Uporabnik:Mdr156

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Navajanje[uredi]

Srce humanistične znanosti je »citat«, reprodukcija plus navedba vira. Reprodukcija nam pomaga usmeriti pozornost na predmet študija (besedo, verz). Citat nam prihrani trud, da bi reproducirali več teksta, kot ga potrebujemo, in nam vendar omogoča dostop do konteksta predmeta raziskovanja. (W. Blackwell v najavi predavanja na King's College v Londonu 17. januarja 2013)[1]
Citiranje je ob povzemanju in parafraziranju osrednja oblika kulturnega spominjanja in glavna strategija za reprezentacijo tega spomina. (Dubravka Oraić Tolić. Akademsko pismo. Zagreb, 2011. 435)

Čemu sploh citiramo[uredi]

Strokovni pisec ali govorec brez sklicevanja na druge skoraj ne more. »Kakor je dejal že«, »kakor trdi«, »kot je zapisal« so ustaljene zveze, s katerimi opremi besedilo z namenom napraviti ga čim prepričljivejšega. Najbolj zaleže navajanje izjav splošno poznanih in cenjenih avtoritet, toliko bolj, če so retorično všečne, zapomnljive, pregnantne. S takim prizivanjem tvorec besedila oblikuje krog zaupnikov, ki ga sestavljajo on sam, ugledne osebnosti, na katere se sklicuje, in bralec ali poslušalec, ki mu taka družba imponira. Garniranje besedil z referencami na druge pisce oblikuje referenčne kroge, ki se razlikujejo glede na stroko, temo, generacijo, »šolo« znotraj stroke, avtorjevo osebno obzorje. Z njim avtor izkazuje svojo načitanost, poznavalstvo, s tem tudi svojo intelektualno superiornost, in umešča svoje sporočilo v kontekst, ki naj olajša razumevanje in poveča njegov učinek; ljudje pač bolj verjamemo stališčem, za katera se zdi, da za njimi stoji več ljudi.

Pogoj za znanstveno besedilo je prispevek novega spoznanja v skladišče vednosti. Če besedilo ne prinaša novega znanja, ne spada v znanost, ampak v kakšno drugo funkcijsko zvrst. Sklicevanje na že poznano manjša možnost nerazumevanja ali napačnega razumevanja, ki jo prinašajo s sabo zelo inovativna besedila. Spet bomo lahko zelo krivični, če preveč poenostavimo, toda izreči je vendarle treba, da je pisanje s ciljem ohranjanja, osveževanja in prenašanja stare kulturne vednosti iz generacije v generacijo bolj zavezano sklicevanju na predhodno vednost kot tisto humanistično pisanje, ki mu gre za produkcijo novih spoznanj.

Sklicevanje na druge pisce je na daleč prepoznavno zunanje znamenje strokovnega pisanja. Romanopisci tega ne počnejo, v publicistiki je manj pogosto in veliko manj formalizirano, v vsakdanji govorici, zlasti v zvrsti opravljanja, je sklicevanja sicer veliko, vendar so sklici nedokumentirani (relata refero). V strokovnih spisih so sklici grafično poudarjeni z narekovaji ali so celo v samostojnem odstavku in pospremljeni z identifikacijo vira v oklepaju za citiranim besedilom oziroma v opombi na dnu strani. Viri so urejeni po priimkih avtorjev in niti pomislimo ne, da bi citate mogoče lahko identificirali kako drugače, recimo po naslovih del ali po ključnih besedah. Priimki citiranih avtorjev so neredko poudarjeni z razprtim tiskom ali s kapitelkami in tako na daleč signalizirajo, za kakšno besedilo gre.

Čeprav se prepričujemo, da nam gre za znanje samo na sebi, je nezanemarljiv podatek o posamezniku, ki je zaslužen za objavo novega znanja in se ponaša s statusom avtorja. Da se avtorju, tvorcu informacije, pripisuje tak pomen, je posledica tega, ker so v preteklosti novo znanje producirali in ga z zapisovanjem prenašali naprej le redki posamezniki. Dandanašnji za objavljanje skorajda ni ovir, če imamo le kaj povedati (pa tudi če nimamo) in če si želimo, da bi nas slišali. Svoj glas lahko uveljavljamo na komentatorskih straneh časopisov, blogov in drugih družabnih omrežij, na spletnih forumih, na svojem lastnem spletišču ali na mestih, ki so bila ustanovljena posebej za to, da kreativni posamezniki tam odlagajo znanje in ga ponujajo skupnosti; mislimo seveda na wikije, zlasti na Wikipedijo in sestrska spletišča. Posameznik tu ni tvorec zaključene informacije, ki bi imela svoj naslov in avtorjev podpis, ampak se tvorci podpišejo z vzdevki ali še to ne, zlasti pa jim gre veliko manj kot tradicionalnim avtorjem za demonstracijo lastne vednosti, veliko manj jih vodi avtorski napuh in veliko bolj so pripravljeni na sodelovanje pri oblikovanju informacij skupaj z drugimi.

Vse te možnosti hudo rahljajo avtoriteto individualnih avtorjev in nenadoma se nam ne zdi več tako samoumevno prispevke v zakladnico človeškega znanja organizirati po priimkih tistih posameznikov, ki so imeli to srečo, da so jih sodobniki prepoznali za pomembne. Vedno jasneje stopa v zavest spoznanje (najprej pri računalniških programih, izumih v naravoslovnih vedah in patentih v tehničnih strokah, v tradicionalni humanistiki pa z nekaj oklevanja), da človeški napredek ni stvar genialnih posameznikov, ampak podobno kot pri mravljah ali čebelah, ki se z njimi vsaj Slovenci tako radi primerjajo, stvar zavzetih množic oziroma bolj ali manj anonimnih posameznikov iz množic. Osebnosti, zapisane v leksikonih kot znanstveniki, so imele srečo, da so bile ob pravem času na pravem mestu in jih je doletela čast, zasluge pa morajo, če so pošteni, pripisati svojim kolegom in predhodnikom, ki so jim pripravili teren in brez katerih njihovega prispevka ne bi bilo. Skromno odrekanje priznanjem, ki jih skupnost daje zaslužnim posameznikom, spada med vljudnostne rituale, ki razkrivajo problematičnost »teorije genijev«.[2]

Priznavanja avtorstva posameznikom je ena najobčutljivejših točk naše civilizacije. Prav zdaj, ko možnost množične ustvarjalnosti in publiciranja najeda nekdaj brezprizivno avtoriteto genialnih tvorcev, s katerimi so se identificirale cele skupnosti, prav zdaj sistem avtorskega olastninjena informacij posebej agresivno posega po vseh mogočih vzvodih, da bi ohranil stara hierarhična razmerja med genialnim kreativnim posameznikom in pasivno čredo sprejemnikov informacij. Ne gre samo za denar, za plačevanje informacij, ampak tudi za družbeni prestiž in za ohranjanje socialnih privilegijev, zaradi katerih je bilo fino imeti status avtorja. Zaupanje v kreativne sposobnosti malega človeka ni nič bolj tvegano kot zaupanje v genialne posameznike. Vsaj za opazno mnogo tistih v politiki je jasno, da njihove sposobnosti ne pretehtajo škode, ki jo povzročajo s svojim sociopatskim obnašanjem, pomislimo samo na karizmatične povzročitelje vojn.[3] Pasivni član skupnosti potrebuje take »avtoritete«, ker se boji prevzeti odgovornost za svoja dejanja (in je že s tem vrednejši zaupanja od lahkomiselnih »vodnikov«). Do nadarjenih, vendar osebnostno problematičnih posameznikov je skupnost pragmatično popustljiva: dokler so ji koristni, jim omogoča privilegije in odpušča krivice, ki jih sejejo po okolici. Prepričana je, da jih potrebuje, čeprav uničijo vse inštitucije, ki so jih uspeli zavzeti. Tudi če se računi v trgovanju med genijem in množico iztečejo pozitivno, so na dolgi rok škodljivi, ker množijo zglede družbeno nesprejemljivega obnašanja, dajejo potuho destruktivnim posameznikom in pasivizirajo anonimne člane skupnosti. Namesto za skupnost, ki jo vzpostavlja le taka ali drugačna voditeljska ikona, se zavzemamo za skupnost, ki identiteto gradi iz svojih lastnih dejanj.[4]

Odpor do skupinskega in bolj ali manj anonimnega objavljanja je obremenjen z dvoličnostjo. Nihče ne ugovarja, ko trdimo, da je najvišji družbeni cilj oblikovati skupnost informiranih, kompetentnih, družbeno odgovornih, kreativnih, uspešnih in zato zadovoljnih posameznikov. Ko pride do izbruha tako zaželene kreativnosti v množici,[5] pa se nenadoma pojavi dvom v ta civilizacijski cilj, čeprav bi bilo ljudem že iz osebnih izkušenj lahko jasno, da šele tisti posameznik, ki se je opogumil do samostojne ustvarjalnosti, lahko razvije tudi druge plemenite osebnostne lastnosti. Tako kot so že Butalci zaslutili, da se samo z gledanjem mojstra kovaški vajenec ne bo naučil dobro kovati, bi bilo lahko kulturnim skrbnikom jasno, da samo z vzgojo občutljivega bralca nikoli ne bomo dosegli želene stopnje družbene kreativnosti.

V 80. letih letih 20. stoletja, ko so avtorska dela prehajala v javno last 50 let po avtorjevi smrti in ko vsaj v svetu akademskega publiciranja niso mogli pokazati na noben sodni primer, ki bi se nanašal na kršenje avtorske zakonodaje, je že kazalo, da bodo družbe blaginje najprej v akademskem getu, potem pa še drugje prosti pretok informacij še bolj sprostile, pa se je žal izteklo v prav nasprotno smer: informacije (znanje, vednost, objave) so postavili v pravni kontekst industrijske družbe in jih opredelili kot intelektualno lastnino, čeprav je že skraja jasno, da jih ni mogoče obravnavati na enak način kot čevlje ali živilske artikle v trgovini, in podaljšali njihovo pot do proste uporabe na 70 let po avtorjevi smrti.

Razveseli nas pobeg vsakega avtorja zločestemu copyrightu. Leta 2014 smo proslavljali odprtje opusa Josipa Vandota (1884–1944) za javni dostop, 70 let po avtorjevi smrti. Zapozneli pravni pouk se glasi, da bi ga lahko proslavljali že leta 1994, ker je bil takrat še v veljavi stari avtorski zakon, ki je jamčil javnosti dostop do avtorjevih del 50 let po njegovi smrti. 70-letna zapora namreč velja samo za tista dela, ki 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo novi, strožji zakon, še niso bila v javni lasti. V Avstro-Ogrski je zaščita del trajala 30 let po avtorjevi smrti: lep zgled za ravnanje vnaprej.

Želeli bi si, da bi odnos do avtorskih proizvodov uporabnikom narekovala zdrava pamet. Ta pravi, da je avtorsko delo, razstavljeno na javnem mestu, tam pač zato, da je na razpolago morebitnim zainteresiranim. Če ne bi bilo, bi se raje varno skrilo med platnice knjige, ki jo je treba kupiti ali si jo izposoditi. Vzemimo npr. Menartove verze v tlaku pred Herkulovim vodnjakom na Starem trgu v Ljubljani:

Dan se za dnevom vrsti,
za leti vrstijo se leta,
voda pa v loku ves čas
iskro z vodnjaka curlja.
Spomni se kdor mimo greš:
kot voda odteka življenje,
dokler je čas, ga v dlani
hlastno zajemaj in pij![6]

Pravni pismouki zdaj prvič v zgodovini preprečujejo, da bi posnetek teh verzov objavili na spletu, ker naj bi to pomenilo zlorabo avtorskega dela. O pamet, kam si pobegnila! Ali bodo pesnikove knjige zaradi te bližnjice ljudje kaj manj brali in kupovali in bodo njegovi potomci zato finančno prikrajšani? Ali ni normalno pričakovati ravno obratno, da bo šel pasant zaradi teh verzov v bližnjo knjižnico po Menartove poezije? In da bo ironija še večja: fotografirati in objaviti na spletu ne smemo, takole kot tukaj citirati pa, čeprav to po pravni logiki ni raba, ki bi jo pesnik predvidel, in bi morala biti zato, gledano iz pismouške perspektive, prepovedana.

Princip proste dostopnosti znanja, ki ga vedno bolj podjetno zagovarjajo univerze, prevzela pa ga je tudi EU za raziskovalne projekte, ki jih financira, je v načelni opreki z veljavno avtorsko zakonodajo, poznano pod imenom copyright, ki je fokusirana na avtorja in ki v prvi vrsti pazi na to, da se kdo ne izmuzne plačilu za uporabo avtorskega izdelka. Citiranje je neplačljiva uporaba avtorskih del, neplačljiva zato, ker uporabimo samo manjši del avtorskega proizvoda in ne celega. Kolikšen mora biti citirani del, da postane njegova raba plačljiva, ni zapisano nikjer in se presoja po občutku. Novinarski teksti so neredko zlepljeni iz dolgih citatov kakšnega strokovnega besedila. Kdo je avtor časopisnega intervjuja – izpraševalec ali ta, ki odgovarja –, tudi sicer ni jasno. V akademskem pisanju velja, naj delež citatov iz leposlovja ne bo večji od 20 %, ampak tega nihče zares ne meri. V zadregi se je že znašel urednik strokovne publikacije, ki je citiral celotno pesem, in sodno je bila preganjana avtorica, ki je dobesedno prepisala celotno poglavje iz knjige drugega avtorja. Tudi če ni natančne meje za dopustno količino tujega v strokovnem besedilu in tudi če to mejo vsak posameznik vidi nekoliko drugače, v konkretnih primerih z malo preprostega človeškega čuta hitro pridemo do konsenza, kdaj je ta meja presežena. Avtorji, ki si ves čas pomagajo s tujimi citati, postanejo nekredibilni in bralci začnemo dvomiti v njihovo mentalno samostojnost, kakor nam je po drugi strani sumljivo tudi, kadar je avtor preveč samozavesten in v zaverovanosti vase pozabi omeniti vse tiste, od katerih se je učil. Pretirano citiranje je strokovno in etično sporno, pravno vprašljivo oz. kaznivo pa ni.

Pri piscih, ki jim ne gre za stvar sámo, ampak samó za objavo, akademsko sklicevanje na zveneča imena v stroki utegne izgubiti status argumenta in dobiti zgolj vlogo ornamenta. Razkrije se pri preverbi citiranih lokacij: avtor npr. ni navedel strani iz citiranega dela, ni se mu zdelo preveriti izpiskov in se je pri navedbi strani zmotil ali pa je po svoje zasukal celo citirano izjavo. Tak avtor pri natančnem bralcu vzbuja sum, da se le igra znanost. Preverjanje virov je dandanašnji veliko enostavnejše kot nekoč, zato naj se avtorji takemu početju in blamaži izogibajo.

Prepisovanje[uredi]

V prejšnjem odstavku nismo govorili o plagiranju (prepisovanju, plonkanju), ampak samo o prevelikem ali premajhnem deležu sklicevanja na tuje znanje. O plagiatu govorimo takrat, kadar se tuje znanje uporablja kot lastno, ne da bi navedli, od kod smo dobesedno prepisali ali povzeli izjave. Táko početje se v naši kulturi graja kot moralno zavrženo, nima pa vedno pravnih posledic. Pravno se sankcionira le v primerih, ko intelektualna kraja pomeni kršenje avtorske zakonodaje, to pa se zgodi takrat, kadar tekst, iz katerega grešnik zajema, še ni v javni lasti. Če se torej nekdo baha z izjavami Ivana Cankarja, ki je že več kot 70 let v grobu, kot da bi bile njegove lastne, je to zgražanja vredno plagiatorstvo, sodno preganjati se pa zaradi tega človeka ne da. Drugače je takrat, kadar prepisuje od mlajših avtorjev: v tem primeru kraja postane tudi pravni problem. Pri plonkanju je narobe že, če brez narekovajev in navedbe vira uporabimo en sam stavek, in toliko bolj narobe je, če je takih stavkov več ali če se nanizajo v sklenjen odstavek ali celo poglavje. S stališča učitelja, ki uči korektno uporabo tujega znanja, ali mentorja, ki je soodgovoren za študentovo uporabo virov, razlika med plagiranjem kot nemoralnim dejanjem in kršenjem avtorske zakonodaje kot kaznivim dejanjem niti ni tako zelo pomembna, eno in drugo je nesprejemljivo in pripelje do zahteve, da študent svoje besedilo ustrezno opremi z navednicami, do negativne ocene izdelka ali celó do odvzema akademskega naziva.

Prav mogoče je, da pride v prihodnosti do močnih sprememb strokovnega bontona. Pravzaprav se je obrat že začel: manifest digitalne humanistike se leta 2009 zaklinja, da »kopijo ceni bolj kot original, pač v skladu z etimološkim pomenom besede copia 'obilje', 'blagostanje'.«[7] Tako kot je v oblačenju in osebni komunikaciji danes postalo neopazno to, kar je bilo še nedavno nezaslišano, utegne praksa skupinskega in anonimnega pisanja razrahljati potrebo po sklicevanju na strokovne avtoritete. Ker do »pozabljanja« te vrste prihaja prav ob lahkotnem sklicevanju na Wikipedijo, ki je zgled skupinskega pisanja, se zdi za rahljanje potreb po sklicevanju najlažje okriviti Wikipedijo. Najlažje da, ne pa tudi pravično, saj administratorji na Wikipediji bdijo nad morebitnimi prekopiranimi teksti veliko bolj pozorno kot mentorji diplomskih nalog in brez zadržka izbrišejo prepisano besedilo, piscem pa zagrozijo z izključitvijo iz wikiskupnosti. Za razliko od elektronsko slabo pismenih mentorjev plagiate odkrivajo lažje in hitreje. Sicer pa prepisanega besedila tudi računalniško nebogljenemu mentorju ni težko odkriti. Ko v študentovem tekstu prvič naleti na zaporedje dveh treh besed, ki ne ustrezajo študentovemu izobrazbenemu, intelektualnemu formatu ali generaciji, preveri njihovo izvirnost v Googlu tako, da jih, obdane z narekovaji, vtipka v iskalno polje. Plagiatorji so preleni, da bi plonkali iz natisnjenih knjig – udobneje jim je kopipejstati s spleta –, in so preleni, da bi najbolj zaznamovane besede (arhaizme, avtorsko specifične izraze) zamenjali z drugimi. Najbolj neumni pozabijo celo spremeniti spol v citiranem besedilu; sam sem na tako »pozabljivost« naletel celo v nekem literarnovednem doktoratu.

Huje je, kadar plonkanje ni oblika lenobe, s kakršno imamo izkušnje pri študentskih referatih in diplomah, ampak načrtna strategija oz. sistematično prilaščanja tujega, kar se včasih dogaja med akademskimi kolegi. Govorimo lahko o intelektualni kleptomaniji, parazitiranju na temah kolegov ali o sovražnem prevzemu teme. Vse to je težko dokazljivo, saj akademski pisci ne uporabljajo tujega znanja dobesedno, ampak v parafrazah, tuje misli povejo s svojimi besedami in jim še kaj svojega dodajo, jih tako rekoč oplemenitijo z dodano vrednostjo. Poznamo motene posameznike, ki nimajo pravega veselja za obdelovanje svojega raziskovalnega vrta, ampak jih vznemiri le táko tekmovanje, ko kolega po desni prehitijo s člankom na temo, ki jo ta pripravlja in premleva že dolgo časa. Prevzem tujega naslova, teme ali ideje ni kraja, ni pa strokovno korekten, kaj šele kolegialen.

Spretni organizatorji konferenc, okroglih miz in seminarjev, uredniki tematskih številk časopisov ali zbornikov hitro detektirajo vroče ali modne teme v globalni stroki in se brž priključijo njihovi skupinski obdelavi. Tudi tu ne gre za krajo, komaj za parazitiranje, zelo nesimpatično pa je, kadar se v svojem hlastanju po področjih, ki jih prej niso raziskovali in jih ne poznajo, sklicujejo zgolj na prežvečene tuje reference, spregledajo ali ignorirajo pa prispevke domačih strokovnjakov. Ne plonkanje, ignoranca je najhujša hiba domačega strokovnega angažmaja.

Zahteva po izvirnosti ne velja samo v literarni vedi, temveč bremeni (včasih po nepotrebnem) tudi odnose na literarni sceni. Postmoderna je s citatomanijo sicer nekoliko razrahljala preveliko občutljivost za avtorsko lastništvo, a se kljub temu še najdejo pisci, ki očitajo svojim pisateljskim kolegom, da so si pri njih sposodili naslov ali da jih slogovno posnemajo.[8] Naslovov in sloga seveda ni mogoče patentirati, olastniniti ali privatizirati, tako kot to počnejo farmacevtska podjetja z imeni zdravil. Če bi bilo tako, bi ne imeli desetin Antigon, ampak samo Sofoklovo, ne bi imeli toliko Lepih Vid in Krstov pri Savici in tudi Zgodovina slovenskega slovstva bi bila samo ena namesto štirih ali petih. Očitek plagiatorstva ima v naši kulturi težo, zato se zgodi, da ga zlorabijo ljudje, ki želijo diskvalificirati svojega strokovnega kolega. Ker je plagiatorstvo težko dokazljivo, se očitki razširjajo v obliki govoric namesto v argumentirani razpravi.

Dodatno branje

Citatna industrija[uredi]

Citatni indeksi[uredi]

Citiranost je pomemben mehanizem za oblikovanje hierarhije v stroki. Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave, da bi dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pomembnejše (pogosteje citirane) objave od manj pomembnih. Za znanstvena področja obstajajo ločeni citatni indeksi, začelo je naravoslovje leta 1960 s SCI (Science Citation Index), sledili so SSCI (Social Sciences Citation Index, ki temelji na citatih iz 3000 revij) in AHCI (Arts and Humanities Citation Index; ta izpisuje iz 1700 revij). Na Slovenskem upoštevajo splošna citatna indeksa Scopus (ki pokriva več kot 20.000 akademskih časopisov, se pohvali s 50 milijoni člankov obsežno zbirko in z njim preko naročnin knjižnicam služi mednarodna založniška hiša Elsevier s centrom v Amsterdamu) in Web of Science (WoS), ki ga trži multinacionalna korporacija Thomson Reuters s sedežem v New Yorku in se poleg indeksiranja objav z dobičkom ukvarja še z marsičim drugim. Pri WoS (WoS je spet samo del večjega kompleksa bibliografskih podatkovnih zbirk z imenom Web of Knowledge) sta za nas zanimivi bazi SSCI in AHCI.[9] Literarna veda je zgolj ena izmed humanističnih disciplin, ki jih ekscerpirajo za ti dve bazi. Poleg citatov indeksirata še izvlečke. Uradno ima ta oddelek v korporaciji ime Intellectual Property & Science.

Zastonj je na spletu na razpolago citatna podatkovna zbirka Googlovega Učenjaka (Google Scholar), ki zajema iz veliko več virov, vendar zbirki, ki tako kot prvi dve nastaja avtomatsko, očitajo nekonsistentnost in upoštevanje obskurnih objav. Čeprav ponuja kompleksnejši pogled na znanstveno publiciranje, saj registrira tudi znanstveno relevantna spletna mesta, izpisuje neakademske publikacije in dokumentira dejanski vpliv publikacij v javnosti, ga uradniki na znanstvenem ministrstvu (še) ne upoštevajo. Učenjakov iskalnik zajema iz milijonov knjig iz Googlove digitalizacije globalne natisnjene dediščine v zalogah knjižnic in iz revij, ki jih samostojno skenira. Uporabniku ponuja pregled nad citiranostjo njegovih člankov, objavljenih po letu 2008, izračuna mu h-indeks (to je razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Google rangira objave z upoštevanjem več kriterijev, ne samo citiranosti, čeprav je ta v prvem planu. Citirane publikacije niso vedno dostopne na klik, kvaliteta se razlikuje od stroke do stroke in nerodno je, ker Google ne objavlja seznama indeksiranih publikacij in ker rezultate pospremi z oglasi.

Avtorjev seznam citiranosti v Googlovem Učenjaku

O citiranosti slovenskih več kot 13.000 raziskovalcev se je mogoče poučiti preko povezave Naši v WoS in Scopus pri Cobissu in v Sicrisu. Segment slovenske literarne vede šteje nekaj čez 200 raziskovalcev.

Tradicionalna humanistika nasploh ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam in vztrajno izreka kritike na račun bibliometrično[10] pridobljenih kazalcev uspešnosti in vplivnosti. Dodatne pomisleke rojeva komercialni status inštitucij, ki izvajajo meritve (zlasti je grajan Elsevier zaradi oderuških naročnin, zaradi katerih so se univerze in posamezniki odločili za njegov bojkot, orjaški Thomson Reuters pa je stalno pod nadzorom zaradi nevarnosti prevzema tržnega monopola), njihova anglocentričnost (AHCI npr. indeksira komaj kaj revij v slovanskih jezikih in komaj kaj bolje se obnese primerjava indeksiranih revij iz evropskega prostora v primerjavi z angleško-ameriškimi) in v vedah, ki jih zanimajo starejše objave – taka je tudi literarna zgodovina –, omejitev na novejše publikacije; Scopus npr. je registriral samo objave od 1995 dalje (po drugih podatkih do 1966), WoS gre nazaj do 1945 (po drugih podatkih do 1900, knjige). Scopus povrhu ne popisuje knjižnih znanstvenih objav niti konferenčnih prispevkov.

Kljub jezi, ki jo povzročajo nedomišljeni algoritmi za merjenje znanstvene vplivnosti in odličnosti, bi bilo merjenju nasprotovati kar povprek nespametno. Raje si prizadevajmo za izboljšavo meritev. Odpor do merjenja je pravzaprav odpor do znanstvenega pristopa nasploh, saj kaj pa je znanost drugega kot merjenje. Odpoved merjenju bi pomenila vrnitev neobjektivnih kriterijev osebnih preferenc, kot jih oblikujejo lokalna, nacionalna, rodovna, nazorska, generacijska, spolna, metodološka ... pripadnost in solidarnost. Nezaupanje do rezultatov meritev je lahko tudi znak pripravljenosti na manipulacijo s podatki.

Znanstvene revije so seveda zainteresirane za indeksiranje in si prizadevajo izpolnjevati zahteve za uvrstitev v ustrezne podatkovne zbirke. Med te kriterije spadajo: recenzijski postopki, mednarodno uredništvo, mednarodno naročništvo, spletna dostopnost ipd. Na podlagi podatkov iz citatnih indeksov se vsako leto računa faktor vpliva za posamezno revijo. Da bi bil ta čim višji, revije spodbujajo vzajemno citiranje, spretnejši med raziskovalci pa se tako lahko znajdejo na seznamih višje, kot je njihovo dejansko mesto v stroki. Vse to prispeva k manipulativni konstrukciji podobe znanstvene relevance in zmanjšuje zaupanje v celotni mehanizem. Ob zavesti možnih napak in ob zavesti, da so bibliometrične številke samo eden od kazalcev znanstvene teže, je uporaba citatnih indeksov čisto koristna. Problematično pa je, kadar vključenost v citatne baze oz. odsotnost v njih odloča pri oceni znanstvene odličnosti revije, zlasti ko gre za nacionalno specifična področja, ki na širok mednarodni interes in odmevnost ne morejo računati. Slavistična revija je zaradi necitiranosti (beri: nezanimanja anglocentrične humanistike za probleme slovenskega jezika in literature) izpadla s seznama domačih revij, ki jih indeksirata SSCI in AHCI, in s tem nezasluženo izgubila na svojem strokovnem ugledu.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti, tj. vplivnosti znanstvene revije. Velike indeksirne hiše imajo vsaka svoj način izračunavanja vplivnosti revij, prvi in najbolj poznan pa je bibliografski servis Thomson Reuters, ki IF izračunava za omejeno število revij v svojih dveh citatnih indeksih, naravoslovnem SCI (6166 naslovov) in družboslovnem SSCI (1768 naslovov), ne pa tudi v humanističnem AHCI. Številko dobijo tako, da število citatov, ki so jih bili članki iz revije deležni v drugih pomembnih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih, delijo s številom objavljenih člankov v tem času, in pomeni povprečje citiranosti na članek. Višji ko je revijin faktor vpliva, več je vredna objava v taki reviji in višje se vrednoti znanstveni ugled avtorjev, ki tam objavljajo. Merijo tudi odzivnost na članek, povprečno starost citiranih virov in povprečno starost člankov iz revije, ki so bili citirani v drugih revijah. Scopusova podatkovna baza ponuja dve vrsti časopisne metrike, SJR in SNIP. SNIP (Source-Normalized Impact per Paper) meri vpliv v kontekstu celotnega števila citatov na določenem področju, tako da je citatu s področja, kjer je teh manj, pripisana večja teža. SJR pa omogoča primerjavo med sorodnimi revijami.[11]

Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske: skoraj vse revije, ki jih zajema, so z angleškega govornega območja, iz Severne Amerike, Evrope in Avstralije. Povrhu ne razlikuje med izvirnimi znanstvenimi članki in znanstvenimi recenzijami; pri slednjih gre lahko za kritiko citiranih objav, kar je daleč od vplivnosti, pa se kljub temu razume kot citat in kritiziranemu članku priskrbi višji status. Citiranje je v vsaki disciplini drugačno, zato lahko primerjamo samo dosežke znotraj posamezne discipline, ne pa dosežkov različnih disciplin. Faktor vplivnosti revije se je ponekod uporabljal tudi kot merilo kvalitete člankov v reviji, vendar se vsaj v Evropi taka širitev merila odsvetuje, saj kvaliteta objavljenih člankov v reviji lahko zelo niha. Znanstvena komunikacija, ki je bila fokusirana na kvaliteto revij, zdaj fokus usmerja k raziskovalcem. Spremembo težišča naj bi podpiral sistem ORCID.

Uredništva napihujejo IF svoje revije s forsiranjem preglednih znanstvenih člankov in znanstvenih recenzij, ki so pogosteje citirani od povprečja, z zmanjševanjem števila »citabilnih« člankov v reviji tako, da jim odvzamejo izvleček in seznam literature, z objavo zgodaj v letu, kar potencialno poveča letno citiranost, in seveda s citiranjem drugih člankov v isti reviji; vse to spada k moralno vprašljivim praksam. Moralno sporno je tudi uredniško pogojevanje objave z zahtevo, da avtor citira predhodne članke v reviji. Prisilno citiranje se je v nekaterih disciplinah močno razpaslo. Manipulacije te vrste so pogostejše pri mlajših revijah in v drugih jezikih, kot je angleščina, uredništva pa s takim obnašanjem tvegajo izbris s seznama indeksiranih revij. Seveda pa ni vsaka uredniška zahteva po citiranju take narave: uredniki upravičeno zahtevajo od avtorja, da citira pomembna predhodna dela, če jih je po nemarnosti ali iz rivalskih razlogov izpustil.

Znanstvena skupnost, zlasti uredniki in založniki, se zavzema za primernejše načine vrednotenja znanstvenega dela, kot je IF, ki je bil vpeljan s čisto drugačnim namenom, tj. knjižnicam pokazati na najbolj odmevne revije v strokah.[12] IF se zelo razlikuje od področja do področja, tudi citati znotraj revije so zelo neenakomerno porazdeljeni med članki. Namesto pretiranega sklicevanja na IF se zavzema za prosto dostopnost objav na spletu pod licenco cc, za sprostitev dolžine člankov, slik in prilog, za enakopravno upoštevanje podatkovnih zbirk in monografij in ne le člankov in, kar je pomembno zlasti za zgodovinske stroke, upoštevanje citiranja primarnih virov, tudi če gre za zelo stare objave, saj trenutno npr. nič ne velja, če slovenski literarni zgodovinar citira prvega slovenskega prešernoslovca Franceta Kidriča, ker v njegovem času pač še ni bilo indeksiranih revij.

Dvomi v faktor vpliva kot merilo kvalitete člankov so pripeljali do predloga zamenjave z Googlovim algoritmom za rangiranje strani[13] oz. s kombinacijo obeh algoritmov. Algoritem PageRank rangira spletne strani glede na število povezav nanje in glede na kvaliteto teh povezav. Štetje povezav je avtomatsko, opravlja ga Googlov spletni pajek (webspider ali webcrawler, internetni robot oz. indeksirnik; spletni iskalniki jih uporabljajo za osveževanje spletnih kazal), vplivna teža spletne strani pa je izračunana na podlagi verjetnostne razporeditve (probability distribution, kar koli to že je :).

Obeta se še en akademski citatni indeks v okviru Open Citations Project – to je Open Citations Corpus (OCC). Želimo mu srečen začetek.

Zunaj znanstvene sfere na vplivnost informacije sklepajo iz števila njenih branj (dostopov, ogledov, izposoj, uporabe, klikov, prodaje). Vplivnost filmov, televizijskih oddaj, računalniških iger, časopisov in spletnih strani se meri samo na ta način. K natančnosti in k objektivnosti bi prispevalo, če bi tudi pri znanstvenih objavah poleg podatkov o citiranosti ali številu povezav dodali podatek o branosti (audience measurement). Za članke na Wikipediji dobimo podatek o branosti, tj. o številu klikov na članek, med Podatki o strani, za članke na drugih Wikimedijinih spletiščih pa ga trenutno dobimo z modifikacijo naslovne vrstice v brskalniku po naslednjem vzorcu:

Zdaj že vemo, da sl v ukaznem nizu pomeni 'slovenski', v 'Wikiverza', b 'Wikiknjige', s 'Wikivir'.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

S seznamov slovenskih znanstvenih revij, ki so jih domači strokovnjaki navedli kot najkvalitetnejše, prepisujem tiste, v katerih objavljajo slovenski literarni zgodovinarji:

  • Primerjalna književnost
  • Slavistična revija
  • Dve domovini
  • Jezik in slovstvo
  • Razprave SAZU
  • Studia mythologica Slavica
  • Knjižnica
  • Phainomena
  • Acta Neophilologica
  • Traditiones
  • Slavia Centralis (Maribor)
  • Verba Hispanica

Čeprav ne prinašajo veliko točk, so za posamezna področja relevantne še Otrok in knjiga, Sodobnost, Dialogi itd.

Od tujih je razprave o slovenski književnosti najti v

  • Slovene Studies (ZDA)
  • Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana)
  • Slavia Meridionales (Varšava)
  • Slavica tergestina
  • Slavistika (Beograd)
  • Pamiętnik Słowiański
  • Wiener Slavistisches Jahrbuch

Slavistična revija je bila npr. v naslednjih bibliografskih zbirkah: Arts and Humanities Citation Index (AHCI), Social Sciences Citation Index (SSCI),[14] Bibliographie Linguistique (BL), EBSCO, Cabell’s Directories of Publishing Opportunities, European Reference Index for the Humanities (ERIH PLUS), Directory of Open Access Journals (DOAJ), Modern Language Association of America (MLA) Directory of Periodicals (New York), New Contents Slavistics (Otto Sagner, München), Cambridge Scientific Abstracts (CSA), Linguistic Abstracts (University of Arizona), ProQuest Online Information Service, Digitalna knjižnica Slovenije (dLib).

Citatni slogi[uredi]

Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi humanistika nima samo enega. Glavni citatni stili naj bi bili:

  • APA (psihologija, vzgoja, družbene vede)
  • MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika)
  • AMA (medicina, biologija)
  • čikaški (naravoslovje, splošno)
  • wikipedijski

Poznani pa so še: Bluebook, ALWD, ASA, Vancouver (ta je prepoznaven po kratkih sklicih v obliki zaporednih številk v oglatih oklepajih), Turabian, MHRA itd. Izbire torej več kot preveč.

V grobem se humanistični pisci in uredniki odločajo med čikaškim in MLA-jevim oz. iščejo poti vmes. Čikaški je prepoznaven po tem, da letnico porine takoj za avtorjevo ime, MLA-jev pa po naslovih del v kratkih sklicih. S spreminjanjem pisnih navad in tehničnih možnosti se spreminjajo tudi navodila za citiranje, zato različnih napotkov ne smemo razumeti kot znak neurejenih razmer na področju pisnega sporočanja, ampak kot občutljivost pišočih za spremenjene razmere, ki narekuje preizkušanje in izbiro tistih načinov, ki se v stroki najbolj izkažejo. Sicer pa razlike niso niti bistvene niti moteče:

MLA-slog Čikaški slog
Perenič, Urška in Miran Hladnik. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55.3–4 (2010): 5–15. Tisk. Perenič, Urška in Miran Hladnik. 2010. »Branje Jamnice v času socialnih sprememb«. Jezik in slovstvo 55 (3–4): 5–15.

V besedilu se kratki sklic loči takole:

MLA-slog Čikaški slog
(Perenič in Hladnik, »Branje Jamnice« 7) (Perenič in Hladnik 2010, 7)

Vsak citatni stil ima svoje dobre in slabe lastnosti. Največja težava vseh pa je inertnost, tj. tendenca, da vztrajajo pri sprejetih pravilih, tudi če so se razmere na referenčnem trgu medtem tako spremenile, da jim pravila ne ustrezajo več najbolje. Taka zahteva je npr., da se bibliografski navedek začne z avtorjevim priimkom namesto z imenom, kakor bi moralo biti po večini evropskih pravopisov. Razlog je poznan: da jih v seznamu, kjer so razporejeni po abecedi priimkov, lažje najdemo. Vsaj trije spregledani razlogi govorijo proti taki odločitvi: 1. v kratkih seznamih literature, denimo z desetimi bibliografskimi enotami, se enako dobro znajdemo, tudi če enote niso razporejene po abecedi in tudi če je ime avtorja na prvem mestu; študentski referati in leksikonska gesla vsebujejo povprečno še manj enot (nekoč smo oblikovali priporočilo, naj virov za geslo ne bo več kot troje), zato je za postavljanje priimka pred ime še manj nuje. 2. Prav nič težko ni naučiti se abecedno razporejene enote v seznamu po priimku, ki je na drugem mestu v bibliografski navedbi in je marsikdaj tudi poudarjen (v kapitelkah ali v razprtem tisku), da ga lažje najdemo. 3. v digitalnem besedilu ne iščemo več z listanjem, ampak nas na bibliografsko navedbo pripelje klik na kratko referenco ali na opombo ali v najslabšem primeru ukaz išči (<Ctrl> + <f>).

Čikaški citatni stil (no, ne samo ta) postane neroden, kadar publikacija nima avtorja, kadar je delo izhajalo skozi več let v več zvezkih, in se moramo odločiti, ali bomo v kratkem sklicu v besedilu namesto avtorja navedli urednika ali prvo besedo naslova, katero izmed letnic in kako bomo označili zvezek. Oba sloga forsirata rabo narekovajev, ki so obremenjeni že z drugimi funkcijami, pa tudi MLA-jevi kratki sklici s prvo besedo naslova med tekstom niso prav simpatični. Slovenske humanistične revije imajo vsaka svoj način citiranja; Primerjalna književnost je zvesta MLA-ju, slovenistični reviji pa sta bližje čikaškemu slogu:

Primerjalna književnost

(Božič, »Vrednotenje« 133)

Slavistična revija

(Božič 2011: 133)

Jezik in slovstvo

(Božič 2011: 133)

Kratki navedek kaže na polne bibliografske podatke o Božičevi publikaciji v seznamu literature:

Primerjalna književnost Slavistična revija Jezik in slovstvo
Zoran Božič. »Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem«. Slavistična revija 59.2 (2011): 131–146. Zoran BOŽIČ, 2011: Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2. 131–46. Božič, Zoran, 2011: Vrednotenje Prešernovih pesmi kot recepcijski problem. Slavistična revija 59/2. 131–146.

Zdajle sicer malo prehitevamo, pa vendar: na wikijih priporočam takole citiranje:

(Posamezni del bibliografske navedbe lahko, če nikjer drugje za to ni bilo priložnosti, tudi polinkamo, npr. avtorja, naslov revije, literarnoteoretski pojem.)

Za razliko od obsežnega polnega zapisa v bibliografski podatkovni zbirki, ki vsebuje množico vseh mogočih podatkov, je za potrebe literarnovednega pisanja, ne glede na to, kateri citatni stil si izberemo, dovolj navesti samo najpomembnejše dele bibliografske enote:

  • avtor
  • naslov

potem pa glede na vrsto objave še:

  • ime spletišča in datum pri spletni objavi
  • kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjigi
  • naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku
  • naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji
  • naslov časnika, datum in strani pri članku v časniku

Ker Slovence bremeni (pogosto upravičeno) nezaupanje v lastno zmožnost trezne presoje, se radi sklicujejo na pravila obnašanja, ki naj bi imela mednarodno veljavo. Vsako preverjanje svoje pozicije v razmerju do praks drugje po svetu je seveda hvalevredno in za zaprte in samozadostne skupnosti naravnost odrešujoče, vendar se je treba obenem zavedati tudi relativnosti tako imenovanih mednarodnih standardov. V resnici gre za pravila vplivnih inštitucij iz angleško govorečega dela sveta, ki so take zaradi svoje tehnološke razvitosti in jezikovne dominantnosti. Kritično distanco do teh standardov (čikaški, MLA, APA ...) krepi že dejstvo, da je teh standardov več, da ima tako rekoč vsaka boljša univerza svojo varianto katerega od njih, da se vedno pogumneje spreminjajo in da niha tudi njihova vplivnost. Ker so manjši sistemi v principu prožnejši od velikih in se hitreje odzivajo na spremembe v pisnem sporočanju, bi smeli pogumno predvidevati, da se je znotraj tako ozkega področja, kot je slovenska literarna veda, lažje razumno prilagajati kot npr. v okviru kakšne ameriške humanistike, če nas ne bi treznila izkušnja s trdovratno konservativnostjo domačega pisnega okolja. Prav popravljanju te izkušnje je namenjena Nova pisarija, ki lovi srednjo pot med navdušenim forsiranjem novih možnosti strokovnega izražanja in upoštevanjem domačih in tujih pisnih navad.

Tehnika citiranja[uredi]

Citat ali navedek je iz dveh delov, iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata:[15]

  1. dobesedni navedek tujega besedila pisec loči od lastnega z narekovaji ali ga postavi v samostojen, grafično drugačen odstavek
  2. vir citata je lahko v celoti naveden v oklepaju na koncu citiranega besedila ali pa je na koncu citiranega besedila samo kazalka na bibliografske podatke vira oz. na tekst, iz katerega smo citirali; kazalka je lahko v obliki
    • opombe
    • kratkega sklica (avtorjev priimek z letnico in stranjo objave v oklepaju)[16]
    • neposredne povezave na vir

Opomba bralca usmerja k polnim bibliografskim podatkom pod črto na dnu strani, oklepaj z avtorjevim priimkom, letnico in stranjo usmerja v seznam literature na koncu besedila, medbesedilna povezava pa bralca pripelje neposredno v besedilo, iz katerega je bilo citirano.

Opombe[uredi]

Svojčas so opombe pod črto na dnu strani ali na koncu članka oz. poglavja služile v glavnem navajanju literature, na katero se je pisec skliceval. Postopna prevlada čikaškega sloga, ki je uvedel kratke sklice v oklepajih, ti pa so zahtevali seznam referenc na koncu razprave, je postavila eksistenco opomb z bibliografsko vsebino pod vprašaj. Zakaj bi imel članek dve vrsti navajanja literature, v kratkih sklicih in v opombah? Sem in tja se táko ločevanje izkaže smiselno, recimo kadar se v opombah sklicujemo na literaturo, ki je v seznamu iz takega ali drugačnega razloga ne želimo navajati, v glavnem pa skušamo citiranje poenostaviti in torej opombe prihranimo za nebibliografske informacije. V Praktičnem spisovniku je opombam posvečeno obsežnejše samostojno poglavje, tule je prostor le za nekaj dodatnih razmislekov.

Tradicionalna opomba Opomba s kratkim sklicem Kratki sklic namesto opombe
Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo«.1

1 Aleksander Bjelčevič, Verz in proza, vmes pa nič, JiS 50/1 (2014), 1–5.

Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo«.1

1 (Bjelčevič 2014: 5).[17]

Bjelčevič postavlja, da »[v]erz ni sinonimen s poezijo, pesmijo ali liriko, proza pa ne s pripovedništvom, zgodbo, prozaičnostjo« (Bjelčevič 2014: 5).

Seznam literature
Aleksander Bjelčevič. Verz in proza, vmes pa nič. JiS 50/1 (2014). 1–5.

Kolikor spadajo enciklopedični članki v strokovno pisanje, poopombljanja pravzaprav ne potrebujejo, kakor tudi ne dobesednega navajanja izjav. Naloga enciklopedičnih zapisov je povzeti, strniti, kompilirati predhodno vednost na pregleden način in za take potrebe zadošča samo navedba uporabljene literature na dnu gesla. Dejstvo, da boljši članki na Wikipediji obilno posegajo po možnostih natančnega pripisovanja izjav, dobesednih ali povzetih, govori o tem, da preraščajo status strokovnih publikacij in se spogledujejo z znanstvenimi oziroma že spadajo mednje. Dobra wikipedijska gesla zaključujeta poglavji Opombe in Seznam referenc. Angleško geslo intellectual property ima npr. 90 opomb (Notes) bibliografskega značaja in 30 bibliografskih enot v seznamu referenc (References), ki se praviloma ne prekrivajo z opombami in je zato treba oboje jemati kot celoto. V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano. Slog navajanja je vsakokrat drugačen: seznam literature uvajajo alinejske pike, priimki avtorjev so na prvem mestu, opombe pa uvajajo zaporedne številke, ker ne gre za abecedno zaporedje, so imena pred priimki, letnice proti koncu navedbe in med enotami navedbe naj bi bile vejice.[18]

V Spisovniku sta v poglavju Opombe zapisani dve prepovedi: da bi se v zaporedje opomb mešale nižje ali višje številke (npr. xxxx,[1] xxxxxx,[2] xxxxx,[3] xxxx,[1]), ali da bi se na eno mesto nanašalo več opomb (xxxx,[1][2][3]). Obe stari tipografski prepovedi Wikipedija ukinja.[19]

V Novi pisariji so opombe čisto na koncu; tam je njihovo standardno mesto v vseh wikijih. Na opombo nas prinese klik na zaporedno številko opombe v besedilu, klik na strešico na začetku opombe pa bralca vrne nazaj na mesto, kjer mu je opomba prekinila branje. Na zaslonu vse lepo, enostavno in pregledno, težave napočijo pri odločitvi za tisk tako poopombljenega dolgega besedila: listanje od mesta opombe na konec knjige in nazaj je nerodno, primernejše bi bile v tem primeru vsaj opombe na koncu poglavij, če se že ni mogoče odločiti za take na dnu strani. Za tiskano obliko Nove pisarije je bilo treba opombe na koncu besedila ročno spremeniti v sprotne.

Kratki sklici[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Nekateri avtorji in časopisi se najbrž iz strahu, da bi avtomatsko preštevanje citatov tak sklic spregledalo, odločajo za redundantno in nerodno podvajanje:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (Koblar 1984: 15)

Pri kratkih sklicih včasih nekoliko odstopamo od pravopisa. V naslednjem primeru bi bila pravopisno brezhibna rešitev takale:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85.) ali takale:
»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje« (Žnideršič 1999: 85).

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)

Eden izmed razlogov je lahko tudi ta, da se ob zaporednem ponovnem sklicevanju na isto delo v oklepaju za citatom znajde samo številka strani, ta pa bi bila videti s piko čudna.

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (85.)

Pisci so se nekdaj izogibali ponavljanju avtorjevega priimka v kratkih sklicih z besedami ibidem, prav tam, op. cit., n. d. 'navedeno delo'. Odkar se za potrebe citatnih indeksov sklici avtomatsko preštevajo, to staro humanistično prakso opuščamo in priimek, letnico in stran vira ponovimo.

Avtorji pred oddajo razprave uredništvu poenotijo sklicevanje v skladu z navodili v tiskanem izvodu ali na spletni strani revije. Uredniško poenotenje navajanja literature odvzame članku nekaj njegove avtorske avtentičnosti, je pa nujno potrebno, če naj bo publikacija videti urejena in s tem vredna zaupanja.

Literatura

  • Citation. Wikipedia, the free enyclopedia.
Označevanje navedkov[uredi]
  • narekovaji
  • odstavek in drugačen črkovni rez
  • izpuščanje iz navedkov in vrivanje svojega teksta vanje

O tem je dovolj informacij v Praktičnem spisovniku, tu naj opomnim samo na trdovratno ponavljajočo se napako: navedka ne začenjamo in končujemo s tremi pikami. Namesto začetnega tripičja začnemo navedek z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa s končnim ločilom zunaj navedka.

Prešernovo besedilo:
De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari,
že bukve vsak šušmar daje med ljúdi,
ta v prozi, úni v verzih se slepari –

Citat Prešernovega besedila:
»... ko že na Kranjskem vsak pisari ...«, naj tudi mene muza z inspiracijo obdari. >
»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.

Odstavčno ločenega navedka, ki je povrhu v drobnejšem tisku ali postavljen z umikom, ni treba opremljati z narekovaji; tako se izognemo zadregi, kadar v citiranem tekstu že obstajajo narekovaji, in bi jim morali spreminjati obliko.

Od kod vse citiramo[uredi]

Citiramo iz vseh mogočih virov: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ... Največkrat se sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis. V humanistiki je imela med viri citatov najuglednejše mesto tiskana knjiga, sledile so razprave v recenziranih časopisih. Publikacijske navade in dostop do njih se hitro spreminja in marsikje med referencami že prevladujejo spletne; na spletu namreč začenjamo z iskanjem in tam najdemo tudi skenirane knjige in revije. Ker je namen citiranja tudi, da bralcu omogoči preverjanje prepisanih informacij, imajo prednost tiste, ki so javno dostopne in tako preverljive, pri tistih iz ustnih pogovorov ali iz zasebne korespondence pa je treba piscu verjeti na besedo.

Vedno pogosteje imamo opraviti z viri v različnih vzporednih formatih – v tiskani in v digitalni obliki – in v različnih verzijah, tj. v različnih ponatisih oz. različnih digitalizacijah. Navada je navesti tiskani in digitalni vir, najprej tiskanega, čeprav ga morda niti nismo imeli v rokah, ker je bibliografski popis natisa pač najbolj utrjen in ker se nam zdi, da je natisnjeni tekst trajnejši. Kadar je mogoče med viri izbirati, posežemo po izvirnikih, prvih objavah ali kritičnih izdajah. Navedemo tisto izdajo oz. digitalno verzijo, iz katere smo prekopirali besedilo. Citiranje citatov iz drugih del pride v poštev le v sili, kadar prvotni vir ni dosegljiv. Iz drugojezičnih objav citiramo v izvirniku in s prevodom v opombi, če ne gre za splošno poznane jezike. Citiranje drugojezičnih prevodov tujih izvirnikov je neprimerno.

Viri in literatura[uredi]

Nesmiselno je ločeno navajanje virov, tj. posebej iz arhivov, posebej iz natisov in posebej s spleta. K ločenemu navajanju so nagovarjale različne prakse v vsakem od naštetih segmentov (pri arhivskih virih so se navajale najprej širše enote in šele potem avtorji, pri spletnih virih se je razpaslo navajanje zgolj URL-jev), vendar ni nobenega pametnega razloga proti poenotenemu navajanju vseh virov v enem samem seznamu, po katerem je iskanje lažje. Z neposredno dostopnostjo vseh virov preko klikljivih povezav se zastavlja vprašanje, ali je seznam referenc, ki je svojčas lajšal dostop do virov, sploh še smiseln. Je smiseln. Tudi če so viri dostopni mimo seznama referenc, nam ta vendarle pomaga, kot je za sezname značilno, razumeti piščevo referenčno obzorje.

Delitev na vire in literaturo je smiselna pri dolgih seznamih. Viri v tej kombinaciji pomenijo gradivo, ki je predmet raziskave, literatura pa teoretične ali metodološke pripomočke (orodja) za raziskavo. S konkretnim primerom: v razpravi o Prešernovi Novi pisariji bomo med viri navedli vse variante te pesmi (cenzurni rokopis, tiskarski rokopis, natis v Poezijah 1847 in morebiti tudi poznejše redakcije), med literaturo pa dosedanje razprave na to temo in druge razprave, ki so nam prišle prav pri delu, npr. Kidričeve, Slodnjakove, Paternujeve študije. Kratkih seznamov s sklici ni smiselno deliti na ta dva dela, razen kadar želimo mentorju izrecno dokazati, da med obojim znamo ločevati. V literarni vedi je med viri najpogosteje navedeno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave literarnovednega značaja, ni pa to nujno. Kadar je predmet razpravljanja literarnozgodovinska knjiga, spada pač med vire.

Pri citiranju naletimo na opozicijo primarni : sekundarni, ki se enkrat nanaša na materialno podlago virov, drugič pa na način dostopa. Odpovedali se bomo taki delitvi virov na primarne in sekundarne, pri kateri naj bi bili primarni rokopisni, tipkopisni ali tiskani, ki so shranjeni v arhivih, sekundarni pa tisti v elektronski obliki, ker gre le za preslikano arhivsko gradivo. Dobro pa je vedeti, da se v znanosti spodobi citirati samo iz tekstov, ki smo jih držali v rokah, čemur se tudi reče primarni vir, odsvetovano pa je citiranje iz druge roke, torej preko sekundarnega vira, razen v tistih izjemnih situacijah, ko nam je primarni vir nedostopen (npr. če gre za rokopis ali redko knjigo na oddaljeni lokaciji ali če je primarni vir izgubljen oz. uničen). Takrat to storimo takole:

(Kidrič 1947: 15; po Koruza 1980: 115) > kot je ugotovil Kidrič leta 1947 (Koruza 1980: 115)
Zaslon in papir[uredi]

Trenutno slovenski literarni zgodovinar piše večinoma na zaslon, vendar z mislijo na tiskano objavo. Drugače tudi ne more početi, ker šele za natisnjeno objavo lahko pričakuje točke, od katerih je odvisna njegova profesionalna usoda. Drugače se obnaša le, kadar prispeva informacije ali stališča za spletni strokovni forum, v zasebni strokovni korespondenci in kadar piše za časopise in leksikone, ki obstajajo samo na spletu. Enako počnejo študentje, ki so po univerzitetnih in fakultetnih pravilih dolžni diplomske naloge, magisterije in doktorate oddati v trdo vezanem iztisu. Po logiki zaključnih izdelkov oblikujejo tudi referate in seminarske naloge. Tehniko citiranja po inerciji določa tradicija, ki se je oblikovala ob natisnjenih izdelkih.

Predvidevamo, da bo kmalu zelo drugače. Ekspertna stališča niso več prepričljiva samo zato, ker so ekspertna, ampak se morajo strokovnjaki vedno znova potruditi, da vse tiste, ki jih njihova stališča prizadevajo, v svoj prav tudi prepričajo. Od tod zahteva po takojšnji, lahki in zastonj dostopnosti objav in možnosti komentiranja in popravljanja. Strokovni časopisi se selijo na splet, najprej vzporedno s tiskano verzijo, v perspektivi pa celo samo na splet. Usmeritev podpira gibanje Open Access in vlade prosvetljenih držav. Pa še ceneje je. Naročniki zaradi spletne dostopnosti časopisov odpovedujejo naročnino na strokovne časopise, njihove naklade se manjšajo in tiskarne se postopoma usmerjajo samo v postavljanje besedil in v tiskanje majhnega števila arhivskih izvodov. Domnevamo lahko, da bo pri koncipiranju strokovnih besedil postopoma prevladala predstava o zaslonski verziji besedila kot primarni, in to tako pri literarnih zgodovinarjih kot pri študentih. Nova pisarija spodbuja pisanje, ki bo prebirano na zaslonu.

Ceníjo se tudi tiskarske storitve, zato prehod od tiska na zaslon ni tako zelo samoumeven in hiter. Tehnologijo CTF (computer to film) je nadomestila tehnologija CTP (computer to plate) in z izdelavo tiskarske plošče neposredno na računalniku, brez posredništva filma, skrajšala in pocenila postopek. Dostopne postajajo cene unikatnih tiskov. Uporabnik si npr. na Wikipediji označi družino gesel, program mu jih pomaga vkomponirati v knjižno obliko in poceni narejena knjiga ga čez nekaj dni čaka v poštnem nabiralniku.

Bralska izkušnja tistih, ki smo bili vzgojeni v eri knjige, je neločljivo povezana s predstavo natisnjene strani, pri mlajših pa omemba strani vzbudi asociacijo na spletno stran. Spletne strani so zelo drugačne od natisnjenih strani. Natisnjena stran ima omejen obseg: lahko je prazna, če je na njej natisnjen naslov ali kratka pesem, na primer trivrstični haiku, obsega vsega nekaj besed, če gre za gosto stavljeni roman, pa kakih 600 besed, medtem ko je dolžinski razpon spletnih strani neprimerno večji: praznih strani, tako kot npr. v knjigi na koncu poglavja, na spletu ni, sicer pa obsegajo od nekaj besed v primeru kakšnega kazala do več 100.000 besed v primeru kakšnega romana. Arhivska stran foruma SlovLit, ki obsega strokovno komunikacijo literarnih zgodovinarjev in jezikoslovcev skozi ducat let, je dolga npr. 1.600.000 besed in se ustrezno dolgo nalaga na zaslon.

Dolžinska raznolikost spletnih strani ni prav stara. V začetku spleta sredi 90. let 20. stoletja je bil ideal spletne strani identičen formatu računalniškega zaslona, skoraj kot nekakšen povečan katalogni list. Strani, ki niso šle v celoti na en zaslon in se je njihova vsebina raztezala »pod spodnji rob zaslona«, so bile označene kot neprimerne. Ker bralci niso imeli izkušnje z listanjem po takih straneh, so tisto, kar se je znašlo »pod zaslonom«, radi spregledali. Naše bralske izkušnje s tiskano knjigo so tako zelo močne, da jo spletišča, ki ponujajo knjige, želijo čim zvesteje posnemati. Na Internet Archive možnost Read Online prikliče na zaslon knjigo, po kateri bralec lista, kot bi listal po fizični knjigi, enako tudi prostodostopni program Calaméo, preko katerega so na ogled knjige Slavističnega društva Slovenije v zbirki Slavistična knjižnica. Nekateri drugi programi listanje pospremijo s šelestenjem papirja, manjka samo še vonj.

Spletne strani niso paginirane (razen kadar gre za spletno stran, ki vsebuje posnetek paginirane knjige ali članka), zato oprema citata s podatkom o kolikor toliko natančni lokaciji, za kar smo pri tiskanih publikacijah poskrbeli z navedbo strani, ni mogoča. Kadar je spletna stran kratka, to tudi ni potrebno, pa tudi pri daljših in zelo zelo dolgih spletnih straneh ne, saj obstaja ukaz išči (<Ctrl> + <f>), ki je hitrejši od iskanja citata na natisnjeni strani. Tudi drugače navedba strani ni bila vedno v veliko pomoč, pomislimo samo na velike časopisne strani z več stolpci in rubrikami.[20]

Branje na zaslonu in možnost klikanja po besedilu v največji meri vpliva prav na citiranje in navajanje virov. Najbrž je odveč poudarjati, da gre za javno dostopna besedila, ne glede na format: html, doc, txt, pdf, wiki itd., kar je skoraj enako, kot bi rekli spletno dostopna besedila. Njihova specifična prednost so neposredne povezave na avtorje, fakte in objave, na katere se sklicujemo. Močno prispeva k našim predstavam o zglednem načinu spletnega citiranja izkušnja z Wikimedijinimi spletišči.

Razlike med navedbo knjige na zaslonu in na papirju so videti takole:

Zaslon

  • Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4). (COBISS)

Papir

Matjaž Kmecl. Babji mlin slovenske literarne zgodovine. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996 (Sophia, 4).

Navzven se enote na spletnem seznamu literature razlikujejo od natisnjenih po uporabi alinej; spletno besedilo je bolj kot natisnjeno besedilo naklonjeno naštevanju, od tod samoumevnost uporabe alinej.

Če obstaja možnost dostopa do polnega besedila, iz katerega smo citirali, bibliografski navedek vira opremimo s povezavo na polno besedilo ali na konkretno mesto v njem. Povezava lahko usmerja na enciklopedični zapis o avtorju ali na enciklopedični zapis o knjigi. Pri razporejanju bibliografskih enot v spletni objavi ni potrebno nerodno postavljanje priimka pred ime, ki zahteva uporabo vejice, če noče grešiti proti pravopisu. Tudi abecednemu zaporedju avtorjev ni treba slediti, saj enote ne iščemo več z listanjem po seznamu, ampak z uporabo tipk <Ctrl> + <f>. Tako se odpirajo možnosti manj mehanične razporeditve referenc: po številu sklicev, po pomembnosti, kronološko, geografsko.

Pri seznamih literature na spletu se zaradi neposrednih povezav na zapise v Cobissu ali kar na célo besedilo pojavi vprašanje, ali je še smiselno navajati prav vse podatke bibliografske navedbe. Pogosto se zadovoljimo samo z avtorjevim imenom, naslovom dela, letnico izida in povezavo na Cobiss, pri seznamih del enega avtorja pa samo z zadnjimi tremi podatki. V wikipedijskem geslu o Leopoldu Suhodolčanu so njegove zbirke pripovedi navedene takole:

Ne na zaslonu ne na papirju navajanje celotnih URL-jev ne pride v poštev! So preveč spremenljivi, tipografsko težko obvladljivi in na papirju tudi popolnoma neuporabni, saj jih nihče ne pretipkava v ukazno vrstico na spletu. V spletni objavi se URL-ji kot hiperpovezave skrijejo pod izbrani niz v navedbi, v tisku pa jih nadomešča preprosti dodatek Na spletu, Splet ali Tudi na spletu. Torej ne takole:

ampak takole:

Zaslon

Papir

Miran Hladnik. [Humanist] 26.1015 on paradigmatic changes in literary studies. Humanist Discussion Group 3. maja 2013.

Literatura

  • Miran Hladnik. [Humanist] 27.888 citing. Humanist Discussion Group 17. mar. 2014.

Zgledi[uredi]

Podatke o publikacijah, ki smo jih navajali, smo nekoč prepisovali z naslovnic (ne pa s platnic!) in iz kolofona. Manj napak zagrešimo, če podatke vzamemo iz Cobissa in na naslovnici oz. v kolofonu samo preverimo, če je res vse tako, kot hočemo. Cobiss ponuja tri oblike zapisov bibliografskih enot:

  • polni
  • ISBD
  • COMARC
Polni format izpisa v Cobissu
ISBD izpis v Cobissu
COMARC izpis v Cobissu

Vsi so za naše potrebe preobširni in prenatančni, v njih pa moti tudi uporaba ločil, ki se ne ravna po slovenskem pravopisu, ampak je treba ločila v Cobissu razumeti kot separatorje med podatkovnimi polju v zapisu. Nesrečna je bila odločitev bibliografov, da podnaslove v nasprotju s splošno prakso avtorjev in urednikov, v nasprotju s slovenskim pravopisom in v nasprotju s svojimi dotedanjimi napotki reproducirajo dosledno z malo začetnico, česar ne bomo nekritično prevzemali. Še najkrajši je zapis v formatu ISBD, iz katerega brez velikih težav napravimo takega, kot ustreza seznamu literature.

MLA-jevega predloga, da dopisujemo na koncu navedbe podatek, ali gre za tisk, splet, CD, e-pošto, video, zvočno datoteko ipd., ne bomo upoštevali, ker je iz oblike zapisa in njegove vsebine ponavadi jasno, za kaj gre. Za Wikivir npr. se zdi nepotrebno pojasnjevati, da gre za splet in nič drugega kot splet, tudi za Videolectures je jasno, da kažemo na videoposnetke na spletu. Samo kadar bi se utegnil poroditi dvom o tipu objave, vrsto medija izrecno navedemo.

Knjiga[uredi]

SVETINA, Tone

Volčiči / Tone Svetina. - Ljubljana : Borec, 1980 (v Ljubljani : Ljudska pravica). - 465 str., [1] f. pril. ; 21 cm

3.000 izv.
821.163.6-311.6
COBISS.SI-ID 21824512

Na zaslonuWikikoda[21]
  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. (COBISS)
*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Še za potrebe ljubiteljev papirja, saj prostor na zaslonu nič ne stane:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Izpustili smo glavo zapisa v krepkem tisku, ker se ime avtorja, ki si ga je Cobiss izbral za glavo, v zapisu ponovi, izpustili vezaje, ki ločujejo polja zapisa, izbrisali podatek o kraju in imenu tiskarne, obsegu v straneh, o ovitku, o formatu, nakladi in univerzalni decimalni klasifikaciji. Lebdeča dvopičja smo, kjer so ostala, po slovenskem pravopisu popravili v levostična. Cobissov zapis smo dopolnili z ležečim tiskom za naslov samostojne publikacije, kar bi verjetno storil tudi Cobiss sam, če ne bi bil narejen v predpotopnem programu, kjer je to težko, za navedbo na spletu pa smo si privoščili iz prakse na wikijih navesti še identifikacijsko številko Cobissa, ki je pri citiranju na papir nismo nikoli prepisovali. Klik na predlogo Cobiss bralcu odpre celoten zapis o publikaciji v NUK-u. Zglede iz tegale priročnika bo pisec, ki se trudi s seznamom literature za objavo na papirju, torej skrajšal za niz Cobissovih številk, tisti ki bo svoje strokovno pisanje postavil na splet, vendar ne na wikije, pa bo zanemaril desni okvirček pri zgledih, ki kaže, kako je zapis treba vtipkati, da bo v wikijih lepo prikazan. Namesto povezav v zavitih ali oglatih oklepajih bo povezavo napravil tako, kot zahteva program, v katerem sestavlja spis.

Če je knjiga v celoti dostopna na spletu, napravimo povezavo na digitalizirano verzijo ali na več njih, če smo jih uporabili:

KOSTANJEVEC, Josip

Življenja trnjeva pot : resnična zgodba iz polupreteklega časa / spisal Josip Kostanjevec. - V Celovcu : Družba sv. Mohorja, 1907 (v Celovcu : Tiskarna Družbe sv. Mohorja). - 111 str. ; 20 cm. - (Slovenske večernice ; zv. 60)

886.3-3
COBISS.SI-ID 39746049

Knjiga na Wikiviru
Knjiga na Archive.org
  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). (COBISS) Wikivir. Internet Archive.
*Josip Kostanjevec. ''Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa''. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). {{COBISS|ID=39746049}} [[:s:sl:Življenja trnjeva pot|Wikivir]]. [http://archive.org/details/slovenskeveerni01celogoog Internet Archive.]

Za spletišče Wikivir bi morda želeli uporabiti ležeči tisk, vendar o uporabi kurzive v takih primerih ni dogovora. Kodo DOI vpišemo, če obstaja; tovrstna oprema spletnih objav za področje književnosti pri nas še ni v navadi, pa tudi na drugih področjih ne, s kodo DOI so opremljene objave v publikacijah zunaj Slovenije, seveda v angleščini. Na papirju bo navedek brez alinejske začetne pike in brez povezav; namesto njih bo samo oznaka, da je knjiga dostopna tudi na spletu.

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na Wikiviru in na Archive.org. ali
Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.
Knjiga na bralniku[uredi]

Knjige beremo tudi na bralnikih in iz njih citiramo, tako je pač uporabnikom najbolj udobno, čeprav izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. To je razlog za priporočilo, da citirajmo raje z dLiba ali Wikivira kot s Kindla ali drugih bralnikov.[22] Formatov in naprav, na katerih se bodo znašle prosto dostopne knjige, bo v prihodnje še več in prav nič smiselno ne bo naštevati vse, ampak samo tistega in tisto, iz katerega oz. katere smo si postregli. Ker elektronske izdaje zajemajo iz tiskanih, je nujno navesti tudi podatke o natisu, ki je bil predloga elektronski izdaji, če so le poznani. Pri citiranju iz knjig na elektronskih napravah ali na Wikiviru podatka o straneh ne navajamo. Če je bilo besedilo na bralnik prekopirano z Wikivira, ni paginirano in zato podatka o straneh v kratkem sklicu pač ni.

(Kostanjevec 1907)

Če smo Kostanjevca brali na Kindlu, bi bila celotna bibliografska navedba nekako taka:

  • Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Kindle.

Podatki o tiskani izdaji niso problem, ker besedilo ni doživelo ponatisa. Jalnovi Bobri pa so, in v takem primeru si med referencami privoščimo kar stavčno pojasnilo:

  • Janez Jalen. Bobri, 1–3. Ljubljana: Konzorcij »Slovenca«, 1942–1943 (Slovenčeva knjižnica, 26, 57, 71). Uporabljena je bila izdaja na Kindlu, pripravljena verjetno po izdaji Celje: Mohorjeva družba, 2006.
Članek v zborniku[uredi]

Pri člankih v zbornikih bo treba v Cobissu odpreti dva zapisa, zapis o članku in zapis o zborniku, kamor nas prinese klik na povezavo Glej publikacijo na dnu zapisa o članku.

BOROVNIK, Silvija

Sodobne slovenske romanopiske : sodobni slovenski ženski roman? / Silvija Borovnik. - Bibliografija: str. 107-108

V: Slovenski roman / Mednarodni simpozij Obdobja - metode in zvrsti, Ljubljana 5.-7. december 2002. - Ljubljana : Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2003. - (Obdobja ; 21, ISSN 1408-211X). - ISBN 961-237-058-3. - Str. 99-108.
821.163.6.09-31-055.2"1980/20"
COBISS.SI-ID 12821256
Glej publikacijo TI=Slovenski roman.- Str. 99-108

MEDNARODNI simpozij Obdobja - metode in zvrsti (2002 ; Ljubljana)

Slovenski roman / Mednarodni simpozij Obdobja - metode in zvrsti, Ljubljana 5.-7. december 2002 ; [uredila Miran Hladnik in Gregor Kocijan ; prevodi Marta Pirnat Greenberg]. - Ljubljana : Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2003 (Ljubljana : Littera picta). - XIX, 724 str. ; 24 cm. - (Obdobja ; 21, ISSN 1408-211X)

Uvod / urednika Miran Hladnik in Gregor Kocijan: str. XI-XIX. - Bibliografija pri posameznih člankih
ISBN 961-237-058-3
821.163.6.09-31(082)
82.0-31(082)
821.09:396(082)
COBISS.SI-ID 125833472

V zbirki TI=Obdobja ISSN: 1408-211X
*Silvija Borovnik. [http://www.centerslo.net/files/File/ simpozij/sim21/borovnik.pdf Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman?] ''Slovenski roman''. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.

Povezavo na spletno objavo članka v zborniku bi bilo mogoče dodati tudi na koncu, tako kot smo to storili pri knjigi v predhodnem poglavju in kot kaže naslednja varianta, vendar je prejšnja rešitev ustreznejša, ker je v skladu z dogovorom na Wikipediji.

  • Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? Slovenski roman. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108. pdf
*Silvija Borovnik. Sodobne slovenske romanopiske: Sodobni slovenski ženski roman? ''Slovenski roman''. Ur. Gregor Kocijan in Miran Hladnik. Ljubljana: FF, 2003 (Obdobja, 21). 99–108.[http://www.centerslo.net/files/File/simpozij/sim21/borovnik.pdf pdf]

Še primer članka, ki je dostopen tudi v obliki predavanja na videu:

HLADNIK, Miran

Iz kakšnega testa so slovenski junaki / Miran Hladnik. - Ilustr. - Opombe z bibliografijo tekoče na dnu str. - Izvleček ; Abstract

V: Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj. / 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 22. 6.-10. 7. 2009, [Ljubljana]. - V Ljubljani : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. - ISBN 978-961-237-294-1. - Str. 61-72.
821.163.6.09:572.5
COBISS.SI-ID 39502690

Posnetek predavanja Videolectures.net
*Miran Hladnik. [http://slovlit.ff.uni-lj.si/oddelki/slovenistika/mh/telo.pdf Iz kakšnega testa so slovenski junaki.] ''Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj. 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture''. Ljubljana: FF, 2009. 61–72. {{COBISS|ID=39502690}} [http://videolectures.net/ssjlk09_hladnik_iktsj/ Videolectures.net.]

Je kdo opazil, kako napravimo, da je ikona pdf-teksta na zaslonu za piko (po analogiji z opombami, ki tudi vedno stojijo za drugimi ločili)? Da, piko smo postavili znotraj oglatih oklepajev in ne za njimi.

Poglavje[uredi]

V Praktičnem spisovniku je sicer zgled za citiranje poglavja iz knjige, manjka pa pojasnilo, da potreba po citiranju poglavja iz knjige nastopi pravzaprav samo takrat, kadar je avtorjev knjige več. Navajanje poglavja enega od avtorjev je enako navajanju članka v zborniku. Nekoliko bolj zapleteno je navajanje dela večknjižne in večavtorske izdaje, kakršne so običajno slovenske literarne zgodovine.

ZGODOVINA slovenskega slovstva / [napisali Alfonz Gspan ... et al.] ; uredil Lino Legiša s sodelovanjem Alfonza Gspana. - Ljubljana : Slovenska matica, 1956-1971. - 7 zv. : ilustr. ; 26 cm
Avtorji posameznih zv. navedeni na hrbtu nasl. str. - Opombe na koncu večine zv. – Kazala
Vsebina:
1: Do začetkov romantike / [napisali Alfonz Gspan ... et al.]. - 1956. - 459 str. - 8.500 izv. - Bibliografija: str. 6
2: Romantika in realizem I / [napisala Lino Legiša in Anton Slodnjak]. - 1959. - 398 str., [1] f. pril. s Prešernovo sl. - 8.500 izv.
3: Realizem II / [napisal Anton Slodnjak]. - 1961. - 383 str. - 8.000 izv.
4: Nova struja (1895-1900) in nadaljnje oblike realizma in naturalizma / [napisal Anton Slodnjak]. - 1963. - 310 str. - 8.000 izv.
5: Obdobje moderne / [napisal Joža Mahnič]. - 1964. - 419 str., [1] f. pril. s Cankarjevo sl. - 8.000 izv.
6: V ekspresionizem in novi realizem / napisal Lino Legiša. - 1969. - 448 str. - 7.000 izv.
7: Slovstvo v letih vojne 1941-1945 / spisal Viktor Smolej. - 1971. - 389 str. - 6.000 izv.
821.163.6(091)
COBISS.SI-ID 621313

  • Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.

ali

  • Joža Mahnič. Obdobje moderne. Zgodovina slovenskega slovstva, 5. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Spremna beseda[uredi]

  • Jelka Mrvar. Knjigi Ivanke Mestnik – Grenki kruh – na pot. Ivanka Mestnik. Grenki kruh: Zgodovinski roman. Grosuplje: Mondena, Izziv, 2003. 427–429. (COBISS)

Podobno navedemo nenaslovljeno urednikovo spremno besedilo na zavihku romana:

  • Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. (COBISS)
Razprava v reviji[uredi]

PERENIČ, Urška

Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov = The reading

societies network and socio-geographic dynamics / Urška Perenič ; [v angl. prevedel Timothy Pogačar]. - Zvd. - Slov. besedilo in prevod v angl. v isti št. - Podatek o prevajalcu posredovala urednica publikacije. - Viri in literatura ; Cited works: str. 380-381, 400. - Izvlečka v slov. in angl. V: Prostor v literaturi in literatura v prostoru / ur., ed. Urška Perenič. - Ljubljana : Slavistično društvo Slovenije, jul.-sep. 2012. - (Slavistična revija, ISSN 0350-6894 ; letn. 60, št. 3). - Str. 365-382, 383-400.
022.5:930.85(497.4)"18"
FRASCATI: 5-415
COBISS.SI-ID 50413154

Kazalo Slavistične revije na spletu
Izvleček in povezava na članek v Slavistični reviji na spletu
*Urška Perenič. [http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2012_3_09.pdf Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov.] ''Slavistična revija'' 60/3 (2012). 365–82. {{COBISS|ID=50413154}}

LAH, Klemen

Cankarjevo priznanje - s poti / Klemen Lah. - Bibliografija:

str. 58. V: Jezik in slovstvo. - ISSN 0021-6933. - Letn. 57, št. 1-2 (2012), str. [49]-58.
371.278:373.54(497.4)"2007/2008"
COBISS.SI-ID 51562082

*Klemen Lah. [http://www.jezikinslovstvo.com/pdf.php?part=2012/1-2/49–58 Cankarjevo priznanje – s poti.] ''JiS'' 57/1–2 (2012). 61–73. {{COBISS|ID=51562082}}

Če želimo izpostaviti dejstvo, da je bil članek arhiviran tudi na dLib, povezavo s pojasnilom dodamo na konec navedbe:

*Klemen Lah. [http://www.jezikinslovstvo.com/pdf.php?part=2012/1-2/49–58 Cankarjevo priznanje – s poti.] ''JiS'' 57/1–2 (2012). 49–58. {{COBISS|ID=51562082}} [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CLUS4EUR dLib]

VIRK, Tomo

Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih

jezikih / Tomo Virk. - Dostopno tudi na: URN:NBN:SI:doc-4AZRIB1A, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-4AZRIB1A. - Bibliografija: str. 21-22. - Povzetek ; Summary.
V: Primerjalna književnost. - ISSN 0351-1189. - Letn. 32, št. 2 (2009), str. 1-22. 82.091
FRASCATI: 6-203
COBISS.SI-ID 41101410

  • Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. (COBISS) dLib
*Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. ''Primerjalna književnost'' [http://sdpk.si/revija/2009-2.pdf 32/2 (2009).] 1–22. {{COBISS|ID=41101410}} [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-4AZRIB1A dLib]

Pri revijah smo uporabili enkrat polni naslov drugič uveljavljeno kratico revije. Odločitev se zgodi glede na bralca: če računamo na bralce iz stroke, ki so jim kratice domače, potem ni ovir za njihovo uporabo, če pa gre za kakšno drugo publiko, npr. v tujini, ali za kakšno manj poznano periodiko, potem raje zapišemo polni naslov. Avtorjem gre navodilo, naj izbrano obliko uveljavijo v celotnem članku, urednikom pa, da pisanje naslova revije poenotijo po celi reviji, zborniku ali knjigi. V zadnjem primeru, pri Primerjalni književnosti, članki nimajo vsak svoje spletne lokacije, v pdf-formatu je dostopna celotna številka revije, zato je povezava narejena nanjo. In še za tiste, od katerih mentor zahteva iztis na papirju, oz. za članke, ki gredo v tisk:

Tomo Virk. Novi pristopi, stare zablode. Primerjalna zgodovina literatur v evropskih jezikih. Primerjalna književnost 32/2 (2009). 1–22. Tudi na spletu.
Članek v časniku[uredi]

Zdaj pa je dovolj učenja, kako oblikovati zapis na wikijih, da bo na zaslonu videti lepo, končno si kodo lahko ogledamo vsak trenutek, samo na zavihek Uredi je treba klikniti.

Članek v časniku
  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. (COBISS)

Pri člankih iz dnevnega časopisja letnika in številke ne zapisujemo (pedanti to vendarle lahko dodajo v oklepaju), pomembna sta datum in stran. Cobiss je Književne liste popisal kot rubriko, tu pa smo se odločili zapisati jih kot prilogo časniku Delo; namesto dvopičja bi med naslovoma lahko napravili tudi pomišljaj. Pred datumom ni ločil! Nadnaslov smo zapisali za naslovom, kot da gre za podnaslov. V zadregi bi se znašli, če bi članek poleg nadnaslova vseboval tudi podnaslov, kar se ne zgodi tako redko. Tedaj te naslovne nize smiselno razporedimo, v sili pa v oglatem oklepaju, ki označuje našo interpretacijo, dodamo pojasnilo, za kaj gre.

Članek na dLibu[uredi]

Na dLibu obstajata dve vrsti zapisov: taki na posamično avtorsko objavo in taki na célo številko v časopisu. Za prve rečemo, da imajo urejene metapodatke, drugi pa jih nimajo in je treba posamezna avtorska besedila v številki šele najti. Članek, ki je vpisan v Digitalno knjižnico s svojimi metapodatki, citiramo takole:

Članek z metapodatki na dLibu
  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. (COBISS) dLib

V principu bi lahko spletno lokacijo postavili tudi v naslov članka ali na strani v reviji:

Vendar se v tem primeru izgubi podatek, da je revijo pospletil dLib.

Za članek, ki v Digitalni knjižnici nima samostojnega zapisa in ga je treba tam šele poiskati s paberkovanjem po zaporednih številkah časopisa, je primerneje dodati povezavo na konkretno številko ali na celoten letnik revije (kadar se objava vleče iz številke v številko) takole:

Revija Čas na dLibu
  • Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. dLib ali
  • Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92.

Cobissova ID-številka 4675843 se nanaša na celo revijo in ne na članek, zato jo izpustimo. Zdaj pa še navedba za sovražnike spleta:

Ivan Pregelj. Mahnič in slovensko slovstvo. Čas 15/3–4 (1921). 167–92. Tudi na spletu.

Ker pogosto navajamo kritike literarnih del v literarnih revijah, je tu zgled iz Sodobnosti.

Kritika v reviji Sodobnost
  • Jože Horvat. Pavle Zidar, Izlet v mrak. Sodobnost 18/5 (1970). 555–57. dLib

Na dLibu ima članek samostojen vpis z metapodatki, v Cobissu ga pa ni, ker revija še ni bila bibliografsko popisana. Zadetki na dLibu desno spodaj ponujajo dva samodejno generirana citatna sloga, ki pa nista dosti uporabna; manjka celo obvezni podatek o straneh. Kaj vse smo spremenili pri popisu? Izpustili smo letnico začetka izhajanja revije in založbo pa tudi št. Cobiss, ker ne pripelje na vpis članka, ampak na zapis o celotni reviji. Izpustili smo besedi letnik in številka, saj je iz ustaljenega zaporedja številk v navedbi jasno, da prva zaznamuje letnik, za poševnico sledi številka znotraj letnika, v oklepaju je letnica in zadnji številčni podatek so strani. Da smo dobili podatke o straneh, na katerih je natisnjena kritika, in podatke o velikih začetnicah ter ločilih v naslovu, je bilo treba odpreti dokument v pdf-obliki. Za polno avtorjevo ime smo pokukali v Cobiss (horvat + zidar), če tam ne bi našli, bi pomagalo detektivsko guglanje. Spletnega naslova ne prekopiramo iz ukazne vrstice, ker se tam radi znajdejo še kakšni drugi nizi in je naslov predolg, zlasti pa neuporaben. Najenostavneje ga dobimo tako, da v vrstici URN kliknemo na povezavo z desno miškino tipko in izberemo Kopiraj mesto povezave. S <Ctrl> + <v> potem odložimo skopirano mesto v našo pisarijo.

Pri digitaliziranih publikacijah smo v skušnjavi, da bi povezavo nanje napravili kar preko naslova in ne šele na koncu običajnih bibliografskih podatkov za tiskano predlogo. Domislica ni dobra iz dveh razlogov: najprej je tu naslov, katerega besede bi mogoče želeli povezati z enciklopedičnimi informacijami, v zgornjem npr. [[:w:sl:Jože Horvat|Jože Horvat]], [[:w:sl:Pavle Zidar|Pavle Zidar]] in [[:w:sl:Izlet v mrak|Izlet v mrak]], in bi jih v tem primeru ne mogli, izpustili pa bi tudi priložnost za razločno oznako spletišča, v okviru katerega je bilo besedilo digitalizirano, v našem primeru dLib. Če bi se odpovedali povezovanju na številke strani [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DJDF0XER 555–57], bi izgubili podatek, da gre za povezavo samo na ta članek, ne pa kar na celotno številko; nobena odločitev ni brez pomanjkljivosti.

Enciklopedijsko geslo[uredi]

S poglavjem o navajanju enciklopedijskih gesel prehajamo k virom, ki jih v Cobissu ali na dLibu večinoma ni, kar pomeni, da gre za vire brez urejenih metapodatkov.

Geslo na Wikipediji
Avtomatizirani citati wikipedijskih gesel

Posamezni učitelji še vedno povprek prepovedujejo uporabo in citiranje člankov na Wikipediji, vendar so taka nerazgledana stališča vedno bolj redka. Seveda ne bomo citirali kratkih člankov, ki so označeni kot škrbine, pri kvalitetnih geslih pa ne moremo imeti prav nikakršnih pomislekov. Vzemimo geslo planinska povest. Najlažji je sklic na geslo, kadar pišemo kak drug članek za Wikipedijo. Zadoščajo oglati oklepaji okrog naslova, ki smo ga prej postavili v imenovalnik, in sklic je narejen. Sklicevanje na slovensko planinsko povest iz drugih nacionalnih Wikipedij ali iz drugih Wikimedijinih spletišč zahteva pred naslovom v oglatih oklepajih še predpono :w:sl:, kakor smo pravkar storili: [[:w:sl:Planinska povest|planinsko povest]].

Za sklicevanje zunaj Wikipedije ta sama ponuja dovolj zgledov, če kliknemo na izbiro Navedba članka v stolpcu levo od članka: APA, MLA, MHRA, Chicago, CSE, Bluebook, Bluebook, Harvard JOLT, BibTeX, LaTeX. Razlikujejo se v rabi narekovajev in drugih ločil, podčrtav, v zaporedju podatkov, navajanju avtorstva, datuma dostopa in podobnih podrobnostih, s katerimi se ni vredno obremenjevati. Za vse te predloge veljajo isti pomisleki, kot smo jih zapisali v poglavju višje.

Avtorstva ne bomo navajali, tudi če v zgodovini strani najdemo koga, ki je zaslužen za članek v večji meri kot vsi drugi, ker ga lahko že jutri kdo drug močno dopolni ali spremeni. Drobnjakarji bi želeli po zgledu nekaterih tujih slogov namesto avtorja napisati Sodelavci Wikipedije, vendar jih bomo v tem poskusu ustavili, saj tudi pri anonimnih tiskanih delih ne pišemo vedno Anon ali Anonimno na mesto, kjer bi moralo stati avtorjevo ime. Nujni podatki so samo naslov gesla, naslov spletišča in datum. Datum pri citiranju znotraj wikijev ni potreben, saj lahko iz zgodovine strani do minute natančno razberemo, kdaj je citat nastal in na katero verzijo članka se je takrat skliceval, zunaj wikijev pa je datacija včasih potrebna. Zabeležena je na dnu članka (npr. »Čas zadnje spremembe: 08:35, 22. maj 2012.«), od česar uporabimo samo dan, mesec in leto, mesec lahko v nominativu (maj) ali, kar starejši pisci močno forsirajo, v genitivu (maja) oz. okrajšano, če se hočemo izogniti dilemi med imenovalnikom in rodilnikom (jan.). Za kar koli se bomo že odločili (zapis s številko, besedo, okrajšano, v imenovalniku ali rodilniku), poenotimo zapise datumov v vsem sestavku. V zadregi smo edino glede naslova spletišča, ki je zapisan na dva načina: v stolpcu levo od članka »WikipedijA: Prosta enciklopedija«, pod naslovom članka pa »Iz Wikipedije, proste enciklopedije.« Eno ali drugo je prav, nič pa ni narobe, kadar gre za domače teme, tudi brez podnaslova, torej zgolj »Wikipedija«. Slog MLA pri navajanju iz spletnih virov zahteva pojasnilo, da gre za internet (Web, slov. Splet), vendar je pri splošno poznanih spletiščih, kakršno je Wikipedija, to popolnoma odveč. Odveč je tudi navajanje spletne lokacije (http://sl.wikipedia ...), kakor jo še priporoča vrsta citatnih slogov, ker pač spis najdemo precej prej, če vtipkamo njegov naslov v iskalnik, kot če bi tipkali URL v ukazno vrstico. Navedek enciklopedičnega članka iz Wikipedije bo po analogiji z navajanjem časnikov brez pike med naslovom spletišča in datumom in s hiperpovezavo, ki jo vgradimo v naslov:

Ker je tole šola, vzgojno ponovimo, da je navajanje URL-jev grdo in nesmiselno, tako na zaslonu kot na papirju:

Na papirju hiperpovezave ni, možni pa so, tako kot na spletu, različni zapisi spletišča:

Planinska povest. Iz Wikipedije, proste enciklopedije 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.
Planinska povest. Wikipedija 10. jan. 2012.

Najbolj preprosto bi bilo, da v naslov vgradimo standardno povezavo http://sl.wikipedia.org/wiki/Planinska_povest, ki kaže na najbolj svežo varianto gesla, vendar včasih želimo navesti natanko tisto verzijo spreminjajočega se gesla, ki smo jo konzultirali ob pisanju članka. Povezavo nanjo dobimo tako, da v zgodovini članka kliknemo na datum želene verzije (npr. 10. maja 2010) in potem povezavo iz ukazne vrstice vgradimo pod naslov gesla v našem spisu: https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Planinska_povest&oldid=2273031. Še bolj enostavno je, če z menija na levem robu članka med Orodji izberemo Trajno povezavo na verzijo članka, ki si ga pravkar ogledujemo, in jo iz ukazne vrstice prekopiramo v hiperpovezavo; prepoznavna je po repku oldid za naslovom gesla.

Historiat članka
Izbrana starejša verzija članka

Komaj kaj drugače postopamo z besedili na Wikiviru, Wikiverzi, na Wikiknjigah in na Wikimedijini Zbirki (Commons).

Slovenska biografija
Geslo o Franu Levstiku v Slovenskem biografskem leksikonu oz. v Slovenski biografiji

Do nedavnega smo za biografske članke posegali po treh pomembnih virih, na papirju in zadnja leta na zaslonu: v Slovenski biografski leksikon, ki je izhajal med leti 1925 in 1991 v Ljubljani, Primorski slovenski biografski leksikon (Gorica, 1974–1994) in v Novi slovenski biografski leksikon (2013). Zdaj bodo združeni na portalu Slovenska biografija, ki ga urejajo pri ZRC SAZU, in se bomo (razen v izjemnih primerih, ko bi npr. hoteli pokazati na napake v predhodnih verzijah) sklicevali samo nanj.

Ali, kadar želimo izrecno pokazati na relevantni vir podatkov znotraj SB:

Natančno citiranje iz starega dobrega SBL bi bilo nerodno, ker je izhajal polnih 66 let, pod različnimi uredniki in pri različnih založbah. (COBISS) Slodnjakov članek je izšel v 4. zvezku 1. knjige leta 1932. Ker se bolje kot po zvezkih, ki so lahko različno vezani, in letnicah znajdemo po abecedi gesel, bi zadoščala samo kratica s. v. (lat. sub voce 'pod geslom'), pravzaprav pa je tudi ta odveč, saj vemo, kako se iščejo gesla v leksikonih.

Ker je PSBL v tem trenutku vključen v Slovensko biografijo šele s prvo črko abecede, si poglejmo, kako citirati tam popisanega primorskega avtorja Andreja Budala. Članek se nahaja v 3. zvezku, ki je izšel leta 1976, na straneh 149 in 150, vendar bomo te podatke izpustili, ker po leksikonih iščemo po abecedi in ne po strani v kazalu. Avtor je podpisan na dnu članka s kratico Jem, ki jo kazalo kratic razveže v Martin Jevnikar. Pdf-ji zvezkov so na portalu Sistory: Zgodovina Slovenije.

Geslo o Andreju Budalu v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu
  • Martin Jevnikar. Budal Andrej. Primorski slovenski biografski leksikon. Sistory.

Pa poskusimo še s kakšnim avtorjem na A-, pri katerem želimo citirati samo geslo, ki ga je SB prevzela iz PSBL; na članek skočimo s klikom na PSBL v desnem stolpcu ali z listanjem po strani:

Sklop gesel o Jožetu Abramu v Slovenski biografiji
  • Anton Kacin, Jožko Kragelj in Marijan Brecelj. Abram, Jože (1875–1938). PSBL. Slovenska biografija.

Kadar nočemo biti tako natančni, podatke o izvirni objavi umaknemo, pojavijo pa se nove dileme. SB združuje zelo kratko nepodpisano geslo iz SBL, geslo iz NSBL, ki ga je podpisal Andrej Vovko, in geslo iz PSBL, ki smo ga pravkar citirali. Vseh avtorjev ne bomo navajali, pri odločitvi za samo enega, prvega, pa smo v zadregi, kdo je to, zato mislim, da si v takih primerih lahko privoščimo izpust avtorja:

Geslo v Enciklopediji Slovenije

Žalostno je, da še ni digitaliziran tako temeljni leksikografski vir, kot je Enciklopedija Slovenije. Nov dokaz, da takih podjetij ne smejo voditi komercialne založbe klasičnega tipa. Tudi gesla v ES so avtorsko podpisana, v naslednjem zgledu s krajšavo M. Do., ki je na seznamu kratic razvezana v Marjan Dolgan. Geslo je na 93. strani 4. zvezka, ki je izšel v Ljubljani pri Mladinski knjigi leta 1990, vendar tako kot zgoraj teh podatkov ne bomo navajali, večinoma zadošča samo

  • Marjan Dolgan. Idila. Enciklopedija Slovenije.

Gesla iz leksikonov Slovenska književnost in Literatura, ki so krajša od gesel v naštetih virih, navajamo samo takrat, kadar obsežnejše informacije drugod ne najdemo. V Slovenski književnosti smo dolžni poiskati razvezavo okratičenega avtorja, pri geslih v Literaturi pa avtor ni podpisan in ga ne navajamo. Nikakor ni dovolj v seznamu literature navesti samo naslov leksikona, vedno se citat začne z avtorjem in naslovom gesla.

  • Zoltan Jan. Bogataj-Gradišnik, Katarina. Slovenska književnost. Ljubljana: CZ, 1996 (Sopotnik) [Leksikoni].

Gre za zvezek v seriji leksikonov Cankarjeve založbe, vendar je izraz Leksikoni zapisan samo na platnicah, v kolofonu ga pa ni, in smo ga zato dali v oglati oklepaj na koncu. Leksikon je uredil Janko Kos s sodelavci, ampak če smo v prejšnjih primerih urednike izpustili, jih dajmo še tukaj. Za konec tega poglavja preverimo še, če bi se znali sklicevati na kakšno besedo iz drugih leksikografskih virov, čeprav takih drobnjarij v seznamu literature ponavadi ne navajamo.

  • Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Fran.
  • Naturalízem. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2008.
  • Naturalizem. Leksikon Literatura. Ljubljana: CZ, 52009 (Mali leksikoni CZ).
  • Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: MK, 1997 (Cicero).
  • Idila. Marko Snoj. Slovenski etimološki slovar. Fran.

Če ne gre za lastna imena, so v slovarjih in tudi v enciklopedijah gesla zapisana z malo začetnico. V Wikipediji naslovi gesel samodejno dobijo veliko začetnico, sklicujemo pa se nanje z veliko začetnico samo v seznamih literature (tako kot na druge članke), v linkih vzdolž besedila pa z malo začetnico.

Dodatno berilo


Fran[uredi]

(Dodala M. L.)

Fran.si.png

Portal Fran je slovarski portal, zato je obvezen podatek, iz katerega slovarja je geslo, ki smo ga navedli. Zadošča navedba vira (s poimenovanjem slovarja), ob enkratnemu navajanju slovarskega gesla pa bi v navedbo lahko vključili tudi geslo (glej primer navajanja enciklopedijskega gesla). Sistemska različica slovarja za običajno navedbo morda ni potrebna.


Prvi primer navajanja (M. L.):

SSKJ². Fran: Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (različica 6.1 z dne 28. 5. 2019). Dostopno na: www.fran.si.


Navajanje, kot ga uporablja Duša Race (Obdobja 39):

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–. www.fran.si (dostop 15. 5. 2020)


Revija Jezik in slovstvo priporoča sistem navajanja spletnih strani takole:

Korpus slovenskega jezika FidaPLUS: <http://www.fidaplus.net>. (Dostop dan. mesec. leto.)


Slovarski portal Fran bi po njihovem vzorcu lahko navedli takole:

SSKJ². Fran: slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: <http://www.fran.si>. (Dostop dan. mesec. leto.)


Če se zahteva ločeno navajanje virov in literature, je Fran med viri, ne med literaturo. Več primerov navajanja spletnih slovarjev je v seznamu virov in literature: Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika. Njihov sistem je:

Kratično ime slovarja (presledek) letnica = razvezano ime slovarja, (urednik,) leto. Povezava. SSKJ² 2014 = Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2. izdaja, 2014. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=*&All=*&FilteredDictionaryIds=133.

V zapisu bibliografskih enot je SSKJ² opisan takole:


SLOVAR slovenskega knjižnega jezika [Elektronski vir] / izdajatelja SAZU in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. - 2., dopolnjena in deloma prenovljena izd., elektronska objava. - El. knjiga. - Ljubljana : Založba ZRC,

Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2014.

ISBN 978-961-254-733-2 (html)
275732736


Jezikovna svetovalnica[uredi]

(Dodala M. L.)

Svetovalnica.png

Razprave iz Jezikovne svetovalnice med viri navajamo takole:

Jezikovna svetovalnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU: (povezava). (Dostop 10. 10. 2019.)


Še bolj pogosta je oblika navajanja Jezikovne svetovalnice v opombah, prim. Helena Dobrovoljc:

Ali je prav bombon ali bonbon?: http://www.lektorsko-drustvo.si/vprasanja-in-odgovori/institut-za-slovenski-jezik-frana-ramovsa/je-prav-bombon-ali-bonbon1.


Forum[uredi]

K informacijam na drugih spletiščih. Sporočilo v rubriki Knjižni molji na forumu MedOverNet:

Prispevek v forumu Knjižni molji

Rubrika knjižni molji na Med.Over.Net ni tako zelo poznana kot Wikipedija in bi kdo utegnil to spletno lokacijo imeti za časopis. Ta nevarnost obstaja le, kadar spletišče navajamo v tisku, zato takrat navedku dodamo na koncu še podatek Splet. Kadar spletišče navajamo v spletni objavi, ta dodatek ni potreben, ker je že iz obstoja povezave v navedku jasno, da gre za splet, saj povezava kam drugam kot na splet ne more kazati.

Pomemben vir slovenističnih informacij je forum SlovLit. Sporočilo poiščemo v arhivu, če ne gre drugače, v komprimirani datoteki za ves letnik oz. za vsa leta. Posamezno sporočilo ima lahko več naslovov.

Prispevek na forumu SlovLit

Na prikazano SlovLitovo sporočilo se sklicujemo takole:

Včasih se naslov v glavi sporočila in uredniški naslov na vrhu strani razlikujeta. Tule smo izbrali vidnejšega uredniškega (Zgrešena teza o »prešernovski strukturi«) namesto avtorjevega (Prešernovska struktura), lahko pa bi se odločili tudi obrnjeno.

Spletni tečaj[uredi]
Začetna stran serije spletnih predavanj

Izvajalca tečaja smo razbrali iz opisa predavanj. Courseri podobno spletišče z (deloma) prosto dostopnimi predavanji je edX.

Blog[uredi]
Blogovski prispevek

Blogi so zahtevni za citiranje včasih zato, ker manjka ime avtorja (kadar vemo zanj iz drugih virov, ga postavimo na začetek v oglati oklepaj), drugič zaradi ugnezdenih sporočil in naslovov rubrik. Taka avtorska rubrika ima v zgornjem primeru naslov Za narodov blogor. Datum ogleda ni potreben, če je stran sama datirana in ni verjetno, da bi se spreminjala.

Članek na spletišču[uredi]

Strokovni članki, objavljeni zgolj na spletu, so še vedno redkost. Gre za predobjave, ki slej ko prej dobijo svojo natisnjeno verzijo ali pa so, redigirani, postavljeni na spletno stran revije. Tedaj navedbo naknadno dopolnimo s svežimi podatki o natisu. Če so spremembe med predobjavo in dokončanim člankom velike, to v opombi pojasnimo.

  • Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. (COBISS)

Zgornji primer je z osebnega spletišča, ki nima svojega imena. Nadaljnji primeri pa so s poznanih spletišč in je navedba njihovih imen obvezna.

Članek s spletišča Gore in ljudje

Primer ni najbolj enostaven, ker se ob naslovu kopičijo še podnaslovi (ker gre za alternativo, smo mednju vtaknili desno poševnico) in naslov rubrike Četrtkova zgodba. Naslov spletišča smo reproducirali zvesto emblemu z malimi črkami in vezajem, čeprav ga Google najde tudi, kadar vanj odtipkamo preprosto Gore in ljudje. Žal ni bilo mogoče nikjer v navedbi razkriti, kateri jubilant se skriva za skrivnostno krajšavo Vlado H., in smo to lahko storili šele tule.

Da ne bomo pozabili, kako navedemo táko objavo v tisku:

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. gore-ljudje.net 7. jun. 2007.

Če ne bi končnica .net tako zelo razločno kazala za splet, bi navedbo v tisku končali s stavkom Na spletu. ali takole:

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.
Kolumna s spletišča Planet Siol.net
Literarna kritika na spletišču LUD Literatura

Spet nekoliko bolj zapleten primer zaradi sestavljenega naslova in sestavljenega dolgega podnaslova. Med naslovom in podnaslovom smo napravili dvopičje, sicer pa smo ohranili ločila, kot jih je postavil urednik spletišča, čeprav gre za podredna razmerja, ki nas nagovarjajo k uporabi dvopičij. Podnaslov je bibliografska navedba dela, ki je predmet kritike. Spet bi želeli delati red in navedbo poenotiti po principih, ki jih gojimo v tejle knjigi, vendar je nad njimi zahteva, da v interpunkcijo izvirnega naslova ne posegamo. Smo pa izpustili podnaslov spletišča Povsem pritegnjen, ker ni bistven.

Kako pa bi navedli komentar k temu članku, ki ga je napisala neka ANKA?

Komentar članka na spletišču LUD Literatura
  • ANKA. [Komentar k članku Barbare Leban Srečna, ker sem ženska]. LUD Literatura 28. jan. 2014.

Ker prispevek nima naslova, smo v oglatem oklepaju, ki označuje naše intervencije v citirano besedilo, pojasnili, za kaj gre. Privoščili smo si krajšanje izvirnega naslova, saj si ga lahko ogleda, kdor klikne na povezavo. Ta oglati oklepaj je kriv, da smo se odločili povezavo prilepiti kar pod avtoričin psevdonim. Preveč predrzno? Če v tisku ne bi bilo popolnoma jasno, da gre za navedbo spletnega vira, dodamo na koncu še Na spletu.

Članek s spletišča AirBeletrina

Mikalo nas je, da bi malo začetnico podnaslova v skladu s pravili navajanja spremenili v veliko, pa smo se spomnili, da je treba najprej spoštovati avtorjevo odločitev glede velike začetnice, in smo malo začetnico izjemoma ohranili, kakor tudi dvopičje za vprašajem.

Članek na spletišču RTV

Avtorjevo ime je na dnu članka. Razglednice preteklosti je naslov rubrike, podnaslov portala »Prvi interaktivni multimedijski portal« smo izpustili.

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]
Zapis o Turnškovem romanu v podatkovni zbirki slovenskega zgodovinskega romana
  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.

Na strani z zadetkom ni nobenega imena, na dnu začetne strani zbirke pa je podatek, da sta jo uredila Miran Hladnik in Primož Jakopin. Zato njuni imeni dodamo za naslov zbirke, tako kot počnemo z imeni urednikov zbornikov. Tam je letnica postavitve, ker pa se zbirke spreminjajo, je smiselno navesti na koncu še datum dostopa. Datacijo strani se da včasih sicer razbrati iz izvirne kode, ki jo prikličemo na zaslon preko menija v brskalniku ali pod desnim miškinim kazalcem. Pedant nam prišepetava, naj jo damo v oglati oklepaj, ki nakazuje, da podatka nismo pobrali s spletne strani, ampak smo ga pridobili kako drugače. Ker pa so oglati oklepaji pri pisanju za wikije rezervirani tudi za druge reči, se jim tu raje odpovemo.

Diplomska naloga[uredi]

Bogato nahajališče informacij, ki jih Cobiss ne razkrije, je katalog diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ko v iskalnik vtipkamo npr. ime pisatelja Ivana Potrča, postreže z naslovi 19 diplomskih nalog. Vsake posebej ne bomo navajali, za izbor pa bi morali v knjižnico in jih vsaj prelistati. Privoščimo si torej kar sklic na vseh 19 zadetkov naenkrat.

Seznam diplomskih nalog iz slovenske književnosti
Iskanje
Izid iskanja
*Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008: ivan potrč (19). Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Iskanje po zbirki diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF

Katere dileme je bilo treba razrešiti pri odločitvi za predstavljeni format sklica? Težave so povzročali različni naslovi spletišča v različnih fazah iskanja: Diplomske naloge iz slovenske književnosti na FF, Diplomske naloge iz slovenske književnosti na FF od 1950 dalje: iskanje po zbirki, Izid iskanja po zbirki 2031 diplomskih nalog iz slovenske književnosti na FF, 1950–2008. Zdelo se je smiselno izbrati naslov strani z zadetki (čeprav ne bo dolgo ostalo pri tem formatu in se bo baza še krepila in število diplomskih nalog povečevalo, vmesnik in spletna lokacija pa spreminjala).

Zdaj pa se odločimo za eno od naštetih diplom:

Diplomska naloga o Ivanu Potrču
Diplomska naloga o Ivanu Potrču
  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Ljubljana, 1992.

Če bi bila diplomska naloga vpisana v Cobiss, bi dodali še sklic nanj, vendar diplomskih del iz tistih let v Cobissu še ni. Vrstna oznaka Diplomsko delo je v oklepaju, ker iz vpisa ni razvidno, da bi se nahajala na platnicah. Če se (kar preverimo v fizičnem izvodu), oklepaji niso potrebni. Podatek o mentorju je včasih pomemben, zato ne bo nič narobe, če navedemo tudi njegovo ime, in ker gre za unikat, shranjen v knjižnici Oddelka za slovenistiko, tudi ta podatek:

  • Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.
Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Kadar prosojnice spremljajo objavljena predavanja ali video, podatek o lokaciji prosojnic navedemo ob drugih podatkih. Povezavo na prosojnice opremimo z oznako ppt, pptx, prosojnice ipd., ki bralca pred klikom opozori, za kakšne vrste dokument gre.

Video iz zadnjega primera je naložil neki smcmahon92, ki na Youtubu ne razkriva svoje identitete, zato ga izpustimo.

Zemljevid[uredi]

Zemljevidi so podobno kot slike opremljeni s podatki o viru neposredno pod zemljevidom. Svojčas so bili avtorsko delo (npr. Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel, panoramski zemljevidi Franceta Planine), v zadnjem času pa so produkt inštitucionalnega (državnega ali komercialnega) kolektivnega dela, pri katerem navajanje avtorjev ali urednikov ne pride v poštev. Na avtorska imena ali imena urednikov naletimo pri posameznih slojih na zemljevidu ali pri posameznih zapisih znotraj sloja, če je za vpis ljudi, ki posegajo v javno dostopne zemljevide, predvideno posebno polje, vendar tudi v tem primeru navajanje sodelavcev ni običajno. Sloj Literarni spomeniki, ki smo ga ustvarili na Geopediji, bomo popisali takole:

Zemljevid 1: Sloj – Literarni spomeniki. Geopedia.si Portal. Ogled 5. feb. 2014.
Zemljevid 2: Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ogled 5. feb. 2014.

Če bi na vso silo želeli podatke o zemljevidu navesti v seznamu literature med drugimi referencami, bi to storili takole:

Podatek o verziji Lite ob naslovu spletišča smo izpustili, ker so prikazi v različnih uporabniških formatih (Lite, Pro) enaki, smo pa upoštevali razlike v imenu in http-naslovu spletišča. Datum ogleda navedemo zato, ker ni nikjer podatka o tem, kdaj je zbirka nastala oz. kdaj je bila nazadnje ažurirana. Poglejmo si še možnost sklica na posamezni spomenik v sloju.

Zemljevid 3: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
Zemljevid 4: Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.

In še za potrebe seznama literature, kadar zemljevida nismo objavili in je to edini način za dokumentiranje vira:

  • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Topografski pogled. Ogled 5. feb. 2014.
  • Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si. Ortofoto. Ogled 5. feb. 2014.

Majhne razlike v hiperpovezavah so enkrat za prikaz topografskega, drugič za prikaz ortofoto pogleda. Na URL-niz vpliva tudi povečevanje ali pomanjševanje izreza. Ime avtorja zapisa smo, kot je bilo napovedano, izpustili, čeprav se je podpisal na dnu dokumenta. Že jutri namreč lahko v zapis poseže drug avtor, ob letu osorej tretji itd.

Zemljevid na Wikimedijini Zbirki bomo s podnapisom opremili takole:

Zemljevid 5: Novo kraljestvo v 15. stoletju pr. n. š. Wikimedia Commons 2010, zadnja sprememba 24. maja 2014.

Pogled v zgodovino datoteke pokaže, da je predlogo za zemljevid izdelal NormanEinstein, kar najbrž ni pravo ime, imena in lokacije pa je vanjo vnesel Bostjan46. Ker se v principu lahko predelave zemljevida loti vsakdo, je avtorstvo podobno kot na Wikipediji, kjer avtorjev zaradi množice redakcij ne navajamo, čeprav licenca cc zahteva od nas samo to. Za pravo ime avtorja običajno niti ne vemo, zato tudi tu navedemo le naslov uporabljene verzije zemljevida, lokacijo, kjer interesent dobi tudi vse druge podatke, in datum kreacije ter zadnje spremembe, ki stoji čisto na dnu strani; datum dostopa je po vseh teh časovnih podatkih odveč.

Vprašljivo je navajanje spletišča Wikimedia Commons kot vira slike, kadar sliko objavimo na katerem od Wikimedijinih spletišč. Pri slikah, ki sem jih sam naložil na Wikimedia Commons prav z namenom, da jih uporabim v Novi pisariji, nekako samoumevno vira ne navajam, pri drugih slikah iz Zbirke pa to, kot je videti v zgornjem primeru, počnem. V izogib morebitnim pomislekom je navedbo spletišča smiselno ohraniti, kadar bi se utegnili pojaviti dvomi o izvoru slike.

Če na zemljevid v Zbirki pripelje klik na sličico, tako kot je navada na wikijih, potem dodatna povezava v napisu pod zemljevidom, kakršno smo uporabili v prejšnjem primeru, ni potrebna. Naslov slike, ki je v zbirki v angleški, francoski in arabski varianti (ime datoteke: Africa (orthographic projection), opis datoteke: Orthographic map of Africa; Carte orthographique de l'Afrique; العربية: الخريطة الهجائية لأفريقيا), smo prevedli v slovenščino:

Zemljevid 6: Ortografska karta Afrike. Wikimedia Commons 2009, zadnja sprememba 4. aprila 2013.

Morebitne ugovore, da podnapis ne more biti v slovenščini, ker je slovenjenje nasilje nad originalnim poimenovanjem, nevtraliziramo z eno nonšalantno potezo: v Zbirki kliknemo pri sliki na zavihek uredi in v polje Description dodamo slovenski prevod {{sl|1=Ortografska karta Afrike}} ter si zemljevid na ta način jezikovno prisvojimo.

Fotografija[uredi]

Za razliko od navedb običajnih bibliografskih podatkov v seznamu literature vire fotografij navajamo neposredno pod fotografijami, za njihovo zaporedno številko Slika 1:, Slika 2: itd., v natisnjenih monografijah pa je na koncu neredko objavljen še seznam fotografij s podatkom o strani v knjigi. V Novi pisariji v skladu s prakso objav na wikijih teh predpon ne bo; wikiji slik namreč ne številčijo samodejno, tako kot znajo številčiti naslove ali alineje. Za zgled številčenja na drugih spletnih mestih bodo numerirane samo v tem poglavju. Navajanje fotografij na način polnih bibliografskih opisov citiranih knjig in člankov v seznamu literature ni v navadi, zato se bomo navadili na vire sklicevati pod sliko.

Podoben status kot fotografije imajo grafikoni ali tabele. Tudi virov teh ne navajamo v seznamu literature, ampak neposredno pod njimi. Problemom avtorstva pri slikovnem gradivu se Nova pisarija posveča tudi v drugih poglavjih, tu naj izrazimo le dvom v ozko legalistično stališče, da je avtorja fotografije, ki je v prostem dostopu in opremljena z licenco cc, v vsakem primeru treba navesti. Zdrava pamet nam pravi, da pri zaslonskih posnetkih navajanje imena tistega, ki je uporabil kombinacijo tipk <Ctrl> in <PrtScr> za generiranje zaslonskega posnetka in potem rezultat obdelal (obrezal, popravil kontrast in ostrino, shranil v želenem formatu in ga postavil na splet), res ni vredno navajati in ga brez slabe vesti lahko izpustimo. Mirno izpuščamo tudi imena ljudi, ki s pritiskom na sprožilec dokumentirajo naslovnice knjig, strani v knjigi, informacijskih tabel, slik, kipov, arhitekturnih objektov ipd. V takih primerih je neprimerno bolj važno navesti avtorje fotografiranih stvaritev.

Fotografovo ime navajamo v tradicionalni obliki Foto tainta, če imamo občutek, da je fotografija avtorski izdelek, da ima torej vidno stopnjo umetniške kreativnosti. Ker je to težko objektivno presojati, se zanesemo na avtorjevo intenco ali njegov družbeni položaj. Fotografije poznanih avtorjev in tistih, ki se pod svoje fotografije dosledno podpisujejo, ki jim očitno ni vseeno, če bi jih ne navajali, korektno opremimo z imeni. Ime fotografa pa izpustimo, kadar se ta podpiše z vzdevkom (mogoče bi celo protestiral, ko bi v napisu k sliki razkrili njegovo pravo ime!). Čeprav je licenca cc, s katero so opremljeni intelektualni proizvodi na Wikimedijinih spletiščih, enotna, je praksa navajanja avtorjev, ki jo licenca zahteva, različna: pri tekstih na Wikipediji ali v Wikislovarju avtorstva nikoli nihče ne navaja, tudi kadar je avtor izjemoma en sam in se je podpisal s pravim imenom, pri tekstih na Wikiviru in Wikiknjigah ter fotografijah v Zbirki pa. Pravniško vztrajanje pri doslednem navajanju vzdevkov ali pravih imen avtorjev, ki se skrivajo za vzdevki, bi bilo v opreki z avtorjevo deklarirano željo po anonimnosti in bi se lahko razlagalo kot kršenje njegove pravice do zasebnosti. Povrhu kaže globoko nerazumevanje nove vloge intelektualnih izdelkov v svobodni kulturi.

Saj ne spada sem, vendar ne bo prav nič odveč ponovno opozoriti, da nikakor ni vse, kar najdemo na spletu, dovoljeno tudi ponovno objaviti v svojem članku. V svoje spletno besedilo smemo vključiti le tiste posnetke, ki so izrecno označeni kot javna last, in tiste posnetke, ki sicer nimajo take oznake, vendar smo prepričani, da z objavo nikomur ne povzročamo škode. Na slovenski Wikipediji, ki se glede avtorskih pravic obnaša bolj papeško kot papež, smemo objaviti zgolj fotografije, ki smo jih sami posneli (in pri tem pazili, da se ni v objektiv ujelo kakšno tuje avtorsko delo) in tiste, ki so izrecno označene kot javna last. Fotografije, ki so jih avtorji dali v javno last in spadajo med freeware (brezplačne stvari), se nahajajo na spletiščih Flickr, Instagram, Panoramio, v Wikimedijini Zbirki (Wikimedia Commons) itd.

Potrebno je dodati še opombo, da je praksa opremljanja fotografij z licencami cc mlada in spreminjava, pravne interpretacije toge in v nasprotju z duhom svobodne kulture, spreminja se tudi navajanje fotografij, zato je tudi naslednja navodila oz. priporočila treba jemati z zdravo distanco in z odprtostjo za alternativne predloge, ki jih utegne prinesti prihodnost.

Najprej zgledi fotografij z dLiba, potem pa še z drugih spletišč.

Slika 1: Slovenski pisatelji in literarni zgodovinarji. Ilustracija [Foto revija] b. l. Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK. dLib

Sliko Zofke Kveder smo našli v Albumu slovenskih književnikov na 112. strani. Knjiga je tudi na dLibu. Na dLibu smo medtem odkrili, da je ista slika vključena tudi v Zbirko upodobitev znanih Slovencev NUK. Ker je mogoče tu v boljši ločljivosti, navedemo tudi to.

Slika 2: Naslovnica Albuma slovenskih književnikov, 1928. dLib
Slika 3: Zofka Kveder-Demetrović (1878–1926). Album slovenskih književnikov. Ur. Janko Šlebinger. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1928. 112. (COBISS) Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK; dLib

Stran v osebnem fotoalbumu:

Slika 4: Fotoalbum 171: Srne pa jelen. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

Podatek, da gre za 171. stran Fotoalbuma, smo prepisali iz kazala, kamor vodi klik na ikono <i> v glavi. Prav lahko bi zaporedje enot, ki sta bili v prvem primeru v razmerju naslov: podnaslov, tudi obrnili in napravili med njima piko, po vzorcu poglavja v knjigi:

Slika 4: Srne pa jelen. Fotoalbum 171. Foto Miran Hladnik 9. jun. 2012.

ali pa bi, ker gre pravzaprav za uredništvo spletne strani, ime tvorca po zgledu avtorstva besedil postavili na prvo mesto:

Slika 4: Miran Hladnik. Srne pa jelen. Fotoalbum 171. 9. jun. 2012.

Pri naslednji sliki sta tvorca dva: večino posnetkov (ne pa vseh!) na strani je napravil Silvo Fatur med leti 1958 in 1962, preslikal in uredil na svojih spletnih straneh pa Miran Hladnik. Najbolj varno je zaradi mešanega avtorstva slik začeti z naslovom in podnaslovom spletne strani:

Slika 5: Pred 55 leti: Iz fotografskega arhiva študenta slavistike Silva Faturja. Miran Hladnik. Fotoalbum 207 15. okt. 2013.

Bolj zapleteno je navajanje fotografskih reprodukcij umetnostnih del, ki so, tehnično gledano, izvedena dela. Slika 6 je objavljena v zapisu v zbirki. Kip je bil napravljen najbrž precej pred letom 1986, postavljen 2007, fotografiran 2011 in fotografija postavljena na mesto, od koder jo citiramo, verjetno 2012. Ko citiramo samó fotografijo kipa,[23] so na prvem mestu podatki o izvirnem delu.[24] Pod kateri del podatkov o viru natančno bomo spravili hiperpovezavo, je stvar vsakokratne presoje; ponavadi zadošča naslov slike:

Slika 6: France Gorše: Karel Mauser [19??]. Podbrezje 2007. Foto Miran Hladnik 2011. Mauser, Karel. Literarni spomeniki. Geopedia.si.

Zdaj pa še k zgledom fotografij na Wikimedijinih spletiščih.

Slika 7: Rajko Korošec (File:Rajko Korošec.jpg). Foto Miran Hladnik 28. jun. 2007. Wikimedia Commons.

Pri Sliki 7 smo se soočili z dilemo, kako jo nasloviti. Ločevati moramo med imenom slikovne datoteke in imenom slike. Včasih sta imeni skoraj identični (táko je tudi priporočilo), včasih pa je ime datoteke popolnoma nepomenljivo ali nerodno. Pri slikah iz Zbirke smo se odločili zapisati kar obe: naslov Rajko Korošec ustreza našim intuitivnim poimenovalnim navadam oz. je prevzet iz opisa slike, ime jpg-ja pa nam koristi pri iskanju po spletu. Če gre za sliko, prefotografirano iz časopisa, je smotrno njen naslov vzeti od tam. Ime datoteke je v zbirki enako za vse nacionalne Wikipedije, opis slike pa je v različnih jezikih; izberemo jezik, v katerem je bila slika postavljena v Zbirko, še bolje pa, če opis (in naslov) slike prevedemo v slovenščino.

Fotografija stare grafike:

Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Bakrorez, med 1660 in 1673. Wikimedia Commons.

Podatkov nismo vzeli iz opisa slike v Zbirki, kjer je kot avtor naveden Valvasor (saj vemo, da se Valvasor ni ukvarjal s to obrtjo, ampak je pisal knjige in v njih slike le objavljal), ampak s češkega spletišča Kartensammlung Moll, kjer je bila objavljena v zbirki Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2 pod licenco cc. Ime bakrorezca Andreas smo poslovenili v obliko, po kateri je poznan v SBL. Lahko bi sliko sneli neposredno iz tega vira in ga citirali:

Slika 8: Andrej Trost. Auersberg Mit Seinen Geographischen Prospect. Atlas Austriacus: Österreichischer Reichskreis: Krain 2. Bakrorez, med 1660 in 1673. Kartensammlung Moll.

V wikipedijskem članku Slovene historical fiction smo našli posnetek bitke s Turki, jo uporabili v svojem članku in jo moramo opremiti s podnapisom. Ker je članek na angleški Wikipediji, se odpre, ko kliknemo na sliko, na naslovu angleške Wikipedije (https://en.wikipedia.org/wiki/File:Boj_s_Turki-Valvasor.jpg), vendar je pod njo informacija, da je slika doma v Wikimedijini zbirki, od koder je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam; tam pa so tudi podatki o njenem izvoru:

Slika 9: Kazalec na Wikimedia Commons
Slika 10: Zgodovina datoteke s podatki o izvoru

Sklicevali se bomo na sliko v skupni Zbirki in ne na njeno uporabo v tej ali oni nacionalni Wikipediji. Za vpis bibliografskih podatkov je bilo spet potrebno nekaj raziskovanja. Pod sliko je št. 47, ki nakazuje, da je bakrorez iz oštevilčene zbirke ali knjige, letnica 1689 pa kaže, da je bil najbrž vzet iz Valvasorjeve knjige, ki je izšla tega leta in jo najdemo v Cobissu in na dLibu[25] v štirih obsežnih pdf-jih, vsak obsega namreč več kot 700 strani. Ne, listali zdajle po njem ne bomo, verjemimo na besedo, da je nekje tu, in jo citirajmo:

Slika 11: [Boj s Turki.] Bakrorez iz knjige Janeza Vajkarda Valvasorja Die Ehre dess Hertzogthums Crain: Das ist, Wahre, gründliche, und recht eigendliche Belegen- und Beschaffenheit dieses [...] Römisch-Keyserlichen herrlichen Erblandes. Laybach: Zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689. Wikimedia Commons. (COBISS) dLib

Zanemarili smo torej podatke iz Zbirke, da je sliko tja postavil Janez Drilc 4. februarja 2007. Ker ni podatkov o fotografskih nastavitvah, je verjetno, da je slika nastala kot zaslonski posnetek objave na dLibu. Izpustili smo tudi angleški opis slike. Če bi bila slika naslovljena, bi bila v nemščini in bi bili dolžni navesti nemški naslov, tako pa smo se odločili za slovenski opis vsebine in ga dali v oglati oklepaj, ki v bibliografskih navedbah označuje našo intervencijo v podatke.

Kadar je predmet fotografije umetniško delo, navedemo najprej umetnikovo ime in naslov dela, potem pa še ime fotografa in podatke o lokaciji:

Slika 12: Vasilij Ćetković – Vasko. Alma Karlin. Foto Miran Hladnik. Galeri220 -- Alma Karlin. Fotoalbum 220: In s tem neminljiv spomenik slovenstva ... postavila. 8. maja 2014.

V Wikimedijini Zbirki je množica fotografskih posnetkov svetovno poznanih starih slikarskih in kiparskih del. Pisec, ki jih navaja, je v skušnjavi, da preprosto prekopira podatke iz opisa slike, kar pa ni vedno dobro, ker podatki bodisi niso popolni bodisi so v neustreznem jeziku, npr. pri naslednji sliki:

Slika 13: Michelangelo: Expulsión del Paraíso > Izgon iz raja. Sikstinska kapela v Vatikanu, 1509. Wikimedia Commons.

Gre za Michelangelovo fresko v Sikstinski kapeli, ki upodablja izgon Adama in Eve iz rajskega vrta. Ker pod fresko ni napisa z »oficialnim« imenom, ki bi ga lahko navedli v originalu, se sklicuje na sliko vsak jezik drugače: italijansko Cacciata dei progenitori dall'Eden, angl. Expulsion from the Garden of Eden, rus. Изгнание из рая itd., slovensko npr. Izgon iz raja, kakor smo popravili španski naslov slike v Zbirki, ki je v španščini najbrž zato, ker je fotografijo slikarije tja postavil slučajno špansko govoreči wikipedist. Neredko fotografija prikazuje detajl slike, kar v naslovu seveda označimo: Detajl freske Izgon iz raja.

Avtorje umetnin navajamo v obliki, ki smo je v našem prostoru navajeni in jo regulira tudi pravopis: Nizozemci avtorja zapišejo Pieter Bruegel de Oude, v angleščini je Pieter Bruegel the Elder, v spodnji litovščini (žemaitėška) je Pėteris Brėigelis Vīresnīsės, v slovenščini pač Pieter Bruegel starejši.

Fotografij v principu ne naslavljamo z imenom datotek. Kako bi bil videti npr. takle naslov (Milano - S. Marco - Londonio - Presepe) za sliko Francesca Londonia iz leta 1750, ki predstavlja Jezusovo rojstvo v Betlehemu? Slabo. Raje jo naslovimo preprosto Jezusovo rojstvo ali Jaslice ali kako podobno. Kadar slika nima naslova oziroma je naslov identičen z imenom datoteke, ga brez škode ohranimo samo v hiperpovezavi, sliko naslovimo sami v oglatih oklepajih, lahko pa navedemo tudi natančnejši naslov lista v albumu, v katerem je bila objavljena; naslova albuma nismo našli na sami sliki, ampak smo do njega prišli z raziskovanjem okolice:

Slika 14: [Teloh.] Foto Miran Hladnik. Fotoalbum 215: Šivala je deklica zvezdo. 3. mar. 2014.

Oblikovanje informacij pod fotografijo ni prav nič enostavno. Težave povzročata pomanjkanje podatkov in pomanjkljivi standardi popisovanja. Ime fotografa neredko manjka. Naletimo pa lahko na ime človeka, ki je fotografijo digitaliziral, in ime koga drugega, ki jo je postavil na splet, od koder jo citiramo. Kadar digitalne fotografije napravijo muzeji, imen ljudi, ki so opravili delo, ne navajajo, pa tudi datumov slikanja oz. digitalizacije ne vedno. Vsa ta veriga udeležencev, ki se ne podpisuje ali se podpisuje z vzdevki, nas nagovarja, da njihova imena pri navedbi izpustimo, razen kadar gre za reprodukcije (izvedena dela), ki so umetnine same po sebi, ali kadar želimo iz drugih razlogov poudariti njihov prispevek.

Datumi dostopa, ki jih zahtevajo razni priročniki za citiranje, so včasih na mestu, včasih (kadar so pri roki datumi kreacije, postavitve, fotografiranja in postavitve fotografije na splet) pa prav nič. Za fotografije na spletiščih, ki jim pripisujemo trajnejši značaj, na katerih se vsebina ne spreminja oz. ob selitvi poskrbijo za samodejno preusmeritev, datum dostopa ni potreben. Nasploh se dopisovanje datuma dostopa ne zdi tako zelo nujno. Poudarja dejstvo, kako zelo so spremenljive informacije na spletu v razmerju do tiskanih, ampak s tem smo se že nekako sprijaznili in nam zadošča, če vemo, da je avtor spletne vire preveril tik pred datumom, s katerim je opremljena njegova objava.

Splošno priporočilo je, da navedemo čim več dostopnih informacij in da jih, kadar smo v zadregi, oblikujemo kar opisno.

Gesla v Wikipediji ponujajo v kopiranje in citiranje obilo slikovnega gradiva. Paziti pa moramo, da ne citiramo lokacije slike na lokalni Wikipediji, ampak njeno lokacijo v centralnem skladišču, tj. v Wikimedijini zbirki, od koder je dostopna vsem nacionalnim Wikipedijam. Pod sliko, ki jo odpremo v nacionalni Wikipediji (npr. pod Sliko 7), je logo Wikimedije Commons z napisom: »Datoteka je shranjena v Wikimedijini Zbirki prostega slikovnega, zvočnega ter videogradiva. Spodaj prikazane informacije so s tamkajšnje opisne strani.« Oglate oklepaje uporabimo za svoje dodatke ali komentarje.

Risba[uredi]
Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.

Opis slike je predolg, da bi ga v celoti navajali, če bi se zdelo potrebno kratko slovensko pojasnilo vsebine, bi ga dodali v oglatem oklepaju takoj za naslovom. Sliko je s podatki opremljalo še devet wikipedistov, vendar je avtorstvo prvega, ki jo je postavil, neproblematično.

Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart. 11. marca 2007, obiskano 2. 12. 2013.

Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.

Glasbeno delo[uredi]

Pri navajanju podatkov o glasbenih delih se bomo ravnali po tem, kako to že dolgo počno na radiu:

in ne morebiti tako, kot najdemo v drugem jeziku na spletišču Musopen:

  • Frédérik Chopin. Nocturne no.2 in E flat, Op. 9. Musopen.

Naslove glasbene klasike torej slovenimo, tako kot slovenimo naslove del klasičnega slikarstva. Naj kdo, ki se s tem področjem ukvarja, zapiše še drugačne primere: z izvajalcem, piscem besedila, glasbeno delo na vinilni plošči, na kaseti ali cedejki (če to sploh še obstaja), v filmu, na radiu itd.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Težava pri radijskih in televizijskih oddajah je, da se podatki o njihovih tvorcih pred poslušalcem ali gledalcem pojavijo prehitro, da bi si jih lahko zapisal, ali celo manjkajo, drugič pa je teh podatkov toliko, da je težko izbrati najpomembnejše. Znajti se moramo s podatki, ki se pojavljajo v napovedih programa ali v spletnem arhivu medijskih hiš ali pa jih razberemo z digitalnih posnetkov.

Odjavna špica oddaje Moč prepričljivega govora

Za oddajo Moč prepričljivega govora na RTV Slovenija v odjavni špici piše, da je oddajo zasnovala in vodila Milica Prešeren, scenaristka in redaktorica je bila Tina Antončič, scenografka Greta Godnič, avtor grafične podobe Dane Cotar, tehnični vodja Slavko Škrjanec, programer osvetljave Borut Jančar, osvetljevalca Peter Cvirn in Tomaž Kisovec, oblikovalec zvoka Bojan Ravbar, kamermana Matjaž Strmole in Nina Šubic, daljinsko vodena kamera Janez Misson, asistentka tehnike Anela Kljajić, kontrola slike Aleš Štefančič, mešalec slike Janez Juh, operater EVS Tadej Strah, grafična opremljevalka Vesna Čadež, operaterka autocue Andreja Klatzer, montažer scene Vinko Bašić, rekviziter Blaž Červek, maskerja Nataša Vrenjak in Peter Bamburač, garderoberka Alenka Smole, stilistka Beti Zubčić, tajnica režije Andreja Gostinčar, asistent režije Goran Misir, producentka oddaje Mojca Šegula, režiser Slavko Hren, urednica oddaje Milica Prešeren, producent Andrej Otovčevič, urednica Aleša Valič, producentka Tanja Prinčič, odgovorni urednik Andraž Pöschl; ponekod navedejo celo imena čistilk, ki so na koncu pometle sceno. Za marsikatero pomembno funkcijo se nam še sanja ne, kakšno znanje in spretnosti zahteva. Ni pa v odjavni špici imen nastopajočih, ki so prispevali glavnino teksta (Igor Ž. Žagar, Matej Golob, Branka D. Jurišić, Miran Hladnik idr.) niti imen novinark, ki sta jih spraševali (Nina Cijan in Nina Blažin).

Iz navedenega bomo izbrali podatke tako, da bodo primerljivi z drugimi citiranimi viri, podobno kot pri filmih, kjer tudi ne navajamo vseh desetin ali stotin imen, ki so sodelovala pri izdelku. Mika nas, da bi na prvem mestu navedli režiserja, kot to počnemo pri filmih, vendar tega ne storimo, ker vemo, da so imeli večjo vlogo sodelujoči uredniki in novinarji. Vendar tudi novinark, ki sta nastopajoče spraševali, ne navedemo, spet iz zavesti, da sta pripravili gradivo, ki je bilo pozneje močno selekcionirano in predelano. Saj nismo čisto prepričani o svoji odločitvi, ker nam manjkajo informacije, ampak zdi se nam prav, da kot tvorca oddaje navedemo urednico, ki tudi ves čas nastopa v oddaji, potem naslov oddaje, naslov serije, katere del je oddaja, mesto in datum predvajanja in spletno lokacijo, na kateri je oddaja arhivirana.

Pri oddajah, kjer je očitno v ospredju novinar, njegovo besedilo ter uredništvo, zraven pa vemo, da je urednik napisan bolj po službeni dolžnosti, izberemo namesto urednikovega novinarjevo ime.

Prvi slovenski celovečerni film Triglavske strmine bomo citirali z režiserjem na prvem mestu:

  • Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Ker smo z literarnega področja, smo dodali še scenaristovo ime, žal pa ni bilo mogoče napraviti povezave na film, ker so ga kulturni atavisti zaradi »zaščite avtorskih pravic« ponovno zbrisali z Youtuba. Če bi se nam zdelo potrebno, bi lahko navedli še podatke o njegovi dolžini v urah in minutah predvajanja, imena glavnih igralcev, avtorja glasbe ipd. Ker imamo občutek, da je film primerljiv s knjižno monografijo, bomo naslov zapisali ležeče. Pri filmih, ki niso prepoznavno »avtorski« (mogoče je take narave tudi film Triglavske strmine), ime režiserja na prvem mestu mirno izpustimo in ga navedemo v najboljšem primeru med ostalimi sodelavci za naslovom. Kadar iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni[26]
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje[27]
  • citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Tako obsežno mesto, kot je Wikipedija, kliče po dokaj jasnih pravilih obnašanja, če se hoče izogniti očitku neurejenosti in s tem neverodostojnosti. Statistika strani Navajanje virov kaže, da se je z oblikovanjem pravil citiranja ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov vse od leta 2004 dalje. Za zgled jim je bil obsežen, več kot dve avtorski poli dolg članek v angleščini, pri katerem je sodelovalo 2000 avtorjev s 5500 redakcijami in ima 85.000 ogledov na mesec. Vse to je jasen dokument pomembnosti teme.

Razlogi za sklicevanje na Wikipediji niso nič drugačni od razlogov za citiranje na drugih strokovnih mestih, dodati pa je treba specifične zahteve tega spletišča:

  • da se med viri ne navajajo drugi članki z Wikipedije (nanje se lahko sklicujemo v obliki linkov)
  • poudarjena je prepoved lastnega raziskovanja oz. sklicevanja nanj
  • Wikipedija nima svojega »hišnega stila« citiranja, sprejema vse obstoječe standarde, vendar si prizadeva, da je citiranje znotraj posameznega članka kolikor mogoče poenoteno

Slovenski napotki za navajanje so eksotični v tistem delu, kjer proti globalnim in domačim navadam postavljajo založbo pred kraj; nekoč bo treba zbrati voljo in pogum za spremembo tega zgrešenega napotka. Podobno velja še za nekatere druge alineje v tem članku, npr. za citiranje slik in predloge, ki po eni strani sicer lajšajo navajanje, vendar tudi utrjujejo napake.[28] Toda, kot že rečeno, zmaga ali poraz v tem delu wikipedijske dejavnosti nima prevelike teže, pomembnejše je vzdrževati odprtost za spreminjaje standardov citiranja. Mogoče bodo zgledi citiranja v Novi pisariji in v slovenističnih člankih, ki nastajajo organizirano na Wikipediji, prispevali k večjemu redu tudi drugod po Wikimedijinih spletiščih.

Dodatno berilo

  1. Humanist 26.666 events: historical text; citation; gaming; DH in New England. 9. jan. 2013.
  2. Boris Paternu v zvezi s Prešernom in drugimi nacionalno prelomnimi dosežki govori o »srečnem personalnem naključju« (Francoska revolucija in slovenska literatura. Sodobnost 37/8–9 (1989). dLib Tudi v: Ni nedolžnega branja. Jezik in slovstvo 50/3–4 (2005). 97–106. dLib
  3. Sonja Merljak. Največ psihopatov najdemo tam, kjer so moč, denar, privilegiji: Dušan Nolimal o korporativni psihopatiji. Delo: Sobotna priloga 30. nov. 2013. 4–6. Psihopati (v družbi naj bi jih bil en odstotek) so posamezniki, ki si lastijo pravico kršiti družbena pravila in zahtevati zase privilegije na račun drugih. Podobno preračunljivi, brezobzirni, egocentrični, makiavelistični in neodgovorni so sociopati, vendar pri njih ne gre za prirojeno poškodbo, ampak za prevzem psihopatskega obnašanja v »volčji družbi«, ki take ljudi tolerira in nagrajuje.
  4. Z zgledom iz športa: ne za skupnost navijačev, ki jo poveže uspešni tekmovalec (Tina Maze, Peter Prevc ...), ampak za skupnost, ki jo povezujejo športna/rekreativna dejanja njenih članov.
  5. Odpor do množične produkcije razbiramo iz besed hipertrofija, megalomanski, enormen ipd.
  6. Fotografija vklesanih verzov.
  7. 22.452 a manifesto for the digital humanities. Humanist Discussion Group 18. jan. 2009.
  8. Miha Remec se je razburjal nad Milošem Mikelnom, ki je leta 1992 svoj roman naslovil Veliki voz, enako kot se glasi naslov šest let starejšega Remčevega romana (Miloš Mikeln. Odposlano pismo z opravičilom: Pismo Mihi Remcu ob dveh romanih z istim naslovom – Veliki voz. Delo 28. okt. 1993. 14 (COBISS)). Saša Vuga pa se ni sprijaznil s slogovno podobnostjo, ki jo je opazil pri Florjanu Lipušu (Saša Vuga. Opomin k čuječnosti. Sodobnost 44/6–7 (1996): 589–90, 44/10 in 892–893 (COBISS) ter Florjan Lipuš. Kar ne gori, ne gasi. Sodobnost 44/8–9 (1996): 765–66 (COBISS)).
  9. »[I]me Web of Knowledge [se] ni prijelo, zato so ga opustili in uporabljajo Web of Science Core Collection za skupek treh citatnih indeksov (SCI, SSCI in AHCI), Web of Science oz. Web of Science Citation Connection pa za celoten opus, ki se je prej imenoval Web of Knowledge« (Mojca Kotar v pismu 24. apr. 2014).
  10. Gl. tudi pod gesli altmetrika (altmetrics) in scientometrika (scientometrics).
  11. The SCImago Journal & Country Rank.JournalM3trics Research analytics redefined.
  12. San Francisco Declaration on Research Assessment.
  13. PageRank je zanimiva besedna igra, termin je namreč narejen iz imena enega od ustanoviteljev Googla, Larryja Pagea.
  14. Oboje samo za leta 2009–2012.
  15. V angleščini je za vsakega od obeh delov svoj izraz: quotation za dobesedni prepis dela drugega besedila in citation za navedbo vira, tj. za bibliografske podatke o besedilu, iz katerega je citat. V skladu s tem terminološkim razlikovanjem je tudi uporaba izraza quotation mark za narekovaj ali navednice.
  16. Harvardski slog je oznaka za kratke sklice v oklepaju, bodisi z avtorjem in letnico (čikaški slog) bodisi z avtorjem in naslovom oz. avtorjem in stranjo (MLA).
  17. Tale ovinkasti način sklicevanja, ki ga tule odsvetujem, je v Wikipediji predviden, gl. Help:Shortened footnotes.
  18. Čeprav veljajo pri urejanju Wikipedij v večjih jezikih strožja pravila, je v tem delu gesel še zelo veliko nedoslednosti, opombe so npr. enkrat naslovljene z Notes, drugič z References. Predvidevamo lahko, da se bodo pravila sklicevanja še spreminjala, zato bi bilo slepo sledenje trenutnim normativom nespametno. Sklicevanje v Novi pisariji je kljub dilemam precej bolj reflektirano in dosledno, kot je praksa v Wikipedijah.
  19. Pomoč:Sklici na koncu besedila. Wikipedija.
  20. Več o razlikah med konceptoma knjižne in spletne strani gl. v prispevku Igorja Krambergerja Iskanje in najdenje. SlovLit 5. febr. 2014 in Dopolnitev 7. febr. 2014.
  21. Tile zapisi kode v desnem stolpcu so namenjeni tistim, ki poglavje berejo v natisnjeni obliki; na spletu se je namreč o kodi mogoče poučiti enostavno tako, da kliknemo na ustrezen zavihek oz. si ogled kode izberemo na meniju spletne strani.
  22. Petri Jordan hvala, ker je z vprašanjem spodbudila tole poglavje. Uporabniki bralnikov, pomagajte navodila dodelati še s svojimi izkušnjami.
  23. Dobimo jo na povečavi slike z desno miškino tipko in izbiro Kopiraj mesto slike.
  24. Če bi citirali zapis v podatkovni zbirki, bi bilo zaporedje enot drugačno. Ker zapis v zbirki običajno nima statusa avtorskega dela, ni na prvem mestu avtor zapisa, ampak ime zapisa, v našem primeru ima zapis ime po pisatelju, ki mu je posvečen kip; za zgled glej poglavje o citiranju zemljevidov.
  25. Za obe spletišči bi lahko uporabili bodisi predloge v/iz bodisi na/s, vendar pogostnost rabe narekuje poenotenje v/iz za Cobiss in na/s za dLib.
  26. Prav zabavno je pri študentskih izdelkih iz referenc uganjevati, kdo je študentov mentor.
  27. Včasih je sicer potrebno, vendar je, kadar je pretirano, nesimpatično in znižuje raven verodostojnosti članka.
  28. Za primer glej predlogo za citiranje spletnega vira.