Šivilja in škarjice

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Šivilja in škarjice je slovenska pravljica, ki jo je napisal Dragotin Kette. Prvič je izšla leta 1910. Najbolj znani sta izdaji v obliki slikanice iz leta 1968 in 1993, podobe zanju je naslikala akademska slikarka Jelka Reichmann.


Povzetek vsebine

Pravljica govori o deklici Bogdanki, ki je bila šivilja na nekem gradu. Nekega dne je na glas razmišljala, kako bi bilo fino, če bi škarjice same opravljale njeno delo. Željo ji je uresničila ptica, ki je ravno takrat priletela na vejo pod oknom. Z besedami »Škarjice, hrustalke, po rumeni mizi bežite, jopico mi urežite!« se je deklica prepričala, da so njene škarjice resnično postale čudežne. Škarjice so rezale kot nore. Ko je deklica rekla »Škarjice, hrustalke, zdaj se pa ustavite, zdaj pa v kot se spravite!« so se škarjice ustavile. Bila je presenečena. Sedaj se ji je delo skrajšalo za polovico, potrebno ji je bilo namreč le še šivati. Nekega dne jo je obiskala grajska gospa, ki jo je čudilo, kako da deklica kar naenkrat svoje delo opravlja tako hitro in natančno. Deklica ji je povedala rasnico. Gospa je seveda želela škarjice imeti zase pa deklica ni želela sprejeti nobenega denarja zanje. Zato jo je gospa spodila iz gradu in ji vzela škarjice. Bogdanka je žalostna odšla v gozd, kjer je srečala isto ptičko, ki je začarala njene škarjice. Ta jo je potolažila, da bo škarjice dobila nazaj. Medtem si je na gradu gospa zaželela nova oblačila pa je velela škarjicam, naj ji zrežejo jopico. Ker se je zmotila in rekla »zrežite« namesto »urežite«, so škarjice pričele trgati blago na majhne dele. Ker jih nikakor ni mogla ustavit, in ker so pričele rezati dragocen plašč, v katerega je bila gospa oblečena, je odšla v gozd, da bi našla deklico, ki bi jo edina lahko rešila in ustavila škarjice. Ko jo je končno našla, je Bogdanka sicer komaj zadrževala smeh, vendar je vseeno hitro vzkliknila: »Škarjice, hrustalke, zdaj se brž ustavite in v moj žep se spravite!« in škarjice so se res ustavile. Gospa je bila v zadregi, bilo jo je sram. Deklici je ponudila mošnjo cekinov in jo vabila, naj se vrne na grad. Toda deklica ni sprejela ničesar in se je vrnila domov, kjer je s svojimi čudežnimi škarjicami obogatela, vendar je še vedno ostala preprosto dekle.


Analiza pravljice

  • Avtor: Dragotin Kette
  • Pripovedovalec: tretjeosebni ali vsevedni
  • Glavna oseba: šivilja Bogdanka
  • Stranske osebe: škarjice, grajska gospa, ptička
  • Književni čas dogajanja: ni znan (v starih časih)
  • Književni kraj dogajanja: ni znan (na nekem gradu, v gozdu)
  • Tematika: socialna (razmerje med bogatim in revnim)


Ima elemente klasične pravljice:

  • konča se srečno,
  • čas in kraj dogajanja sta nedoločena,
  • vse osebe (razen glavne) so nedoločene (grajska gospa, ptička),
  • začenja se z besedami: »Živela je v starih časih na nekem gradu...«,
  • pravica zmaga nad krivico,
  • nasprotje (izrazito dobra Bogdanka - slaba, hudobna grajska gospa),
  • žival zna govoriti (ptiček),
  • nastopa pravljični predmet (čudežne škarjice).


Vir

  • Dragotin Kette: Šivilja in škarjice. Ljubljana: Mladinska knjiga.1968 (COBISS)