Adi Žunec

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

O avtorju[uredi]

Adi Žunec se je rodil 10. decembra 1942 na Ptuju v značilni haloški viničarsko-delavski družini s šestimi otroki. Osnovno šolo je obiskoval v Zavrču, se kasneje izobrazil za visokokvalificiranega kovinarskega delavca in pozneje ob delu diplomiral iz prava. Kot pravnik je v gospodarstvu opravljal odgovorne poslovodne naloge v večih slovenskih podjetjih, nazadnje v podjetju Impol v Slovenski Bistrici, kjer je bil član uprave ter izvršni direktor za kadrovsko splošne zadeve. Vrsto let je sodeloval pri tovarniškem glasilu Skozi Tam, sodeloval pa je tudi z revijo Mladina, Delavska enotnost, z radiem Maribor in s časnikom Večer, kjer je bil tudi predsednik izdajateljskega sveta. Leta 2008 se je upokojil, začetki njegovega literarnega ustvarjanja pa segajo v leto 1997.


Bibliografija[uredi]

Kratka proza[uredi]

  • Otroštvo v Halozah (1997) Cobiss
  • Dominik (2003) Cobiss
  • Dominik in Zalika: povest (2004) Cobiss
  • Ljubezen v goricah: povest (2006) Cobiss
  • Ne joči, Lizika! In druge zgodbe svojega časa (2007) Cobiss
  • Pod haloškim soncem (2011) Cobiss

Poezija[uredi]

  • Po grabi rase praprota: pesmi iz Haloz (2002) Cobiss
  • Odsevi duše in časa (2008) Cobiss

Ljubezen v goricah: Povest iz Haloz[uredi]

Zgodba se dogaja v Halozah v času viničarstva po drugi svetovni vojni. V osrčju Haloz stoji stara, zapuščena koča, kamor se je vselil Martin Zobačar z ženo Treziko in njunimi šestimi otroki. Veseli, ker imajo nov dom, so uredili tako kočo kot njeno okolico. Sreča žal ni dolgo trajala, saj je Martin umrl v delovni nesreči v gozdu. Za Treziko in otroke je bila zima dolga in žalostna, toda pomlad je prinesla optimizem in upanje pa tudi veliko dela v vinogradu soseda Petra, ki ga je Trezika urejala skupaj z otroki. Samotar Peter se jim je na delu večkrat pridružil, postopama pa se je med njim in Treziko začela razvijati ljubezen, ki je zaradi družbenih razlik med njima okolica ni odobravala. Sveža ljubezen je najbolj motila Petrovo mater Miciko, ki nikakor ni želela, da sin pripelje domov vdovo s šestimi otroki. Kljub njenemu oporekanju je Peter ostal s Treziko, kar jo je tako razjezilo, da je v oporoki kmetijo zapustila mlajšemu sinu Francu, Petru pa je zapustila vinograd, zidanico ter nekaj gozda. Peter je v jezi odšel, mater pa je njegovo dejanje tako pretreslo, da je zbolela in naslednji dan umrla. Njen grob je obiskal dan po pogrebu skupaj s Treziko in otroki. Zaljubljenca sta si skupen dom ustvarila v zidanici¬; dom je bil resda skromen, toda poln ljubezni in topline.


Marjan Pungartnik je napisal spremno besedo v kateri pravi, da je Žunčeva povest Ljubezen v goricah lahko paralela Samorastnikom Prežihovega Voranca, saj sta tako Meta kot Trezika revni, Ožbej in Peter pa sta pripadnika višjega stanu, in da je Žunec to tematiko predstavil na svoj in avtonomen način, sam prikaz življenja pa je po Pungartnikovih besedah predstavljen humorno.


Viri in literatura[uredi]

Viri[uredi]

Adi Žunec: Ljubezen v goricah: Povest iz Haloz. Maribor: Mariborska literarna družba, 2006.

Literatura[uredi]

http://www.locutio.si/avtorji.php?ID=318, 3.12.2013

http://www.cobiss.si/ 4.12.2013