Temeljna načela v upravnem postopku

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Na začetek

Opredelitev pojma[uredi]

Temeljna načela v upravnem postopku so obvezna splošna pravila upravnega postopka, ki nakazujejo pot za pravilno uporabo materialnega prava in usmerjajo delo organa. Temeljna načela so zakonsko opredeljena, kršitev nekaterih načel pomeni grobo kršitev upravnega postopka, kar lahko vodi tudi k izpodbojnosti oziroma razveljavitvi odločitve. Organ mora pri svojem delovanju upoštevati vsa ustavna in zakonska določila oziroma načela. Pravila upravnega postopka ne morejo in ne smejo biti v nasprotju z ustavnimi načeli (načelo enakosti, načelo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva, načelo enakega varstva pravic, načelo domnevne nedolžnosti), nekatera temeljna načela izhajajo tudi iz dokumentov Sveta Evrope (pravica zaslišanja stranke, dostop do podatkov, pomoč in zastopanje, obrazložitev odločitve, pravni pouk).

Skupek temeljnih načel velja kot celota, saj se načela med seboj povezujejo in dopolnjujejo. Temeljna načela so določena z zakonom (praviloma Zakon o splošnem upravnem postopku), različno od države do države (npr. na Hrvaškem Zakon o općem upravnom postupku (od 5. do 11.člena), v Italiji Legge sul procedimento amministrativo (1. poglavje).

Najpomembnejša temeljna načela[uredi]

Med najbolj pomembnimi načeli, ki se pojavljajo v skoraj vseh pravnih redih, je potrebno izpostaviti:

- Načelo zakonitosti opredeljuje, da morajo organi, ki v okviru svojih pooblastil odločajo v upravnem postopku, odločati po zakonu oziroma na zakoniti način. To načelo preprečuje pristransko odločanje ali samovoljo organov in uradnih oseb, ki vodijo postopek, saj mora vsaka odločitev vsebinsko temeljiti na zakonu ali podzakonskem predpisu (materialna zakonitost), upravni postopke pa mora potekati v skladu s predpisi, ki določajo potek postopka (formalna zakonitost). To načelo je razglašeno tudi s Splošno deklaracijo človekovih pravic(7. in deloma 8.člen).

- Načelo materialne resnice pomeni, da morajo organi v upravnem postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v skladu s tem načelom ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna, da lahko zakonito in pravilno odloči o zadevi. Materialna pravica pomeni skladnost med ugotovljenimi in dejanskimi dejstvi oziroma pomeni, da dejstva ustrezajo resničnemu stanju. Zato mora uradna oseba v postopku zbrati dokazila (listine, izjave strank, prič, izvedenska mnenja, druga dokazna sredstva) in na podlagi teh dokazil ugotoviti materialno resnico. Na stopnji verjetnosti lahko organ odloči le, če zakon tako določa (zadeve manjšega pomena ali nujni ukrepi v javnem interesu).

- Načelo zaslišanja stranke daje stranki tri temeljne pravice, in sicer: - pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka; - pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah;- pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Te možnosti morajo biti stranki dane še preden se izda odločba. Načelo zaslišanja stranke predstavlja eno najpomembnejših procesnih pravic.

- Načelo proste presoje dokazov zajema proces zbiranja dokazov in vrednotenja teh dokazov glede na njihovo dokazno moč. O tem, katere dokaze bo organ štel kot dokazana dejstva, presodi uradna oseba, ki vodi upravni postopek, sama in po svojem lastnem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Razlogi za izbor določenih dokaznih sredstev morajo biti navedeni v obrazložitvi odločbe.

- Načelo samostojnosti pri odločanju se nanaša na organ in na uradno osebo, ki vodi upravni postopek. Načelo samostojnosti pri odločanju pomeni, da je pri odločanju organ samostojen oziroma neodvisen (npr. od določene veje oblasti). Noben organ mu ne more dajati navodil in usmeritev, kako naj odloči.

- Načelo pravice do pritožbe opredeljuje, da mora imeti stranka pravico pritožiti se na odločitev organa oziroma stranki mora biti dana pravica do pritožbe, ki se zapiše v pouku o pravnem sredstvu na odločbi ali sklepu. V nekaterih redkih primerih, ko tako določa zakon, je lahko pravica do pritožbe izključena. Iz tega načela izhaja tudi načelo dvostopenjskosti upravnega postopka kar pomeni, da v določeni upravni zadevi odloča najprej organ prve stopnje, na po pritožbi stranke pa prevzame zadevo v preizkus organ druge stopnje.

Literatura[uredi]

- Androjna, Vilko; Kerševan, Erik. Upravno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana 2006, str. 97.

- Grafenauer, Božo; Cijan, Rafael. Gradivo za pripravo na strokovni izpit iz upravnega postopka. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 2005, str. 16 - 25

- Jerovšek, Tone; Kovač, Polonca. Upravni postopek in uparvni spor. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2010, str. 25, 37, 44-52, 54-56, 58-61, 63-64.

Viri[uredi]