Odločitve

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Franček BOHANEC: Odločitve: ljubezenske novele. Ljubljana: Viharnik, 2000. 196 str. 300 izv. (COBISS)

O avtorju[uredi]

Franček Bohanec

O zbirki[uredi]

Odločitve so izšle leta 2000 pri založbi Viharnik. Zbirka obsega štirinajst novel, zadnje poglavje z naslovom Namesto spremne besede pa je napisal avtor sam. Avtor brez sprenevedanja zapiše, da njegove ljubezenske novele ne dosegajo vrhov slovenske ljubezenske tematike, da pa so zapisane tako, da bralca prisililjujejo k razmišljanju o ljubezni, in da je bil to tudi njegov namen. Z novelami si je prizadeval, da bi z ljubezenskimi zgodbami opisal doživljanje ljubezenskih odločitev mladih in starih, preprostih in učenih, kmečkih in mestnih, mitskih in realnih, žensk in moških. Kot pravi avtor, »težijo k temu, da bi bile beletristične ilustracije ljubezenskih odličij« (188). Skozi zbirko spoznamo, da je ljubezen tudi tovarištvo, prijateljstvo, ljubezenska navezanost in ne zgolj romantična iluzija, ter da ljubezen ni dana od bogov, ampak je posledica, osebno zavedne ali tudi ne, človekove odločitve. »Pogoji, ko pride do takšnih ali drugačnih odločitev, so različni, iz katerih po odločitvi ljubezen zacveti, dozori ali pa oveni in se stre« (196).

Zgodbe med sabo niso povezane in so si zelo različne. Pri vseh novelah je tematika v prvi vrsti sicer ljubezenska, a zaznavamo tudi močne elemente eksistencialne tematike. Motivi so predvsem odtujenost, smrt, ujetost, propad zaradi ljubezni, hrepenenje po ljubezni, nesojena ljubezen, materinska ljubezen. Pri nekaterih zgodbah so prisotni fantastični elementi (Obsekano drevo) in elementi slovenske slovstvene folklore (Kačja kraljica). Sam naslov zbirke Odločitve napeljuje k temu, da vsak človek sprejme v življenju takšno ali drugačno odločitev v zvezi z ljubeznijo, zaradi katere propade ali zmaga. Pripovedovalec je tretjeosebni, razen v noveli Kačja kraljica je prvo- in tretjeosebni. Navdih za svoje literarne like je avtor črpal iz literarnih del slovenskih piscev Franceta Prešerna, Ivana Tavčarja, Ivana Cankarja, Franceta Bevka in drugih. Pri vseh novelah je osrednji lik en sam, pri zadnji pa sta osrednja lika dva. Kraj dogajanja zaznamujejo večinoma deli Slovenije (Prekmurje, Primorska, Gorenjska), ena izmed novel se dogaja v Španiji v času španske inkvizicije (Nela in Ulen), nekaj pa je izmišljenih oziroma kraj ni točno določen.

Obnove zgodb[uredi]

Makove glavice (približno 5600 besed)

Bil je mož z imenom Vojtek. Skupaj z mamo sta živela v bloku, nekdanji konjušnici z velikim dvoriščem, kjer so se zbirale radovedne sosede in opravljale. Mati je Vojtka vedno spodbujala k učenju in Vojtek ni maral drugega kot knjige. Ko pa je bil dovolj star, da bi izkusil tudi kakšno ljubezen, mu ni bilo do tega in mati je zaskrbelo. Pokazala mu je stanovanje kjer je živela ženska, sama s svojim otrokom. Ko je šel k njej na obisk ga je povabila v posteljo, a njemu ni bilo do tega. Ženske so bile s svojim nečimrnim razkazovanjem zanj cenena bitja, ki so daleč pod njegovim čutenjem. Ko je slišal, da si lahko druščino poiščeš preko oglasov, je v reviji našel oglas o prodaji samotne hiše na Kozjanskem in jo tudi kupil. Zanj je bilo pomembno, da ta hiša ni imela številke in ne lastništva, zato je imela nek svoj žar. Sčasoma pa se je v to hišo tudi vselil. Nekega večera je proti njemu prihajala ženska z dojenčkom in od njega hotela naj jo skrije pred možem, ki jo je doma pretepal, ker naj bi imel dojenček sosedove lase. Prvič se je pripetilo, da je katera od žensk vzbudila radovednost v njem. Odšel je ven in nabral jagode zanjo in za otroka. Ko se je vrnil, je bil na postelji samo otrok. Ženska mu je otroka podtaknila. Vojtek je začel iz obupa kričati, a je kmalu spoznal, da se mora vrniti k otroku in zanj poskrbeti. Poimenoval ga je Vojtek.

Obsekano drevo (približno 1100 besed)

V vasi se je govorilo o slavnem starcu Vejku, ki ni bil od tega sveta. Bil je rojen na nebu in imel nadnaravno moč. Bil pa je tudi mladi Jouko, ki so mu nekateri pripisovali lastnosti Vejka, kar je Jouku laskalo. Jouko je imel sestro, ki je sanjarila o laponskem lepotcu, ki bo prišel ponjo z neba. Jouko se je odločil pomeriti se z Vejkom. Srečala sta se pod drevesom. Jouko ga je izzival, mu postavil uganko, a Vejko se sploh ni ganil. Ko pa mu je bilo dovolj mladeničevega napihovanja, je storil, da se je Jouko začel pogrezati v zemljo. Jouko mu je v obupu za odkupnino ponudil svojo sestro in Vejko je predlog sprejel. Mati je bila vesela, ker bo slavni Vejko del njene družine, njegova sestra pa se je razbesnela. Na silo sta jo spravila na sani in na poti k Vejku je sestra skočila s sani in izginila za snežnim zametom. Obstala je na robu morskega zaliva. Naročila je medvedu, volku in nato lisici naj povedo materi, kje jo lahko najde, a nobeden od njih tega ni storil zanjo. Slekla se je do nage in z zlatim obeskom na prsih drsela do roba obale, in ko je še enkrat zapihalo, je zaplavala v globino in ni je bilo več.

Močvirski tulipan in robidnice (približno 5300 besed)

Jasno so v otroštvu starši poslali živet k teti v središče Ljubljane, kjer je odraščala kot plesalka. Nikoli se ni zares navadila na mestno življenje, vseskozi je pogrešala vonj barjanske zemlje. Njen mož je bil vedno zdoma; zahajal je h gospe v blok, kjer sta skupaj igrala klavir, njuna najstniška hči pa se tudi ni prav dosti menila zanjo. Živeli so v veliki vili v Rožni dolini, kjer pa je bila Jasna neizmerno osamljena. Da se je sprostila, je bosa sedla pod macesen in razmišljala o barju. Nekega dne je njen mož naročil vrtnarja, da bi zasadil rože, ki ji sploh niso bile všeč. Jasna si je rekla, zakaj bi samevala v svojem domu, če se mož in hči potikata naokoli, zato je vrtnarja vprašala, če lahko pride k njemu domov pogledat njegove rože. Vrtnar je predlog sprejel. Ko je prišla pod Krvavec, je opazila, da je vrtnar kar naprej pred njo skrival in odganjal neko žensko. A dekle se ni dalo odgnati. Nato se je pred hišo ustavil avto. Bil je njen mož in ni nehal trobiti dokler se Jasna ni usedla v avto. Poklicala ga je ženska, vrtnarjeva zaročenka. Jasni so se ulile solze in celo pot se je pripravljala na pogovor z možem. A mož jo je le odložil pred domom in odpeljal naprej. Spet je ostala sama. Pobrala je vse stvari in se odpravila nazaj na barje.

Marija pomočnica (približno 2660 besed)

Brat Štefan, s pravim imenom Pepek, je že od zgodnjih let živel v samostanu. Njegovo delo je bilo v vratarnici. Ob vratih je bila luknja v zidu, kamor so ljudje vrgli kakšen drobiž v posodo za odkupnino njihovih grehov. Večkrat pa je ženska podoba pred železnimi vrati tiščala prste v luknjo, a brez kovancev. To žensko je Štefan povezal z Marijo, ki jo je tako ljubil. Tako se je zapletel v svojem razmišljanju, da je nek večer, ko se je vračal v svojo sobo, dobil občutek, da mu nekdo sledi. Spoznal je, da je to Marija. Odšel je ven iz samostana, na cesto grehov, z mošnjo kovancev. Marija ga je vodila skozi ulice v klet, kjer je v medli svetlobi opazil prste, podobne tistim, ki so se stegovali skozi luknjo v samostanu. Marija je temu človeku strgala iz rok steklenico in jo dala Štefanu, da je pil, dokler se mu ni zvrtelo v glavi in je zaspal. Zjutraj se je zbudil brez mošnje in Marije ni bilo več ob njem. Odšel je do samostana, a ni imel ključa od železnih vrat. Upal je, da jih je vzela Marija, a v cerkvi jih ni našel. Skušal se je pomiriti z blagoslovljeno vodo, ko je v koritu zatipal ključ. Iz veselja in ljubezni je kipu Marije pomahal.

Lasje (približno 3400 besed)

Postavni Kauko, ljubljenec svoje matere, je rad hodil po gostilnah in se podil za dekleti. Bila pa je v pokrajini Pohjolo dekle, last čarovnice Louhi, najlepša izmed vseh deklet, ki se je otresala vseh ljubimcev. Kauko se je kljub opozorilom matere odpravil na ples in po dveh neuspelih poizkusih je le zagrabil pravo dekle in jo odpeljal v svojo vas. Dekle je prelomilo obljubo, da se bo odpovedalo dekliškim zabavam in Kauko se je odločil maščevati tako, da bo v deželi Pohjoli našel dekle še lepšo od nje. Ko je pobil vse bizone čarovnice Louhi razen njenega čuvaja Cvetka, je zahteval to dekle. Louhi mu bo ugodila, a mu je naložila kup nalog. Še preden mu uspe opraviti vse naloge, ga Cvetko ubije, ker si je tudi sam želel to dekle. Ob reki je razkosal Kaukovo telo in kri je plavala po vodi vse do njegove hiše. Ko je Kaukova mati videla kri se je ustrašila za svojega sina. Iskala ga je po vsem svetu in šele sonce ji je povedalo, kaj se je zgodilo. Mati je z grabljami iz vode potegnila dele trupla, jih sestavila in obudila Kauka v ponovno življenje. Vse to iz ljubezni. Kauko pa je še naprej sanjaril o lepotici.

Krožniki (približno 2270 besed)

Janez je bil slikar, ki je živel na Primorskem z ženo Marto in taščo. S slikanjem je zaslužil bore malo in tudi zaradi povojne revščine so bili krožniki večkrat prazni kot polni. Bil je zelo rahločutna oseba in tudi kot umetnik se je zatekal k svojim slikam. Slikal je ljubezen in ujetost človeka v življenju, a nihče ni mogel doumeti njegovih videnj. Tašča se je naveličala stati za hladnim štedilnikom zato je Janeza s svojim molkom ubijala. Janez je v takih neprijetnih trenutkih pobegnil iz realnosti in to je storil tudi tokrat ter šel v naravo, na Kras, s platni pod pazduho. S sliko, ki jo je naslikal tam, je spoznal, da se je iztrošil, da ni imel ničesar več v sebi. Ničesar več ni bilo, kar bi ga polnilo, zato se tudi ni mogel več vrniti domov. Vse je pustil na goličavi in odšel v neznano.

Starci (približno 7500 besed)

Zvonko, rojen v Prlekiji, upokojen ljubljanski advokat, se je odločil pisati o treh prleških bolj znanih rojakih. Vsak je imel zanimivo zgodbo z zanimivim koncem. Da bi v miru napisal knjigo, se je odpravil na morje, na Brač. Na potovanju je spoznal še tri gospode, s katerimi je po naključju tudi v hotelu pri večerjah preživel več časa. Sam se je počutil večvrednega od njih in ob poslušanju njihovih raznoraznih zgodbic je spoznal, da je druščina burleskna. Iz njihovih pripovedovanj je videl, da so stvari o katerih človek govori kot v spominih, lahko v resnici bile čisto drugačne, in da tudi njegovi portretiranci ne bodo takšni, kakršni so lahko v resnici bili. Ko so se vračali domov se mu je zdelo, da se je vse spremenilo. Ko se ni mogel ubraniti tega, da je svet ena sama groba veseloigra, se je odločil, da o svojih mladostnih rojakih ne bo pisal. Zgodilo se je, da so ti gospodje s potovanja, groteskno-komične figurice izničile njegove visoke cilje; ovekovečiti nekaj njegovih pomembnih rojakov. Ni mogel najti točke s katere bi svoje portretirance presojal, saj ima resničnost vedno več obrazov.

Puhasti zajček (približno 3100 besed)

Petnajstletni Gašper in njegova soseda Tinca sta gostila nemškega komandanta v Tincini hiši in mu vsak dan stregla mleko Gašperjevih dveh koz. Komandant je namreč varoval tamkajšnjo progo. Po vsakem obroku je z roko segel pod Tincino bluzo in ji pobožal prsi. To Gašperju ni bilo všeč. Bila sta prijatelja že od malih nog in Tinca mu je postajala vedno bolj všeč, a si tega ni upal priznati. Poleg zmedenosti v ljubezni pa je živel tudi nekakšno dvojno življenje. Podnevi je bil pastir svojih dveh koz, ponoči pa so ga preganjale strašljive misli o grozovitih podobah smrti, o modrasu in risu, ki ju je videl tudi v komandantu. Njegova teta, pri kateri je živel, je imela psico, ki jo je spomladi skušal naskočiti vsak pes v vasi. Sram ga je bilo govoriti o tem dogodku, a Tinci se to ni zdelo nič takega. Pogosto ga je kuštrala po laseh in Gašper jo je želel stisniti k sebi, a se mu je to zaradi dogodka s psi uprlo. Nekega večera je skozi okno pri Tinci videl, da jo je komandant vlekel v kamro. Tinca se je slačila, komandant pa jo je grabil za prsi in ostalo telo. Gašperju se je začelo blesti. Ustrelil je proti komandantu, a telesi sta se še vedno gibali. Gašper je razmišljal zakaj je zgrešil hrbet komandanta, ta pa se je obrnil in zopet je počilo. Pod oknom se je sesedel Gašper.

Pogovor z murni (približno 5000 besed)

Draž je bil ovdoveli upokojenec s hribov, predsednik tamkajšnje krajevne skupnosti, ki je oboževal naravo, svoj vrt, gobe in murne ob njegovi hiši, s katerimi se je tudi pogovarjal. Draž je bil član partizanske organizacije. Bil je proti cerkvi in njihovemu župniku, zato tudi ni dal krstiti najmlajše hčerke. Ta je zbolela za luskavico dokler je niso vaške ženske na skrivaj blagoslovile in je ozdravela. V hiši poleg njegove hiše je živela hčerka z možem. Zet si je prilaščal vse, kar je bilo Draževo in na koncu se je spravil tudi na njegov vrtiček, kar ga je zelo razbesnelo. Tudi hčerka se je postavila proti njemu. Čeprav se je Dražu zdelo, da je imel vedno moč nad vsemi, se je tokrat vdal in to se mu je gnusilo. Proti njemu so se vedno bolj postavljali tudi ljudje v vasi in izgubil je oblast kot predsednik krajevne skupnosti. Najbolj se mu je zamerila hči, ki je bila zanj le še dedinja, tujka, kakor zet. Ko si je opomogel je odšel na jaso, kjer je našel gobe. Kot pravi gobar je z njimi nežno ravnal in jih trgal z ljubeznijo, zet poleg njega pa je bil z njimi grob. Nato se je zgodilo nekaj, kar se je morda resnično zgodilo ali pa tudi ne. Oblaki so prinesli nevihto. Strele so zanetile ogenj, ki je zajel tudi Draža. Skušal je še zadnjič pobožati gobe, a ni šlo. Zet ga je obrnil na hrbet, Draž pa je le nemo gledal svetlo nebesno sinjino. In ni ga bilo več.

Regrat (približno 6100 besed)

Tine oziroma Tinček je bil najmlajši sin, ki mu je mati določila duhovni poklic, za katerega se je šolal v Murski Soboti. Najstarejši Roman pa je po smrti očeta skrbel za domačijo. Tinček je veliko razmišljal o globljem pomenu stvari, o duhovni in čutni zaznavi. Nekega dne so se z materjo in Romanom odpravili na pot in samo mati je vedela kam potujejo. Ko so šli po hribu navzdol se je zlomil voz. Po pomoč so odšli do prve hiše, kjer je prebival umirajoči mož, ki je zbolel za sifilisom in njegova žena. Njena lepota je prevzela vse, najbolj pa Romana. Ko so popravili voz, so se vrnili nazaj domov. Ko je Tinček naslednjič prišel iz Murske Sobote, je izvedel, da Roman ostaja pri lepi ženi, mati pa je nesrečna molila za bolehnega moža, da bi čimprej umrl, da Roman ne bi živel v grehu. Tinčku se je zdel greh moliti za smrt živega človeka in zopet se je poglobil v razmišljanje o tem, kaj je greh. Spoznal je, da je človekovo početje ena sama zmota, da je ljubezen nad grehom in da ljubezen greh opravičuje. Razmišljal je o poti, ki so jo opravili z materjo in se sprašuje, kdo je vplival na to, da je mati izbrala ravno tisto cesto, ki je vodila do sifilitičnega moža. Bog ali hudič? Kmalu dobi pismo, da je umrl mož s sifilisom. Na njegovem pogrebu se je v Tinčku nekaj premaknilo. Odločil se je, da bo ostal doma in ne bo postal duhovnik. Mati je zgrožena spoznala, da se je v Tinčkovo dušo naselil hudič.

Divji petelin (približno 4600 besed)

Roza se je znašla v veliki duševni krizi. Imela je razmerje s poročenim lovcem, očetom treh otrok, s katerim se je občasno dobivala v gozdu pri bivaku. Ko je nekega dne prišla domov, je zaman klicala sina Andreja, da bi parkiral avto v garažo. Našla je njega in njegovo punco nezavestna v kopalnici zaradi mamil, nato pa v moževi denarnici odkrila sliko ženske, za katero je vedela, kdo je, saj ji je mož odkrito povedal zanjo. Morala je oditi stran in se pomiriti v gozdu. Menila je, da ima ženska lahko prav tako nagone kot moški. Ona ima pravico do drugega, če ljubezen do moža usiha, mož, brez ljubezni do nje, pravico do ljubimke in sin pravico do heroina v kopalnici. Doma si je na zdravi dojki zatipala otrdlino in se zavedla, da se ji je rak zopet razširil. Nato pa je v kopalnici zalotila še moža z ljubico pri kopeli. Pred očmi se ji je zameglilo. Želela je pobegniti, a po glavi se ji je podilo toliko misli, da ni bila sposobna vožnje. V njej so se zapletala hrepenenje po iskreni ljubezni, izpuhtela ljubezen do moža in zasvojenost sina. Ni imela nikamor iti, zato se je vrnila domov v prazno hišo.

Kačja kraljica (približno 7700 besed)

Pisatelj se odloči, da bo zapisal, kar se je ohranilo v ustnem izročilu okoli gradu v Slovenskih Goricah v času križarskih pohodov. Na omenjenem gradu se je v beli srajčki rodil kresnik, kar je pomenilo, da mu je bilo določeno izjemno poslanstvo. Ta je premagal velikana, ki je ugrabil njihovo čredo govedi. Nato je premagal zmaja, ki je bil pred grajskim vhodom in se poročil z njegovo sestro zmajevko. Okoli gradu v jarku pa je bila velikanska kača; šlo je za jago- babo Pehtro, ki se je iz ljubosumja do kresnika spremenila v kačo. Ta je imela na sebi čudežno krono, ki ji je omogočala nesmrtnost. Ponoči se je spremenila v lepo žensko in zapeljala kresnika, ki so mu mišice povsem otrdele in se ji ni mogel upreti. Zjutraj je kresnik sledil Pehtri v kačo in uspelo mu je, da je kača izginila. Ob slavju, ki ga je bil deležen se je zagledal v dekle, ki je plesala v kolu. Zmajevka je bila ljubosumna na Pehtro in se je odločila maščevati tako, da bo nadnjo spustila škorpijona, ki jo bo pičil v ranljivo peto. Kresnik je vzel krono in jo nataknil na dekle v kolu, ta pa se je spremenila v kačo. Pehtra in kresnik sta izginila neznano kam. Pisatelj je še naprej brskal po starih spisih, da bi ugotovil usodo kresnika. Ko so na gradu prebivali križarji so vsako noč slišali zvoke in to naj bi bil kresnik. Ta se vrne nazaj na grad. Kačja kraljica ga je tokrat v obliki kačjega kralja zopet zasledovala. Kresnik jo ponovno išče po Beli krajini. Kaj pa se je s kresnikom tretjič zgodilo ni znano ali zapisano. Pisatelj si je šel ogledat ta grad in opisuje nam, kako je šel v gostilno v bližini gradu in razglabljal s krčmarico in možakarjem o zgodovini gradu.

Gamsova sled (približno 4000 besed)

Visoko v gorah je živel gospodar s svojo ženo in hčerko Majo. Zanj so delali njegov sosed s sinom in dekla, ki je imela razmerje z gospodarjem. Sin je bil pastir, ki je vsak dan z deklo peljal gospodarjeve ovce v gore. Maja mu je vsakič naročila, naj ji prinese šopek rož, oče pa ga je večkrat opozoril, naj se varuje gamsove sledi čez skalnat hrbet in naj ga ne zasleduje. Na skalnatem previsu je zagledal orla, ki je imel v krempljih mladega gamsa. Posvetilo se mu je, da lahko pride do gamsov in jih reši pred orlom. Skušal je najti gamsovo sled, a je ni našel. Iz ljubezni si je želel prinesti gamsa Maji. Zopet se je podal na greben za gamsovo stezo, kar mu je tudi uspelo. Ponosno je prinesel gamsa v dolino Maji. Gospodar je bil jezen in mu je, tako kot že ničkolikokrat, prisolil zaušnico, saj bi mu lahko kakšna ovca sledila in padla v prepad. Pastir pa se je le smejal. Nihče mu ni mogel uničiti tega občutenja prve ljubezni.

Nela in Ulen (približno 4500 besed)

V flamski deželi, v samotni pokrajini sta bili na samem dve hiši. V eni je živel oglar s svojo ženo Valentino, v drugi pa samotarska ženska, poznana kot zeliščarica. Primerilo pa se je, da sta obe ženski naenkrat zanosili. Valentina je čutila solidarnost zeliščarice, ki je živela v samoti in usmiljenje do otroka, ki mu zeliščarica ne bi mogla nuditi pravega doma. Sprejela je sosedinega dojenčka za svojega. Novorojenčka Nela in Ulen sta si bila zelo različna, zato so se med ljudmi porajali dvomi. Ulen je bil radoveden fant, prav nič podoben svojemu očetu in je dostikrat odhajal od doma. Nekega dne med igro z Nelo ju je prekinil konj z žensko na sedlu. To je bila žena grofa, ki so ga usmrtili, ker je bil naklonjen protestantom. Ženska se je pred njim slekla in moral jo je prijeti za prsi. Ulen je to zgodbo pripovedoval doma in mati je zaskrbelo zanj. Nekega jutra so mimo hiše potovali slepci, ki jim je cesar odvzel vid in ljudi nagovarjali k uporu proti cesarju in papežu. Povedali so tudi, da bodo v mestu sežgali zeliščarico, zaradi katere naj bi nekemu gospodu poginila krava, ker je zeliščarica ni pozdravila. To je Nelo zelo prizadelo. Slepci so kričali k uporu in Nela in Ulen sta izginila. Čez nekaj let, ko so se boji končali, in ko so bili fevdalni oblastniki, cesar in papež premagani, je oglar opazil Nelo in Ulna pri reki. Postala sta geza; bojevala sta se proti cesarju in cerkveni oblasti, ki so nad ljudmi izvajali inkvizicijo. Tega dne pa sta se vrnila domov kot mož in žena.

Viri in literatura[uredi]

Viri

Literatura

  • Barbara Ivančič KUTIN: Pogovor s Frančkom Bohancem ob njegovi 80-letnici. Slovstvena folkloristika: glasilo Sekcije za zbiranje in raziskovanje slovenske slovstvene folklore 3/1 (2004). 28-30. (COBISS)