Dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost upravnih zadev

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

DOKONČNOST, PRAVNOMOČNOST IN IZVRŠLJIVOST UPRAVNIH ZADEV

Pravna varnost zahteva nespremenljivost pravnega razmerja, ki izhaja iz izdanega upravnega akta. Da bi se lahko dosegla takšna nespremenljivost je treba dati upravnemu aktu, s katerim je bilo ustvarjeno določeno pravno razmerje takšno lastnost, ki izključuje možnost za njeno odpravo, razveljavitev ali spremembo.

Temu sta namenjena instituta dokončnosti in pravnomočnosti. Lastnost, ki zavezuje tistega na katerega se upravni akt nanaša k izpolnitvi naložene obveznosti in ki hkrati dovoljuje, da se uporabi prisilno sredstvo za izpolnitev te obveznosti pa je izvršljivost.

Dokončnost, izvršljivost in pravnomočnost odločbe je urejena v Zakonu o splošnem upravnem postopku v 224. in 225. členu.


DOKONČNOST IN IZVRŠLJIVOST UPRAVNEGA AKTA

Izvršljivost odločbe po 224. členu ZUP praviloma nastopi hkrati z dokončnostjo odločbe. Slednja nastopi z vročitvijo odločbe stranki, če pritožba ni dovoljena; z dnem poteka pritožbenega roka, če pritožba ni bila vložena; ko se pravici do pritožbe odpovedo vse stranke, to je po 224 a. členu ZUP, ko se pritožbi odpove zadnja stranka in z vročitvijo drugostopenjske odločitve stranki, s katero je pritožba zavržena ali zavrnjena. V kolikor zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve in je to navedeno v izreku odločbe (četrti odstavek 213. člena ZUP), tedaj postane odločba izvršljiva že z vročitvijo, torej še pred dokončnostjo.

Zakon pa lahko uredi tudi, da izvršljivost nastopi kasneje kot dokončnost (glej primer). Četrti odstavek 224. člena ZUP določa, da ko gre za odločbe, ki nalagajo obveznosti oziroma je v odločbi določeno, da se morajo dejanja, ki so predmet izvršbe opraviti v določenem roku, postanejo izvršljive šele po preteku izpolnitvenega ali paricijskega roka. Če v odločbi ni določen specialni izpolnitveni rok, velja splošni paricijski rok. In sicer postane odločba izvršljiva po izrecni določbi zakona v 15 dneh od dneva dokončnosti, pri čemer pa zakon hkrati v istem odstavku navedenega člena določa kot pogoj za izvršljivost potek izpolnitvenega roka.


PRAVNOMOČNOST UPRAVNEGA AKTA

Odločba postane pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu pred upravnim sodiščem. Institut pravnomočnosti je namenjen utrditvi pravnega razmerja, oblikovanega z odločbo oziroma sklepom. Pravnomočnost pomeni trajnost, trdnost in nespremenljivost odločbe. Pravnomočnost temelji na prepovedi poseganja v pridobljene pravice in naložene obveznosti ter na zaupanju v pravo, torej na prepovedi ponovnega odločanja o odločeni zadevi (ne bis in idem) ter na podmeni, da je odločena stvar zakon za stranke (res iudicata facit ius inter partes).

Kdor v pravo zaupa, mora uživati pravno varnost. Ta je dosežena, če pravnomočnega razmerja ni mogoče več spreminjati. Pravnomočnost odločbe zagotavlja že 158. člen Ustave RS, ki določa, da pravnih razmerij, urejenih s pravnomočno odločbo (glej primer), ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen v primerih (glej primer), ko se lahko uporabijo izredna pravna sredstva, ki jih določa zakon. Poznamo dve vrsti pravnomočnosti, formalno in materialno. Formalna pravnomočnost upravnega akta je lastnost, zaradi katere stranka akta ne more izpodbijati po sodni poti, niti ne s pritožbo ali drugim rednim pravnim sredstvom. Formalna pravnomočnost tako nastopi ob dveh hkratnih pogojih, da zoper akt ni dovoljena pritožba, niti ni možen upravni spor. Materialna pravnomočnost nastopi prav tako ob dveh pogojih, akt mora biti formalno pravnomočen in z njim mora stranka pridobiti določeno pravico oziroma pravno korist ali je na podlagi tega bila stranki naložena kakšna obveznost (pozitivna odločba), kot določa prvi odstavek 225. člena ZUP (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 437-439).

Kot je navedeno v 225. členu ZUP postane odločba pravnomočna, ko poteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena (hkrati nastopi dokončnost in pravnomočnost, ker tisti, ki ne uporabi pravice do pritožbe, nima pravice do sodnega varstva); ko poteče 30-dnevni rok za tožbo na sodišče, če tožba ni vložena; ko preteče 15-dnevni rok za pritožbo, če pritožba zoper prvostopenjsko odločbo sodišča ni vložena; ko Vrhovno sodišče RS oz. Višje delovno in socialno sodišče pritožbo zavrže ali zavrne ali meritorno odloči.

ZUP v 223. členu sicer določa, da sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih in številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Vsak čas pomeni, da je odločba s pomoto lahko tudi že pravnomočna. Vendar to velja le za pomote »tehnične« narave, v tem primeru pa gre za zmoto v volji. Tako napako bi se lahko popravilo le s spremembo odločbe v okviru rednih ali izrednih pravnih sredstvih (Breznik et. al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 679).


IZTEK ROKA ZA FIKTIVNO OSEBNO VROČITEV

Glede vpliva dela prostih dni na dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost velja, da odločba to postane, ko je ni več mogoče izpodbijati s pritožbo (prvi odstavek 224. člena ZUP). Če se rok za pritožbo izteče na dela prost dan, se rok v skladu z zgoraj navedenim podaljša do izteka prvega naslednjega delovnega dne. Dokončna postane naslednji dan po preteku roka za pritožbo, (glej primer). Če se na primer rok za pritožbo izteče na soboto (ki ni delovna), se dejansko izteče šele v ponedeljek in postane odločba dokončna v torek. Glede izvršljivosti velja obratno. Če v odločbi ni določen specialni izpolnitveni rok, potem velja splošni paricijski rok, v obeh primerih pa na izvršljivost odločbe ne vplivajo dela prosti dnevi.


POTRJEVANJE DOKONČNOSTI IN PRAVNOMOČNOSTI UPRAVNEGA AKTA

Potrjevanje dokončnosti in pravnomočnosti upravnih aktov ureja Pravilnik o potrjevanju dokončnosti in pravnomočnosti upravnih aktov (UL RS št. 43/05 in novele). S tem pravilnikom je določen način potrjevanja dokončnosti in pravnomočnosti upravnih aktov ter oblika in vsebina potrdila o dokončnosti in pravnomočnosti. Načeloma je potrjevanje dokončnosti in pravnomočnosti po ZUP predvideno le na zahtevo stranke, saj 5. odstavek 225. člen ZUP med drugim pravi, da potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti izda organ na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena ZUP. Ni pa dovoljeno pošiljanje stranke do drugega organa, da naj si sama priskrbi potrdilo, temveč si mora potrdilo priskrbeti organ sam.