Emil Filipčič

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Emil Filipčič: Problemi. Ljubljana: Študentska založba, 2009 (Knjižna zbirka Beletrina). 365 str. Spremna beseda:Urban Vovk. (COBISS)


O avtorju[uredi]

Emil Filipčič

O romanu[uredi]

Problemi so sestavljeni iz navidezno treh ločenih delov, ki skupaj tvorijo celoto; prvi del je sestavljen iz 59 krajših poglavij, v katerih nastopajo Norman Mailer, Franz Kafka,Jaroslav Hašek, Albert Camus in Jean-Paul Sartre; rdeča nit je želja po tem, da skupaj napišejo roman, glavno dogajanje pa spremljajo vsakodnevni dogodki (druženje v baru, omemba skrbne mame, ljubezni, spremljanje nogometa…); pripovedovalec je prvoosebni in tretjeosebni. Drugi del je sestavljen iz 4 delov. Tu spremljamo življenje Ludvika Kima-Kirka in njegove ljubezni do Karoline ter želje po pestrosti dogajanja v Ljubljani, ki doseže vrhunec z zasedbo Opere. Tretji del pa je zopet niz 21 fragmentov; glavne osebe se menjajo, večino časa sta to Don Kihot in Sančo Pansa, na trenutke pa je glavna oseba avtor sam - torej Emil Filipčič. Omenja smrt matere, spomine na otroštvo ter ponos ob napisani knjigi.

Bogataj omenja, da so Problemi pisanje o tem, kako se trgovskemu pomočniku utrne želja, da bi bil slaven (in) pisatelj, da bi bil taglavni - cel roman je lepljenka spominov na lastni lik in delo.

Spremno besedo z naslovom O težavah s problemi v nekaj problemskih fragmentih je napisal Urban Vovk. V njej zapiše, da fabula ne poteka linearno, premočrtno, pač pa da je pomembna ravno nelinearna dinamika, saj tako najlažje zapišemo težko ulovljive trenutke. O piscu in delu še zapiše: »Ves čas se trudi pisati svojo knjigo tako, kakor svojo pisateljsko sprotnost spontano živi, pri tem pa se nenehoma sprašuje o sebi in svoji pisateljski drži.« (str. 357)


Obnove poglavij[uredi]

Prvo poglavje


Prične se z opisom prihoda Normana Mailerja v Beograd leta 1962; tam sreča Jaroslava Haška, s katerim se odpravita v Ljubljano, kjer ju pričakajo Franz Kafka, Albert Camus in Jean Paul Sartre. Sartre pristavi, da mu je všeč začetek poglavja, Kafka pa mu nasprotuje; meni, da bi bilo bolje začeti s tem, kako se je sam istega leta izgubil v Ljubljani. V poglavju izvemo še, kako je Norman Mailer našel prijatelja ter kako Nietzsche ni zblaznel, ampak je v resnici telesno spoznal, da ne more več misliti.


Drugo poglavje


Haška zanima, koliko knjig je kdo izmed omenjenih prebral leta 1998; sam je prebral dve, tretje pa le 32 strani saj v njej ni zaznal duhovnega napredka.


Tretje poglavje


Kafka pripoveduje, kako se je v otroštvu spraševal, če lahko Jezus leti; nato pripoveduje o želji, da bi postal pisatelj in kako je včasih bilo lažje zasloveti. Camus pristavi, da je pri nogometu dobil gol in da se mogoče z njim že vse življenje le sili. Hašek razpravlja o pisanju, Miler gre po zelje.


Četrto poglavje


Prične se z opisom prihoda na Bohinj. Nato Sartre pohvali Mailerja za dober uvod ter pristavi, kako je bil zamorjen, ko se je vse to v Bohinju resnično dogajalo. Camus omenja Pomladanko,Zimenko in Jesenko; njegova mama je jezna, ker je ne pelje v kino in ker je hotela kuhati hrenovke,on pa je jedel burek. Nato opazi napako v prvem poglavju, a ga Kafka pomiri, da je že sam popravil zapaženo napako. Pomladanka pravi,da ni treba pisati o njej, ker ve, da jo ima Franz rad.


Peto poglavje


Sartre ugotovi, da v mislih govori v okrajnem žargonu.


Šesto poglavje


Kafka meni, da naj peto poglavje ostane,zato da vidimo kakšni tepci smo lahko ljudje.


Sedmo poglavje


Camus predlaga, da pojedo jajca in gredo na tekmo; vsi se strinjajo razen Mailerja, ki pravi, da bodo danes čufti.


Osmo poglavje

Pisec nekomu zaupno razlaga, da se le delajo,da so umetniki.


Deveto poglavje


Pisci razpravljajo o tem, kako je biti pisatelj in kako te vidijo mediji.


Deseto poglavje


Zopet steče pogovor o jeziku; Mailer izgubi denarnico, a jo kasneje najde v bundi. Sledi cenzurirana pesem.


Enajsto poglavje


Kafka je srečen,ker je bolan, saj lahko brez slabe vesti lenari; Camus pripoveduje o tem, kako je neki Buck igral košarko, zdaj pa jaha konje. Mailer posluša afriško glasbo.


Dvanajsto poglavje


Sartre omeni, da so do sedaj večinoma poslušali le Bacha.


Trinajsto poglavje


Kafka razmišlja v angleščini; Sartre ugotovi, da več dosežeš s številkami kot s črkami. Hašek razlaga, kako je nek producent želel, da režira filme o pragozdnih živalih, Tončku Balončku. Kafka navdušeno razlaga o tem, kako bodo posneli film; ker je zaljubljen lahko napiše roman. Mailer odide po pleskavice in upa na snov za 14 poglavje.


Štirinajsto poglavje


Kafka je sam na Občinah; všeč mu je njegova hotelska soba. Nato prične pogrešati Sartreja, Mailerja in Haška,zato jih pokliče.


Petnajsto poglavje


Sartra zanima, kako se je Kafka imel v Trstu. Nato je govora o Sartru; kako je prenehal hoditi v službo,pričel popival, ni več kadil toliko trave,saj ni imel denarja. Kafka poudari, da živi z mamo in kako nesrečna je bila, ko je popival. Mailer opisuje pohod na Mojstrovko. Sartre je nesrečen, ker nima snovi za roman; Mailer pove, kako hočejo biti vse ženske v romanih cenzurirane.


Šestnajsto poglavje

Hašek ugotavlja, da se z družbo s katero popiva, trezen ne počuti dobro; veliko ima skrbi, čeprav mama plačuje vse položnice. Beckett reče Hašku, da se bo napil in da bo uničil predstavo, kjer igra. Spreta se, nato gresta jest. Pripoved prekine Camus, ker mora vse cenzurirati.


Sedemnajsto poglavje


Beckett in Hašek sta na kosilu. Hašek hlepi po vinu; ugotovita da je to tresenje - ta trepet elektronov preden dobimo nekaj, po čemer hlepimo - življenje.


Osemnajsto poglavje


Hašek ugotovi, kako mineva čas in da sta bila starša v bistvu mlada ko sta ga rodila, čeprav sta se mu vedno zdela stara. Pristavi še,da glede na to koliko ljudi pozna, ni čudno da je kar naprej na pijači. Epilog: Emil piše, kako se je zapil,ker ljubljene ni videl že nekaj mesecev.


Devetnajsto poglavje


Piscem se je pokvaril pisalni stroj, a če bi pisali s kemičnim svinčnikom, bi bil svet popolnoma drugačen. Camus spozna, da se je vedno želel izkazati pred ljudimi; spomni se na nastop v Kamniku, kako ni vedel kam, kako je spoznal Toneta in ga občudoval, ker je bil tako prepričan vase. Pred nastopom je imel tremo, a ko stopi na oder, se mu vsi smejejo in ga odobravajo. Srečen je, ker mu je uspelo zabavati ljudstvo in zaslužiti.


Dvajseto poglavje


Max Brod pokliče Kafko, da se domenita za smučanje; Kafka mu razloži, kakšne probleme ima pri izdaji knjige; naenkrat je na drugi strani telefonske linije Sartre, ki ga vabi, naj pride na hrano in pijačo ter na joint.


Enaindvajseto poglavje


Camus pripoveduje, kako dober je bil v nogometu, Sartre pa pove, da je napisal dramo.


Dvaindvajseto poglavje


Kafka pripoveduje, kako je po želji, da bi nekaj napisal, iz šolskega okna zlival kakav na klobuček neke gospe. Naslednji dan pa je prišel v razred ravnatelj in jim govoril o koncentracijskem taborišču.


Triindvajseto poglavje


Poglavje govori o tem, da so junaki knjige uživači; mama jim streže, pospravlja in skrbi zanje. Kafka si kot trgovski vajenec želi postati pisec; pisal bi za revijo Stop–to se mu je leta 1992 tudi uresničilo. Občuduje svojo nagrado za vlogo v Butnskali; razmišlja o snemanju, vlogi, kako je igral in pomislil, da bo mogoče služil kot igralec.


Štiriindvajseto poglavje

Mailer gleda humoristično nadaljevanko, razmišlja o lastni dekadenci, o tem kako je prišel na Radio Študent, v uredništvo Problemov…


Petindvajseto poglavje


Hašek in njegov prijatelj Bicek otipavata ženske na bazenu.


Šestindvajseto poglavje


Camus je pri 16 letih šel po snegu do zaprte trgovine; bila je še tema. Pred trgovino sta že bili Marica in Neli; ker še ni bilo šefa, so šli do pekarne. Tam so zaslišali pok – šef je imel nesrečo.


Sedemindvajseto poglavje


Sartre ugotovi, da beseda uresničiti pomeni,da gredo želje v nič (u-res-nič-iti). Srečen je,ker je igral na odru Drame,kot vsi slavni pred njim.


Osemindvajseto poglavje


Arthur Schopenhauer da Sartru nasvet, naj dvigne denar in naj plača stanovanje ter nese nekaj denarja še Zimenki in sinu, pa bo začasno rešen skrbi.


Devetindvajseto poglavje


Mati opozarja Kafko glede fantaziranja; Mailer pa je jezen, ker še vedno ne ve, če bo kdo objavil njegovo knjigo.


Trideseto poglavje


Kafka se sprašuje, ali naj naredi svojo oddajo na Radiu Študent, ali naj se vrne na Radio Ga Ga.


Enaintrideseto poglavje


Kafku ne pomaga, če se preimenuje v Camusa oziroma v kogarkoli drugega–še vedno je to on. Mailer ne more spati, zato gre v bar na pivo.


Dvaintrideseto poglavje


Haškek reče, da je Cavazza glavni pri igri Bolha v ušesu, ki so jo igrali v Novi Gorici. V resnici pa je bil sam glavni, a tega ne prizna zato, ker je imel Cavazza večji honorar in vlogo.


Triintrideseto poglavje


Mailer razmišlja, kako je napisal roman Grein Vaun, ki je bil ocenjen kot eno boljših del. Sartre gre po liter merlota, da ga bodo večer popili, ko bodo gledali Gozdarsko hišo Falkenau


Štiriintrideseto poglavje

Sartre je pomirjen, ker ima merlota v hladilniku.


Petintrideseto poglavje


Mailer leži na postelji in razmišlja o boju samega s sabo.


Šestintrideseto poglavje


Sartre se zaplete v pogovor z mladim poslovnežem, ki mu pove, da je moral znati na pamet delo Grein Vaun.


Sedemintrideseto poglavje


Camus gre v Župančičevo knjižnico po knjigo Grein Vaun in vidi, da je res vsa podčrtana in popisana.


Osemintrideseto poglavje


Kafka odide ven; v baru Muca ni nikogar, bar Carmen pa je zaprt, zaradi prevelike najemnine.


Kdo ve, katero poglavje?


Kafkova mama izgubi njegove liste, a tega ne prizna, on pa postaja v življenju čedalje bolj brezvoljen. Mailer nastopa in se druži z ljudmi,ki ga cenijo, zato se tudi boljše počuti.


Štirideseto poglavje


Kafkovi listi se najdejo.


Enaintrideseto poglavje


Kafku sin podari pisalni stroj; Kafka je ponosen nanj. Pisci sedijo na vrtu gostilne in Mailer pripoveduje anekdoto, ki jo je že večkrat povedal.


Dvainštirideseto poglavje


Kafka spozna, da mora pustiti prejšnje poglavje takšno kot je.


Triinštirideseto poglavje


Kafka postane dramaturg; srečen je,ker v dani drami ni potrebno ničesar spreminjati.


Štiriinštirideseto poglavje

Franz uživa s Pomladanko; sprašuje jo, če sam beži pred starostjo. Skupaj gresta na kosilo, kopata se v reki in se ljubita. Kafka se odloči napisati roman.


Petintrideseto poglavje


Sartre pove, kako je dobil vse Sorsove posle, kako zapravlja denar; Camus mu očita grdo ravnanje z materjo ter to,da so njegova dela zanič. Sartre ga zavrne z dejstvom, da sta že dve osebi pohvalili njegovo delo Urugvaj 1930.


Šestintrideseto poglavje


Sartre pove, da se včasih počuti, da je res narejen po božji podobi. Sartre, Jimmy Hendrix in Jan Garbarek se ustavijo na bencinski črpalki v Zagorju in gredo na pivo. Kafka leži na postelji in razmišlja o tem, kako je dobil vlogo v Košakovem filmu Zvenenje v glavi.


Sedemintrideseto poglavje


Hašek govori nemško o ljubezni.


Osemintrideseto poglavje

Kafka je v veseli družbi pri Feretu povedal,da se je začel učiti matematike in fizike.


Devetintrideseto poglavje


Nekdo mora najti nekega človeka,ki je mogoče že dedek.


Štirideseto poglavje


Vsaka ženska naj bi si želela moškega z ženo v porodnišnici; pri taki stvari ni nihče kriv, saj gre za višjo silo,privlačnost.


Enainštirideseto poglavje


Bacha je potrebno poslušati na srednji jakosti.


Dvainštirideseto poglavje


Nasvet, kako postati prijatelj s sosedom.


Triinštirideseto poglavje


Kafka spozna, da obvlada le tipkanje.


Štiriinštirideseto poglavje


Camus dobi nasvet, naj piše bolj površinsko. Direktor Spiza Tone vpraša Haška, če kaj piše in da mora pisati, vendar ima Hašek probleme s pijačo.


Petinštirideseto poglavje


Bucko je v drami in je oblečen za na oder; zagleda Dirka Bogarda kako se jezi nad psom. Bucko, Woody Allen in Marlon Brando tiho stopicajo za odrom, kjer se odvije predstava. Naenkrat se predstava ustavi, saj neke igralke, ki bi morala priti na oder, ni.


Petinštirideseto do šestinštirideseto poglavje


Kafka je skriti gost za Jureta Koširja v oddaji Res je z Mišo Molk.


Sedeminštirideseto poglavje


Camus in Jure Košir govorita v oddaji Miše Molk Res je; drug drugemu pohvalita dosežke. Tu dobimo tudi pojasnilo, da zgodba, ki jo pišejo ni linearna, saj hočejo ujeti trenutek. Nato začne Sartre opisovati trenutke.


Oseminštirideseto poglavje


Norman Mailer se nam prikaže kot eksistencialist; dovolj mu je, da ima hrano, alkohol, cigarete,televizijo.


Devetinštirideseto poglavje


Kafka se spremeni v avtobus; zunaj čakajo ljudje, da bi odšli na izlet. Med potjo omenja Pomladanko; ker ga ni dobila na telefon, jo je skrbelo, razmišlja o tem, kako rad jo ima in da je sedaj avtobus. S potniki prispejo na avstrijsko mejo; zopet razmišlja o Pomladanki. Nato Feo reče Camusu naj piše neumnosti, ker je resnih knjig dovolj. Sartre pa ne najde konca.



I.

Kirk hodi proti Trnovem; razmišlja o tem,da se je utrdil, zdaj ko je na vasi. Ustavita ga dva miličnika ter ga povprašujeta, kaj dela tam. Spomni se, kako so te med vojno lahko povpraševali po takih stvareh. Pojasni tudi, da bo zaradi posledice elektrošokov iz leta 1974 pisal nekaj časa v prvi in nekaj časa v drugi osebi. Kirk je prišel h Džeku domov; izvemo da je Kirk musliman in zato ne pije–on pojasni da se ga vseeno kdaj napije. Pripoveduje o težavah z izdajanjem knjige. Ugotovita, da se v Ljubljani premalo dogaja. Kirk govori o tem, da bi morali biti muslimani, da nam je krščanstvo vsiljeno. Kirk pride do Bendžija, ki je pijan in zadet; razočaran je, ker se z njim ne da nič pomeniti. Prišel mu je povedat, da bodo z Džekom zavzeli Opero in v njej priredili spektakel. Bendži se odloči za sodelovanje, nato pa se Kirk odpravi do Karoline. Pripoveduje ji o norišnici. Govoril je o Brdarju, kako rad je bil v vojski; in da je drugim rad očital lenobo; zaprli so ga v norišnico, kjer je vse počistil.


II.


Kirk pojasni,da njegovo ime izhaja od Kirka Douglasa; pove, kako se včasih, ko je bil še mlad, v Ljubljani ni nič dogajalo – bila je tema in tišina, zato so se odločili nekaj ukreniti. Pove,kako je šel do Džošue, mu povedal za projekt z Opero in on se je strinjal z njim. Preko razmišljanja o bogu in muslimanstvu pride do Džordža; Džordž je prišel iz vojske, tam ni hotel nosti puške, govejih čevljev in pasu, saj je velik ljubitelj živali; tudi mravlje ni pohodil, čepel je in čistim osam krilca. Nato Kirk izve,da imajo probleme z prodajo Problemov-nikjer jih namreč nočejo več prodajati-zato jih gre sam prodajat na ulico. Ponosen je,kjer je zaslužil, zato pelje Karolino v kino.


III.


Nadaljevanje govori o Titu in taksistu; Tito prispe iz Beograda in vpraša Kirka,kje je Opera. Kirk nadaljuje pot do Opere in direktorja Cvetka; dogovorita se za najemu Opere za dogodek, ki ga želijo pripraviti. Izve tudi, da na Kozorciju starček podoben Hitlerju prodaja časopis Problemi po tisoč tolarjev. Še sam prične s prodajo časopisa, dokler mu Hanžek ne sporoči, da jih bodo knjigarne zopet pričele prodajati. Izvemo še, da Kirk ni naredil mature iz slovenskega jezika, zato mu očitajo,kako je sploh lahko pisatelj. Kirk postane zatopljen v priprave na Opero; program je narejen, Bendži si zvije nogo,a to uredijo tako,da mu dajo voziček. Ves čas se laže,da ne bo govoril o muslimanih. V Operi sta tudi dva mračna tipa, saj se govori,da bo nekdo imel politični govor.Dvorana je nabita.


IV.


Mišo Jezernik hoče s Polono v Opero; vse je razprodano, vendar verjame v to,da lahko prek vez prideta noter. Dvorana je polna mladih, ki ne smejo kaditi, vendar to vseeno počnejo. Nato pride Hitler in pobije nekaj ljudi, miličniki pa ga mirijo. Tito se odloči,da bo šel za športnega komentatorja. Kirk ima politični govor, zato ga potegnejo dol z odra. Tito in Hitler se pogovarjata o ženskah. Predstava teče; Berta predstavlja erotične pesmi, nekdo drug esej O analizi.



Hrošček


To poglavje se prične s pesmico o hroščku, ki ga je pripovedovalec našel v stanovanju–meni, da je to mogoče njegova mama,ki je prišla gledat kako je s stanovanjem. Nato pisec razmišlja o tem, da mu je nerodno pisati o sebi v prvi osebi.


Nič je debel


I. Don Kihot pri 54 letih ne bere več romanov, pač pa pesmi, saj junaki romanov niso več njegovi vzorniki.


Likozarjeva I.


II. Sančo in Kihot se zopet odločita napisati roman. Don Kihot reče Sanču,da je prestar za komika; ta mu pritrdi in pove, da so bili vsi veliki komiki mlajši od 50 let, ter da bi se moral sedaj pričeti ukvarjati z resejšimi vlogami.


Tretje poglavje


Poglavje govori o Miguelu in Sanču ter o vsakodnevnih dogodkih; kako se je pokvaril pralni stroj, kako bi Sančo moral k frizerju…


Četrto poglavje


Pripovedovalec gre po Karolinin plašč h krojaču.


Peto poglavje


Minilo je eno leto in dan od mamine smrti; sledi niz dejanj, ki jih je pisec doživel v tem času-gledal je televizijo, umrl je papež, tsunami je potopil ogromno ljudi...


Šolski zvezek


Pripovedovalec je vesel,ker ima ob sebi zvezek,ki ga spominja na otroštvo. Meni,da je tudi v sedanjosti lepo imeti otroško dušo.


Še!


Pisec se tu spominja očeta in že umrlih sorodnikov.


Šesto poglavje


Poglavje opisuje nespertnosti Don Kihota; posul je kavo, Sola mu je padla na tla. Pisec še pove, da piše zato da bi odkril, kdo pravzaprav je.


Sedmo poglavje

Pisec pove, da je omenjen na internetu ter v Leksikonu; povzame, kako zelo ljudje pravzaprav hrepenimo po tem, da bi bili enaki bogu. Zopet se spomni, kako je nad nebom Beograda videl Boga. Na koncu v bralcu zbudi dvom, da je v napisanem delu mogoče kaj nalašč zamolčal.


Prvo poglavje


Bovary pride na gimnazijo v Celje; že takoj zamudi. Ni bil priljubljen, veliko se je učil,denar pa je zapravil le za sladkarije in kino; izogibal se je slabe družbe, saj mu je oče zabičal da mora uspešno opraviti gimnazijo v predpisanem roku. Pripoved se nadaljuje s Sančom Panso, ki razmišlja o pisanju, Prešernovi nagradi.


Hrumijo motorji domači


Pripovedovalec govori o tem, kako ni maral iti v šolo,saj je vedel, da znanju od sedaj naprej ne bo nikoli več ubežal. Piše le zato,da piše; mama mu je rekla, naj namesto kletvic raje uporablja železna srajca in pa raca na vodi.


Prvo poglavje


V gostilni se znanci pogovarjajo o Emilu.


Drugo poglavje


Govori o Bovaryu,ki mu je umrla mama. Ne dobi raziskovalne štipendije za pisce; ves čas bere filozofske knjige in ugotavlja kako bedno je življenje. Pove tudi, da pisci želijo nesmrtnosti–to jim omogočimo bralci z branjem njihovih knjig tudi po smrti.


Prvo poglavje


Sestavlja ga niz nepovezanih besed.


Drugo poglavje

Govora je o histeričnem tipu, ki ni imel več kaj povedati o sebi; izgubil je sebe kot glavnega junaka.


Tretje poglavje


Sančo Pansa in Don Kihot se pogovarjata o upokojitvi.


Četrto poglavje


Pisec končno dojame, kako moteče so lahko zabave v nočnem času.


Peto poglavje


Poglavje se nadaljuje z odločitvijo po prodaji stanovanja; z zaslužkom bi odšel nazaj na deželo, kjer bi bral Descartesa. Tako ne bi bil več obremenjen s Prešernovo nagrado, Butnskalo...

Šesto poglavje


Pisec ugotovi, da je sam sebe prepričal, da piše knjigo, s katero bi kaj zaslužil, v resnici pa je ničvredna. Knjiga vseeno izide,zato je srečen.

Nagrade[uredi]

Odmevi v javnosti[uredi]

Literarni in gledališki kritik Andrej Inkret je o Problemih zapisal: »V romanu pod značilnim in zagonetnim, a tudi ironičnim naslovom Problemi se srečujemo s svojevrstno, značilno refleksijo ali kar »avtobiografsko« rekapitulacijo avtorjeve pisateljske in v najširšem smislu življenjske izkušnje. Ta sega vse do zadnjih desetletij prejšnjega stoletja, ko si je Emil Filipčič že s prvimi pripovednimi in dramskimi deli zanesljivo ustvaril več kot inovativno in zanimivo,v marsičem provokativno literarno ime. Kritika je že takrat detektirala poglavitno inovacijo Filipčičevega pisanja predvsem v nenavadnem lucidnem humorju in domiselni docela svobodni uporabi groteskno nadrealističnih elementov. Oboje se z izjemno energijo in posmehljivo domiselnostjo odkriva tudi v Filipčičevem obsežnem novem romanu. Njegovi Problemi so s svojo svežino in prodornostjo zagotovo eden najpoglavitnejših dosežkov našega tako imenovanega literarnega»ludizma«.«

Matej Bogataj novembra 2009 v reviji Mladina zapiše: »Naslov je dvoumen, nekje pravi eden od alteregov, da noče harmonije, temveč probleme, ti problemi so pisani z veliko začetnico, kot literarna revija Problemi, ki ji je File tajnikoval, jo urejal in vanjo dopisoval. Za Filetovo pisanje je sploh značilno ukvarjanje z lastnim jazom in s samim sabo kot velikim demiurgom literarnih svetov. Pri tem drsi iz enega provizoričnega ponaredka v drugega, od vseh svojih prozaističnih sopotnikov se najbolj razgalja. To je pisava, ki hoče predstaviti stvari, kakršne so, in pisateljev vsakdanjik je ob rekreativnem tenisu in popivanju slej ko prej nabiranje komplimentov bralcev in sedenje za tipkovnico. Pretekle dogodke presvetli s trenutnim pisateljskim početjem, v tem je toliko dokumentaren, da ostanejo v zapisu, kot sled cerebralnega in s tem seveda genialnega, celo zatipkanine. Problemi so prešanka, v romanu imamo cel kup memoarskega štofa, prvi del govori o Filetu kot zabavljaču in igralcu, prijateljevanje z Dušanom Jovanovićem in še prej z Vitom Tauferjem mu je prineslo kar nekaj velikih odrskih vlog, tudi nosilno v filmu Butnskala, kjer je scenarij napisan iz radijske igre, ki sta jo z Dergijem uspešno lansirala na Študentu.«

Problemi naj bi bili tipičen Filipčičev roman z avtobiografskimi podatki; lahko namreč prepoznamo odlomke iz njegovega življenja. Doda še: »Provokativna zasedba Opere, ko so kulturniški veseljaki nekje konec 70-ih, pred pojavom panka odločili, da bodo zavzeli ta osrednji hram visoke kulture, in so tam priredili literarno-scenski večer; scena je bila nepopisna, kajenje v dvorani, na odru pa File,ki je kljub obljubam soorganizatorjem Slovenijo razglašal za ponovno muslimansko.« (Literatura 2009)

Drugo[uredi]

Intervjuja s piscem Emilom Filipčičem je dostopen na spletni strani Dela ( http://www.delo.si/clanek/83414 , 18.12.2013) in na spletni strani RTV Slovenije (http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/emil-filipcic-s-priznanjem-osvobojen-izpod-oblasti-demona/250478, 18.12.2013).

Viri in literatura[uredi]

Viri

Emil FILIPČIČ:Problemi. Ljubljana: Študentska založba, 2009 (Knjižna zbirka Beletrina). (COBISS)


Literatura

Urban Vovk: O težavah s problemi v nekaj problemskih fragmentih. Emil Filipčič, Problemi. Ljubljana: Študentska založba, 2009 (Knjižna zbirka Beletrina). 351-364.

Bogataj,M.(2009). Prešanka, nadrobljenka. Literatura 21, (2009),str. 168-173. (COBISS)

http://sl.wikipedia.org/wiki/Emil_Filip%C4%8Di%C4%8D, 18.12.2013

http://www.arhiv.mk.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuploads/Ministrstvo/Drugo/novice/2011/Presernova_proslava/Filipcic.pdf, 18.12.2013

http://www.mladina.si/48852/, 18.12.2013