Korak čez

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Magdalena Cundrič: Korak čez : [zbirka črtic]. Jesenice: Založba Žetev, 2003. 78.str http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?ukaz=DISP&id=2133213364584704&rec=19&sid=2


O avtorici[uredi]

Magdalena Cundrič je slovenska pisateljica in profesorica. Rodila se je 5. januarja leta 1946 na Bledu. Na Filozofski fakulteti je študirala angleški in nemški jezik, na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru pa zunanjo trgovino. Več kot 30 let je bila zaposlena kot profesorica angleškega in nemškega jezika na Gimnaziji Jesenice, kjer je bila v letih 2002 in 2003 tudi ravnateljica. Sedaj je upokojena in živi na Jesenicah. Poročena je s slovenskim pesnikom, pisateljem, dramatikom, slikarjem in profesorjem slovenskega jezika Valentinom Cundričem. V zakonu sta se jima rodili 2 hčerki, Monika in Andreja.

Prvi roman z naslovom Ambis je izdala leta 1986 pri Prešernovi družbi. Od takrat do leta 2007 je pisala kratke zgodbe in igre, dve sta bili predvajani na Radiu Slovenija. Njene zgodbe lahko najdemo v Mladiki, Novi Atlantidi, Primorskih srečanjih, Svobodni misli in Aritasu. Kratke zgodbe je najprej izdala leta 2003 v samozaložbi pod naslovom Korak čez, leta 2011 pa so, dopolnjene s še tremi zgodbami, izšle pri založbi Ekslibris, pod naslovom Ko polži letijo.

Izdana dela[uredi]

Romani[uredi]


Kratka proza[uredi]


Ostala dela[uredi]

O zbirki[uredi]

Korak čez je zbirka kratkih zgodb, ki so bile izbrane na raznih natečajih, prav tako pa so bile že vse objavljene v revijah ali po radiu. Zbirka obsega 15 zgodb, ki so si med seboj zelo različne. Šest zgodb ima posebno obliko, tri so napisane v obliki pisma, druge tri pa v obliki radijskega eseja, recepta in nekrologa. Pojavlja se prvo- in tretjeosebni pripovedovalec. Prevladuje eksistencialna tema, človek mora sam ustvariti svoje bistvo in ga tudi določiti z dejanji. Motivi, ki se pojavljajo v zgodbah so: odtujeni odnosi, hrepenenje, osamljenost, smrt, življenje. Nekatere zgodbe so politično obarvane.


Obnove zgodb[uredi]

  • Njena zadnja priložnost (približno 1900 besed)

Skoraj 50-letni Ivani je zdravnica na pregledu svetovala, naj se neha ozirati na druge in končno zaživi svoje sanje, dokler ji zdravje to še dopušča. Ivana je osvobojena odšla iz ordinacije, kljub očitkom je bila pripravljena oditi na svoj osamljeni košček zemlje in tam slikati. Po tednu dni pa se je že pojavila na vratih prijateljice Sare. Doživela je razodetje, ugotovila je namreč, da ne zmore živeti sama. Šele v osami je spoznala, kakšno vrednost imajo zanjo ljudje, ki jo obdajajo.


  • Zgodi se, kar se mora (približno 3200 besed)

Ana je bila že zjutraj ošteta s strani osorne gospe Turner, pri kateri je delala kot služkinja. Komaj je čakala, da jo, tako kot vsako dopoldne, pokliče sošolka Christine. Tokrat pa je telefon ostal nem. Popoldne je izvedela, da je Christine v komi zaradi mamil, za nameček pa jo je zvečer napadla še gospa Turner zaradi obiska njenega temnopoltega sošolca Aziza. Ana je pri priči zaprosila za zamenjavo družine in izkazalo se je, da so bili Williamsovi čisto nasprotje Turnerjevih. Ana je nato pomagala Christine, da se je zaradi dela na črno vrnila domov na Norveško, kjer je v enem tednu umrla. Po mnogih letih spremljamo Ano, katere bolečina zaradi Christinine smrti je še vedno prisotna, kako odpelje svojo hčer Natašo in njeno prijateljico na potep po Evropi.


  • Dokler ju smrt ne združi (približno 2300 besed)

Zakonski par se je neprestano prepiral. Mož je ženo poniževal in ji dajal občutek, da je ničvredna. Zato se je žena nekega dne kratko malo odločila, da se bo ločila. Omahovala je samo zato, ker je vedela, kako nesamostojen je njen mož. Le-ta pa se je delal, kot da ne sliši njene želje po ločitvi. Kljub vsemu ga je imela rada, želela je, da po ločitvi ostaneta prijatelja. Pred kosilom je mož začel pomivati balkonsko šipo, katero je le še bolj zapacal. Žena je po ponovnem prepiru ogorčena odšla. Po vrnitvi v stanovanje je začela čistiti šipo, ni pa opazila, da je vijak obešalnika za perilo, ki se ga je oprijela, odvit … Mož se je medtem nervozno presedal v kavarni, ko pa je zaslišal rešilni avtomobil, se je vrnil v stanovanje in oblekel črno obleko. Ker ni šel niti na ženin pogreb, je začelo sosede skrbeti. Našli so ga mrtvega v naslonjaču.


  • Botra (približno 3200 besed)

Ivan je imel že od otroštva nočne more o svoji botri, h kateri ga je stric pri 3 letih odpeljal v rejo. Starka ni bila v celoti slaba, le navaditi se je moral njenih dobrih in slabih obdobij. Ko je umrla, je šel v internat, kjer se mu je vsak dan pojavljala v morastih sanjah. Zaradi tega je večino časa preživel v bolnišnicah, kjer ga je vzljubila tako čistilka Barbara kot tudi njena otroka. Od tega trenutka se mu starka ni več prikazovala.

Ivan je stal pred stavbo, kamor so se Barbara, ki je ravnokar rodila njegovega otroka, in njena otroka preselili. Želel je izvedeti, zakaj ga je zapustila. Končno se je opogumil in pozvonil pri vratih, odprla mu je Barbara, ki ga ni bila niti malo vesela. Drla se je nanj in ga zmerjala z norcem, otroci pa so veselo skakljali okoli njega. Ivan je zgroženo ugotovil, da se v Barbari skriva botra. Želel je videti svojo novorojeno hčerko, vendar je v stanovanju ni našel. Barbara mu je povedala, da jo je prodala. Ivan jo je začel daviti, misleč, da je botra. Ko je njeno telo postalo mlahavo, je začel presrečen klicati Barbaro, da starke ni več.


  • Ljubezen moja (približno 700 besed)

Secrecy je napisala pismo svoji ljubezni, v katerem pravi, da je ljubezen poleg sreče tudi trpljenje, saj si razpet med sabo in človekom, ki ga ljubiš. Tako razmišljanje jo je pripeljalo do tega, da je hotela končati razmerje, vendar ni nikoli imela poguma tega povedati na glas. Odločitev je prepustila svojemu partnerju, in ko je prišlo do tega trenutka, se je znašla pred mukami. V sebi pa je zaslišala njegov glas in pomembno je bilo samo to, da se je njen ljubljeni vrnil. Vsakič, ko je odšel, je doživljala muke, dokler se ne vrnil in se je začaran krog spet ponovil. Zdaj, ko je starejša, ve, da se bo v tem krogu vrtela do svoje smrti.


  • Začni brez mene (približno 400 besed)

Pripovedovalčeva žena je zanemarjala svojo družino zaradi svojega propadajočega podjetja, želela ga je namreč rešiti. Pripovedovalec se je tako sam boril z njunimi otroki. Za Lukčev rojstni dan je žena povabila kopico otrok in njihovih staršev, a je sama zamudila; prišla je šele na koncu zabave. Bila je vesela, saj je rešila svoje podjetje, moža pa je povabila v spalnico. Le-ta se je oblekel in se odpravil ven, začudeni ženi pa rekel, da gre reševat prijatelje, ki se utapljajo v pivu.


  • Virus (približno 2300 besed)

Pripovedovalka je ob letnem pregledu v firmi, kjer je delala, izvedela, da je okužena z virusom. Zbala se je za svojo službo. Ni želela biti ena izmed odpadnikov na farmah, katere je poganjala negativna človeška energija, pozitivna pa je bila udušena. Odločila se je za gensko operacijo. Zdravnik ji je povedal, da je virus nemogoče uničiti z operacijo, saj se le-ta napaja nekje od zunaj. Najprej bi bilo treba uničiti vir virusa in šele nato popraviti napake v pripovedovalkini energiji. Ko je tavala po mestu, je srečala moškega in ugotovila, da je ravno on kriv za njeno okužbo. Neka neznana sila ju vlekla skupaj, tudi on je bil okužen zaradi nje. Ko je to opazil direktor, ju je želel eliminirati, vendar je po nesreči pritisnil napačni gumb in firma je eksplodirala. Pripovedovalka in moški imata na koncu zgodbe 8 otrok, sta srečna, a postarana. Nič ni strogo določeno kot prej.


  • Otroci v tretjem tisočletju - pekel ali nebesa? (radijski esej) (približno 2200 besed)

Prehod iz tisočletja v tisočletje izzove velike upe in strahove. Raja bodo deležni le otroci bogatih staršev. Prvi temelj je ta, da bo otrokom mogoče odstraniti vse hibe in nagnjenosti k boleznim še pred rojstvom. Drugi temelj je za zdaj zelo onesnaženo okolje, ki bo tekom let preraslo v nekakšen višje razvit ekosistem. Tretji temelj pa bo dom, ki bo moral biti brez nasilja. To pa ni dovolj, otrok bo potreboval tudi prisotnost staršev, kar že danes precej olajšujejo mobilni telefoni. V 3. tisočletju ne bo več klasičnih družin, temeljile bodo na daljinski povezavi med člani. Ostane še strah pred šolo. Učenje namreč zahteva napor in zbranost, nekateri otroci tega ne zmorejo, druge pa begajo stvari, ki niso povezave s šolo. Šola kot pekel bi se lahko odpravila z zapomnitvijo brez napora ali z učenjem v spanju. Tako bi bil raj postavljen. Manjka le še vsebina. Vse več mladostnikov kot tudi odraslih se zapira v virtualni svet, zaradi česar se posledično v pravem ne znajdejo več. S takim rajem pa bodo zadovoljeni le um in čuti, človek pa ima še dušo, ki mora dojemati lastni bit. To pa materialistični plati novega tisočletja ne bo po godu. Tretje tisočletje bo torej raj za tiste, ki jim bo materialistični svet uspel, s tem bodo uspavali duha in izgubili človeškost. Pekel pa bo za tiste, ki zaradi prebujenega duha ne bodo zadovoljni s ponudbo materialističnega sveta. Druga, večinska in revnejša polovica sveta pa bo doživljala tako pekel kot raj. Trpeli bodo zaradi osebnega pekla, ki ga bo sprožila izguba ljubezni in prijateljstva. Ta pekel pa bo hkrati predstavljal tudi trenutke raja.


  • Pod preprogo (približno 1400 besed)

Gospa Helena se vrne domov iz obiska pri sosedi Pavli. Stopi v možev kabinet in začne razpredati o uspešnosti zakona in o tem, kako je njun zakon pravi, sosedin pa razpada. Helenin mož Antonij ne spregovori besede, le sedi za mizo. Helena na mizi zagleda madež in medtem ko briše, mož izgubi ravnotežje in pade na tla. Nato na preprogi zagleda še drobtine. Med sesanjem neprestano govoriči in premika moža, da bi lahko posesala preprogo. Med tem jo zmoti prijateljica, ki z grozo ugotovi, da je Antonij mrtev. Gospa Helena pa se ne pusti zmesti, prijateljico nežno odslovi, sama pa se odpravi na klepet, pred tem pa možu naroči, naj si vzame kaj iz hladilnika, če bo lačen.


  • Pasje življenje (približno 1500 besed)

Pripovedovalka si v bližini porcelanaste mačke, ki naj bi predstavljala egipčansko božanstvo, zaželi zamenjati življenje s psičko Pegi. In res, pripovedovalka se znajde v telesu psičke in obratno. Mačka pove, da jo nazaj lahko spremeni le psičkin gospodar, torej pripovedovalkin mož, ko bo rekel psički, da jo ima rad. Pripovedovalka se v zamenjani vlogi dobro počuti, saj je mož do nje prijazen, Pegi pa medtem v pripovedovalkinem telesu trga od zavisti. Pripovedovalkin mož reče psički, ne vedoč, da je v njenem telesu žena, da jo ima rad in da ni bila žena nikoli kaj prida. Ob tem si pripovedovalka in psička zamenjata telesi, mož pa si ob ženinem kričanju zaželi, da bi postal pes. Zdaj je Pegi pripovedovalkin mož, slednji pa je njun hišni ljubljenček.


  • Lažemtorej sem (približno 400 besed)

Veronika Jeseniška in Aprila Prva iz slovenskega mesta LAŽEMTOREJ SEM v pismu sporočata zaposlenim, da sta postali novi lastnici zdravilišča Rogaška Slatina. Podedovali sta ga od tete, ki je v tukajšnji igralnici zapravila precej denarja, katerega je podedovala od prednikov. Novi lastnici naj bi predstavili oporoko 1. aprila.


  • Poštenost po slovensko (približno 1200 besed)

Rogatka piše pismo predsedniku odbora za človekove krivice, gospodu RogSla. Pravi, da naj bi bila oporoka Goljufkovih, torej Veronike Jeseniške in Aprile Prve lažna, saj naj bi Rogaška Slatina pripadala njej in njeni sestrični Slatki. Ogoljufani sta se lotili podjetništva, cilj le-tega pa bil poleg vrnitve Slatincev tudi pomoč revnim. Rogatka sreča še svoja pokojna strica Levička in Desnička ter njuno mamo Vladko, ki so na poti v nebesa. Želijo ga namreč razprodati, prav tako kot so pekel. Slatki je teta Vlada pokradla ves denar, tako da Rogatki ni preostalo drugega, kot da stavka pred parlamentom.


  • Vse moje ljubezni (približno 1100 besed)

97-letna Senolina panično razlaga svoji 3 mesece mlajši prijateljici Rozalini, da se je treba v prihajajočem letu zaščititi pred peklenščki, ki jih je videla v kartah. Senolina je nameravala za silvestrovo obesiti nase vse slike svojih ljubezni, ker naj bi jo obvarovale pred peklenščki. Starki sta ugotovili, da imata enega moškega istega, začeli sta se ruvati in na koncu so bile Senoline slike zmečkane, Rozalijini spomini pa so končali v kaminu. Po tem sta skupaj zaspali na kavču; peklenšček pa jima ni prišel do živega.


  • Visokokakorični obed za visoke naskoke (približno 400 besed)

Avtorica daje nasvet za obed, ki nas lahko pripelje do položaja, kjer je potreba moč. Za predjed so pečeni možgani ali jajca, ki jih odtrgamo volivcem; za glavno jed na žaru spečemo svojega nasprotnika in nato pojemo votle volivce; za poobedek pa je steklenička ricinusovega olja, ki potisne volivce navzdol po prebavnem traku.


  • Nekrolog (približno 800 besed)

Ihtihozaver Noriški piše nekrolog Ambiciusu iz Noreje, ki je slovel kot odličen plezalec. Najprej je njegov usodni padec skoraj zakrivil šibkejši spol, ki se mu je približal v času najgloblje estivacije. Vendar sta Ambiciusu ob smrti pomagala Slinar in Brizgač, tako da se je prilepil na desni list, česar pa pisec nekrologa ni mogel razumeti, saj ga je ta stran večkrat izdala kot leva. Ambiciusa je bil kljub temu na svoje listu neustrašno letel, nato pa se je spotaknil ob Lenivca in omahnil v smrt.

Natečaji in nagrade[uredi]

S štirinajstimi zgodbami se je na natečajih uvrstila med prvih deset, štiri pa so bile nagrajene. Leta 2011 je zgodba Ko letijo polži je prejela 1. mesto na anonimnem natečaju Radia Slovenija, Virus je bila nominirana za tretje mesto, njen esej o 3. tisočletju pa je bil med najboljšimi desetimi. Na natečajih Borze humorja Rogaška Slatina so bile med najboljšimi desetimi izbrane zgodbe Lažemtorej sem leta 1996, Pasje življenje leta 1997, Oporoka in pogrebni govor, Vse moje ljubezni leta 1998 in Poštenost po slovensko leta 1999. Na natečaju revije Primorska srečanja sta bili izbrani Nekrolog in Ljubezen moja, medtem ko je bila zgodba Začni brez mene najboljša v reviji Svobodna misel. Zgodbe Dokler ju smrt ne združi, Zgodi se, kar se mora in Njena zadnja priložnost pa so bile izbrane na natečajih Mladike, kjer je 2. mesto zasedla njena Zgodi se, kar se mora.


Viri in literatura[uredi]

Viri

  • Magdalena CUNDRIČ: Korak čez [zbirka črtic]. Jesenice: Žetev, 2003.


Literatura