Nebo davnega poletja

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Vanja Pegan. Nebo davnega poletja: kratke zgodbe. Ljubljana: Društvo 2000, 2007. 138 str. 500 izv. Spremna beseda: Matej Juh. (COBISS).

O zbirki[uredi]

Zbirka vsebuje 13 kratkih zgodb v obsegu od 1800 do 2800 besed; izšla je tudi zvočna različica knjige (COBISS).

Pripovedovalec je tretjeosebni. Le v treh izvemo ime glavne osebe oziroma imena glavnih oseb. V skoraj vseh zgodbah se glavni junaki spominjajo dogodkov iz svoje preteklosti. Dogajalni kraj večine zgodb je ob morju, zgodbe pa se dogajajo predvsem poleti ali jeseni. Tematsko so si različne, govorijo o samoti, preteklih ljubeznih, strahovih v otroštvu, izgubi sorodnikov, hrepenenju po tistem, česar nimamo. V mnogih zgodbah sta prisotna motiva glasbenikov in glasbe, v treh zgodbah se pojavi tudi motiv likovnega umetnika, pogosti so morski motivi, še posebej motiv svetilnika.

Obnove zgodb[uredi]

Odsev (približno 2600 besed)

Zgodba govori o moškem, ki jeseni ponovno obišče hišo, kjer sta včasih živela njegova babica in njen partner Franci. Ko tokrat pride do hiše, se začne spominjati, kako ju je včasih obiskoval. Spominja se svojega obiska za praznik vseh svetih, ko je šel s Francijem na pokopališče, in odseva Francijevega klobuka, ki sta ga videla na plošči spomenika. Ob ponovnem obisku pa ne čuti več naklonjenosti hiši, saj je sedaj prazna. Naslednji dan gre na pokopališče, kjer se mu za trenutek zazdi, da v marmorju spet vidi odsev Francijevega klobuka.

Izgubljena skicirka (približno 2100 besed)

Zgodba govori o Simonu, ki je z ženo in otrokom na morju. Dogajalni čas je konec poletja. Simon se z zaprtimi očmi na plaži spominja, kako je bil na morju z dekletom Tino, ko je še študiral na likovni akademiji. Spominja se, kako sta s Tino plavala, si izkazovala ljubezen in kako jo je narisal v svojo skicirko. Ko sonce zaide, se Simon predrami, skicirke pa ni nikjer več, saj je to bil le spomin.

  • Deček in hiša (približno 1800 besed)

Zgodba pripoveduje o dečku, ki se je nekoč z družino preselil v samotno hišo v obmorskem kraju. Zanj so bili dnevi tam obdani z osamljenostjo in s tesnobo, hiša se mu je zdela hladna in tuja. Nekega zimskega dne pa se je ponovno zazrl skozi okno svoje sobe in začutil, da se je nekaj spremenilo, videl je širino sveta. S knjigami, ki jih je bral, je začel spoznavati ta svet in v mislih potovati po njem. Kasneje se je odselil, si ustvaril družino in tudi sam začel pisati knjige, da bi pomagale še komu, kot so v otroštvu pomagale njemu.

  • Triptih v molu (približno 2800 besed)

Zgodba je sestavljena iz treh delov in govori o starejšem glasbeniku, ki je srečno poročen že štirideset let, vendar se med plavanjem v bazenu spominja deklet, s katerimi je imel manjše ali večje stike v preteklosti. V prvem delu se spominja črnolase ženske, s katero sta jeseni vedno hodila na sprehode in se predajala ljubezni, on pa je doma skladal pesmi in jih igral na kitaro. V drugem delu se spominja mlade rjavolaske, s katero je preživel noč po zabavi, na kateri je igral. V tretjem delu pa se spominja violinistke, ki jo je spoznal na vajah. O njej je večkrat sanjal, vendar nikoli nista imela stikov.

  • Nebo davnega poletja (približno 2200 besed)

Zgodba se dogaja julija v obmorskem mestu. Govori o učitelju kitare, ki se v učilnici med čakanjem na naslednjega učenca spominja, kako je nekega poletja z očetom in dedom igral flavto v pihalnem orkestru. Spominja se lepih občutkov, ki jih je takrat doživel ob glasbi. Njegova naslednja učenka je deklica, ki pri igranju ni uspešna, vendar učitelj vseeno ni razočaran, saj se spet spominja tistega poletja. Medtem ko mu deklica pripoveduje o svojem novem hišnem ljubljenčku, učitelj vzame list in riše. Po dekličinem odhodu učitelj pogleda list in spet je zadovoljen, ko na njem vidi flavto, ki jo je nekoč igral.

  • Svetilniška ploščad (približno 2000 besed)

Zgodba pripoveduje o moškem, ki je bil nekoč svetilničar na piranski Punti oziroma rtu Madona. Ko ponovno pride v svetilnik, kjer je nekoč delal, se spominja, da je imel svoj poklic rad, čeprav je bil samoten in odmaknjen. Spominja se tudi svetilničarja, ki je na rtu služboval pred njim in mu dejal, da bo on zadnji svetilničar. Na koncu zgodba pripoveduje, da občinska redarja prideta do svetilnika in se sprašujeta, kako je upokojeni svetilničar sploh prišel v svetilnik, saj tam zdaj ne bi smelo biti nikogar, torej je on res bil zadnji svetilničar.

  • Na morje! (približno 2100 besed)

Zgodba pripoveduje o moškem, ki se s svojo ženo zgodaj poleti v športni črni limuzini vozi proti obmorski vasici, kjer imata vikend. Ko prispeta, se moški spominja, kako je bilo pred petnajstimi leti, ko še ni podedoval velike vsote denarja. Spomni se, da je takrat čutil navzočnost ter bližino in bil je vesel, saj je čutil, da ju čakajo še pomembne stvari. Medtem ko je njegova žena zadovoljna z razkošjem, v katerem živita sedaj, pa on hrepeni po tistem času, ko še nista imela ničesar.

  • Zajtrk (približno 2200 besed)

Glavni osebi sta Matjaž, profesor na likovni akademiji, in Tanja, študentka. Tanja je v profesorja zaljubljena in se po ekskurziji znajde v Matjaževi postelji, kjer tudi prenoči. Matjaž zjutraj v postelji razmišlja o svoji sosedi Barbari, poročeni ženski, s katero se občasno ljubi, Tanja pa razmišlja o tem, kako bo sedaj na akademiji. Ko zajtrkujeta na terasi, Matjaž vidi svoja soseda, Barbarinega moža in Barbaro, ki pa je očitno ljubosumna na Tanjo, kar razveseli Matjaža.

  • Pred nevihto (približno 1800 besed)

Glavna oseba zgodbe je moški, ki se vrača iz kraja, kjer popoldan poučuje glasbo, v svoje obmorsko mesto. Med vožnjo opazi, da se vreme slabša, kar ga spomni na nevihto pred mnogimi leti, ko je bil še deček. Tisti dan je sedel poleg gramofona in poslušal prasketanje gramofonske igle, kar ga je pomirjalo, počutil se je varnega in nedosegljivega. Zdaj, kot odrasel moški, se v mirujočem avtomobilu udobno namesti in čaka, da bo v mislih ponovno slišal prasketanje gramofona, kar ga bo pomirilo.

  • V soju odrskih luči (približno 2400 besed)

V prvoosebni pripovedi sledimo razmišljanju rokovskega glasbenika med koncertom. Moški razmišlja o svoji samotnosti in o tem, da sovraži svojega producenta, saj ne ceni njegovih besedil. Ravno zaradi tega jih je sedaj začel zbirati v kovinsko škatlo in mu jih ne pokaže več. Po koncertu je moški v hotelski sobi, omamljen od droge. Čeprav zdaj že hvali svojega producenta, kovinska škatlica še vedno ostaja samo njegova.

  • Ko bi le bil dan, svetel, bleščeč dan (približno 2000 besed)

V zgodbi nastopata dve osebi, moški in ženska, ki se na dvajseti obletnici konca osnovne šole spet zbližata, čeprav je ona poročena. Moški ne more spati, zato se ob treh zjutraj odpravi iz postelje, ki sta si jo tisto noč delila, v kuhinjo in se spominja, kako sta se družila v osnovni šoli. Ona je zanj njegova velika ljubezen in želi si, da bi za vedno ostal v tem trenutku, vendar se zaveda, da bo zjutraj odšla nazaj k možu.

  • Zvezdna noč (približno 2100 besed)

Zgodba je sestavljena iz okvirne pripovedi in vložne zgodbe. V okvirni pripovedi nastopajo Pero, Salutino, Marko in Ivan, štirje moški, ki pozno ponoči za mestnim obzidjem blizu morja sedijo na kamnitem zidu in pijejo alkohol. Ostali trije prepričujejo Ivana, da jim pove zgodbo o starcu. Tako nastopi vložna zgodba o moškem, ki med ljudmi ni bil priljubljen in ko se je zdelo, da umira, ni nihče prišel k njemu. Kasneje si je opomogel in na svoji barki odšel stran. Bolj kot se je oddaljeval od mesta in posledično od ljudi, srečnejši je bil.

  • Etuda za klavir in čopič, štiriročno (približno 2100 besed)

Glavna oseba je pianist, ki se med zmenkom, namesto da bi se posvečal dekletu, spominja dogodkov nekega jesenskega dne, ko je med skalami pri svetilniku srečal neko žensko. Spominja se, da je tistega dne razmišljal o svoji preteklosti in o tem, da ni takoj vzljubil igranja klavirja. Potem zgodba govori o tem, kaj je tistega dne razmišljala ženska. Bila je slikarka in je med sprehodom natančno opazovala okolico, posebno zanimanje pa je v njej vzbudil prav ta moški. Zgodba se zaključi v sedanjosti z njegovim igranjem klavirja in z njenim slikanjem na platno, vsak živi svoje življenje, ločeno od drugega.

Odmevi v javnosti[uredi]

Spremna beseda[uredi]

Matej Juh v spremni besedi pravi, da je Peganovo pisanje precej drugačno od postmodernizma, veliko bližje pa je realistični prozi dvajsetega stoletja z vplivi modernega romana. Peganovi epski subjekti večinoma pripovedujejo zgodbe skozi mrežo spomina. Najopaznejša posledica tega je, po Juhovih besedah, da v središču pripovedi ni le en zunanji dogodek, saj se pravo dogajanje premakne v notranjost, posledično je dogodkov več. Juh označi Pegana za mojstra podrobnosti. Juh opozarja tudi na to, da čeprav zgodba Zvezdna noč deluje kot zgodba v zgodbi, učinkuje podobno kot spomin, torej je mogoče, da Ivan, ki pripoveduje zgodbo o starcu, pravzaprav govori o sebi. Juh razmišlja tudi o pomenu naslova zbirke. Lahko si ga razlagamo v duhu istoimenske kratke zgodbe, kjer se glavni lik spominja zvoka, ki ga je slišal davnega poletja. Naslov pa je mogoče razumeti tudi drugače: Ne bo (več) davnega poletja, tisti čas je torej minil in ga ne bo nikoli več nazaj.

Literatura[uredi]

  • Matej Juh: Razširjena resničnost Vanje Pegana. Vanja Pegan: Nebo davnega poletja: kratke zgodbe. Ljubljana: Društvo 2000, 2007. 133–138.