Na Kolodvorski ulici nič novega

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Obnove zgodb[uredi]

Iz roda v rod


Glavna oseba te zgodbe je Slavko Novak. Rodil se je v Šmartnem pod Šmarno goro, njegova mama je umrla kmalu po porodu, oče (prav tako Slavko) pa je mizar. Slavko odrašča ob očetovi želji, da bi njegov sin postal mizar, kar pa se tudi zgodi. Oba živita v nekakšni tišini in neizrečenosti ob izgubi najpomembnejše ženske v njunem življenju. Oče svojo žalost utaplja v alkoholu in delu, kmalu ga začne posnemati tudi Slavko. Ko Slavko dopolni petindvajset let, mu oče zaradi ciroze jeter umre. Ostane sam na domačij, nadaljuje z mizarstvom in vedno več pije, začne pa hoditi tudi v bare v Ljubljani, kjer spozna preračunljivo žensko, Ivo Podkrajšek. Kmalu postane Iva noseča in se preseli k Slavku v Šmartno. Rodi se jima sin in nato še hčer, za nek trenutek se zdi, da je življenje za Slavka mirno in dobro. A alkohol ga vedno bolj najeda, postaja vedno bolj bolan in nemiren, zdi se mu, da ga Iva vara. Nekega večera v besu razkosa pohištvo v hiši in takrat ga Iva z otrokoma zapusti. Ob tem Slavko spozna, da mora prenehati piti, se gre zdravit in Ivo nekako pregovori, da se vrne nazaj. A odnos med njima je skrhan, Iva ga začne sovražiti, zdi se ji slabič. Slavko kmalu začne spet piti in nekega dne, ga Iva pregovori, da ji prepiše vso domačijo. Ni dolgo po tem, in Slavko je prepuščen ljubljanskim ulicam. Končno pristane na Kolodvorski ulici, kjer živi z dementno teto. A njegovo življenje je utopljeno v alkohol, vsak dan preživi v Kiosku, eni najbolj umazanih gostiln v Ljubljani, kjer pije in ljudem s solzami v očeh nenehno razlaga o Ivi in krivici, ki se mu je zgodila. Kmalu teta umre in nenadoma želi v stik z njim stopiti njegov sin Iztok. Kot prej Iva, tudi on Slavka v trenutku slabosti prepriča, naj mu prepiše tetino stanovanje. Sin zanj nima usmiljenja in ga vrže na ulico. Slavka kmalu zatem najdejo zmrznjenega na Kongresnem trgu.


Playboy

Zgodba se vrti okrog Rajca Vorončiča, ljubljanskega »playboyja«. Gre za moškega, ki je zrastel v družini z zatiralsko mačeho in tihim pohlevnim očetom. Mačeha je Rajcu izbrala poklic, moral se je šolati za policaja. Nekoč je na delovnem mestu na carini pretepel nič hudega slutečega turista in je moral za leto in pol v zapor. Ta izkušnja ga je spremenila in odločil se je, da bo zapustil poklic policaja, želel si je lagodnejše življenje, zato se je preselil v Ljubljano in začel v vrteti glasbo v Kevdru, diskoteki na Kolodvorski ulici. Ob tem pa je preprodajal tudi drogo in v kratkem času postal dobro situiran moški. Tega se je tudi dobro zavedal in izkoriščal. Bil je velik ženskar, nikoli še ni imel daljše zveze, zanj so ženske pomenile zgolj neko trofejo. A naveličanost nad vsem in pretirana narcisoidnost sta ga pripeljala do tega, da je začel vedno bolj piti in se drogirati. Nekoč znan in v svojih krogih spoštovan moški kmalu postane senca sebe. V neki točki se je odločil za zdravljenje na Poljanskem nasipu, a ker svojim problemom ni prišel do dna, je kmalu po zdravljenju kmalu zašel na stari tir. Ker mu je zmanjkovalo denarja, je moral nazaj domov v Kranj, kjer si je s tožbo pridobil zgornje nadstropje v očetovi hiši. Zaradi velike narcisoidnosti se ni nikoli poglabljal v sebe in ni iskal rešitev za svojo odvisnost. Čeprav je bil na koncu izčrpan, brez denarja in v izredno slabem odnosu z očetom, se je sam sebi zdel še vedno zvezda. V tem duhu zanesenosti je prepričal župana Kranja, da bo organiziral modno revijo. Dogodek ni bil izpeljan in Rajc je pobral velike vsote denarja od občine in od staršev deklet, ki naj bi nastopila. Kljub temu, da je vedel, da revije ne bo, je prišel na kraj, kjer naj bi bila in se zelo napil. Vsem je grozil in jih zmerjal, v svoji glavi je bil še vedno zvezda in super organizator. Na koncu zgodbe srečamo prvoosebnega pripovedovalca, ki je Rajca obiskal v Kranju leta 2000. Pravi, da je bil le še senca človeka, do konca ga je zdelal alkohol. A Rajc mu je povedal, da gre jutri nazaj vrteti glasbo v Kevder, čeprav te diskoteke že zdavnaj ni bilo več. Zmes alkohola in narcisoidnosti ga na koncu pripeljeta do namišljenega sveta, kjer je kljub vsemu ostal sam svoja zvezda.


Igralka in pesnik


Zgodba se vrti okrog neuspešne igralke, ki kljub pomanjkanju talenta, verjame, da bo nekoč še vedno zvezda na slovenski »sceni«. Njeno ime je Eva Marinič. Že od malega je bila razvajena malomeščanska edinka, od staršev je dobivala brezpogojno podporo v vseh pogledih. V zgodbi jo srečamo kot svobodno umetnico, staro petintrideset let in skozi pripoved zaznamo njeno obsesivno željo, da bi postala slavna, da bi prekosila kolegice, katerimi je študirala na AGRFT-ju. Živi na Kolodvorski ulici in zahaja v tamkajšnji bar, katerega lastnik je Podgana. Nekega večera tam spozna Aneja Pusovnika, moškega sredi tridesetih let. Tudi Anej je svobodni umetnik, pesnik. Predstavljen je kot vase zagledan filozof, odvisen od svoje babice Helene, s katero živi. Pri Podgani se ta dva protagonista usodno zaljubita, Anej Evi razlaga o umetnosti in ji zlaga pesmi. Evini nizki samozavesti to dene, predvsem pa ob njem občuti, kako je bila doslej osamljena. A nora zaljubljenost po petih mesecih poide. Anej postane bolestno ljubosumen in Evi na vrata lepi pesmi z žaljivo vsebino, jo zasleduje in jo zmerja z najnižjimi psovkami. V tem času se Eva zaljubi v starejšega moškega, režiserja, ki ji v Celju uredi stalno zaposlitev. Tako je prvič v življenju dobila vidnejšo vlogo v gledališču. Z režiserjem se je v Celje tudi preselila in živela mirnejše in polnejše življenje. Anej pa je ostal samski, na koncu zgodbe izvemo, da je le še pisal o ljubezni in postal otožen človek, zavit v meglo lastne poezije.


Mati, sin, filozofija in druge okoliščine

Glavna oseba zgodbe je Janez Rapnik, štiriintridesetletni filozof, ki je zaposlen v knjižnici na Filozofski fakulteti. Njegova mama Ivana je opisana kot zadržana kmečka ženska kratke pameti. Najbolj pomembno ji je, kaj bodo o njej rekli sosedje in drugi. Njen mož Rado, Janezov oče, se je obesil s pasjem povodcem v lopi družinskega vrta v Logatcu. Ivana Rada ni nikoli ljubila, saj kaj takšnega zaradi svoje ozkoglednosti ni bila sposobna, le toliko je v postelji z njim »potrpela«, da se jima je rodil sin. Janez hodi k mami vsak dan iz Ljubljane v Logatec na kosilo. Zdi se, da je Ivana s svojim sinom obsedena, tudi kliče ga vsak dan. Janez z njo ne ravna lepo, večkrat ji zabrusi veliko trdih besed, a vseeno hodi k njej, saj ga tam čaka kosilo in edina ženska, s katero je v svojem življenju imel globlji odnos. Janez je namreč devičnik, ženske so zanj nekaj nagnusnega, s filozofskega stališča gleda na ženske kot na nekaj živalskega, kar pa se mu upira. Tudi v drugih pogledih je izredno zadrt, nikogar nikoli ne pokliče, nima prijateljev, vse kar ima je mama, služba in filozofija. A ko spije nekaj alkohola se popolnoma spremeni. Takrat postane glasen, nadut, ljudem časti pijačo in jim na dolgo in široko razlaga o svojem očetu in o tem ali onem filozofu. V takšnem stanju na Kolodvorski ulici v baru Sole spozna Dejo, zelo urejeno žensko petdesetih let. Deja je ženska, ki ve kaj hoče. Želi si posteljnih avantur in tega je ni sram pokazati. Kot socialna delavka na Dobu ima dolgo kilometrino v poslušanju raznih floskul, zato prenaša tudi pijanega Janeza in njegovo dolgovezenje. Še več, zdi se ji zanimiv, zato si tisti večer izmenjata številki. Janez na to popolnoma pozabi, vrne se v svoje vsakdanje življenje, mama ga kliče popolnoma panična, ker ga en dan ni bilo k njej na kosilo. Nekega dne pa ga pokliče Deja. Po veliki količini izpitega alkohola Janez z Dejo prvič spolno občuje. Ob tem misli, kako mu lepo, kot takrat, ko mu je mama mazilila ledja z zeliščno kremo, mu prinesla toplo pižamo, potem pa še pico v posteljo. Janez nato več dni preživi z Dejo v svojem stanovanju in obžaluje, da se mu je spolno občevanje doslej zdelo nekaj sprevrženega. Pozabi na mamo in je ne pokliče več dni zapored. Nekega dne, ko sta Janez in Deja ravno sredi spolnega odnosa, v spalnico vstopi njegova mama. Začne mlatiti po ljubimcema in sinu očita, da jo je s tem početjem prizadel. Na koncu izvemo le, da je mama zblaznela, saj je v svojih očeh izgubila sina.

Pia Pediček in Alen Dautbegovič ali ljubezen kakor nekoč


Pia je ženska v tridesetih, ki zapusti svojega dolgoletnega fanta Alena. Zapusti ga, ker se ji zveza ne zdi več dobra. Njuno spolno življenje ne obstaja več, a Pia bolj kot to pogreša emocijo, tisto pravo zaljubljenost. Iz njunega skupnega stanovanja se preseli na Kolodvorsko ulico in se odloči, da bo njeno življenje odslej bolj zabavno in razgibano. Želi si avantur in zanimivih dogodivščin. Alen po razpadu zveze pobegne v svet omame. Že prej, ko sta bila s Pio par, je veliko kadil marihuano, a od razpada zveze je njegovo kajenje marihuane doseglo višek. V omami si predstavlja, kako mu bivšo punco speljujejo drugi moški, zdi se mu, da je z njo spal tudi njegov oče. Postaja vedno bolj paranoičen in si želi Pio nazaj. Kliče jo večkrat na dan in ji redno pošilja sporočila. Pia se na njegove klice redko javi. Želi si drugačno življenje, čeprav pa ima Alena še vedno rada. Čez nekaj mesecev se zaplete v zvezo z igralcem, ki je nekoč zapeljal njeno mamo. To je zveza brez neke globine, omejena bolj na veseljačenje in spolno prakso. Alen nekako izve za to zvezo in popolnoma zblazni, Pio začne zasledovati in jo klicati tudi po dvajsetkrat na dan. Sicer mu ona iz ljubezni do njega, kadar dvigne slušalko, zatrjuje da to res, a Alen sliši od vedno več ljudi, da sta Pia in igralec v zvezi. Nekega dne, ko Pia in njen igralec ležita v postelji na vrata divje potrka Alen. Pia mu odpre, igralec odide in nekdanji par skupaj zaspi na zofi. Po tem zbližanju se Alenu Pia upre, odloči se, da se ji bo maščeval in spi z njeno najboljšo prijateljico. Pia postane depresivna, nič več ne vidi smisla v iskanju novih avantur, zdi se ji, da je čas, da se umiri, želi si Alena nazaj. Alen s Pijino prijateljico zaključi takoj po spolnem odnosu. Žal mu je, želi si Pio nazaj. Tako vsak zase trpita še leto, nato pa se spet združita. Na koncu zgodbe se čas pripovedi pomakne naprej, Alen in Pia sta poročena in imata tri otroke. A kljub temu, da sta se spet našla, vsak zase zvečer razmišlja o tisti polnokrvni ljubezni, želita si, da bi se znova zaljubila, kot nekoč. In si tega ne povesta.


Krošnjar v menažeriji ljubljanske tržnice ali propad doktorja Draga Benedetija

Drago Benedeti, uspešen moški sredi štiridesetih, doktor kemije, zaposlen na Inštitutu Jožef Štefan, je človek, ki ni nikoli odstopal od svojih moralnih načel in norm. Že od mladih nog je bil izredno priden fant, ki je vedno vse počel po pravilih. Bil je zelo dober učenec z mislijo na uspešno kariero, za katero je bil pripravljen žrtvovati vse. V mladosti ni nikoli hodil ven s prijatelji, nikoli ni pil ali počenjal kakšne uporniške stvari. V glavi je imel kariero, pa tudi željo po družinskem življenju z ženo in otroki v lepi hiši, z dobrim avtomobilom in solidno plačo. Za to je delal vse življenje in vse to tudi dosegel. Imel je lepo ženo Eriko, pa sina in hčer, živeli so v Rožni dolini in nasploh se je Dragu zdelo, da njegovo življenje ne bi moglo biti boljše. Z ženo sta imela sicer lep odnos, a spolno življenje je povsem zamrlo, Dragu ni bilo do tega, vse skupaj se mu je celo malo gnusilo. Nasprotno pa je njegova izredno lepa žena Erika v svojih štiridesetih letih bolj kot kadarkoli prej hrepenela po divjem spolnem življenju. Ker ga ni dobila doma, je začela spati z drugimi moškimi. Njena obsedenost po spolnem občevanju je kmalu prerasla v hudo nimfomanijo, Erika je spala z vsakim moškim, ki jo je hotel. Večkrat si je od kolegice sposodila garsonjero na Kolodvorski ulici, da je lahko tam občevala. Drago ni nič vedel, življenje se mu je zdelo popolno. Vsak dan je šel na tržnico po sadje in zelenjavo, pod Plečnikovimi arkadami je tu in tam spil kozarec terana s prijatelji, z njimi malo pokramljal, se odpravil domov in ženi skuhal kosilo. A ker je Erika postala neprevidna, se je kmalu začelo govoriti, da vara moža, da on nič ne ve. Nekega dne je ob kozarcu terana Dragu prijatelj povedal, kaj da se govori o njegovi ženi. Drago je to najprej odmislil, rekel si je, da bi mu žena že povedala. A vedno več je začel piti alkohol, kmalu je začel po ves dan preživljati na tržnici in čas zapravljati z raznimi pijanci in klošarji. Ženi pa ni omenil ničesar. Nekega dne se je preselil od doma, pustil službo in se odločil, da je ženi in otrokoma dal dovolj. Odločil se je, da bo odslej živel sam. Vsak dan se je napil in se klatil po tržnici. Nekoč ga je nek znanec nagovoril, da naj kandidira za predsednika Slovenije. Iz tega je nastal škandal, Drago je pred novinarje prišel pijan in nag. Erika in otroka so se ga sramovali. A čas je tekel, na koncu zgodbe se časovna perspektiva prestavi v sedanjost. Drago je postal pravi klošar Alkohol ga je močno zaznamoval, saj dialog z njim več ni mogoč. Z Eriko in otrokoma že več let nima stikov. Na tržnici pa ga kličejo Predsednik.


Življenje na Kolodvorski ulici v Ljubljani. Šefko. Nikoli več. (Moraliteta: 29. 5. 1973–23. 9. 2009)


Zadnja kratka zgodba v zbirki je nekakšen epilog prvoosebnega pripovedovalca, katerega sicer že prej na kratko zasledimo v kakšni izmed zgodb. Pripovedovalca lahko neposredno povežemo z avtorjem zbirke, Jurijem Hudolinom. Tudi avtor je namreč v resničnem življenju živel na Kolodvorski ulici. Tam se je rodil. V zadnji zgodbi govori o svojem življenju na tej ulici. Spregovori o nekakšni mučni vdanosti v usodo, v kateri ulica še danes ždi. Pravi, da je Kolodvorska leglo vseh možnih sort ljudi, ponavadi na nek način pohabljenih, fizično ali psihično. Osrednje mesto v zadnji zgodbi dodeli Šefku, za katerega pravi, da ga je od vseh ljudi na Kolodvorski najbolj sovražil. Šefko je bil maskota Kolodvorske ulice. Tam je živel v enosobnem stanovanju s svojo ostarelo materjo. K mami se je preselil po zdravljenju alkoholizma, saj je v mladostnih letih ogromno pil. Spočel je tudi sina, ki pa ga ni priznal in z njim ni želel imeti stikov. Najbrž zato, ker je imel na lastnega očeta slabe spomine, saj je njega in mamo tepel vsak dan in Šefko si je oddahnil, ko mu je oče umrl v delovni nesreči. Odkar se je preselil k mami na Kolodvorsko je Šefko govoril le še o njunem idiličnem skupnem življenju. Rad se je družil s pijanci in odvisniki od drog, jih odkrito preziral in zaničeval. Razlagal pa jim je o srečnem življenju z mamico in masturbiranju. Druge ženske je preziral. Mama ga je tudi finančno podpirala, to je Šefko pridom izkoriščal in ji tudi kdaj kaj denarja ukradel. Ta denar in tisti, ki ga je zaslužil s prodajo knjig na ulici, pa je skopuško varčeval, tako da je po nekaj letih imel že kar nekaj pod palcem. Središče Šefkovega življenja je bilo samozadovoljevanje. Vsak večer je ob desetih v svoji sobici gledal pornografske filme in masturbiral. S tem se je tudi na veliko hvalil in ljudem okrog sebe podrobno razlagal o tem. Tudi prvoosebnem pripovedovalcu, za katerega izvemo, da sta živela v istem bloku. Pripovedovalcu Šefko ob snidenju v bloku pripoveduje, kako si bo nabavil nemško dogo, s katero ima namen občevati, ko bo mama umrla. Odnos pripovedovalca do Šefka je izredno odklonilen. Večkrat v zgodbi pove, kako ga prezira, da se mu zdi najnižja oblika življenja, da je njegovo obličje, posejano z ogromnimi rumenimi turi, nekaj najgršega, kar je kadarkoli videl. Skozi prvoosebno oznako Šefka veje veliko sovraštvo. Na koncu tega epiloga in pripovedi o Šefku pripovedovalec pravi, da je začel leta 2009 na Kolodvorski ulici blazneti. Ulica se mu je uprla in od tam se je za vedno odselil. Pravi, da se tja nikoli več ne bo vrnil.