Plašček za Barbaro

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Plašček za Barbaro je pravljica, ki jo je napisal slovenski pisatelj Vitomil Zupan. Knjigo je ilustrirala in opremila Marija Lucija Stupica, založila in izdala pa jo je Prešernova družba d.d. leta 1998.

Obnova[uredi]

Nekega večera je po cesti hodil plašček. Bil je osamljen, zeblo ga je in strah ga je bilo, saj se je že večerilo in počasi so se prižigale prve luči ob cesti. Mimo je prišel visok mož in plašček ga je prosil, naj ga vzame s seboj. Mož mu je odvrnil, da je čisto sam in da nima nobenih sorodnikov, ter da se mu mudi naprej. Nato je plašček zagledal lepo črno psičko. Tudi njo je prosil naj ga vzame s seboj, a mu je psička odvrnila, da ima ona najlepši kožuh in ne potrebuje nobenega plašča. Plašček se je odpravil dalje in srečal lepo oblečeno gospo. Tudi ona ga je zavrnila ker je bil premajhen zanjo. Plašček je pohitel naprej po cesti in kar na jok mu je šlo od sramote, tesnobe in od vetra. Prišel je do lepe hiše, kjer je srečal domišljavega mucka. Plašček mu ni zaupal, zato je hitro zbežal po cesti in se skoraj zaletel v dečka s težkim cekarjem v rokah. Plašček ga je poprosil, naj ga vzame s seboj, pa ga deček ni hotel ker si ni želel ženskega plašča. Sunek vetra je plašček kar obrnil, da se je zavrtel okrog in skoraj prišel pod avto, ki se je sunkoma ustavil in začel kričati na ubogi plašček. Tako je plašček čisto obupal in se ustavil na robu ceste ter glasno vzdihoval. Nato pa je po cesti prišla lepa deklica. Zagledala je ubogi plašček in pritekla k njemu. Plašček ji je povedal, kako strah ga je, kako je sam na svetu in kako ga nihče ne mara. Barbara ga je poslušala potem pa objela in potolažila ter povedala, da ga bo vzela s seboj. Šla sta proti domu in Barbara je zaupala plaščku, da se ji je izpolnila velika želja, saj si je vedno želela imeti tako lep plašček.

Opis likov[uredi]

Plaščku je bilo zelo hudo in samotno, kar na jok mu je šlo pa tudi strah ga je bilo. Zelo si je želel družbe, saj je tisti večer veter močno pihal pa še večerilo se je počasi in prižigale so se prve luči ob cesti. Srečal je moža, psičko, gospo, mucka ter dečka. Bil je obupan, nato pa je srečal Barbaro in prav ona ga je vzela s seboj.

Literarne okoliščine[uredi]

Kraj dogajanja: široka in dolga cesta

Čas dogajanja: nekega večera

Osebe: Plašček, mož, psička, gospa, mucek, deček, avto in Barbara


Viri in literatura[uredi]


Glej tudi[uredi]

Wikivir
V Wikiviru je na razpolago izvorno besedilo v zvezi s temo: