Florjan Lipuš

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Poizvedovanje za imenom

V svoji seminarski nalogi sem se ukvarjala z najnovejšim romanom koroškega Slovenca, Florjana Lipuša, Poizvedovanje za imenom. Ker je glavna literarna oseba ista kot v njegovem romanu iz leta 1972 Zmote dijaka Tjaža, sem romana med seboj v določenih pogledih primerjala. Ukvarjala sem se predvsem s problemom verskih zavodov moralnostjo katoliške cerkve, položajem maternega jezika na Koroškem ter pomenom imena za posameznika.

Ključne besede: Florjan Lipuš, Poizvedovanje za imenom, Zmote dijaka Tjaža, cerkev, avstrijska Koroška

Avtor[uredi]

Florjan Lipuš se je rodil leta 1937 v Lobniku pri Železni Kapli. V slovenskem prostoru je poznan predvsem kot eden najpomembnejših zamejskih pisateljev, ki se skozi svojo literaturo bori za pravice koroških Slovencev. Lipuš je kot ljubitelj jezika, ki nasprotuje klasičnemu kanonu, jezik razumel tudi kot sredstvo boja za obstoj koroških Slovencev v Avstriji. (Zupan Sosič 2004: 80) Osnovno šolo je obiskoval v Lepeni, nato pa odšel na gimnazijo na Plešivec, kjer je zaključil šolanje leta 1958. Želja, postati duhovnik, je po štirih letih študija v Celovcu usahnila. Opravljal je različne poklice, od pisarja, zavarovalničarja, vse do učitelja, do kamor mu je pomagal Valentin Inzko. Po končanem učiteljišču je učil v Lepeni pri Železni Kapli. V mladosti kot urednik internatskega glasila Kres, nato Mladja. Njegov opus je zelo raznolik, najdemo dramsko besedilo Mrtvo oznanilo (1963), kratkoprozna besedila, kot so Črtice mimogrede (1964), Zgodbe o čuših (1973), Jalov pelin (1985), Prošnji dan (1987), Stesnitev (1995), Sršeni (1997), najpomembnejši pa so njegovi romani: Zmote dijaka Tjaža (1972), Odstranitev moje vasi (1983), Srčne pege (1991), Boštjanov let (2003) ter najnovejše delo Poizvedovanje za imenom (2013). Leta 1975 je prejel nagrado Prešernovega sklada za knjigo proze Knjiga o čuših, leta 1995 kulturno nagrado dežele Koroške, 2002 je prejel častni križ za znanost in umetnost, čez dve leti, leta 2004, Prešernovo nagrado za svoj opus, istega leta je bil nominiran za nagrado kresnik, lepo pozneje, 2005, pa je bil na Dunaju odlikovan s častno nagrado za književnost. (Povzeto po: Florjan Lipuš. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 2007–2009. http://www.sazu.si/o-sazu/clani/florjan-lipus.html (Citirano 3. 11. 2013)

Obnova[uredi]

Roman Poizvedovanje za imenom pripoveduje o mladostniku Tjažu, ki šolske dneve preživlja v verskem zavodu. Mater so, ko je bil on še otrok, žandarji odpeljali, saj naj bi podpirala partizane, odpeljali so jo v koncentracijsko taborišče, oče pa se je kmalu zatem znova poročil. Tjaž je živel pri babici po materini strani, po njeni smrti pa pri drugi babici. V zavodu se Tjaž zamoti z raziskovanjem podstrešja, kjer najde pisalni stroj, na katerega pretipkava snov ur materinega jezika, ki ga imajo le dve uri na teden. Držal se je sam zase, najraje je hodil po pokopališčih ter na nagrobnikih iskal materino ime, saj le-ta ni bila nikjer uradno pokopana. Hotel je povrniti materino izgubljeno ime, tudi ko je oblast nekaj desetletij pozneje postavila spomenik za vse pozabljene, mu to ni bilo dovolj. Menil je, da bo s pomočjo materine znanke, ki je bila tudi v taborišču, izvedel kaj več o materi, saj oče o tem ni govoril. A sogovornica ni hotela znova vlačiti na plan strahov, ki jih je komaj potlačila in ukrotila. Avtor proti koncu izpostavi dogodek, pomemben za vse koroške Slovence, in sicer postavitev dvojezičnih krajevnih napisov. A Tjaž spozna, da je njegov materni jezik v okolju, v katerem živi, nepomemben oziroma je bil in vedno bo podrejen »zgornjemu« jeziku, nemščini. Tjaž svoje življenje zaključi s samomorom, »utrgal se je z vejice in se spustil proti tlem«. (Lipuš 2013: 63)

Predzgodba[uredi]

Podrobnejši oris Tjaževega življenja pred bivanjem v zavodu dobimo v romanu Zmote dijaka Tjaža, kjer nam pripovedovalec poročevalec, Tjažev sošolec, ki je od urada dobil nalogo popisati Tjaževo življenje po opravljenem samomoru, opisuje, kako je oče vse svoje življenje garal na poljih in v gozdu, nato pa se je moral odseliti, saj samotna kmetija ni mogla vzdrževati vseh otrok. Odšel je za hlapca na hubo, kjer je srečal Tjaževo mater. »/…/ prevzel oskrbovanje hube, pridno opravljal hubo, opravljal tudi deklo /…/.« (Lipuš 1972: 120) Tako se je začelo njuno skupno življenje, saj sta odšla na zakupno posestvo, kjer sta imela svoje gospodinjstvo, kmalu pa se jima je »/…/ pripetil Tjažek /…/.« (Lipuš 1972: 120) Živela sta garaško in trdo življenje, vse dokler oče ni moral v vojsko, mati pa je ostala pri svoji materi. Pri Tjaževih šestih letih so odpeljali še njo, o tem dogodku pa že piše v najnovejšem romanu.

Zaključek zgodbe[uredi]

V najnovejšem romanu avtor delo zaključi s Tjaževim skokom s stolpnice, opiše, kakšno je bilo truplo: »Ni se razletelo, je še vedno celo, čedno napravljeno, čevlji zloščeni, suknja z gumbi zapeta, ne razlikuje se od tistega zgoraj na ograji.« (Lipuš 2013: 63) Pove le, da je kot list, ki se je utrgal z drevesa in sedaj pada proti tlom. Na kratko opiše še usodo zavoda, ki ga je čas povozil, saj se je zopet povrnil v to, kar je bil: »/…/ konjušnica ali ovčja staja, kozjak.« (Lipuš 2013: 63) V Zmote dijaka Tjaža|Zmotah dijaka Tjaža pa bralec spremlja njegov pogreb, ki je prikazan groteskno, saj Tjaževa rakev noče v luknjo, zato so jo postavili na glavo, truplo se je prekucnilo na trebuh, zobje pa so se zagrizli v les. Poleg tega ravno v tem trenutku mimo pripelje vlak, natovorjen s kravami, ki glasno mukajo, nagovori na pogrebu so prazni, brez smisla. Prav tako je grotesken odnos pogrebcev do umrlega, ko pijejo in jejo v bližini mrtvaškega odra. Cerkvenega pogreba si Tjaž sploh ni zaslužil, saj si je sam stregel po svojem življenju, kar je proti pravilom cerkve. Toda dostojanstveniki zavoda niso želeli prevzeti odgovornosti za dijakovo smrt, zato so se za dobro podobo v očeh javnosti odločili organizirati pogreb, kjer bodo oprali svojo krivdo. Tjaževa smrt se nikogar ne dotakne, ničesar ne spremeni. Je enako nesmiselna kot njegovo življenje.

Problematika dela[uredi]

Izpostavila bi vprašanje obstoja slovenskega jezika na avstrijskem Koroškem. V romanu je nemščina poimenovana kot zgornji jezik, saj je na dvojezičnih krajevnih tablah vedno napisana zgoraj, pod njo pa se nahaja slovenščina, poimenovana kot spodnji jezik. Pripovedovalec opisuje namere zamejcev za postavitev dvojezičnih krajevnih tabel, a se jim poskus izjalovi, saj so table nasprotniki podrli, med podiranjem pa so jih spremljali žandarji. Nato so v nočnih akcijah, pomagali so si s šablonami, poimenovali vse vasi v svojem jeziku. Dejstvo je, da se za svoj jezik bori le peščica ljudi, tisti, ki imajo pred očmi jasen cilj, zagotoviti status slovenščini v prihodnosti. Najbolj boleč dogodek za Tjaža pa je bila vaška veselica, za katero je sprva mislil, da so jo ljudje priredili v čast končno postavljenim krajevnih dvojezičnim tablam, a spozna, da slavijo izid nove knjige, napisane v nemščini. Avtor namiguje na knjigo Angel pozabe, avtorice Maje Haderlap. Sedaj je vse v popolnem redu, knjiga je bila napisana ob pravem času in na pravem mestu. Zavrgla je svoje poreklo ter se preselila iz spodnjega jezika v zgornjega. Klavrno je spoznanje, da se ljudje prilagajajo, igrajo maškarado, pojejo hvalo nemščini, jeziku, v katerem so naše prednike tepli, jim vzeli svobodo, dom, ugled.

Viri in literatura[uredi]

Moderno v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj, 2004. 80.