« A vroča želja se mu ni izpolnila: par mesecev pozneje se je poslovil od sveta in življenja.

Frančiška Rojino bomo slovenski čebelarji ohranili v častnem in trajnem spominu. Slava in hvala mu! -- Leopold Debevec: Slovenski čebelar 1945 (47/1–2)

Višji revident Valentin Stroj sedemdesetletnik. V nedeljo je obhajal čil in zdrav g. Valentin Stroj, železniški višji revident in postajenačelnik v pokoju, svojo 70 letnico.

Rojen 1874 v Lipnici v župniji Dobrava pri Kropi je po končani ljudski šoli obiskoval gimnazijo v Kranju. Ko je odslužil enoletno prostovoljstvo, si je izbral za svoj poklic službo pri železnici. Kot prometni uradnik je imel vedno zelo naporno in odgovornosti polno delo, tako v St. Petru na Krasu, v Logatcu, v Gorici in Beljaku. Postajenačelnik je bil v Borovnici in na Vrhniki. Povsod je vzorno skrbel za potniški in blagovni promet. Pod njegovim nadzorstvom se je natovorilo za milijone in milijone blaga, namenjenega za izvoz v razne kraje. Ljudje imajo bivšega postajenačelnika še sedaj v najboljšem spominu v vseh krajih, kjer je služboval. Pri vzgoji mlajših uradnikov, ki so bili vpeljani pod njegovim vodstvom v železniško prometno službo, je lepo strnil vzorno disciplino in nenavadno srčno dobroto, skoraj intimno prijaznost, ki jo je čutil z vsakim posameznikom. Zato so ga vsi spoštovali in ljubili.

Težave in nevarnost železniške prometne službe je občutil zlasti leta 1917. v Borovnici. Pri odpravi vlakov se je nenadoma pojavil pred vagoni potnik, ki je v hipnem napadu blaznosti z nevarnim orodjem zadal za red skrbečemu postajenačelniku težke rane. O razburljivem dogodku so takrat pisali tuji časopisi. — Hvala Bogu, da jo prišla takoj zdravniška pomoč in da je sedanji sedemdesetletnik po nekaj mesecih srečno okreval.

Ko se sedaj g. višji revident ozira nazaj na pot svojega življenja, ga morajo obhajati čustva hvaležnosti in veselja: hvaležnosti nasproti Bogu, ki ga je čudovito varoval vseh nevarnosti, veselja pa, da je mogel izpolniti svojo življenjsko nalogo v težkem poklicu, kjer mu je bilo izročeno v varstvo toliko tisoč in tisoč ljudi. G. višjemu revidentu in postajenačelniku ob življenjskem jubileju čestitamo in želimo njemu in njegovi soprogi Emi še mnogo, mnogo zdravih let, ki naj jih preživita v sreči in zadovoljnosti v krogu svoje družine. -- Jutro 24. 2. 1944

Radmannsdorf. (Radmansdorfske poroke v 3. četrtletju.) V občini Radmannsdorf so se izvršile v preteklem četrtletju sledeče poroke: … Franz Kemperle iz Berdach pri Radmannsdorfu s Franzisko Jesche iz Ober-Dobrava. -- Karawanken Bote 24. 10. 1942

Mož poštenjak. Ob 30 dnevnici smrti Ignaca Banka. Ker se je čutil zmožnega voditi samostojno gostilno, je hrepenel po samoosvojitvi. Ker se je pa tudi zavedal, da brez dobre gospodinje ne more biti dobre gostilne, si je izbral za družico in pomočnico brhko Gorenjko Heleno iz družine Miheličevih na Dobravi pri Kropi. 20. oktobra 1907 jo je popeljal pred oltar. Že 1. novembra istega leta je kupil in prevzel Topolavčevo gostilno na Šmartinski cesti. --Jutro 30. 12. 1942

Kupim vola, suhega 400 do 600 kg težkega. Sprejmem v službo hlapca in deklo. Starost: 14 do 60 let. Živina se sama napaja, delo je lahko. Koničar, Misatsche 8, pri Otočah, Post Podnart. -- Karawanken Bote 10. 3. 1943

Rodbinska kronika iz Gorenjske. Kreis Radmannsdorf. Podnart-Habern. Umrli so: Helene Beneditschitsch, Ober-Dobrawa -- Karawanken Bote 31. 12. 1943

Iz New Yorka. New York. Dne 26. nov. je v Ridgewoodu umrla Jerica Lisec, roj. Šoberle, doma is Spodnje Dobrave pri Radovljici. Podlegla je raku in zapušča moža in teto, v starem kraju pa dva brata in šest sester. -- Prosveta 2. 12. 1943 (35/235); Ameriška domovina 20. 12. 1943 (46/298))

Smrtna kosa. Brooklyn, N. Y. — Dne 26. nov. je tukaj preminula dobro znana in spoštovana rojakinja Mrs. Jerica Lisac, rojena Šoberl, v starosti 46 let. Doma je bila iz Spodnje Dobrave pri Radovljici na Gorenjskem. Pogrebni obredi so se vršili v cerkvi sv. Alojzija, pokopana pa je na pokopališču sv. Trojice. Tukaj zapušča moža Johna in teto Fanny Nakrst, v starem kraju pa mater, dva brata in šest sester. V Ameriki je bivala 23 let, omožena pa je bila 6 let. Naj v miru počiva. — Anton Anslovar. -- Glas naroda 29. 11. 1943; Amerikanski Slovenec 3. 12. 1943 (52/159), Glasilo K.S.K. jednote 15. 12. 1943

V 66. letu je prenehalo biti blago srce našega predobrega moža, očeta, brata, strica, tast, gospoda Filipa Pogačnika, posestnika in gostilničarja na Dobravi pri Podnartu. Pokopan bo na farnem pokopališču na Dobravi. Maša zadušnica se bo brala 26. t. m. ob 8. uri zjutraj v frančiškanski cerkvi. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Dobrava, Ljubljana, Salzburg, Smederevska Palanka, dne 19. januarja 1944. Žalujoči ostali: Alojzija, žena; Tončka, poroč. Balantič, Simon, Magda, Alfonz, Joža, Miloš, otroci; Cecilija, sestra; Anton, brat; Janko Balantič, zet – ter ostalo sorodstvo

Žrtve[uredi]

Dobrave so med vojno izgubile desetino prebivalstva (prej 511; skupaj z Otočami, zdaj 461). 28 (med njimi tri ženske) jih je padlo v partizanih: Dvanajst so jih ustrelili kot talce, šest jih je umrlo v taboriščih.

SREDNJA DOBRAVA PRI KROPI.

Za boljšo bodočnost našega naroda so žrtvovali svoja življenja nepozabni možje, očetje, sinovi in hčere:

ŽAGAR STANISLAV, učitelj, komandant partizanskih čet na Gorenjskem, je padel 1942 nad Crngrobom pri Kranju,
ŽAGAR STANO, sin, padel 1942. na Okroglem.
ŽAGAR NADA, hči, padla 1945. v Splitu
VIDIC ANTON, padel 1942. nad Crngrobom.
ŠOLAR IVAN, padel 1943. nad Farjim potokom.
POGAČNIK DUŠAN, padel 1943. v Kropi.
PODLIPNIK STANKO, padel 1941. v Lipnici pri Kropi.
BENEDIČIČ ANTON, padel 1942. na Jelovci
PRETNAR ŽIVO, padel 1942. v Otočah,
PRETNAR JOŠKO, padel 1943. pri Turjaku
GREGORČIČ FRANC, padel 1944. pri Idriji.
BENEDIČIČ ANTON, padel 1944. nad Tržičem.
DOLINAR ANTON, padel 1944. pri Leskovcu
OSTERMAN CIRIL, padel 1945. na Jelovci
MOHORIČ JAKOB, padel 1943. pod Mohorjem.
BOŠTJANČIČ ANDREJ, padel 1944. pri Kamniku.
MAURER MARTIN, padel 1943. na Rakitniku
ŠOLAR ANICA, padla 1943. pri Žabnici
ROZMAN IVAN, padel 1944. na Jelovci
PAPLAR MARA, padla 1945. na Poreznu.

Kot talci bo padli:

BERTONCELJ ANTON, ustreljen 1941. v Begunjah.
BERGANT VINKO, ustreljen 1942 v Begunjah
BENEDIČIČ IVAN, ustreljen 1942. v Begunjah.
ŠLIBAR JOŽEF, ustreljen 1941. v Begunjah.
GROBOVŠEK CIRIL, ustreljen 1942. v Begunjah.
PAPEŽ RUDI, ustreljen 1942. v Begunjah.
VALJAVEC IVAN, ustreljen 1942 v Begunjah.
ŠIFRER VINKO, ustreljen 1942. v Begunjah.
LUZNAR ANTON, ustreljen 1942. v Begunjah.
BENEDIČIČ RADO, ustreljen 1941. na_ Lancovem.
LEBAN STANKO, ustreljen 1941 na Lancovem.
LEBAN MILAN, ustreljen 1941. na Lancovem.
GROBOVŠEK SILVO, ustreljen 1941. na Lancovem.
PRETNAR ALOJZIJ, ustreljen 1944. pri Vodicah.
PEČNIK CIRIL, ustreljen 1943. v Poljanah.
VIDIC FRANC, ustreljen 1941. v Begunjah.

Umrli v internaciji

VIDIC JANEZ, umrl 1944. v Nemčiji
KOSELJ BRONISLAVA, umrla 1943. v Nemčiji
BERTONCELJ VALENTIN, umrl 1942. v Št. Vidu
ŠLIBAR ALOJZ, umrl 1942. v Št. Vidu
PRETNAR FRANČIŠKA, umrla 1942. v Št. Vidu
OVSENEK ROZALIJA, umrla 1942. v Št. Vidu
V skupni grob smo na Dobravskem pokopališču položili k večnemu počitku 21. oktobra 11 borcev. — Žalujoče rodbine, tovariši in vse ostalo prebivalstvo. -- Slovenski poročevalec 22. 11. 1945

Anton Benedičič[uredi]

Zg. Dobrava, 2. 2. 1922 – Gozd pod Storžičem, 5. 9. 1944. Borec NOB. Rojen Mihaelu in Mariji – Kosec na Zgornji Dobravi, kjer je tudi živel – Grilov, samski, železničarski delavec, sodelavec gibanja OF, član SKOJ–a. 6. 2. 1943 odšel v Gregorčičev 1. bataljon. Dodeljen 8. udarni proletarski brigadi – Gorenjski (Prešernova brigada), udeležil se je bojnega pohoda na Dolenjsko in boja za Turjak. Premeščen v Šercerjevo brigado in z njo v sestavi XIV. divizije na bojnem pohodu na Štajersko. Zaradi hudih ozeblin je bil iz enote poslan na teren h Okrajnemu komiteju SKOJ Jelovica III. v Kropo. Padel je v vasi Gozd pod Storžičem. Pokopan v družinskem grobu na Srednji Dobravi. -- Radovljiški zbornik, 1990

Frančišek Benedičič[uredi]

Zg. Dobrava, 26. 1. 1914 – Lancovo, 17. 10. 1941. Sodelavec OF. Rojen Janezu in Marjeti (roj. Koblar) na Zgornji Dobravi, kjer je tudi živel – Goračov, slaščičarski pomočnik, sodelavec gibanja OF. 27. 9. 1941 aretiran in zaprt v Begunjah (z. š. 1320). 17. 10. 1941 ustreljen kot talec na Lancovem ob cesti nasproti Remčeve žage. Pokopan v skupnem grobu talcev in borcev na pokopališču v Mošnjah. (Na spomeniku v Lancovem in v poročilu v Karawankenbote je zapisan kot Rado Benedičič. – op. MH) -- Radovljiški zbornik, 1990

Ivan Benedičič[uredi]

Zg. Dobrava, 12. 4. 1924 – Begunje, 3. 1. 1942. Sodelavec OF. Rojen Mihaelu in Mariji (roj. Kosec) na Zgornji Dobravi, kjer je živel – Grilov, samski, ključavničarski vajenec, sodelavec gibanja OF, član SKOJ-a. 27. 11. 1941 aretiran in zaprt v Begunjah (z. š. 1607). Ustreljen je bil kot talec v Dragi. Pokopan v skupnem grobu na grobišču talcev v Dragi. -- Radovljiški zbornik, 1990; fotografija Ivana Benedičiča v knjigi Izgnanci Alojza Vidica

Vincencij Bergant - Vinko[uredi]

Podnart, 5. 10. 1912 – Begunje, 3. 1. 1942. Žrtev vojne. Rojen Jakobu in Pavlini Hrovat v Podnartu, živel na Zgornji Dobravi – pri Kajžu,^[10] samski, železniški delavec, predvojni komunist, sodelavec gibanja OF. 29. 11. 1941 aretiran in zaprt v Begunjah (z. š. 1614) in ustreljen kot talec v Dragi. Pokopan v skupnem grobu na grobišču talcev v Dragi. -- Radovljiški zbornik, 1990

Anton Bertoncelj[uredi]

Zg. Dobrava, 31. 12. 1922 – Begunje, 4. 12. 1941. Sodelavec OF. Rojen Janezu in Tereziji Pegam na Zgornji Dobravi, kjer je živel – Hrvatov, samski, mizarski pomočnik, predvojni član SKOJ-a, sodelavec gibanja OF. 11. 10. 1941 aretiran in zaprt v Begunjah (z. š. 1410) in ustreljen kot talec v Dragi. Pokopan v skupnem grobu na grobišču talcev v Dragi. -- Radovljiški zbornik, 1990; fotografija Antona Bertonclja iz knjige Ivana Križnarja Dobravci doma in v izgnanstvu, 1997.

Tinček Bertoncelj[uredi]

Sr. Dobrava 21. 1. 1938 – zbirno taborišče Šentvid nad Ljubljano 8. 2. 1942. Štiriletni sin Valentina in Albine Sušnik (Šlibrovih) je umrl v zbirnem taborišču nad Ljubljano. -- Radovljiški zbornik, 1990

Andrej Boštjančič[uredi]

Mišače, 10. 2. 1913 – Okrožje Kamnik, september 1944. Borec NOB. Rojen Andreju in Juliji – Šoberl na Mišačah, kjer je tudi živel – Krumpkov, samski, strojni ključavničar v železarni KID na Jesenicah, sodelavec gibanja OF. 5. 12. 1941 skupaj z materjo izseljen v zbirno taborišče za izseljence v Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Po šestih tednih sta se vrnila domov. Februarja 1944 odšel v Rajonski odbor OF Jelovica III. (Kranj), dodeljen k varnostnoobveščevalni službi (VOS). Septembra 1944 premeščen k OZN-i za okrožje Kamnik. Pokopan na grobišču borcev na pokopališču na Srednji Dobravi. -- Radovljiški zbornik, 1990

Lovrenc Debelak[uredi]

Zg. Dobrava, 6. 8. 1903 – Primorska, avgust 1944. Borec NOB. Rojen Antonu in Ivani (roj. Zupan) na Zgornji Dobravi, kjer je tudi živel – pri Jožovc, poročen, železničar. 28. 2. 1944 odšel v Jeloviško 4. četo Gorenjskega odreda; dodeljen Vojkovi brigadi. V avgustu 1944 padel nekje na Primorskem. -- Radovljiški zbornik, 1990

Anton Dolinar[uredi]

Leskovica, 31. 10. 1904 – Idrija, april 1945. Borec NOB. Rojen Matevžu in Marijani – Tušek, živel na Srednji Dobravi, poročen, gozdni delavec. V Leskovici je njegova hiša stala v mejnem pasu. Med utrjevanjem meje med Nemčijo in Italijo 1941. leta so ga izselili na Srednjo Dobravo. Odšel je v partizane in v aprilu 1945 v boju za Idrijo padel. Podatki o pokopu niso znani. -- Radovljiški zbornik, 1990

Franc Gregorčič[uredi]

Zg. Dobrava, 28. 10. 1900 – 27. 3. 1945. Rojen Janezu v Opatiji, živel na Zgornji Dobravi – Goračov, poročen, mizar. 18. 2. 1944 odšel v Jelovško 4. četo Gorenjskega odreda; dodeljen Vojkovi brigadi. Padel, kraj smrti in pokopa nista znana.^[11] -- Radovljiški zbornik, 1990

Frančiščka Lotrič[uredi]

Zg. Dobrava, 2. 10. 1929 – Zg. Dobrava, 28. 4. 1941. Žrtev druge svetovne vojne. Rojena Janezu in Frančiški Resman na Zgornji Dobravi – Komaričkova, učenka. Med neprevidnim ravnanjem s puško jo je brat Vinko 28. 4. 1941 ustrelil. Pokopana v družinskem grobu na Srednji Dobravi. -- Radovljiški zbornik 1990

Vincenc Lotrič[uredi]

Zg. Dobrava, 6. 4. 1925 – Trst, maj 1945. Borec NOB. Rojen Janezu in Frančiški Resman na Zgornji Dobravi, kjer je tudi živel – Komaričkov, samski, ključavničarski vajenec v Železarni KID na Jesenicah. 18. 2. 1943 odšel v Gregorčičev (1.) bataljon Gorenjskega odreda. Aprila 1943 pri Hotinskem mostu pri Kamni Gorici ujet in poslan v nemško vojsko. Na vzhodni fronti je pobegnil k Rdeči armadi, kjer je bil dodeljen 1. prostovoljni jugoslovanski brigadi. Po osvoboditvi Beograda 20. 10. 1944 je prestopil v enote 4. armade JNA. Prve dni maja 1945 padel v boju za Trst. -- Radovljiški zbornik 1990

Martin Maurer[uredi]

Tudi Mavrer. Mišače, 8. 11. 1911 – Dolenjska, 14. 8. 1943. Borec NOB. Rojen Jožefu in Neži – Debeljak v Zalošah, živel na Mišačah – Matijovčev, poročen, belostrojarski pomočnik, član Sokola, sodelavec gibanja OF. Januarja 1943 je odšel v Jelovško četo Cankarjevega bataljona. Dodeljen je bil 2. bataljonu 8. udarne proletarske brigade – Gorenjske (Prešernova brigada), udeležen v borbi na Dolenjskem. Padel je na Rakitni, pokopan pa v družinskem grobu na pokopališču na Srednji Dobravi.^[12] -- Radovljiški zbornik 1990, slika v Rok Gašperšič: Mišače in Rodbina Pegam

Franc Mohorič[uredi]

Ovsiše, 6. 1. 1924 – Križna Gora nad Škofjo Loko, 15. 7. 1944. Borec NOB. Pavrov iz Ovšiš, živel je na Mišačah – pri Jurmanu, samski, železničar. Spomladi 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko in neznano kdaj pobegnil domov. Takoj odšel v Prešernovo brigado in bil dodeljen za desetarja v 1. bataljonu, kjer je padel. -- Radovljiški zbornik 1990

Jakob Mohorič[uredi]

Mišače, 10. 7. 1914 – Jošt pri Kranju, 28. 2. 1943. Borec NOB. Rojen Martinu in Mariji (roj. Artel) na Mišačah, kjer je tudi živel – Jurmanov, samski, mizar, sodelavec gibanja OF. 16. 3. 1942 odšel v Jelovško četo Cankarjevega bataljona, kjer je padel. Pokopan v družinskem grobu na pokopališču na Srednji Dobravi.^[13] -- Radovljiški zbornik 1990

Rozalija Ovsenik[uredi]

Tudi Avsenek. Češnjica pri Kropi, 7. 8. 1867 – Šentvid nad Ljubljano, 28. 1. 1942.^[14] Žrtev druge svetovne vojne. Rojena Varl – Tomažu in Agnes Medja na Češnjici pri Kropi, živela na Zgornji Dobravi – Cimpermanova, poročena, gospodinja, sodelavka gibanja OF. 5. 12. 1941 izseljena v zbirno taborišče za izseljence v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je umrla. Pokopana je v družinskem grobu na pokopališču na Srednji Dobravi. -- Radovljiški zbornik 1990

Cimpermanovi (Rozalija Avsenek); arhiv Rok Gašperšič

Rudi Papež[uredi]

(glej Dobravski kdojekdo.)

Marija Papler[uredi]

Sp. Dobrava, 25. 8. 1924 – Porezen, 24. 3. 1945. Borka NOB. Rojena Janezu in Mariji – Koselj na Spodnji Dobravi, kjer je tudi živela – Petrovčeva, samska, kmečka delavka, sodelavka gibanja OF. 5. 12. 1941 je bila skupaj s starši odpeljana v zbirno taborišče za izseljence v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. 12. 2. 1942 so bili izpuščeni domov. V partizane je odšla 27. 1. 1945 na Gorenjsko vojno področje v Farji Potok. Poslana je bila v delavnico v delavski bataljon v Cerkno, kjer je padla, pokopana v družinskem grobu na pokopališču na Srednji Dobravi.^[15] -- Radovljiški zbornik, 1990

Ciril Pečnik[uredi]

Globoko, 9. 7. 1914 – Poljanska dolina, 28. 4. 1943. Borec NOB. Rojen Matiju in Pavli – Berčič v Globokem, živel na Mišačah – pri Pogvajnu, poročen, kovač. Oče je imel manjši mlin, s katerim je preživljal družino. Umrl mu je v rani mladosti. Po osnovni šoli v Mošnjah se je izučil kovaške obrti. Delal je kot pomočnik pri kovaškem mojstru v Mostah pri Žirovnici. Poročil se je na malo kmetijo pri Pogvajnu na Mišače. Zaposlil se je v železarni KID na Jesenicah, kjer je bolje zaslužil. Na delo se je vozil z vlakom, z Mišač do železniške postaje Podnart pa pešačil. Po nemški zasedbi aprila 1941 je pustil službo na Jesenicah in se zaposlil na železniški postaji v Kranju. Z ženo sta z Dobravci sodelovala v gibanju OF. Decembra 1941 sta bila med družinami, ki so jih Nemci izselili. Poslana sta bila v zbirno taborišče za izseljence v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po nekaj mesecih sta bila izpuščena. Nadaljevala sta s kmetovanjem, Pečnik pa je hodil v službo na ŽP v Kranj. V njihovi hiši se je nahajal bunker s partizansko tehniko Meta. Po njenem odkritju in uničenju 7. 4 1943 so Pečnika aretirali in 10. 4. 1943 pripeljali v graščinske zapore v Begunjah. V evidenčni knjigi zapornikov je zapisan pod številko 988. Ustrelili so ga s skupino osmih talcev v Logu nad Škofjo Loko v Poljanski dolini.^[16] Pokopan je v XX. skupnem grobu na grobišču talcev na graščinskem vrtu v Begunjah. -- Radovljiški zbornik 1990; Rok Gašperšič: Mišače in rodbina Pegam

Stanislav Podlipnik[uredi]

Zg. Dobrava, 4. 11. 1921 – pod Miklavžovcem, 10. 9. 1941. Borec NOB. Rojen delavcema Matevžu in Katarini – Zupan na Zgornji Dobravi, kjer je tudi živel – Vazarjev, samski, kovaški pomočnik. V rani mladosti mu je umrla mati. Že z osmimi leti si je moral sam služiti kruh. Osnovno šolo je obiskoval na Srednji Dobravi. Vzgoja učitelja Staneta Žagarja je vplivala na njegov odnos do sveta. Postal je član SKOJ-a in aktivno delal v vrstah napredne mladine. Po okupaciji leta 1941 se je priključil oboroženemu odporu ter zbiral orožje in municijo za prve ilegalce. Razpečeval je propagandni material in literaturo. Prve dni avgusta 1941 je odšel v partizane in se pridružil borcem Jelovške čete Cankarjevega bataljona na Vodiški planini na Jelovici. Udeležil se je prvih bojev 4. 8. 1941 ustanovljenega bataljona. Izkazal se je kot hraber borec. Na poti v dolino, kjer naj bi opravil zadane naloge in se oskrbel z osebnimi potrebščinami, je naletel na sovražnikovo zasedo. Padel je v grabnu pod Miklavžovcem pri cesti Kamna Gorica – Kropa. -- Radovljiški zbornik 1990

Dušan Pogačnik[uredi]

Sr. Dobrava, 29. 7. 1923 – 29. 4. 1943, Kropa. Pred vojno študent pedagoške smeri. Partizan. Valentinov.

Frančiška Pretnar[uredi]

Prezrenje, 13. 1. 1885 – Št. Vid, 12. 1. 1942. Žrtev vojne. Rojena Janezu Pretnarju, živela na Zgornji Dobravi – Mihovčeva, poročena, gospodinja, sodelavka gibanja OF. 5. 12. 1941 je bila odpeljana v zbirno taborišče za izseljence v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je 12. 1. 1942 umrla. -- Radovljiški zbornik 1990

Mihovčevi: Frančiška Pretnar, umrla 1942

Alojzij Pretnar[uredi]

Partizansko ime Bratin. Zgornja Dobrava, 17. 6. 1910 – Moravče, 18. 7. 1943. Žrtev vojne. Rojen Florijanu in Ani Zupan na Zgornji Dobravi – Zdevčov. Živel v Podnartu, poročen, mizarski pomočnik, sodelavec gibanja OF. Leta 1942 je bil poslan na delo v Celovec. 3. 1. 1943 je bil aretiran in priveden v zapore v graščino v Begunje. 18. 7. 1943 je bil ustreljen kot talec v Moravčah. Pokopan je v IV. skupnem grobu talcev na graščinskem vrtu v Begunjah. -- Radovljiški zbornik 1990

Franc Pretnar[uredi]

Partizansko ime Živo – Mamin. Zgornja Dobrava, 11. 2. 1921 – Posavec, 18. 11. 1942 ali 24. 11. 1942. Borec NoB. Rojen Florijanu in Ani Zupan v enajstčlanski kajžarski družini – Zdevčov. Zaradi težkih gmotnih razmer je oče odšel za zaslužkom v Ameriko. Kasneje so šli za njim še trije otroci. V osnovni šoli na Srednji Dobravi ga je učil Stane Žagar. Sprejet je bil v SKOJ. Da bi olajšal gmotni položaj družine, se je po končani osnovni šoli zaposlil kot delavec težak. Po prihodu okupatorja je na poziv komunistične partije pričel s političnim delom med mladino na vasi. Širil je ilegalno literaturo in propagandni material, zbiral orožje in municijo ter druge potrebščine za prve ilegalce. V začetku avgusta 1941 je odšel v partizane v Jelovško četo Cankarjevega bataljona na Jelovico. Sodeloval je v bojih v Poljanski in Selški dolini, Rovtah, Dražgošah, na Partizanskem vrhu in drugod. Kot kurir je vzdrževal zveze med bataljonoma Jožeta Gregorčiča, Gorenjskim odredom, 1. grupo odredov na Jelovici in Kokrškim odredom v Karavankah. Ker je dobro poznal poti in čas za varen prehod čez savski most pri Otočah, se je spretno umikal zasedam ob Savi in mostu, dokler ga novembra 1942 niso presenetili. -- Radovljiški zbornik 1990

Jožef Pretnar[uredi]

Partizansko ime Branko – Atin. Ljubljana, 15. 3. 1923 – Turjak, 19. 9. 1943. Borec NOB. Rojen Florijanu in Ani, roj. Zupan, živel na Zgornji Dobravi – Zdevčov, samski, slaščičarski pomočnik, sodelavec gibanja OF. Julija 1942 je odšel v Jelovško četo Cankarjevega bataljona, bil sprejet v članstvo SKOJ-a in postal komandir čete. Dodeljen je bil 8. udarni proletarski brigadi – Gorenjski (Prešernova brigada). Po sprejemu v KP je postal politkomisar bataljona. Z brigado je odšel na bojni pohod na Dolenjsko in padel v boju za Turjak. Pokopan je v skupnem grobu padlih borcev na pokopališču v Velikih Laščah. -- Radovljiški zbornik 1990

Vincenc Šifrer[uredi]

Nova Loka, 15. 7. 1912 – Begunje, 4. 12. 1941. Sodelavec OF. Rojen v Novi Loki, živel na Srednji Dobravi, ključavničar, sodelavec OF. 17. 10. 1941 je bil aretiran in zaprt v graščini v Begunjah (z. š. 1481) ter ustreljen kot talec v Dragi, kjer je tudi pokopan. -- Radovljiški zbornik 1990

Alojzij Šlibar[uredi]

Zg. Dobrava, 25. 6. 1914 – Št. Vid, 5. 1. 1942. Sodelavec OF. Rojen Jožefu in Mariji – Ovsenik na Zgornji Dobravi, kjer je tudi živel – Jurjovčov, samski, delal doma na kajži, sodelavec gibanja OF. 5. 12. 1941 skupaj z materjo in bratom Filipom izseljen v zbirno taborišče za izseljence v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je umrl. -- Radovljiški zbornik 1990

Jožef Šlibar[uredi]

Zg. Dobrava, 8. 4. 1909 – Begunje, 4. 12. 1941. Borec NOB. Rojen Jožefu in Mariji – Ovsenik na Zgornji Dobravi, kjer je tudi živel – Jurjovčov, samski, mizar, član Sokola, sodelavec gibanja OF. Po prihodu okupatorja aktivno, organizirano delal za ustanovitev organizacije OF in odbora na vasi. 27. 11. 1941 aretiran in zaprt v Begunjah (z. š. 1608). Ustreljen kot talec v Dragi. Pokopan v skupnem grobu na grobišču talcev v Dragi. -- Radovljiški zbornik 1990

Ana Šolar[uredi]

Sp. Dobrava, 20. 7. 1922 – Žabnica, 24. 12. 1943. Borka NOB. Rojena Antonu in Mariji – Zalokar na Spodnji Dobravi, kjer je tudi živela – Ještinova, samska, kmečka delavka, predvojna članica SKOJ-a, sodelavka gibanja OF. 5. 12. 1941 skupaj s starši izseljena v zbirno taborišče v Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano. Spomladi 1942 z družino preseljena na Bavarsko. Pobegnila iz taborišča in odšla 21. 7. 1943 v partizane. Dodeljena Jelovškemu (1.) bataljonu Gorenjskega odreda. Padla v Žabnici. Pokopana v družinskem grobu na pokopališču na Srednji Dobravi.^[18] -- Radovljiški zbornik 1990

Ivan Šolar[uredi]

Sr. Dobrava, 10. 4. 1918 – Farji Potok v Selški dolini, 18. 7. 1943. Borec NOB. Sin Janeza in Marije (roj. Zupanc) na Srednji Dobravi, kjer je tudi živel – Zečkov, samski, mizarski pomočnik, kmečki sin, sodelavec gibanja OF. Maja 1943 odšel v Jeloviški (1.) bataljon Gorenjskega odreda in dodeljen 8. udarni proletarski brigadi – Gorenjski (Prešernova brigada). Padel pod Marenkovcem v Farjem Potoku nad Selško dolino. Pokopan v družinskem grobu na pokopališču na Srednji Dobravi. -- Radovljiški zbornik 1990

Anton Vidic[uredi]

Sr. Dobrava, 23. 6. 1919 – Žabnica, 27. 3 1942. Borec NOB. Rojen Janezu in Antoniji – Ovsenik na Srednji Dobravi, kjer je tudi živel – Čačkov, samski, šofer, sodelavec gibanja OF. Ob kapitulaciji Jugoslavije je bil v avtomobilski enoti ob romunski meji in se je dva tedna po stranskih poteh vračal domov. Zaposlil se je pri obnovi miniranega železniškega tunela in mostu pri Globokem. Avgusta 1941 so ga izdali Gestapu, češ da je sodeloval pri neki partizanski akciji, čeprav je njegov delovodja pričal, da je bil na nočni izmeni. Ko so prišli ponj, je stekel in med streljanjem ušel po savskem bregu pod Mošnje in se skril na bregu. Naslednjega dne je preplaval Savo in se zatekel k Jurmanovim na Mišačah, kjer se je preoblekel. Doma je pripravil nahrbtnik in pištolo in se pridružil borcem Jelovške čete Cankarjevega bataljona, kjer je postal intendant. Kruh je za partizane pekla njegova sestra. Partizane je oskrboval tudi s cigaretami, ki jih je zanj v kmetijski zadrugi na Zgornji Dobravi kupoval brat Alojz, 2000–3000 kosov. Ob sobotah je Tone prihajal domov in se zvečer z vlakom iz Podnarta peljal v Kranj k Semejnu na ples. Oktobra je ob vrnitvi iz Kranja domov naletel na nemško patruljo, ki je streljala nanj in potem novembra še enkrat v Debeljakovem sadovnjaku na Sr. Dobravi. Decembra je iz mlina v Globokem (njegov gospodar Porenta je bil sodelavec OF) s tovornjakom odpeljal večjo količino moke partizanom v loško hribovje. Po dražgoški bitki januarja 1942 se je 32 borcev Selške čete, v katero je bil razporejen, zatekla v tabor pol ure stran od Planice nad Crngrobom. Domačin je tabor izdal Nemcem, ki so ga obkolili in napadli. Padlo je 16 borcev, med njimi tudi Stane Žagar (identifcirala sta ga dva Dobravca, ki so ju s tem namenom pripeljali v Planico) in Anton Vidic; Nemci so imeli devet mrtvih. Pokopali so jih v dva grobova 150 metrov stran od taborišča. Vest o Vidičevi smrti je že med vojno prišla do njegovih svojcev v nemškem izgnanstvu. Avgusta 1945 so svojci žrtve prekopali v domače grobove, tako da Vidic leži v družinskem grobu na pokopališču na Srednji Dobravi. Trupla so bila precej razpadla, prepoznali so jih po oblačilih, do tovornjakov so jih spravili z vprego po kolovozu, do vozov pa na ramenih. -- Radovljiški zbornik 1990; Alojz Vidic: Moji spomini; Junaki v obroču

Frančišek Vidic[uredi]

Sr. Dobrava, 12. 12. 1920 – Begunje, 4. 12. 1941. Sodelavec OF. Rojen Janezu in Antoniji – Ovsenik na Srednji Dobravi, kjer je tudi živel – Čačkov, samski, krojač – obrtnik, sodelavec gibanja OF. 11. 10. 1941 aretiran in zaprt v Begunjah (z. š. 1417). Ustreljen kot talec v Dragi. Pokopan v skupnem grobu na grobišču talcev v Dragi. -- Radovljiški zbornik 1990; slika v Ivan Križnar: Dobrava in Dobravci

Janez Vidic[uredi]

Otoče, 24. 6. 1883 – Frontenhausen, 15. 12. 1943. Žrtev vojne, sodelavec OF. Rojen Janezu in Marijani Rozman. Živel je na Srednji Dobravi – Čačkov, poročen, kmet, tesar. 11. 10. 1941 je bil z družino aretiran in zaprt v zaporih v graščini v Begunjah. Februarja 1942 je bil poslan v zbirno taborišče za izseljence v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Od tod je bil premeščen v zbirno taborišče za izseljence v Škofov grad v Goričane pri Medvodah in potem v Wernfels na Bavarsko in kasneje v Poxau. Po dveh letih naporov in bolezni je umrl v bolnišnici v Frantenhausnu. -- Radovljiški zbornik 1990

Cecilija Žagar[uredi]

Sr. Dobrava, 30. 10. 1872 – Smederevska Palanka, Srbija september 1944. Žrtev druge svetovne vojne. Rojena Pogačnik na Srednji Dobravi. Živela v Kamni Gorici – Valentinova z Dobrave, poročena, gospodinja. 2. 7. 1941 izseljena skupaj z možem Ivanom, upraviteljem osnovne šole v Kamni Gorici, hčerko Mileno in sinom Antonom. Iz zbirnega taborišča za izseljence v Škofovih zavodih v Št. Vidu nad Ljubljano so bili izgnani v Smederevsko Palanko. -- Radovljiški zbornik 1990

Nada Žagar[uredi]

Nada Žagar, rojena 13. septembra 1924 na Srednji Dobravi, umrla 11. decembra 1944 v Šibeniku. Hči Staneta Žagarja in matere Jožefe, roj. Mikluš. »Šolska Nada«, dijakinja, skojevka od leta 1936, aktivistka OF ter borka v NOB s partizanskim imenom Breza. Odraščala je z bratoma Stanetom in Iztokom, sestro Savico in sestro dvojčico Danico. Doma se je navzela levičarskih idej. Aprila 1942 je bila aretirana v Ljubljani skupaj z materjo in sestrama Slavico in Danico. Vse so bile na italijanskem vojaškem sodišču obsojene na dolgoletne zaporne kazni. Po obsodbi je bila premeščena v zapore v Benetke, Benevento in Trani. Po kapitulaciji Italije je jeseni 1943 je sodelovala pri ustanavljanju prekomorskih brigad v Carbonari in Gravini. Decembra 1943 je kot sekretarka SKOJ-a III. prekomorske brigade borila prehodila bojno pot od Italije, otoka Visa, Hvara, Dalmacije do Knina. 29. novembra (po drugih podatkih 1. dec.) 1944 je bila med obiskom borcev na položajih pred Kninom hudo ranjena, tako da je 11. decembra 1944 (po drugih podatkih 12. dec.) v bolnici v Šibeniku ranam podlegla. Leta 1947 sta mati Jožefa in brat Iztok v Šibeniku poskrbela za izkop njenih posmrtnih ostankov in sta jih v beli krsti, okrašeni s šopkom belih rož, na kamionu prepeljala v Slovenijo. V Lipnici pri Kropi ju je pričakala sestra dvojčica Danica in spremljala krsto na pokopališče na Srednji Dobravi, kjer je pokopana skupaj z očetom, bratom Stanetom in drugimi padlimi borci z Dobrav. Po njej se imenuje Mladinski klub (MKNŽ), ustanovljen leta 1966 v Sokolskem domu v Ilirski Bistrici, ki je prostor alternativne kulture. -- Radovljiški zbornik 1990, Wikipedija, SBL, Jože Šmit: Pripoved o Brezi. Ljubljana: Borec, 1990

Danica in Nada Žagar, ok. 1940

Stane Žagar[uredi]

Glavni pobudnik upora na Dobravah je bil učitelj in komunist Stane Žagar (glej tudi Dobravski kdojekdo#Stane Žagar). Na Dobravo je prišel leta 1922, dve leti pozneje je postal ravnatelj. Vodil je tudi kmečko nadaljevalno šolo, leta 1931 je ustanovil celico KPS na Dobravi, 1934 v Otočah-Ljubnem in obnovil celico v Kropi, leta 1939 v Lescah, 1938 je na prvi konferenci KPS postal član CK KPS. Leta 1940 so ga zaradi politične dejavnosti odpustili iz službe in se je z družino preselil v Ljubečno pri Celju. Ob začetku vojne ga je KP poslala v Ljubljano, 20. julija 1941 je na Jelovici prisegel zbrane ilegalce za oboroženi odpor, 29. julija je ustanovil Jelovško četo in postal član glavnega poveljstva partizanskih čet Slovenije. 5. avgusta je na Jelovici ustanovil Cankarjev bataljon, ki je štel 120 borcev. Ko so ga na Lipniški planini napadli, so se partizani pred premočnim sovražnikom razkropili po domovih ali prebegnili v Ljubljansko pokrajino. Oktobra je z Jožetom Gregorčičem in Lojzetom Kebetom vodil borbe na Partizanskem vrhu na Jelovici, Rovtah, Poljanski in Selški dolini ter v Dražgošah. Po bitki v Dražgošah se je s štabom zatekel na Mali rovt pod Planico, kjer so bili izdani. V boju s policijo in vojaki 27. 3. 1942 je padlo 15 partizanov, med njimi tudi Stane Žagar.

V spomin Staneta Žagarja je na steno gasilskega doma na Srednji Dobravi, kjer je bila pred vojno osnovna šola, leta 1969 vzidana spominska plošča, pred šolo v Lipnici, ki se imenuje po njem, je njegov doprsni kip, pokopan pa je skupaj soborci na dobravskem pokopališču. Po njem so se do preimenovanja imenovali vojašnica v Kranju in republiške pedagoške nagrade, njegovo ime nosijo še osnovna šola v Kranju in ulice. -- Radovljiški zbornik 1990

Stane Žagar mlajši[uredi]

Leskovec pri Krškem, 13. 12. 1920 – Okrogelska jama, 22. 4. 1942. Borec NOB. Rojen Stanislavu in Jožefi, rojeni Mikluš, živel na Srednji Dobravi – šolski Stane, študent, predvojni skojevec. Po očetovem vzoru se je zelo mlad vključil v napredno mladinsko gibanje in leta 1938 postal sekretar novoustanovljene organizacije SKOJ na Dobravi. 1939/40 sekretar I. grupe SKOJ-a na kranjski gimnaziji in član Mestnega komiteja SKOJ Kranj. Konec leta 1940, ko je bila družina zaradi revolucionarnega delovanja pregnana z Dobrave, je odšel s starši v Celje, potem pa v Ljubljano in postal član pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo. Ob nemškem napadu na Jugoslavijo se je kot prostovoljec javil jugoslovanski vojski. Po kapitulaciji 11. aprila 1941 se je vrnil domov in odšel v Ljubljano. Imenovan je bil za člana Pokrajinskega komiteja SKOJ Slovenije. V avgustu 1941 je bil poslan na Gorenjsko kot član pokrajinskega komiteja SKOJ za Slovenijo in poverjenik za Gorenjsko. V novembru in decembru 1941 je v Bohinju organiziral mladino v SKOJ in sodeloval v pripravah za decembrsko vstajo. Spomladi 1942 se je priključil Kokrški četi. 16. 4. 1942 je bil v boju ranjen. S skupino borcev Kokrške čete se je zatekel v Okrogelsko jamo v pečini nad reko Savo, kjer so bili izdani. Vhod v jamo so Nemci obkolili in nepretrgoma tudi ponoči obstreljevali. S petimi soborci se je ustrelil, da ne bi prišel v roke sovražniku. Pokopan je na grobišču borcev na pokopališču na Srednji Dobravi. Po njem se imenuje rod tabornikov iz Kranja Rod Stane Žagar - mlajši, ustanovljen 26. junija 1980. -- Radovljiški zbornik 1990; [Franc Benedik in Franc Štefe Miško:] Stane Žagar ml. OŠ France Prešeren v Kranju.

Okrogelska jama. Skupina borcev, ki se je v nedeljo zjutraj 19. aprila 1942 zatekla v jamo pri Okroglem, je bila del Kokrške čete, ki je do začetka aprila 1942 postopno narasla na 52 borcev. Četa je izvršila vrsto akcij v Zadragi, pod Dobrčo, v Trsteniku, v Seničnem, sploh pa severno in zahodno od Udin boršta. Zadnje dni marca so Nemci četo napadli, s so jih borci presenetili in celo pognali v beg. Da bi se četa ognila napadom in zabrisala sled, se je premaknila in se utaborila na vzhodnem robu Udin boršta, v bližini Letenc, nedaleč od ceste na Golnik. Prevladoval je občutek moči. V njej je bil tudi član PK SKOJ za Slovenijo in poverjenik SKOJ za Gorenjsko Stane Žagar mlajši.

Ker je število borcev naraščalo, je četa zbirala predvsem orožje. Štirinajstega aprila 1942 zvečer je četa spet šla v večjo oskrbovalno akcijo. To je opravila v trgovini in gostilni na Zgornjem Brniku. Naleteli so na tri Nemce, jih ubili in zaplenili orožje. Medtem je med partizanske zasede, razporejene po vasi, pripeljal avtomobil, na katerega je začela streljati ena izmed zased. V avtu so našli dva mrtva in dva ranjena, ki pa niso bili policisti, pač pa okupatorjem naklonjeni Slovenci.

Nemci so zbrali okrog 3000 policistov in orožnikov in prečesali levi breg Kokre, kjer pa partizanov niso našli, zato so začeli pregledovati in obkoljevati obsežni Udin boršt. Četo sta izdala sinova kriškega župana Primožiča. Nemci so šli v hajko proti Kokrški četi 16. aprila 1942 zjutraj. Partizani so zamudili trenutek za preboj pod Storžič. Med prebijanjem so popoldne nad Letencami padli tovariši: Jože Fink, ki je skupino vodil, Stane Bečan Fajfca (nanj je bilo razpisano 3000 mark nagrade), Tine Teran, Karel Bečan in komaj sedemnajstletni Slavko Švegelj. Kokrška četa se je morala vrniti v Udin boršt, da bi počakala noč. Pred tem pa so Nemci spet silovito napadli in četo razbili v dve skupini. Čeprav se je znočilo, Nemci še niso odšli z robov gozda, zato je bilo prebijane skupin težavno. Vendar se je večja borcev rešila na Kranjsko polje brez strela, manjša skupina 15 borcev, ki jo je vodil komandir Lojze Hrovat, pa se je prebila iz Udin boršta šele naslednjo noč. Tej skupini je bilo teže tudi zato, ker je imela dva ranjenca, Staneta Žagarja ml., ki je bil hudo zadet v nogo, in vodnika Janeza Perka, ki je bil zadet v roko. Žagarja so morali nositi, Perko pa se je sam zatekel v neko skrivališče. Hudo ranjenega Žagarja so borci med reševanjem skrili pod kup posekanega smrečja, nato pa se umaknili ter se z njim domenili, da bodo prišli po hajki ponj. Nemci so nato celo sedeli na kupu smrečja, pod katerim je trpel Žagar, vendar ga niso odkrili.

Dan po hajki, 18. aprila, so tovariši res prišli ponj. Ker je bil potreben nujne pomoči, so ga odnesli k zaupniku krznarju Zupanu v Spodnje Duplje, sami pa so se umaknili proti Okroglemu. Stane Žagar je Hrovatovi skupini namreč povedal za jamo vrh savske struge pri Okroglem. Tam naj bi se začasno prikrili in nekako poiskali zvezo s preostalim, večjim delom čete, s katerim je bil politkomisar Štefe. Pri tem naj bi jim pomagal tamkajšnji aktivist France Križnar, Mrkušev z Okroglega, Žagarjev znanec in sodelavec, ki mu je to votlino pravzaprav pokazal, ko so iskali prostor za tehniko. Trinajsterica se je na poti proti jami izogibala hišam in čistinam. Lačni in prezebli so votlino po večurnem iskanju našli v soboto, 19. aprila zgodaj zjutraj. Kljub prostornosti je bila za trinajst ljudi dokaj tesna in nizka, povrhu pa jim kljub dvema odprtinama ni omogočala dobrega umika. Odločili so se zapustiti jo že naslednji dan. Vzpostavili so zvezo z Mrkuševim Francetom na Okroglem. Tja je kar podnevi, kot da ni partizan, šel mladi Stanko Mlakar. Zvečer jim je France prinesel precej hrane.

Ranjenemu Stanku Žagarju je iz Dupelj vendarle uspelo vzpostaviti zvezo s Pavlom Kernom, ki je živel na Dobravi pri Kropi. Ta naj bi naslednji dan prišel v bližino Okroglega in mu pomagal priti do zdravnika. Žagar se je namreč odločil, da se bo kljub rani pridružil skupini v jami. S pomočjo Alojza Zupana, ki mu je pripravil zasilne bergle, je odšel iz Dupelj, potem pa je pot nadaljeval sam. Izmučen in vročičen je po dolgih urah navsezgodaj v nedeljo 20. aprila 1942 pridrsal k tovarišem v votlino.

Zaradi razbolele noge Žagar ni mogel sam na sestanek s Kernom, zato so Kerna pripeljali v votlino. Zgovorni Kern je prinesel s seboj nekaj okrepčil, za silo obvezal Stanetovo nogo in obljubil, da bo našel zdravnika. Vendar je odhitel naravnost na Gestapo. Pavlu Kernu so zaupali, ker je bil že pred vojno član SKOJ. Pri organizaciji vstaje ga je Gestapo aretiral in zaprl v begunjskih zaporih, od koder so ga kmalu izpustili. Spet se je vključil NOB in bil kurir, nakar so ga Nemci spet zaprli. A spet so ga kmalu izpustili. Ker pa za njim na Gorenjskem nihče ni šel v zapore, so bili prepričani, da se je dobro zadržal. Pavle Kern je bil gestapovski agent. Za izdajstvo trinajsterice v jami je dobil 5000 mark, za kar je bil 18. julija 1942 na Jelovici likvidiran.^[19]

Noč na 21. april je bila v votlini hladna in dolga. Partizane je skrbelo, kako bodo iz jame prišli z ranjenim Žagarjem, ki je pred slabim mesecem nad Crngrobom izgubil svojega očeta, voditelja vstaje na Gorenjskem. Pri ozkem vhodu je vedno kdo leže stražil, drugače ni bilo mogoče. Zunaj niso mogli in smeli postaviti stražarja, kajti s proge, ki teče tik ob desnem bregu Save, bi ga nemške patrulje zlahka opazile.

Še pred dnem 21. aprila sta se odplazila po vodo Vladimir Peraič in Stane Šmid. Vrh skale pa sta že naletela na Nemce. Zaropotalo je in Šmid je bil ranjen v roko. Brž se je spustil nazaj v jamo. Peraiču to ni več uspelo. Pognal se je čez več metrov visoko skalo in se med grmovjem splazil do Save. Zlezel je v reko, tok ga je vrgel nazaj in malo niže k bregu. Ker ni mogel čez Savo, je pod večjo skalo občepel v ledeno mrzli vodi. Na skali nad njim pa so Nemci medtem postavili mitralješko gnezdo.

Partizani v jami so se znašli v pasti, nevarnost je bila večja kot tista v Dražgošah. Mladi mitraljezec Stanko Mlakar je z rafalom izpred vhoda snel policista s psom, Jaka Rabič pa policista, ki je hotel vdreti v jamo od spredaj. Spoznali so, da jih je izdal Kern. Stane Žagar, ki je ležal znojen od vročine in z občutkom krivde zaradi Kerna, ki je poznal tudi njegove zveze z Ljubljano in vedel za ilegalno stanovanje njegove mame.

Nemci so ves čas obstreljevali vhod, med strojnicami so se oglašale tudi bombe, zadeti pa jih zaradi previsa niso mogli. Ob prekinitvi ognja so jih v slabi slovenščini pozivali: »Saj vidite, da vas imamo ujete. Vdajte se, če so vam draga vaša življenja!« »Gospod major, ki je tu, in sam general Rösener vam jamčita življenje, če se vdate.« Županec je iz jame zavpil: »Zelo lepo, da je gospod major tako ljubezniv. Sem naj pride, bliže nas!« Stanko Mlakar je dodal: »Nismo še mrtvi. Dokler živimo, se ne vdamo!«

Ob osmih zjutraj se je na drugem bregu Save na železniški progi ustavil oklepnik in z mitraljezi in topovi začel obstreljevati vhod, vendar ga niso mogli razširiti. Partizanom so bili nevarni le drobci. Oklepni vlak je odpeljal, Nemci so skušali priti blizu z oklepnim avtomobilom, vendar je bila pot preozka. Nemci so z gorečim otepom slame skušali zadimiti jamo, postalo je zadušno. Partizani so ustrelili še enega policista, ki se je z mino v roki pojavil pred vhodom. Opazili so nameščanje topa na drugi strani Save.

Jaki se je pogled nenadoma ustavil na nasprotni strani Save. »Fantje, spet so si nekaj izmislili. Zdaj nas mislijo obmetavati s topom!« je opozoril soborce na Nemce, ki so na drugem bregu postavljali top. Stanko Mlakar je z dvema šaržerjema zadel tri topničarje. Jamo so Nemci spet zasuli z rafali in zameglili topniško gnezdo, da so lahko pripravili protitankovske topove ter z njimi začeli obstreljevati jamo. Ena granata je zadela čisto blizu, vse pritisnila ob tla, zadimila votlino in razširila vhod in v glavo do smrti zadela Smukovega Slavka, ki je bil skupaj z bratom Ladom šele dva meseca pri partizanih, ter Toneta Poznika, ki mu drobec granate presekal vratno žilo.

Nemci so na vrvi pred vhod spustili ujetega partizana Ludvika Bradeška, ki jim je prigovarjal, naj se vdajo. Stanko Mlakar ga je v odgovor ustrelil v roko. Ranjenega Bradeška so Nemci odpeljali v bolnišnico na Golnik, potem pa so ga res izpustili. Zopet je odšel v partizane in bil ena izmed prič o dogajanjih na Okroglem. Ko se je znočilo, so Nemci z žarometi močno osvetlili pečino.

Zjutraj 22. aprila 1942 so Nemci s kompresorjem zavrtali v skalo, da bi jamo minirali, vendar jih je vročični Žagar, ki je po kapitulaciji Jugoslavije nekaj časa delal v kamnolomu pri Ljubljani, pomiril, češ da je pečina predebela. Kompresor, ki so ga privlekli iz podjetja Slavec, se je pokvaril, pripeljali so drugega. Prvo miniranje oblegancem ni škodovalo, Nemci so po eksploziji zavrtali ponovno in jih pozivali k predaji. Obleganci so začeli prepevati, peli so tudi po drugi eksploziji in vzklikali: »Naj živi svobodna Slovenija! Smrt krvnikom! Živela Komunistična partija! Živela svoboda!« Začeli so peti še internacionalo! Razbili so orožje, predvsem zbrojevko, iz katere je Stanko prej izstrelil vse naboje, raztrgali so denar, zrezali škornje in čevlje ter vse, kar je bilo kaj vrednega. Nemci so s strupenim plinom po dolgi cevi začeli dušiti partizane, ki so si s tremi revolverji (Žagarjevim, komandirja Hrovata in mitraljezca Mlakarja) hoteli vzeti življenje. Pokončali so se Stane Žagar, Jaka Rabič, Ivan Županec, Lojze Hrovat, Stane Pavlin in Ivan Stroj. Ostalih pet partizanov je izgubilo zavest, preden bi se lahko ustrelili.

Okrog desetih dopoldne so esesovci prignali zapornike iz Begunj in domačine, da bi šli pogledat v jamo in znosili trupla in nezavestne ven. Zvezali so jim roke in noge in jih obujali, vendar se 16-letni Tonček Zupan iz Šenčurja ni več prebudil in je 27. aprila umrl. Lada Smuka, Stanka Šmida, Danijela Rejca, Tončka Zupana in Stanka Mlakarja so odpeljali v begunjske zapore, jih hudo mučili, Lada Smuka do smrti. Še z nekom so ga pokopali za zaporniškim zidom. Stanka Šmida in Danila Rejca so po mučenju ustrelili med talci 16. maja, tri tedne za zajetjem. Na plakat 16. 5. 1942 o ustreljenih talcih so poleg Šmida in Rejca pripisali tudi Lada Smuka in Tončka Zupana.

Sedemnajstletni Mlakar je v zaporu še dva dni igral nezavest. Potem so ga začeli zasliševati in mučiti, izgovarjal se je na svojo »mladost in nepoučenost«, nagovarjali so ga, da bi vohunil in izdajal soborce. Privolil je, zato so ga izpustili. Stanko je bil sin komunista Janeza, skojevec, ki ga je vzgajal Stane Žagar, zato je odšel nazaj k partizanom, jim povedal za nemške namere in postal četni politkomisar. Umrl je septembra 1942 v Udin borštu skupaj s 23 tovariši, v brezizhodnem položaju se je ustrelil sam.

Vladimir Peraič je cela dva dneva preživel v vodi, preden se je lahko rešil. Policisti so fotografije iz spopada na Okroglem objavili v svojem glasilu. -- Povzeto po: [Ivan Jan:] Okrogelska jama. OŠ France Prešeren v Kranju; Ivan Jan: Herojska tragedija na Okroglem. Zbornik. Naklo, 1960; Günter Doebel: Banditen in der Felsenhöle. Die deutsche Polizei 1942, št. 19.

Okupacija. bližalo se je novo leto 1942. Žagarjev Stane se je zadrževal pri nas v kamri po cele tedne. Kovali smo načrte za prihodnje. Od nas je odhajal na sestanke v Tržič, na Jesenice, v Kranj, Stražišče, Škofjo Loko in drugam. Po novem letu 1942 se je začela velika dražgoška bitka. Poslušali smo vesti o nemških grozodejstvih ter o velikih izgubah, ki so jih imeli Nemci, preden so partizani zapustili Dražgoše. Zapadel je velik sneg, pota so bila zasnežena, nastalo je nekako zatišje, partizani so se poskrili k raznim ljudem po vaseh ali pa so se združevali v skupine, ki so taborile v gozdovih. V tem času so mirovali ter se pripravljali na pomladanske akcije. Tudi Nemci so imeli v tem času dosti posla sami s seboj, posebno na vzhodni fronti, kjer so utrpeli velike izgube zaradi strašne ruske zime, ki je bila leta 1941—1942 posebno ostra.

Stane Žagar mi je nosil velike svežnje literature, ki sem jo nato odnašal v duplino za Savo ali pa jo delil po vasi. Naročal mi je, kdaj je treba literaturo prinesti na določeno mesto, kamor so prihajali zopet ponjo ljudje, dogovorjeni z Žagarjem. Sneg je začel počasi kopneti. Ker nam je primanjkovalo nastelje za živino, smo se odpravili grabit listje v gozd. Opoldne sem prišel domov po kosilo. S Stanetom Žagarjem sva sedela za pečjo v hiši ter se pogovarjala. Po cesti je pripeljal gestapovski avto in zapeljal naravnost na naše dvorišče. Stane je segel za pas po revolver ter ga stisnil v hlačni žep. Nemci so stopili iz avtomobila. Dva sta se napotila proti mlinu, eden pa je prišel v hišo. Stane je na pol ležal na peči ter bil pripravljen, da strelja, Nemec je vprašal Staneta, če je bolan. Fant je mežikal ter kazal na glavo, češ da ga zelo boli. Nekaj časa naju je Nemec ogovarjal, nato pa, ker se nisva mogla z njim pogovarjati, je odšel v svinjak, kjer je mati krmila prašiče. Ta čas sem izkoristil, da sem stopil k psu v šupo, ga podržal, Stane pa je hitro vzel košarico s kosilom ter grablje in hitro odšel za hlev. Nemec je spraševal mamo, če sva midva za pečjo domača. Mama je rekla, da sploh ne razume nemško. Nemec se je vrnil v hišo, toda tedaj sva bila midva s Stanetom že vsak pri svojem opravilu. Čez nekaj časa sta druga dva gestapovca privedla iz mlina Mlinarjevega Petra. Odpeljali so ga in tedaj smo se poslednjič videli s tem velikim, dobrim človekom. Nekaj dni po veliki noči so ga Nemci v Begunjah ustrelili kot talca.

Neke nedelje v marcu je Stane Žagar pripeljal s seboj človeka, za katerega ni povedal pravega imena. Rekel mi je samo, da je od štaba gorenjskih partizanov ter da naj jima pokažem duplino nad Savo, o kateri sem Stanetu že pripovedoval. Duplino bi namreč rabili za partizansko tehniko. Dotlej je bila v Kranju pri Ručigaju, ker pa je bila ta hiša kompromitirana, bo potrebno tehniko nekam premestiti. Šli smo torej v duplino, ogledali smo si jo in Žagarju kakor tudi njegovemu tovarišu je bila zelo všeč. Sklenjeno je bilo, da bodo v najkrajšem času tehniko iz Kranja prenesli v duplino. Določen sem bil, da bom prevzel material. Duplina, po Žagarjevem naročilu mora ostati še nadalje skrita in nihče razen nekaj ljudi, ki bodo delali v tehniki, ne sme vedeti zanjo.

Toda zgodilo se je precej drugače. — V Kranju je zaradi izdajstva prišlo do velikih aretacij naših ljudi in tehnike nismo nikdar prenesli v duplino. Stane Žagar in Bečan sta me obiskala nekaj dni kasneje, že v začetku aprila. Rekla sta mi, da so govorili na sestanku, da bi me sprejeli v partijo. Tedaj prav zares še nisem toliko vedel o partiji, važna mi je bila le borba proti Nemcem. Rekel sem jima, da že opravljam te dolžnosti ter da za sedaj še ne zahtevajo nič drugega od mene. Nato sem privolil, toda rekla sta, da bom k sprejemu moral priti na sestanek. Zopet smo odšli v duplino za Savo. Tudi Bečanu je bila zelo všeč. Stane Žagar in Bečan sta se zadržala nekaj dni v duplini, nato pa je Bečan odšel v Uden boršt. Prihodnjo nedeljo sem imel nalogo, da ob točno določeni uri, to je ob treh popoldne, pripeljem Staneta Žagarja mlajšega na tako imenovane Senožeti pri Bistrici na sestanek. S Stanetom sva sedela nad kažipotom cest Tržič—Bled ter čakala Pavla Kerna iz Dobrave. Ob točno določenem času se je pripeljal s kolesom. Žagar mu je pomahal z roko, opazil naju je, pustil kolo spodaj in prišel ves zadihan v gozd. Objela sta se, bila sta sošolca. Svojo nalogo sem opravil, obrnil sem se in odšel po gozdu domov. Takrat sem prvič in zadnjič videl Pavla Kerna, kasnejšega izdajalca dupline na Okroglem.^[20] -- Franc Križnar: Okupacija. Zbornik. Naklo 1960.

Opombe[uredi]

↑ Begunjske knjige na spletu. Gorenjski muzej.
↑ Prav Kožar, namreč Jernej Bertoncelj.
↑ Majetitsch Franz, Mitter-Dobrava, * 1915-11-10, Gottschee, Schuster -- Hermann Leustik: Aussiedler.
↑ Po očetovem pripovedovanju zapisala Mira Hladnik.
↑ Spominska plošča Anici Šolar v Bitnjah, Partizanski spomeniki, Geopedija.
↑ Ubit je bil menda bolj proti Brezovici in ne na mestu, kjer zdaj stoji spomenik.
↑ Po drugih podatkih je padel v bojih za Trst.
↑ Podatek ni v skladu z drugo izjavo, da je bil bunker zgrajen zgodaj leta 1942.
↑ Napaka, prav bi bilo na Srednji Dobravi.
↑ Po seznamu v knjigi Moji spomini je bil s Sr. Dobrave.
↑ Po knjigi Moji spomini (109) je padel 1944 pri Idriji.
↑ Na družinskem nagrobniku z imeni očeta in matere na Dobravi ni njegovega imena, je pa na enem od 18 kamnov z zlomljenim žitnim klasom, ki obdajajo partizanski spomenik.
↑ Na nagrobniku Mohoričevih ni njegovega imena, pač pa na kamnu z zlomljenim klasom ob partizanskem spomeniku.
↑ Na nagrobniku je dan smrti 27. 1. 1942.
↑ V resnici je njeno ime na kamnu s prelomljenim klasom, ki je del partizanskega spomenika na pokopališču.
↑ V Radovljiškem zborniku je napačen podatek, da je bilo talcev 10 in da so bili ustreljeni v bližnjih Brodeh; tam so bili ustreljeni drugi talci.
↑ Na spomeniku je datum smrti 24. 11. 1942.
↑ V resnici je njeno ime vklesano na kamen na partizanskem grobišču na pokopališču.
↑ Za izdajo so 8. 3. 1943 v bližnji gramoznici pomotoma kaznovali tudi Janeza Drinovca z Okroglega, čeprav je Vladimir Peraič - Planin pričal, da z izdajo nima nič. -- Jože Košnjek: Izbrisan greh Drinovčevega očeta. Gorenjski glas 16. 2. 2007.
↑ Pavleta Kerna so likvidirali 18. 7. 1942. -- Pavel Kern. Žrtve druge svetovne vojne. Sistory.

[1] Begunjske knjige na spletu. Gorenjski muzej.

[2] Prav Kožar, namreč Jernej Bertoncelj.

[3] Majetitsch Franz, Mitter-Dobrava, * 1915-11-10, Gottschee, Schuster -- Hermann Leustik: Aussiedler.

[4] Po očetovem pripovedovanju zapisala Mira Hladnik.

[5] Spominska plošča Anici Šolar v Bitnjah, Partizanski spomeniki, Geopedija.

[6] Ubit je bil menda bolj proti Brezovici in ne na mestu, kjer zdaj stoji spomenik.

[7] Po drugih podatkih je padel v bojih za Trst.

[8] Podatek ni v skladu z drugo izjavo, da je bil bunker zgrajen zgodaj leta 1942.

[9] Napaka, prav bi bilo na Srednji Dobravi.

[10] Po seznamu v knjigi Moji spomini je bil s Sr. Dobrave.

[11] Po knjigi Moji spomini (109) je padel 1944 pri Idriji.

[12] Na družinskem nagrobniku z imeni očeta in matere na Dobravi ni njegovega imena, je pa na enem od 18 kamnov z zlomljenim žitnim klasom, ki obdajajo partizanski spomenik.

[13] Na nagrobniku Mohoričevih ni njegovega imena, pač pa na kamnu z zlomljenim klasom ob partizanskem spomeniku.

[14] Na nagrobniku je dan smrti 27. 1. 1942.

[15] V resnici je njeno ime na kamnu s prelomljenim klasom, ki je del partizanskega spomenika na pokopališču.

[16] V Radovljiškem zborniku je napačen podatek, da je bilo talcev 10 in da so bili ustreljeni v bližnjih Brodeh; tam so bili ustreljeni drugi talci.

[17] Na spomeniku je datum smrti 24. 11. 1942.

[18] V resnici je njeno ime vklesano na kamen na partizanskem grobišču na pokopališču.

[19] Za izdajo so 8. 3. 1943 v bližnji gramoznici pomotoma kaznovali tudi Janeza Drinovca z Okroglega, čeprav je Vladimir Peraič - Planin pričal, da z izdajo nima nič. -- Jože Košnjek: Izbrisan greh Drinovčevega očeta. Gorenjski glas 16. 2. 2007.

[20] Pavleta Kerna so likvidirali 18. 7. 1942. -- Pavel Kern. Žrtve druge svetovne vojne. Sistory.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]

[14]

[15]

[16]

[17]

[18]

[19]

[20]