Jutro, proga in pes

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

O avtorju[uredi]

Tamara Doneva

O zbirki[uredi]

Zbirka novel Jutro, proga in pes je izšla v samozaložbi leta 1997 v Ljubljani. Nima nobenega predgovora, napisana je na 101 strani, obsega približno 22.300 besed, vsebuje 5 novel.


Ab ovo (približno 5700 besed)

Zgodba se začne s pripovedovalčevim razmišljanjem, kako bi bilo vse drugače, če ne bi tistega dne odprl vrat. Njegovo življenje se namreč ne bi tako zasukalo, kot se je. Vrat pa ne bi bil odprl, če bi imel pokvarjen zvonec. Pokvarila bi ga lahko soseda Basilova, ki je lavor poln vode zlila na moža, ker je na skrivaj zahajal h gospe Nataliji. Vendar je voda zvonec za las zgrešila. Druga stvar, ki bi mu onemogočila zasuk življenja, je bil klic prijatelja Arthurja, ki ga povabi na kavo, vendar ga pripovedovalec zavrne z izgovorom, da mora doma veliko postoriti. Tretjič, zasuku življenja bi se lahko izognil, če bi sprejel prijateljevo povabilo na odprtje razstave, ampak ga je pripovedovalec prav tako zavrnil, saj na razstavi ni hotel srečati Garvika. Ta mu je pred časom posodil vrtno kosilnico, vendar je še ni dobil nazaj. Nato pa je pozvonilo in pred vrati je stala ženska, ki se je predstavila kot usoda. Prišla je z namenom, da nekaj spremeni. Medtem ko pripovedovalec razmišlja, kako bi bilo dobro, če bi storil, česar ni (vrnil kosilnico ali se srečal s prijateljema), mu usoda pokaže varianto: Garvik pride k pripovedovalcu in zahteva kosilnico nazaj. Kar naenkrat Garvik ni več Garvik, temveč ščurek. Pripovedovalec s kladivom udari po njem, da se razmaže. Takrat pride na obisk Arthur. Ker usoda zmede pripovedovalca, ta ni več prepričan, ali je Arthur videl mrtvega Garvika ali mrtvega ščurka. Koga od njiju je zares ubil, bo izvedel šele zvečer, ko bodo prijatelji prišli na igro taroka. Začne se spraševati, ali so vse skupaj (tudi telefonski pogovor z Arthurjem in Bartom) bile samo halucinacije. Ves nemiren čaka na večer, ko končno Bart, Arthur in Garvik pridejo na tarok. Ko vidi Garvika, se umiri.

Oda čakanju (približno 2000 besed)

Tihar Tokajev je mož, ki si želi samote. V resnici nima časa za nobenga, saj je polno zaposlen s – čakanjem. Čakati čakanega in čakati čakanje je bilo zanj vsakdanje opravilo. Nepomembno je, kdo je objekt čakanja, pomembno je le čakanje samo. Objekt se je določal spotoma, včasih takoj na začetku, včasih šele na koncu, včasih pa je bil nedoločljiv. Ob tem pa so lahko na sceno prihajali nepredvideni objekti čakanja, ki so včasih Tiharju Tokajevu pokvarili projekt. Nekega določenega dne je Tihar čakal, objekt čakanja pa je bil določen. Pismonoša. Pismonoši bi se utegnili pripetiti dogodki, ki bi zelo vplivali na celoten izid procesa čakanja. Tako Tihar, medtem ko čaka, predvideva pot in usodo pismonoše in si sproti izmišljuje potek dogodkov; pismonošo bi na poti ustavila gospa Gerberjeva in ga povabila na kozarček, pismonoša pa bi se, ker ga rad srkne, povabilu odzval. Ona bi začela pripovedovati tragično zgodbo o dnevu, ko sta z možem odšla na jezero, tam pa se je zgodila nesreča: sosedov deček se je utopil, gospodu Gerberju, ki je dečka hotel rešiti, je v roki ostal le ovratnik ubogega mladeniča. Ovratnik je gospa pospravila, sedaj pa bi ga želela pokazati pismonoši, zato stopi po lestev, da bi se povzpela na podstrešje. Ker je stara in ne more več plezati, bi ji pismonoša, kljub temu, da je že malce opit, priskočil na pomoč. Ko bi bil pismonša visoko na lestvi, bi se gospa Gerberjeva spomnila, da sploh ne ve, kaj ta lestev počne sredi hodnika in da jo je treba pospraviti na svoje mesto. Nato bi z vso silo spodmaknila lestev in pismonoša bi zaradi padca na tla umrl. Njegova žena bi bila od tega tako prizadeta, da bi bila primorana iti v psihiatrično ustanovo, skrb za osirotele otroke pa bi prevzela babica. Življenje bi kljub temu teklo naprej in zdelo bi se, da pismonoša ni nikoli živel.

Večerja približno 2600 besed)

Leda ima migreno, zato hoče pripovedovalec iti ven. Leda ga napade, zakaj ob težkih trenutkih nikoli ne skrbi zanjo, ji ne pomaga omiliti bolečin in da nikoli ne prevzame nikakršne odgovornosti. Vmes v njun pogovor je vložena zgodba o roži. Namreč, omenjeni par je od prijateljev Filipa in Nere, ki sta se selila v hišo, dobil rožo, vendar zanjo ni bilo nikomur prav pretirano mar, čeprav roža zahteva le vodo enkrat na teden. Rožo sta zalivala, kadar sta se pač spomnila nanjo. Pripovedovalec torej ostane doma, ker na obisk prideta Filip in Nera. Ta dva opazita, da njuna roža ni bila zalita. Ni njima všeč niti prostor, kjer roža stoji. Pravzaprav jima sploh ni všeč, da za rožo ni poskrbljeno. Vsi štirje sedijo za mizo in se pogovarjajo o vsakdanjih stvareh; malo o rožah, o avtomobilih, posojilih. Leda čez čas pripravi prigrizek, nekakšno solato z zelenjavo. Ko gosta pojesta, se z banalnim izgovorom poslovita. Leda nima več migrene, ta obisk jo je spravil v dobro voljo. Kako? Gostoma je namreč servirala rožo.

Projekt (približno 9500 besed)

V noveli se po odstavkih izmenjujeta 2 zgodbi. V prvi, krajši, prvoosebni pripovedovalec pripoveduje o obisku kina, kjer si je že drugič ogledal isti film. Čas, v katerem se je zgodba dogajala, je nekje v zimi. Drugo zgodbo o Gustavu in Uli pripoveduje tretjeosebni pripovedovalec. Gustav in Ula sta par že nekaj let. Njuni dnevi ne minejo brez prepirov. Ona bi se rada pogovorila, a njemu do tega ni, raje se zapre v sobo ali odide ven. Ko se vrne, je videti vse v najlepšem redu. Gustav ima rad jutra, saj prinašajo nove možnosti novih poskusov za zvezo, a se najde malenkost, ki to pokvari. Nekega dne gresta na sprehod do slapa. Vse je dobro, le da Gustav naenkrat vidi Ulino truplo, kako izginja v penečih se vrtincih vode. Umoril jo je. Zaradi tega se znajde pred odvetnikom, vendar zaradi zblojenosti ne ve, kaj se dogaja. Ničesar ne razume. Vmes je vnešena pravljica, ki jo Gustav sanja in ga Ula prosi, naj ne bo Gustav. Če mu bo uspelo, bo njegova, vendar Gustavu ne uspe, zato mu Ula še ene možnosti ne da

Piknik ali Kako vi pravite temu (približno 2500 besed)

V noveli imamo 3 protagoniste: Filomeno v eksistencialni krizi, vendar pozitivnimi idejami, Hedvigo, nezadovoljno zaradi lastne neaktivnosti, in Ludviga, ki si samo želi priti na cilj. Ta cilj je vsem trem isti, tj. piknik. Filomena in Hedviga ne vesta točno, kam ju pot vodi, pri čemer Filomena potovanje sprejema kot nujno pot do višjega cilja, Hedviga pa od potovanja ničesar ne pričakuje in do cilja ne goji posebnih odnosov. Ludvig prav tako nima osmišljenega cilja, vendar je njegova pot pozitivno naravnana. Na poti, na kateri ni nobenih oznak, postaneta Hedviga in Ludvig lačna. K temu pripomore tudi vročina, ki je čedalje močnejša. Hedviga lakoto doživlja kot muko in zanjo išče takojšnjo rešitev, medtem ko Ludvig lakoto zaznava zgolj kot neprijeten občutek, ki je del poti. V daljavi nato zagledata neko belo stvar, za katero mislita, da je ovca. Že načrtujeta, kako jo bosta ubila in pojedla, ko se zavesta, da pred njima stoji Filomena, ki jima je ves čas prihajala naproti. Ko Ludvig vidi, da Filomena govori, je trdno odločen, da je ne bo ubil, kaj šele jedel, Hedviga pa ga kljub temu nagovarja h groznemu dejanju.

Avtorica ponudi 2 zaključka: v prvem se Hedviga vzdrži lakote in vsi trije nadaljujejo po svoji poti, v drugem pa strela z neba zadane Filomeno, ta se speče, Hedviga in Ludvig pa jo pojesta.