E-odpadki

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Vir: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/sl/7/7d/MK-e-odpadki-clanek.pdf naloženo kot javna last Prestavljeno na Wikiknjige: Ustreznejši projekt Avtorji: Dea Omerbegović, Mojca Rat, Tadej Rudec, Martina Fatorič

Črka Wiki
  Ta članek (oz. del članka) je slogovno nepopoln. Slovenskim Wikiknjigam lahko pomagate tako, da jim uredite vsebino. Ko uredite vsebino, ne pozabite odstraniti tega sporočila.

UVOD[uredi]

V današnjem času se srečujemo s zelo hudo problematiko, to so odpadki. Zaradi vse bolj rastoče tehnologije pa se srečujemo z e-odpadki. To so električni in elektronski odpadki, ki vsebujejo tudi nevarne snovi in je potrebno z njimi dobro ravnati. Ker je veliko odpadne opreme, ki se je ne da reciklirati, skušajo spremeniti problematiko na tak način, da bi se že pri izdelovanju pazilo na to kakšne materiale uporabiti, da bo oprema mogoča za ponovno uporabo oz. recikliranje. Tudi v Sloveniji se srečujemo s to problematiko in smo šele na začetku odpravljanja problematike, saj praktično še ne delujemo na tak način, da bi se opremo lahko recikliralo, zberemo ločeno e- odpadke nato pa posredujemo v tujino oz. v druge centre kjer imajo za to že poskrbljeno.

Kaj so e-odpadki oz. elektronski odpadki?[uredi]

Neke točne definicije, kaj naj bi e-odpadki bili ni, vendar v večini primerov le-ti zavzemajo proizvode, ki za svoje delovanje potrebujejo elektriko, katera se uporabljajo za obdelavo podatkov, telekomunikacije, zabavo, domačo rabo itd. Elektronski odpadki naj bi torej bili odpadki, ki vsebujejo razne pokvarjene, neuporabne, zapuščene in nedelujoče elektronske naprave. Zavedati se pa je tudi potrebno, da so taki odpadki lahko tudi nevarni, saj se v naravi sami po sebi ne razgradijo. E-odpadki kot so mikrovalovne pečice, baterije, fotokopirni stroji, sušilci za lase, pogosto izpuščajo strupene pline, če se jih zažge. Še starejše naprave pa lahko tudi vsebujejo strupene kemikalije, kot so dioksini, težke kovine, merkurij in kadmij. Nekateri produkti lahko tudi vsebujejo dragoceno zlato in srebro ali celo eksotični indij, kateri se uporablja pri televizijah s ploščatim zaslonom. E-odpadki se glede na WEEE (Waste Electrical and Electronic Equipment) direktivo delijo na:

  • Veliki gospodinjski aparati (pečice, hladilniki, itd)
  • Mali gospodinjski aparati (tosterji, sesalci itd)
  • Pisarna in Komunikacija (PC, tiskalniki, telefoni, faksi itd)
  • Zabavna elektronika (TV, HiFi, prenosni CD predvajalniki itd)
  • Oprema za razsvetljavo (predvsem floruscente cevi)
  • Električno in elektronsko orodje (vrtalni stroji, električne kosilnice itd)
  • Šport in oprema za prosti čas (električne igrače, naprave za treniranje itd)
  • Medicinski stroji in orodja
  • Oprema za nadzor (kamere)
  • Avtomatski izstavljalni sistemi

E-odpadki so med najhitreje naraščujočimi odpadki na svetu in projekcije kažejo, da jih bomo kmalu proizvedli 40 milijonov kubičnih metrov na leto oz. za vrsto tovornjakov, ki bi se raztezala na pol poti okoli sveta.

Kakšne so možnosti za ravnanje z e-odpadki?[uredi]

Obsežno recikliranje e-odpadkov[uredi]

Obsežna recikliranje vključuje nevarno tehniko odstranjevanja pri kateri se ločujejo nevarne snovi odpadkov od nenevarnih količin. Te tehnike so ponavadi obsežno recikliranje ne glede na stroške, pripraviti jih je treba za odpadni material. Tehniko ki jo lahko uporabimo za recikliranje obilice odpadkov je ločevanje v dve glavni kategoriji: začetna odvojitev in združevanje odpadkov. Vsebina odpadkov različnih tipov kovin se obravnavajo ločeno tako da se kovine katere imajo zadostno gostoto lahko obnovijo. Poznamo več lini za recikliranje računalnikov: Linija za recikliranje računalnikov je sestavljena iz drobilcev materialov in ločevalnikov, naloga katerih je pridobiti čiste snovi, ki so primerni za prodajo. Gre za naslednje stroje, ki so povezani med seboj s tekočimi trakovi:

  • Grobi drobilec elektronskih odpadkov

Ima štiri drobilne valje in je sposoben zdrobiti tudi cele računalnike.

  • gravimetrični ločevalnik
  • barvni ločevalnik
  • elektrostatični ločevalnik za plastiko
  • ERP II (drobilec in ločevalniki)

Gre za Electronic scrap Recycling Plant oz. skupek strojev za recikliranje elektronskih odpadkov. Napravo proizvaja nemško podjetje Hamos . Po drobljenju delcev in več suhih separacijskih postopkih iz naprave dobimo naslednje frakcije:

  • železni delci
  • barvne kovine
  • umetni materiali oz. nekovine

Prednosti sklopa integriranih strojev so suhi postopki ločevanja, ki nam omogočajo velik izkoristek in čistočo pridobivanja kovin.

Obnovitev in ponovna raba[uredi]

Ta tehnika mora izločiti razpoložljive odpadke za vsako ceno, zmanjšati surovino oceniti in priskrbeti prihodek od prodaje odpadkov. Številke iz fizičnih in kemičnih načinov izvajanja so dostopne za izboljšanje z odpadnimi materiali takšnimi kot so nasprotne, elektroliza, zgostitev, električna obnovitev, filtriranje… itd. Za primer, tiskalnikovo-okrožno desko lahko izdelovalec predela z električno obnovitvijo za regeneriranje kovin iz bakra in cina-svinca za kovinsko prevleko za kad. Vendar je obnavljanje tvegano saj ima izdelek malo okoliških koristi , tveganje v tem je da so potem ti izdelki drugega razreda, ki načeloma niso toliko zaželeni.

Izboljšanje sestave izdelka:[uredi]

Zmanjševanje za tveganje odpadkov bi moralo bit že pri izdelovalcih in načrtovalcih teh proizvodov. Premisliti o zasnovi produkta: načrt bi moral biti narejen tako da bi bil planiran izdelek z vročinsko vrednostjo iz manj tveganih materialov. Trud za zmanjšanje uporabe materiala se je pri nekaterih računalniških podjetjih izkazal za dobro naložbo, saj so s tem zadovoljnejši, svetlejši in bolj enotni. Raba materialov, ki se dajo obnoviti s podjetnostjo in energijo: bio-osnova plastike je plastika narejena iz rastlinske osnove ali kemične. Bio-osnova kartuš,lepil in črnil je uporabna bolj pogosteje. Solarni računalniki prav tako obstajajo vendar so na splošno zelo dragi. Raba ne-obnovljivega materiala kateri je varen: zato ker se uporablja mnogo ne-obnovljivega materiala, bi lahko proizvajalci zagotovili, da je izdelek narejen za ponovno rabo, popravljanje in/ali nadgrajevanje. Nekateri računalniški proizvajalci delajo tako kot Globel, da svoje izdelke na način zakupa pridobijo nazaj ter jih nato izboljšajo in dajo zopet v najem.

Odlaganje na odlagališčih (deponijah) odpadkov[uredi]

Odlagališče odpadkov je odobren objekt, kjer se najprej odloži nevarne odpadke na zemljišče, nato se jih skladišči v zemljo. Odlagališča so tako urejena, pravilno razporejena, odpadke stisnejo, včasih so že prej razkrojeni in prekriti z inertnimi snovmi, upoštevani so ukrepi za varstvo okolja in ne onesnažujejo okolja. Cilj je, zakopati in spremeniti odpadke tako, da ne ogrožajo več okolja in živih bitij. Divja odlagališča odpadkov ogrožajo okolje, ker se lahko odpadki vžgejo, onesnaži se talna voda. So najcenejši način odlaganja odpadkov, ki zahteva mnogo prostora. Odlagališča za nevarne odpadke se uporablja kot zadnji način za odlaganje odpadkov.

Razdelitev starejši, manj razviti populacij[uredi]

Računalnike, ki jih ljudje odvržejo, ker so nekoliko prepočasni za najnovejše igrice, bi razdelili starejšim, da bi se z njimi lahko naučili osnov elektronskega komuniciranja.

Obseg odpadkov v EU in po svetu[uredi]

O obsegu odpadkov v EU in po svetu ni natančnih podatkov, saj se podatki niso najbolj natančno zbirali. Obstajajo pa različne študije, po katerih lahko dobimo okvirno predstavo o količini. Po študiji EEA (European Environment Agency) iz leta 2003 je bila v starih članicah (EU15) količina e-odpadkov povprečno približno 3,3 do 3,6 kg na prebivalca (od leta 1990 do 1999), pričakovana rast pa je na 3,9 do 4,3 kg na prebivalca od leta 2003 do 2010. Ta študija obsega le del e-odpadkov (25%): hladilnike, osebne računalnike, televizorje, fotokopirne stroje in manjše gospodinjske aparate. Rezultati se skladajo z drugo študijo (American Electronics Association, citirano v Enviros 2002), ki pravi da je povprečno št. e-odpadkov na prebivalca okoli 14 do 20 kg celotnih e-odpadkov. Zaradi naraščajoče količine e-odpadkov je Evropski parlament 27. Januarja 2003 sprejel direktivi 2002/96/EC (o elektronskih odpadkih) in 2002/95/EC (o prepovedi uporabe škodljivih snovi (svinec, kadmij, živo srebro, kromovi oksidi, polibromirani bifenili (PBB), polibromirani difeniletri (PBDE)) , v električnih napravah - RoHS). RoHS (Restriction of the use of the certain Hazardous Substances in electrical and electronic equipment) direktiva prepoveduje uporabo večjih količin kot dogovorjenih v novih napravah. Če naprava ni proizvedena po teh standardih, je v državah EU ni mogoče prodajati.

Strategija za obvladovanje e-odpadov[uredi]

Kot zanesljivo strategijo za obvladovanje rastočih količin e-odpadkov, se omenja EPR (Extended Producer Responsibility). Ta govori o tem, da proizvajalec prevzame odgovornost za produkt, ko ta odsluži svojemu namenu. Kupec ima pravico, da ta odslužen produkt posreduje proizvajalcu (direktno, preko distributerjev), proizvajalec nosi vse stroške, ki je običajno že vključena v ceno produkta. Vendar pa EPR v praksi še ni zaživel po vsem svetu. Možnosti implementacije tega sistema je več, od prostovoljnega do obveznega. Prostovoljni sistemi prevladujejo. Proizvajalci se združujejo v PRO (Producer Responsibility Organisations), da s skupnimi močmi obvladujejo odgovornost, da se držijo EPR zahtev. EPR sistem je sestavljen iz petih glavnih točk, na katera so potrebni jasni odgovori, ko želimo obvladovati e-odpadke. Te točke so:

  • Stopnja regulacije (ali so sprejeti zakoni ali ne)
  • Pokritost sistema (kako so med sabo razporejeni e-odpadki, po namenu uporabe, po proizvajalcu, itd)
  • Finance (kdo krije stroške, koliko in zakaj)
  • Odgovornost proizvajalca (točno določena meja odgovornosti proizvajalca, vsak je odgovoren za svoje izdelke, nekateri se lahko združijo)
  • Zagotovitev pravilnega reda (določena stopnja kazni za proizvajalce, ki se ne držijo, kateri organi skrbijo za red)

Zaradi tako raznolikih možnostih pri teh točkah, se EPR sistemi po državah močno razlikujejo. V EU je bil prvi švicarski model, ki je začel delovati že leta 1990 sprva samo za hladilnike, podpirata pa ga dva PRO-ja, SWICO in S.E.N.S. Kasneje se je leta 1994 preoblikoval še za t.i. potrošniško elektroniko. Ostali uspešni sistemi so še na Švedskem, kjer je PRO El-Kresten in v Nemčiji, kjer pa je EAR projekt (Elektro-Altgeräte Register Projektgesellschaft) le vmesnik med proizvajalci in skrbi za pošteno izvajanje vračanja e-odpadkov proizvajalcem. To je v Nemčiji določeno tudi z zakonom (Elektro Geräte Akt). Recimo, švicarski model ima zelo malo nadzora s strani države, medtem ko pri državah kot Kitajska, Indija in Južna Afrika, tak model ne bi deloval. Kitajska, čeprav ima razmeroma majhen del (1kg) e-odpadkov povprečno na prebivalca, še vedno v absolutnem merilu proizvaja ogromne količine e-odpadkov. V teh državah je trg elekrične in elektronske opreme v največjem porastu. A ker je EU sprejela direktivi o WEEE in RoHS, se tudi te države morajo prilagajati tem standardom. Leta 2003 je Švica organizirala partnerski program s temi industrijskimi državami, v njihovih prestolnicah (Delhi, Peking, Johannesburg). Uvedli so EPR sisteme in na podlagi rezultatov potrdili idejo, da je treba za uspešno obvladovanje e- odpadkov vzpostaviti v vseh državah podobne sisteme.

SKRBNIKI ODPADKOV[uredi]

Agencija RS za okolje in prostor, na področju ravnanja z odpadki, izdaja upravne akte, vodi evidence in zbira in ureja podatke o ravnanju z odpadki. Za obvladovanje e-odpadkov pa zadolži komunalna in samostojna podjetja. V Sloveniji je registriranih 53 komunalnih podjetij in še nekaj samostojnih podjetij, ki se ukvarja z zbiranjem, prevažanjem in obvladovanjem (skladiščenje, sežig,…) odpadkov, s tem tudi e-odpadkov. Ministrstvo pa vodi evidenco o zbiralcih, predelovalcih, odstranjevalcih in prevoznikih odpadkov. Nadzor nad izvajanjem pravilnika pa opravljajo inšpektorji, pristojni za varstvo okolja.

ZAKONSKA PODLAGA[uredi]

Torej, s tem sem nakazala da obstaja splošni pravilnik o ravnanju z e-odpadki, to je Uredba o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo, ki je bila izdana oktobra 2006 v uradnem listu. Uredba določa pravila ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo z namenom preprečevanja nastajanja odpadne opreme in zagotavljanja njene ponovne uporabe, recikliranja in drugih načinov predelave. Že pri načrtovanju in izdelavi opreme, morajo proizvajalci upoštevati in olajšati razstavljanje in predelavo, zlasti ponovno uporabo in recikliranje e-odpadka, njenih sestavnih delov in vgrajenih materialov. Na opremi (oz. na njeni embalaži), dani v promet, mora biti natisnjen, na vidnem mestu, znak o obveznem ločenem zbiranju odpadne opreme. Proizvajalec in pridobitelj morata na svoje stroške zagotoviti, da so uporabniki opreme obveščeni o tem, da se opremo ločeno zbira in odda distributerju, komunalnemu podjetju, proizvajalcu ali pridobitelju v zbiralnicah. Uporabniki morajo biti tudi obveščeni o možnih načinih ponovne uporabe, recikliranja in drugih postopkov predelave ter prednosti ponovne uporabe in recikliranja pred drugimi oblikami predelave in o možnih škodljivih vplivih na zdravje ljudi in okolje zaradi nevarnih snovi v e- odpadku. Uporabnik je tudi dolžan hraniti e-odpadek ločeno, da se ne meša z ostalimi odpadki, zmečka, zdrobi ali drugače uniči ali onesnaži z nevarnimi ali drugimi snovmi, tako, da njegova ponovna uporaba ni onemogočena in če je poškodovana oprema, da ogroža okolje in zdravje ljudi, pa mora oddati samo komunalnim podjetjem v zbirnih centrih. Če trgovec ne prevzema e-odpadka neposredno od končnih uporabnikov, mora zagotoviti, da imajo ob nakupu opreme možnost oddaje e-odpadka na mestu, ki od trgovine ni oddaljeno več kot 5km zračne razdalje(zabojniki). Komunalna podjetja (večinoma so v lasti občine) prevzamejo e-odpadke iz zabojnikov in morajo dovolj redno prevzemat, zato da se e-odpadki ne kopičijo. E-odpadki, ki nastanejo v državi, razen tiste, ki je v celoti namenjena ponovni uporabi, mora biti pred predelavo ali odstranjevanjem obdelana v centru za obdelavo. V centru za obdelavo se e-odpadki obdelajo ločeno po vrstah proizvodov. Predelavo ali odstranjevanje ustrezno obdelanih e-odpadkov izvajajo lahko le osebe z ustreznim okoljevarstvenim dovoljenjem. Ministrstvo vodi evidenco vpisanih proizvajalcev in pridobiteljev opreme. V evidenci se zasledi številka proizvajalca, firma in sedež proizvajalca odpadne opreme, letna količina opreme v kg, ki jo daje v promet, po razredu in namenu uporabe, številka načrta ravnanja z odpadno opremo, firma in sedež družbe, ki je nosilec izvajanja načrta ravnanja z odpadno opremo in datum vpisa v evidenco. Če pride do katerikoli nepravilnosti, se plačuje tudi kazenske globe, ki se gibljejo od 120 EUR do 120.000 EUR.

STRATEGIJA[uredi]

Že po uredbi o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo lahko sklepamo, da bi bilo potrebno ukrepat že pri izdelavi te opreme, da bi se izdelovalo na tak način opremo, da ima možnost ponovne uporabe oz. recikliranja, tako da bi bilo čimmanj e-odpadkov. Stremi se k temu, da bi lahko kupec, ko bi kupoval novo opremo, lahko oddal pri prodajalcu staro in bi se nato recikliralo. Dobro bi bilo čimveč javnost obveščat o možnostih recikliranja in ponovne uporabe opreme ter da obstajajo posebni centri za oddajo takih odpadkov. Pred uveljavitvijo Pravilnika ni bilo zanesljivih podatkov o količinah EE opreme dane na trg. Do konca junija 2005 so morali proizvajalci, uvozniki in pridobitelji prijaviti količino EE, ki jo bodo v letu 2005 dali v promet. Prijavljena količina je bila 27.539 t EE opreme. Iz tega sledi da naj bi se v Sloveniji letno dajalo na trg 13,5 kg EE opreme na prebivalca. Predstavitev nekaterih slovenskih komunalnih podjetij pri ravnanju z e-odpadki: EKO-LES: je registrirano podjetje za zbiranje, prevoz in kot posrednik odpadkov(izvozi odpadke obdelavo in sežig). V lasti imajo mobilni kontejner za zbiranje nevarnih odpadkov iz gospodinjstev, nato poskrbi tudi za prevzem in obdelavo nevarnih odpadkov iz gospodinjstev(akumulatorji, baterije,…). Javno podjetje Komunala Koper d.o.o.: Kosovne in nevarne odpadke(med temi sodijo tudi e-odpadki) zbirajo 2x letno na lokacijah, ki so za vsako krajevno skupnost določene v začetku leta. Urnik zbiranja objavijo v lokalnem časopisu, ki ga prejme vsako gospodinjstvo in na spletni strani. Občani pa lahko oddajo opremo tudi v zbirnem centru pri Sv.Antonu. E-odpadke peljejo v zbirni center pri Sv.Antonu, kjer potem tam poskrbijo za te odpadke. Snaga d.o.o. Maribor: Zbiranje e-odpadkov je organizirano po posebnem programu(zbiralne akcije), ki ga prejme vsako gospodinjstvo. Občani lahko tudi oddajo opremo v zbirni center – urejen in opremljen prostor s posodami za ločeno zbiranje in kratkotrajno hranjenje vseh vrst ločenih frakcij komunalnih odpadkov, ki ne sodijo v posode iz rednega sistema odvoza odpadkov.

Zaključek[uredi]

Tako, pa smo prišli do konca zanimivosti o e-odpadkih. Avtorji se Vam zahvaljujemo, da ste si vzeli čas in prišli do konca članka. Upamo, da ste kaj zanimivega predvsem pa novega izvedeli in boste to znanje širili naprej.

Literatura[uredi]