Prebujanja

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Sebastijan PREGELJ: Prebujanja. Ljubljana: Študentska založba, 2011 (Knjižna zbirka Beletrina). 111 str. Spremna beseda: Tina Košir. (COBISS)

O avtorju[uredi]

Sebastijan Pregelj

O zbirki[uredi]

Prebujanja so izšla leta 2011 pri Študentski založbi v Knjižni zbirki Beletrina. Zbirka obsega dvaindvajset kratkih zgodb, spremno besedo z naslovom Utrinki z meje budnosti pa je napisala Tina Košir. V uvodu zbirke je zapisano, da »Prebujanja niso tipična zbirka kratke proze – vsako od zgodb sicer lahko beremo samostojno, a zbrane tvorijo širšo »nadzgodbo« in se kažejo v novi luči. Glavni junak(i) se v vseh prebuja(jo) – včasih v našo skupno vsakdanjost, soočen(i) s tistim, česar raje ne bi videl(i) (nasilje, alkoholizem, spolne zlorabe, homofobija), drugič v svet fantastičnih podob, značilnih za Pregljeve literarne pokrajine.«

Pripovedovalec je v vseh zgodbah prvoosebni in moškega spola. Njegovo ime se v zgodbah ne pojavlja, razen v zgodbi Pravi trenutek, kjer izvemo, da mu je ime Oskar. Zgodbe se lahko berejo samostojno, lahko pa tudi kot cikel, ki nam predstavlja pripovedovalčevo življenje od otroštva pa do konca, ko mu smrt že trka na vrata, zato tudi vrstni red zgodb ni naključen. Bralcu je na izbiro prepuščeno tudi število pripovedovalcev, saj ima vsaka zgodba lahko svojega pripovedovalca, lahko pa gre tudi za enega pripovedovalca skozi celoten niz zgodb – to je lahko razvidno iz zgodbe Vrnitev, kjer se ponovno pojavi deček Dejan, omenjen že v zgodbi Srebrna raketa.

Že naslov zbirke apelira na rdečo nit, ki povezuje vse zgodbe, in to so prebujanja. V vsaki zgodbi se namreč pripovedovalec prebudi, vendar ne nujno v vsakdan, temveč se ponekod prebuja tudi v sanjah. Zgodbe večidel predstavljajo krutost vsakdana, s katero se srečujemo, vendar si pred določenimi stvarmi raje zatiskamo oči, kot da bi poiskali rešitve. Pripovedovalec je prepričan, da se te krute stvari, ki se dogajajo okoli njega – nasilje in spolno zlorabljanje v družini njegovega prijatelja, alkoholizem v sosednjem stanovanju – njemu ne morejo zgoditi. Nasproti tej negativni resničnosti pa avtor izpostavlja močan motiv ljubezni, ki ga pooseblja Katarina, pri čemer je bralcu ponovno prepuščeno na izbiro, ali gre v zgodbah za eno ali za več oseb, ki imajo po naključju enako ime.

Tina Košir je v spremni besedi zbirko povzela z besedami, da so Prebujanja »zgodbe o res lepem in zares slabem, kakor se je vtisnilo v spomin nekoga, ki se nikoli ni trudil biti kaj posebnega, saj so ga dovolj zgodaj naučili, da je izstopati nevarno. A ob uri spomina to niti ni pomembno. Zares lepo in zares slabo namreč pride samo od sebe. Hipno nas prebudi iz sna vsakdanjosti, v katerem počasi in tiho potone vse drugo.« (112)

Obnove zgodb[uredi]

Tako gre ta svet (približno 1300 besed)

Pripovedovalec je že buden, a še ne odpre oči. Glas mu govori, kako se mora v družbi obnašati, česa ne sme početi, kako in katere ljudi mora pozdravljati, česa od ljudi ne sme pričakovati in s čim se ne sme obremenjevati. Ne sme pričakovati, da bo zadel na loteriji ali da bo dočakal visoko starost, temveč naj pričakuje, da bo v življenju težko garal za stanovanje in avto, ki si ga bo lahko privoščil zgolj s svojim trudom. Prav tako se naj ne bi obremenjeval, kako na drugem svetu ljudje umirajo od lakote ali kako divja vojna, saj je tukaj mir in če mu kaj ni všeč, lahko vse spremeni zgolj s tem, da ugasne televizor ali odjavi časopis.

Srebrna raketa (približno 1360 besed)

Ko se pripovedovalec zbudi, vstane in začne risati. Nariše snežaka, psa, mačko in stolpnico, v kateri živi. Pred vrati stolpnice nariše gospo Stello, učiteljico klavirja. Poleg nje nariše še Katarino, deklico iz vrtca, in Dejana, fanta, s katerim se pripovedovalec pogosto igra, vendar mu starša zaradi Dejanovih družinskih okoliščin večkrat prepovesta druženje z njim. Dejan mu je nekoč povedal, da bo astronavt, zato pripovedovalec poleg njega nariše srebrno raketo, s katero bo Dejan poletel v vesolje, če njegov oče z njim ne bo začel lepše ravnati.

Frenk in Pit (približno 1300 besed)

Pripovedovalec razmišlja o psu Hanibalu, ki si ga lastita Frenk in Pit, istospolno usmerjena upokojenca iz osmega nadstropja. Hanibal je prijazen pes, ki se pusti božati, lastnika pa ga pogosto tudi oblačita in mu kupujeta drago pasjo hrano. Pripovedovalčev oče večkrat omeni, da sta Frenk in Pit toplovodarja, vendar ga pripovedovalec ne razume, saj je Frenk upokojeni profesor geografije, Pit pa prodajalec v trgovini z oblačili in nimata nikakršne veze z vodo in cevmi. Pripovedovalec premišljuje, kako bi bilo lepo, če bi se Frenk in Pit poročila, saj bi Hanibala najverjetneje prepustila njemu, ko bi odšla na medene tedne.

Avstralija (približno 1390 besed)

Zunaj sneži. Pripovedovalec vstane iz postelje, poje zajtrk in se odpravi na sneg. Ko je dovolj oddaljen od stolpnice, začne z lopato kopati v sneg, saj se namerava dokopati do Avstralije, kjer je vedno poletje. Ko bo prišel na drugo stran sveta, mu bodo novinarji pripravili sprejem, kjer bodo poročali, kako je deček skopal rov do Avstralije. Ko že nekaj časa koplje, se na drugi strani pojavi deklica, za katero pripovedovalec ve, da prihaja od tam, kamor je namenjen. Drug drugemu pripovedujeta o živalih, ki živijo tam, od koder prihajata. Ko pripovedovalec odpre oči, se po celem telesu trese, hišnik pa ga okara, naj se v takem mrazu ne igra, ker bo zmrznil.

Gosli, medved in črni mož (približno 1450 besed)

Ko pripovedovalec odpre oči, se znajde v vlogi medveda, ki pleše, medtem ko njegov lastnik igra na gosli pred gostilno, da bi dobil nekaj denarja. Ko naslednjič odpre oči, je pripovedovalec ta črni mož, ki potuje od mesta do mesta in z medvedom služi denar. Razmišlja, kako bi bilo, če bi imel dovolj denarja in žensko, ki bi ga klicala »moj cigan«. Ko odpre oči tretjič, je v vlogi utrujenega konja, ki vleče voz, na katerem je mož. Ko pa se pripovedovalec dejansko zbudi iz sanj, pred njim stoji črni mož, ki mu moli klobuk, da bi dobil denar. Moža se prestraši in zbeži.

Veliki fantje (približno 1340 besed)

Pripovedovalec je že nekaj časa buden in si želi, da bi se zbudil kakšen drug dan. Boji se, da bi starša izvedela, kako se je prejšnji dan igral pred stolpnico z Maksom, dve leti starejšim fantom, in njegovimi prijatelji. Bob, Maksov prijatelj, je bil pobudnik, da so kljuko neke stolpnice namazali z lepilom in pozvonili, na past pa se je ujel hišnik. Ko jim je prva potegavščina uspela, so se lotili naslednje, kjer je pripovedovalec zakuril nabiralnike, namazane z lepilom, saj se je pred starejšimi fanti želel dokazati. Tekli so do železniške proge, kjer je ležal mrtvi pes, ko pa so zaslišali hupanje vlaka, so se umaknili pod grmičevje. Ko je vlak prišel mimo, je nek moški storil samomor, pripovedovalec pa je tekel domov in upal, da nihče ne bo izvedel za to.

Ni še konec (približno 1350 besed)

Pripovedovalec se odpravlja na pogreb sošolke Katarine, ki je umrla v letalski nesreči. Vedel je, da je ne bo več v šolo, vendar se s tem dejstvom ni hotel sprijazniti. Skoraj vsi fantje so bili zaljubljeni v Katarino, vendar tega nihče ni hotel priznati. Sprašuje se, kje je Katarina in kaj počne ter upa, da jo bo nekega dne srečal na ulici ali avtobusu, ona pa mu povedala, da so se z družino le preselili. Film se bo odvrtel nazaj do petega razreda in pripovedovalec bo v šoli pristopil do nje in ji povedal, da je lepa, čeprav bi se vsi iz njega norčevali. Kasneje bi z njo plesal na valeti, še kasneje na maturantskem plesu. Prepričuje se, da ni še vsega konec.

Moja ljubezen (približno 1340 besed)

Pripovedovalec je zaljubljen in ne more spati. Njegovi ljubezni je ime Katarina in hodi v četrti b razred. V petek je iz razreda odšel eno uro prej, da ne bi zamudil Katarine. Katarina ga je prepoznala in mu dala telefonsko številko, da se bosta dobila v mestu. Kasneje sta šla na pijačo in se poljubila. Pripovedovalec ves čas misli na svojo ljubezen.

Zlata lestev (približno 1400 besed)

Pripovedovalec v galeriji sedi pred sliko mesta, o kateri mu je pripovedoval Dario, slikar, ki je paraliziran od vratu navzdol, ker je nekoč skočil s pomola. Dario je bil prepričan, da se dogajajo čudeži. Poleti je odšel do svetilnika na morju, kjer je ostal celo leto in maja naslikal sliko, pred katero sedi pripovedovalec. Na desnem robu slike je lestev, pri nekem oknu pa si ženska češe lase in nekoga pričakuje. Pripovedovalec odide iz muzeja, na pomolu pa vidi prazen invalidski voziček, kar pomeni, da je Dario po lestvi splezal k svoji ljubici.

Vrnitev (približno 1500 besed)

Zaradi strahu, da bi z Dejanom preslišala žvižg Dejanovega očeta, se pripovedovalec prepoten zbudi sredi noči. Če bi ga preslišala, bi se oče doma fizično spravil na Dejana. Kot otroka sta se igrala pred stolpnico, odkar pa se je Dejan pred enajstimi leti z očetom odselil, pripovedovalec nanj ni niti pomislil. Tik pred svitom pa je Dejan prišel v pripovedovalčevo sobo in se zdaj skriva v omari, čeprav ve, da ga bo oče tam našel. Oče Dejana izvleče iz omare in ga začne mlatiti s pasom pred očmi pripovedovalca ter njegovih staršev. Ko Dejanov oče spusti pas, vsem odleže, vendar najhuje šele prihaja: spusti hlače, da mu padejo na gležnje. Pripovedovalcu je žal, da nista z Dejanom odletela s srebrno raketo, ko je bil še čas.

Ogenj ljubezni (približno 1440 besed)

Trajekt prispe do otoka in pripovedovalec se odpravi potapljat. Skupaj z inštruktorjem se z jeklenkami potopita, vendar inštruktor zaostane za njim. Ko je pripovedovalec dovolj globoko, vidi, da imajo ribe obraze ter namesto plavuti krila. Od rib prihajajo tresljaji in največja med njimi zarjove kot lev. Pripovedovalec se prestraši in se kasneje na otoku odpravi v cerkev, kjer mu ženica razloži, da okoli cerkve ni pokopališča in ljudi ne zakopavajo, temveč počakajo, da se s teles odlušči človeška podoba, da nato ostane le ribja. Vsi prihajamo iz morja in se vračamo vanj.

Beatifikacija (približno 1530 besed)

Z zaprtimi očmi pripovedovalec premišljuje o sosedu na koncu hodnika in si ga skuša predstavljati takšnega, kakršen je bil: robat, nasilen in pijan. Prejšnji večer je k pripovedovalcu prišla sosedova žena in naznanila, da ji je umrl mož. Fantu je pripovedovala o možu, kako ljubeč, malenkosten in prijazen je bil, vendar tega nihče ni znal ceniti. Preden je odšla, je fanta prosila za denar za pogreb in ta ji ga je dal. Pripovedovalec si težko predstavlja nasilnega soseda v luči, kot mu ga je opisala njegova žena.

Pravi trenutek (približno 1200 besed)

Čas se je ustavil. Pripovedovalec, za katerega izvemo, da mu je ime Oskar, je zdaj star že dvaindvajset let in pride do spoznanja, da ima vsega dovolj ter je vsega naveličan. Odloči se, da bo odšel, saj ga nihče ne bi pogrešal, z izjemo nekaj sodelavcev, ki bi morali prevzeti njegovo delo. Začne pakirati in se odloči, da bo postal nekdo drug. Preden vstopi v dvigalo, se spomni, da bi bilo dobro izključiti glavno varovalko in zapreti plin. Vrne se v stanovanje in si premisli – ni še pravi trenutek za odhod.

Veter in misel (približno 1200 besed)

Pripovedovalec se tokrat prebudi na belem oblaku. Pod njim je na drugem oblaku ženska in pripovedovalec jo nekaj časa opazuje ter ugotovi, da je Katarina. Ženska se odrine, on pa ji sledi, medtem pa ugotovi, da sta oba gola. Med tekom se oba spremenita v dlakavi živali na štirih tacah, ko pa skočita v reko, namesto dlak dobita luske. Ko pripovedovalec odpre oči, leži na belem oblaku in ne ve, kje je bil prej in kje se nahaja zdaj.

Polnočni sel (približno 1390 besed)

Pripovedovalca zbudi bitje, ki sedi na robu njegove postelje in ne prihaja s tega sveta. Predstavi se mu kot polnočni sel, ki prihaja v imenu nebeškega očeta, kateri mu sporoča, naj se ne jezi nanj, ker ni ničesar kriv. Ni kriv za vojne, za lakoto, za njegove slabe ocene v šoli, za radarje ob cestah in za neizpolnjene ljubezni. Ljudje so si izmislili, kakšen je in kako ga je treba prositi, da bo uslišal njegove želje, vendar je vse odvisno od vsakega posameznika, kajti če smo srečni hitro pozabimo nanj. Sel mu potrka na vest, da bi bil lahko njegov poslednji tožilec, sodnik in izpraševalec, vendar se izkaže, da ni nič od tega.

Zajec, slon in sinji kit (približno 1150 besed)

Ko se pripovedovalec zbudi, se zave svojih sanj. Sanjal je, da se je ponoči peljal skozi gozd in pobral štoparko, ki se je vračala v Ljubljano. Med potjo sta se pogovarjala o njenem študiju, pri zadnjem ovinku pa so pripovedovalca zaslepile luči tovornjaka, ki je pripeljal nasproti. Treščili so. Sanje niso bile nič nenavadnega, le da se, za razliko od ostalih, niso skoraj nič premikale. V teh sanjah pa je sanjal deklico s popraskanim obrazom in rokami, ki je imela rojstni dan. Zaželel ji je vse najboljše in občutil srečo, glas z druge strani steklene kupole pa mu je rekel, naj se ne veseli preveč.

Črni deček (približno 1350 besed)

V sanjah pripovedovalec leži na ležalniku pod palmami, Katarina pa poleg njega bere revijo. Do njiju pride črni deček, ki prodaja torbe in pripovedovalec se odloči, da bo od njega kupil denarnico, vendar jih deček nima. Še preden se pripovedovalec zave, leži na žgočem pesku, vanj pa ima deček uperjeno rusko avtomatsko puško. Ko ponovno odpre oči, ga vojaki vlečejo v rudnik diamantov, ponovno pa sreča črnega dečka, ki mu pokaže izhod. Prideta v sobo, kjer beli moški posili dečka, deček pa kasneje pripovedovalcu pokaže vrata, za katerimi se ponovno skriva peščena plaža. Ko se pripovedovalec zbudi, poleg ure leži dopisnica s črnim dečkom, ki prosi za pomoč.

Poletna noč (približno 1300 besed)

Pripovedovalec s Katarino leži v viseči mreži. Odpravita se do svetilnika, kjer jima moški za večerjo ponudi ribe. Ko končata z romantično večerjo, med katero se ves čas gledata, jima moški pokaže pot do barke, kjer prenočita in se ljubita. Pripovedovalec vidi, kako se v prihodnosti s Katarino na to mesto še vračata, vendar tam ni ne barke ne pomola, svetilnik pa več ne obratuje. Kljub temu se nasmehneta, saj onadva poznata drugačno zgodbo.

Mir (približno 1200 besed)

Ura je deset čez polnoč in pripovedovalec si skuha kavo, ker mora na letališče. Tam opazuje ljudi, ki čakajo na svojce, prav tako pa tudi on čaka Katarino. Na letališču se zgodi čudež, kajti vsi, ki so jih čakali, so se vrnili in bodo za praznike skupaj.

Junak (približno 1400 besed)

Pripovedovalec se naj bi med potjo v službo v izogib gneči na glavni cesti peljal po ozkih ulicah, kjer naj bi naletel na avto, v katerem ima voznik glavo na volanu. Ker bi mislil, da je voznik vinjen, bi pristopil do njega in mu pomagal, vendar voznik ne bi dajal znakov življenja. Poklical bi reševalce, ki bi mu povedali, da je vozniku pravkar rešil življenje. Pripovedovalec ne razume, zakaj se je zbudil z občutkom sreče, saj ni storil nič takšnega. Zjutraj se je sicer res peljal mimo voznika, ki je imel glavo na volanu, vendar mu ni pomagal. Peče ga vest, saj ugotovi, da ne bo nikoli podoben junakom, ki vedno dobijo vse, kar hočejo in so na strani pravice, ker se ničesar ne bojijo. Oni namreč ne prelagajo odgovornosti na druge in ne oklevajo tako kot on.

Diagnoza (približno 1100 besed)

Pripovedovalec se zbudi sredi noči. Pred tremi tedni je izvedel, da se mu čas izteka, saj ima pri štiriinpetdesetih letih srce osemdesetletnika. Prepričan je, da se je zdravnik zmotil, zato tudi Katarino doma potolaži, naj je nič ne skrbi, ker naj ne bi bilo nič resnega. Življenje se mu naenkrat odvija drugače, kot je mislil, da se mu bo. Mislil je, da bo na stara leta on skrbel za Katarino, če bo zbolela, da bo on tisti, ki bo dolgo živel. Na to ni bil pripravljen.

Spomin (približno 1220 besed)

V zadnji zgodbi je pripovedovalec vesel, da se je zbudil, ker to pomeni, da mu je namenjen vsaj še en dan. Sprašuje se, če ga bodo ljudje pogrešali, ko ga več ne bo, in po čem se ga bodo spominjali. Ugotavlja, da ni naredil nič pomembnega, da pa prav tako ni bil slab človek, da bi se ga spominjali po slabih dejanjih. Ugotovi, da če bi dobil še eno priložnost, je verjetno ponovno ne bi izkoristil za velika dela, ki bi ga naredila slavnega, zagotovo pa ve, da bi rad še eno življenje preživel s Katarino.

Odmevi v javnosti[uredi]

Pisateljica in literarna kritičarka Tina Vrščaj je aprila 2011 v časopisu Pogledi napisala kritiko zbirke z naslovom Vtisi sanjskih podob. Pravi, da gre v celotni zbirki za enega, prvoosebnega pripovedovalca Oskarja, ki, tudi ko odraste, ne izgubi stika z otroškim svetom. Zgodbe označi za črtice in večji pomen pripisuje »otroškim« črticam kot »odraslim,« saj je Oskar kot otrok izredno svobodnega duha in poln domišljije, ko odraste, pa od te svobode ostane bolj malo. Avtor nam po njenem mnenju z ljubeznijo slika idilične in pravljične podobe, ki na trenutke delujejo preveč posladkano. Zbirko glede na atmosfero označi za lahkotno, celo površinsko, domišljijski svet pa smrt, ki na koncu ponuja resnobnost, dela neverodostojno. Pravi, da bi zbirka lahko bila daljša, bolj prepletena in bolj poglobljena s svetom realnega.

Prav tako je bila aprila 2011 v Dnevniku objavljena recenzija zbirke z naslovom Obdukcija vesti, novinarke in literarne kritičarke Sandre Krkoč, ki Prebujanja povzame z mislijo: »Enostavne življenjske modrosti iz povprečnega vsakdana.« Zaradi pripovedovalčevega prebujanja enkrat v realnost, spet drugič v sanjah ali v sanjah sanj, nam v razmislek zastavlja vprašanje, katere sanje so »resničnejše.« Avtor na eni strani poustvarja sanjski svet z odrezanimi stavki, nedokončanimi mislimi in nelogičnimi sosledji, po drugi strani pa povzame že prej omenjene enostavne življenjske modrosti iz vsakdana.

Daniela Preglau v Bukli aprila 2011 omenja, da se zgodbe lahko berejo samostojno, vendar bo bralec kmalu dobil občutek, da gre za enega pripovedovalca, ki odrašča in si zatiska oči pred kruto realnostjo. Kot osrednji temi zgodb se kažeta družbena problematika, ki nas želi opozoriti na probleme, ki se lahko dogajajo že v sosednjem stanovanju, in ljubezen v vlogi optimizma ter moči. Meni, da nam zbirka ne dovoli zapirati oči pred realnostjo, pusti pa nam vsaj sanjariti.

O zbirki je julija 2011 v Dnevniku pisala tudi Jasna Vombek, ki Prebujanja označi za »pisavo, ki ostro trka na vest vseh nas.« Ugotavlja, ali ni morda naključje, da se Pregljevi junaki vselej umikajo v domišljijski svet, ki ga želijo celo združiti z realnostjo, in če je torej Katarina sinonim za optimistično življenje, ki je na koncu edina dobrodošla vrednota, ne glede na to, ali se stik z njo vzpostavi v realnem svetu ali zgolj v sanjah. Zaradi pripovedovalčeve slabe vesti, ko se sooča s socialno problematiko, in zaradi Pregljevega, po njenem mnenju »deroči reki podobnega toka pripovedi,« pripoved tudi bralcu trka na vest.

Uvodna zgodba iz Prebujanj z naslovom Tako gre ta svet je 13. novembra 2013 na 3. programu Radia Slovenija dočakala premiero kot kratka radijska igra. Igro je režirala Ajda Valcl, igrali pa so Milan Štefe, Saša Mihelčič, Veronika Drolc, Jaka Lah, Maja Sever, Rok Matek in Željko Hrs.

Viri in literatura[uredi]

Viri

Sebastijan PREGELJ: Prebujanja. Ljubljana: Študentska založba, 2011 (Knjižna zbirka Beletrina). (COBISS)

Literatura

Tina VRŠČAJ: Vtisi sanjskih podob. Pogledi : umetnost, kultura, družba 2/8 (2011). 27. (COBISS)

http://knjiga.dnevnik.si/sl/Refleksija/Do+zadnje+strani/488/Recenzija+zbirke+zgodb+Prebujanja+Sebastijana+Preglja%3A+Obdukcija+vesti, 3. 12. 2013

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=5370, 3. 12. 2013

http://knjiga.dnevnik.si/sl/Refleksija/Recenzija/613/Recenzija+romana+Prebujanja+Sebastijana+Preglja%3A+Realnost+in+domi%C5%A1ljija, 3. 12. 2013

http://ars.rtvslo.si/sebastijan-pregeljvalcl-ajda-tako-gre-ta-svet/, 3. 12. 2013

Uradna stran Sebastijana Preglja