Morda

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Morda:Marko Golja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013. 279 str.COBISS

O avtorju[uredi]

Marko Golja se je rodil leta 1960 v Mariboru, živi v Ljubljani. Po izobrazbi je komparativist, po poklicu novinar na Radiu Slovenija. Souredil je slovensko-rusko antologijo slovenske poezije 20. stoletja Iz veka v vek in prevedel izbrane pesmi Raymonda Carverja V morski svetlobi. Piše literarne in filmske kritike. Kot pisatelj se je doslej slovenski javnosti predstavljal predvsem revijalno, leta 2013 pa tudi knjižno, z prvencem, zbirko kratkih zgodb Morda.

O zbirki[uredi]

Tematika vseh kratkih zgodb je naveličan moški srednjih let, ki se sprašuje o pomenu svojega življenja, razmišlja o izpraznjenosti in naveličanosti do vsega. V glavni vlogi so vedno moški liki, ki se prepletajo z vlogo žensk, ki so veliko bolj dominantne in gospodovalne.Pripovedovalec se menjava iz prvoosebnega v tretjeosebnega, včasih je celo drugoosebni. Zgodbe so pisane v knjižnem jeziku, Mrgoli metafikcije, celotna prva zgodba je kar metafikcijski uvod v zbirko.

Obnove zgodb[uredi]

...junaki[uredi]

Njegovih sedem junaških dejanj[uredi]

Zgodba govori o dveh pisateljih, ki se pogovarjata o junaških dejanjih Marka Golje. Na začetku Golja opisuje kaj ta dva pisatelja počneta, kje se sprehajata, kako izgledata. Nato se zgodba preseli v dvogovor med pisateljema, ki se pogovarjata o tem, kdo je Marko Golja. Tematika junaških dejanj je povezana z avtorjevo osebno rastjo. Vmes med pripovedovanjem junaških dejanj, pa sledi dialog med pisateljema, kjer starejši razlaga mlajšemu, zakaj so to sploh junaška dejanja. Junaška dejanja se dogajajo v nas samih, ko naredimo moralno/duhovno/socialno spremembo, ki vpliva na nas in v nas prebudi boljšega človeka.

Krvavice, kislo zelje, krompir, najprej pa šnopček[uredi]

Pripovedovalec govori o Štefanu, svojem šefu, s katerim ni nikoli dobro češenj zobati. Je strog, načelni možak, katerega kolegi cenijo in nanj gledajo z nekakšnim strahospoštovanjem. Pripovedovalec pa z njim ustvari skoraj prijateljski odnos, v katerem se s Štefanom enkrat na teden dobita v gostilni. Odnos je brezoseben, zdi se, da gre za nekakšno navidezno pokroviteljstvo v odnosu starejši - mlajši.Govorita predvsem o redu, o svetu, ki kot tak ni kaj prida. Nekoč se pripovedovalec zgodbe napije in v zgodbi se zgodi imaginarno ruvanje, kjer pripovedovalec premaga Štefana in ga ubije. Sledi zaključek zgodbe, premagan Štefan – ko sporoči, da gre v pokoj in nato notranji monolog pripovedovalca, ki se v sebi smehlja, kajti končno je prišel njegov čas.

Ponovitev, morda uspešna[uredi]

Beremo o nedeljskem dnevu moškega srednjih let, ki ga spremljajo njegove misli, ob katerih razmišlja o svojem življenju, ob jutranji črni kavi, ki se ujema z njegovimi črnimi mislimi. Njegove temne misli, kako bo v prihodnosti naredil nekaj boljšega iz svojega življenja. Da bi se predramil iz teh senc, se odloči odpeljati na sprehod svojega psa. Nato sledi dolgo pripovedovanje z opisovanjem o sprehodu, o dežju, ki je padal med sprehodom, o tem kako je voda spirala njegove temne misli, razmišlja kako bo boljši oče, mož, kako se bo vse spremenilo, ko bo zopet vstopil v svoj dom. Postaja boljše volje, do trenutka, ko pride spet v varno zavetje svojega doma in se zlekne na kavču ter raje zadrema, da bi se izognil vsem mislim, ki ga prevrevajo. V pripovedi se znajde njegova žena in že se začne opisovati spolni akt med zakoncema, kjer se vse slabo razblini, ostane le še dobro, voda igra glavno vlogo, kako spira njuni telesi, spira sence moškega, ostaja le užitek in nekaj minut je vse bleščeče in čudovito. Vsaj za kratek hip sta oba zadovoljna.

Palačinke in vprašanja[uredi]

Pogovor zakoncev ob palačinkah. Žena pove možu, da ji menstruacija zamuja. Nato čez celotno zgodbo beremo o pasivnem možu, ki ne zmore izpeljati normalnega, odraslega, kritičnega, tolažilnega pogovora z ženo. Analiziran je kratek dialog in iz njega izhajajoči nesporazum med možem in ženo, za vsakim stavkom pa se skrivajo kupi neizrečenih sporočil in neuresničenih pričakovanj. Tišina med njima je še vedno v zraku. Ona užaljena, on kipi od vseh besed, ki ostajajo neizrekljive. Zato gre zgodaj zjutraj peč palačinke. Mož se ne mara in bi pred sabo najraje zbežal, zato se drogira s pomočjo hrane, televizije. Kar je najhujše, tudi njemu se zdi, da je ženin problem, da ga vidi enako kot se vidi sam, da ni nič izjemnega, ampak je takšen kot vsi ostali: prestrašen, nesamozavesten, brezvoljen, ubogljiv. Tako jesta palačinke in nelagodje ter težave zakrijeta ob glasnem mlaskanju.

Dnevnik Gregota Galjota[uredi]

Zapisi iz dnevnika Gregota o svojem življenju ali raje o nezadovoljstvu nad svojim življenjem. Zave se svojega življenja, svoje ničevosti v njem. Njegovi prijatelji umirajo. Zave se, da v življenju ni storil veliko, da bo boljše, če ga več ni. Njegova odločitev ga pomirja, drugače gleda na družino, ženo, postane optimističen.

Mrtvi[uredi]

Zgodba govori o doživljanju smrti. Začne se z dojenčkom- novo življenje. Nadaljuje se z opisom pogreba, kjer glavno vlogo igra dečkovo doživljanje smrti in njegova neobremenjenost s tem, kasneje pa se v zgodbi pojavi moški srednjih let, kateri že razmišlja o svojem življenju, kam pelje, kajti vse pelje v smrt. Njegovi spomini na pogreb, sentimentalnost ob tistih občutkih, spomini, strah. Pripovedovalec ne zdrži več vse te tesnobe. Spominja se svojega bolnega očeta, kako se ni poslovil od njega, kako se ni znal sprijazniti, pa čeprav je vedel, kaj sledi. Začne teči, in teče, teče, teče. Ne prežene tega groznega občutka, obžaluje. Želi si zavrteti čas nazaj. Svet se vrti, življenje teče svojo pot, želi si, da bi se lahko trenutki vrnili.

...morda ne.[uredi]

Moj prijatelj Polde pravi[uredi]

Zgodba govori o Poldetu, pisateljevem prijatelju iz otroštva, ki rad razpreda o smislu življenja, o svojem življenju, vedno znova in znova. A V zgodbi se kaže tisti neprijetni občutek, ko si nekje na obisku, pa bi najraje odšel, vendar zaradi vljudnosti ne smeš. Ko se trudiš izustiti nekaj pravilnega, pa ne znaš. Ko le vljudno odkimavaš, kdaj pritrdiš in poslušaš vedno iste zgodbe. Polde nato v zgodbi umre. Na pogrebu avtor razmišlja o tem, kako se stvari vedno uredijo. Kako je Polde sedaj srečen, kajti za časa svojega življenja je bil nesrečen. Po drugi strani pa težko dojema smrt prijatelja, težko razume, da je sedaj Polde živ samo še v spominih ljudi. Sooča se s smrtjo po lastnih zmožnostih.

Portret umetnika kot zmerno uspešnega belopoltega moškega srednjih let[uredi]

Beremo potek dneva Jožefa K.. Moškega srednjih let z družino, običajno službo in življenjem, kjer je dan več ali manj enak dnevu. V V Jožefu divja kanček upora, želja, da bi se kot kak najstnik uprl vsakodnevni rutini. V trgovini ne kupi sestavin za družinsko večerjo, temveč si zaželi, da bo sam skuhal noro večerjo iz nove kuharske knjige. Zvečer Jožef sedi na kavču in se zateče se v sanjarjenje, kjer je vse lepše in boljše. Iz njega veje naveličanost, želi si le malo miru, zato si ga ustvari v tem prostoru televizije, glasnih otrok, tečne žene in obstane odprtih oči ter z mislimi že rešuje križanko, kjer je vse lepo in mirno.

Lahko noč in dobro jutro[uredi]

Moški v zgodbi si vztrajno umiva zobe, razmišlja kako si je zobe pral v otroštvu in je na koncu tega rituala, ki ga ima vsak večer ponosen nase, ker si je tako dobro opral zobe. To je vrhunec njegovega življenja. Vse je brez pomena. Ko se mu v postelji pridruži še žena, zgodba opisuje spolni akt med zakoncema, pri katerem pa on ne uživa pretirano. Mehanično ponavlja gibe, cel postopek zna že na pamet. Vstane in preostanek noči preživi sprva pred hladilnikom nato pa pred televizorjem. Prizor na televiziji izzove empatijo, njegovo izpraznjeno življenje, njegova pasivnost in zavedanje vsega tega bušijo na plano, zato moški začne jokati, iz sebe spravlja vso negativnost, vse prispodobe življenja se pretakajo v njem. Mar je vrhunec njegovega dneva to, da si lepo in po navodilih umije zobe?

Četrti brat[uredi]

Okostje zgodbe, kot tudi glavni lik Fjodor Pavlovič prevzet iz romana Bratje Karamazovi, Fjodorja Dostojevskega. Imena bratov so slovenjena, vendar pa zgodba govori o 4 bratu, ki ga končno prizna tudi Fjord, ko je že postaran in mu čas življenja ni več naklonjen. Zgodba o zapuščenem sinu, ki je bil priznan s strani očeta samo en večer, v katerem se je tudi betežnemu starcu srce malce otoplilo.

Neskončen konec tedna[uredi]

Mož in žena se odpravita za vikend na morje, da bi poskusila skupaj preživeti nekaj časa. Na večerji v hotelu žena začuti pogled tujega moškega, ki v njej predrami neko, že davno pozabljeno strast, veselje do življenja. Ko hoče to prenesti tudi na svojega moža (predlaga mu spolni odnos, ki pa ga on zavrne), je to vrhunec zgodbe. Moment, ko se v njiju nekaj prelomi. Skupaj se odpravita na sprehod ob obali in premišljujeta, tako mož, kot žena, o njunem skupnem življenju, ki je skozi leta postalo izpraznjeno. V času sprehajanja se razdivja nevihta in ju združi. Naslednje jutro moški ne ve, ali je sanjal ali ne. Sledu o nevihti ni, vendar pa tudi o njegovi ženi ni nikakršnega sledu. V hotelu ostane še cel teden,po svoje uživa v miru in je nekako celo srečen.

Naprej ne gredo, a nazaj ni poti.[uredi]

Zgodba govori o nekakšni mrtvaški povorki, ki se podaja na zadnjo pot v neznano. Prepletena z razmišljanji o življenju, ki ga je živel glavni subjekt zgodbe. Nato se zgodba razširi na smrt, in beremo lahko njeno razmišljanje o sebi. Začnejo se ji smiliti vsi ti ljudje, ki jih vzema s sabo, vendar je to le trenutek, kajti ona se ne more spremeniti. Vedno bo ostala smrt in tudi pripovedovalec se zaveda, da ga potrpežljivo čaka, v njem je nemir, misli nase, kaj bo z njim, pred očmi se mu zavrti vse življenje, toliko je še stvari, ki so ostale nerazčiščene, vprašanj, ki so ostala neizgovorjena, vendar smrt se ne ozira na to. Vedno znova prihaja in jemlje.

Bonus[uredi]

Springsteen v Štepanjskem[uredi]

Zgodba govori o deklici Amandi, ki ni imela čisto zdravega razuma, vendar je uspela v Štepanjsko naselje pripeljati Bruca Springsteena. Beremo o vseh teh pripravah na obisk eminentnega gosta, kako so se celo slovenski politiki, tisk in vse ˝zvezde˝ pripravile na ta dogodek. Vsi v zgodbi čakajo na nek dogodek, ki bo prebivalce zdramil iz njihove vsakdanjosti in prinesel kanček razburljivosti. Mala deklica skuša združiti odtujene ljudi, sama pa se v tem velikem svetu počuti pomembno in sprejeto.

Pripoved o prišleku, pijači in petju[uredi]

Zgodba govori o neznanem človeku, ki je prišel v odmaknjeno, majhno vasico, v trenutku največje nevihte, ki se je bohotila nad vasjo, kjer se ni dogajalo veliko, tako da so vaščani hrepeneli po kakšnem velikem pripetljaju. Z petjem prišleka, ki je pel nebeške melodije, so se odprla srca vaščanov, usta so se jim razkrila v nasmehu. Bili so srečni in cela vas je pela in se veselila skupaj z njim. Nevihta se je pomirjala, gost pa je tako skrivnostno izginil, kakor je prišel. Vaščani so vedeli, da jih je ta nenavaden dogodek zbližal in ustanovili so pevski zbor.

Potovanje s stricem[uredi]

Zgodba, ki se z svojim koncem odmika od ostalih štirinajstih zgodb. Pripovedovalec odide na izlet s stricem, ki je že v letih in si želi odpotovati. V toku njunega potovanja se jima zvrstijo dogodivščine, na koncu pa pristaneta v Canessu. Stric se odloči, da bo ostanek življenja preživel tam in izkoristil vse, kar je v življenju zamudil. Z izletom stric pripovedovalcu nakaže, da naj nikar ne bo tako pasiven, vdan v življenje, kakršnega ima. Zgodba se konča z pripovedovalčevo misljo, da morda pa prav res ni nikoli prepozno za novo življenje.

Vir[uredi]

Marko Golja: Morda. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.