Pega v očesu

Pega v očesu je zbirka kratkih zgodb avtorja Dušana Merca. Zbirka je izšla leta 2004 v Mariboru pri Založbi Litera.

Kritiko o tej zbirki je napisala Jelka Ciglenečki. Ugotavlja, da so najboljše tiste zgodbe, ki se ukvarjajo z življenjem v zakonu, kjer je odnos med partnerjema vedno bolj sovražen. Za primer navede zgodbo Pes, za katero pravi, da je konec najbolj presenetljiv in pretresljiv. Za zgodbe kot sta Ples maturantov in Neko bedenje pravi, da gre zgolj za opis neke situacije. Zapisala je tudi, da je za Merca značilna strast po popisovanju. Nekateri detajli zgodbe naj bi ga zapeljali, zato jih tematsko razširi. Posledica je, da se zelo težko vrne k rdeči niti, včasih jo celo popolnoma zapusti. Pohvali zaokroženost zgodb, češ da naj bi bilo to pri nas redkost. Kritizira jezik in slog, ki nam ne nudi estetskega užitka niti posebnega razvedrila.

O zbirki

Zbirka obsega 15 zgodb. Vse zgodbe so si tematsko zelo podobne. Povsod gre za osamljenost, smrt, bivanjsko tesnobo, skoraj v vseh zgodbah nastopajo ženske, ki so že bile, ki so ali še bodo prišle v junakovo življenje. Moški protagonist je v svojem življenju vedno malce zgubljen v svojem svetu. V vsaki zgodbi je zaslediti razkol med svetom in glavnim junakom. V večini zgodb je osrednji motiv tujec. Stavki so kratki, a vseeno nosijo neko težo. Veliko je tudi opisovanja, kjer so povedi dolge. Pripovedovalec je v nekaterih zgodbah prvoosebni, drugod vsevedni tretjeosebni pripovedovalec. Skoraj v vseh zgodbah je kraj dogajanja Ljubljana ali njena okolica. Čas dogajanja je sedanjost, velikokrat pa se literarni junak zateče k spominom iz preteklosti.

Obnove

Slika s krili metuljev (približno 7900 besed)

Zgodba opisuje junakovo rutino, kako gre vedno k istemu okenčku kupit karto, da gre ob enakih urah na vlak in nazaj, da so mu že vsi ljudje znanci ... Sprememba je le ta, da gre on danes zadnjič na to pot. Kasneje izvemo, da mu je umrla mati. Pokojnice, kot jo poimenuje njemu zelo privlačna medicinska sestra, ni želel videti. Niti ni vedel, katere stvari naj za spomin na mamo vzame s seboj. Tokrat je prvič zamudil vlak nazaj, a vseeno srečal isto žensko kot na poti sem. Začela sta se pogovarjati in med njima se je dalo čutiti privlačnost. On je gledal nanjo kot na osebo, ki jo želi oploditi. Ko sta tako stala na postaji, je želel vreči sliko, ki jo je vzel za spomin na mamo s seboj, v smeti. Bila je prevelika, zato jo je postavil ob koš in začel brcati. Steklo je počilo in ona se mu je pridružila pri pobiranju črepinj. Vse se mu je zdelo tako smešno, preprosto in enostavno.

Razglednica (približno 6000 besed)

V pisarni se jim je pridružila še peta oseba, ki ga je zelo motila. Želel se jo je znebiti. Pa vendar, bila je tako privlačna. Začel ji je pošiljati razglednice. Našel je tudi telefonsko številko in jo nenehno klical, a se nikoli javil. Ponovno ji pošlje razglednico in nanjo napiše kraj in uro njunega srečanja. Iz svojega stanovanja jo je opazoval, ko je prišla. Naslednji dan ji jo je ponovno poslal in napisal, kako je bila oblečena na ˝zmenku˝. Kar naenkrat je ona izpod namiznega koledarja potegnila vse razglednice in iz predala vzela šatuljo s kondomi. Poklicala je to neznano številko. Telefon je zazvonil njenemu šefu. Rekel je, kje in kdaj se danes ponovno dobita in odložil. Vedel je, da bo prišla.

Nizko težišče (približno 1300 besed)

Ponovno jo je videl, ko je šel nekega dne sam smučat. Prepoznal jo je od zadaj in podoživljal trenutke z njo. Bila je močnejše postave, zato je imela na smučanju nizko težišče. Sprašuje se, če ji še kaj pomeni. Pristopil je k njej, jo pogledal in spregovorila sta. Prepričan je, da se ga spomni, a nikoli ne bo izvedel, česa se spominja.

Priorja (približno 2600 besed)

Domov je pripeljal novo ˝nevesto˝, da jo bo predstavil očetu in materi. Peljal jo je k jezeru, ki je bilo umazano, industrijsko. Njo je pustil ob njem, sam pa se je malo sprehodil okoli. Ko se je vrnil, je ona z nekom govorila. Prepoznal ga je, zato se mu ni predstavil, čeprav mu je sogovorec povedal, da je prior Ignac Ž. Povprašal ga je o škandalu, ki se je zgodil pred leti v samostanu. Ignac Ž. mu začne pripovedovati zgodbo o samostanskem hlapcu, ki je ubil priorja Benedikta. O dogodku povpraša tudi svojega očeta. Oče mu pove, da ga je hlapec ubil zato, ker se je prior Benedikt tudi spolno znašal nad njim. Zvečer ga o dogodku povpraša nevesta. Ta ji pove, da je bil samostanski hlapec njegov stric, očetov brat, in da se je nato v zaporu obesil.

Pes (približno 5300 besed)

Spremljamo zgodbo o družini. On, ki je svojo ženo enkrat prevaral, se je spraševal, kdo sploh so njegova družina, prijatelji, kakšno vlogo imajo predmeti v hiši ... Za prvi november, ko je družina odšla na grobove in do sorodnikov, je on ostal doma. Samota mu je prijala. Zvečer, ko sta se z ženo ulegla v posteljo, se nista dotikala, sprave med njima ni bilo. Slišati je bilo le tuljenje psa. Da bi se pobotala, je na ženino prošnjo utišal psa. Vrnil se je v posteljo in čakal, da se ga bo dotaknila. Čutil je svoje krvave roke na njej.

Glasovi in geste (približno 3700 besed)

Zgodba govori o Rudiju, rdečelasem fantu, ki je bil skorajda nem in skoraj povsem gluh. Pripovedovalec opisuje razne dogodke, ki sta jih z Rudijem preživela skupaj. Izvemo, da so Rudija v posebni šoli zaradi rdečih las obsojali, češ naj bi bil kot Judež. Na koncu izvemo, da je slep in gluh zaradi bolezni, ki jo je preživel v otroštvu. Pomagal mu ni niti aparat. Sprašuje se, zakaj niso že prej ugotovili, da mu aparat ne bo pomagal, obenem pa se tolaži z mislijo, da je mogoče pomagal komu drugemu.

Imeti v rokah (približno 1500 besed)

Izvemo zgodbo o fantih in dekletih iz internata. Enkrat se je Boris odločil, da bi šel rad k dekletom in se začel vzpenjati po strelovodu internata. Zmanjkovati mu je začelo moči, zato se je začel spuščati navzdol. Bil je visoko za 2 nadstropji, ko se je spustil. Obležal na tleh. Četudi je bil takrat še živ, so kasneje izvedeli, da ni preživel.

Mala prešuštva (približno 3200 besed)

Zgodba govori o zakonskem paru. Žena je že drugič noseča. On dela v neki firmi, kjer dela tudi ženska, ki ga zelo privlači. Po novoletni zabavi je sodelavko pospremil domov. Skuhala mu je čaj in privlačnost med njima se je stopnjevala, a zgodilo se ni nič. Čez nekaj časa, ko je ženo peljal v porodnišnico, je šel v mesto. Tistega dne jo je ponovno srečal. Povabila ga je k sebi. Zavrnil jo je. Enkrat pa je žensko pripeljal domov. Ko je prišla žena je kot nora zbijala po vratih in vpila naj ji odpre, a odziva ni bilo. Zvečer se je vrnila po kovčke. Jokala je. On pa v teh solzah ni videl več smisla.

Marjetica in arkebuza (približno 8300 besed)

Šel je študirat v Ljubljano. Za vikend je na začetku še hodil domov. Vsak dan ga je klicala mama, ki je bila bolna in jo je zelo skrbelo za sina. Po treh dneh, ko se nista slišala, ga je klicala, naj nujno pride k njej v bolnišnico. Od tistega dne je vsak dan po faksu hodil k njej. V tem času se je začel družiti z Marjetico, ki mu je bila zelo pri srcu. Na dan, ko so njegovo mamo odpustili iz bolnišnice, so se z družbo dobili v gostilni. Marjetica jih je vprašala, če vejo, kaj je to arkebuza. S cimrom sta šla v muzej in spretno ukradla puško, arkebuzo. Vrnila sta se v lokal in Marjetica je bila presenečena, da je on vedel po čem je spraševala. Želeli so vedeti, kako ta stvar deluje. Postavil se je pred puško, ki se je sprožila. Počilo je, ležal je na tleh. Videl si lahko v notranjost telesa.

Neko bedenje (približno 4300 besed)

V službi je napredoval. Po vseh čestitkah, ki jih je prejel, je bil vesel, da je v pisarni končno sam. Že cel dan se ga je lotevala neka čudna zaspanost. Ko se je zbudil iz tega stanja, ni bil prepričan ali je zaspal ali ne. Zaskrbelo ga je, da je v tem času kdo vstopil v njegovo pisarno, mogoče tisti, ki ga je pričakoval. Spomnil se je, da bo mogoče ta, ki ga pričakuje prišel k njemu domov. Odločil se je zapustiti službo bolj zgodaj. Šel je v otroško sobo, se ulegel in zaspal. Popoldne, ko je bral časopis, je ponovno zaspal. Danes že tretjič. V sanjah je videl tiste ljudi. Tiste, ki jih je videl kot otrok, ko so prišli po njegovega očeta. Danes so prišli ponj. Njih je pričakoval. Povedali so mu, da ga bodo v sanjah vedno našli. Nato je spal do naslednjega dne, do odhoda v službo.

Pega v očesu (približno 2900 besed)

Zgodba govori o slikarju, ki ima pego v očesu. V mestu sreča sošolca, ki mu pravi grbavec. Grbavec ga vpraša, zakaj si ne kupi psa, da ne bi bil več sam. Slikar je včasih imel ženo in otroke, a jih je odrinil od sebe. Sedaj živi sam v ateljeju, kjer tudi ustvarja. Ustvarja žensko, ki naj bi bila po opisu sodeč popolna, ko bo dokončana. Z njo se tolaži, zaradi nje ni sam. Zaveda se, da ko jo bo ustvaril, v ateljeju ne bo prostora za oba.

Ples maturantov (približno 3400 besed)

Glavni lik v tej zgodbi je oče, ki mora na maturantski ples svojega sina. Ko je prišel v dvorano, je moral sesti za mizo k svoji družini, ki jo je nedolgo nazaj zapustil. Neugodno mu je bilo. Še posebej takrat, ko je moral plesati s svojo ženo. Po koncu je odšel do svojega avtomobila, kjer ga je ogovoril oče, ki je imel na plesu hči. Povedal mu je, da je vesel, da so že skoraj pri koncu, saj njihove otroke čaka le še faks. Takrat pa se je on zavedel, da še ni vse končano. Pogledal je proti dvorani in videl svojo ženo. Gledal jo je, kako se je usedla v avto in odpeljala. Ples je bil končan.

Polveter (približno 3300 besed)

Spoznal je zelo privlačno žensko, ki ga spominja na neko žensko iz preteklosti, Zdenko. Umrla je, ko je za novo leto odšla s svojim možem na novoletne priprave na morje. Tam se je s svojim inštruktorjem ponesrečila. Sedaj noče izgubiti še nje, ki pa je odšla v Latinsko Ameriko na počitnice. Tolaži se, da ne more ostati vse na pol, da mora biti njena vrnitev iz Latinske Amerike gotova.

Vzeti kraljico (približno 4600 besed)

Izvemo zgodbo o nekem igralcu šaha, Vinku. Spominjal se je, kako ga je enkrat igral s svojim šefom in izgubil. Zabolelo ga je, ko mu je šef rekel: ˝Kaj morete, nekateri pač spregledate kraljico. Podarite jo, ne?˝ Spominjal se je tudi, kako je bilo, ko je s sedanjo ženo preživljal počitnice na morju, kjer se je pri igri pridružil nekaterim igralcem na ulici in izgubil. Od takrat naprej, se ga ni več dotaknil. Nekega dne je prišel domov bolj zgodaj. Preden je vstopil, je slišal glasen smeh. Videl je svojo skoraj slečeno ženo in svojega prijatelja, ki je bil prav tako oblečen le še do pasu, kako igrata šah. Prijatelj ga je povabil zraven in mu rekel: ˝Jaz žrtvujem kraljico, samo zato, da se lahko slečem. Vidiš?˝ Če tega takrat ne bi rekel, bi se mu mogoče podrl svet, tako pa se je nekako nasmehnil.

Blaženi časi (približno 4700 besed)

Zgodba govori o beraču, ki se potika po Ljubljani. Včasih veliko mesto njegovega otroštva, je postalo majhno mestece. Berač pripoveduje zgodbo o moškem, ki je plačeval položnice svoji ženi. Prosil je za stotaka. Moški ga je prav grdo odslovil, češ da nima drobiža, ženska pa ga je še v istem trenutku, ko ga je pogledala, pozabila. Pa je berač vseeno še enkrat poizkusil. Rekel je, da je žejen, a moški se ni dal. Berač je odšel z nasmehom v očeh, ne ve se čemu naproti.

Literarni natečaji

Zbirka je bila nominirana za nagrado Fabula 2005.

Viri

Dušan Merc, Pega v očesu: kratke zgodbe. Maribor: Založba Litera, 2004.

Literatura

Jelka Ciglenečki. Dušan Merc: Pega v očesu. Sodobnost (1963-), letnik 70, številka (2006). 519–521. dLib.si

Pega v očesu. Wikipedija: prosta enciklopedija. 23. oktober 2013 (splet)

Lejla Švabić: Pega v očesu: Dušan Merc. Prvi interaktivni multimedijski portal, MMC RTV Slovenija. 18. avgust 2007.

Petra Vidali: Dušan Merc: Pega v očesu: kratke zgodbe. Maribor: Založba Litera, 2004.

Miran Hladnik: Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. 174.