Hoja po trnjevih poteh

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search
Hoja po trnjevih poteh  
Avtor Jože Krajnc
Država Slovenija
Jezik slovenščina
Založnik Grafika Gracer, Celje
Datum izida 2001
Subjekt pripovedništvo
Žanr kratka proza
Vrsta medija Knjiga
Št. strani 239 strani
Klasifikacija
ISBN 961-90724-2-1
Predmetne oznake ljubezen, vojna,kmečko življenje, trpljenje, boj za preživetje

Hoja po trnjevih poteh (COBISS) je avtobiografska kmečka povest v treh delih avtorja Jožeta Krajnca. Izšla je leta 2001 pri založbi Grafika Gracer v Celju.

O avtorju[uredi]

Jože Krajnc

O povesti[uredi]

Uredil in oceno je napisal Anton Gričnik. Avtorja je označil za »preprostega kmečkega očeta«. S »preprostim« je mislil nadarjenega, razgledanega, poglobljenega, občutljivega in za svoje okolje dovzetnega človeka, ki ni imel možnosti za nadaljnje šolanje. Povest, Gričnik pravi morda bolje roman, je razdeljena na tri dele: Mlada leta, Zopet v objemu domačije, V varnem pristanu. Vsi trije deli so med seboj tematsko povezani, da zgodba nemoteno teče naprej. Dogaja se v tipičnem kmečkem okolju pred drugo svetovno vojno in po njej. V povesti so zajete številne stvari iz avtorjevega življenja. Bralcem je želel posredovati nekaj svoje kmečke modrosti in spregovoriti o prejšnjih, mnogo težjih časih, v katerih je človek pokazal trdnost in ogromno volje do življenja. Vojna je bila za ljudi, še posebno za mlade, velika preizkušnja. Ta povest v treh delih pripoveduje o življenju mladega kmeta, navezanega na zemljo, zaradi katere mora veliko pretrpeti, da jo ohrani in obdrži. Povest je spomin na preteklost, na domače običaje, dogodke in kraje, na lepe trenutke, na ljubezen, na družino in na ljudi, ki jih ni več, ker jih je pogubila vojna. Gričnik pravi, da povest temelji na podlagi stvarnega življenja, ne pa zgolj na pisateljski domišljiji. Je stvaritev podeželskega kmeta, ki ni visoko izobražen, zato je pripovedovanje po svoje še več vredno. Začuti se stvarni realizem, ker opisuje življenje takšno, kakršno je bilo. Izredno lepi so opisi narave in okolja. Pisanje je dokaj preprosto, brez kakšnih posebnih ovinkov in zapletov. Avtor je tudi pesnik, kar se opazi pri bogatem jeziku. Misli in besede kar letijo iz njega. Velikokrat se ponavlja, vendar to bralca ne moti, saj si tako stvari še bolje zapomni. Stil pripovedovanja je starinski, neizpiljeni, najdemo veliko arhaičnih in narečnih izrazov. Ob branju bodo starejši obujali spomine na preteklost, mladi pa bodo lahko občudovali možatega in poštenega mladeniča Lipeta, ki je vztrajal na svoji trnovi poti.

Obnove[uredi]

Prvi del: MADA LETA (približno 32640 besed)

V prvem delu spoznamo glavnega junaka Poljanškovega Lipeta. Rad hodi na sprehode v hribe nasproti Pohorja. S prijateljem Alešem sta se na enem takem sprehodu prvič pogovarjala o dekletih. Oba sta bila zaljubljena v dekleti, s katerima nista mogla biti. Ker so bili pri Poljanškovih zelo revni, si je Lipe hotel najti službo v mestu, vendar ga niso hoteli nikjer sprejeti. Nato si je našel službo na žagi. Doma so se po očetovi smrti dogovorili, da bo Lipe podedoval kmetijo, in poskrbel za brate in sestre, ki bodo ostali doma, ko se vrne z vojaščine. Lipe je hotel na cvetno nedeljo Katki podariti pomarančo, ampak ker je ni bilo, jo je dal njeni sestri, naj ji izroči. Eno noč je prišel trkati pod njeno okno, a ona se ni hotela oglasiti, ker ga ni marala. Aleš ga je povabil s seboj na kmetijo na bregu, kamor je rad zahajal, ker so bili tam dobri ljudje. Tam je Lipe spoznal Lenko, ki pa je bila že oddana Branku. Naklonjenost pa ni bila samo z njegove strani, ampak je prihajala tudi z njene. Vendar sta se trudila, da tega drugi še posebno Branko ne bi opazili. Do Lipeta je močna čustva gojila tudi sosedova Zinka, ki je redkokdaj prišla na veselice, ker ji doma niso pustili. Vsako nedeljo sta z Alešem zahajala v to družbo in Lipetovo mati je skrbelo, da ne bi sin zašel na grešna pota. Približeval se je odhod k vojakom. In Lipe se je moral posloviti od doma in dobre družbe. Za slovo mu je Lenka na skrivaj podarila šopek in obljubila, da ga bo počakala, dokler se ne vrne. Kmalu je Hitler napadel Jugoslavijo in veliko ljudi je bilo odpeljanih v taborišča. Ko je bilo konec vojne, fantov ni bilo od nikoder domov, zato se je Lenka poročila s partizanom Janezom, da bo preskrbljena. V zakonu pa ni bila srečna.


Drugi del: ZOPET V OBJEMU DOMAČIJE (približno 28560 besed)

V drugem delu se Lipe vrne domov iz vojne. Bil je ves navdušen, ker je znova videl domačo vas. Vesel je bil domačih še posebno matere, ki ga je nestrpno čakala. Bil je poln zagona, kako bo znova na noge postavil kmetijo in se poročil z Lenko. Posebno se je razveselil obiska prijatelja Aleša. Vendar mu je ta povedal slabo novico, da se je Lenka poročila z drugim. Hudo mu je bilo, ker je vojna vzela njegova najboljša leta in onemogočila, da bi se poročil z Lenko. Zatopil se je v delo, da bi obnovil kmetijo. Zelo ga je prizadelo, ko je umrla mati. Kmalu mu je še Aleš povedal, da se bo poročil in Lipe se je zavedal, da bo izgubil najboljšega prijatelja. Nekega dne je v mestu na sodišču srečal lepo dekle, ki ji je bilo ime Danica. Prišel je k njej vasovat, vendar je bil neprijetno presenečen. Bila je razvajena in lena zato je zgubil zanimanje zanjo. Vpletel se je tudi v politiko in izvolili so ga za predsednika krajevnega ljudskega odbora. Včlanil se je tudi v dramsko skupino, ker ga je igranje na odru veselilo. Kmet Trpnik, ki je bil pomemben odbornik, ga je hotel poročiti s svojo hčerko Minko, vendar se Lipe ni zanimal zanjo. Zaljubljen je bil v Zoro, katero je spoznal na igrskih vajah. Vendar je bila zaljubljena v njegovega prijatelja Tinčeta, ki si je kasneje izbral drugo, ampak Lipe ni več hotel Zore, ker je vedel, da ni zaljubljena vanj. Zopet si je našel delo na žagi, kjer je opazil Lucijo, ki mu je takoj padla v oči. Luciji Lipe ni bil všeč, ker je čakala, da jo bo zasnubil bogat kmet iz doline. Med tem časom so zgradili zadružni dom in na otvoritvi, je srečal Katkino sestro Vido. Postala mu je všeč in jo je začel osvajati, ampak je bila Vida zaljubljena v Francija in ga je čakala, da jo bo zasnubil, zato je Lipeta zavrnila. Čez nekaj časa so se dogovorili še za eno odrsko uprizoritev in na vajah sta se Vida in Lucija skušali približati Lipetu. Vida ga je hotela imeti za rezervo, ker Franci ni kazal posebnega zanimanja za njo. Lucija je tudi spoznala, da bogati kmet ne bo prišel po njo. Tako sta obe iskali njegovo pozornost. Z Lucijo ni hotel biti, ker se je grdo obnašala do njega in zvedel je, kaj naj bi ona govorila o njem. Vidi je dal priložnost, ker je bila iskrena in dobrega srca, čeprav ni bila vajena dela na kmetiji. Oba sta vedela, da ona Francija in on Lenke, ne bosta čisto pozabila, vendar sta se po dolgih pripravah vseeno poročila.


Tretji del: V VARNEM PRISTANU (približno 24480 besed)

V tretjem delu opazujemo Lipetovo skupno življenje z njegovo ženo Vido. Lipe se je zelo trudil in opravil marsikatera dela namesto nje, da bi bila srečna. Vida se je tega zavedala in skušala je pripomoči po svojih zmožnostih. Ljudje so ju ogovarjali, da jima skupno življenje ne bo šlo in bo kmetija propadla, ker Vida ni vajena trdega dela. Vendar sta s skupnimi močmi dokazala nasprotno. V zakonu je prišlo do nesporazumov, še posebno ko je Lipeta dvakrat ogoljufala kmetijska zadruga. Bili so prijatelji z Lucijo in Mirom. Vendar je bilo Luciji vedno žal, da ni za moža vzela Lipeta, ko je imela priložnost. Vida in Lipe sta obnovila hleve kupila kosilnico in zgradila novo hišo. Imela sta štiri otroke, vendar jima je ena hčerka umrla. Nekega dne ga je obiskal tudi stari prijatelj Aleš, ki se je ponudil v pomoč pri gradnji hiše. Lipe je upal, da bo njegovo kmetijo prevzel najmlajši sin Lojze. Starejša dva sta se izšolala in odšla živet v mesto. Vendar so mladi v tem času zelo neradi prevzeli delo na kmetiji. Lojze se je najprej upiral, ker nobeno dekle ni hotelo priti na kmetijo in tudi Vida ni bila najbolj navdušena, da bi njen sin garal na zemlji, kakor sta onadva z možem. Vendar Lipe ni hotel dopustiti, da bi kmetija in s tem vso njegovo delo in delo prednikov, prišlo v tuje roke. Ko je Lojze kupil prvi avto so se odpeljali na izlet na Pohorje. Tam je Lojze spoznal Dorico, ki mu je postala všeč. Izkazalo se je, da je Dorica Lenkina hčerka. Skupaj so preživeli dan. Lojze in Dorica sta se zelo ujela, ker je Dorica imela rada živali in zemljo. Veselilo jo je delo na kmetiji. Tako sta se Lipetov sin Lojze in Lenkina hčerka Dorica poročila in prevzela kmetijo.


Viri[uredi]

Jože Krajnc: Hoja po trnjevih poteh: povest v treh delih. Celje: Grafika Gracer, 2001.

Literatura[uredi]

Anton Gričnik: Jože Krajnc: Hoja po trnjevih poteh: povest v treh delih. Celje: Grafika Gracer, 2001: 230-236.