Enciklopedija tankov/M

Mark I je bil tank britanske vojske v prvi svetovni vojni. Zgodovina tega tanka sega v sam začetek razvoja tankov. Razvijali so ga že pred prvo svetovno vojno, vendar so bili vsi predlogi za oklepno gosenično vozilo zavrnjeni do prve svetovne vojne, saj se jim ni zdelo tako pomembno. To mnenje se je po začetku vojne bistveno spremenilo. Velik delež k proizvodnji tankov je pripomogla pozicijska vojna. Po velikih nevšečnostih in zavrnitvah, ki jih je prejel ta projekt, je walter Gordon Wilson naredil prototip Litlle Willie. Kasneje se je pojavilo tudi ime Mother (slovensko: Mama). Oblikovalca s prvim tankom nista bila zadovoljna, zato sta leta 1916 naredila nov tank imenovan Mark I.

15. septembra 1916 so tanki Mark I prvič nastopili v boju, ki je potekal pri Sommi. V vojno je zapeljalo 49 tankov Mark I. Rezultati so bili porazni, saj je že na začetku odpovedalo 17 tankov. Le devet se jih je prebilo do nemške linije. Francoske oblasti so bile zelo kritične do britanske. Trdili so, da so z majhnim številom tankov tvegali odkritje novega sistema, ki bi lahko pomenil prevlado na bojišču. Tanki Mark I so imeli velike težave z zanesljivostjo. Vendar so v času delovanja izkazali za koristne. Sposobni so bili premagovati bojne jarke ali kraterje velikosti 2,7 metra in brez težav peljati skozi sovražnikovo bodečo žico. Za predhodna vozila je bilo značilno, da so se zatikali v večje jarke, vendar so z novo romboidno obliko rešili te težave.

Tank je bil romboidne oblike. Gosenice so pokrivale celoten obseg desne in leve strani tanka. Oborožitev se je nahajala ob straneh. Verzija Male je imel na straneh dva 6 funtov težka topa. Verzija Female pa dva puškomitraljeza kalibra 7,7 mm. Oklep je bil debel od 6 do 12 milimetrov. Oklep iz strani je imel veliko površino, ki je bila vertikalne oblike. To je pomenilo, da je vsak naboj priletel v oklep skoraj pod pravim kotom. Sporna je bila tudi postavitev tanka za gorivo, ki je bilo postavljen spredaj zraven voznika. Vsak zadetek težke artilerije je pomenil uničenje tanka.

Tank je poganjal motor Daimler z 105. konjskimi močmi. Motor je bil vodno hlajen. Hladil ga je velik ventilator, ki je izsesaval zrak odznotraj. Za zagon motorja so bili potrebni štirje člani posadke.

Tudi notranjost tanka je bila zelo površno oblikovana. Posadka si je prostor delila z motorjem, zato se je v notranjosti tanka, pri delovni temparaturi, segrelo tudi do 50°C. Zaradi tako velike temparature je bila nevarnost vžiga izstrelkov. Veliko težav je povzročal tudi hrupen motor. Zaradi njegovega hrupa se posadka ni mogla sporazumevati. Motor je v zrak spuščal strupene pline. Težavno je bilo tudi upravljanje tanka. Zaradi takšnih okoliščinah je bilo tveganje za poškodbo posadke velika. Posadka je bila v te namene opremljena s čelado, železno majico in masko, ki je ščitila posadko pred bombnimi delci. Posadka je štela osem članov. Štirje od njih so bili potrebni, da so upravljali tank. Voznik je upravljal z plinom in menjalnikom, ki je imel dve brzini naprej in eno nazaj. Poveljnik je upravljal z zavoro. Poveljnik je sedel na voznikovi levi strani. Za njima sta sedela dva, ki sta upravljala z dvema sekundarnima dvostopenjskima menjalnikoma. Za vsako večje spreminjanje strani je moral voznik ustaviti vozilo in dati primarni menjalnik v nevtralno. Odvisno od željene smeri je dal eden od zadnjih v upravljalcev menjalnik v večjo stopnjo, ki je zagnalo le eno od dveh gosenic. Med zavijanjem je poveljnik držal zavoro. Po končanem zavoju se je tank moral ponovno ustaviti. Za nadaljno vožnjo so morali izklopiti sekundarni menjalnik in uključiti primarni. Ta postopek je podoben postopku zavijanja, ki ga uporabljajo ladje. Ta postopek je dal tanku zavoj dolg 18 metrov.

Veliko težav pri tem tanku je bil razgled, ki ga je imela posadka. Odprtine so bile zelo male, zato je imel voznik dodatno odprtino, ki jo je lahko po potrebi odprl. Nemški vojaki so kmalu spoznali to šibkost. Streljanje so usmerili proti tem odprtinam. Da bi Britanci prikrili te odprtine so jih kamuflirali z barvo.

Mark II je bil tank britanske vojske v prvi svetovni vojni. Popularnost tankov se je pojavila s pojavom tanka Mark I, še posebej pa po zelo uspešnem boju pri Sommi. General Douglas Haig je naročil 1000 primerkov tega tanka, vendar so to naročilo 10. oktobra preklicali. Zaradi pritiskov javnosti in potreb so naročilo še enkrat potrdili. S serijsko proizvodnjo so nastajali tudi nove verzije tanka Mark I. Tako je nastal tudi tank Mark II, ki se je uporabljal za urjenje. Bilo je narejenih le 50 primerkov. Te tanki niso bili zaščiteni. Imeli pa so kovinsko ploščo, ki je bila pripravljena, da se na njo namesti oklep. Ogrodje je imel identično tanku Mark I. Pet tankov Mark I je bilo uporabljenih za testiranje menjalnika.

Mark III je bil tank britanske vojske v prvi svetovni vojni. Mark III je nastal zelo podobno kot Mark II. Nastal je zaradi vse večje popularnosti tankov. Tudi tank Mark III, ki se je uporabljal za urjenje. Ta tank je nastal po tanku Mark II, ki se je prav tako uporabljal za urjenje. Razlika med tema dvema tankoma je bila, da je bil Mark II bolj podoben Marku I. Mark III pa je bil predverzija tanka Mark IV, ki so ga razvijali takrat kot naslednika tanka Mark I. Podobno kot tank Mark II je bil Mark III skoraj neoborožen. Zadnja dva tanka Mark III sta bila uničena v drugi svetovni vojn.

Mark IV je bil tank britanske vojske v prvi svetovni vojni.Proizvodnja tankov Mark IV se je začela maja leta 1917. Skupno je bilo narejenih 1220 tankov. Od teh je bilo 420 tankov verzije Male, 595 tankov verzije Female in 205 nepoimenovanih verzij tanka Mark IV. Tanki so se prvič izkazali v bitki za Combrais 20. novembra 1917. Boj je načrtoval J. F. C. Fuller. 476 tankov je prebilo nemško bojno črto in naredilo premik, ki je bil večji kot prej v treh letih. Tanki so s prihodom tanka Mark IV postali bolj zanesljivi kot prej. Leta 1918 so na bojišča prišli nasledniki tega tanka Mark V.

Mark V je bil tank britanske vojske v prvi svetovni vojni. Prišel je kot zamenjava tanka Mark IV. Za razliko od tanka Mark IV ni temeljil na tanku Mark I in je bil zasnovan povsem na novo. Leta 1917 so se pojavili modernejši in zmogljivejši deli. Tank Mark V je dobil povsem nov motor, ki je bil od proizvajalca Ricardo. Ta mu je dal moč 150 hp, kar je bilo bistveno več od prejšnega modela. Različno od verzije je dosegel tudi največjo hitrost. Ta je bila med 4 in 7.5 kilometra na uro. Z rezervoarjem 432 litrov pa je bil doseg tanka 72 kilometrov. Novost tanka je bil tudi menjalnik. Predhodniki tanka Mark V so potrebovali štiri voznike. Nov sistem pa je potreboval le enega. Tako so se ostali trije lahko posvetili drugim nalogam potrebnim pri upravljanju tanka. Razmere za tankiste se niso nič spremenile. V nekaterih pogledih so bile še slabše. Zrak za hlajenje motorja ni prihajal od znotraj vendar od zunaj. To je prineslo veliko slabega zraka pomešanega s prahom. Kupola za strelce se je premaknila na streho tanka.

Do novembra 1917 je bilo naročenih 400 tankov. 200 jih je bilo različice Female, 200 pa različice Male. Prvi tank Mark V je bil narejen decembra 1917. Kasneje je bilo narejenih nekaj novih različic tega tanka.

Mark VI je bil eksperimetalni tank britanske vojske v prvi svetovni vojni.Britanci so si po prihodu tanka Mark I zastavili načrte za prihodnost. Tako so se odločili narediti dva prototipa. Eden je bil tank Mark V, ki naj bi bil naslednik tanka Mark IV. Naslednji prototip, tank Mark VI, pa naj bi bil povsem nov tank s predvidenim novim dizajnom. 13. julija 1917 sta bila oba tanka predstavljena v leseni obliki. Načrti za ta tank se niso ohranili do danes , ohranila se je le slika tega tanka. Mark VI ima od predhodnikov povsem različne dimenzije. Nosilcev za orožje ni več. V tank je nameščen 57 milimetrski top. Nameščen je bil spredaj. Iz ohranjenih opisov izvemo, da je voznikov prostor postavljen bistveno nazaj kot prej. Na vsaki strani je puškomitraljez. Prostor s posadko je ločen od motorja. Uporabljene so bil široke gosenice (75 cm).

Američani so se septembra 1917 odločili, da bodo opremili tankovske enote z najsodobnejšimi britanskimi tanki, ki so bili takrat Mark VI. Hoteli so naročiti 600 tankov Mark VI. Vendar so se kasneje raje lotili skupnega projekta izdelave tanka Mark VII. Tako so decembra 1917 preklicali naročilo. Zato ni bil narejen niti en tank Mark VI.

Mark VII je bil tank britanske vojske v prvi svetovni vojni.Po relativno uspešni vlogi tanka Mark I v prvi svetovni vojni je bilo naročenih 1220 teh tankov. To je pripomoglo k nadaljnemu razvoju tankov. Kmalu za tem so nastale nove različice, ki so bile Mark II in Mark III. Ta dva tanka sta bila namenjena urjenju tankistov. Mark III je bil namenjen za urjenje tankistov na novem tanku Mark IV, tank Mark II pa je bil narejen za urjenje tankistov za tank Mark I. Pet od tankov Mark II je bilo namenjeno testiranju novega menjalnika za tank Mark IV. Zaradi pregrevanja in drugih problemov so ta projekt upostili, vendar je bil ta "ubujen" oktobra 1917. Projekt sta nadaljaval brata Brown. Julija 1918 je bil narejen prototip tanka Mark VII. Razlike med tankom Mark II in tankom Mark VII so bile bolj tehnične narave. Tank Mark VII je imel zelo zahtevno zgrajen hidravlični menjalnik. Ta tank se je zelo pregreval, zato je bilo veliko pozornosti namenjeno hlajenju. Teh tankov je bilo naročenih 74 s katerimi so nameravali opremiti en bataljon. Vendar jih so bili do konca vojne narejeni le trije primerki. Po vojni so naročilo prekinili. Do danes se ni ohranil nobeden tank Mark VII.

Mark VIII ali Liberty je bil tank britanske vojske v prvi svetovni vojni.Zaradi prve svetovne vojne je bila Velika Britanija v velikih dolgovih. Na izboljšanje stanja so upali, ko so ZDA napovedale vojno Nemčiji (6. aprila 1917). Proizvajalci britanskih tankov so že skoraj poslali delegacijo, ki bi prepričala Američane, da začnejo s proizvodnjo britanskih tankov. Zadnji čas so se premislili in pustili Združene države Amerike, da naredijo prvi korak. Junija 1917 je bil narejen prvi pristop iz ameriške strani. Britance je presenetilo, ker je k njim pristopila vojna mornarica (US Navy) in ne kopenska vojska (US Army). Mornarica je želela imeti najboljše tanke za Korpus mornariške pehote Združenih držav Amerike. V tistem trenutku je bil najboljši tank Mark VI. Ker je bila ZDA zmožna proizvajati veliko boljše tanke, so jim Britanci predlagali, da sodelujejo pri kakšnem projektu, ki je še v razvoju. Američani so bili presenečeni nad britansko gostoljubnostjo in so poslali svojo ekipo inženirjev v Britanijo. H.W. Alden je bil izbran, da prisostvuje izdelovanju prve skice za nov tank. 3. oktobra 1917 je prispel v Britanijo, kjer je odkril, da je oblikovalec John G. Rackam večino dela že opravil.

Oktobra so se kopenska vojska ZDA odločile, da opremijo svojo vojsko s 600 tanki Mark VI. Kasneje je prišlo do spora med mornarico in kopensko vojsko, kar bi lahko imelo velik vpliv na Britanijo. Ustrašili so se predvsem prevelikih naročil, kar bi pomenilo manj razpoložljivih tankov za njihovo vojsko. Problem je rešil Albert Stern, ki je izdelal program z desetimi točkami. Program je vključeval tudi Francijo.

4. decembra 1917 so se zbrali oblikovalci, ki so potrdili tank. Kmalu za tem je tudi Churchill potrdil plan. Tega meseca se je ustavila proizvodnja tankov Mark VI. 19. januraja 1918 so Britanci in Američani podpisali pogodbo, ki je vključevala nakup 1500 tankov, ki bi morali biti dostavljeni do konca leta. Nato bi se proizvodnja povečala na 1200 tankov v mesecu. Oba cilja sta bila preambiciozno postavljena, saj niti eden ni bil izveden. Cena enega tanka je bila 5000 funtov.

Mark IX je bil tank britanske vojske v prvi svetovni vojni. To je bil prvi tank osredotočen samo na transportne naloge. Ta vrsta tankov je nastala zaradi obstreljevanja pehote s puškomitraljezi. To je bil glavni vzrok, da je nastal transportni tank, ki je nudil zavetje pehoti. Poleti leta 1917 je G.R. Rackham ukazal izdelavo tanka, ki bi prevažal pehoto. Septembra 1917 sta bila narejena prva dva prototipa. Tank je bil namenjen za transport ljudi in opreme. Naročenih je bilo 200 tankov, vendar so bili narejeni le trije.

Mark X je bil eksperimentalni tank britanske vojske v prvi svetovni vojni. Zaradi sodelovanja med Britanijo in ZDA so ukinili proizvodnjo tanka Mark VI. Britanci in Američani so začeli zelo obetaven projekt tanka Mark VIII. Pripravljen je bil tudi rezervni načrt v primeru, da se projekt tanka Mark VIII izjalovi. Tank bi lahko začeli takoj izdelovati in v primeru dolge vojne tudi izvažati. Ta projekt se je imenoval Mark X. O tem tanku je zelo malo znanega saj ni bil narejen noben primerek, niti lesen model tega tanka. Projekt je ostal samo na listu, ki se ni ohranil. Zaradi nenadnega konca prve svetovne vojne ni bilo več potrebe za rezervni projekt, zato ga niso nadaljevali. Mark X je bil zadnji v seriji Mark I.

Matilda Mk I (A11), Matilda I je bil britanski tank. Leta 1934 je general Hugh Elles izdal prošnjo za razvoj pehotnega tanka. Ta tank naj bi bil zelo dobro zaščiten, zelo dobro oborožen z puškomitraljezi in hitrost naj bi bila enaka pehotni. John Carden je bil vodilni človek pri oblikovanju. Prvi prototip je bil narejen septembra leta 1936. Aprila 1937 je bilo naročenih 60 tankov. Oblikovalci so ceno tanka znižali tako, da so uporabili že narejene dele iz drugih tankov. Tank je ostal v proizvodnji do leta 1940. Do takrat je bilo narejenih 140 primerkov.

Tank Matilda Mk I je sodeloval v bitki za Francijo.

Matilda Mk II (A12), Matilda II je bil britanski tank. Matilda II je bila narejena po tanku Matilda I. Naredili so jo bistveno večjo od svojega predhodnega tanka. Ta tank je bil kar več kot dvakrat težji od tanka Matilda I. Težo sta zvišala nov oklep, ter nova kupola, ki je sprejela kar tri člane posadke.

Matilda II se je sprva borila v bitki za Francijo leta 1940. Zaradi debeline oklepa se je v bojih izkazal za unčikovit bojni sistem. Proti nemškim in italijanskim tankom se je izkazala tudi v severni Afriki. V letih 1940 in 1941 se jo je prijel vzdevek "Queen of the Desert" (slovensko:Kraljica puščave). Zaradi prihajajoče konkurence, so tanke Matilda II kmalu umaknili iz uporabe. 1084 Matild so poslali sovjetksi zvezi, kjer so jih uporabili v začetnih fazah bitke za Moskvo.

Medium Mark A Whippet je bil tank britanske vojske.3. oktobra 1916 je William Tritton, oblikovalec tanka Mark I, predaval o tanku, ki je bil s svojo hitrostjo dopolnilo počasnejšim tankom. Predlagal je, da se na vsako gosenico postavi en motor. Vendar se je to kasneje izkazalo za zelo slabo idejo, saj je to pomenilo dva menjalnika, kar je povečalo stres na voznika in s tem so se pojavile mnoge mehanske okvare. Ta projekt je bil zelo dobro sprejet, zato so prototip končali že 3. februarja 1917. Ime prototipa pa je bilo "Tritton No. 2 Light Machine" ali "Tritton Chaser". Proizvodnja je potekala v podjetju Fosters & Co. Po predstavitvi tega tanka visokim politikom, ki so bili navdušeni nad hitrostjo (Mark I je dosegel hitrost 5 km/h, Whippet pa na dan demonstracije 11,5 km/h), so dobili naročilo za 200 tankov.

Medium Mark B je bil tank britanske vojske. Inžinir Walter Gordon Wilson in industrialist William Tritton sta sodelovala pri izgradnji prvega tanka na svetu Mark I. S končanim projektom se je Tritton lotil novega projekta Medium Mark A Whippet. Wilson je iz tega projekta izstopil, nakar je ta tank požel velik uspeh. Wilsonu je trdil, da bi sam naredil boljši tank, zato se je lotil projekta Medium Mark B. Nad njegovimi skicami je bil navdušen major Philip Johnson, zato so začeli graditi prototip. Ta se je gradil v Trittonovem podjetju Metropolitan Carriage and Waggon Company. Prototip je bil končan septembra 1918. Naročenih je bilo 450 tankov, vendar s koncem vojne se je število tankov ustavilo pri 45.

Medium Mark C je bil tank britanske vojske. Leta 1917 je William Tritton naredil tank Medium Mark A Whippet, ki je požel velik uspeh. To pa ni bilo všeč Walterju Gordonu Wilsonu, s katerim je sodeloval pri projektu Mark I, za nadaljne sodelovanje v projektu tanka Medium Mark A Whippet je raje izstopil. Gordon Wilson je trdil, da bi sam naredil boljši tank. Zato je leta 1918 naredil tank Medium Mark B, brez vednosti svojega sodelavca Williama Trittona. Ko se je ta zavedal njegovih namenov je naročil svojemu oblikovalcu Williamu Rigbyju, da naredi konkurenčni model. 19. aprila 1918 je vojska odobrila skice. Avgusta je bil narejen prvi prototip tanka. Naročenih jih je bilo 200, vendar s koncem vojne se je število ustavilo pri 36.

Medium Mark D je bil tank britanske vojske. To je bil zadnji britanski tank prve svetovne vojne. Projekt konstrukcije tanka se je začel oktobra leta 1918 in se končal tik pred koncem prve svetovne vojne. S koncem vojne se je proizvodnja vseh tankov končala. Tako je bilo tudi s tankom Medium Mark D. Narejen je bil le en tank leta 1920 za testiranje. Nekaj časa so ga videli kot britanski tank, ki bo igral veliko vlogo v povojnem obdobju. Vendar je bil zaradi veliko mehaničnih okvar projekt kmalu dokončno ukinjen. Pri gradnji nekaterih tankov po vojni so se zgledovali po Medium Mark D.