Krogi
Nada GABOROVIČ: Krogi: novele. Novo mesto: Dolenjska založba, 2000. 305 str. Spremna beseda: Franci Šali. (COBISS)
O avtorju
[uredi]O zbirki
[uredi]Zbirka Krogi s podnaslovom novele je izšla leta 2000 pri Dolenjski založbi. Zbirka je razdeljena na tri dele, skupaj obsega triindvajset zgodb, spremno besedo je napisal Franci Šali.
Pisateljica je zbirko razdelila na tri dele in v njih spregovorila o krogih našega bivanja. Franci Šali je v spremni besedi posamezne dele opisal. Prvi opis je takšen: »Vojni čas je eno od obdobij, ki avtorico močno vznemirja, je ena od tistih krožnic, na kateri je toliko zadev, o katerih je še treba spregovoriti, o njih razmišljati.« Sledi opis drugega dela: »Povojni čas ali čas vse do danes je druga krožnica, na kateri pisateljica odstira medčloveške ali družbene odnose, v katerih se človek kot vrednota in drug drugemu cilj vse bolj izgublja v puhlico.« Tretji del opiše kot: »pisateljičino zrenje v človeka, tisto, ki ji kaže človeka kot bitje smrti«.
V zbirki Krogi beremo od krajših besedil do daljših, zgodbe v povprečju obsegajo petnajst strani, vendar nismo priča nobeni zgoščeni zgodbi, usodnosti, velikokrat gre zgolj za posameznikova razmišljanja. Za zgodbe je značilen zgoščen čas dogajanja in malo število oseb. Leksikon literature novelo definira kot: »daljšega ali kratkega obsega, zanjo so značilni pogosto stroga zgradba, skopi izrazi, objektivno pripovedovanje. Izhaja iz nenavadnega, presenetljivega dogodka.[…] V ospredju je poudarjeno dogajanje, zato je pogosto dramatična. Včasih je v obliki cikla z okvirno pripovedjo.« Medtem ko je definicija kratke zgodbe sledeča: »Oblika male forme v prozi; pripoved skromnega obsega, osredotočena na majhen, na zunaj nepomemben pripetljaj, vendar s simboličnim življenjskim pomenom, sklep lahko ostane odprt.« Na podlagi vsebine imajo zgodbe v zbirki več značilnosti kratke zgodbe kot značilnosti novele.
Pripovedovalec se od zgodbe do zgodbe spreminja in razlikuje. V nekaterih zgodbah gre za tretjeosebnega pripovedovalca moškega spola, medtem ko je v drugih zgodbah pripovedovalec drugoosebni, v določenih zgodbah pa se pojavi tudi prvoosebni pripovedovalec moškega ali ženskega spola. Glavni motivi in teme so ljubezen, smrt, vojna, trpljenje, ptice, krogi, reka, zelena barva. Pisateljica je pozornost namenila tudi vojni tematiki, ki se ji posveča predvsem v prvem delu zbirke, to tematiko povezuje s smrtjo in trpljenjem. Opisuje tudi razmišljanja posameznikov, njihovo soočanje s svetom, z bistvom vsega. Zbirka je raznolika, saj opisi v zgodbah prehajajo od popolnoma preprostih stvari, kot je na primer delavnik direktorja, do zapletenih in bistvenih razmišljanj o življenju. Franci Šali je v spremni besedi zapisal: »Pisateljica v svojih pripovedih zelo rada posega po besedah, kot so krog, reka, zemlja, ptica, ki ji pomenijo podobe življenja, bolj rečeno človekov notranji in duševni svet.« (300)
Obnove zgodb
[uredi]Reka (približno 3450 besed)
Pripovedovalec pride na kraj ob reki, podoba kraja se mu zdi znana. Ob reki se poskuša nastaniti in prenočiti, vendar ga zmoti ženska, ki ob reki skrbi za mlin. Ženska je edina podoba, ki mu v kraju ni znana in mu ne vzbuja spominov. Ponudi mu pomoč. Kasneje skupaj sedita od reki in se pogovarjata o življenju. On pripoveduje o tem, kako se mu kraj zdi znan, kot da je bil nekoč že tukaj, medtem ko ona pripoveduje o svojem življenju, hčeri in hčerinem očetu, ki je bil v tem kraju, vendar je moral oditi. Ob njunem razhodu pripovedovalec spozna tudi njeno hčer, ki mu pove, da se ji zdi čudno, da je mati govorila z njim, saj drugače ne govori z nikomer. Pripovedovalec nato sedi ob reki in ji prisluhne, vendar ve, da njene govorice ne bo nikoli razumel.
Pomenek z zemljo (približno 3150 besed)
Pripovedovalka pripoveduje o sebi in svojih dveh prijateljih. Pripoveduje o tem, kako so vsi skupaj prišli v zapor in zdaj tu prebivajo še s stotimi drugimi. S prijatelji se v zaporu pogovarjajo o življenju in smrti. Zdaj se eden izmed njih poslavlja, pripravlja se na smrt. Pripovedovalka se spominja, kako so kopali jame za umrle iz zapora in kako so jih kasneje zakopavali. V tem trenutku bo eno izmed izkopanih jam zapolnil njun prijatelj. Prijatelj, ki je pisal dobre pesmi. Pustil jima je knjižico pesmi, da se ga bosta prijatelja lahko spominjala in bodo ljudje videli, kako strašno je bilo v času vojne. Pripovedovalka sklene misli ob tem, da bo preživeli vzel nase breme tudi za preostala. Zdaj sta ostala le še dva izmed prijateljev, na koncu bo en sam.
Izbira (približno 4800 besed)
Pripovedovalec pripoveduje o dekletih, ki so kot talke zaprte v mrtvaški baraki. To je baraka, kamor zapirajo sorodnice partizanov in upornikov. Med talkami so same črnolaske, le tri svetlolase sestre, Slovenke. V barako so bile zaprte, ker so iskale svojega brata Simona. V baraki imata glavno besedo študentka prava in študentka slikarstva. Slednja je prijazna do vseh Slovenk in jim skuša pomagati, medtem ko prva močno zagovarja ideje velikega Stalina in v baraki vzbuja strah. Najmlajša Slovenka je zbrala pogum in se odločila, da se bo soočila s častnikom. Odide v njegovo pisarno in mu pove, kaj pomeni svoboda za posameznega človeka. Pove tudi, da je pripravljena žrtvovati svoje življenje, zato da bi brat preživel. Častnik ji pove, da je žal že prepozno. Ko se vrača v barako, zunaj zasliši strele, v tistem trenutku je izgubila upanje, vendar je bila hkrati zadovoljna, da je vsaj poskusila nekaj spremeniti.
Pretapljanje v plasti (približno 3200 besed)
Pripovedovalec pripoveduje, kako se končuje naše življenje. Sam se spominja svojega življenja in razmišlja o tem, kako je skušal ohranjati dostojanstvo in dajati toplino drugim. Sam misli, da je dostojanstvo izgubil v trenutku, ko je na svoji smrtni postelji sinu ponudil roko. Sam se ima za šibkega, saj je dostojanstvo zamenjal za ljubezen. Sin je v njegovih zadnjih trenutkih ob njem. Pripovedovalec umre in hkrati posluša, kako sin o očetu govori lepe stvari.
Poslednja struna (približno 3000 besed)
Pripovedovalec se pogovarja s svojim gospodarjem, pripoveduje mu o življenju. Pripoveduje, kako sta mu v lastni hiši zgoreli žena in hči, kako je to pustilo posledice na njem in njegovem najmlajšem sinu, ki ga je zapustil. Govori o tem, kako so mu jo zagodli davkarji, ker naj bi imel preveč zemlje, moral je celo v zapor. Kljub vsem preprekam v življenju pa je bil veselega značaja. Z veseljem se spominja časov, ko so k njemu na domačijo prihajali ljudje in jim je igral na gosli. Proti koncu pogovora se pogovarjata o razlogih, zakaj ga je sin zapustil. Nato skupaj ležeta in pripovedovalec ve, da ne bo pozabil tega srečanja.
Glas iz prahu (približno 2750 besed)
Skozi rov, ki je poln prahu, se sprehaja pripovedovalec in tisti, ki hodi pred njim. Prah ju ovija in duši, tako da težko vidita. Tisti pred pripovedovalcem mu prigovarja naj hodi, saj ga na koncu čaka sonce in svetloba. Prah naj bi se kopičil zaradi malomarnosti posameznika. Pripovedovalec vpije, da mora priti ven iz rova, vendar ostane v njem. Kasneje se začne spominjati lepih juter in svetlobe, vendar vsi spomini razpadejo v prah. Skupaj s tistim pred njim prideta do globeli, ki je napolnjena s sivkasto snovjo, prahom, ki se je nabral v več letih. Pripovedovalec začne govoriti prahu, da sta opravila in ga ne bo več dušil. Ne želi si iti več naprej skozi rov, prah. Skuša zadaviti glas, ki prihaja iz prahu, sam pri sebi misli, da je prah ubil. Tudi tistega, ki je hodil pred njim ni več. Pripovedovalec išče izhod. Zaveda se, da ga zunaj čakajo zopet lepi dnevi.
Medčasnost (približno 6300 besed)
Pripovedovalec Luka prispe na samoten kraj, kjer si skuša zbistriti misli, želi si samote. Prišel je v hišo, kjer je živel kot otrok in je last njegovih sorodnikov. Prvi večer sedi na podstrešju in razmišlja, medtem na tramu zagleda par majhnih oči, za katere se izkaže, da pripadajo polhu. Spozna, da ne bo imel samote, ki si jo je želel. S polhom se začne pogovarjati, pomisli celo, da bi ga udomačil. Polh, z imenom Luka, mu pove, da so polhi v hiši že zelo dolgo. Kasneje polh Luka pripovedovalcu očita, da je odšel v svet in zapustil ta kraj in se vrnil šele zdaj, ko je v svetu že vse izkusil. Zatem se nekaj dni ne vidita. Naslednjič, ko se vidita, polh Luka pripoveduje, zakaj nosijo ime po njegovem predniku. Ko pripovedovalec sliši zgodbo, kako je sorodnik skrbel za ves rod polhov, se odloči, da mora spremeniti svoje življenje. Pravi si, da ne sme biti zakrknjen človek, da mora razrešiti razočaranja, ki so ga privedla v ta kraj, samoto. Ponavlja si, da je vendarle Lukovega rodu.
Poslušam tišino (približno 3700 besed)
Pripovedovalca naj bi čakala smrt, še preden pride v Cordobo. Na poti pomaga moškemu in ženski. Sledi pogovor med očetom in sinom, za katerega se kasneje izkaže, da ni sin ampak hčerka. Ves čas očeta vprašuje, zakaj je nebo modro, trava zelena... Ko se zave, da je njegova hči, se pogovarjata o Cordovi. Oba sta mnenja, da tja res ni mogoče priti.
Nenavadno potovanje Janeza Kurenta (približno 5550 besed)
Nenavadno potovanje Janeza Kurenta je sprožil žarek, ki se je prikradel skozi okno. S tem so se začele njegove sanje. Sanjal je, kako je odšel iz svoje hiše po hribu navzgor, ven iz doline. Na poti je srečal mlado dekle, kasneje pet fantov, ki so mu govorili, da zapuščajo ta kraj, da odhajajo v tujino. Za tem je srečal slabotno ženico in skupino razposajenih ljudi. Nekateri izmed njih so ga zbadali in se norčevali iz njega, zaradi tega je bil potrt. Naletel je tudi na drvarja in mestna gospoda. Nazadnje sreča moškega, ki je drugačen od ostalih, je dobrega srca. Janez Kurent mu potarna, da ne ve kod naprej. Moški ga povabi s seboj do svoje domačije, kjer živi z materjo, ženo in otrokom. Janez pogostijo, vendar prenočiti noče, zato se odpravi nazaj na pot, medtem pa sam sebi mrmra pesmi. V tistem trenutku je popotnika iz sanj prebudil glas. Namesto enega žarka, ki je sprožil sanje, ga je zdaj obdajalo polno žarkov. Želel je ohraniti občutke, ki so jih rodile sanje.
Dve polovici dneva (približno 3900 besed)
Ženska v avtomobilu se ustavi sredi ceste in začne premišljevati. Potrobi ji jezen moški, saj naj bi ovirala promet. Moški se hitro odpelje naprej, vendar se kmalu vrne k njej, tokrat veliko bolj prijazen. Predlaga ji, da skupaj odideta do jezera, kjer se bo ona lahko pomirila. Ob jezeru ona začne razmišljati, zakaj je nesrečna. Spominja se svojega nadrejenega, ravnatelja. Tam odtava s svojimi mislimi daleč stran. Razmišlja o tem, kako je sestavljen dan, kako je bila pred leti na počitnicah srečna, ko je bil dan zaokrožena celota in ni bil razdeljen na dve polovici, kot je zdaj. Iz njenih misli jo zmoti moški in ji predlaga, da odideta višje k jezeru. Tja ji prinese velik šopek pisanih cvetlic iz domačega vrta. Povabi jo, naj se kdaj oglasi pri njem, lahko še isti večer, da si bo ogledala njegov slikarski atelje. Nato sta se poslovila. Ko se je peljala proti mestu, jo je njegov nasmeh še vedno grel.
Podobi pokrajine z reko (približno 1950 besed)
Pripovedovalka v ateljeju sedi in opazuje sliki, ki prikazujeta podobi pokrajine z reko. Avtorja sta vsak na svoj način prikazala ti podobi. Zdi se ji, da sta podobi narisani po njenih mislih, sama se najde znotraj podob. Ko opazuje sliki, razmišlja o resnici in kaj mora sama znotraj sebe še odkriti. Med opazovanjem slik do nje pride moški, ki trdi, da je včasih počel isto, sedel in opazoval podobi. Med pogovorom z njim vidi, da se njuna pogleda na resnico razhajata. Pripovedovalko obide misel, da je morda on eden izmed avtorjev. Moški odide, ona pa še vedno vztraja ob slikah in razmišlja. Ve, da lahko na slikah najde še veliko novega. Za iskanje še neodkritega si bo vzela čas, saj ji glas njenih rek govori, da moraš biti pri iskanju potrpežljiv.
Krogi (približno 3560 besed)
Pripovedovalec se spominja, kako mu je v otroštvu možiček nad posteljo govoril, da kamorkoli nameravaš, vedno znova zaideš v nov krog. Pripovedovalec je mnenja, da je imel možiček prav, da sta svet in življenje velika kroga. Pripovedovalec opisuje svoje bivanje v bolnišnici, kjer se srečuje s staro pevko in pesnikom. Tudi v bolnišnici se vse vrti v krogih. Ure štejejo v krogih številčnice, sprehajajo se po stopnišču, ki je zavito v krogih. Zave se, da je sam pristajal na krog, da nikoli ni poskušal ven iz njega. Ve, da bo iz kroga težko izstopil.
Dežela, ki jo zapuščaš (približno 4450 besed)
Pripovedovalec se v zgodbi poslavlja od dežele, v kateri je živel vse svoje življenje. Spominja se preteklosti, kako je včasih njegov obraz krasil nasmeh, danes pa je le še senca tega, kar je bil. Prepričan je, da je za deželo naredil veliko dobrega, saj so njegove roke delale z ljubeznijo. Takrat, ko je prišel v deželo, solz ni poznal, danes se jim prepušča. Z mislimi na preteklost se poskuša zavarovati pred resničnostjo. V misli mu hodi zelenje, smeh in veselje, ki so krasili to deželo. Spominja se svojih otrok, žene Marije, ki mu je prepevala ob jutrih. Upa, da bo za njim prišel nekdo, ki bo za deželo skrbel s tolikšno ljubeznijo, kot je on. Ve, da se mora od dežele posloviti, čeprav bi rad ostal in premišljeval.
Most (približno 1740 besed)
Dekle je skoraj vsak dan prihajalo na most, ki je vezal dve strani preliva. Bil je eden izmed teh dni. Stala je na mostu in razmišljala, kako je bilo, ko mostu še ni bilo. Razmišljala je o življenju. Do nje je pristopil moški, ravno v trenutku, ko se je močno nagnila čez most in pogledala v globino. Začel se je pogovarjati z njo, čeprav njej ni bilo po godu. Povabil jo je, da sta odšla na hrib, saj se je bližal večer in naj bi bil razgled čudovit. Odšla sta in ob pogledu na čudovite zvezde in barve dekle ni več razmišljala o žalosti. On je to videl, jo prijel za roko in skupaj sta odšla po hribu navzdol. Vedela je, da je srečen in bila je tudi sama.
Reka in kamen (približno 4950 besed)
Vsakdan Jana B. je strogo določen, poteka po ustaljenih tirnicah. Jan B. je bil vajen skladnega in urejenega življenja, vse do tega jutra, ki se je zanj začel nenavadno. Jutro se začne z nenavadnim klopotanjem, ki ga poskuša preslišati, vendar mu ne uspe. V krču pade na posteljo, kjer poskuša priklicati sanje. Zanj so sanje zelo pomembne in s pomočjo njih razmišlja o prihodnosti. Na postelji je sanje lahko priklical in začele so se tako kot vsak dan. Reka je vzvalovala v njem, on pa si je zaželel, da bi bil kakor kamen trden, da mrčes ne bi mogel skozenj. Besede, ki so se pojavljale v sanjah, so gomazele po njegovem telesu. Ni prenesel, da se mu v sanjah prikazuje ženska. Predrami ga zvonec, ki pozvoni na vratih. Jan B. iz sebe ne more spraviti glasu niti ne more odpreti vrat, bil je v krču. Spraševal se je, kdo je pred vrati, saj je pričakoval, da bo nekdo prišel, saj so vsi vedeli, kako poteka njegov vsakdanjik. Spominja se, da je bil včasih zadovoljen in lahkoten, danes pa je popolnoma drugače. Iz krča se ni mogel rešiti, saj ga je reka potegnila v svojo strugo.
Ptice in plenilci (približno 3450 besed)
Pripovedovalka opisuje razmerje med pticami in plenilci, kako ptice poskušajo pobegniti pred plenilci, a jim ne uspeva. Sama si je kot majhna deklica želela biti ptica. Kasneje sledi opis njenega delavnika, kjer posebno pozornost nameni madame Kobri in njenemu odmevu. Madame Kobra je njena sodelavka, ki ne mara besed. Pripovedovalka besede ves čas primerja s pticami. Vidimo, da ji besede kot tudi ptice veliko pomenijo. Besede naj bi bile proste kakor ptice, da napolnijo vse praznine sveta.
Direktor (približno 4050 besed)
Direktorjevi dnevi so si med tednom popolnoma enaki. Zjutraj vedno vstane zgodaj, pred svojo ženo Marijo, ki je po poklicu učiteljica. Sam sedi ob oknu in kadi cigarete. Medtem posluša, kaj se dogaja v sosednjih stanovanjih. Iz stanovanja vidi odhajati svoje sosede, komercialista, tajnico Ireno, sam pa čaka, da ga pride iskat delavec v njegovi upravi Viher. Razmišlja, da bi danes naredil ključni korak in dal v tovarni odpoved, saj noče biti več lutka, ki jo vodijo drugi ljudje. Ve, da bi se žena na njegovo dejanje odzvala z jezo in posmehom. Še vedno čaka Viherja, ki zamuja, medtem pa v rokah vrti kuverto, v kateri je napisana odpoved. Ko Viher končno pride, mu direktor pove svoj načrt. Viherju se zdi, da direktor govori nesmisle. Ko prideta do tovarne, se razideta. Direktor v pisarni še vedno razmišlja o odpovedi, vendar ko ga Viher pride iskat, da skupaj odideta na sejo tovarne, vrže kuverto z odpovedjo v ogenj. Direktor kljub svojim načrtom ni bil sposoben napraviti velikega koraka in njegovi dnevi bodo še vedno tekli tako, kot so doslej.
Mapa (približno 3580 besed)
Toplega poletnega dne je umrl Albert K.. Pogreba so se udeležili vsi domači, njegova smrt pa je najbolj prizadela njegovo najmlajšo hčer. Albert K. je veliko pozornosti namenjal mapi, v katero je shranjeval zanj pomembne stvari. V času življenja jo je ves čas imel pri sebi ali pa v zaklenjenem predalniku. Najmlajša hči je po pogrebu želela materi pomagati pospraviti očetove stvari, najbolj si je želela videti mapo. Mati ji tistega dne ni dovolila, zato je hči odšla po poti ob reki, kjer je hodil tudi njen oče in obujala spomine. Razmišljala je, kaj je oče hranil v mapi. Ko je kasneje le prišla do mape in jo odprla, je v njej zagledala: sliko svojega najljubšega vnuka, pesmi iz mladosti, diplomo in polno zdravniških receptov in izvidov. Hči se je spominjala, kako se je zdravje očetu slabšalo, čeprav tega ni kazal navzven in nihče ni vedel, da zaradi hude bolezni trpi. Hči je dobila potrditev, kako velikega in dobrega srca je bil njen oče. Od njegove smrti dalje je ona hranila del njega, njegovo mapo.
Pred jutrom (približno 6270 besed)
Pavla je starejša ženska, ki živi v skladišču poleg strojnice. Skrbi za čistočo stopnišča v stolpnici in pospravlja stanovanja določenih lastnikov. Zjutraj vedno vstane zgodaj in začne s pomivanjem stopnišča. Pozna navade vseh stanovalcev. Ko je nekega dne pomivala stopnišče, je do nje prišel njen znanec cunjar. Z njo je začel klepetati. Spraševal jo je, kako je s parcelo, ki jo je kupila, da bi v njej lahko živela s svojim sinom Emilom. Povedala mu je, da čaka, dokler se ne bo vse uredilo. Vendar cunjar ji je povedal, da je bila ta parcela prodana nekomu drugemu, njo pa so potegnili za nos. Pavla ni mogla verjeti, od razočaranja in jeze se je zjokala. Ko je nadaljevala s pospravljanjem stopnišča, je prišla do najvišjega nadstropja, kjer živi odvetnik. Srečala ga je in ga prosila za pomoč. On je bil do nje prijazen in ji je hotel pomagati, zato jo je povabil v svoje stanovanje in ji ponudil kavo. Vstopila je, v tistem trenutku pa jo je v prsih stisnila bolečina in omahnila je na odvetnikovo mizo.
Daj nam danes (približno 6040 besed)
Viktor je mlad fant, ki se je štiri leta šolal v internatu. Zdaj je prišel čas, da izpolni vlogo za fakulteto. Od njega vsi pričakujejo, da se bo vpisal na študij teologije, vendar njega prevevajo dvomi. Ko mora izpolniti vpisnico, začne razmišljati o svojih starših, ki sta oba že umrla. Ve, da bi bil oče ponosen nanj. Hvaležen je tudi župniku, ki mu je napisal priporočilno pismo, da je sploh lahko prišel v internat. Razmišlja o tem, kaj si želi postati, kdo hoče biti. Ve, da ga kot duhovnika potrebujejo, vendar sam ni prepričan, da si to želi. Njegov sošolec Edo je mnenja, da ga je zmedla Irena, prepričuje ga, da je to njegovo poslanstvo. Vendar Viktor na koncu ne izpolni prijavnice. Odloči se drugače in odide na pogovor k prefektu, takrat je znotraj sebe začutil nekaj povsem drugačnega, nekaj na kar je čakal. Ve, da se je pravilno odločil.
Srce (približno 1480 besed)
Moški je v svojem življenju največ pozornosti namenjal uram. Ves čas je v svoji sobi poslušal tiktakanje. Nekega dne je slišal, da tiktakanje ni skladno, to kar je motilo tiktakanje, je bilo njegovo srce. Vedel je, da je ljubezen zamenjal za neljubezen, da je zapustil svoje dekle zaradi tiktakanja ur. Zdaj, ko čuti bitje svojega srca, ve, da ima še zadnjo priložnost, da postavi svoje srce na prvo mesto. Preostane mu edino, da zaprosi srce deklice, da odloči ali bo dobil ljubezen ali bo ostal sam z urami, kot se je na začetku odločil.
Ona (približno 1400 besed)
Dekle opisuje del svoje osebnosti, del njene prisotnosti, ki ga imenuje ona. Ona naj bi se pojavljala v njeni prisotnosti, ko je bila sama v dvomih. Velikokrat je ona prišla in ji skušala povedati, da dela neumnosti, da nekaj ni dobro z njenim obnašanjem. Dekle je zaradi tega ni maralo, vendar ko ona nekaj dni ni prišla, jo je dekle pogrešalo. Nekega dne je dekle opazovalo fanta skozi okno, ko se je ona spet prikazala in ji zagrnila zaveso. Ona ji je rekla, da ne more verjeti, da je taka trapa, da verjame, da jo bo fant opazil. Odgrnila ji je zaveso in dekle je zunaj videlo fanta z drugim dekletom. Od takrat naprej ona ni več prišla v dekletovo prisotnost, čeprav si je dekle to želelo.
Sama s seboj (približno 1000 besed)
Gospa J. je ostala sama, saj ji je ravnokar umrl mož. Ob slovesu ji je povedal, da jo ima rad, da bo zdaj sama morala skrbeti zase. Hčerka jo je na sedmini vprašala, ali ne razmišlja, da bi odšla v dom za ostarele. To je gospo J. zabolelo kot zaušnica. Videla je, da ne more računati na nobenega od svojih otrok, da je zgolj sama s seboj. Vzela si bo čas zase in razmišljala, dokler ne bo prišel tudi njen čas in se bo pridružila možu.
Odmevi v javnosti
[uredi]Nekatere izmed zgodb iz zbirke so bile pred tem leta 1974 objavljene v reviji Sodobnost, med njimi tudi zgodba z naslovom Krogi, po kateri je zbirka dobila naslov.
Ob izidu zbirke je članek o njej napisal Igor Bratož in ga objavil v časopisu Delo. O zbirki je zapisal: »Bralski problem je le to, da smo marsikaj o tem že zdavnaj prebrali, zgodbe oz. novele Nade Gaborovič pa tudi po formalni plati ne ponujajo nič novega, ostajajo pri tradicionalni pripovedni strategiji, nerazburljivem premlevanju intimizmov in patetičnem izpisovanju vsakršnih življenjskih resnic. […] Morda je malce moteče tudi to, da zgodbe pogosto mehčajo stereotipi, vse preveč pa je v avtoričinih besedilih tudi splošnosti. […] Krogi so ubesedovanje že znanega na udobno preverjen način.«
Vključenost v antologije
Nada Gaborovič, Slavko Kočevar Jug in Marjan Pungartnik so izdali antologijo z naslovom Območno srečanje pesnikov in pisateljev severovzhodne Slovenije. Antologija je izšla leta 1986.
Pisateljica je napisala članek To drevo na tujem raste, ki je izšel v časopisu Delo, leta 1990. Označen je s predmetno oznako antologija.
Viri in literatura
[uredi]Viri
Nada Gaborovič: Krogi: Novele. Novo mesto: Dolenjska založba, 2000. (COBISS)
Literatura
Igor BRATOŽ: Krogi: Nada Gaborovič. Delo 42/219 (2000). 29. (COBISS)
Janko KOS idr.: Literatura: leksikon. Ljubljana: CZ, 2009. (COBISS)