Nana mala opica

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search
Naslovnica knjige Nana, mala opica (1999)

Nana, mala opica je glavni lik istoimenske slovenske mladinske pravljice, ki je prvič izšla leta 1937.

O avtorju[uredi]

Josip Ribičič je slovenski pisatelj in dramatik. Rodil se je 3. novembra 1886 v Baški na otoku Krku na Hrvaškem. Kot pisatelj je največ pisal za otroke, poleg tega pa je napisal tudi veliko mladinskih iger, satir, humoresk, odrskih del in povesti. Umrl je 7. junija 1969.

O knjigi[uredi]

Nana, mala opica je kratka sodobna pravljica, ki je izšla v letih 1937, 1970 (2-krat), 1976, 1982, 1985 in 1999. Leta 1976 je zgodba izšla v zbirki Izbrana dela Josipa Ribičiča, ki jo je izbrala in uredila Branka Jurca. Leta 1985 je Milan Mlačnik prevedel knjigo v nemščino in sicer pod naslovom Nana, das Affenmadchen. Leta 1999 pa je izšel drugi ponatis knjige, ki je prvič izšla leta 1970.

Izdaje v letih 1970, 1982, 1985 in 1999 je ilustrirala Marjanca Jemec-Božič, v letih 1982 in 1999 so ilustracije barvne. Leta 1937 je knjigo ilustriral Janko Omahen, leta 1970 Jelka Reichman, leta 1976 pa Milan Bizovičar.

Vsebina[uredi]

Zunaj je divjala nevihta in vse opice so bile prestrašene skrite v duplini sredi skalnatega griča. Le An, vodja opičje družine, je zunaj na palmi opazoval okolico. V duplini pa je Kanafin pripovedoval prestrašenim in radovednim mladičem, kaj se je zgodilo z Anovo hčerko Nano. Pove jim, da so jo ugrabili ljudje.

Naslednje jutro, ko se je nevihta umirila, so na obali zagledali čudno bitje. Vsi opičjaki so se že pripravili na boj, a je An pravočasno prepoznal to čudo. Bila je namreč njegova hčerka Nana, oblečena v človeška oblačila. An in hčerka sta se vsa vesela objela in Nana je povedala, da so ljudje lepo ravnali z njo in ji ni bilo hudega. Po ugrabitvi so jo odpeljali v potujoči cirkus, kjer je morala v oblekici hoditi in plesati po vrvi. Med nevihto pa je ladja, na kateri je bil cirkus, potonila in Nano je naneslo prav na domači otok. Z njo je prišel tudi njen prijatelj, papagaj Koko, ki je znal govoriti človeški jezik. Ker pa je bila Nana oblečena kot ljudje, so jo posnemali vsi mladiči in se oblekli v oblekice, ki jih je naneslo na obalo.

Drugi dan so se opice razdelile na dva dela. Starejše so še vedno, tako kot prej, plezale po drevju in iskale hrano, mlajše pa so se zbirale okrog Nane in hotele biti podobne človeku. Na tleh so si sezidali hišico iz kamenja in cel dan razgrajali. Nato pa je kar naenkrat vse utihnilo. Mladiči so se namreč pod vodstvom Nane odpravili v divjino, kjer jim je pokazala svoje spretnosti pri hoji po vrvi. Vrv je bila napeta čez reko polno krokodilov in mladiče je bilo strah. A so se kmalu tudi oni opogumili, saj jih je na drugem bregu čakal vinograd in sladko grozdje, ki so si ga nabrali. Medtem pa so jih starejše opice že prestrašeno iskale. Ko pa so ob mraku le prispeli domov, so bili vsi mladiči tepeni, le An je Nano lepo sprejel, saj je bil vesel, da se je srečno vrnila.

Tisto noč so se najprej spopadli z levom in nato še s tropom tujih opic. Vse je pregnal Koko s človeškim glasom. Zjutraj pa so na obalo prišli ljudje. Nana izdela načrt, kako bi jih ukanila. Vsi mladiči, oblečeni v oblekice, veselo skačejo med ljudmi. A ti zgrabijo vsak svojo opico in jo odnesejo na ladjo ter jih zaprejo. Ponoči pa se na ladjo prikrade Kanfu in reši vse mladiče. Kanfu je ranjen, ker ga je ugriznil pes, zato ga Nana obveže in se gane on njega.

Naslednje jutro ljudje spet napadejo a jih opice premagajo. Tako so vsi srečni, ko ladja odpluje stran. Nana se poroči s Kanfujem, saj je spoznala, da je veliko boljši od ljudi ter mu kmalu povila mladiča. An pa je splezal na svoj stari prostor in od tam še vedno čuva svoj rod.

Predstavitev lika[uredi]

Nana je bila majhna opica, hčerka starešine in vodje vse opičje družine. Kot izvemo na začetku pravljice, je bila zelo sladkosneda in zato so jo ljudje ugrabili, saj so ji nastavili past. Po njenem prihodu nazaj domov, se je Nana po zunanjosti zelo spremenila, saj je ni nihče prepoznal.

V knjigi zasledimo odlomek, ki opiše Nanino zunanjost: »Obraz ima podoben opičjemu. Ravno tako kosmat je! Le na glavi nosi slamnik z dolgim peresom ob strani. Telo pa je zavito v pisano oblekico. Tako oblekico nosijo človeške deklice. V rokah nese senčnik in si z njim senči obraz.« Največja sprememba je bila ta, da je bila sedaj Nana'oblečena v človeška oblačila. Izgledala je kot majhna človeška deklica. A še vedno je bila lepa, majhna opica.

Glede na Nanino pripovedovanje izvemo, da so jo ljudje naučili človeškega obnašanja, ki se ga je zelo hitro naučila. Pa tudi po prihodu domov ni hotela postati spet stara Nana. Podobna je hotela biti ljudem, saj je o njih imela dobro mnenje. Pa tudi človeške navade so ji bile všeč. Še sama je veselo povedala: »Veš, sem postala kar napol človek!«

Iz njenih dejanj lahko sklepamo, da je bila Nana zelo uporna in samosvoja. Ker se je počutila kot človek, pravil odraslih opic sploh ni več upoštevala. Kar sama je odšla v divjino in za sabo pritegnila še ostale mlade opice. Velikokrat se je izpostavljala nevarnostim, a nje ni bilo nič strah. Tudi ljudje so v mladosti samosvoji in če se le da ne upoštevajo pravil in se upirajo, kot mala Nana. Nana predstavlja mlado deklico, ki se upira pravilom staršev in noče biti to kar je, ampak bi rada bila podobna nekomu drugemu. To ji je tudi lepo uspevalo, saj ji je oče dovolil vse in lahko se je obnašala kot ljudje. A to le zato, ker je bil vesel, da se je spet vrnila k njemu.

Ko pa so ljudje hoteli ponovno odpeljati Nano in ostale mladiče, so tudi ti spremenili mnenje o njih. Nič več niso hoteli biti podobni ljudem, saj so spoznali da so hudobni in jim hočejo samo škodovati. Nič več se niso človeško obnašali in spet so bili stare opice. Nana pa je spoznala da ima rada Kanfuja in se z njim tudi poročila.

Viri in literatura[uredi]

Glej tudi[uredi]

Wikivir
V Wikiviru je na razpolago izvorno besedilo v zvezi s temo:

Zunanje povezave[uredi]