Knjižna zbirka Čebelica

Iz Wikiknjig
(Preusmerjeno s strani Knjižnica Čebelica)
Skoči na: navigacija, iskanje

Knjižnica Čebelica je knjižna zbirka, ki je pričela izhajati leta 1953 pri Mladinski knjigi v Ljubljani. Njena prva urednica je bila Kristina Brenk, ki je zbirki izbrala tudi ime.

»Tako kot je nekoč Kranjska čbelica pomenila rojstvo slovenske umetne besede, je Čebelica od leta 1953 opravila veliko poslanstvo: poslanstvo prvega stika s tiskano besedo, z domišljijsko močjo kratke zgodbe, pravljice, pripovedi, ljudske in umetne pesmi, poljudnoznanstvenih zapisov, prevodov iz svetovne književnosti itd.«

sta o knjižni zbirki Čebelica ob štirideseti obletnici ustanovitve založbe Mladinska knjiga povedala njena dva urednika - Kristina Brenk (urednica 1953-1973) in urednik Niko Grafenauer (1974-1993).

V tem članku je predstavljen uredniški koncept Knjižnice Čebelica od 1974 do 1993. Leto 1993. je bilo namreč za knjižno zbirko jubilejno - praznovala je 40 let izhajanja, leta 1974 pa je prevzel uredništvo Čebelice od Kristine Brenkove Niko Grafenauer in je bil njen urednik do jubilejnega leta.

Predstavitev[uredi]

Knjižnica Čebelica pomeni tisto zahtevnostno stopnjo otroške slikanice, s katero se otroku nekako od 3., 4. leta starosti naprej odpre razsežni svet slikanice kot prve prave knjige s tankimi listi in pomeni zahtevnejšo stopnjo otroške slikanice zaradi zunanje podobe [1] in predvsem zaradi doživljajske zahtevnosti.

V zbirki obstajajo štiri različice kvalitetnih leposlovnih slikanic za otroke, odločno pa prevladujeta tipa slikanice, ko sta besedni in likovni ustvarjalec Slovenca (97 čebelic) in slikanica s prevedenim neslovenskim besedilom in slovenskim ilustratorjem (81 čebelic). 10 je čebelic, ko sta besedni in likovni ustvarjalec Neslovenca in ena čebelica z izvirnim slovenskim besedilom in neslovenskim ilustratorjem.

Večina čebelic sodi glede na ustvarjalni postopek v tip slikanice, ko soavtorja (pisec in ilustrator) nista stalna sodelavca, besedilo in ilustracija pa sta dokaj samostojna elementa. V smer stalnega ustvarjalnega sodelovanja sta bila naravnana para Kristina Brenk - Ančka Gošnik Godec in Kajetan Kovič - Jelka Reichman.

Glede na notranjo urejenost tekstovnega in likovnega deleža sodijo čebelice v tip klasične slikanice, v kateri se v enakovrednem prostorskem razmerju menjavata celostransko besedilo in celostranska slika. Le v nekaterih čebelicah si tekstovni in likovni delež posamezno stran v primernem razmerju tudi delita.

Od 179 rednih zvezkov (21 izmed njih je ponatisov) je barvno ilustriranih 93, 86 je opremljenih s črno-belo ilustracijo.

Do 1989. leta so čebelice izhajale posamično enkrat mesečno, od 1989. leta dalje pa v snopičih po 9 čebelic. S časom se je spreminjala tudi zunanja podoba čebelic. Čebelice so knjižice velikosti 16 X 16 cm, 10 ponatisov iz leta 1981 pa 17 X 19 cm. Obsegajo povprečno 16 strani. Prvotna zunanja podoba čebelic s celostransko naslovno ilustracijo se je v zadnjih treh zvezkih leta 1985 spremenila: čebelice so dobile barvne plastificirane platnice, posejane z raznobarvnimi pikicami ter v obliki kare uokvirjeno ilustracijo sredi naslovnice. V letu 1989 izide snopič devetih čebelic v potiskani platneni torbici, 1990 jih prinese kartonast medved, 1991/92/93 pa izidejo v plastičnem paketu z otroško urico.

106 čebelic je tiskanih z malimi tiskanimi črkami kar precejšnje velikosti, 73 čebelic pa je tiskanih z velikimi tiskanimi črkami. V zadnjih treh letnikih prevladujejo čebelice z velikimi tiskanimi črkami, kar kaže na to, da so vedno bolj namenjene bralcem v začetnem bralnem obdobju (v predšolski dobi in v prvem razredu osnovne šole).

Od 1974. do 1993. leta se je spreminjalo tudi število natisnjenih izvodov Čebelice. Največja je bila naklada v prvih letih izhajanja (1974-1977) - (povprečno 21000 izvodov), nato je rahlo upadla v letih od 1978 do 1984 (povprečno 17000 izvodov), občuten upad doživela v letih od 1985 do 1991 (povprečno 10000 izvodov), še upade v letu 1992 (8500 izvodov) in v letu 1993 (7500 izvodov).

Izbor besedil v Čebelici omogoča vpogled v slovenski, evropski in svetovni prostor leposlovne slikanice. 93 čebelic je slovenskih, 86 pa je prevodov del neslovenskih avtorjev. Izvirna slovenska besedila prevladujejo v letih 1974/75/76/77/79/89, neslovenska v prevodih v letih 1987/88/90, izrazito v letih 1986/91/92/93 (le še po eno ali dve izvirni slovenski besedili). V letih 1978/81/82/83/84/85 so slovenska in prevedena neslovenska besedila v enakem razmerju.

Besedila v čebelicah so ljudska/folklorna in umetna/avtorska, tako poezija kot proza. 42 je ljudskih/folklornih proznih besedil (16 slovenskih in 26 neslovenskih del), 5 ljudske/folklorne poezije, torej je približno ena četrtina vseh besedil ljudskih/folklornih. 27 je čebelic umetne/avtorske poezije (21 slovenskih in 6 neslovenskih del), 129 pa umetne/avtorske proze (57 slovenskih in 72 neslovenskih del). 5 je čebelic z ugankami različnih slovenskih avtorjev. V 8 čebelicah je še beseda o avtorjih in v 1 o književnem delu ob spremni besedi različnih avtorjev, najpogosteje pa urednika.

Besedila so tako rekoč vseh književnih vrst: tistih iz tradicionalnih virov, kot so ljudska/folklorna pravljica, pripovedka, bajka, otroška ljudska/folklorna pesem, klasična umetna/avtorska pravljica, didaktične vrste, kot je uganka, basen itd. Veliko je sodobne otroške poezije, iracionalne in realistične proze z najrazličnejšo motiviko in tematiko.

Vse neslovenske čebelice so prevedene, pogosto prirejene starostni stopnji na različne načine. Vsi prevodi in priredbe so zelo kakovostni, nekateri po živosti ali poetičnosti jezika prav izstopajo (npr. prevodi Zdenke Jerman in Marjane Samide, Mihe Mateta, Ivana Minattija, Cirila Kosmača).

Slovenska otroška/mladinska ljudska/folklorna poezija[uredi]

Slovenska otroška ljudska/folklorna poezija v knjižni zbirki Čebelica obsega kratke, eno do tri kitične, ritmične, rimane pesmi, polne ponavljanj, zvočnega barvanja in besedne igre, kar se kaže že v naslovih (Šlo je šlo medvedovo, Tujčica mavčica) pa tudi v pesmih (Minka-Tinka, Tomdidli daja, Petelinček - petelanček, Katrca škatlca itd.). V pesmih je bogato slovensko besedišče, tudi narečno (škrnjajo, ohcet, židano, popevala, dozivala, drevenko itd.), saj so to pesmi iz različnih slovenskih pokrajin. Tematizirajo podeželsko življenje in naravo, s katero je neločljivo povezano življenje podeželskega človeka. Tako so pesmi polne motivov iz kmečkega in pastirskega življenja, življenja podeželskega otroka, motivov iz narave, živalskega sveta. Ta poezija je vrstno in oblikovno raznolika: obsega vpraševalne pesmi (Lastovica, Cici cici, Škrjanček poje), preštevalnice (Ura je osem), šaljive in zbadljive pesmi o živalih (Petelinček-petelanček, Žaba gre v luknjico, A, B, C, Gagaj gagaj gos), osebah (Baba Mara, Čudež, Tomdidli daja, Minka-Tinka, Katrca škateljca), krajih (»Potoče - se vse joče, Batuje - se vse kuje, Selo je veselo, Prvačna je lačna«), pesmi k igram (Dober dan, gospodar, Sonce jaše na Zelenku), kratke lirske verzifikacije in malo daljše dialoške pesmi z zaokroženo »zgodbo«.


Neslovenska otroška/mladinska ljudska/folklorna poezija[uredi]

V zbirki so izbrane in prevedene otroške ljudske/folklorne pesmi iz Francije, Italije, Grčije, Anglije (Mož v mesecu prinaša same angleške ljudske), Holandske, Norveške, Japonske, Kitajske, Danske, Švedske, Islandije, ena je Kirgiška. To so otroške preštevalnice (»Ena, dve, tri / v hosto bomo šli /.../«), pesmi k igram (»Hi, konjiček, hija-ho / zdaj se v mesto peljemo /.../«), pesmi, v katerih otrok izraža svoj ljubkovalen odnos do svojih živali (»V hiško daj / kruheka, / zajčka že čakata:/.../«) ali pa na igriv način upovedujejo otroški svet: npr. otroško sladkosnednost (»Dober pek je v Novegradi: / preste peče v čokoladi/.../«); najdemo pa med njimi tudi nežne uspavanke (»Punčka moja, spi, zaspi/.../«).

Ovčka Miorica je epska pesem, ki je v čebelici opredeljena kot »romunska ljudska pravljica«. Je zelo stara romunska ljudska/folklorna epska pesem. Izhaja iz starodavnih pastirskih časov. To je žalostna zgodba, ki se naplete med tremi pastirji, saj enega od njih zaradi zavisti druga dva hudobno umorita. Lepa je tudi prispodoba nedolžne ovčke Miorice, ki je obdarjena z nadnaravnimi lastnostmi. Nanjo se pred smrtjo pastir obrača s svojo oporoko, ki jo odlikujejo izjemno lepa pesniška videnja, v katerih se pastir čuti tudi v smrti do kraja povezanega z naravo.

Tudi neslovenske otroške ljudske/folklorne pesmi so kratke, ritmične, rimane, glasovno barvane, polne ponavljanj in onomatopoije. Tematika je podobna kot v slovenski ljudski/folklorni pesmi.

Slovenska otroška/mladinska umetna/avtorska poezija[uredi]

Knjižnica Čebelica vsebuje slovensko otroško umetno/avtorsko poezijo Josipa Stritarja, Otona Župančiča, Srečka Kosovela, Cvetka Golarja in Manka Golarja, Ljudmile Prunk-Utve, Karla Široka, Alojza Gradnika, Iga Grudna, Franceta Bevka, Smiljana Samca, Bojana Piska, Severina Šalija, Mateja Bora, Gitice Jakopin, Neže Maurer, Kajetana Koviča, Frančka Rudolfa in Ervina Fritza; poezijo, ki je nastajala v razdobju več kot stotih let in je tradicionalna in inovativna. V obeh je osrednji literarni lik podeželski ali mestni otrok, upoveden je njegov doživljajski svet, otrok v igri in pri učenju, v ožjem družinskem krogu, s prijatelji v naravi, na dvorišču in v šoli. Igra se pojavlja na ravni teme, besed (jezika), oblike.

Tako je v pesmih prikazan svet otrokovih čustvenih stanj in občutij, kot je strah (Franček Rudolf, Pesem o zajčku), jok (Kajetan Kovič, Jok) , bolečina, bolezen (Matej Bor, Palčki-pihalčki, Bojan Pisk, Če si bolan) in spanje (Matej Bor, Palčki-piskalčki, Pesem o zvezdi, Gitica Jakopin, Za lahko noč, Spanček, Uspavanka, Oton Župančič, Ciciban zaspi, Pismo, Zorica, Srečko Kosovel, Dete na travi, Prošnja, Večer, Alojz Gradnik, Uspavanka, Bojan Pisk Zaspani očka, Pred spanjem), upesnjene so njegove aktivnosti, predvsem raznolike igre: s prstki (France Bevk, O prstih, Divji mož se uči šteti, Neža Maurer, Štejem, Miroslav Košuta, Sinko šteje), izštevanke (France Bevk, Gice lonce), spuščanje milnatih mehurčkov (Oton Župančič, Otroci spuščajo balončke), spuščanje papirnatega zmaja (Oton Župančič, Daj-zmaj), igra z raznolikimi igračami, kot je leseni konjiček (Smiljan Samec, Leseni konjiček, Anica Černe, Leseni konjiček), vlak-brzovlak (Severin Šali, Tilčkov vlakec), hlod-raketa (Severin Šali, Mali astronavt), žoga (Bojan Pisk, Žoga), lesene puške (Josip Stritar, Vojaki), televizor (Neža Maurer, Televizijski otroci). V igro je pogosto vključena vsa družina, kajti tudi kak očka in stric se še rada poigrata (Bojan Pisk, Stric Klemen). Podeželski otrok se rad poigrava z naravo: kliče murna in ga beza iz luknjice (Josip Stritar, Božji volek), lovi ribe v potoku (Anica Černe, Ribice) in se loti prati prašička (Srečko Kosovel, Naš pujsek), priredi živalim v mlaki pravi koncert z novo piščaljo (Cvetko Golar, Naš Jožek), oponaša let živali (Oton Župančič, Postovka)- gibalna igra, poigrava na trobentico (Srečko Kosovel, Kje?) in šteje zvezde, pa jih ne prešteje, zapleše in praznuje ob prihodu pomladi (Ljudmila Prunk-Utva, Pomladansko kolo, Manko Golar, Jaše k nam Zeleni Jurij) in s plesom odganja zimo (France Bevk, Rajanje), koledniška pa nas z optimizmom pospremi v novo leto (Ljudmila Prunk-Utva, Kole, kole, koledo); mestni otrok pa svojo sobo spremeni v pravo čudežno vesolje z raketami in Rimsko cesto (Kajetan Kovič, Zvezdoplovec), oba pa rada jašeta na očkovem kolenu ali se vrtita z njim (Matej Bor, Manja se vrti). Najožji člani družine budno spremljajo tudi njegov razvoj in se veselijo vsakega razvojnega napredka: da shodi (Smiljan Samec, Cop, cop, cop, Naša Maja rase), dobi ali izgubi zobek (Manko Golar, Kje je miška, Cvetko Golar, Miška dela zobek). Od sproščene igre pa je le korak do resnega učenja za življenje - šole branja in štetja, ki se pravzaprav začne ob igri, ko je še čisto majhen (Miroslav Košuta, Tanja), prava šola pa prinese skrbi in je včasih prav dolgočasna (Cvetko Golar, Ko se jutro zazori, Severin Šali, Domiselni šolar, Josip Stritar, V šoli).

V nekaterih pesmih so upesnjeni predmeti iz naše vsakdanjosti. Med vsakdanjimi predmeti je prav gotovo ura nekaj posebnega. Otrok hitro opazi njeno veliko uporabnost, še posebno pa ga zanima ta skrivnostni svet v njej, ki včasih tako lepo odzvanja. Ritmičnost, refren, zvočnost in igrivost v sporočilu so prevladujoče značilnosti v pesmih (Kajetan Kovič, Ura). Ura in pesnik res nista uglašen par; zvečer ga moti njen klepet, da ne more spati, potem pa ga pravočasno ne zbudi kljub močnemu ropotanju in zvonjenju. O netočni uri govori pesem Neže Maurer Nikoli ni prav in o pridni, delovni uri pesem Manka Golarja Ura.

V pesniški zbirki Ervina Fritza Mavrica mavra pa oživijo v obliki verzificirane proze najrazličnejše reči: klovni, ure, vlak, riba, sloni na sliki, jagode, zvezde, Eskimi, čarovnica, mavrica in torta za peti rojstni dan. Inovativna poezija, saj je njena odlika igrivost in besedna igra.

Zelo obsežna je v Čebelici živalska tema in tema narave.

Živalski svet, upesnjen v Čebelici, je raznolik. Upesnjene so živali iz tipičnih življenjskih okolij: vodne živali, žuželke, plazilci, ptice, domače živali, hišne in hlevske, gozdne živali, tudi zveri. Njihov življenjski prostor je raznolik. Polžek največ časa prespi v svoji hiški. Je popotnik in lazi po gozdu, se znajde na polju pri delu s kmetom in miško, pri kovaču. Karel Širok mu je posvetil kar tematsko zbirko z naslovom Polžja hišica. Franček Rudolf ga je upesnil kot sodobnega »turista«, ki je hišo-prikolico zaparkiral na mamini solati. Mamica pa je »polžka - barabico« potem preganjala z nje. Ta se je skliceval na znak za camping-parkirišče, a se je mamica razjezila, češ da je za turiste lepo označena pot med vijolice. Polžek je brž prestavil v prvo, drugo in tretjo in pohitel s solate, preden je mamica dolila olja in kisa (Polžek na počitnicah).

Muce, muci in miši so v glavnem v hiši ali pri hiši, v shrambi, pa tudi na strehi ali kje v bližini na potepu. Umivajo se, se kujajo in predejo na toplem soncu, si iščejo nevesto (Neža Maurer, Muc se umiva, Mačja svatba, France Bevk, Muc se nam kuja, Srečko Kosovel, Sonček boža) ali pa se brezglavo zaljubijo. In ko se muc ob tem znajde pod streho v koprivah, miši veselo rajajo (Lepa muca in lepi muc Frančka Rudolfa). Najpogosteje se skupaj znajdejo mačke in miši. Male miške pa vedno uspejo pravočasno uiti mački v svoje varne luknje, celo uspe jim mačko ujeti in jo zapreti, a potem jo iz usmiljenja spustijo, vendar so pri tem zelo previdne. Jezikovno in vsebinsko so igrive Košutove pesmi Miške plešejo kolo, Kje stanuješ mala miška?, Lestev in sirček. V pesmi Šel je mucek se mali mucek na poti k miškam izgubi.

Ptice pa prepevajo o srečici v toplem domačem gnezdu (Maurer, Srečica) ali v pomladi, škrjanček prepeva kmetom na polju in jim lajša delo, vrabec in škorec delata škodo v vinogradu, vran pa na polju s svojo požrešnostjo (Anica Černejeva, Tri ptičice, Alojz Gradnik, Škrjanček, Gitica Jakopin, Škorec), Srečko Kosovel, Vrabček zoblje, Alojz Gradnik, Lažnivi kljukec). Prepirljive in kradljive srake sodijo sraki na drevesu (Matej Bor, Sračje sodišče) in kos kupuje suknjico in čevlje, da bo lahko zaplesal z ženkico (France Bevk, Pleši, pleši, črni kos). Sinice se znajdejo na dvorišču skope Lene, ki jih prepodi, potem pa na dvorišču dobre botre Jule, ki jih nakrmi (Gradnik, Sinice). In kraška brinjevka pade pod streli v tihem jesenskem času, ko na brinju zorijo jagode (Srečko Kosovel, Brinjevka). V pesmi spoznamo še najmanjšega ptička - kraljička (Stritar, Kraljiček).

Čriček si naredi domovanje sredi trat (Manko Golar, Čriček, čriček) in čmrlj je na svatbi neutruden muzikant (Cvetka Golarja, Pesem o čmrlju). Sredi kraške jesenske bele ceste se znajde prelep, brezskrben močeradek (Srečko Kosovel, Močeradek).

Račka pride k rački v vas in ji postreže s črvi, med račkami in racaki pa nastopijo ljubezenski zapletljaji (Anica Černejeva, Račka, Miroslav Košuta, Zgodbica o račkah). Petelinček toži za belo čopko, ki je šla k teti za goro (Anica Černejeva, Petelinček), prašiček pa ne prenese čistoče in se zato takoj po domiselnem pranju kraških otrok povalja v blatu (Kosovel, Naš pujsek). Igrivosti, jezikovne in v samem sporočilu, pa ne manjka v pesmi Frančka Rudolfa Kadar pujski rajajo. Pujski v tej pesmi so do absurda razposajeni. Rajajo, da je kaj: »Vlečejo se za ušesa/ in se ščipljejo v bedresa/.../ blato, blato do vratu./.../« Krava se v Borovi verzificirani basni Krava in trgovina odpravi kar v mesto in tam kritizira vse vprek, ne da bi se na kaj spoznala.

V pustem, deževnem jesenskem dnevu pokuka iz svojega toplega dupla sredi gozda polh (Srečko Kosovel, Polh v jeseni), veveriček pa bi se ženil pri sosedi veverici, pa je že izbrala drugega ženina (Neža Maurer, Veverica tovarišica). Bralce pesnik Matej Bor v pesmi Srna prijazno povabi s seboj v gozd, kjer si bodo lahko ogledali sloko in nežno srno ter jo nahranili, v pesmi Volk pa isti pesnik bralca prepriča, da je volčji strah prazen. Zajca je pred psi in pokom puške strah. Zakaj vsa pasja žlahta lovi zajce, lahko zvemo v pesmi Cvetka Golarja Zajec in pes.

Medved je sladkosned. Dobrohotno »brunda, gunda«, ko je pred njim polna skleda medu (Oton Župančič, Stari medo), še pozimi sanja o čebelah in medu in če ga spomladi, ko se zbudi, še ni, že renči. In v Kosovelovi pesmi Medvedi in medvedki bi se s temi sladkosnedki, majhnimi kakor muce, otroci kar igrali. Igriva je Šalijeva pesem Medved godrnjači o medvedu, ki ga je sredi zime zbudil mraz in išče bundo. Ko jo najde, odide naprej spat. Medved godrnjači in žaba reglja, ko se učita v pesmi Neže Maurer Vsak po svoje.

Žabe rajajo, znajo pa se tudi prepirati. Duhovit prepir je upesnjen med žabo in rakom v Gradnikovi pesmi Žaba in rak: »S praga mojega poberi se, nesnaga! Ti lenuh zabiti, vedno v luknji skriti,/ pravi nazadnjakar, le nazaj korakar!/« »Nisi v svoji hiši, ti jo proč pobriši!/ Smešno kreketalo, slikano zijalo!/ Umazana žabura, naj te brcne kura!«

Prav hudo kritiko doživi rak, ki je skušal oponašati postrv v plavanju (še krave so se mu smejale). Upesnjen je tudi motiv zimske pokrajine z drvečimi vranci in cingljanjem kraguljčkov in motiv pikapolonice, ki leti proti nebu.

Narava je v pesmih siva ali živopisana in skoraj ni naravnega pojava, ki ne bi bil upoveden: na impresionističen način in je pretresljivo lepa slika, ki v otroku vzbuja estetski doživljaj, ali pa je narava personificirana in odslikava živo dogajanje v njej. Pogosto je vanjo zazrt otrok (ob oknu, ob morju) ali pa se sama s seboj poigrava. Najpogostejši motiv je veter, posebno kraška burja, pa tudi večer, dež, jutro.

Sonce preganja žalost in daje energijo za novo rast, življenje, sonce je simbol otroške sreče (Smiljan Samec, Dež in sonce, Srečko Kosovel, Deček in sonce). Upesnjen je motiv sonca v zatonu (Utva Prunk, V zatonu) in jasne noči z luno, ki je prevzela od sonca skrb za svet. V naravo je zazrt deček ob morju (Miroslav Košuta, Ob morju). Prešerno je razpoložena luna v pesmi Gugalnica Neže Maurer in »siva« je jutranja zora in »živopisano« jutro, ki ga prinese zlato sonce (Neža Maurer, Siva zora). Jutro prebudi travo, ki se v njem okrepča (Anica Černejeva, Jutro). Najpogostejši motiv iz narave pa je veter in to pomladni veter, ki se ga razveseli ves svet (Neža Maurer, Pomladni veter). Dobrohoten je vetrček v pesmi Anice Černejeve Vetrček, ki se je poigral s pšenico na polju in jo razčesal. Kraševcem Igu Grudnu, Cvetku Golarju, Ljudmili Prunk-Utvi in Srečku Kosovelu pa je osrednji kraševski motiv kraška burja. V pesmih jo natančno spoznamo: žvižga in stresa z vrati, prežene oblake, je pa ta veter hudo prepirljiv, ihtav in nezaželen pri hiši ( Burja, Veter, Pesem o vetru, Burja).

Drobno deževno impresijo z otrokom ob oknu, ki s prstkom riše poti po njem, je napisala Gitica Jakopin. Vedenje živali v naravi pred dežjem je upesnjeno v Šalijevi Dež. Kosovelov Večer z impresivnim dogajanjem v naravi, ko leže mrak in pade večer, pa je pravzaprav uspavanka.

Poleg posamičnih naravnih pojavov, kot so sonce, dež, veter, jutro, zora, večer itd. obsegajo pesmi tudi motive letnih časov. Pomlad igrivo upesnjuje Severin Šali:/.../ »snežinke so končale svoj igrivi ples,/ pobočje si je sleklo sneženi dres/.../ in medved Brundo odložil je zimsko bundo;/zima je izgubila rundo?.« Prebujanje narave spomladi in slovo od dedka Mraza upesnjuje Smiljan Samec (Pomladno jutro). Upesnjen je tudi motiv pozne jeseni s sivo meglo, opustelimi ravnicami, ptice so odletele, veter piha, usiha dan. Poetično slika zimo Gitica Jakopin (»zima še kaže svoj beli obraz«), Župančič pa je motiv starke zime uporabil za ustrahovanje otrok, ki predolgo spijo (Pesem nagajivka).

Drugi motivi iz narave so še: poetična podoba maka na poljani, živa je njegova ženitev s purpalo (Cvetko Golar, Svatba na poljani, Manko Golar, Pesem o maku, Košuta, Mak). Pot potoka od izvira izpod gore do izliva je upesnjena v pesmi Cvetka Golarja, Kod potok hodi in večer na polju, ko vse leže spat (Sanja žito).

Ljubezenska tematika je prikupno in igrivo predstavljena ob živalski in naravni tematiki: upovedena je brezglava ljubezen, ki pogublja, vesele priprave na ženitev, svatba, tožba nad izgubljeno ljubeznijo, zapoznela snubitev, igriva ljubezen.

V narobe svetu se kaže smisel v nesmislu, iz nenavadnih povezav izhaja humor. Vendar pa nonsensi niso nič drugega kot osmišljeni nesmisli otroškega izražanja. Polno takih nesmislov je potovanje Mižka Fige na otok Niga (Utva Prunk, Kaj je videl Mižek Figa). Tudi Gradnikov Boštjan Narobe je nesrečen, saj mu gre vse narobe: sejal je žito, zrasel je plevel, namesto fižola in graha koprive, iz kurjih jajc so zlezle kače (Boštjan Narobe). Jezikovno igriva in vsebinsko in jezikovno domiselna je v svojih nesmislih pesem Fračka Rudolfa Lev. Lev bi rad imel pulover, slon se naslanja na drevo, ker bi rad imel zaslon, kozo pa preganja nosorog, ki bi rad postal kozorog.

Delovna pesem je polna delovnega ritma, ki je izražen v refrenih, in prešerno razigrana je praznična pesem (jurjevska, koledniška, pustna). Kmečko delo upesnjujejo pesmi Anice Černejeve Orjemo, orjemo, Gradnikova Padaj, padaj, rosica in Stritarjeva Mlatiči. Govore pa o trdem kmečkem delu na polju, ki bo dalo kruh, o trdem delu mlatičev.

Domoljubna čustva privzgaja otroku Smiljan Samec v pesmi Pomenek. V njej dedek vnučku odkrije, da je ves svet isti blodnjak in da je v prostranosti sveta spoznal, da je še najlepše doma.


Neslovenska otroška/mladinska umetna/avtorska poezija[uredi]

Neslovenska otroška umetna/avtorska poezija obsega poezijo bivših jugoslovanskih avtorjev: Dušana Radovića, Branka Ćopića, Grigorja Viteza, Dubravka Horvatića, Luke Paljetka, Milovana Vitezovića, Grigorja Popovskega, Milovana Danojlića, Šime Ešića, Štefana Raičkovića in romsko poezijo.

V ospredju te vrste poezije je doživljajski svet mestnega otroka v domiselni igri, v kateri se brez meja prepletata domišljija in realnost in se bije boj princa za princeso ali boj kavboja z Indijancem (Dušan Radović, Vojna,Car Jaka; Luko Paljetak Na divjem zahodu). V pesmi Radovića Pikate je osnovni motiv droben otroški doživljaj - padec žličke-porednice z mize na tla še nerodnemu majhnemu otroku, v Prošnji pa Radović upesnjuje otroško izbirčnost pri hrani in težavo otrok - da ne morejo zaspati. Z obrnjenim postopkom želi pesnik doseči pravi cilj, da bi otroke pripravil k umivanju (Radović, Pa mi verjamete?). Pobom - lenuhom požene strah v kosti strašni beli lev, ker predolgo spijo (Grigor Vitez, Beli lev). »Ves je bil bel: / bele noge, belo telo, / bela griva na glavi, / belo pipo v zobeh je imel«. Strah vzbujajoči beli lev pa vseeno ni tako strašen kot še strašnejši, »krvoločen, divji lev!«/.../ »Kar po treh nogah je hodil, / in z očmi kar tremi gledal, / na ušesa tri poslušal/.../«, ki je zlezel z belega papirja in bil tako požrešen, de je žrl, »kar je uzrl«, dokler ga ni Mirko z radirko zbrisal (Strašni lev Dušana Radovića). Pesem izzveni antiavtoritarno. Enako poantirana je tudi Radovićeva pesem Čmrlj. Med tovrstno poezijo je tudi pesem o velikem otroškem strahu, če ni mame v bližini, in pesem o srečnem očetu in sinu, ki sta prava prijatelja in se znata pogovarjati o velikih rečeh. Pesnik piše tudi o majhnih in velikih rečeh in med velike reči sodi prav gotovo rojstni kraj (M. Danojlič, Kadar kak deček, Gligor Popovski, Tata, Kakor je prav). Peter hoče brata (Šimo Ešić) je pesem o malem egocentriku, ki bi imel poslušnega, ubogljivega brata, da bi namesto njega pospravljal igrače, a kdo bi potem hotel imeti Petra za brata, se sprašuje pesnik.

Čebelica Šime Ešića Kako nasmejati mamo je pesimistično naravnana. V pesmi Trava v parku joče pesnik primerja usodo mestne trave, ki ji je usojeno končati v smeteh, z usodo podeželske, ki postane po košnji hrana živalim in ljudem in v tem je smisel njenega obstoja. Zbirka upesnjuje temne strani sodobnega mestnega življenja, družinska nesoglasja, revščino, alkoholizem skozi perspektivo otroka, ki vse to globoko čustveno, pretresljivo doživlja in je glavna žrtev tega nemira. Otrok posluša vsak dan vpitje, krik, jezo. Mir in smeh sta samo sanje. In otrok sočustvuje z jezno, žalostno in zaskrbljeno materjo. Otrokovo občutje ponazarjata metafori: »tedaj potemni nebo«, »ne zaščebeče več ptica nobena«. Že naslov pesmi Včasih bi kar zbežal kaže na stisko otroka, ko se starši prepirajo. Pogosto želijo majhni otroci čez noč postati veliki, ker jim preseda stalno poslušanje odraslih nasvetov in drevo vedno rišemo z nešteto gnezdi, saj tako simbolizira slogo v družini in med prijatelji.

Narobe svet je upoveden v pesmi Milovana Vitezovića O pozabljivem dedu. Da ponavadi ljudem najbolj preseda prav to, kar sami radi počnejo, pravi pesem Milovana Danojliča Kaj komu preseda in v obliki verzificirane proze so upesnjeni stari Slovani (Kaj so med drugim počeli stari Slovani). Domiselna je pesem z oživljenimi mestnimi tramvaji (Dvojka, Sedmica, Štirica itd.) »Spijo na nogah, samo snažilka jim čisti/ ušesa, umiva zobe, da jih vsi beli nikdar ne bole./« (Kako spijo tramvaji). V pesmi Sreda se pesnik jezikovno in pomensko igra z besedo sreda: »Spredaj sreda / in zadaj sreda.«/.../»Ena sreda/ in druga sreda/ in tretja sreda«/.../ in jo piše tok zavesti: »Ded dolgo v postelji o tem razpreda./ Nekomu neka muha nekam seda./ Stopil se je poslednji košček leda«/.../ V pesmi Prvi pomladni dan se je pomlad sprehodila po glavnih parkih v jugoslovanskih glavnih mestih: Kalemegdanu, Maksimiru, Tivoliju. Narava zaživi v vsej lepoti:»Sonce je stanovanje/ zaprlo in šlo na sprehod./« Opravilo je z zadnjim snegom na Kalemegdanu, v Maksimiru drevje že popke dobiva in v Tivoliju »blag veter ljubkuje nek cvet.« Antropomorfne lastnosti ima v nekaterih pesmih živalski svet. V živalskem vrtu na Kalemegdanu je dobila vnetje v grlu žirafa in kličejo na pomoč veterinarja v pesmi Branka Ćopića Trinadstropni bolnik in v pesmi Dubravka Horvatića Krokodili so glavni junaki krokodili, ki se v šoli učijo krokodiljih veščin (»/.../kako se plazi, da se jih v trstju nič ne opazi,/kako se napravijo tihi, čim tišji/in kakor milni mehurji neslišni./.../«) da tako lahko plavajo po Nilu.

V čebelici z naslovom Romska uspavanka je upovedeno romsko življenje in doživljajski svet Romov: popotništvo, brezdomstvo, romsko bivališče, sejem, spomini na dogodke v otroštvu. V njej so pesmi z živalsko motiviko in motivom iz narave, tudi nežna uspavanka in izštevanka.

Uganke[uredi]

V knjižni zbirki Čebelica so izšle štiri zbirke ugank, od ljudskih do umetnih: Otona Župančiča, Vere Albreht, Jožeta Šmita, Josipa Stritarja, Mateja Bora, Gustava Strniše, Črtomira Šinkovca, Valentina Vodnika, Vojana Arharja, Darinke Petkovšek, Frana Belčiča in Lojzeta Beltrama. V njih otrok oblikuje eidetsko predstavo različnih reči zunajliterarne stvarnosti na nenavaden in estetsko učinkovit način: reči - ura, klopotec, letalo, bombnik, vžigalice, cigareta, lonec, skleda, kozica, žlica, steklenica, lijak, kruh, malica, metla, frule, note, pismo, knjiga, svinčnik, radirka, lokomotiva, električna lokomotova, kljuka, ključavnica, žebelj, trobenta, žoga, očala, ogledalo, kozolec, prekla, opeka, radio, kad, pernica; deli telesa - zobje, srce, uho, pet prstov; ime; rastlinski svet - makovo zrno, pšenično klasje, rdeča redkev, vrba, drevo, gora, solata, sončnica, buče, krompir, borovnice, želod, žir; živalski svet - ptica, krt, metulj, jež, petelin, miška, pav, kresnica, ptiček, žrebiček, žaba, riba, gozdni lazar, lisica; naravni pojavi - Zemlja, zvezde, mesec, noč in dan, senca, rosa, strela, oblaki, potok, veter, dež, voda. V obliki uganke je upesnjen tudi rudar.

Slovenska otroška/mladinska ljudska/folklorna proza[uredi]

Slovenska otroška ljudska/folklorna proza v Čebelici obsega  »čudežne« pravljice, v katerih je dogajanje motivirano v glavnem na čudežen način, in  »realistične« pravljice, bajke, živalske pravljice in basni. V knjižni zbirki so pravljice s prevladujočo socialno tematiko. Pripovedovalec iz preprostega ljudstva v velikih socialnih razlikah ne vidi razloga, da se revni mladenič ne bi poročil s kraljevo hčerjo (Pšenica, najlepši cvet) in revna čevljarjeva hči z bogatim graščinskim sodnikom (O prebrisani deklici), dobra pastorka pa z mladim, poštenim in bogatim gospodom (Hudobna mačeha in dobra pastorka). Tako so nagrajeni za požrtvovalno ljubezen sina do očeta, za potrpežljivost in dobroto, ki jo je izkazala dobra pastorka vili ali ker so rešili življenje živalim (Račke, mravlje in čebelice). Do premoženja pridejo s prebrisanostjo in lastno aktivnostjo. Revni sin je moral rešiti tri naloge, da je dobil za ženo kraljevo hčer, prebrisana deklica zapleteno nalogo: h graščinskemu sodniku je morala priti »ne bosa in ne obuta, ne pokrita in ne gologlava, ne peš in ne na konju. Deklica je vzela iz hleva kozlička, v žakelj zavezala mačko, obula stare čevlje brez podplatov, na glavo pa dala strgan prtič.« In dobri pastorki je pomagalo reševati nenavadne naloge dvanajst personificiranih mesecev.

O čudežni lastnosti praprotnega semena na kresno noč, ko lahko človek razume živalsko govorico, če ima praprotno seme v žepu, govori bajka Praprotno seme. Dvanajst personificiranih mesecev rešuje s svojimi naravnimi dobrotami revščine vdovo z dvanajstimi otroki (Dvanajst ujcev, bajka iz Rezije). Opaziti je, da je zapisovalec želel pripoved tudi jezikovno čim bolj verodostojno zapisati, kar je mogoče razbrati iz menjavanja pripovedne perspektive: »Januar je sedel na klopi kakor jaz nocoj.« in Avgust »ji je dal, zdi se mi, grozdja.« V bajki Burja in Jug sta okarakterizirana dva zelo različna vetrova. Kako je potok, ki teče pod Bočem, dobil ime Topli potok, zakaj ima Ribnica v grbu zlato ribico in od kdaj na Koroškem na nekoč poplavljeni zemlji reke Drave rasteta rž in pšenica, zvemo v treh razlagalnih bajkah Topli potok, Zlata ribica in Mamica Dravica. Zbadljiva je realistična pravljica Kaj dela žena, ki kaže na neenakopravnost med moškim in ženskim delom na poseben način. Nikoli več ni namreč mož vprašal, kaj dela žena, odkar je žena šla na polje orat in sejat, mož pa je imel priložnost pospraviti po hiši.

Tudi v slovenski ljudski/folklorni prozi je živalska tematika obsežna in raznolika. Obsega različne živalske pravljice in basni. Od kdaj je pri nas dosti zajcev, kosmatincev in volkov pa ne več in kako je nekomu lahko »majhna žaba mojster« in kako lahko koga »sam pogled umori« izvemo v razlagalni živalski pravljici Dolgouhec in medved, od kdaj vsa pasja žlahta išče pobeglega zajca, pa ga ne more dobiti, pa v razlagalni pravljici Zakaj teče volk za zajcem. Vsak ima svoj stil in posnemanje ni lepa lastnost in se ti tako vedenje lahko maščuje uči basen Lisica in jež; lisica se je dobro opraskala in opekla po gobcu, ko je posnemala ježa pri nabiranju hrušk. Miška je šla k čevljarju je verižna živalska pravljica, ki se za miško vedno tragično konča - razpara si trebušček, ko leze čez plot in mora k čevljarju, ki naj bi ji ga zašil. Sicer pa otrok ob branju te pravljice spozna, kako so stvari na tem svetu soodvisne. Dvakrat so izšle v Čebelici slovenske ljudske basni pod naslovom Podkovana žaba. Nosilci paraboličnih zgodb so živali, ki izhajajo iz domačega življenjskega okolja in kažejo v medsebojnih odnosih na napake posameznika in na odnose v družbi nasploh. Žaba je častihlepna (Podkovana žaba), vol je tih garač, muha pa se baha z njegovim delom (Muha in vol), maček je samozadosten, kokoš pa v korist drugim (Maček in kokoš), kozi sta trmoglavi itd. Basni uče, da je za čast in slavo treba trpeti, da je mnogo takih, ki se hvalijo s tujim delom, da je »Lastna hvala, cena mala.« Trmoglavost se hladi v kopeli, pravi basen o dveh trmoglavih kozah in basen Polž in kobilica pouči, da se tudi počasi daleč pride, prevzetnost pa vodi v pogubo; da vse, kar je lepo, še ni koristno, zvemo v basni Zajec in jež.

Neslovenska otroška/mladinska ljudska/folklorna proza[uredi]

Neslovenska otroška ljudska/folklorna proza obsega čudežne, realistične pravljice, številne in raznolike živalske pravljice in basni iz tako rekoč vsega sveta: afriške, armenske, kabardinske, nemške, makedonske, madžarske, japonske, srbske, ruske, francoske, mongolske, karelske, norveške, indijske, kitajske, češke, albanske in letonske, arabske in pravljice in basni severnoameriških Indijancev.

Armenska Pravljica dolga tri pedi temelji na besedni zvezi tri pedi in je razlagalna, kajti »Mož je imel nos dolg tri pedi in je pripovedoval pravljico, dolgo tri pedi na zadnji dan v letu, ki je dolg le tri pedi«. Kratke, domiselne in poučne so karelske pravljice v čebelici Čarobni mlinček. Napake je težko popravljati. Tako se je godilo trem bratom, ki so sezidali hišo brez oken, potem pa so temo hoteli pregnati tako, da so v hišo z vrečami nosili svetlobo. Da mora včasih ženi mož pokazati njen pravi obraz je spoznanje ob pravljici, ko je žena mlado rdečelično gospo zagledala šele v ogledalu, ki ji ga je kupil mož, in kmetje so šele na poti v mesto spoznali, da pravzaprav ne poznajo poti in jih lahko zapelje, nepoučene, s prave poti vsak šaljivec. Zbadljiva realistična armenska pravljica Zanikrnica Huri šiba žensko zanikrnost in lenobo, hkrati pa kaže na žensko prebrisanost in moško naivnost ter vlogo prebrisane tašče v družinskem krogu. Prikupna razlagalna pravljica je karelska Čarobni mlinček. V njej izvemo, zakaj je morje slano. V tej pravljici je kaznovana pohlepnost, kraja, nagrajena pa revščina in dobrota. Dobrodelno bitje v pravljici je gozdni škrat. V češki pravljici Čarobna piščal s čarobno piščaljo, čudežnim predmetom, reši revščine družino s sedmerimi otroki najstarejši sin, saj s piščaljo ozdravi žalostno kraljično in dobi z njo še pol kraljestva. Socialna problematika se rešuje z naivnim optimizmom preprostega človeka. Prinašaj ljudem le sladkost in radost in ljudje te bodo čuvali in imeli radi, tebe in tvoje otroke, vnuke in pravnuke, uči mongolska pravljica Tri hčere. Ta dobrota je bila v pravljici nagrajena. V ta namen je uporabljen motiv čaranja: vse tri hčere je veverica - personificirana razsodnica - začarala v živali; skrbni hčeri je podarila lepo večno življenje v podobi zlate čebele, ostali dve pa začarala v želvo in pajka. Makedonska čudežna pravljica Kokoška in dvanajst piščancev je polna krutosti. Osnovni motiv je motiv prijateljstva, ki nima cene in se je zanj vredno žrtvovati. Glavna motivacija za dogajanje je, da se želi carjev sin edinec poročiti s kraljično za sedmimi morji. Pravljica je polna junaških dejanj obeh prijateljev na poti do kraljične, v katera posegajo in jih motivirajo čudežne živali in predmeti, kot na primer kokoška z dvanajstimi piščeti, trije krilati konji, napadalni sokol, krvoločni pes, dvoglava kača. Nenavaden je motiv umora novorojenca. Dogajanja motivirajo še naključja, reševanje uganke itd. V srbski pravljici Laž ima kratke noge je osrednji motiv hrepenenja po večni mladosti, ki naj bi jo kralj pridobil, ko se bo skopal v vodi iz čudežnega studenca. Tudi v tej pravljici je vrsta ponavljanj, upoštevanje oz. neupoštevanje svaril in prerokb, ki predstavljajo motivacijsko stran v pravljici, upoveden je tudi motiv laži, nehvaležnosti in goljufije starejših bratov do mlajšega (na skrivaj zamenjajo čudežno vodo za navadno morsko vodo), dokazovanje očetovstva (kakršno je dete takšen je oče). Nagrajena je ponižnost, poštenost in dobrota ter kaznovano nasprotno (najmlajši deduje kraljestvo, starejša brata oče zapodi od doma). Osnovni motiv hrepenenja po večnem življenju je upoveden v afriški pravljici Kaj je najboljše. Glavna motivacija za dogajanje je iskanje čarobnega napoja, s katerim so trije sinovi složno rešili življenje deklici - s čudežnim napojem čarobne limone, do katere pa ne bi prišli brez čudežne preproge in čarobnega ogledala. O boju med Dobrim in Zlim govori turkmenska pravljica Modro granatno jabolko. Zanimiv je motiv čudežnega modrega granatnega jabolka - simbolizira vodo, praelement, tako nujno potreben za življenje. V pravljici nastopajo pošasti (velikani in žaba debeloglava) in malček velikanček ter deček Azati, ki preženeta zlo s pomočjo modrega granatnega jabolka iz dežele. Socialna motivika je opazna v norveški pravljici Pošteni novčič. V pravljici je nagrajena dobrota, poštenost in skromnost. Glavna književna oseba je reven deček, ki usmiljenost kaže celo do kamna sredi strnišča in ga v mrzlem dnevu pokrije s svojim suknjičem, za kar je bogato nagrajen. Tudi v rmenski pravljici Zlata vrtnica se nagrajuje poštenost, dobro srce in pridne roke. Osnovni motiv je motiv čudežnega zlatega rožnega grma, ki je zrasel revni, dobrosrčni kmečki družini, ki je znala ta dar tudi ceniti, kanov sin pa se je moral vsega tega - dobrote, delovnosti in skromnosti v svetu šele naučiti. »In videl je v velikih mestih med palačami, dvorci le zabavo, veseljačenje, razkošje in brezdelje, v predmestju pa stare, vegaste bajte, ki so kazale revščino, tam je vladala lakota, bolezen, strah, obup in bili so tam lačni otroci.« To mu je bila velika šola življenja. Šele ko se je kanov sin dokopal do teh spoznanj, je grm vzcvetel tudi zanj. Pravljica je izrazito socialna in družbenokritična. Družbenokritična je tudi francoska pravljica Polpetelinček, socialno motivirana okvirna zgodba (revni deklici sta podedovali le pol petelinčka) in družbenokritična jedrna zgodba, ki govori o tem, da kjer je denar, so tudi nečedni tatinski posli. Ta pravljica temelji na kontrastnem slikanju dobrote in poštenosti ter hudobije in nepoštenosti. Osnovni motiv v pravljici Kraljevski pravljičar je krut - kralj je sekal glave vsem, ki niso znali povedati pravljice. Pravljica zveni antiavtoritarno. Kraljevo brezsrčnost in agresivnost je ugnal bistroumni brezdelni fant in s prebrisano pravljico neizmerno obogatel. Čudežna je tudi japonska pravljica Mareličin sin. Uči, da z grožnjo ničesar ne dosežeš, s prošnjo vse. Upoveden je motiv hrepenenja po otroku in pravljičen motiv rojstva čudežnega otroka iz marelice. Otrok je imel čudežno moč, ki jo je uporabil v dobre namene - za pomoč pri domačem delu in skrb za starše, ljudstvo pa se ga hvaležno spominja, ker je do konca svojih dni preganjal razbojnike in reševal rojake zatiralcev in škodljivcev, suženjstva in jih osvobajal.

Številne so živalske pravljice, v katerih je lovec kaznovan za svoje tatinske pohode na divje živali (nemška Divji lovec), govore o prijateljstvu, ki se izkazuje v dejanjih in dobroto poplača z dobroto, (kabardinska, Golob in mravlja), kako si s toženjem sam izkoplješ jamo (kabardinska O bolnem levu in lisici). Človeku je želva v zgodovini pomenila bitje, ki skrivnostno hrani v lupini svojega oklepa misel umirjeno dolgega življenja. Želve imajo močan simboličen pomen pri skoraj vseh starih ljudstvih, tudi Kitajcih. Njihova vpotegnitev v oklep je simbol duhovnega stanja ali koncentracije. Je simbol umirjenosti in dolgega življenja, simbol pazljivosti in zaščite. Pomeni tesno povezanost z domom. - Kar ima osemdesetletni starec želvo, je star deset tisoč let kot njegova želva v kitajski pravljici Starec in želva. V ruski pravljici Zajčkova hišica nas lisičja zvitost in zajčja naivnost poučita, da moraš paziti, komu boš kaj zaupal in da prijatelja spoznaš po dejanjih. Odločnemu in vztrajnemu petelinu uspe spoditi lisico iz hišice. Motivacija temelji na ponavljanjih dogajanja. Madžarsko živalsko pravljico Zajčkov zvonček odlikujejo zajčkovi čustveni vzgibi, ki jo zapletajo in razpletajo ter poučno oblikovana verižna zgodba o soodvisnosti stvari v vsakdanjem življenju. Indijska živalska pravljica Miška si izbira ženina nas popelje na breg reke Ganges in uči, da se samo »enako lahko z enakim druži«. Ruska pravljica Trije medvedi je prikupna verjetno zato, ker je upovedena tričlanska medvedja družinica, s katero se otrok zlahka identificira, še posebno z malim Miškom. Makedonska pravljica Petelin in sonce je razlagalna: sonce podnevi vstaja in ponoči čepi v morju, odkar ga je jež hotel oženiti. Verižno je grajena albanska živalska pravljica Kdo se je ustrašil. Da ima strah velike oči, je sporočilo pravljice, plašljiv pa je seveda zajček, ki ga je prestrašilo jabolko, ki je padlo nanj z drevesa. Pravljica je verižno oblikovana. Osnovna tema v letonski pravljici Miza v gozdu je socialna. Glavna oseba je revni starček, ki je znal izdelovati nečke, pa kljub pridnosti nekega dne ostal lačen in brez dela. Pa je bil njegov trud bogato poplačan: svojo pojedino so mu v gozdu ob daljšem počitku prepustile prestrašene živali medved, volk, lisica. V kitajskih živalskih zgodbah pod naslovom Lahkomiselni srnjaček so upovedene različne živali: sloka in školjka, orangutani, srnjaček itd. Uče, da brez dela ni jela, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, da je vino v pogubo, da zaradi lahkomiselnosti, nepreudarnosti lahko izgubiš življenje; lisica z zvitostjo prežene leva in zaradi lahkovernosti so ljudje osramočeni okameneli, ko so spoznali trgovčevo prevaro s sveto ribo. V Čebelici so številne basni. V arabskih basnih nastopajo krokar, hijena, lisica, lev, bik, opica in mački pa tudi trgovec. Basni uče, da z vztrajnostjo in močno voljo dosežeš svoj cilj, da si z zvitostjo in iznajdljivostjo rešuješ življenje, da pametni ne verjame svojemu sovražniku in vsak zločinec prej ali slej na sebi občuti še večji zločin. Pripada ti le tolikšen delež, kot si si ga pravično prislužil. Zanimivo je, da je opica v basnih vedno pravičen razsodnik in lev brezkompromisen, močan vladar. V čebelici Orel z dvema ženama so zbrane živalske pravljice severnoameriških Indijancev. V njih se kaže njihov mitološki svet. O nastanku človeškega rodu in ras govori razlagalni mit Kako je kojot ustvaril različne ljudi. Vsak poje svojo pesem uči nočna pravljica Kojot in miš, govore še o prijateljski slogi in požrtvovalnosti; prijateljstvo je vedno na preizkušnji, sovražnikov ne manjka (Kojot in puma). O nastanku žab, od kdaj golob gruli in kako je krokar postal črn zvemo v treh razlagalnih pravljicah (Orel z dvema ženama, Žalujoči golob, Kako je krokar postal črn). V zgodbi Krastača in miš pa bi nauk lahko izrazili s pregovorom: Milo za drago. Krastača je miši vrnila kritiko na račun svoje zunanjosti. V eni od pravljic zvemo od kdaj in zakaj se izmenjavata dan in noč in od kdaj ima ameriška veverica hoki tri proge po hrbtu (odkar jo je opraskal medved, ki je bil samo za noč, veverica pa samo za dan), od kdaj in zakaj se glasi prepeličje petje »Vse pobil, vse pobil« pa zvemo v pravljici Prepelica. Afriške basni v čebelici z naslovom Mišek zmagovalec imajo skupno poanto: v slogi je moč, ne v fizični premoči ali veličini. Basni povzdigujejo bistra, zvita dejanja lisice, želve, koze in kritizirajo neumna, naivna, nepreudarna dejanja kokoši, antilope, bikov..[1]

Slovenska otroška/mladinska umetna/avtorska proza[uredi]

Številni zvezki slovenske umetne/avtorske proze obsegajo realistična besedila in model kratkega besedila z irealnimi prvinami, ki bi ga lahko uvrstili tudi med realistično prozo (V tovrstnih tekstih gre po mnenju M. Bokal za dvoplastnost resničnosti in iluzije v smislu modela igre. Tako meni, da kaže h kratkim dvoplastnim realističnim tekstom šteti predvsem besedila, ki se dajo razumeti kot otroška igra, oz. pri katerih je glavna vzmet dogajanja otroška igra.), klasično umetno/avtorsko pravljico, kakor strokovna literatura pri nas večkrat poimenuje različico avtorske pravljice, ki se motivno, oblikovno, kompozicijsko in slogovno bolj ali manj tesno naslanja na model ljudske/folklorne pravljice. Kar številne so v Čebelici živalske pravljice in basni in pravljice o naravi.

V realistični prozi (besedila brez iracionalnih prvin v besedilu) so socialno kritično naravnana besedila različnih slovenskih avtorjev: Ivana Cankarja, Branka Žužka, Miška Kranjca, Toneta Čufarja, Danila Lokarja, Ludvika Mrzela in nekatera izmed njih (Mrzela, Žužka, Čufarja) predstavljajo pomenljiv vezni člen do realistično upovedovanih snovi iz časa pred prvo svetovno vojno in želijo v bralcu buditi predvsem socialno občutljivost. Takšen je Čufarjev Petrov dobitek, ki govori o veliki revščini, težkem socialnem položaju jeseniškega delavstva in njihovih družin (čakanje na kruh, na karte po več dni, pesti jih lakota in trpljenje), Mrzelov Upornik, ki upoveduje življenje v revirjih (Trbovljah) med 1. svetovno vojno, ko so bili rudarji in njihove družine več lačni kot siti in ko so fantje in možje odšli v vojno, doma pa so ostali otroci, starci, ženske in ti namesto njih delali v rudniku. Začetek je krut in temačen, konec pa napoveduje delavsko revolucijo, ki bo vrnila »zasmehovalcem revnih milo za drago«. Slog je liričen s številnimi nemcizmi, ki označujejo revirsko govorico (magacin, komij, šiht). V čebelici Kruh moje matere (Žužek) pa se v treh kratkih memoarsko zasnovanih zgodbah deček - šolar - spominja domačnosti in topline v stričevem in tetinem domu, sreče, ki jo je imel, da je rasel v »krušnem raju« pri njiju in je smel gledati, kako se vsak dan znova »rodi naš vsakdanji kruh«, v zadnji zgodbi pa se spominja domačega kruha svoje matere in njene dobrote, ko ga je znala podariti beraču. Konec je zasnovan v obliki materine preroške misli: »Kruha so siti,« (berači so hoteli denar namesto kruha) »fant, vojska bo!« Res je prišla in taboriščniki so pisali pesmi o lakoti:»Za hlebček kruha dal bi kos srca!« Tudi Lokarjeva pripoved Na pot vsebuje napoved velikih stvari v tem stoletju. Socialno je poantirana z izpostavljenim občutkom krivde, ker je lagal materi, je Cankarjeva črtica Pehar suhih hrušk, o revščini otrok viničarjev v Slovenskih goricah pa govori Kranjčeva pripoved Kost.

Še izrazitejšo naravnanost k oblikovanju bralčeve socialne in nacionalne občutljivosti ter zgodovinskega spomina pa izpričujejo slikanice, ki tematizirajo NOB. Ta tematika je nekaj povsem inovativnega, pomeni samosvoj, specifičen tematski obraz slovenske povojne slikanice glede na svetovnega. Med teksti s to tematiko po obsegu izstopa Karel Grabeljšek. V svojih delih upoveduje neheroizirajoč odnos do partizanstva in se zna z izborom motivov približati izkušenjskemu svetu sodobnega mlajšega bralca. Simbolično in lirično je oblikovana zgodba Lastovke s pretresljivo domoljubno poanto: lastovke se vedno rade vračajo domov iz južnih krajev in v tej zgodbi spomnijo mladega partizana na tragičen vojni dogodek, ko so mu požgali dom in se tja nikoli več ne bo mogel vrniti. V zgodbi Bojan pisatelj upovedi mladega klepetavega partizana, ki ga prijatelji utišajo pred pomembno akcijo s telefonom od ust do ust in v zgodbi Najmlajši partizan Grabeljšek upovedi usodo otroka med vojno, ki so ga vojne grozote ločile od staršev in je potem pri materinih starših živel v upanju, da bo tega nekoč konec in bo srečno zaživel skupaj s starši. Pretresljivo je tudi trpljenje male Barice po ločitvi od mame, ki so ji jo odpeljali domobranci in pretresljiv je njen občutek krivde, ker ji je nuna v skrbništvu razložila, da so mamico odpeljali, ker deklica ni bila pridna (Josip Ribičič, Mamica, saj bom pridna). Tudi Pikapolonica v Bevkovi istoimeski zgodbi je vojna sirota brez staršev in Bevk najde zanjo optimistično rešitev - v partizanu Vrani, ki mu pomaga v stiski, si najde prijatelja in nadomestilo za očeta. Tonček v Seliškarjevem besedilu Velika žrtev je otrok brez očeta, zato je tako močno navezan na svojega divjega zajčka, ki pa ga žrtvuje za ranjenega partizana. Psihološko poglobljena in simbolična je Forstneričeva zgodba Jabolko. Govori o kruti vojni resnici - kruti igri z mladim življenjem. V mnogih zgodbah partizani žive v sožitju z naravo. Vida Brest je zgodbo Ptice in grm pravljično zasnovala (pravzaprav bi jo morali uvrstiti med realistično prozo z iracionalnimi prvinami). Mladi kurirki življenje pred fašisti rešijo ptice, ki so personificirane in vnašajo v pripoved iracionalno dimenzijo pripovedovanja. Taščica je krajšala čas partizanu, ki je ležal ranjen in osamljen v oskrbi dobre ženice, sinica z družinico pa se je pri partizanih udomačila in jim zapela še pozimi, ko so bili v veliki stiski pred sovražnikovo ofenzivo (Zima Vrščaj-Holy, Sinička nas je obiskala), ovčar Runo je v vojni vihri rešil življenje gospodarju Janku (Janez Vipotnik, Runo). Dobra, pogumna, trpeča partizanska mati v zgodbi Katje Špur Pri materi pooseblja usodo mnogih partizanskih mater: pokončno prenaša kruto trpinčenje za svoje in druge sinove v gozdovih. Zgodba prikazuje krutost okupatorja, polna je agresije in krvi. Dogaja se na Koroškem. Partizansko življenje, pohode in napore v memoarski obliki upovedujejo kratke pripovedi Vide Brest Čez Krko, v memoarski pripovedi Kristine Brenkove pa je upovedeno njeno srečanje kot kurirke v okupirani Ljubljani s Prežihovim Vorancem. Spominja se njegove podobe, topline in veličine. V dveh zgodbah je upovedeno praznovanje 1. maja med NOB - v šoli na Tolminskem in v Ljubljani. V Kosmačevih Medvejkah je razvidna raznarodovalnost na Tolminskem, razdvojenost učiteljev in ob vsem tem težek položaj otrok, ki so vse to globoko čustveno doživljali. Lirična pripoved, kar se še posebno kaže v jeziku: »Zrak je bil mlad in čist, in mlado sonce, ki se je šele vzdignilo na modro nebo, je z zlato lučjo oblivalo mlado zelenje.« Ljubljanski šolarji pa so ga na duhovit način zagodli fašistom na 1. maja in jim sporočili, naj odidejo, od koder so prišli. Vpleten je še droben ljubezenski motiv in motiv fanta »figovca« ,ki se v akciji izkaže in postane komandir skupine (Vrščaj, Sedem cofov za 1. maj).

Druge realistične zgodbe pa upovedujejo otroštvo, doživljajski svet otrok in otroško igro. Tri kratke pastirske zgodbe Ivana Bizjaka (Karmorabit-morabit) upovedujejo pastirčka Vikčeta in njegovo navezanost na živali in dogodivščine z njimi. Ob njih dokazuje svoj pogum, premaguje domotožje. Štrukeljček Josipa Ribičiča je naslov prikupne realistične pripovedi o pripetljaju v šolskih klopeh, ko so mali Polonci ušle misli k malemu bratcu, ki mu pravi štrukeljček, drugi učenci pa pomislijo na okusne mamine sirove, orehove, rozinove štruklje. Mestni deček Matic, ki bo ravnokar postal šolar, pa s podeželja, kjer je brezskrbno, ob igri s sosedovim psom, ob vožnji ladjic po potočku in ob dobri kmečki hrani preživljal počitnice pri babici, prinese domov v mesto v kanglici vonj mlečne kaše, ciklam in psičkovega kožuha (Kristina Brenk, Kanglica kaše). V zgodbi Marjete Dajčman V gozdu imam prijatelje je upoveden sodoben motiv osamljenosti otrok, ker so starši prezaposleni (to doživlja hčerka prezaposlene učiteljice). Osamljena se počuti v mestu (Ljubljani) tudi deklica v zgodbi Efigenije Simonović Punčka z grdimi lasmi. Osamljenost jo mine ob punčki z grdimi lasmi, ki jo je, to ljubko, pridno, srčkano, včasih nagajivo, brezbrižno, kupila v vaški trgovini in je zdaj njena. Pripoved bi uvrstili med izvirne sodobne pripovedi tako po tematiki kot po občasno asociativnem načinu pripovedovanja (tok zavesti). Po vsebini je družbenokritična, tudi do sodobnega trženja, ko je vse tuje najboljše. Od doma zbežita, ker ju je strah fizične kazni zaradi šolskega neuspeha Tin in Cene (France Bevk,Begavčka) in Ivo Zorman je v čebelici Rada bi bila velika na sledi stiskam šolarke, ki se ji z rojstvom bratca pomenljivo spreminja status v družini in kaže svoj specifičen odnos do sveta odraslih.

Večina kratkih realističnih besedil z iracionalnimi prvinami odraža težnjo po odkrivanju in potrjevanju značilne senzibilnosti sodobnega otroka in avtentičnosti otroštva. Prisluškuje otroku in njegovi potrebi po igri. Tako posebno mesto v sodobni slovenski mladinski književnosti zavzema tematika doživljajskega sveta sodobnih otrok v urbanem okolju, oživljenega sveta igre, igrač in drugih oživljenih predmetov iz vsakdanjega okolja ter otroškega sanjskega sveta. V območje tako imenovane nadrealno-komične pripovedi (Klingberg - po M. Kobe), ki upoveduje oživljeno otroško stvarnost, svet igre, igrač sodita tri Kovičeve kratke pripovedi, ki so izšle v Čebelici pod naslovom Moj prijatelj Piki in bile kar dvakrat ponatisnjene. V Zupanovi pripovedi Plašček za Barbaro oživi predmet otroške vsakdanjosti, plašček, ki je v pripovedi predmet realne otroške želje po njem. Ta plašček je poln temačnih otroških občutij: osamljen je, strah ga je, nihče ga ne mara, pa najde sočutje in srečo pri deklici Barbari, ki se ji je izpolnila velika želja, da bi imela tako lep plašček. Omeniti velja poetičnost in igrivost v jeziku; pripoved je polna ponavljanj, besednih iger in zvočnega barvanja (“fiči-fiči-fič, plašček fičfirič”), onomatopoije (“oh-ah-uh”, “ojoj”, “jejhata”, “jojme”, “jej”...). Svet otroških želja in doživljanja stopi v ospredje v pripovedi Ele Peroci Stolp iz voščilnic. V poetično pravljičen okvir (motiv zlate ptice kot podoba otroške osamljenosti in otroške sreče) je upovedena realistična, socialno poantirana zgodba o osamljenem bolnem dečku v prednovoletnem času z iracionalnimi elementi oživljenih podob na novoletnih voščilnicah, iz katerih z očetom sezidata stolp novoletnih želja in voščil. V poetičnem pripovednem slogu pred mladim bralcem Bogomir Magajna v čebelici Povestici o punčki Maji razreši težek problem: majhni Maji, deklici, ki je ostala brez mame, oče napove prihod dobre mačehe in v igri z marjetko razkrije Majino grdo vedenje do invalidnega sosedovaga Lukca (“Lukec-kljukec, mulc, krulc!” ga je zmerjala in napodila domov, a se mu je potem lepo opravičila.). Domiselno vzgojno poantirana je zgodba Lojzeta Kovačiča Dva zmerjalca, v kateri ožive pejorativne zmerjavke z živalsko motiviko; tako se pri dveh prepirljivih bratih v sobi znajdejo vse omenjene živali in fanta potem sreča pamet, da se nikoli več nista zmerjala. Prvi samostojnejši otrokov odhod od doma, kamor ga zvabi svet igre, staršem pa povzroči hude skrbi, je osnovni motiv zgodbe Venceslava Winklerja Mucka lizunka, v Marjanki Vseznalki pa Branka Jurca odslikava otroški svet igre in želja prav tako na poetičen način. Specifičen odnos do sveta odraslih in preživljanje otroštva guvernerjevega sina v oživljenem starem avtomobilu (Lojze Poltovorni), ki je vse: trdnjava, v njem ležiš, dremlješ, rišeš, z njim potuješ do Indije Koromandije, vanj povabiš prijatelje, ko ti je dolgčas, je upovedil Beno Zupančič v čebelici z naslovom Luka. Branko Hofman pa v Tonki Paconki hudomušno osvetljuje predšolskega otroka v njegovem specifičnem odnosu do odraslih; v želji, čim prej odrasti in postati enak mami, je priljubljena otroška igra oblačenje v mamina oblačila in domiselnost pri taki igri nima meja. V dogajanje so vključene seveda oživljene igrače, ki so cenjena strokovna žirija na damski predstavitvi. Specifična, humora, jezikovno živa, igriva, s slengizmi je tudi njegova pripoved Kdo mamici soli pamet, kjer tudi osvetljuje specifičen odnos otrok do sveta odraslih, saj Nejc ugotavlja, da mamica misli drugače, kot govori, zato previdno molči. Igrače ožive tudi v intenzivnih Katarininih sanjah v Matetovi pripovedi Šola igrač, dokazujejo si medsebojno ljubezen in vsaka izmed njih živi svoje življenje. Mate pa v pripoved vplete tudi jezikovno vzgojno poanto, kajti Katrina da svojim igračam, ko se zbudi iz sna, slovenska imena in jih uči govoriti slovensko. V Slamnikovih (Zidarjevih) štirih kratkih pripovedih, ki so izšle pod skupnim naslovom Barbarin dežnik, so glavne književne osebe otroci v zgodnjem šolskem obdobju, postavljeni pred zanimivo in aktualno šolsko vprašanje, kaj bodo, ko bodo veliki. Avtor na način narobe sveta upovedi specifičen pogled otrok na svet odraslih: Alenka, »črna punčka kot murenček«, bo, ko bo velika, »mamo odpeljala zjutraj v vrtec, ji pristrigla nohte, ji pregledala šolsko torbo in odhitela v službo, kjer bo brala časopis, pila kavo in kadila cigarete«. Avtor je pripoved likovno oblikoval in jo zaključil aktivizirajočem stilu: bralca povabi k slovarju tujk, kjer naj poišče, kaj pomeni humorist. Druga zgodba govori o razvajenosti mestnih otrok. Tako si Barbara zaželi »zložljiv barvni dežnik, kakršen je metulj pavlinček« in mamica seveda hiti v Trst, da bi ustregla punčkini želji. Humorna in domiselna je pripoved Morski pes, ki povzdiguje otroško iznajdljivost in domiselnost, v pripovedi Pismo, ki pravzaprav upoveduje stisko sodobnega otroka, ki hrepeni po očetu, ki je že dlje časa odsoten zaradi dela, pa Berta pika v pismu prenese k očetu na ekvator. Tudi Winklerjeva Pisana žoga upoveduje igro otrok z oživljeno igračo, Erna Gregorič pa v Dušica iz oblačka slika na svojevrsten način razmere v sodobni šoli, kjer vlada med šolarji privoščljivost, častihlepnost, pretirana tekmovalnost in kjer nekateri otroci niso deležni ne v šoli ne doma niti malo razumevanja in individulne pozornosti, posledica pa je agresija, umik. Iracionalno raven pripovedi pa predstavlja Dušica iz oblačka, irealno bitje, ki je Matevža poučila, da se v šoli marsikaj pametnega učimo za življenje in ga naučila učiti se. V otroški svet igre in težkih sanj je posegel v Pravljici o peščenem gradu Franjo Frančič.

Frančičeva Pravljica o stari lokomotivi in železniški postaji pripoveduje o razvoju železniškega prometa in o sodobnem izletniškem turizmu, ko naj bi oživili promet po starih železniških poteh in ko staro spet dobiva svojo veljavo.

V Čebelici zastopajo mladinsko detektivko štiri kratke pripovedi Leopolda Sohodolčana Pipa, klobuk in dober nos, pripovedi o burkastih, a domiselnih detektivskih veščinah Naočnika in Očalnika, ki sta uspela najti rdeče kolo, plod Ivovih skritih otroških želja, kapo, ki je tičala na Markovi glavi, in pomagala iz globoke duševne stiske Marku, ko sta našla v njem krivca, ki je razbil šipo, in mu pomagala priti domov mimo črnega psa. Za smeh mladega bralca poskrbi humorna in satirična pripoved, humoreska, o strašnem razbojniku Cefizlju (Razbojnik Cefizelj in občinska blagajna Frana Milčinskega).

Med klasične umetne/avtorske pravljice sodi (bajka) Lojzeta Zupanca Sinček palček, v kateri je dobrota moža in žene do gorjanske vile poplačana z drobnim bajeslovnim bitjecem, sinčkom palčkom, ki je zanju skrbel in jima pomagal do smrti, Kettejevo Šivilja in škarjice, s čudežnimi škarjicami, ki jih ni bilo mogoče ustaviti. Roševa pripoved Vid Nikdarsit pa je realistična, vzgojno naravnana pravljica, ki uči, da je smisel življenja v uku in delu.

Kar številne so v Čebelici živalske pravljice in basni in pravljice o naravi. Med njimi so vzgojno naravnane eksemplarične zgodbe, kakršne so Meškove Luna in žabica, Otrok in kamen, Žaba in lastovka, ki uče, da je lepota kratkotrajna in minljiva, zato ne bodi zagledan vase; da se je treba ljudi, ki imajo kamen namesto srca, varovati, kajti kamen je neobčutljiv za dobro in slabo, za bolečino in radost; o hrepenenju po nežnosti in lepoti, prostosti in svobodi. Pripoved Zakaj je dren tako krivenčast pa je domiselno razlagalna, Kettejeve Basni uče, da kdor hoče koga zapeljati, mora nastavljati tanke, malovidne mreže (Muha in pajek), da tudi v najtežjih trenutkih ne smeš zapustiti svoje domovine (Vrabec in lastovka), da častihlepnost, požrešnost in nepreudarnost pogubljajo (Srna in orel), v basni Mačka in miš pa Kette obsodi hinavščino. Tudi v basni Krt modrijan nas krt pouči, da so skriti in hinavski sovražniki hujši od znanih in očitnih in kokoši je hinavščino dokazal petelin (Petelin in kokoš) in je spoznala, da resnica boli. Da imajo ljudje radi take, ki znajo dobro deliti ponazarja basen Čebelica in čmrlj. Inovativna različica živalske pravljice je Lisjaček v Luninem gozdu Svetlane Makarovič, v kateri pisateljica uprizarja samosvoj živalski svet. Tudi v najhujših stiskah ne smeš obupati. Obstaja kraj - Lunin gozd, kjer je vse dobro poplačano, kjer vlada prijateljstvo, kjer ni samote, lakote in mraza. Trdinova živalska pravljica Lisica, volk in medved je razlagalna, saj pouči, da lisica lovi sama brez »pobratimov«, odkar je volku in medvedu dobroto, ker sta ji rešila življenje, poplačala, da ju je pogubila. Kako nevarna je neubogljivost in neprevidnost pa je lepo razvidno iz živalske pravljice Mire Mihelič Tiček Matiček. Inovativne so Male pravljice Franja Frančiča: Pravljica o zajcu in naglici je domiselno razlagalna, v drugi, Pravljica o mestnem in vaškem golobu, Frančič aktualizira ekološko in bivanjsko problematiko mestnega življenja, ki pa se je meščani očitno ne zavedajo. V pravljici Pravljica o snežni kraljici pa pisatelj poetično, pravljično naslika zimo in pomlad v podobi Snežne in Pomladne kraljice. Obe sta očarljivo lepi, prva v snu in druga potujoča v svoji zeleni cvetoči opravi (»sanja snežne sanje, domuje v ledenem dvorcu, v sanjah obišče vse snežne dežele, se vozi v stekleni kočiji, poganja jo belo jadro«; »druga obleče zelen pajčolan, v lase zatakne cvetove vseh barv, potuje na travnati preprogi«). »Le nekdo mora začeti!« pa je ekološki klic v Pravljici o marjetici in pomladi. To je klic k urejanju, oživljanju pustega mestnega okolja. Prikupni živalski pravljici Polonce Kovač O dveh občutljivkah označujeta občutljivost, ki je ponavadi posledica razvajenosti, kot lastnost, zaradi katere se te začnejo izogibati in do takih ne čutijo usmiljenja; če prej ne, ko odrasteš, spoznaš, da vse le ni tako hudo, kot je kazalo. Takrat postaneš odrasel. Živalska pravljica Alenke Glazer Dežniki pa uči, da prevelike razlike razdvajajo.

Neslovenska otroška/mladinska umetna/avtorska proza[uredi]

V neslovenski otroški umetni/avtorski prozi v knjižni zbirki Čebelica prevladuje tip iracionalne proze (klasična umetna/avtorska pravljica) in realistične proze z iracionalnimi elementi ter živalska pravljica in basen. Realistične literature je malo. V Čebelici se zvrste besedila avtorjev tako rekoč iz vsega sveta: bivših jugoslovanskih republik, Albanije, Grčije, Rusije, Češke, Madžarske, Danske, Finske ... in celo daljne Japonske, od starogrškega Ezopa do najsodobnejših avtorjev. Zato je stvarni in domišljijski svet v njih izjemno pisan.

Med klasičnimi umetnimi/avtorskimi pravljicami so kar tri Grimove (Pepelka, Zvezdni tolarji in Tri peresa), prvi dve izrazito socialno poantirani. V njih so upovedene pravljične usode dveh deklic (sirote brez staršev in deklice, ki je ostala brez matere pri očetu in hudobni mačehi, različnega socialnega statusa), katerih dobrota in plemenitost sta bili nagrajeni z neizmernim zlatim bogastvom oz. s poroko s carjevičem. V Pepelki in Treh peresih so osebe značajsko polarno karakterizirane in v obeh je največ prostora nemenjenega čudežnim dejanjem (naključjem, čaranjem in spreminjanjem - pretvarjanje iz žabe v gospodično, iz revne deklice v prekrasno oblečeno gospodično itd.). Socialno poantirana je Andersenova Deklica z vžigalicami s pretresljivim transcendentalnim koncem, karšen je tudi v sentimentalni romantično simbolistični pravljici Oskarja Wildea Sebični velikan, ki govori o zmagi ljubezni nad sebičnostjo. V socialno poantirani pravljici Lonček, kuhaj! (Karel Jaromir Erben) je upoveden znan in pogost motiv čudežne reči (v tej pravljici lončka, ki je kuhal kašo), ki je ni bilo mogoče ustaviti, s katerim je vedno kaznovan pohlep ali nepreudarnost. Nepremagljiva ljubezen druži Danico in Iva (dogajalni prostor je Mediteran) v pravljici Zvezda Danica (Luko Paljetak), ki je tudi polna čudežev in spreminjanj, a narava tesno sodeluje z Dobrim in premaga Zlo. Živali pomagajo mlademu, plemenitemu cesarju ugnati ošabno, prevzetno cesarično, ki zahteva izpolnitev neverjetnih želja (npr. sredi poletja si zaželi zimo) v pravljici Zgodba o razvajeni cesarični (Desanka Maksimović) in osamljena mala grajska gospodična (Vrtnice male gospodične (Eleonor Farjeon)) z belo in modro vrtnico splete prijateljstvo z marljivima šolarjema, ki pomagata staršem v kuhunji in na vrtu, v prostem času pa se igrata s sošolci in sta srečna. Kako mora mož znati žensko utišati na spletkarski način, da si reši življenje in pride do denarja in tako z modrostjo užene tudi pohlepno srednjeveško plemstvo govori pravljica O modrem kmetu (Boleslav M. Dlugoszewski). Podobno poanto ima tudi pravljica Sreča prismuknjene žene (Nazim Hikmet). Bajčno poetično podobo letnih časov, zime in zimskih časov je napisala Lucyna Krzemienicka O starki Zimi in njenih pomočnikih.

Tolstojeve Povestice so fabulativno vzgojno naravnane v svarilo, da ima laž kratke noge, da se ravnanje otrok do staršev prenaša na vnuke in govore o otroški požrtvovalnosti v ljubezni do živali, o tem, da ima revščina veliko srce (zanimiv motiv posvojitve najdenčka), o nesreči, ki preži na neprevidne otroke. O brezmejni razumevajoči in predani materinski ljubezni govori pravljica Meseca v morju ne ujameš (Hana Doskočilova), o sožitju človeka z naravo, staranju in obnavljanju vsega živega pa Gugalnikovo drevo. Upoveden je tudi motiv dečka brez matere in s prezaposlenim očetom, za katerega skrbi in ga vzgaja dedek.

Mnogo je pripovedi, ki upovedujejo doživljajski svet sodobnih otrok v urbanem okolju, oživljen svet igre, igrač in drugih predmetov iz vsakdanjega okolja ter otroškega sanjskega sveta. Osrednji literarni liki v tovrstni literaturi so otroci od najzgodnejšega otroštva, ko še bebljajo, pa do zgodnjega šolskega. Pripovedi so motivno zelo raznolike, a se bistveno ne razlikujejo od tovrstne slovenske literature. V njih pisatelji sledijo otroškim željam: mala deklica Ženja s svojo čudežno cvetko-sedemcvetko izpolnjuje svoje številne želje (po igračah, potovanju na severni tečaj, prestah, da bi bila vaza spet cela itd.), a le ena jo osreči - da malega Vitjo ozdravi hromosti in se potem z njim lahko lovi (Cvetka-sedemcvetka, Valentin Petrovič Kataev). Kako intenzivno otroci doživljajo pravljice govori pripoved Čepica nevidnica (Horst Eckert). S skrivnostnim klobukom se je Luka Kiml, učenec 2. a, namreč nameraval maščevati sošolcu Bimu, ker ga je podcenjeval in sta se sovražila. V nevidni čepici, o kateri je bral pravljico, je spoznal to veliko moč (v nevidnosti). V mnogih sodobnih pravljicah se kaže specifičen odnos otrok do odraslih. Pripovedi, zbrane v čebelici Otroci in velikani (Dragan Lukić), so antiavtoritarne, saj so odrasli upovedeni kot velikani, med katerimi se otroci počutijo nemočne, po svoje ogrožene in žele čimprej odrasti, mame - »kapitanice« pa kar naprej kontrolirajo in motijo v igri. In igra pomeni otrokom vse in stoli so njihova priljubljena igrača: so konjenica, park, postelja, gledališče, piramide. Tudi Vladko v pravljici Šola za velike (Mirjana Stefanović) je sit nenehnega poučevanja in spraševanja tete in mame, lepo je, ko doživi morje v topli kadi - tropsko, ledeno, slano, in otroška soba v igri postane neskončna (obsega hišo, ulico, celo mesto), ko ne sme ven. Na domiselni igri besed temeljita pripovedi, Flinci na froncle in Tuji jeziki: »šufi-busa = bela kava, sulimus = kruh z maslom, suši-šun = brisača, ficolojke = ščetke za zobe itd. in flinci = preproga, še zlasti, če ima froncle.« Včasih pa znajo otroci igro spretno izkoristiti v posebne namene, npr. da jim ni potrebno pomagati mami, in ko vse kaže, da bodo ostali lačni, je igre hitro konec (Mamina metulja, Dušan Đurišić). Kritično zaušnico je babicam, ki otrokom delajo levjo uslugo s prinašanjem lizik, zadal pisatelj v pravljici Barbka in lizike: Barbki so izpadli vsi zobje (domiselna izštevanka) in tako postane podobna babici in lahko je le rogljiče, namočene v mleko. V pravljici Šola za velike (Mirjana Stefanović) zvemo, kako škodljiv za zdravje je sladoled, saj jih zaradi njega bolijo mandeljni (prvoosebni pripovedovalec). Fantastični debeli ubogi Artur Cmok, glavni junak pripovedi ptiča Pom - poma šolarki Jagodi, pa ima kup težav zaradi svoje debelosti na različnih prevoznih sredstvih na poti v Afriko in vzrok njegove debelosti: čokolada - »zaobljena, oglata, dolga, kratka, okrogla, ploščata, polna, luknjičasta« (Ubogi Artur Cmok, Istvan Csukas). Oli Elčin nam je v Stekleni vrtnici upovedil doživljajski svet čisto majhnih otrok, pri katerih ni meja med notranjim in zunanjim svetom in svet odraslih in otrok sta dva povsem različna svetova, a vendar ju povezuje velika ljubezen. Tako so v Stekleni vrtnici vsi trije mali junaki (Gjunaj, Jalčin in Njigar) potolaženi, ko lepo stekleno pisano vrtnico, ki jo je prinesel oče in so jo razbili, dajo v vodo in čakajo, da ji bodo zrasli novi listi, ko bo prišla pomlad in se pritožujejo, ker jim TV jemlje prave dedke. Veliko nežnosti in ljubezni mama izpove svoji mali punčki pred spanjem ob pripovedovanju pravljice o Krilčici, Paul Eluard. Socialno je poantirana in kritična do »sveta brez pravljic«, kakršen postaja sodobni svet, Sodobna pravljica (Odon Horvath). V sodobni pravljici Mame ni doma (Erich Kastner) pa je upovedena stiska malega utrujenega in zaskrbljenega šolarja Petra, ki se vrne s šole, pa ne najde prezaposlene mame doma in v ta realen okvir je upovedena fantastična »pravljica« o iskanju mame. V realni svet Petra zbudi mama, ki ga pocuka za nos. Nenavadna želja Klare za rojstni dan, zaželela si je namesto kužka namreč nosoroga, je bila tako velika, da se je v njunem stanovanju (imela je še starejšega brata Tima) res znašel pravi sodobni nosorog, ki je užival v gledanju TV, ob pitju kokakole in v lizanju pistacijevega sladoleda(Če si zaželiš nosoroga, Margarit Sringer). Deklica Lilja pa si je zaželela za rojstni dan medvedka, ki je oživel; postal je poreden - pojedel je med, piškote, razbil najlepšo vazo itd. Lastovica na sliki na steni njene sobe, ki jo je narisal Lilji stric, pa je odletela, ker je pozabila nanjo, ko si je našla prijateljico (Poredni medvedek, Ivica Vanja Rorić). V pravljici Zgodba o učilnici Aleksandar Popovski pripoveduje, kako preživljajo počitnice zapuščene šolske reči: Črna Tabla, Goba, bela Stena, Prva Klop, Zeleni Dnevnik, stari Oder, Prah. V zgodbi Risati ni lahko (Grigor Vitez) oživijo v sanjah šolarja Boda risbe, ki jih je narisal za rojstni dan, ko je dobil nove barvice in risanke (iz risanke je stopil trinogi jelen, letalec je strmoglavi zaradi letala brez krila, medved pa je pojedel kisle hruške). Na poti v šolo je že Jagoda rada prisluhnila ptičku Pom-Pomu o ubogem Arturju Cmoku, šolarja Petra pa je premotil na poti do nje vilinček Enkorak, ki je spal v starem drevesnem duplu, in za nagrado, ker ga je Peter osvobodil, ga je začaral in tako se v pripovedi začne čudežna pravljica, ki zveni antiavtoritarno, saj v njej majhni premagajo velike in zle in jim zavladajo (Peter Enkorak, Terry Jones). Tako je tudi v tej pravljici z realističnim okvirjem upoveden specifični odnos otrok do odraslih, njihove veličine in avtoritarnosti. Tudi Špeli Počasneli, ki je zamujala v šolo in prepozno prihajala domov, škrat Smolček požene strah v kosti, da te navade opusti (Smolček in Špela Počasnela, Antoinnete Wekrmann). Še enega strastnega bralca otroških knjig najdemo v pravljici Kako je šel Janezek iskat zgodbo. Mali Janezek si jo je šel k izdelovalcu zgodb kar sam naročit; in sicer tako po svojem okusu. In tu je še življenjska zgodba malega mestnega taksista Deževni Matevžek (Reiner Zimnik), pa nadrealistični Levič v kletki (Jacques Prevert) s svobodoljubno poanto in nadrealistični Pravšnjik v nepravem oknu (Peter Hacks).

V čebelici Velika pomoč (Advan Hozić) je partizanska tematika. V štirih realističnih zgodbah so upovedena mala junaštva dečkov Mirka, Nebojše, Danila in Nenada. Prvi je bil konjevodec in opravljal tako odgovorno delo kot partizan s puško, drugi je pokazal partizanom pot v gozd, tretji jih je prepeljal ponoči čez reko s čolnom, pogumni Danilo pa rešil dojenčka iz goreče, zbombardirane hiše. Memoarska realistična pripoved je Kanarček v klobuku (Dragiša Penjin).

V neslovenski umetni/avtorski prozi je obsežna živalska tematika, ki je upovedena v raznolikih pravljicah in basnih. Zrcalce (Grigor Vitez) je prikupna živalska pravljica o tem, kako vsak le sebe vidi in kako ima najmočnejši vedno prav. Verižno je zgrajena pravljica Repica (Julian Tuwim) in uči, da je v slogi moč in uspeh, razlagalna s poučno poanto (zdravila lahko vzamemo le po nasvetu zdravnika) je pravljica Zakaj je žirafa tako velika (Josef Guggenmos). V njej lahko izvemo tudi, zakaj je mravlja tako majhna. »Ponoči so vsi mački črni!« in »Črn ali bel, ljubezen ne pozna razlike!« sta poanti pravljic Zgodbi o mačku in slonu (Claude Aveline). V zgodbi o slonu pa je na zatožni klopi lenoba in skopost. Da so živali najsrečnejše v svojem naravnem okolju in ko vanj poseže človeška roka »objokujejo svojo nesrečo«, kot se je to zgodilo prikupni zeleni žabici, najboljši pevki v ribniku, govori pravljica Zelena žabica (Elsa Lira Gaiero) in o nezadovoljstvu s samim seboj in spoznanju, da je še najboljša lastna podoba, uči pravljica Sivček (Boris Vladimirovič Zahoder). Ezopove basni z zgledi karajo pohlep, dvoličnost in svetujejo rahlo nezaupljivost, uče, da leni hitro najde sebi enakega, da lahko z zvitostjo premagaš močnejšega in si rešiš življenje, a med zvitimi je lahko kdo še bolj zvit, da veliki hočejo vedno vladati malim, a majhnost je lahko kdaj tudi prednost in rešuje življenje, da je najbolje biti zadovoljen sam s seboj, kajti vsi se česa boje, in tudi to uče, da se na vrh povzpneš le s premetenostjo. V basnih nam take zglede dajejo živali s stalnimi lastnostmi: leni osel, nezaupljivi medved, krvoločni lev, zvita lisica, plašni zajec, bojeviti petelin, velike in male ribe ter kraljiček. Duhovita in jezikovno igriva je živalska pravljica Mačji kašelj in živali (Gvido Tartalja), ki na osnovi pregovorov, rekov, frazemov mačji kašelj, boječ kot zajec, neumen kot osel, zinil kot som, len kot trot govori o hudi zameri živali ljudem. V čebelici Mama žaba in žabčki (Gvido Tartalja) so štiri kratke žabje zgodbice, ki pravzaprav odslikavajo vsakdanjost, družinsko življenje. Govore o žabjem jeziku, sprehodu, igranju nogometa na travniku in prepiru, o žabjem koncertu, kjer je žabja družinica družno ugotovila, da je »malo takih, ki cenijo lepo pesem«. Razlagalna o tem, zakaj je konj močnejši od osla, je pravljica Kdo je ukanil osla in poučna, saj pove, da kakovostna hrana vpliva na velikost in moč. Bela sova in modra miš (Jean Joubert) je pravljica, ki svari pred nepreudarnostjo in naivnostjo, kajti zaupati sovražniku je največja zmota. V pravljici Zibelka v pesku je upoveden način življenja želv, saj jim je »pesek zibelka in sonce topla odeja« in upovedeno je prijateljstvo in sožitje s polži. Lena čebela (Horacio Qiroga) je živalska zgodba s poanto (dogajalni prostor v Argentini-Buenos Airesu): »Ne pamet, delo je tisto, kar nas dela močne. Cilj, h kateremu težijo naši skupni napori - sreča vseh - je lažje dosegljiv s trudom vsakega posebej. Ljudje temu pravijo ideal.«  O vplivu stripov na naše male strastne bralce stripov govori pravljica Miška iz stripov (Giani Rodari), saj soočenje mačk in miši iz stripov s tistimi iz realnosti pove, da se prve v tem svetu ne morejo znajti in sporazumeti. Skokica in žabon Smolon (Ružena Červenkova) uči, da se v življenju nikogar večno ne drži smola in tako Smolona začno zelo spoštovati ob pametni ženi.

Literatura[uredi]

  • Knjižnica Čebelica 165 - 344, Mladinska knjiga, Ljubljana 1974 - 1993.
  • Marjana Kobe: Pogledi na mladinsko književnost, Ljubljana 1987.
  • Igor Saksida: Nekaj vprašanj iz teorije mladinske književnosti, Otrok in knjiga, 31, 32, Obzorja, Maribor 1991.
  • Metka Kordigel: Bralni razvoj, vrste branja in tipologija bralcev, Otrok in knjiga, 31, Obzorja, Maribor 1991.
  • Metka Kordigel: Pravljica in otroška fantazija*, Otrok in knjiga, 32, Obzorja, Maribor 1991.
  • Niko Grafenauer: Sodobna slovenska poezija za otroke, Otrok in knjiga, 31, Obzorja, Maribor 1991.
  • Zmaga Kumer: Izročilo ljudske otroške pesmi na Slovenskem, Otrok in knjiga, 23-24, Obzorja, Maribor 1986.
  • Barbara Hanuš: Igra v sodobni poeziji za otroke, Otrok in knjiga, 21, Obzorja, Maribor 1985.
  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija, Borec, Ljubljana 1976.
  • Majda Potrata: Basni Leopolda Volkmerja, Otrok in knjiga, 32, Obzorja, Maribor 1991.
  • Voja Marjanović: Estetika otroške pesmi, Otrok in knjiga, 31, Obzorja, Maribor 1991.
  • Marija Švajncer: Etika in mladinska književnost, Otrok in knjiga, 32, Obzorja, Maribor 1991.
  • Dragoljub Jenkić: Književnost za otroke in mladino v Jugoslaviji 2, Obzorja, Maribor 1986.
  • Nataša Pinter, Marjeta Strožič: Od čebelice do čebelice, Prebold, 1991.
  • Miran Hladnik: Praktični spisovnik ali šola strokovnega ubesedovanja, samozaložba, Ljubljana 1991.

Naslovnice Čebelice (1974-1993)[uredi]

Slovenska otroška ljudska/folklorna poezija[uredi]

Neslovenska otroška ljudska/folklorna poezija[uredi]

Slovenska otroška umetna/avtorska poezija[uredi]

Neslovenska otroška umetna/avtorska poezija[uredi]

Uganke[uredi]

Slovenska otroška ljudska/folklorna proza[uredi]

Neslovenska otroška ljudska/folklorna proza[uredi]

Slovenska otroška umetna/avtorska proza[uredi]

Neslovenska otroška umetna/avtorska proza[uredi]

Izhajanje Čebelice[uredi]

Leto izdaje Naklada Način izhajanja Število zvezkov Tekoče številke zvezkov Oprema
1974 21727 mesečno 11 166-176 16×16cm
1975 20800, 23000 mesečno 10 177-186 16×16cm
1976 19000, 22400 mesečno 10 187-196 16×16cm
1977 18000, 19400 mesečno 10 197-206 16×16cm
1978 15000, 15100 mesečno 9 207-215 16×16cm
1979 15000, 17000 mesečno 10 + 8 p. 216-225 16×16cm
1980 ? mesečno 11 226-236 16×16cm
1981 18000, p.15000, 15500 mesečno 10 + 10 p. 237-246 p.17×19 cm
1982 16000, 18000 mesečno 12 247-258 16×16cm
1983 16000 mesečno 9 259-267 16×16cm
1984 16000 mesečno 9 268-276 16×16cm
1985 10000, 12000 mesečno 9 277-285 16×16cm, zadnje tri št. plastificirane, barvni okvir s pikicami
1986 10000 mesečno 9 286-294 16×16cm, plastificirane, barvni okvir s pikicami
1987 10000, p. 10000 mesečno 4 + 2 p. 295-298 16×16cm, plastificirane, barvni okvir s pikicami
1988 10000 mesečno 3 299-301 16×16cm, plastificirane, barvni okvir s pikicami
1989 10000 snopič, enkrat letno 9 302-310 16×16cm, plastificirane, barvni okvir s pikicami, v potiskani platneni torbici
1990 10000, p. 10000 snopič, enkrat letno 8 + 1 p. 311-318 16×16cm, plastificirane, barvni okvir s pikicami, v kartonastem medvedu
1991 12000 snopič, enkrat letno 9 319-326 16×16cm, plastificirane, barvni okvir s pikicami, v zavitku z uro
1992 8500 snopič, enkrat letno 9 327-335 16×16cm, plastificirane, barvni okvir s pikicami, v zavitku z uro
1993 7500 snopič, enkrat letno 9 336-344 16×16cm, plastificirane, barvni okvir s pikicami, v zavitku z uro

Sklici[uredi]

  1. ^ Knjižnica čebelica; Metka Kordigel: Pravljica in otroška fantazija, Otrok in knjiga, 31, Obzorja, Maribor 1991; Majda Potrata: Basni Leopolda Volkmerja, Otrok in knjiga, 32, Obzorja, Maribor 1991; Marjana Kobe: Pogledi na mladinsko književnost, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1987.

Zunanje povezave[uredi]

Wikipedija
Wikipedija ima članek o tej temi:
Wikivir
V Wikiviru je na razpolago izvorno besedilo v zvezi s temo: