Urinska inkontinenca

Inkontinenca je lahko urinska ali pa fekalna. Vzroki za urinsko inkontinenco se razlikujejo na podlagi tega ali je oseba s težavami ženska, moški, starejša oseba ali pa otrok. (1)

Urinska inkontinenca je nekontrolirano uhajanje urina. Stopnje nekontroliranega uhajanja urina so pri posameznikih različne. Pri vsakem posameznem primeru pa lahko urinsko inkontinenco diagnosticiramo na osnovi ustreznih dejavnikov (vrste, pogostosti, resnosti). (1)

Urinska inkontinenca prizadene skoraj 30 odstotkov ljudi, starih 55–60 let, s starostjo pa se navadno težave povečujejo. Pri moškem je uhajanje seča velikokrat povezano s povečano prostato, pri ženskah pa gre za urgentno ali stresno inkontinenco. (1)

Inkontinenca pomeni uhajanje vode. Inkontinenca je prisotna pri ženski in pri moški populaciji. Poznamo več vrst inkontinenc. Vrste inkontinence so:

1. Stresna urinska inkontinenca je najpogostejša oblika inkontinence. Najpogosteje prizadene starejše ženske, ki so opravljale težka fizična opravila in večkrat rodile; ni pa izključena tudi moška populacija. Kaže se kot uhajanje urina ob določenih vsakodnevnih dejavnostih kot so: kihanje, kašljanje, napenjanje in dvigovanje bremen. Stresno inkontinenco lahko razdelimo na 4 stopnje te so poimenovane po dr. Stameyu.
2. Urgentna urinska inkontinenca nastopi kot nenadna močna potreba po uriniranju, zaradi prekomerne aktivnosti sečnega mehurja. Nekateri vzroki nastanka te vrste inkontinence so povezani s poškodbo osrednjega živčevja, možganskim tumorjem, kapjo, multiplosklerozo, Parkinsovo boleznijo in senilno demenco. Urgentno inkontinenco poslabšajo dejavniki kot so : kava, alkohol, zdravila.
3. Overflow ali prelivna urinska inkontinenca je nenadzorovano uhajanje majhnih količin urina iz polnega sečnega mehurja. Ta postane zaradi kroničnega zastoja seča prenapolnjen in neodziven.
4. Popolna-stalna urinska inkontinenca, se pojavi takrat, ko urin uhaja zaradi nepopolnega zapiranja sfinktra pri poškodbi živcev, ki nadzirajo funkcijo mehurja.
5. Funkcionalna inkontinenca je pacientova nezmožnost priti do stranišča zaradi oslabelosti ali duševne motnje.
6. Mešana urinska inkontinenca je nehoteno uhajanje urina zaradi kombinacije več vzrokov. Pacienti navajajo težave, ki niso značilne samo za eno vrsto inkontinence, pa tudi klinične preiskave to potrjujejo. Najpogosteje je kombinacija stresne in urgentne inkontinence. (6)

VLOGA PATRONAŽNE MEDICINSKE SESTRE

Patronažna medicinska sestra na domu pomaga pacientom, ki imajo težave pri temeljni življenjski aktivnosti izločanje. Medicinske sestre v patronažnem varstvu in drugi zdravstveni delavci v patronažnem varstvu se redno srečujejo s problemom inkontinence različnih stopenj in s tem povezni postopki-intervencije. (3)

Patronažna medicinska sestra v sklopu življenjske aktivnosti izločanje lahko izvaja več postopkov oziroma intervencij to so : Ocenjevanje sposobnosti izločanja, dokumentiranje intervencij v zvezi z izločanjem, dokumentiranje in ocena urina, higiensko vzdrževanje posteljnih posod, stranišč, urinskih steklenic, izpiranje mehurja po cistostomskem katetru, izpiranje mehurja po urinskem katetru, praznjenje in menjava urinske vrečke, izvajanje anogenitalne nege pacienta s stalnim urinskim katetrom, katetrizacija ženske, kontrola mehurja s tipanjem, merjenje diureze, nadzor in učenje samo katetrizacije, nastavitev in menjava inkontinentnih pripomočkov. Za nekatere postopke potrebuje patronažna sestra dodatna znanja. (5)

Varovance oziroma paciente na domovih po navadi obiskuje vedno ista patronažna sestra, zato se med njimi ustvari pristnejša vez. Vse vrste urinske inkontinence za ljudi pomenijo stres, neznano težavo, stisko, nelagodje, sram, itd. Zaradi vseh dejavnikov in občutji pri inkontinenci ljudje težko govorijo o tem, če z sestro nimajo določene komunikacije ter zaupanja. Tako patronažna medicinska sestra najprej pomaga pacientu pri inkontinenci tako da se z njim pogovori in mu tako lajša bolnikovo stisko. Tu je naloga patronažne medicinske sestre vzgoja in informiranje pacienta o njegovi težavi ter svetovanje, usmeritev pacienta k urologu ter pomoč pri uporabi inkontinentnih pripomočkov in preprečevanju zapletov povezanih z kožo ter sečilih. (3)

PREVENTIVNI UKREPI PRI POJAVU INKONTINENCE

Z nekaj nasveti pacientu lahko preprečimo ali omilimo pojav določene vrste inkontinence:

• Zdrava, uravnotežena prehrana je pomembna tako za redno odvajanje blata kot tudi seča.
• Pri slabo pokretnih poskrbimo, da bo pacient stranišče kar najhitreje dosegel in da bo imel primerna oblačila.
• Če ljudje s popolnoma zdravim urinskim traktom jemljejo pomirjevala, uspavala ali diuretike, moramo računati na možnost pojava občasne inkontinence, na kar opozorimo tudi pacienta in/ali svojce.
• Osnovno pravilo pri uriniranju je praznjenje mehurja v približno enakih časovnih presledkih (odvisno od količine popite tekočine), kar velja prek dneva, prek noči pa naj bi bili sposobni urin zadržati. Zadrževanje uriniranja pri polnem mehurju ni priporočljivo.
• Ena najbolj uspešnih vaj za preprečevanje inkontinence je občutek, da se ob uriniranju dobro izprazni sečni mehur. Ženska naj bi med uriniranjem udobno sedela na straniščni školjki z obema nogama na tleh. Ko tok urina preneha, naj se nagne še malo naprej, kar bo pomagalo popolnoma izprazniti mehur.
• Nedvomno lahko preventivno največ storimo z vajami za krepitev medeničnega dna. To velja predvsem za stresno inkontinenco. Keglove vaje so tudi del zdravljenja inkontinence. Z njimi bi morali seznaniti že mlada dekleta, prav tako bi morale biti del rednega programa za ženske pred in po vsakem porodu.
• Urin, ki ga izločamo, naj bi bil bledo svetlo-rumene barve in bister. Če postane temen in ima močan vonj, pomeni, da je verjetno preveč koncentriran, morda je navzoča tudi okužba sečil. (2)

INKONTINENČNI PRIPOMOČKI

V Sloveniji določata upravičenost oseb do medicinsko-tehničnih pripomočkov Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja. Določilo ZZZS pravi, da se zavarovani osebi z diagnosticirano inkontinenco lahko predpiše do največ 90 kosov klasičnih podlog na mesec oziroma 7 kosov vpojnih hlačk za obdobje 6 mesecev. Zaradi omejenega predpisa si morajo osebe tudi same dokupiti manjkajočo količino pripomočkov, saj je pogosta menjava in skrb za osebno higieno ključna za dobro počutje bolnika.

Pogoj za uveljavljanje pravic do medicinsko tehničnih pripomočkov je, da mora biti oseba vsaj tri mesece predhodno prijavljena v obvezno zdravstveno zavarovanje. Ustrezne pripomočke za oskrbo na domu zavarovani osebi predpiše osebni zdravnik. Zahtevnejše pripomočke pa lahko predpiše le zdravnik specialist. (4)

V Sloveniji večino nakupov inkontinenčnih pripomočkov predstavljajo nakupi, ki so v celoti financirani iz obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ter potekajo preko pogodbenih dobaviteljev ZZZS. (4)

Inkontinenčne pripomočke lahko razdelimo v 4 glavne skupine:

• Pripomočki za srednjo inkontinenco,
• pripomočki za težjo inkontinenco,
• pripomočki za zelo težko inkontinenco,
• drugo (otroške plenice, ipd.) (4)

1. Hlačne predloge - so najpogosteje uporabljen inkontinenčni pripomoček. Funkcionirajo tako, da vpijajo in zadržujejo seč. Pomagajo pri ohranjanju samozavesti. Osebni zdravnik mora pri predpisovanju upoštevati nekatere dejavnike odločanja: vrsta in intenziteta inkontinence, starost osebe, funkcionalna oviranost osebe, neuspešne predhodne oblike zdravljenja, stanje kože, želje bolnika, kakovost izdelka in cena izdelka (4)
2. Vpojne in neprepustne hlačke - bolj primerne za blago obliko inkontinence.
3. Vrečke za seč - vsebujejo super absorcijsko podlago, v katero je vgrajeno absorcijsko sredstvo. Podloga v urinski vrečki lahko vpije kar 450-kratnik njegove lastne teže. Namenjene so pacientom, invalidom oziroma vsem tistim, ki imajo omejen dostop do stranišča, potujejo oziroma jih je zaradi bolezni dostop do stranišča otežen.
4. Kondom urinali - za moške z zbirno vrečko
5. Trajni katetri - o vstavitvi odloča zdravnik in je kot negovalni pripomoček pri nepomičnem bolniku najmanj zaželen.
6. Posteljne podloge - za zaščito postelje pri inkontinentnem pacientu.(3)

LITERATURA:

1. Debeljak, B. (2003). Urinska inkontinenca. V Frankič, D. (ur.). Lajšanje težav pri vnetju sečnih poti, predmenstrualnem sindromu in motnjah prostate, črevesne in bolnišnične okužbe, ukrepi in preprečevanje okužb (str. 25-34). Ljubljana: Lekarniška zbornica Slovenije.
2. Klemenc D (1995). Urinska inkontinenca. Obzor Zdr N 29: 27-45. Dostopno na: https://obzornik.zbornica-zveza.si/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/2055/1989?acceptCookies=1
3. Podhostnik A (1994). Vloga patronažne medicinske sestre pri obravnavi inkontinentnega bolnika. Obzor Zdr N 28: 145-7. Dostopno na: https://obzornik.zbornica-zveza.si:8443/index.php/ObzorZdravNeg/article/view/2037/1971?acceptCookies=1
4. Urh M (2016). Analiza slovenskega trga z inkontinenčnimi pripomočki. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Dostopno na: http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/urh2220-B.pdf
5. Železnik D, Hrovat M, Panikvar Žlahtič K, Filej B, Vidmar I (2011). Aktivnosti zdravstvene nege v patronažnem varstvu. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, 28¬-39.
6. Fink A, Kobilšek PV (2013). Zdravstvena nega pacienta pri življenjskih aktivnostih. Ljubljana: Založba Grafenauer d. o. o. 180-3.