Polnočno vino

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Polnočno vino je pesniška zbirka, ki jo je napisal slovenski pisatelj Vitomil Zupan. Knjigo je opremil Karel Hrovatin, izdala pa jo je Državna založba Slovenije (DZS) za založbo Ivana Bratka leta 1973.

Zupanova zbirka Polnočno vino je izrazito antropocentrična (človeka ima za edini subjekt vsega, kar je), lahko bi uporabili zanjo za sodobno poezijo neobičajen izraz: osebno izpovedna. Funkcija poezije je pri Vitomilu Zupanu predvsem izrekanje človekovih ontoloških problemov, in to na zelo neposredni, nemetaforični, enopomenski plasti jezika. Odprtih mest z možnostjo aktualizacije nadpomenov, simbolov je malo, vendar se možnost interpretacije razširi zaradi različnih refleksij, tez in neenosmernega idejnega projekta. Vitomil Zupan ni oblikovalec oziroma graditelj shematično, metrično, verzno, kitično urejenih tekstov. Poezija prehaja v prozo, vendar ohranja ideološko funkcijo, zato bi morali iskati njeno mesto bolj v razmerju s poezijo ustvarjalcev, predstavnikov Zupanove generacije, pregledati čas nastanka posameznih tekstov, kot pa iskati njeno tvorno mesto v sočasni slovenski pesniški tvornosti (Zlobec, 1974).

Zbirka Polnočno vino je razdeljena na štiri cikle: Cunje, Polnočno vino, Barbara in Spomladansko pismo otrokom.

Cunje[uredi]

Prvi cikel, Cunje, uvaja socialni motiv. Položaj človeka v svetu je razvrednoten (Sekcija). Cikel se nadaljuje s temo spopada posameznika z družbenimi normami. Posameznik mora ohranjati svojo enkratnost (Odpoved). Funkcija poezije postaja že v prvem ciklu ideološka. Lirski subjekt je prvooseben — identifikacija zapisovalca in fiktivnega subjekta in tretjeosebna — opisna refleksija kot prikrita identifikacija (Mož). Prvotna odsotnost metaforike prehaja v antropomorfno grotesko. Nato Zupan piše pesmi z ljubezensko temo (Radovednost, Noč v kateri je nekdo odmaknil kamen, Žafran, Vlak, Dar govora, Obisk v stolpu). Zupanu pomeni ljubezen rešiteljico, pozabo lastnega na rob postavljenega položaja v družbi, varnost. V pesmi Časopis kritizira manipulativne funkcije sredstev javnega obveščanja, v tekstu Razbijmo kozarce pa iskanje avtentičnosti revolucije. Da je umetnik enak otroku in norcu, nedoraslo ali noro bitje, družbeno škodljivo in politično nevarno opisuje v pesmih Žafran, Pesem z namenom zaključka in Varnost). V tekstu Dar govora ugotovi, da je govor lažniv. V tekstu Obisk v stolpu zapusti Zupan lirskega posameznika in išče pravega slovenskega junaka. Z lastno vizijo bodočnosti, vizijo propadajočega sveta se ne identificira, vizija mu postane inspiracija za še večji upor (Zastave).

Polnočno vino[uredi]

Drugi cikel, Polnočno vino, uvaja dekadenčni deziluzionizem sveta, omama »umetnih pijač, umetnih upov, narejenih idealov, izgubljenih želja, tok tihega vedenja o vsem, kar je.« (Pred polnočjo). Stiska majhnega naroda z velikimi željami prehaja v osebno eksistenčna stiska. Polnočno vino je zadnji beg pred neidealno, zemeljsko, »jutrišnjo potjo«. Rešitev iz bivanjske stiske je možna samo z očiščenjem, s pozabo preteklosti (Blato). Posameznikova bit in bistvo ostajata še nadalje skladna (Slepota). Posameznikovo stapljanje z družbenimi normami bo samo sredstvo spretnega prikrivanja lastnega bistva. Ena izmed oblik posameznikovega nadaljnjega bivanja je zapoznelo izživetje otroštva (Tihi konj). Ljubezenska tema se v drugem ciklu pojavi v pesemskem ciklu Štiri prismojene o ljubezni (Aritmetika in geometrija ljubezni, Mehanika in fizika ljubezni, Kemija ljubezni, Metafizika ljubezni). Ljubezen postane predmet različnih analiz (matematičnih, fizičnih, kemičnih, filozofskih) in izgublja sleherno metafizično vrednost. Zupanova refleksija se ob že spoznanih temah, sestavinah zbirke Polnočno vino, ustavi ob lastnem življenjskem nazoru. Spoznavanje realnega sveta je mogoče le kot odsev subjektovih predstav sveta. V subjektovi zavesti ostaja konflikt kot temeljna sestavina subjektivnosti in ga ne more porušiti niti avtorefleksija (Nesporazum, Jezus Kristus, Čar vojskovanja). Ubesedeni lirski subjekt prehaja iz prvoosebnega edninskega v prvoosebnega množinskega. Bivanjski, konfliktni položaj posameznika ne ostaja zaprt v shemo individualne refleksije, ampak ga Zupan v posameznih primerih podaljšuje v refleksijo o globalnem ustroju družbe v določeni zgodovinski izkušnji. Zupanov lirski subjekt, posameznik, je stalen upornik. V določenem zgodovinskem obdobju, ki ga izsili čas sam in ne družba, katere del je subjekt, prevzame družba lastnosti konfliktnega subjekta, vendar jo v to prisili zgodovinski trenutek. S koncem revolucije družba izgublja vlogo univerzalnega, upornega subjekta. V tekstu Nesporazum se znajde Zupan pred vprašanjem ali je sodobna konfliktnost, nepristajanje na izenačitveni proces, še smiselna ali ne. Odgovor je vedno enak: vztrajanje v konfliktu. Uničenje konfliktnega človeka, ki je poseben subjekt prav zaradi svojega spopada z izenačitvenimi procesi pomeni Zupanu uničenje človeka sploh: človeškost človeka je upor, prometejstvo, kaos, ki se mu Zupan izogiba (Džungla, Mozart leta 1972, Potem so peli). Konec drugega cikla ubeseduje vizijo propada človeka v civilizaciji. Človek postane »poizkusni zajec neke civilizacije« (Atmosfera blaznosti). Zupanu se razkrije možnost človekove odrešitve iz civilizacijskih spon v naravi, pristaja na moderno rousseaujevstvo (Ptiči).

Barbara[uredi]

Tretji cikel, Barbara, obsega štiri tekste: Velika žival, Mestece Peyton, Portret in Zelo važna pravljica. Lirski subjekt ni več prvoosebni refleksivni človek, temveč tretjeosebna opisnost postavlja v inspiracijsko središče otroka Barbaro. Perspektiva, iz katere opazuje in opisuje zapisovalec otroka in njegovo dojemanje sveta, se prilagaja otrokovi predstavni zmožnosti in njegovemu nivoju medčloveških komunikacij.

Spomladansko pismo otrokom[uredi]

Četrti cikel, Spomladansko pismo otrokom (Kentavri, Trije otroci, Skupnost, Haska ni, O pravljicah), se izogiba refleksiji o človekovi ontološki problematiki. Refleksija iz prvih dveh ciklov je razkrila določen ustroj sveta, ki postaja človeku, posamezniku nenaklonjen ali točneje: iz prihodnjega sveta bo človek izrinjen, postal bo kentaver. Zato lahko razumemo ves cikel Spomladansko pismo otrokom kot klic k povratku k avtentičnemu človeku, kot svarilo pred pogubnim vplivom civilizacije na človekovo prihodnost. Zupan v soočanju vizije možnosti in načina eksistiranja otrok Dima, Martela in Barbare z avtorefleksijo dokončno razkrije svojo naravo: divjo, vzkipljivo, razum brez pameti, želje brez izpolnitve, iskanje svojih lastnih poti, zaničevanje povprečnosti in načelna vztrajanja. Spoznanje sveta je posamezniku v breme, ne v korist. Lasten cilj, ideal se je izkazal za nedosežen, pot do ideala naporna in hkrati pravljična.

Za štirimi samostojnimi cikli je še tekst Pesnik, neke vrste epilog k zbirki. Pesnikovo mesto v svetu je med usodo in ničem, oba sta zanj uničujoča; iz procesa življenja, v katerem je igral Zupanov človek uporniško vlogo, bil v nenehnem konfliktu z normami in družbenimi mehanizmi, uravnalkami, izhaja vedno bolj reduciran in nepomemben posameznik.


Glej tudi[uredi]

Wikivir
V Wikiviru je na razpolago izvorno besedilo v zvezi s temo:

Vir[uredi]

  • Vitomil, Z.: Polnočno vino. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1973.

Literatura[uredi]