Japonske novele

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Alma KARLIN: Japonske novele. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2006. 119 str. Spremna beseda Jerneje Jezernik na koncu knjige. (COBISS)


O avtorju[uredi]

Glej članek o Almi Karlin.

O zbirki[uredi]

Knjiga je izšla leta 2006 v Celju pri založbi Celjska Mohorjeva družba. 68 strani dolgo delo obsega štiri novele: O Joni san, Za nebeškim čuvajem, Tokinoye in Materina pesem, spremno besedo zanj pa je napisala Jerneja Jezernik in jo najdemo na koncu knjige.

V ospredju pisateljičinega zanimanja so ženski liki, katerih usode med seboj literarno prepleta. Dobro je razberljiv tudi takratni nezavidljivi položaj japonskih žensk. Vidna je njena sposobnost vživljanja v mentaliteto Japoncev. Avtorica je imela veliko zmožnost dojemanja vzhodnjaških religij (prevladujejo nauki razsvetljenega Bude, na katerega se še dandanes obračajo Japonci, kadar potrebujejo tolažbo, nasvet ali pomoč). Pripovedovalec je v vseh štirih novelah tretjeosebni.

Obnove posameznih zgodb[uredi]

  • O Joni san (približno 3825 besed)

O Jamavaki san se po več letih napornega študija v Evropi vrača domov na japonsko podeželje. Na domovino so ga vezali običaji, ljubezen ter spomini na brezskrbna in srečna otroška leta. Najprej sreča skupino prijaznih kmetov, ki mu ponudijo zeleni čaj in mu odstopijo del svoje skromne malice. Ko Jamavaki nadaljuje svojo pot, se vedno bolj zaveda svoje drugačnosti. Jamavaki doživlja narodnostno in osebno identitetno krizo, postaja zmeden in razdvojen. Na poti v rodno vasico se ustavi še v mali čajnici, kjer sreča bivša sošolca. Popolnoma pa ga potre novica, da je pri porodu kot soproga drugega moškega umrla njegova mladostna ljubezen O Joni san. Ko Jamavaki končno prispe v rodno vas, ga mati najprej ljubeče sprejme ter umije v očiščevalni kadi. Po spoznanju, da je njegova ljubeča mati že precej ostarela in utrujena od skrbi, zavestno sprejme tradicionalno japonsko moško vlogo in svoji materi ter bodoči ženi, sestri umrle O Joni san, postane gospod in gospodar.

  • Za nebeškim čuvajem (približno 4696 besed)

Novela se dogaja na obrobju tokijske četrti v bližini templja, posvečenega budistični boginji usmiljenja. V tempelj prihajajo različni ljudje, ki prinašajo darove in molijo. Osrednji lik v tej noveli je ostareli budistični duhovnik, ki duhovno in moralno usmerja druge literarne osebe v noveli. Najprej v tempelj vstopi ribič iz tokijske četrti in duhovniku pove, da sta mu v neurju umrla oba sinova. Takoj za njim vstopi ošabna in domišljava gospa Vatanabe, da bi prosila za srečo svojih petih sinov. Istočasno pride tudi vdova trgovca Jamota, ki je brez otrok in se počuti krivo ter nesrečno. Gospa Vatanabe se mladi vdovi začne posmehovati, zato jo budistični duhovnik opozori na njeno objestnost. Čez nekaj dni v tempelj pride gejša, ki je zaradi nadaljnjega opravljanja poklica prisiljena v tempelj oddati svojega komaj rojenega otroka. Ko duhovnik sliši izpoved obupane gejše, se v hipu odloči, da bo malega otročička dal mladi vdovi trgovca Jamota. Vdova je neizmerno vesela in duhovniku neznansko hvaležna.

  • Tokinoye (približno 624 besed)

Tokinoye je mlada plemkinja, ki jo doleti kruta usoda. Medtem ko premišljuje o lastni ujetosti v usodo, jo ogovori dvorni dostojanstvenik in jo vpraša, zakaj je tako žalostna. Tokinoye mu pove, da je neznansko osamljena in razočarana. Sita je moževega varanja in taščinih poniževanj ter žalitev. Tokinoye se je prisiljena sprijazniti s svojo usodo in po stričevih nasvetih se trdno odloči, da bo vzgojo sinov prepustila možu, sama pa bo poskrbela za vodenje njihovega duha in duše.

  • Materina pesem (približno 1382 besed)

O Čo san nekega mirnega večera ziba svoje dete in opazuje valove Tihega oceana. Otroku poje lepo pesem, v mislih pa razmišlja o očetu svojega otroka. Med petjem se materi začnejo prikazovati čudne podobe in otrok kar naenkrat umre. O Čo san začne glasno jokati. Glasne krike sliši njena mati in takoj steče k njej. Pove ji, da je otrok umrl zato, ker si je zanj želela veliko, toda ničesar koristnega. O Čo san si je želela, da bi sin postal voditelj in slavni vojskovodja. Mati ji pojasni, da so bile te želje nesmiselne in da bi morala hči prositi, da postane modrec.

Motivno-tematska analiza[uredi]

V prvi noveli pisateljica v ospredje postavi ljubezensko zgodbo med Joni san in Jamavakijem. Zelo jasno pa se enkrat močneje, drugič spet bolj spravljivo izrisuje kriza narodnostne in osebne identitete prav zaradi sobivanja dveh različnih kultur. Razpravljalni (samo)dialogi vsebujejo tudi kritično noto do Zahoda, medtem ko so do Dežele vzhajajočega sonca prizanesljivi ter razumevajoči.

V drugi noveli je glavni junak ostareli budistični duhovnik, ki deluje kot razsvetljena avtoriteta in moralno usmerja druge osebe v zgodbi: gejšo, ki v tempelj prinese komaj rojenega otroka, naduto japonsko mater s petimi sinovi in vdovo brez potomcev, ki se počuti nesrečno.

V noveli Tokinoye je predstavljena kruta usoda japonske žene, ki prenaša moževo varanje, taščina poniževanja in poskuse vojaške vzgoje svojih sinov.

Zadnja novela prikazuje materino bolečino in neznansko trpljenje ob smrti ljubljenega otroka.

Glavni motivi: nesrečna ljubezen, kriza osebne identitete, usoda gejš, materina bolečina ob smrti otroka, samoodpovedovanje in trpljenje japonskih žena.

Jezikovno-slogovna analiza[uredi]

Kot v spremni besedi piše Jerneja Jezernik, je Alma Karlin povzela japonski način vljudnega in gostobesednega govorjenja ter njihovo frazeologijo. Odprla se je njihovim jezikovnim posebnostim (vidno pri lastnih imenih), načinu vzhodnjaškega mišljenja, globini njihovega verovanja in starodavne kulture. Vidna je značilna zgradba lastnih imen, npr. Jamavaki san. San je vljudnostna pripona, zlasti pri nagovoru, ki se dodaja tako moškemu kot tudi ženskemu imenu. V novelah najdemo tudi veliko fraz, kot so:

  • Želodec je kot kašča, ki razpada, kadar je prazna;
  • Prazna košara nima varnega dna;
  • Sočutje Bude je neizmerno.

Knjiga je opremljena z risbami japonskih motivov.

Viri in literatura[uredi]

Viri[uredi]

  • Alma KARLIN: Japonske novele. Celjska Mohorjeva družba, 2006. (COBISS)