Berlin

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Aleš ŠTEGER: Berlin. Ljubljana: Študentska založba, 2007 (Knjižna zbirka Beletrina). 149 str. (COBISS)


O avtorju[uredi]

Aleš Šteger se je rodil 31. maja 1973 na Ptuju.

Svoj knjižni prvenec Šahovnice ur je objavil leta 1995.

Ob pisateljevanju je Šteger pogosto nastopal v vlogi generatorja številnih slovenskih in mednarodnih projektov in iniciativ. Med leti 1995 in 1997 je bil urednik za kulturo študentskega časopisa Tribuna. Bil je sopobudnik in soustanovitelj knjižne zbirke Beletrina in soustanovitelj Študentske založbe. Med leti 1995-2004 je programsko vodil mednarodni pesniški festival Dnevi poezije in vina v Medani.

V zadnjih 20 letih se je udeležil preko 300 branj, festivalov in simpozijev v preko štiridesetih državah.

Je dejaven kot prevajalec iz nemškega in španskega jezika.

Ustvarja poezijo, potopisne romane, kratkoprozne zbirke in knjige esejev.

Izdana dela[uredi]

Proza[uredi]

Poezija[uredi]


O zbirki[uredi]

Zbirka Berlin je izšla leta 2007 pri Študentski založbi v Knjižni zbirki Beletrina. V zbirki je zbranih 31 kratkih zgodb.

Nastala je po tem, ko je avtor kot štipendist DAAD Künstlerprogramma v letih 2005 in 2006 bival v Berlinu.

Motivi zgodb so najrazličnejši, vzeti iz bivalnega okolja in berlinskega vsakdana, s katerim se je avtor srečeval. Zgodbe se dogajajo na različnih lokacijah Berlina. V besedilih se po mnenju Primoža Karnarja prepletajo tri glavne teme: zgodovina, pesniško ustvarjanje in samorefleksija.

Besedilo je hermetično, namenjeno ožjemu krogu bralcev, saj je v njegovem središču estetska komponenta, ki je čezmerno poudarjena. Besedilo zato zahteva popolno in aktivno prisotnost bralca.

Vsaka zgodba je začinjena z izvirnimi besednimi povezavami, ki imajo mnogokrat tudi širši metaforični pomen. ("Aleš Šteger ne servisira bralca, temveč ga povabi na intelektualno enigmatično igro ugotavljanja, prepoznavanja namigov, kjer vsakdo razbere pač tisto, kar je zmožen prepoznati, pa naj gre za Borgesove poti, ki se cepijo, diskreten namig na film Nebo nad Berlinom ali za protiutež Heraklitovi misli o toku časa kot toku reke, ko avtor zapiše: »V njeni polzeči gladini sem lahko zagledal odsev turistične barke, na katero sem bil sedel par milj više proti smeri toka pred skoraj letom dni«." (Maček, 2007, str. 1)).

Zbirko tematizira mesto Berlin. Pripovedovalec je prvoosebni, saj v delu avtor opisuje svoje doživljanje in občutenje Berlina, v katerem je bival. Nekateri literarni kritiki so zato delo označili za potopis.


Obnove zgodb[uredi]

  • Pekarne in lekarne

(približno 896 besed)

Pripovedovalec nas preko prve zgodbe popelje na berlinske ulice, preobložene s pekarnami in lekarnami, ki jih najdemo na malodane vsaki ulici. Prvič se srečamo z utripom tega mesta.


  • Tacit na postaji podzemne

(približno 951 besed)

Opisano je srečanje s potomci odpadnikov germanskih plemen, oblečenih v črni džins in usnje. Vzpostavljene so povezave njihovega videza s Tacitovimi opisi.


  • O templjih

(približno 660 besed)

Pripovedovalec popisuje obisk templja - knjigarne. Ta kraj je svetišče, že sama izložba te uroči. V njem te svečenica opominja, da se nahajaš v čisti nevednosti. Pripovedovalec v tem svetišču pogosto prisluhne utripu pisateljskih src.


  • Naslednji, prosim

(približno 491 besed)

Pripovedovalec opiše svoje srečanje med vzhodom in zahodom Berlina. Kot je nekoč preskakoval gumitvist, tako sedaj preskoči zid. Čeprav tega zidu že dolgo ni več. Zid vendar ločuje tisto, kar hočemo videti in česar ne, mnogo bolj kot tisto, kar v resnici lahko vidimo in česar ne, so besede njegove pisateljske kolegice.


  • Ka da we

(približno 538 besed)

Pripovedovalec bralcu predstavi sožitje največje nakupovalne ulice in največje nakupovalne hiše. Tam si nekega jutra dokončno prisvoji svojo izvoljenko (torbo), ki bi skorajda klavrno končala na ramenih nekoga drugega. Opiše tudi podobo gejevskega para, ki mu prekriža pot.


  • Pikapolonice

(približno 538 besed)

V stanovanju so se skozi propadla okna naselile pikapolonice. Prinašalke sreče so bile kmalu deležne krvavega pomora, saj so se pred tem znašle v juhi, srajci, na zobni ščetki, vsepovsod. Končna postaja zanje je bil sesalec. V Berlinu se menda, po pripovedovalčevih besedah, slej ko prej vsakdo sprevrne v morilca lastne sreče.


  • Berlin - Ljubljana - Tokio

(približno 1038 besed)

Berlinčani živijo v nenehni prihodnosti, načrtovani in predvidljivi. Njihova stanovanja so prostorna in prazna. Pred pripovedovalčevim bivanjem je v (sedaj) njegovem stanovanju živel Tokijec Shimabuku. Tokijec, ki je prepoznaval povsem druge podobe rumenega madeža nad posteljo tega stanovanja. Tokijec, ki je pisal zgodbo svojega druženja s hobotnico, ki ni (kot mnoge druge) končala na tokijskem krožniku.


  • Bolšjaki

(približno 606 besed)

Pripovedovalec je navdušen nad bolšjimi sejmi, ki preplavljajo Berlin. Tamkajšnji ljudje se težko ločijo od svojih zgodb. Zato jih vneto pripovedujejo, da bi se tako še globlje usidrale vanje. Na sejmu si je pripovedovalec kupil stol, namenjen dvema vrstama oddiha (straniščna in prvotna uporaba). Tako je bil eden redkih, ki je na vlaku lahko sedel.


  • Rdeča kapica

(približno 634 besed)

Pripovedovalec prikaže podobe novoletnega vzdušja in praznovanje s šampanjcem Rdeča kapica. Ta je v Berlin prišel z vzhoda, prav tako kot novoletno pokanje.


  • Brot und Rosen

(približno 663 besed)

V restavraciji se pripovedovalec sreča s Tritonom. Razglabljata o ruskih enotah in pesmih. Proti domu se nato vrača v zasneženo pokrajino.


  • B kot Bruno

(približno 641 besed)

Pripovedovalec izrazi svoje mnenje glede nekaterih živali. Medved Bruno je bil prvi medved, ki se je po 170 letih vrnil na nemška tla, slovenskega porekla, in je bil ustreljen.


  • Keno(zoik)

(približno 658 besed)

Pripovedovalec se po dolgem času zavračanja odloči obiskati restavracijo in bar Keno, ki se nahaja pod njegovim stanovanjem.


  • Kjer je doma denar

(približno 512 besed)

Na Olivaer Platz domujejo štiri nemške banke. Tu je središče denarja. A hkrati se na ulicah zrcali druga plat te zgodbe; ljudje, ki se preživljajo z vračanjem prazne embalaže in iščejo priboljške v smetnjakih.


  • Krivda na Lindenstrasse 9

(približno 524 besed)

Zgodba govori o krivdi, ki jo pripovedovalec začuti pred muzejem. V njem so namreč shranjeni razni predmeti umorjenih Judov.


  • Kudamm

(približno 608 besed)

Kudamm je trgovsko središče, na ulicah, ki ga obkrožajo, pa živijo berači. V decembru se te ulice ovijejo v blišč in vneto nakupovanje.


  • Naslednja postaja selftest

(približno 605 besed)

Na berlinskih ulicah ne moreš sanjariti, saj v tem primeru hitro padeš. Mesto samo namreč spodmika tla pod nogami.


  • Mustaši

(približno 528 besed)

Pripovedovalec se je med vmesnim povratkom v domovino vrnil z brki. Opisuje, kako ga je sprejela domača družba in katere oznake so mu pripisovali.


  • Muzej paznikov muzejev

(približno 636 besed)

Pripovedovalec v tej zgodbi opisuje muzej paznikov muzeja, ki ga je obiskal.


  • Šmugel in ilegala

(približno 723 besed)

Pripovedovalec preživi večer in noč v berlinski igralnici, kjer vse svoje žetone izgubi, saj ga tekmec Mongolec premaga.


  • Preußenpark

(približno 577 besed)

V Preußenpark je pripovedovalec zahajal teč. Tu so imeli ljudje piknike, vozili so naokrog invalide, igrali so se otroci.


  • Razpoka Berlin

(približno 712 besed)

Berlin je hkrati strašen in najlepši. Je pošast, je najbolj krasno mesto na svetu. V tej razpoki Berlina se znajde pripovedovalec.


  • Dva centimetra

(približno 568 besed)

Pripovedovalec se nahaja v bližini gradbišča, ki bo čez pol leta glavna železniška postaja prestolnice. Berlin je z mobilnostjo najbolj obsedena prestolnica izmed vseh evropskih držav. Zavest o premikanju v Berlinu deluje pomirjujoče. Tipični berlinski poklici so potemtakem montažerji gradbenih odrov, dostavljavci pijač in hitre pošte ter pisateljice in natakarji.


  • Sladko

(približno 606 besed)

Odkritje sladkorja v pesi je imelo velik pomen. Delo na poljih sladke repe je bilo neprimerno za moškega. Zato so se raje posvetili pridelavi živčnega plina, ki so ga pridobivali iz melase sladkorne pese.


  • Wilmersdorfška okna

(približno 455 besed)

Pripovedovalec prikaže utrip Wilmersdorfa. Četrt je prazna, okna samevajo. Le enkrat je na enem izmed oken opazil starejšo ženico s kanglico. Tu se končujejo zgodbe ljudi v domovih za upokojence. Tu čas ni samoumevno razkošje.


  • Zeleno

(približno 618 besed)

Po dolgi zimi se je v Berlin prikradla pomlad. Vse mesto se je odelo v zeleno, še pripovedovalec je posadil cipreso in v kuhinjo postavil baziliko.


  • Teufelsberg

(približno 778 besed)

Teufelsberg je hrib, zrasel ob zadnjih tektonskih prelomih na tem območju, kamor so ženske v samokolnicah zvozile ostanke berlinskih ruševin. Na hribu se dogajajo čudna znamenja, kot bi pod hribom živel hudobec.


  • Astrolab doktorja Benna

(približno 838 besed)

Pripovedovalec se zaradi pretiranih označb, ki želijo določiti vsak kvadratni centimeter Dahlemskega gozdnega pokopališča, izgubi. Po vnovičnem iskanju končno odloži rumeno vrtnico v spomin na nagrobnik Ilsi in doktorju Bennu.


  • Zmaji in travestiti

(približno 559 besed)

Berlin je po pripovedovalčevo iz moškega postal ženska, iz ženske moški. Berlin je poln vode, lebdi nad rekami in jezeri, vendar nikoli bahaško kot npr. Benetke, Amsterdam.


  • Hiša pisateljskih duhov

(približno 888 besed)

Utrip pisateljske hiše je bil svetovljanski. In včasih je literatura zadišala po specialitetah, ki so se pražile ali na kakšen drug način nastajale v pisateljski kuhinji.


  • Po Spree neznano kje

(približno 781 besed)

Po reki Spree se pripovedovalec odpravi na raziskovanje Berlina.


  • Finis

(približno 634 besed)

Pripovedovalec se počasi poslavlja od mesta. Mesta razpok, v katerih se trudi zakriti njegova preteklost, ki ji turisti vztrajno sledijo.


Odmevi v javnosti[uredi]

Samo Rugelj je aprila 2007 v Buklinem intervjuju z Alešem Štegrom zapisal, da ob srečanju robustnega Berlina s tenkočutnim, pesniško uglašenim avtorjem dobimo "prvovrstno pisanje, ki ni samo potopis in ne esej ali pa literatura, temveč žlahtna mešanica vsega naštetega".


Vladimir Kajzovar v članku Aleš Šteger - pesnik med Šahovnicami ur in Berlinom navaja, da je "Berlin /.../ plod pohajkovanj po ulicah izjemnega mesta. Bralec se sooči s senzibilnostjo pesnika - slovanskega prišleka, ki odkriva mesto v asociativni povezavi poznavanja mnogih drugih bivalnih prostorov, prostorov duše in besede, ki jih v nekem svojstvenem procesu udejani s črno-belo fotografijo in s popolnim jezikom, ki odseva milje, hipne utripe in anamnezo novega kozmopolitskega mesta, zgrajenega na razvalinah. Lirske kratke zgodbe so utrinki, impresije, krokiji, težko literarno opredeljivo pisanje, ki združuje potopis, esej, pesem v prozi, v tridesetih dve ali trilistnih zgodbah, ki jih zaključuje enaintrideseta Finis. Zahtevajo polno bralčevo pozornost."


V pogovoru z Valentino Plahuta (Delo, Kultura, 7. 10. 2007) na novinarkino vprašanje o tem, s čim ga je mesto sprovociralo k pisanju, avtor odgovarja s sledečimi besedami. "Knjige nisem pisal z namenom prispevati k mitu Berlina kot nove evropske prestolnice, teh knjig, dobrih in slabih, je več kot dovolj. V knjigi je šlo prej za izpisovanje določenega meandriranja jezika, ki med raztekanjem po matrici tega mesta dobi prav posebne oblike. Berlin ni le epicenter občutij zgodovinske krivde, krasta na rani med počasi zaraščajočim se evropskim vzhodom in zahodom, mesto z izjemnim socialnim čutom in radodarnostjo življenjskega prostora. Je prostor-tekst in hoditi po ulicah Berlina je zame pogosto bilo, kot bi se še enkrat učil brati."


V recenziji Radia Slovenije avtorica Amalija Maček navaja, da "je Štegrov Berlin intelektualni pogovor – pogovor z mestom, s prebivalci in v prvi vrsti z vsem, kar so o njem zapisali veliki nemški pisatelji Walter Benjamin, Bert Brecht, Alfred Döblin, Ingeborg Bachmann in drugi. /.../ Berlin je kolaž citatov – besedilnih, fotografskih in življenjskih drobcev. Vsako poglavje, odlomek je programsko posvečen enemu delu ali vidiku mesta, pogosto pospremljen z vzporednicami iz literature, klasične zgodovine /.../ ali kakšno drugo metaforo(.)"

"Knjiga Berlin je napisana namenoma distancirano, v njej se komajda pojavljajo (živi) ljudje, avtor se pojavlja kvečjemu kot oko in intelekt, ki opazuje, in le včasih je nakazana dvojina. Seveda je takšna drža neprimerno diskretnejša in okusnejša od one nekaterih potopisnežev, ki nam namesto tople Afrike ali Sicilije na ogled ponudijo kar svoje drobovje."

"Poglavje o brkih, »mustaših,« kakor jih po domače imenuje Aleš Šteger, bi lahko delovalo kot samostojen kratki zapis o Berlinu. V njem je zaobjeto vse – anonimnost mesta, ki je blagodejna in brezbrižna hkrati, nemško deklarirano sprejemanje drugačnosti in slovenska prikrita netolerantnost. In predvsem to, da »do potujitve ne pride ob prihodu v tuje mesto, marveč ob prvi vrnitvi domov«."

"Intelektualna in pesniška senzibilnost Aleša Štegra se kaže prav v tem, kako zanesljivo prepoznava odločilne citate, resnično poezijo – v besedilih, svetlobah, trenutkih."


Tina Košir v svoji Berlinostalgiji v reviji Elle iz leta 2007 ob avtorjevem najde svoj Berlin. Ali z njenimi besedami: "To ni knjiga o Berlinu, razmišljam, ta knjiga JE Berlin. Je tako zelo Alešev Berlin, tako zelo živ in resničen, tako poln karizmatičnega duha, da v njem najdem (tudi) svoj Berlin. So utrinki, nanizani mojstrsko, so stavki, katerih branje je čisti užitek. Kot pohajkovanje po Berlinu, kdaj pa kdaj brezciljno, nikoli brezplodno."


Primož Karnar v recenziji Airbeletrine z naslovom Reven, ampak seksi - Arm, aber sexy prepoznava glavne teme, ki se prepletajo v avtorjevem ubesedenju berlinske dogodivščine. "V prepletanju treh glavnih tem (zgodovine, pesniškega ustvarjanja in samorefleksije) ni moč zaslediti enakomernega ritma. Njegova neenakomernost se sklada z Berlinom, saj mesto v svoji turbulentni zgodovini in multikulturni ter hitro bežeči sedanjosti ni nikoli živelo v enakomernosti in umirjenosti. Šteger to kompleksnost ne samo dojame, ampak jo ponotranji in postane sam del berlinske razsrediščene identitete."

Prevodi[uredi]

Štegrovo delo Berlin je prevedeno v italijanski (Michele Obit: Berlino, 2009), srbski (Ana Ristović: Berlin, 2008) in švedski jezik (Sophie Skoeld: Berlin, 2009).


Nominacije in nagrade[uredi]

Leta 2007 je avtor za delo Berlin prejel Rožančevo nagrado (nagrada za najboljšo zbirko esejev).

Leta 2008 je bilo delo nominirano za nagrado Fabula (najboljša domača zbirka kratke proze zadnjih dveh let, ki jo podeljuje časopis Dnevnik).


Viri in literatura[uredi]

Viri

Aleš ŠTEGER: Berlin. Ljubljana: Študentska založba, 2007 (Knjižna zbirka Beletrina). (COBISS)


Literatura

Spletna stran Aleša Štegerja, rubrika intervjuji in recenzije. Dostopno na http://www.alessteger.com/intervjuji-in-recenzije/ (Uporabljeno 17. 12. 2013)

RTV Slo: Kratko, a sladko: ožji izbor za nagrado Fabula. Januar 2008. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/kratko-a-sladko-ozji-izbor-za-nagrado-fabula/153665 (Uporabljeno 18. 12. 2013)

Samo Rugelj: Intervju: Aleš Šteger in njegov drugi literarni potopis Berlin. Bukla 17, april 2007. Dostopno na: http://www.bukla.si/?action=articles&article_id=309 (Uporabljeno 18. 12. 2013)

Vladimir Kajzovar: Aleš Šteger - pesnik med Šahovnicami ur in Berlinom. Štajerski tednik. Dostopno na: http://www.alessteger.com/images/mediji/t._tednik_scan_berlin.jpg (Uporabljeno 18. 12. 2013)

Valentina Plahuta: Pogovor. Delo, 2007. Dostopno na: http://www.alessteger.com/images/mediji/pogovor_z_valentino_plahuta_delo_7.x._2007.pdf (Uporabljeno 18. 12. 2013)

Amalija Maček: Recenzija Radia Slovenija, 2007. Dostopno na: http://www.alessteger.com/images/mediji/_berlin_kritika_radio_slovenija_amalija_ma_ek_2007.pdf (Uporabljeno: 18. 12. 2013)

Tina Košir: Berlinostalgija. Revija Elle, 2007. Dostopno na: http://www.alessteger.com/images/mediji/_berlin_tina_kosir_berlinostalgija_za_elle_2007.pdf. (Uporabljeno: 18. 12. 2013)

Primož Karnar: Reven, ampak seksi - Arm, aber sexy. Airbeletrina, 2008. Dostopno na: http://www.alessteger.com/images/mediji/_berlin_kritika_airbeletrina_primo_z_karnar_2007.pdf (Uporabljeno: 18. 12. 2013)