Navadna razmerja
Peter Kolšek. Brina Švigelj Mérat. Navadna razmerja.Ljubljana:Cankarjeva založba, 2000, drugi ponatis. 189 str. Spremna beseda: Jože Korinšek Slika na naslovnici: Pál Szinyei Merse (1845-1920):Pacsirta, 1882. (COBISS)
O avtorjema
[uredi]Peter Kolšek je dvainšestdesetletni urednik, pesnik in kritik tudi novinar, zaposlen pri časniku Delo.
Diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sodeluje z avtorji beril, učbenikov in tudi sam je avtor več spremnih besed. Napisal je: Menina (1991), Elegije (1986), Kletarjevo popoldne (1996), Nikoli več (2005), radijsko igro Valentinovo (2008), Nevihta sladkih rož (2006), Opuščanje vrta (2009), Tropi in tropine (2011), knjigo kritik Lepa točajka(2003) in knjigo kolumn Vaserkeber in druge dogodbe. (2011).
Brina Švigelj Mérat- ustvarja tudi pod psevdonimom Brina Svit, je rojena maja 1954 in je slovenska pisateljica ter novinarka, ki živi v Parizu od leta 1980. V francoščini ustvarja od leta 1998. Napisala je roman Smrt slovenske primadone, ki je izšel leta 2002 pri Mladinski knjigi, Con brio (1998), w:sl:Moreno (2003), Un coeur de trop (2006) in Coco Dias ou la Porte Dorée (2007), Hvalnice ločitvi (tudi v francoščini) leta 2011.
Piše za francosko založbo Gallimard.
O knjigi
[uredi]Avtorja si dopisujeta, ona stanuje in ustvarja v Parizu, on pa v Ljubljani. Pisma sta si pošiljala izmenično, seveda, lahko se je tudi zgodilo, da je dopisnik poslal več pisem zaporedoma, preden je dobil odgovor. Dopisujeta si od maja 1988 do julija 1995. Čez tri leta sta pisma zbrala v knjigo in jo objavila, torej temelji na resničnih dogodkih, kolikor je to mogoče. V pismih si povesta kaj ju teži, kaj ju razveseljuje, spominjata se skupnih trenutkov, filozofirata in sanjarita, imata resnejšo debato, se sprašujeta za mnenje. Njemu veliko pomenijo starši in hči, njej pa otroci in film. Bralec sčasoma izve, da imata skupnega prijatelja "K.", ki naj bi rad večkrat pregloboko pogledal v kozarec. Brina opisuje Petru svoja vsakodnevna opravila in tudi srečanja z novo sosedo Almo Bennholdt, s katero se kasneje spoprijatelji. Knjiga oziroma pisemski roman se začne z njenim pismom in konča z njegovim, z besedami: "Pisala sva si dobrih sedem let; torej ni moglo biti vse zaman. Veliko se je v tem času spremenilo v naju in zlasti okoli naju, midva pa sva znala ohraniti redek občutek za stalnost, za trajanje, čeprav najino razmerje ni nič posebnega /.../ Zdaj lahko mirno znova prisedeš k portugalskemu taksistu na aveniji Foch. Kot da ni bilo nič."
Knjiga je pisemski roman, ker so v knjigi objavljena pisma in ne kratke zgodbe z malo osebami, enim osrednjim dogodkom in hitrim razpletom. Obnovo vsakega pisma posebej bi bilo pisati nesmiselno, saj je pisem nekaj čez 100. Začuti se močno subjektivnost, liričnost in osebno izpoved, zato se roman rahlo nagiba k liričnosti.
Odmevi v javnosti
[uredi]Neznani avtor je v Delu (1998) na kratko opisal vsebino Navadna razmerja, povedal, da gre za pisemski dialog, da so pisma resnična in da so kraji in datumi točni; kot mu je zagotovil Peter Kolšek.
Viri in literatura
[uredi]Janko Kos. Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.
Brina Švigelj Mérat, Peter Kolšek: Navadna razmerja. Ljubljana, Cankarjeva založba: 1998.