Onstran zaznave

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Edo RODOŠEK: Onstran zaznave: znanstvenofantastična kratka proza. Ljubljana: Založba Tuma, 2003 (Knjižna zbirka Fantastikon). 214 str. (COBISS)

O avtorju[uredi]

Edo Rodošek, profesor, pisatelj in ljubiteljski prevajalec, se je rodil leta 1932 v Novem Sadu. Po očetovi smrti se je vrnil v Ljubljano, kjer je že od srednješolskih let sodeloval pri izdajanju dveh dijaških glasil. Njegovo zanimanje je bilo deljeno med literaturo in gradbeništvom. Odločila je ekonomska nuja, ker je s svojo štipendijo študenta na Fakulteti za gradbeništvo Univerze v Ljubljani lahko finančno pomagal materi. Kot diplomirani gradbeni inženir je opravljal zelo raznolike službe (projektiranje, nadzor izvajanja gradnje, pedagoško delo). Od leta 1972 je honorarno predaval na Fakulteti za gradbeništvo, nekaj let pozneje je doktoriral, se zaposlil tam kot izredni, nato redni profesor, ustanovil pa je tudi Katedro za operativno gradbeništvo.

Vsa ta leta je prebiral leposlovje, predvsem velikane svetovne književnosti. V 60. letih, torej v času, ko se je razmahnila znanstvena fantastika, je postal njen vneti privrženec. Ljubiteljsko je prevajal tovrstna besedila iz angleščine in pisal lastne kratke zgodbe.

Izdana dela[uredi]

Zbirke kratke proze[uredi]

Romani[uredi]

O zbirki[uredi]

Zbirka znanstvenofantastične kratke proze Onstran zaznave je izšla leta 2003 pri Založbi Tuma v knjižni zbirki Fantastikon. Obsega šest zgodb, ki se začnejo s citati (Johna Steinbecka, Gilberta K. Chestertona, Kennetha Robertsa in Raya Bradburyja) in krajši življenjepis avtorja. Prolog zbirke predstavlja citat Jonathana Swifta: "Fantazija je umetnost videti nevidne stvari".

Znanstvenofantastična kratka proza[uredi]

Alenka Žbogar ugotavlja, da subjekti v mladi fantastični slovenski prozi skušajo osmisliti življenje in se znebiti strahu pred smrtjo. Ob tem spoznajo, da je umetnik obsojen na raziskovanje notranjosti in zunanjosti. V tovrstni kratki prozi se vsakdanje preverljiva stvarnost prevesi v fantastiko brez vsakršnih norm: dogajalni prostori so realni, vendar se vanje vključujejo nadnaravna bitja, fantastični dogodki, nerealne pokrajine (2005: 22-23).

Obnove zgodb[uredi]

Znanstvenofantastične zgodbe ustvarjajo literarni svet zelo tehnizirane in komercializirane, nekaj desetletij ali stoletij oddaljene prihodnosti. Predstavljajo utopičen svet, v katerega je prenesena vsa stvarnost potrošniške družbe. Skupno jim je, da se ukvarjajo s posameznikom, pahnjenim v notranje neravnovesje, ki je posledica čustvene neizpolnjenosti ali telesne hibe. Literarne osebe, katerih posebnosti so angleška imena, se spopadajo z bolj ali manj tujim, večinoma sovražnim okoljem. Kljub končnemu porazu pa se oblikujejo kot zavestna bitja in osebnostno dozorevajo.

Idejno se zgodbe ukvarjajo predvsem z antropocentrizmom sodobnega človeka - nazorom, da je človek edini subjekt vsega, kar je. V zbirki se prepletajo žanri futuristične, pustolovske, ljubezenske, kriminalistične in psihosocialne tematike.

Slogovno so uporabljene različne perspektive, te se razlikujejo tako v času kot tudi s stališča subjektov, zgodba pa pogosto vodi do presenetljivega zapleta. Jezik je dosledno prilagojen karakterjem literarnih junakov.


Znak človečnosti (6200 besed)

V prvi zgodbi Znak človečnosti, ki jo uvaja citat Johna Steinbecka, spoznamo dr. Wernerja Krolla, uglednega znanstvenika srednjih let, po videzu plešastega debeluha z zobno protezo in motnimi očmi, ki ne more pozabiti svoje neuslišane srednješolske ljubezni Marion Blake, sedaj Tanner. Na srednješolskem plesu jo je želel le zase, zato jo je omamil z alkoholom. Vendar mu je pota prekrižal Mac Leland in Marion je zanosila. Rodila deklico Floe, ki jo je dala v rejništvo, vendar jo je Kroll našel in posvojil. Poskrbel je, da je bila deležna le najboljše izobrazbe. Floe postane vodilna znanstvenica na področju cerebralne fiziologije, najmlajša dobitnica nagrade Medcelinske medicinske akademije, častna članica sedmih univerz in glavna kandidatka za Nobelovo nagrado za medicino, ki je ne dobi, ker se mesec dni prej ponesreči. Izvemo, da jo je Kroll skril pred zunanjim svetom in na njej opravil transfer intelekta, njeno lastno iznajdbo. Vse njeno znanje, ki je prej bilo na stopnji genialnosti, je prenesel v umetno ustvarjene možgane androida Dannyja. V pogovorih z Dannyjem se dvaindvajset letni Floe začnejo vračati spomini in odvzeto znanje. Usoda nanese, da se Kroll zaduši s hrano. Floe po njegovi smrti opravi nov transfer intelekta, povrne si ukradeno znanje in pobegne z Dannyjem.


Prostovoljec (7240 besed)

V drugi zgodbi (uvaja jo citat Gilberta K. Chestertona) spoznamo Leona Millerja, ki boleha za neozdravljivim Kamuro-Vendranovim sindromom, katerega simptomi so trenutna, divja vrtoglavica, napad mrzlega potenja in istočasno krvavenje iz ušes. Da bi si omogočil še nekaj let življenja, želi priti do nadomestnega telesa, kamor bi presadil svoje možgane, vendar za to nima denarja. Zato skuje načrt: enega svojih podnajemnikov Micka Pattersona omami s calm&jump praškom. Tako mu vsakič, preden želi, da kaj naredi, le tiho zamrmra kratko in jasno navodilo in Mick stori točno to, kar mu naroči. To stori tudi, ko ga pripelje v Center za cerebralno kirurgijo, kjer opravljajo postopek VToP (Voluntary Transfer of Personality). Tukaj je eden izmed pacientov tudi oseminšestdeset letni senator Kimber, ki si prav tako želi nadomestnega telesa. Po nepričakovanem zapletu ugotovimo, da je (zaradi napake medicinske sestre) Leon tisti, ki je daroval telo senatorju Kimberju, Mick pa je dobil plačilo za Leonovo telo.


Preizkus (11.180 besed)

Preizkus, ki se začne s citatom Kennetha Robertsa, je zgodba o prihodnosti, kjer prevladuje antiutopistični svet skrajno potrošniške družbe, ki se razvije do te mere, da so pravzaprav filozofske, družboslovne in naravoslovne vede, ki nimajo veze s poslovnostjo, nezaželene in takih šol in poklicev ni več. Pripovedovalec nam predstavi futuristično družbo, ljudi, ki so postali "porabniki". Ti živijo od stojnin - z žetoni so plačani za stanje v vrsti, saj je treba čakati na čisto vse potrebščine: živila, pijačo v plastenkah, oblačila, obutev. Spremljamo neimenovanega pripovedovalca, Anthonyja (glasbenika manualnega tipa, ki igra čelo), igralko Regino in upodabljajočega umetnika Marka, ki si delijo sobo v azilu. Da si lahko podaljšajo delovni čas za eno leto, morajo opraviti test, ki ga izvede PsihoRob. Robot, ki ga je sprogramiral psihonadzornik Inštituta za psihometrijo Sigmund Jung. Ta je prepričan, da je za vsakršno odklonsko vedenje en sam vzrok: kakšna od seksualnih anomalij. Ko na testu "padejo" vse literarne osebe, se Anthony odloči, da bo ukrepal. Ve, da mora tudi dr. Jung opraviti test, vendar ve tudi, da je psihonadzornik poskrbel, da robot deluje njemu v korist. Anthony, ki je bil pred leti kibernetik v Mestnem servisu, zamenja robota in dr. Jung ne opravi testa.


Menjava (11.200 besed)

Menjava (na začetku citat Raya Bradburyja) je zgodba o zaljubljenem študentskem paru, ki ju nenavaden pojav, imenovan časovna špranja, po naključju loči. Glen Rositer in Diana Marconi, zaljubljenca na prvi pogled, kmalu ugotovita, da je s časom, v katerem se nahajata, nekaj narobe. Ker v Glenovem času Diana izgine za več dni in se nato spet pojavi, ne da bi se zavedala svoje odsotnosti, Glen prosi za pomoč svojega profesorja Nortona. Ta ugotovi, da je bila Diana (tako kot njegov prijatelj Thomas) žrtev sevanja kometa Procyrona. Glen se zaveda, da so časovne špranje, ko je Diana odsotna, vedno večje, zato se odloči tudi sam izpostaviti nevarnemu sevanju, ki ga prestavi za pol stoletja naprej v času, torej v prihodnost. Vendar tudi Diana v svojem času pride do enake ugotovitve in tudi ona se odloči ponovno izpostaviti sevanju. Le da nanjo deluje drugače kot na Glena: prestavi jo v preteklost.


Zeliščar (10.560 besed)

Peta zgodba (s citatom Johna Steinbecka) Zeliščar, je stephenkingovski prikaz mesteca New Heaven, kjer imajo navidez zgledni meščani malo manj zgledne navade ali skrita poželenja. Pred praznikom se pojavi skrivnostni zeliščar, ki prodaja zeli z nenavadnimi učinki. Ustali se na travniku in kmalu začnejo k njemu prihajati radovedni meščani, med katerimi vsako najde nekaj, po čemer hrepeni, najsi bo to zel proti odvisnosti, napoj za spolno moč, za boljši sluh, za srečo. Na prodaj ni bila le škrlatno-zlata zel, vendar so radovedni meščani kljub temu želeli vedeti, čemu je namenjena. Zeliščarjevemu pojasnilu, da gre za serum resnice, so se smejali, vendar so kmalu začutili učinke zeli. Med udeleženci sejma so se hitro zanetili množični prepiri, ki jih je prekinil krik. Mesto New Heaven je gorelo in bežeči meščani so se pred plameni umaknili na močvirski občinski pašnik in brezmočno gledali, kako ogenj uničuje njihovo premoženje.

Kmalu zeliščarja opazijo v Georgetownu.


Mabelina odločitev (11.200 besed)

Zbirko sklepa zgodba Mabelina odločitev s citatom Charlesa Dickensa. To je zgodba o revni in osamljeni starki Mabel, ki v gozdu (med nabiranjem gozdnih sadežev in gob) najde poškodovano nezemeljsko bitje. Ugotovi, da je to bitje, ki mu da ime Puha, z nezemeljskih plovilom treščilo na Zemljo. Ker je osamljena, jo vzame v svojo kolibo. Puha je bolna, zato da starka vse svoje premoženje, da bi jo rešila. Bitje okreva s pomočjo kapljic, ki jih starka vari iz zdravilk - zelo redkih zelišč. Celo življenje si Mabel želi le, da bi privarčevala dovolj denarja za dostojen pogreb, zato pri špeceristu oddaja posušene gobe. Ko ta nekega dne nima drobiža, ji ponudi zavojček sladkih koreninic s srečko. Srečka je bila dobitna in Mabel je dobila dovolj denarja za dostojen pogreb prvega razreda. Vendar kmalu Puha spet zboli in želi se vrniti na kraj, kjer jo je starka našla. Ta ji najprej ne dovoli oditi, vendar kmalu ugotovi, da bo Puha le tako ozdravela.

Odmevi v javnosti[uredi]

Aleš Cimprič v Neskončnosti (glasilo Društva ljubiteljev znanstvene fantastike in fantazije) zgodbe iz zbirke Onstran zaznave označi kot zelo berljive. Slog, ki se jih drži označi kot "rodoškast"; uporablja preprost, a slikovit jezik, ki bralca pritegne in ga pahne v svet glavnih junakov. Splošen vtis o zbirki je pozitiven, le razpleti bi lahko po Cimpričevem mnenju bili bolj dodelani.

Lenart Zajc je Rodoškovo zbirko opisalo kot iluzijo fantazijskega sveta, ki ga sestavljajo zgodbe malih ljudi. Ti pa so po drugi plati mozaik usode celotnega človeštva. Priporočajo jo vsakomur, ki kakor koli razmišlja o zablodah sodobnega sveta.

Viri in literatura[uredi]

Viri

Edo Rodošek. Onstran zaznave: znanstvenofantastična kratka proza. Ljubljana: Tuma, 2003.

Literatura

  • Alenka Žbogar. Kratka proza na prelomu tisočletja. Jezik in slovstvo 50/3-4 (2005). 22-23.