Grmada v pristanu

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Boris PAHOR: Grmada v pristanu. Trst: Mladika, 2008. 269 str. Spremna beseda: Lavo Čermelj. (COBISS)

O avtorju[uredi]

Boris Pahor

O zbirki[uredi]

Zbirka je izšla že leta 1959 pod naslovom Kres v pristanu, leta 1972 pa kot Grmada v pristanu. Zbirka črtic in novel, ki je predstavljena v nadaljevanju, je izšla leta 2008 pri založbi Mladika. Razdeljena je na tri dele: v prvem delu je šest črtic in novel, v drugem delu pet odlomkov iz knjige Parnik trobi nji (Prekrščene knjige, Pianist z železnimi rokami, Kolački potujejo v temi, Znamenje višje kulture, Črna zaseda), tretji del pa vključuje štiri odlomke iz knjige Nomadi brez oaze (Triglav sredi peska, Na arabski obali, Popotnik pride v Afrike puščavo, Ta majhni trikotnik). Avtor je zbirko posvetil »vsem žrtvam fašizma, posebno obsojenim na smrt in tistim, ki so se rešili mučenja s samomorom ali bili ob zdrav razum.«

Prva svetovna vojna se je zaključila z rušitvijo avstro-ogrske monarhije. Velik del slovenskega ozemlja je bil osvobojen in je postal del novorojene države Srbov-Hrvatov-Slovencev. Trst, vsa Goriška in vsa Istra ter dobršen del Notranjske pa so bili z rapalsko pogodbo priključeni Italiji. Številne aretacije, odslovitve slovenskih uslužbencev iz državnih in drugih javnih služb pa so se začeli že v času vojaške okupacijske oblasti. Z nastopom fašističnega režima leta 1922 pa so vse zatiralne akcije proti Slovencem dobile zakonito osnovo. Začelo se je sistematično uničevanje vsega slovenskega.

Pisatelj je izbral resnične dogodke iz življenja primorskih in še bolj specifično tržaških Slovencev ter jih podal v leposlovni obliki, v kateri se živo odražata krajevno in časovno okolje. Boris Pahor je dogodke, kot so požig Narodnega doma v Trstu, zatiranje slovenskih šol in nasilno vsiljevanje italijanščine slovenskim otrokom, skrivni tečaji slovenskega jezika za srednješolce in učence osnovnih šol, prikazal, kakor jih je sam doživel kot otrok in mladostnik. Avtor je zbirko namenil predvsem sedanjemu rodu, ki je zrasel po drugi svetovni vojni. Lavo Čermelj v spremni besedi pravi, da »so epizode napisane tako, da jih vsak bralec bere z razumevanjem in čustvovanjem.«


Obnove zgodb[uredi]

Grmada v pristanu (približno 10.000 besed)

Olgica, Evka in Branko so s svojimi starši živeli v revnejšem delu Trsta. Nad njimi sta imela stanovanje mlada šivilja Mici in njen stric, ki je bil velik podpornik cesarja Franca Jožefa. Molil je iz nemškega molitvenika, v nemščini pa se je pogovarjal tudi z Mici, čeprav mesto ni bilo več pod oblastjo njegovega cesarja. Otroci so se hodili v zgornje stanovanje igrat in poslušat šiviljine pravljice, strica pa so se bali, saj je bil do svoje nečakinje pogosto nasilen. Nekega večera sta se Branko in Evka zunaj lovila z vrstniki, ko sta opazila, da je nebo nad hišami rdeče, v zraku pa je bil vonj po dimu. Prestrašena sta stekla domov, Mici pa jim je prišla povedat, da so fašisti zažgali Narodni dom, ki je bil kulturno središče tržaških Slovencev. Polili so ga z bencinom, vrata so zabili, da se ljudje niso mogli rešiti, gasilcem pa so onemogočali gašenje. Fašisti so plesali okoli goreče stavbe in se veselili. Otroci so se tega prizora še dolgo spominjali, tlačile so jih nočne more. Prišel je december, ko je sveti Miklavž obdaroval pridne otroke. Ker je bil Narodni dom požgan, je moralo obdarovanje potekati v drugi dvorani. Med razdeljevanjem daril so začeli po železnih zastorih razbijati italijanski fašisti. Vdrli so v dvorano, ljudi začeli pretepati in kričati. Mladi fašisti so se spravili tudi na slovensko šolo v Trstu. V razred so metali kamenje, učenci pa so se prestrašeni poskušali braniti. Z Gentilejevo šolsko reformo je prišel ukaz, da je konec slovenskih šol in morajo vsi otroci odslej obiskovati italijanske šole. Evka se je s prijateljem pogovarjala, da se bo preselil k svojemu očetu, ki je našel delo v Franciji. Pravi, da tam ne zažigajo hiš, tramvaji vozijo pod zemljo, fašisti jih ne bodo preganjali, njegovi materi pa bodo rekli madam.


Metulj na obešalniku (približno 1400 besed)

Tretješolka Julka je med šolskim odmorom skozi okno opazovala jambore, ki so nihali na morski gladini. V razredu je bilo glasno, otroci so se lovili in spuščali papirnata letala. Sošolec Marko je trdil, da zna Julka plavati le s pomočjo zračnice, Danilo pa jo je branil. Ker ga je Marko začel zasmehovati, da je zaljubljen v Julko, se je Danilo pomešal med ostale šolarje. Julka ga je skušala poklicati, naj pride k njej, v tem trenutku pa je v razredu zavladala tišina, saj je vstopil učitelj. Ker je slišal, da je Julka v italijanski šoli govorila slovensko, so morali šolarji tisočkrat napisati, da se v šoli govori le italijansko, Julko pa je učitelj za kite obesil na kavelj obešalnika.


Brodolom (približno 7800 besed)

Brankova starša, Štefan in Ivanka, sta na tržaški tržnici v vseh letnih časih prodajala tolminsko maslo. Dostavljal jima ga je tovorni avto, ki je pripeljal s Ponikev nad Mostom na Soči. Nekega poletnega dne so jima dostavili še zaboj masla več. Štefan je postal nejevoljen, saj se maslo poleti hitro topi in bo zato potreboval več ledu. Ker Ivanka ni najprej prodala masla s starejšim datumom, je začel na tržnici Štefan kričati nanjo in jo s tem zelo prizadel. Zakonca sta se veliko prepirala, saj je Štefana skrbelo zaradi Brankovih težav z italijanščino v šoli. Zaradi neznanja jezika je namreč moral ponavljati četrti razred, čeprav mu je šlo v slovenski šoli zelo dobro. Ivanka je predlagala, naj da sina za vajenca, Štefan pa se ni hotel vdati. Branko je moral za domačo nalogo opisati vihar in brodolom. Pri nalogi mu je pomagal oče, ki je bolje znal italijansko. Upal je, da mu naloge ne bo treba prebrati pred celim razredom, imel je hudo tremo, vendar je učitelj poklical tudi njega. Ker je v svojem spisu uporabil napačen italijanski glagol za potop parnika, se mu je začel cel razred smejati, izjema pa ni bil niti učitelj. Branko je bil žalosten, saj so vsi slovenski učitelji morali oditi iz Trsta in se ni imel h komu zateči, kljub temu pa se je zavedal, da ni sam, saj tudi oče ni podpiral italijanske šole in italijanskih učiteljev.


Rože za gobavca (približno 2600 besed)

Dogajanje je postavljeno v Gorico. Italijanski fašisti so ugrabili in mučili slovenskega zborovodjo Lojzeta Bratuža. Prisilili so ga, da je pil strojno olje. Prepeljan je bil v goriško bolnišnico, kjer se je boril za življenje, ob strani pa mu je stala njegova žena Ljubka Šorli, slovenska pesnica. Nekega večera so mu pod oknom fantje iz njegovega zbora zapeli rusko ponarodelo pesem, ki jo je Lojze Bratuž sam glasbeno priredil. Fantje se niso bali fašistov, ki so stražili po mestu, saj jih je vodila drznost, ki jo je rodil Bratužev pogum. Ta je za posledicami mučenja v goriški bolnišnici umrl. Njegovega trupla ni smel nihče videti, na pogreb pa so se zgrinjale množice. Žene in dekleta so podrle vrata mrtvašnice, da je bil zborovodja spet lahko med svojimi ljudmi. Pogovarjale so se, da je Bratuž tistega večera slišal pesem svojih fantov in rekel: »Meni pojejo fantje, meni pojejo.« Tudi na njegov grob ni smel nihče, stražili so ga fašisti. Kljub temu pa je bil poln rož in šopkov, ki so jih ljudje metali čez zid, naskrivaj in z razdalje kakor gobavcu.


Orient-Ekspres (približno 6200 besed)

Ema opisuje, kako je italijanska šola vplivala na njeno sestro Fani. Skupaj z njo in materjo so živele na Krasu. Njihova skromna gmajna je stala tik ob železnici. Spominja se, da sta se s sestro ponoči zbujali zaradi hrupa, ki ga je povzročal vlak Orient-Ekspres, ki je vozil od Londona do Carigrada. Vsi otroci so se morali v šoli učiti italijanščine, peti italijanske patriotske pesmi, pozdravljati s fašističnim pozdravom, vendar to na večino ni imelo velikega vpliva, saj so bili zvesti svojemu slovenskemu poreklu. Fani pa je udeležba na fašističnih povorkah popolnoma začarala. Do matere se je začela obnašati vzvišeno, družila se je z mladimi fašisti, začela veliko popivati in se prostaško obnašati. Ema si je zato želela proč, saj sestrinega obnašanja ni mogla več prenašati. Odšla je v Trst in stari Grkinji pomagala pri hišnih opravilih. Fani je zanosila in se poročila z Rudijem, ki je bil ravno tako navdušen nad italijanskim fašizmom. Nekega dne je stara Grkinja v časopisu prebrala novico, da sta Fani in Emina botra v bolnišnici, ker sta bili udeleženi v prometni nesreči. Iz gostilne so se namreč poročni svatje peljali pijani, prelomili so zapornice ob železnici, vanje pa je trčil vlak Orient-Ekspres. Fani in mati sta umrli, rešiti pa niso mogli niti Faninega še nerojenega otroka.


Nesluteno vprašanje (približno 14.000 besed)

Tržaška mladeniča, Milko in Srečko, sta se iz mesta umaknila v planine. Udeležila sta se praznika na Ojstrniku, kjer sta spoznala slovenski dekleti, Reziko in Jožico. Srečko je znal slovensko, saj je študiral v Padovi, kjer se je zbiralo veliko zavednih Slovencev. Zato se je z dekletoma pogovarjal v slovenščini, skupaj pa so se smejali Milku, ki je znal le italijansko. Ta je bil užaljen, ker so se ostali pogovarjali v prepovedanem jeziku, ki ga on ni znal. Srečko ga je na poti domov vprašal, kako je lahko antifašist, če ne podpira svobode govora. Milko se je kot majhen otrok z materjo pogovarjal v slovenščini, potem pa je pozabil na ta jezik. V njem se je začelo zastavljati vprašanje, če je Milko ali Emilio (it. Milko). Spraševal se je, če ni postal Milko v trenutku, ko je Reziki obljubil, da bo ob njunem naslednjem srečanju že znal slovensko. Po drugi strani pa so tuji profesorji, tuje knjige in tuja vzgoja naredili iz njega Emilia. Začne se zavedati, da so ga drugi oblikovali po lastni volji, on pa se jim kot majhen deček še ni mogel upirati, saj se ni zavedal, kaj se dogaja. Spominja se, da je v otroštvu bral časnik Dom in svet, s teto in stricem se je pogovarjal slovensko, stric pa se je hudomušno šalil na račun italijanskih fašistov. Spominja se tudi svojega deda, za katerega je bil vedno Milko in ne Emilio, in smrti svoje sestre Mimice, ki je umrla zaradi španske vročice. Mamo je vprašal, zakaj z njim ne govori več slovensko. Povedala mu je, da je poskušala, vendar ji je on odgovarjal samo še v italijanščini, odkar je začel hoditi v italijansko šolo. Rekla mu je, da se zdaj nihče več ne upira italijanski oblasti, saj vse obvladuje strah. On pa je odšel na hodnik, s stene snel Mussolinijevo sliko, materi pa naročil, naj se odslej z njim pogovarja le še v slovenščini.


Prekrščene knjige (približno 2700 besed)

Slovenski fantje in dekleta so imeli na Krnu in na Višarjah skrite sestanke in tečaje v slovenščini. Emo, sestro pokojne Fani, je Vera peljala v privatno šolo k uram slovenščine. Ure je vodil profesor Jože Kosovel. Dekle je občudovalo njegovo trdno vero, da se upira italijanskemu jeziku, ko ni videti nikakršnega upanja več. Ure slovenščine so bile običajno bolj slabo obiskane, ko pa je bil na eni izmed ur gost pisatelj France Bevk, je bila učilnica čisto polna. V središču mesta je tržaškim delavcem nekajkrat predaval tudi Ivan Cankar. Mladi so skupaj brali slovenske knjige, ki pa so lahko izšle le pod pogojem, da je bil na platnicah naslov v italijanskem jeziku. Tako je npr. na platnicah Bevkove knjige Mrtvi se vračajo pisalo Francesco Bevk: I morti ritornano. Kljub temu pa je bila poleg cerkvenih besedil to edina možnost za prebiranje slovenske besede. Emi se je zdelo hudo ponižanje, da se morajo dijaki v dvajsetem stoletju učiti slovenščine na skrivaj. Dragu pove svojo idejo, da bi se morali vsi skupaj upreti oblasti. On pa pravi, da smo narod, ki ima tradicijo večstoletnega podložništva v krvi. Kljub temu pa je mnenja, da je učenje slovenščine pomembno, saj bodo ti študentje v prihodnosti lahko vodili druge.


Pianist z železnimi rokami (približno 6000 besed)

Danilo je pripovedoval Emi, kako je edini možen način upora proti sili oblasti prav upor s silo. Žal mu je bilo, da se je moral človek ponižati na isto raven s tlačitelji in uporabljati enaka sredstva kot oni. Razlagal ji je namreč, kako je nesel kanto bencina, s katero so požgali šolo v slovenski vasi, kjer so želeli potujčiti slovenske otroke. Silo so uporabili tudi fantje, ki so z bombo uničili uredništvo tržaškega fašističnega lista Il Popolo di Trieste. Med sodnim procesom so fantje povedali, da jim je žal človeških žrtev, ne obžalujejo pa bombe, saj je časnik vsak dan zahteval uničenje Slovencev. Danilo je Emi prebiral odlomke iz Kosovela, med drugim iz pesmi Nokturno, kjer je omenjen pianist z železnimi rokami. Danilo občuduje Kosovela, ker se ne vda in se do konca bojuje za človeško dostojanstvo ter kliče k uporu. Emi je razlagal, da je bilo sredi 19. stoletja veliko slovenskih društev, listov in glasil. Italijansko ljudstvo se je takrat spraševalo, kaj bo z njimi, če bomo Slovenci takoj nadaljevali, zato je bil mnenja, da je za slovenski narod še vedno upanje in nam tudi italijanski fašizem ne bo prišel do živega. Povedal ji je, da so se z rapalsko pogodbo razpustila številna slovenska društva, šole, časniki, revije in mladinska društva. Po letu 1927, ko so fašisti prepovedali zadnje oblike slovenskega družabnega in kulturnega življenja, se je slovenska mladina začela sestajati po kraških jamah in vrhovih na Krasu. Povezali so se z organizacijami, ki so nastajale na jugoslovanskem ozemlju. Šlo je za tisočero mladih, ki se med seboj niso poznali, povezani pa so bili s strogimi pravili. Organizacija je dobila naziv T.I.G.R. (Trst, Istra, Gorica, Reka). Njihovi cilji so bili, da bodo neizprosni do tlačiteljev, povrnili bodo pogum in samozavest ponižanim ljudem in prebudili evropsko javnost. Med drugim so to dosegli z bombo v uredništvu Popola, zaradi česar pa so štiri člane na prvem tržaškem procesu obsodili na smrt.


Kolački potujejo v temi (približno 5000 besed)

Ema je z zdravnikom, doktorjem Pertotom, in s svojimi vrstniki na božični večer skrivaj tihotapila abecednike za slovenske otroke. Med drugimi so med otroke razdelili tudi abecednike Kolački. To je bila knjižica za najmlajše, ki jo je leta 1926 objavila goriška Mohorjeva družba. Pri razdeljevanju abecednikov so morali biti zelo pazljivi, saj so mesto nadzirali miličniki, ki so slišali za tihotapljenja, niso pa mogli najti krivcev. Nekega dne so se mladi dobili v plesni dvorani in se pogovarjali o uspešnosti akcij. Jadran je skozi okno opazoval enega od miličnikov, ki se je približeval njihovi dvorani. Ko je poskušal vstopiti, mu je Jadran povedal, da lahko vstopi le z vabilom, on pa mu je pokazal svojo izkaznico. Jadran ga je spustil v dvorano, vendar si miličnik ni mogel najti soplesalke, saj so ga vsa slovenska dekleta zavrnila. Kmalu je zapustil dvorano, Jadran pa je skozi okno opazil, da ni odšel, pač pa je stal spodaj pred vhodom. Najbrž jih je prišel nadzirat, ker je slišal za tihotapljenje slovenskih knjig, vendar v dvorani ni našel ničesar.


Znamenje višje kulture (približno 3700 besed)

Emo je prišel iskat eden od italijanskih fašistov in jo odpeljal na zaslišanje. Spraševali so jo o njenih vezah z Rikom, s katerim se je dobila le enkrat, njun sestanek pa je bil le izmenjava mnenj. Nato so jo zasliševali še o božičnih zavojih, ki so jih dobili slovenski otroci. Zanikala je svoje sodelovanje pri raznašanju abecednikov. Moški, ki jo je zasliševal, ji je rekel, da je slovenski jezik brez zgodovine, da v Italiji oblast določa, katere knjige bodo otroci brali. Ker mu je Ema ugovarjala, jo je po licu udaril z izvodom otroškega abecednika Kolački, ona pa ga je vprašala, če je to dejanje znamenje višje kulture, kateri naj bi se morali Slovenci podrediti. Moški je poklical svoje sodelavce, ki so jo odpeljali v ženski zapor, kjer je bila zaprta skupaj s prostitutkami. Kljub vsemu pa so ji pogum vlivali spomini na Danilovo mati ter Verina razglednica s podobo tržaških stojnic in čolnov. Spomnila se je na tržaško cerkev, kjer zavedni slovenski duhovnik vodi bogoslužje v slovenskem jeziku. Spraševala se je, če je Danilo ponosen nanjo ali ga je razočarala. Hkrati je razmišljala, kako okorna je bila ob njem, saj se mu niti enkrat ni približala, vedno jo je on prvi poiskal in jo objel. Zdaj pa čuti, da bi znala biti nežna in bi se mu lahko sproščeno približala.


Črna zaseda (približno 3500 besed)

Tudi v koprskem zavodu, kjer so vzgajali bodoče duhovnike, je bila slovenščina prepovedana, poleg nje pa tudi hrvaščina. Avtor pravi, da je bil črn talar cerkvenih dostojanstvenikov kot podaljšek fašistične črne uniforme, saj so podpirali fašistične ideje. Prepoved jezikov je potekala prikrito, saj je bila hrvaščina poleg nemščine uradno določen tuj jezik. Pouka hrvaščine pa dijaki niso jemali resno, saj ga v praksi niso smeli uporabljati. V najboljšem primeru jih je na rabo napačnega jezika cerkveni dostojanstvenik le opozoril, pogosto so zaradi tega ostali brez večerje, nekajkrat pa se je zgodilo tudi, da so bili dijaki deležni klofute. Proti zatiranju slovenske in hrvaške kulture se je boril škof Alojz Fogar. Zagovarjal je pravice pol milijona Slovencev in Hrvatov, ki so bili vključeni v italijansko državo. Ljudje so bili nad njim navdušeni, zato ga je ob vsakem njegovem nastopu v javnosti obkrožala straža pod pretvezo, da ga varuje, v resnici pa so ga hoteli držati čim dlje od ljudi. Ker to ni zaleglo, so ga poskušali ustaviti s fašističnimi napadi, vendar ga je nekdo o tem pravočasno obvestil. Cerkvenim dostojanstvenikom je škof Fogar povedal, da se bo proti neenakosti boril, čeprav ga bo to stalo njegovega naziva. Ko je imel podoben govor za goriške bogoslovce, je nekaj njegovih bogoslovcev neslo besedilo njegovega govora tržaškemu dnevniku. Tako sta ga napadla režim in hkrati njegovi podrejeni. Škof je tiste, ki so ga izdali, izključil, kljub temu pa je moral tudi sam kloniti pod močjo režima in se upokojiti. Dodeljen mu je bil častni naslov patraškega nadškofa, ravnatelju in monsignorju koprskega zavoda, ki sta dijake kaznovala za hrvaške in slovenske besede, je bila dodeljena administracija goriške nadškofije, izključeni bogoslovci pa so bili posvečeni v mašnike.


Triglav sredi peska (približno 2700 besed)

V afriški puščavi so bili slovenski, hrvaški in italijanski fantje skupaj del italijanske vojske. Jožko je razlagal hrvaškemu mladeniču Dolginu, kakšna je njegova domovina. Pripovedoval mu je o Triglavu, dolinah, živini v planinah in o tem, kako težko je kositi travo na strmih pobočjih. Slovenski fantje so peli pesmi, ki so bile všeč tudi italijanskim vojakom. Med drugim so zapeli pesem Oj Triglav moj dom. Dolgin si Triglava ni znal predstavljati, saj tako visokih gora še ni videl, poznal ga je samo po Jožkovih pripovedih. Bojan je v žepu nosil Prešernovo knjižico. Prijel jo je v roke in ob petju pomislil, da ljudi, ki imajo v sebi takšno pesem in moč, ni mogoče uničiti.


Na arabski obali (približno 4400 besed)

Ko so vojaki prišli do majhnega zaliva, so se razveselili morja. Neučakano so slačili prepoteno uniformo in sezuvali čevlje, da bi se lahko umili. Ko so na plaži ležali na kupu morske trave, sta se jim približala še dva vojaka. Eden od njiju je prihajal s Tolminske. Ostalim je pripovedoval, kako so Italijani na Krnu postavili spomenik padlim italijanskim alpincem, odkritje je potekalo 16. junija 1922. Vanj je le nekaj dni zatem udarila strela, oblasti pa so pastirje v planini pod Krnom obtožile sabotaže. Fašisti so zato požgali župnišče in cerkev v Drežnici, cerkev v Starem selu, v Kobaridu so razbili spomenik skladatelja Hrabroslava (Andreja) Volariča, pastirje pa so mučili. Na razpravi so odvetniki zahtevali preiskavo, ali so naredili poškodbe na spomeniku ljudje ali strela. Na dan, ko bi moral inženir to preučiti, je bil vrh Krna zavit v meglo, zato je prišel le do Kožljaka. Tako je na Krn pogledal kar od tam, eno uro daleč in skozi gosto meglo, ter se prepričal, da so spomenik poškodovale človeške roke. Povedal jim je tudi o Juriševiću, ki so ga po krivem obtožili, da je poškodoval drevo, ki je bilo vsajeno v čast Mussolinijevemu bratu. Odpeljali so ga v zapor, kjer je za posledicami mučenja umrl, njegovi materi pa tega niso sporočili. Stražnik je rekel, da se oblast nima časa brigati za slovenskega psa. Bojan se je spomnil Marte iz Baške grape, ki mu je nekoč poklonila nagelj, fant pa mu je rekel, da je to njegova sestrična.


Popotnik pride v Afrike puščavo (približno 1800 besed)

Bojan se je čutil povezanega z arabsko zemljo, spominjala ga je na Kras. Kakor slovenska zemlja ima tudi arabska pravico do svobode. Prejel je pismo Edvarda Kocbeka, ki piše o tem, kako Slovenci začenjamo čutiti važnost in neizprosnost zgodovinskega dogajanja. Pismo zaključuje z omembo svoje hišne pomočnice, ki je Tržačanka, da bi potrdil svojo povezanost z usodo odrezanega dela Primorske. Bojan se spominja, kako je Edvard v svojem uvodniku revije Dejanje pozival Slovence, da moramo samozavestno stopiti v zgodovino in odločati o sebi. Bojan in Mali prebirata Prešernove Sonete nesreče, med katerimi je tudi sonet Popotnik pride v Afrike puščavo. Ugotavljata, da je ta sonet Prešeren napisal pred sto leti, a ga lahko bereta, kot bi ga napisal v tem obdobju. Pravita, da je ravno zato velik pesnik. Čeprav Mali prihaja s Hrvaške, meni, da je napisan v njihovem skupnem jeziku, saj so Slovenci in Hrvati en skupen narod Slavenci.


Ta majhni trikotnik (približno 2800 besed)

Bojan in Mali sta se pogovarjala o Arabcih. Mali je videl le njihovo zaostalost in jih zato gledal zviška. Bojan pa se je spraševal, če ni bolje biti zaostal in živeti v votlinah, kljub temu pa govoriti svoj jezik in biti ponosen nanj, kakor da si kulturen Evropejec, pa moraš zatajiti svoj jezik potem, ko ti fašisti požgejo kulturne domove. Bojanu se je približal arabski deček po imenu Ahmed, ki je prodajal pijačo. Zapletla sta se v pogovor, saj je Ahmed znal italijansko, Bojan pa nekaj arabskih besed. Dečka je zato zanimalo, če je bil kdaj na Turškem, saj je njegova izgovorjava zelo dobra, hkrati pa ga je zanimalo, kje je njegova domovina. Bojan mu je na zemljevidu pokazal Libijo, Sredozemsko in Jadransko morje, Ahmed pa je sam pokazal na istrski zaliv in rekel: »Tukaj ste vi, ta majhni trikotnik.« Bojan je takrat pomislil na vse ljudi, ki imajo skupno usodo. Vsi na vseh koncih sveta slutijo eden o drugem vse in so si bratje v pričakovanju in v upanju.

Odmevi v javnosti[uredi]

Mladi za prihodnost in Mladi Slovenske skupnosti so v šolskem letu 2011/12 razpisali prvi literarni natečaj Grmada v pristanu. Rdeča nit tega natečaja je bila dvajsetletnica samostojne države Slovenije. V šolskem letu 2012/13 pa je bil razpisan še drugi natečaj, ki se je osredotočil na stoletnico rojstva pisatelja Borisa Pahorja. Cilja sta bila ovrednotenje slovenskega jezika in pisane besede ter ponuditi mladim možnost, da povedo svoje mnenje o perečih problematikah. Boris Pahor je po koncu natečaja vodil komisijo štirih profesorjev slovenščine na srednjih šolah, ki je na koncu izbrala zmagovalce.

Bojan Štih je v Naši sodobnosti zapisal, da Pahorjev Kres v pristanu (1959) zajema snov iz pisateljevega čustvenega in patriotskega odnosa do rodnega mesta v zalivu. Pahor pripoveduje z iskreno in preprosto besedo o tegobnem ter mračnem životarjenju v Trstu od prve svetovne vojne do srede 30. let dvajsetega stoletja. Štih pravi, da se je pisatelj z veliko čustveno prizadetostjo ukvarjal s tržaško snovjo, da bi z njo vplival na svoje rojake in jim krepil vero v njihovo nacionalno samobitnost. V zbirki sta se izrazili pisateljeva ljubezen in navezanost na domači kraj, prav tako pa je očitno njegovo sovraštvo do črnih srajc (fašistov), ki so po primorskih mestih razreševale kompleks lastne manjvrednosti. Štih meni, da je pisateljska tendenca v tej knjigi dvignjena s preproste politične ravni na višjo, človeško pomembnejšo razsežnost. Pisatelj se tako ukvarja s problemom odpora in prilagoditve, s katerim se je moral spopasti vsakdo na tržaškem ozemlju. Osebe so zato prepričljivo orisane in tudi človeško zanimive. Ob teh zgodbah tudi zahtevnejši bralec ne bo ostal hladen in neprizadet.

O zbirki Grmada v pristanu iz leta 1972 je Martin Jevnikar leto po njenem izidu v Mladiki zapisal, da iz novel in odlomkov žari pisateljev svet, ki je zdaj brezskrben, poln sonca in morja, potem pa mračen in grozoten ob požigu Narodnega doma v Trstu in ob mukah z učenjem italijanščine, ki je nenadoma zamenjala materinščino. S to knjigo je še bolj poudarjena Pahorjeva tržaška problematika, ki je tu bolj zgoščena in urejena, da ustvarja verno sliko tistih časov in razmer. Jevnikar pravi, da je ena izmed Pahorjevih slovstvenih posebnosti njegovo hkratno oblikovanje iz osebnih doživetij in iz zgodovinskih podatkov, pisateljev jezik pa ne gre vedno po ustaljenih slovničnih pravilih.

Viri in literatura[uredi]

Viri

Boris Pahor: Grmada v pristanu. Trst: Mladika, 2008. (COBISS)

Literatura

Bojan Štih: Med knjigami - Na rob Pahorjevega Kresa v pristanu. Naša sodobnost 8/8-9 (1960). 843–848.

Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (nadaljevanje). Mladika 17/2 (1973). 37.