Jani Virk

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Jani Virk: Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim. Ljubljana: Študentska založba, 2012 (COBISS)


O avtorju[uredi]

Jani Virk se je rodil 4. marca 1962 v Ljubljani. Obiskoval je srednjo športno gimnazijo v Ljubljani in bil hkrati član državne mladinske smučarske reprezentance. Nato je študiral nemški jezik in primerjalno književnost in kot študent opravljal delo smučarskega učitelja in športnega novinarja. Med letoma 1988 in 1989 je bil glavni urednik revije Literatura, kasneje pa še urednik Slovenca. Njegovo življenje je zelo povezano tudi z Radiem in televizijo Slovenija, saj je bil tam najprej glavni urednik, kasneje urednik kulturnih oddaj, leta 1997 je nastopil s položajem urednika dokumentarnih oddaj, od leta 2005 pa je odgovorni urednik kulturnih in umetniških programov. Poleg tega dokončuje doktorsko delo o srednjeveških arhetipih, ki jih lahko najdemo v epu Parzival, v literaturi in filmu zadnjih desetletjih. Jani Virk piše pesmi, romane, kratko prozo, eseje, scenarije (po njegovi predlogi je Radio in televizija Slovenija posnela televizijski film Vaški učitelj) in je hkrati tudi prevajalec nemške literature. Za zbirko kratke proze Preskok je leta 1987 dobil nagrado zlata ptica, za zbirko Pogled na Tyro Brache leta 1999 nagrado Prešernovega sklada ter bil leta 1996 in 2005 nominiran za nagrado kresnik. Do danes je zdal sedem romanov, pesniško zbirko, zbirko esejev in pet zbirk kratke proze; Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim (2012), Pogled na Tyro Brache (1998), Moški nad prepadom (1994), Vrata in druge zgodbe (1991), Preskok (1987).

O zbirki[uredi]

Delo Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim je bilo izdano v sklopu zbirke Zapisani v Ptuj, ki je nastala v sodelovanju z Mariborom in Evropsko Unijo, saj je bilo mesto leta 2012 označeno za Evropsko prestolnico kulture. Poleg Virkovega dela so v zbirki izšli še romani Mihe Remca Mitrejin koder, Zdenka Kodriča Nebotičnik in Ferija Lainščka Orkester za poljube.

Obnove poglavij[uredi]

Vitez odhaja, pa ne v boj; 1204, Ptujski grad Viljema, glavnega protagonista, spoznamo, ko na Ptujskem gradu zre v daljavo in prevprašuje misli o križarskih vojnah, ki so že opustošile Konstantinopel, takratnje najbolj bogato mesto, ter se posledično sprašuje o obstoju in pomenu Boga. Poda se na pot do doma, nato pa naprej v samostan Žiče in v Rogatec na viteški turnir, kjer mora po graščakovem navodilu poiskati frankovskega ljubezenskega pevca Wolframa iz Eschenbacha in ga pripeljati na grad. Ob odhodu Viljemu v varni razdalji sledita dva grajska odposlanca. Ob prihodu domov izvemo, da njegova hiša stoji na ozemlju svobodnega posestnika Svetlina, ki je leta 1199 s svojo vojsko pomagal Frideriku v boju z Ogri, zato mu je graščak v zahvalo ponudil posest, na kateri so nato živeli vsi Svetlinovi sorodniki z družinami ter cerkev z irskim duhovnikom Alderikom.

Ime ji je Lepa Prvi del zgodbe je izražen v prvoosebnem pripovedovalcu Lepe, ki opisuje lepoto svojega moža Viljema, ko ga zagleda ob prihodu domov. Spominja se trenutka pred dvanajstimi leti, ko ga je prvič videla kot ujetnika Friderikove vojske in ga potem vsak dan hodila v ječo oskrbovat. Pred Viljemom je bila že zaročena, vendar pa je ženin umrl v boju z Ogri. Zaradi žalosti jo je njen stric Svetlin poslal na grad z namenom, da bi se naučila grajskega načina življenja. Vendar je Lepa pogrešala naravo, zato je velikokrat zahajala v gozd, znala je z rokami ujeti ribo, z lokom ubiti divjad, njena najimenitnejša sposobnost pa je bilo zdravilstvo. Pripoved se nato presvetli na sedanjost, k Viljemu ob prihodu do domače hiše nasproti pride Svetlin, najmlajša hčerka ter oba sina, Lepa pa varuški zada, naj otroke odpelje po vasi, sama pa se z lepotičenjem pripravi na prihod moža. Popoldne gre Viljem najprej do duhovnika, ki je edina oseba, s katero lahko govori angleško, nato pa gre z Lepo do svojega posestva, kamor se nameravajo preseliti, ko Viljem konča s službovanjem na gradu. V hiši odpre najpomembnejši element, veliko okovano skrinjo, iz katere potegne knjigo in več papirjev.

Oči na preži, nož v telesu Lepa ponoči, ob sijaju lune, po golem telesu maže mlada dekleta z vasi z medom. Nato se najprej uležejo na lanene ponjave, potem pa lanena semena s telesa shranijo v leseno posodo, da bodo iz njih spekle kruh za svoje može, s katerim bodo okrepile medsebojno ljubezen. Ob pogledu na njih se Viljem spomni pogovora z Lepo o krščanskem in poganskem Bogu in njunem soglasju, da Lepa priznava krščanskega, vendar se vseeno drži nekaterih poganskih vrednot. Izza grmovja pa dogajanje opazujeta tudi dva Friderikova vojščaka, Harwig in Sigfrid, ki imata nalogo opisati Bertholdu, bodoči vodji vojaške posadke, grešnosti Viljema in njegove Lepe. Ob pogledu na mladenke se v njima prebudi spolna sla, ki ju večkrat napelje k temu, da bi napadla kakšno od mladenk. Sigfrid se spomni, da si je nekoč, ko je Lepa še živela na dvoru, želel jo vzeti na silo, vendar ga je ta pobila na tla in mu razpraskala obraz. Ko se dekleta v vrsti odpravijo proti vasi, zadnje dekle izostane in ko v grmovju urinira, jo napadeta vojščaka in najprej posilita, nato pa še ubijeta in odvlečeta globoko v gozd.

Daleč od ljudi, blizu Bogu Viljem med dežjem jaha proti Žičam in si zaradi nevarnosti strel sleče železno srajco in jo skrije v duplino drevesa. V samostanu najprej preda graščakovo pismo priorju, nato pa zaprosi za pergament in kakšno knjigo. Prior mu očita, da je grešno, če zapisuje kaj drugega kot Božje besede in da bi bilo za njegovo družino bolje, če bi porabljeni denar za pergament raje porabil za nakup živine. Po kosilu k Viljemu pride samostanski menih Peter, ki je njegov dolgoletni prijatelj. Spoznala sta se v Oxfordu, kjer sta najprej študirala, nato pa skupaj odšla še v Pariz. Kmalu sta začela opuščati vsakodnevno učenje, začela sta se učiti kockarstva in uživati v nočnem življenju. Neke noči pa sta v pijanskem prepiru iz mostu vrgla v Seno študenta iz Pikardije, ki je utonil. Zaradi teže umora na svoji vesti sta zapustila Anglijo. Peter je postal menih najprej v Withamu, kjer je zaslovel po svoji lepi pisavi, nato pa si zaradi amoralnosti kralja Ivana Brez zemlje, ki se je poročil z osemletno deklico, ni želel več ostati v takšni deželi, zato je prestopil v Žiče. Viljem pa je odšel v križarske vojne, saj je papež v zameno za vstop obljubljal popolno odpustitev grehov. Bojeval se je v Palestini, Izraelu, v Sveto deželo je pospremil romarje, zato mu je templjarski senešal začel zaupati in ga je pošiljal do različnih zakladnikov v Pariz, London in druga evropska mesta, prenašal je sporočila in denar ... Ko je bil na svoji tretji takšni misiji namenjen v London, nato pa z majhnim predmetom v skrinjici (s svetim gralom) nadalje namenjen v Pariz, je v spremstvu Riharda Levjesrčnega prispel do Benetk, tam pa doživel brodolom in kasneje na Koroškem še ujetništvo, ki ga je pahnilo v ječo Friderika Ptujskega. Ko po kosilu k Viljemu pride Peter, mu ta zgolj pove, da prepisuje Guiga Kartuzijana nato pa oddide, zato Viljem čuti, da sta se takrat videla zadnjič.

Friderik, gospod Ptujski, razbije vrč Na Ptujskem gradu je potekalo družinsko snidenje. Friderik je povabil vse tri svoje brate, Otona, Arnolda in Henrika in zaradi združene celotne družine je Friderik občutil veselje. Kmalu pa je njegovo veselje prekinil pogovor med bratoma duhovnikoma (Arnoldom in Henrikom), ki sta se pogovarjala o vedno večji nevarnosti katarov in da naj bi bila naslednja križarska vojna usmerjena prav proti njim, saj skupaj z meščani razjedajo krščansko vero. Ob pogovoru se je Friderik spomnil, da je Betrthold večkrat za katara označil Viljema. Pot njegovega spomina je nato nanesel na dogodek, ko je prvič ugledal Viljema, ko je hotel s svojimi vojaki v Brežah zajeti Riharda Levjesrčnega, a mu je to za las spodletelo. V ujetništvo je nato vzel njegove spremljevalce, da bi zanje dobil visoko odškodnino, a z razliko od svojih soujetnikov Viljem pod obleko ni imel templjarske halje, ampak navadno raševinasto srajco. Prav zato ga čez nekaj mesecev niso predali salzburškemu škofu, ki je spraševal po ujetem templjarju. Po vrnitvi iz spominov nazaj v resničnost je Friderik začel brata spraševati, po čem lahko prepozna katara. Arnold mu odgovori, da pesnijo in pišejo, a ne verskih spisov. Zato Friderik k sebi pokliče Bertholda, ki mu pove, da tudi Viljem v svoji hiši večkrat nekaj piše, zato v jezi vrže vrč ob tla.

Voda, ki ni navadna voda Viljem skupaj s Svetlinovima sinovoma, Vitinom in Radinom, ki se želita pomeriti na viteškem turnirju, jezdi proti Rogatcu. Skupaj gredo do čudežnega potoka, ki ima po poganskem verovanju pod sabo zakopano več plasti zlata in da njegova voda v človeku sproži čudežno energijo, studenec pa varujeta dva starca, ki živita v votlini nad njem in ki ju oskrbuje deset mladih deklet, ki svoje življenje usmerijo v nabiranje zdravilnih rastlin v naravi. Viljem ob uživanjem v naravi pomisli na svojo angleško domovino in rodno okrožje Wiltshire in si zaželi, da bi ga pred smrtjo še enkrat videl, čeprav ve, da to ni mogoče.

Turnir v Rogatcu V Rogatec je prišlo veliko ljudi; trgovci, čarodejci, glasbeniki, akrobati, na ogled so postavili afroameričanko, največ mladih fantov pa je privabila novica, da se Zofija, ena od grajskih hčera želi možiti. Viljem postavi šotor, nato pa se sprehodi do bojišča in občuduje lepoto Zofije. Ko ugotovi, da to poleg njega počne še nekaj fantov okoli njega, ga postane sram, zato poišče Vitina in Radina ter njunemu prijatelju Dobreju pokaže vojaški trik, s katerim bo lahko premagal največjega in najmočnejšega borca na turnirju.

Nastop ljubezenskega pevca Na Rogaškem gradu poteka veselica in vse poteka ob pričakovanju nastopa ljubezenskega pevca Wolframa iz Esenbacha. Ob koncu plesa v dvorano zakoraka Wolfram in napeto čaka, da v dvorani postane poplna tišina. Šele takrat začne pripovedovati in navduši tako ženske kot moške. Na začetku je Viljem do njega ravnodušen, ko pa začne pripovedovati zgodbo Parcevala ali Romana o iskanju grala Chretiena iz Troyesa, se mu zdi kot da Wolfram pripoveduje njegovo lastno zgodbo. Po koncu recitala se v dvorani zopet začne ples, Viljem pa ogovori pesnika in ga povabi na Ptujski grad. Ta se upira, saj želi iti domov in videti svojo družino, vendar mu Viljem obljubi bogato plačilo, zato pesnik sprejme ponudbo. Wolfram se začudi nad Viljemovim znanjem branja in ko izve, da se je izobraževal v Oxfordu, takoj začuti do njega naklonjenost. Novonastalo prijateljstvo poplakneta z veliko dozo vina in se kot zadnja odpravita spat.

Ptujska gospa reši moža telesnih in duševnih muk Ker je imel Friderik že tri dni grozne bolečine v trebuhu in ker mu grajski kaplan pri tem ni mogel nič več pomagati, je Friderikova žena poiskala Lepo, da bi ga pozdravila. Friderik je na začetku dvomil v pravilnost te odločitve, saj je mislil, da mu bo njeno zdravljenje prineslo prekletstvo. Prepričan je bil, da je Lepa poganka in katarka ter da zato prinaša zlo, vendar pa je bila njegova bolečina v trebuhu močnejša od njegovih prepričanj. Žena ga spomni, da je prav Lepa zaslužna za to, da je po porodih preživela in prav Viljem tisti, ki je ob njegovi odsotnosti branil grad ter da je Berthold zgolj lisjak, ki mu meša misli. Ko je po treh dneh Friderik ozdravel, se je zahvalil kaplanu in ženi ter opustil misel, da sta Viljem in Lepa katarja.

Novo prijateljstvo Viljem se je skupaj z Radinom on Vitinom, ki sta na turnirju doživela poraz, ter Wolfranom vračal domov. Med potjo ž se Viljem in Wolfram neprestanoma pogovarjata, med njima je zraslo prijateljstvo, vseeno pa Viljem prijatelju ne pove čisto vseh resnic svojega življenja, saj želi te napisati zgolj v svojo knjigo. Med potjo naredijo ovinek do čudežnega studenca, da bi Wolfram nekega dne opisal njegovo čarobnost v svojih delih, a ker začne močno deževati, se odločijo, da poskusijo najti čudežno votlino, v kateri živita starca z desetimi mladimi ženskami. Ko pridejo do jame, vidijo na ležiščih iz vejevja ležati dva starca s prosojno kožo. Enega hrani mlada ženska, drugemu starcu pa rano oskrbuje še ena mlada ženska. Viljem si pripravi ležišče v sosedni jami, Wolfram pa zaradi čudežnosti prizora ponoči ne more spati, zato vstane in občuduje nenavadno svetlobo, ki prihaja iz sosednje jame.

Pajkova mreža, lepljiva in gosta Ko je Bertholdova vojska naredila obhod po mejnem območju, je naletela na truplo Jelene. Sigfrid je živčen stopil do trupla in lagal, da so to zagotovo naredili Ogri ter da se jim je treba maščevati. Bertholdu je bilo vseeno za truplo, Jeleno so spravili na vozila in pripeljali v vas, tam pa je Svetlinu očital, naj vaščani bolj pazijo na svoja dekleta. Lepa prepozna Sigfrida in začuti, da stoji za Jelenim umorom ter skupaj s Svetlinom ugotavljata, da Bethold ni dober človek ter da umora niso zagrešili Ogri. V Lepi se vzbudi občutek krivde, da po končanem obredu ni Jeleno in ostala dekleta pospremila do vasi.

Pero, ki oživlja, kar je pod sabo pokopal čas Viljem je zjutraj, po naporni poti z Rogatca, začel pisati svojo knjigo in se tako miselno prestavil v čas, ko se je odločil, da bo postal templjar. Ko se mu je pridružil Wolfram sta začela pregledovati Viljemove knjige. Wolfram je bil nad njihovim številom izjemno presenečen, saj je na marsikaterem gradu našel manj knjig, kot jih ima Viljem spravljene v svoji leseni skrinji. Svojega dela, v katerem želi popisati svoje življenje, Viljem ni želel pokazati prijatelju, saj še njegova žena ni vedela za vse njegove skrivnosti. S tem razlogom začne lažno pripovedovati prijatelju, da si je knjigo, ki je ostala v skrinji, sposodil od nekega duhovnika, kateremu je obljubil, da je ne bo nikomur pokazal. Hkrati Viljem pomisli, kako vraževerno ni še nobenega obrabljenega peresa vrgel stran, saj je vsak zapisal del njegovega življenja, zato tudi ni pustil, da bi se peresa ali njegovega meča dotaknil kdo drug, niti Wolfram. Ko začne Wolfram na glas brati eno izmed knjig, Viljem skozi okno opazuje utrujeno Lepino hojo, saj je prejšnji dan plesala posmrtne plese za Jeleno, in posluša lajež psov, ki vohajo Bertholdove služabnike, ki izza grmovja skrivaj opazujejo dogajanje.

Hajdina, kjer skušnjava prežene domotožje ... Viljem in Wolfram sta se odpravila na poročno slavje dveh parov v Hajdino. Na poti je bil pesnik navdušen nad pokrajino, Viljemu je neprestano zastavljal vprašanja in si želel vsako podrobnost vtisniti v spomin, vseeno pa je občutil domotožje. Na travniku, ki je bilo pripravljeno za poročno slavje, je bilo postavljenih veliko stojnic, ob strani so stali berači, norci, prišli so ptujski meščani in veliko grajskih gospodičen, ki so želele v živo videti slavnega ljubezenkega pesnika Wolframa. Ta je skupaj z Viljemom odkril stojnico s pivom, kjer sta se skupaj z ostalo hrano in pijačo pogovarjala o vprašanju Boga in božjega nauka, kot so ga predstavljali duhovniki, Wolfram je opisoval svoj domači kraj in družino, pripovedoval anekdote s svojih potovanj, čez čas pa mu je Viljem priznal, da je bila tista knjiga, ki je ostala v skrinji, v resnici knjiga o njegovem življenju. Wolfrem ga potolaži, da je to že na začetku vedel, hrati pa v svojem opojnem stanju v Viljemu vidi Parzivala. Ko Viljem za mizo omaga, Wolfrem stopi do Heme, grajske gospodične, ki si ni želela priti na slavje, temveč je hotela dan preživeti na lovu za sokoli. Ogovori jo z verzom Abelarda, vendar pa Hema zanalašč ne razume njegovih metafor in ga osmeši.

Pridigar pod grajskim hribom Friderik se je skupaj z Bertholdom odpravil na pridigo znanega nemškega pridigarja v gozd, saj je bil zaradi svoje bolezni in grešnih dogodkov na poročnem slavju željan poslušati božje besede. Pridigar je dobičkonosneže označil kot Jude, ki kristjanom kradejo majhne otroke in iz njihovih lobanj pijejo kri, obsodil je dogajanje na poročnem slavju in za vse udeležene odredil pekel, duhovnika, ki je dovolil ples na cerkvenem dvorišču pa posvaril, da ga kmalu čaka božja kazen. Na koncu pa je dejal, da lahko vse grehe še popravijo, zato je Friderik to razumel kot priložnost, da svoje grehe popravi s tem, da uniči katarja Viljema.

Od doma, proti domu ... Lepa Viljemu na domačem posestvu čisti rano na glavi, saj je prejšnji dan na poročnem slavju padel, Wolfram pa poleg njega obuja spomine na Hajdino in grajsko gospodično Hemo. Viljem Lepi občjubi, da se bo kmalu za stalno preselil k njej in končal službovanje na Friderikovem gradu, nato pa v njenem naročju zaspi in sanja moreče sanje o svojem življenju. Lepa razmišlja, da si že dolgo ni tako podrobno ogledovala svojega moža in se spomni dneva, ko je prijahal k njej in jo prosil, naj ga čaka, ter ji podaril prstan.

Viljem odjaha in najde, česar ni iskal Celotno dogajanje pred Viljemovo domačijo sta spremljala Friderikova odposlanca, Hartwig in Sigfrid, ki sta v vsem videla hudičevo delovanje. Viljem se je opoldne poslovil od družine in obljubil, da gre še zadnjič na Ptujski grad, nato pa je z Wolframom odšel do gradu. Tam je vrvelo od navdušenja zaradi prihoda pesnika in Viljem ga je pospremil v grajsko dvorano, nato pa odjahal do skrivališča na Koroškem, kjer je skrival denar, da bi z njim poplačal pesnika, in skrinjico, zavito v templarski plašč. V varni razdalji za njim pa ga je zasledovalo sedem Friderikovih vojakov. Na poti je razmišljal o svojem dvojnem življenju, o tem, ki ga je živel preden je spoznal Lepo in kasneje in še enkrat ugotovil, da mora dokončati svojo knjigo. Ko je v votlini našel svoj denar in ko se je želel odpraviti nazaj proti gradu, se mu je zazdelo, da je v gozdu videl odblesk ščita. Nekaj časa je skrit opazoval dogajanje v gozdu in uvidel, da ga čaka zaseda. Odločil se je, da s seboj vzame denar in skrinjico ter odide do konja, da čim hitreje odjaha. To mu je tudi uspelo in do večera je jahal, nato pa je blizu Ptujskega gradu najprej puščica zletela v njegovega konja, nato pa še vanj. V enem izmed napadalcev je prepoznal Hartwiga, želel ga je prisiliti, da pove, kdo ga je poslal, vendar je bilo že prepozno, zato ga je ubil. V Viljema sta prileteli še dve puščici, zato se je odločil, da bo prečkal Dravo, vendar pa je v reki omagal in utonil, njegov meč in skrivnostna škatlica pa sta potonila na dno. Hkrati z njegovo smrtjo je zgorela tudi njegova domačija, katere požig je zanetil Sigfrid, Wolfram pa se je ravnokar prebudil v objemu grajske gospodične Heme.

Viri in literatura[uredi]

Viri

Jani VIRK:Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim. Ljubljana: Študentska založba, 2012. (COBISS)