Philippe Aries (1914-1984) je bil francoski zgodovinar, znan kot zgodovinar otroštva in družine, zadnja leta tudi kot zgodovinar smrti,
govori o moderni koncepciji otroka kot o objektivni naravi otroka,
otroku v različnih časih pripisujejo različne lastnosti,
otroci so tako kot ženske v veliki meri »odsotni iz zgodovine«, kar na neki ravni predstavlja velike metodološke probleme,
otroke niso razlikovali od odraslih, imeli so jih za miniaturne odrasle,
odkrivanje otroštva se je začelo v 13. stoletju,
pričevanja o otroku so postala številna in pomembna na koncu 16. in v začetku 17. stoletja.
PODOBA OTROKA V SLOVENSKI (MLADINSKI) KNJIŽEVNOST
z nastanjanjem in razvojem mladinske književnosti je v 19. stoletju tesno povezano pojmovanje otroka kot pomanjšanega odraslega,
otrok je pomožna delovna sila, funkcija je pastirska,
otrok postopno začne dobivati individualne značilnosti, pravico biti otrok in se igrati (Župančič, O.: Pisanice - pesmi za mladino, 1990),
po letu 1990 odrasli začnejo vnašati nostaligčen pogled na otroštvo (Štampe Žmavc, B.: Popravljalnica igrač, 1994), ker "odrasti pomeni umreti",
podoba spolov dečkov in deklic je bolj stereotipna: deklice so v prvi polovici 20. stoletja skromno omenjali, bolj pogosto v zvezi s prastirsko funkcijo v slovenski ljudski pesmi, liki dečkov so se v mladinski književnosti pojavljali z lastnimi imeni in imeli največkrat osrednjo vlogo,
podoba otroka od pastirja, ki se igra na paši, do otroka, samega v sobi in s preveč igračami se je postopno razvijala skoraj sto let.
dolga obdobja (vse do 19. stoletja) je bilo najpomembnejše izobraževanje duhovnikov, ki so s svojim delom med vsemi sloji najbolj vplivali na splošno ljudsko kulturo,
prvi zapisi v slovenskem jeziku, Brižinski spomeniki (9. stoletje) so verskovzgojne vsebine, kakor tudi prvi slovenski knjigi (Trubarjev Katekizem in Abecednik - 1550). Nastali so na podlagi verskega prizadevanja slovenskih reformatorjev,
Z reformami Marije Terezije (1717-1780) in Jožefa II. (1741-1790) je Osnovna šola je postala obvezna za vse otroke (Splošna šolska naredba - 1774),
število šol se je naglo povečevalo, prav tako pa tudi potrebe po učiteljih,
šolska reforma je leta 1958 prinesla enotno osemletno osnovno šolo kot edino obliko obveznega šolanja,
usmerjeno izobraževanje je kot najpomembnejši reformni projekt zaznamovalo srednje šolstvo med 1981 in 1987,
visoko šolstvo je leta 1975 postalo bogatejše za drugo univerzo v Sloveniji - v Mariboru.
Gal v galeriji
POUČNE IN LEPOSLOVNE KNJIGE ZA OTROKE IN /ALI MLADINO POUČNE KNJIGE:
Enciklopedija Slovenije - več avtorjev (1987 - 2002),
OPREDELITEV
Pojem mladinska književnost je besedna zveza, ki je sestavljena iz prilastka mladinska in jedra književnost. To pomeni, da je književnost posebnega tipa. Njena posebnost je to, da je naslovnik otrok (od 0 do 12. let) ali mladostnik (od 12. do 18. leta starosti).
Najkakovostnejša pa nagovarja tudi odraslega bralca, to pa pomeni, da je naslovniško univerzalna. Oblikovne in vsebinske značilnosti mladinsko književnost ločujejo od nemladinske književnosti (motivi, teme, žanri) Besedilo mora biti enostavno, bistro, pregledno, berljivo, kratko in jasno, vedno z neko moralno in humano željo, potrebo in idealom, da ga lahko uvrščamo med mladinsko književnost.
Za obdobje do 12. leta otrokove starosti so besedila fantastična, humorna, igriva in temeljijo na naivnosti otroške psihe.
Mladinski roman uvrščamo v obdobje adolescence in mladostništva. Zanj je značilna pustolovska vsebina, domišljijska in zanimiva zgodba ter preprosta pripoved. Glavne osebe pa so dečki in deklice.
Bistvo mladinske književnosti je umetniškost. Izhaja iz avtorjevega doživljanja otroštva (avtor se »vživlja« v otroštvo/spomini na otroštvo). Prevladuje komunikacija med odraslim in otrokom. Tako se mladinska književnost povezuje s književnostjo za odrasle.
Problem te zvrsti literature je v bolj ali manj neenotnem poimenovanju. Na slovenskem se uporabljajo naslednje sopomenske besedne zveze: otroška/mladinska književnost/literatura, mladinsko slovstvo ipd. Na tujem pa: Kinder Literature, Jugend Literature, Children's Literature, Teenage Literature, Youth Literature, Young Adults Literature ipd.
Mladinska književnost zajema otroško književnost in najstniško književnost.
V mladinsko književnost uvrščamo:
dela, napisana posebej za mladino;
dela, ki so bila napisana kot nemladinska književnost, a so v procesu recepcije postala mladinska;
Glavna junakinja Pika Nogavička živi sama v vili Čira-čara s konjem in opico Fickom.
Znana je po tem, da je zelo močna in po obrazu ima pegice ter oranžne lase spete v dve štrleči kiti in
nikoli ne želi odrasti.
Pedenjped je eden izmed najbolj prepoznavnih deških literarnih likov v slovenski mladinski književnosti. V slikanici najdemo zbirko pesmi Pedenjpeda, v katerih nam pesnik na humoren in zanimiv način predstavi literarni lik Pedenjpeda.
Knjiga je zgrajena iz več poglavij. Glavna oseba je Piki Jakob, mali dinamičen poosebljen plišasti medved, ki vsak dan poskuša kaj novega in se uči, hodi v šolo in živi pri učitelju. Pisatelj nam opisuje različne prigode in dogodke malega medveda in njegovega prijatelja.
2. Priredbe in predelave književnih besedil za odrasle[uredi]
Robinson Crusoe
Daniel Defoe: Robinson Crusoe, 1925 (The life and strange surprizing adventures of Robinson Crusoe of York Mariner, 1719).
Gre za roman, ki opisuje življenje in problem mornarjev. Tema samega besedila je glavni lik Robison Crusoe in njegovo življenje na samotnem otoku v letih 1651 - 1688. Glavni oziroma stranski motivi v besedilu so: Pobeg od doma, na otoku, Robinson izve za ljudožerce na otoku, Robinson reši domačina in mu da ime Petek, boj z divjaki, Robinson reši kapitana angleške ladje in premaga razbojnike, odhod z otoka.
Gre za njegov najbolj znan satirični pustolovski roman. Avtor romana pripovedjuje resnično zgodbo o najzanimivejšem potovanju po Južnem morju. Roman je razdeljen na štiri dele: 1. Potovanje v Liliput, 2. Potovanje v Brobdingneg, 3. Potovanje v Laputo, Balnibarbi Lagneg, Glabdabdrib in na Japonsko in 4. Potovanje v deželo Hauihnhnmov.
Pripovedke iz Shakespeara
Charles Lamb in Marry Lamb: Pripovedke iz Shakespeara, 1953 (Tales from Shakespeare, 1807)
3. Književna besedila za odrasle – brez priredb[uredi]
Grimmove pravljice
Jakob Grimm in Wilhelm Grimm: Pravljice, 1812, 1815
Pravljice Jacobsa in Wilhelma sodijo med klasična besedila zahodne civilizacije. V knjigi je zbranih 54 pravljic, od najbolj znanih (Rdeča kapica, Trnulčica, Janko in Metka], Motovilka) do nekaterih malo manj znanih (Kosmatinka, Zlata goska, Gospa pastirica pri studencu).
Tisoč in ena noč
Arabske pravljice/pripovedke: Tisoč in ena noč, (Alf laila wa laila ok. 1000->)
Gre za zbirko arabskih pravljic, novel, anekdot, pripovedk in humoresk. Nastajala je zelo dolgo časa od 8. do 16. stoletja. Povesti se med seboj precej razlikujejo in opisujejo življenje na arabskih dvorih.
Glavni lik je Šeherezada, Vezirjeva hčerka, ta vsako noč pripoveduje pravljice Sultanu. Po tisoč in eni noči se Sultan poroči z Šeherezado in ta postane kraljica.
Martin Krpan je prva slovenska umetna pripovedka. Zgodba temelji na resničnem liku Martina Krpana, ki je živel na Vrhu pri Sveti Trojici, bil je izredno močan. Ukvarjal se je s prenašanjem angleške soli, na koncu pa je rešil celotno Avstrijo pred Brdavsom.
4. Besedila namenjena mladim hk. knjige za odrasle[uredi]
Knjiga je bila najprej namenjena otrokom, vendar je bolj primerna za odrasle. Gospodar prstanov se sicer deli na šest knjig, vendar je izdan v treh delih.
Izšel je leta 1954. Glavni igralec hobit Frod dobi nalogo, da uniči prstan,
ki ga je do sedaj imel njegov stric. Prstan prinaša vladanje in zle sile.
Dogaja se v Srednjem svetu.
Hobbit
Hobiti (The hobbit or There and back again, 1937),
Glavni junak zgodbe je Bilbo Bisagin. S škrati odide po zaklad k zmaju Smaugu. Med potjo sreča Golluma, kateremu izmakne čarobni prstan. Dogaja se v Srednjem svetu. Knjiga je izšla leta 1937. Slovenski prevod pa je izšel šele leta 1986.
Harry Poter je serija sedmih knjig. Glavna književna oseba je Harry Potter ki bil še dojenček, ko mu je zli čarovnik ubil starše. Pri enajstih letih izve, da je tudi sam čarovnik… Knjiga je izšla leta 1997. Slovenski prevod pa leta 1999.
Anna Frank, Dnevnik Anne Frank (The diary of Anne Frank, 1942-1944; 1947)
Knjiga je dnevnik Anne Frank, ki je pisala o težkih časih med vojno. Dnevnik je nastal, ko so se z družino med drugo svetovno vojno, dve leti skrivali v stanovanju. Ko so družino odkrili, so jo poslali v taborišče in tam je preživel samo oče. Dogaja se od leta 1942 do leta 1944 v Nemčiji. Knjigo je objavil njen oče leta 1947.
Zlatin dnevnik
Zlata Filipović, Zlatin dnevnik, 1994
Knjiga opisuje usodo 11-letne Zlate Filipović v okupiranem Sarajevu leta 1992. Zlatin dnevnik je pričevanje o strahu pred granatami,ostrostrelci... Je srhljiv očitek človestvu ter njegovim ustanovam, da s Sarajevom umira vest celega sveta. Knjiga je izšla leta 1994.
Glavni junak tega romana petnajstletni Svit s kamnom razbije glavo drobnemu petošolcu, naredi tlesk in odpotuje v preteklost. Znajde se na Primorskem malo pred drugo svetovno vojno. Potuje med sedanjostjo in preteklostjo. Ko naredi napako v sedanjosti, se takoj zopet znajde v preteklosti. Knjiga je izšla leta 2004.
DEFINICIJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
Mladinska književnost je področje leposlovja, ki se je začela pojavljati z izdajo slovenske revije za otroke Vedež (1848-1850). Mladinska književnost je nadpomenka za otroško (0-12 let) in mladinsko (12-18 let) književnost. Definirana je s stališča naslovnika.
DEFINICIJA NEMLADINSKE KNJIŽEVNOSTI
Nemladinska književnost je področje leposlovja, ki obsega literarna dela, ki so po problematiki, snovi in obliki primerna za odrasle.
Klasifikacija književnih zvrsti in vrst v mladinski književnosti:
Je literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je drama. V dramatsko literaturo štejemo dela, ki so namenjena za gledališko uprizoritev, zato mora ustvarjalec- dramatik- obvladati poleg besedne umetnosti tudi tehniko odra in poznati igralsko zmogljivost.
Teoretiki mladinske književnosti si niso enotni glede poimenovanja mladinske književnosti, oz. nekatera literarna dela pripadajo dvema literarnima skupinama- mladim in odraslim- in imajo dvojnega naslovnika, kar je smer razvoja v sodobni mladinski književnosti.
Slovenski avtorji:
Martin Krpan
Fran Levstik: Martin Krpan (1858)
V knjigi zasledimo motiv boja junaka, ki reši Dunaj pred turškim velikanom. Knjiga je namenjena odraslemu bralcu, vendar je v procesu literarne recepcije postala literarno branje tudi v osnovni šoli.
Anton Ingolič: Gimnazijka (1967)
Anton Ingolič je že v šestdesetih letih opozoril na problem nezaželenega materinstva in tako imenovanim »tabu« temam omogočil vstop tudi v mladinsko književnost. V tej knjigi je poudarjeno socialno, čustveno in ljubezensko zorenje mladostnika. Knjiga je namenjena mladostnikom, berejo pa jo bolj odrasli.
Škorček norček
Jože Snoj: Škorček norček (1988)
Knjiga je napisana za otroke, vendar je zaradi problemske tematike bolj primerna za odrasle.
Tuji avtorji:
Aličine dogodivščine
Lewis Carroll: Aličine dogodivščine v čudežni deželi (Alice's adventures in Wonderland, 1865) in V ogledalu (Through the looking-glass and what Alice found there, 1872) (Il. John Tenniel)
Knjiga sodi med umetniška besedila, kjer so značaji oseb zapleteni in domiselni, potek dogajanje pa je nepredvidljiv. Knjiga je namenjena mladostnikom, berejo pa jo bolj odrasli.
Gospodar prstanov
John Ronald Reuen Tolkien: Gospodar prstanov (The Lord of the Rings, 1954/55)
Gospodar prstanov je obsežna povest o dobrem in zlem, o ljubezni in prijateljstvu, o lepoti in grozi. Tolkienu je s tem delom uspel podvig. Knjige so pisane za mladostnike, vendar jih berejo bolj odrasli.
Pet prijateljev
Enid Blyton: Pet prijateljev na otoku zakladov (1988)
Enid Blyton je knjige začela pisati leta 1923. Izdanih je 600 knjig. V knjigah so opisane dogodivščine, ki se dogajajo med počitnicami in v katero so vključeni sami iznajdljivi, bistroumni in pošteni junaki ter njihovi nedomiselni nasprotniki.
Značilnost mladinske književnost - DVOJNI NASLOVNIK [uredi]
Dvojni naslovnik (angl. dual audience) je izraz, ki se uporablja v leposlovju takrat, ko je neko književno delo prvotno napisano za otroke oz. odrasle. Eden izmed prvih avtorjev, ki je začel uporabljati dvojnega naslovnika v svojih delih, je bil danski pisatelj Hans Christian Andersen. Njegove najbolj znane pravljice, kot na primer Cesarjeva nova oblačila, Grdi raček, Deklica z vžigalicami in Kraljična na zrnu graha, veljajo za otroške pravljice, v resnici pa v sebi nosijo sporočila, ki jih razumejo odrasli.
Od tujih avtorjev sta najbolj znana irski pripovednik Oscar Wilde in angleški pesnik in pisatelj J. R. R. Tolkien.
Najbolj znani slovenski avtorji, čigar besedila so zanimiva za dvojnega naslovnika, so France Prešeren, Fran Levstik, Fran Milčinski in Svetlana Makarovič.
Povodni mož je prva slovenska balada (prvič objavljena 1830 v Kranjski čbelici). Snov za balado je Prešeren črpal iz Valvasorjevega dela Slava vojvodine Kranjske. Za mladega naslovnika je bila pesem objavljena v slikaniški obliki, z ilustracijami Jelke Reichman.
Fran Levstik (slovenski pesnik, dramatik, kritik in jezikoslovec; 1831-1887)
Slovenska prva umetna pripovedka iz leta 1858 je še v 21. stoletju zelo priljubljena. Glavna književna oseba je Martin Krpan, ki pooseblja moč, pogum, iznajdljivost in hvaležnost. Tematsko osnovo za pripovedko je pisatelj črpal iz biblijske zgodbe o Davidu in Goljatu in legende o Petru Klepcu. Mladi bralci glavnega junaka vidijo kot rešitelja, odrasli bralci pa poleg zgodbe najdejo še kakšne druge lastnosti književnega besedila (npr. slog, ironija ...).
Butalci
Fran Milčinski (slovenski pravnik, pripovednik in dramatik; 1867-1932)
Zbirka petintridesetih kratkih zgodb oziroma humoresk. Prve zgodbe o Butalcih je Milčinski objavil že leta 1917, celotna knjižna izdaja pa je izšla šele leta 1949, torej po avtorjevi smrti. Vsebina govori o vsakdanjem življenju prebivalcev mesta Butale. Zgodbe imajo za mladega bralca smešen, za odraslega bralca pa ironičen pomen.
Svetlana Makarovič (sodobna slovenska pesnica in mladinska pisateljica; 1939)
Barbara Gregorič (sodobna slovenska pesnica; 1964)
NEBOMSKE PESMI
Andrej Rozman - Roza (slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, igralec in prevajalec; 1955)
RIMANICE ZA GOSPODIČNE
TUJI AVTORJI
Cesarjeva nova oblačila
Hans Christian Andersen (danski pisatelj, znan po avtorskih pravljicah, svetovni popotnik; 1805-1875)
CESARJEVA NOVA OBLAČILA
Pravljica iz leta 1837 pripoveduje o cesarju, ki je želel imeti nova oblačila. V palačo je sprejel dva tkalca z namenom, da mu sešijeta veličastno obleko, vendar pa ni vedel, da sta tkalca sleparja. Sleparja povesta, da ima njuno blago posebno lastnost, in sicer, da ga vidijo le tisti, ki so sposobni in pametni. Pravljico zaključi otrok, ki je povedal resnico, da je cesar brez oblačil.
Pravljica (1844) govori o rojstvu labodjega mladiča v račjem gnezdu. Globlji pomen pravljice je v nestrpnosti in nesprejemanju drugačnosti, s čimer imajo probleme odrasli.
Trilogija je nastajala med leti 1937 in 1949. Zgodba je postavljena v prazgodovino, v tako imenovano Tretjo dobo Srednjega sveta (Third Age of Middle-earth). V njej nastopajo različna človeška, polčloveška in pravljična bitja. Na nastanek in vsebino knjige so vplivali različni dejavniki; pisateljevi osebni interesi (filologija, religija, mitologija), njegovo otroštvo, služenje vojaškega roka med Prvo svetovno vojno ter nemška in skandinavskamitologija.
Čeprav je knjiga napisana za mladostnike, jo berejo v večini odrasli.
Antoine de Saint Exupéry (francoski pisatelj in pilot; 1900-1944)
Najbolj znano delo avtorja Antonia de Saint-Exuperyja je izšlo leta 1943. Glavna književna oseba z letalom strmoglavi v Sahari in tam sreča Malega princa. Na njunem potovanju srečata različne ljudi. Skozi zgodbo pisatelj razkriva različne življenjske nauke in modrosti, kateri pa otroku ali neveščemu bralcu ostanejo skriti.
Književna besedila so umetnostna dela,ki se delijo na lirska, epska in dramska besedila. Besedila govorijo o domišljiskem svetu, podatki največkrat niso preverljivi in večinoma nimajo praktičnega namena, lepotna vloga besedila je zelo pomembna.
Primeri besedil:
A. A. Milne: Medvedek Pu (Winnie-the-Pooh, 1926), Hiša na Pujevem oglu (The House at Pooh Corner, 1928), II. E. H. Shepard
Polknjiževna besedila so umetnostna besedila, ki združujejo literalizacijo in stvarno tematiko. Polknjiževna besedila govorijo o resničnem svetu, podatki so preverljivi, vendar so v njih najpogosteje izmišljeni književni junaki, ki pripomorejo k bolj zanimivemu in otroku bljižjemu branju.
Stvarna besedila so vrsta besedil brez osebnih, čustvenih prvin, nanašajo se zgolj na objektivne od človeške zavesti neodvisne stvari. Govorijo o resničnem svetu, podatki so preverljivi, imajo pa tudi praktičen namen. Lepotna vloga besedila je podrejena drugim vlogam.
ali LIRSKE PESMI pomenijo ubeseditev človekovega notranjega sveta, izpovedovanje občutij in predstav. Tako da te pesmi izražajo osebna čustva in duhovna občutja pesnika.
Čas govora je v liriki vedno sedanji.
Izraz lirika izhaja iz grške besede lyra, kar pomeni starogrško glasbilo, ki pa je simbol lirskega pesništva.
primer:
Tone Pavček: Majnice, fulaste pesmi 1996 (Il. Kostja Gatnik)
PROZA - latinsko prosa oratio - navaden, preprost, neolepšan govor, ki ni vezan s pesniškim ritmom.
Zvezdica zaspankaPekarna Mišmaš
Proza od vseh zvrsti najbolj spominja na praktičnosporazumevalni jezik.
Ta besedila imenujemo tudi pripovedna besedila za katera je značilna nevezan govor, ki se lahko pojavlja tudi v dramatiki ali pa celo v liriki.
Pripovedno prozo ločimo od pripovedništva (grško epika), ki se pojavlja v vezani ali nevezani obliki in za katerega je predvsem značilno, da pripoveduje o dogajanju; pa naj bo to v verzih ali v prozi
Med stalne kompozicijske oblike v pripovedništvu sodi okvirna pripoved, ki je sestavljena iz okvirnega dela (uvoda in zaključka)in vložene pripovedi (jedra, notranje pripovedi).
Pepelka
Prozna besedila:
Josip Ribičič: Nana, mala opica (1937) (Il. 0anko Umahen)
Igrske opisne opazke ali didaskalije obsegajo navajanje oseb, kraja, časa, opis prizorišč, sprememb na odru, kretnje nastopajočih, njihovega govorjenja, navodila za premikanje po odru, kretnje nastopajočih oseb,... Predstavljajo približno avtorjevo zamisel celotne uprizoritve in so namenjene režiserju in igralcem. Dramatik je v pisanju teh opazk bodisi skromen bodisi natančen.
Pesništvo je književno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je pesem.
Pesništvo kot zvrst v mladinski književnosti obsega ljudske in avtorske pesmi.
Ljudska pesem
Avtorji otroških ljudskih pesmi niso znani, širi in ohranja jih ljudstvo
izmišljevali so se jih otroci sami, ali pa so jih nanje prenašali odrasli
vedno imajo določeno vlogo, saj izvirajo iz vsakdanjega življenja otrok in nastajajo na osnovi določene funkcije (krajšanje časa ob igri, učenju, varovanju otrok…)
Značilnosti otroške ljudske pesmi:
kratke, enostavne in ritmične
preprost, lahko tudi narečni jezik s tujkami
okrasni pridevki, ljudska števila, pomanjševalnice, pretiravanje in ponavljanje
opisujejo otrokov doživljajski svet in igro, ki se razlikujeta od otrokovega doživljajskega sveta in igre v današnjem času
na realističen način opisujejo naravo, naravne pojave in živali
pojejo ali recitirajo se ob spremljavi na preprosta glasbila ali brez njih
Primeri:
Katarina Barbara, Lisička je prav zvita zver, Rdeče češnje, Jaz pa grem na zeleno travco, Na planincah sončece sije, Jager pa jaga, Izidor ovčice pasel, Barčica po morju plava, Marko skače, Šmentana muha, Sijaj, sijaj sončece, Jaz pa pojdem na Gorenjsko
Zbirki otroških slovenskih ljudskih pesmi: Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice (Mladinska knjiga), Enci benci na kamenci (Mladinska knjiga)
To vrsto ljudske pesmi imenujemo tudi pesem z gibi oziroma gibalna igra. Otroci se prek nje igrajo, gibajo in si na tak način ne le krajšajo čas, ampak se tudi učijo.
So pomenske, nepomenske in živalske. To so kratke, zvočne in rimane vrste ljudskih pesmi, ki jih otroci že od nekdaj uporabljajo v svoji igri z namenom, da nekoga izštejejo. Izštet otrok je določen za vodjo igre, prvega na potezi ali pa je izštevanje namenjeno razdeljevanju v skupine. Otroci se običajno postavijo v krog, eden govori izštevanko, za vsak izgovorjen zlog pokaže enega v krogu in tisti, ki naleti na zadnji zlog je izštet.
Primeri:
An ban pet podgan
En kovač konja kuje
Zbirka otroških ljudskih izštevank: Kvinte kvante (Harlekin, 1994)
So nesmiselne pesmi, torej pesmi brez pomena. V njihovi vsebini prevladujejo prvine nesmisla in nelogičnosti, komično pretiravanje. Nastajale so na podlagi otrokovih izmišljanj, nemogočih predstav, z namenom smešnega učinka.
Združujejo pesem in rajanje oziroma ples. Skupina otrok jo izvaja v krogu, v koloni, z vijuganjem..., pri tem pa pojejo besedilo. Otrok ima ob tem lahko posebno vlogo, ki mu določa drugačno gibanje, ali pa se vsi otroci gibajo enako.
Uganka je kratko besedilo za razvedrilo, ki duhovito, zavito, z besedno igro ali na presenetljiv način opisuje stvar, ki jo je treba uganiti. Zapisana je lahko v verzih ali prozi.
Primer:
Zbirka otroških ljudskih ugank: Slovenske uganke (Mladinska knjiga, 1965)
Imajo funkcijo uspavanja, umirjanja in nudenja občutka varnosti otroku pred spanjem. Zanje je značilen zibajoč občutek, ki ga ustvarja upočasnjeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih dob. Ustvarjale so jih matere, saj so jih pele svojim otrokom pred spanjem, da bi le-ti lažje zaspali. Nemalokrat jih pred spanjem pojejo tudi sami otroci.
Primeri:
Zbirki slovenskih ljudskih uspavank: Aja tutaja (DZS, 2005), Biba spet leze (Harlekin, 2005)
Večinoma so enokitične in ritmično govorjene vrste pesmi, z njimi so se otroci na šaljiv način zmerjali med seboj in se posmehovali imenom, starosti in lastnostim.
Primeri:
Matija Mataja
Franca - tanca pod goro
Ana - podgana na pragu sedi
Zbirka otroških ljudskih zbadljivk, poleg izštevank in šaljivk: Kvinte kvante (Harlekin, 1994)
Avtorska poezija
Obsega avtorske (umetne) pesmi, njihovi avtorji so znani. Avtorji pobudo za pisanje pesmi iščejo v ljudskih pesmih in jih prirejajo tako, da njihovo vsebino preoblikujejo v sodobno, modernejšo tematiko. So spevne, zvočne, ritmične, rimane in humorne.
Predstavniki avtorske poezije za otroke in njihova dela:
Fran Levstik: Otročje v pesmicah (1880), Najdihojca
Oton Župančič: Pisanice(1900), Lahkih nog naokrog (1913), Ciciban in še kaj (1915),Sto ugank (1915)
Alojz Gradnik: Narobe svet in druge pesmi za mladino (1953)
Jože Snoj: Lajna drajna (1971), Stop za pesmico (1973), Pesmi za punčke in pobe (1984)
Saša Vegri: Mesečni konj (1958), Naplavljeni plen (1961), Zajtrkujem v urejenem naročju (1967), Mama pravi, da v očkovi glavi (1978), Konstelacije (1980), Tebi v tišino (2001), To niso pesmi za otroke ali Kako se dela otroke
Miroslav Košuta: Kje stanuješ, mala miška (1975), Abecerime (1979), Na Krasu je krasno (1982), Robidnice in maline (1983), Ptička smejalka (1984), Zidamo dan (1987), Odseljeni čas (1990), Riba kanica (1991), Kavka s Kavkaza (1992), Galeb nad žitom (1995), Strašnice (2002), Križada (2006)
Niko Grafenauer: Pedenjped, Kaj je na koncu sveta (1973), Abeceda (1977), Nebotičniki, sedite (1981), Možbeseda Pedenjped (1994)
Milan Dekleva: Pesmi za lačne sanjavce (1981), Alica v računalniku (2000)
Bina Štampe Žmavc: Čaroznanke (1990), Nebeške kočije (1994), Zrna sonca (1994), Klepetosnedke (1996), Živa hiša (2004), Opoldnevi (2005), Snežroža (2007)
Boris A. Novak: Prebesedimo besede (1981), Domišljija je povsod doma (1984), Periskop (1989), Blabla (1995), Zarja časa (1997), Čarovnije sveta (1999), Kako rastejo stvari (2004)
Andrej Rozman Roza: Rimanice za predgospodične (1993), Je že v redu mama (1997), Mali Rimski cirkus (2001)
Feri Lainšček: Cicibanija (1987), Feri Lainšček in škrat sanjavec (1992), Oto in Oto in Maruša (1997), Rad bi (1998), Brki od mleka (2000)
Barbara Gregorič: Nebomske pesmi (1994), Zaklenjeni volk (1997), Lena Luna (1998), Mame, očki in otročki (2001), Tri pike (2005), Navodila za randi (2006), Odskočnice (2007)
Pripovedništvo kot zvrst v mladinski književnosti obsega pravljice, pripovedke, basni, legende, realistično pripovedno prozo, kratko zgodbo v slikanici in zaporedje kratkih zaključenih zgodb.
Pravljica
Pravljica je domišljijsko besedilo z izmišljenimi osebami, dogodki in čudeži.
Ljudska pravljica
avtor ni znan, prenašajo se z ustnim izročilom
v ljudski pravljici je dobro nagrajeno in slabo kaznovano
namišljen svet (česar se ne zmore doseči po naravni poti, se doseže po čudežni)
poleg ljudi nastopajo tudi živali s čudežnimi lastnostmi (znajo govoriti, imajo čarobno moč in pomagajo ljudem)
pogoste so mistične številke kot so tri, sedem in devet
srečamo se tudi z metamorfozami ali spreminjanjem ljudi v živali in obratno
bistvo pravljice je, da je to jedrnata pripoved s srečnim koncem pri kateri je vedno v ospredju glavni junak
notranje doživljanje junakov je le nakazano
Primeri: Janko in Metka, Železni prstan, O treh grahih, Zlata ptica, Pastirček in čarovnikova hči, Lisica in Jazbec, Na drevesu brez imena, Mačeha in pastorka, Bela kača s kronico, Boter petelin in njegova zgodba, Botra smrt, Kralj in njegovi trije sinovi, S kačo se je oženil, Sedem let pri beli kači, Sin jež, Zdravilno jabolko, Zmaj s sedmerimi glavami
Slovenske ljudske pravljice
Zbirke slovenskih ljudskih pravljic:
Zlata ptica, sto najlepših pravljic (Založba Mladinska knjiga, 1988)
V deveti deželi: Sto slovenskih pravljic iz naših dni (Mladinska knjiga, 1995)
Slovenske narodne pravljice (Založba Mladinska knjiga, 1997)
Slovenske ljudske pravljice (Založba Mladinska knjiga, 2007)
Klasična avtorska (umetna) pravljica
Je pripoved o čudežnih in neverjetnih dogodkih, katere avtor je znan. V določenih prvinah se navezuje na model ljudske pravljice.
Tuje klasične avtorske pravljice: C. Perrault: Obuti maček
Jacob in Wilhelm Grimm: Pepelka, Palček, Kosmatinka, Žabji kralj, Janko in Metka, Rdeča kapica
Hans Christisan Andersen: Mala morska deklica, Cesarjeva nova oblačila, Grdi raček, Deklica z vžigalicami, Kraljična na zrnu graha, Marjetica, Palčica, Zlatolaska
Obsežna sodobna pravljica ali fantastična pripoved
Je vrsta sodobne pravljice, ki temelji na domišljijski pripovedi in zgodbi za katero so značilni čudežni in izmišljeni dogodki, osebe, čas, kraj in predmeti.
Primeri:
Slovenska fantastična pripoved: V. Pečjak: Drejček in trije Marsovčki
Josip Ribičič: Miškolin (1931), Nana, mala opica (1937)
Je domišljijsko besedilo o čudežnih in neverjetnih dogodkih, ki ohranja vez z resničnostjo, saj opisuje dogodke, ki se v vsakdanjem življenju lahko zgodijo. Ima določen kraj in čas dogajanja, velikokrat vsebuje poučno sporočilo.
Ljudska pripovedka
Avtorji ljudskih pripovedk niso znani, ustvarja in prenaša jih ljudstvo.
Ljudske pripovedke se delijo na zgodovinske, razlagalne in novelistične.
Zgodovinske pripovedke
Opisujejo zgodovinsko osebo, ki pa je med ljudstvom dobila čudežne poteze.
Primeri:
Peter Klepec, Kralj Matjaž, Miklova Zala, Atila, Pes Marko
Razlagalne pripovedke
Z izmišljeno zgodbo razlagajo naravne pojave, ki so bile preprostim ljudem neznane. Ljudem so se porajala razna vprašanja (npr. zakaj ima zajec kratek rep), ki so si jih razlagali s pomočjo radovednosti in domišljije.
Primeri:
Rabeljsko jezero, Mojca Pokrajculja, Od kdaj ima zajček kratek rep, Zlatorog, Ajda in Slovenci
Novelistične pripovedke
Zgodba teh pripovedk se približuje pravljici, a prepletajo resnično in izmišljeno brez veliko domišljije. Njihov namen je bolj pripovedovati nek dogodek, ki je lahko resničen ali izmišljen, kot pa zraven prepletati fantastične prvine, ki so značilne za pravljico.
Primeri:
Trije bratje, Bedin in Bedina, Kaj nikoli ni in nikoli ne bo, Vražji penezi
Omenjene ljudske pripovedke najdemo v knjigi Frančka Bohaneca Slovenska ljudska pripoved.
Avtorska pripovedkaF. Levstik: Martin Krpan z Vrha
Imenuje se tudi umetna pripovedka, njen avtor je znan.
SSKJ: basen-sni ž (Â) lit. poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali stvari: basni Krilova; basen o lisici in grozdju
BASEN: je kratka zgodba, katere notranja zgradba je epska, katera ima didaktičen pomen, ki se najpogosteje kaže kot izrečen nauk poudarjen na koncu besedila. Motiv se nanaša na like in dogodke živalskega in rastlinskega sveta, katere poosebi (personificira). Možne pa so tudi basni s človeškimi liki ali bogovi. Teme besedila temeljijo na praktično-moralnih spoznanjih o dejanskih življenjskih situacijah. Opisuje in opazuje naravne pojave iz življenja, kateri se nenehno ponavljajo in na ta način delujejo kot izkušnja, ki jo posplošimo. Napisana je lahko v obliki verzov ali prozi. Njen izvor sega k začetkom grške književnosti, svoj največji vzpon pa doseže v času klasicizma in razsvetljenstva.
SSKJ: legenda-e ž (Ê) knjiž. pripoved, zgodba, zlasti o nenavadnih pojavih, dogodkih, ljudeh.
LEGENDA (latinsko branje – kar se mora brati): je kratka zgodba katere motiv se nanaša na krščanske religije. Sem sodijo: izbrana poglavja iz življenjepisa svetnikov (cerkev); pripovedi o življenju, trpljenju in čudežih svetih oseb ter njena prvotna sporočila. Osnovni motiv legende se nanaša predvsem na življenje njenih mučencev in svetnikov, katerih pripovedi so lahko svobodno preoblikovane ali popolnoma izmišljene. Vse pa temeljijo na občudovanju in veri v katero nimajo dvoma. Sodobne legende pa pripovedujejo o življenju slavnih in uspešnih ljudi. Glede na notranjo sestavo je legenda pripovedna, v obliki verzov ali proze.
Je vrsta proznega besedila, ki je v nasprotju fantastični pripovedni prozi. Pisatelj v tovrstni prozi pripoveduje o lastnih ali videnih dejstvih ter občutenjih, ki jih je medtem doživljal. Opisuje predvsem dogodke, ki jih pisatelj izbere s posluhom za življenjsko radovednost in jih predstavi kot življenjske izkušnje, ki bodo v poduk sodobnemu mlademu bralcu. Temelji predvsem na avtobiografskih izhodiščih, avtentični opisi doživetij iz lastnega otroštva. Razsežnost realistične pripovedne proze pa se kaže tudi v razcvetu mladinske detektivke na Slovenskem (Leopold Suhodolčan: Naočnik in Očalnik).
Zvrst knjige, ki je glede na bralno zmogljivost bralca v obliki slik. Prizadeva si predvsem skrčiti originalno besedilo in ga predstaviti s slikami, ki jih dopolnjuje tekstovna vsebina, ki je zapisana. Osnova so slike, skozi katere otrok sam tvori besedilo – zgodbo.
Vsebuje več knjig oz. zbirko v kateri so zaključena prozna besedila, ki se navezujejo ena na drugo. Vsaka knjiga je celota, ki se nanaša tako na prejšnjo kot na naslednjo zgodbo. Skupaj tvorijo tematsko celoto, ki se s časoma dopolnjuje z novostmi z enakega področja.
Gledališka igra je dramsko besedilo, napisano ali prirejeno za uprizarjanje v gledališču. V mladinski književnosti je dramatika in z njo gledališka igra najprej obravnavana. Glede na vrsto gledališke igre se najpogosteje pojavljajo različne inačice komedije s satiričnimi sporočilnimi razsežnostmi. Svoje kontinuirano ustvarjalno prizadevanje je za tovrstno igra prikazal Leopold Suhodolčan, ki je napisal celo paleto veseloiger, ter Svetlana Makarovič – avtorica satirične komedije Sen zelenjavne noči
Pravljično-fantastična igra je igra, v kateri nastopajo nadnaravna bitja in zmaga dobro nad zlim.
Realistična igra
V realistični igri si igralec prizadeva z vživljanjem in psihološko karakterizacijo doseči popoln vtis realističnosti.
Lutkovna igra
Gre za dramsko besedilo, napisano ali prirejeno za lutke. Za obdobje mladinske književnosti so značilne tradicionalne lutkovne igre, ki so popestrile besedila novih avtorjev.. Osrednji pomen ima besedilo, ki je namenjeno uprizoritvi z lutkami, katero se mora povezovati z vsebinskimi smernicami literarnega besedila. Za uprizoritev lutkovne igre potrebujemo ročne lutke ali marionete s katerimi izvedemo igro po predhodno pripravljenem besedilu – zgodbi.
RADIJSKA IGRA je za radio napisana in z radiofonskimi izraznimi sredstvi izvedeno dramsko besedilo. Poznamo več zvrsti radijskih iger: izvirna radijska igra ustaljene dolžine, kratka, zabavna, dokumentarna in otroška. Nekatere igre so nastale z dramatizacijo pripovednih del in prirejanjem gledaliških dram. Soj razcvet je doživela v času mladinske književnosti in sicer v osemdesetih letih. Prva radijska igra za otroke pri nas je bila delo Franeta Milčinskega z naslovom Zvezdica Zaspanka, ki je bila prvič predvajana leta 1949.
TV IGRA je scenarij napisan za televizijski medij, navadno s sodobno tematiko. Vanjo vključujemo: izvirno dramo, mladinsko igro, dokumentarno dramo, priredbo dramskih del in dramatizacijo proznih besedil. Traja približno 60 minut in je vsebinsko sklenjeno delo. Prva slovenska tel. Igra je priredba dramske enodejanke Noč na verne duše, avtorja Otona Župančiča (1959 – priredba in režija F. Žižek).
Blažić, M. (2003). Slovenska realistična in fantastična pripoved pri pouku književnosti v osnovni šoli. V: Hladnik, M. (ur.), Kocijan G. (ur.). Slovenski roman. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Blažić, M. (2000). Skrivni bralni zakladi. Didaktični priročnik za učitelje k (Skrivnim) dnevnikom ustvarjalnega branja od 2 do 9. Ljubljana: Rokus.
Bohanec, F. (1966). Slovenska ljudska pripoved. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Hoznak, M. (2001). Dober dan, književnost. Priročnik za učence osnovnih šol. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga
Kobe, M. (1987). Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kordigel, M.(1997). Mladinska literatura, otroci in učitelji-1.del. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Saksida. I. (1998). Slovenska mladinska dramatika. Maribor: Obzorja.
1 - SSKJ: "strip-a m zgodba prikazana z zaporedjem slik in z besedilom navadno v oblačkih."
2 - France Verbic v Slovarju tujk: "strip-a m (angl. Strip črta, trak, pas) risana, navadno pustolovska zgodba s kratkim besedilom, zlasti kot priloga v časopisu (komični strip)"
2 - V priporočenem leksikonu Slovenskega knjižnega zavoda: "STRIP (ang.), publikacija s slikami, pod katerimi ali v katerih je besedilo. Navadno manj vredna literatura, ki zajema snov iz detektivskega, indijanskega, kavbojskega in fantastičnega življenja."
1 - SSKJ: " slikanica-e ž otroška knjiga s slikami brez besedila ali s kratkim besedilom, navadno v verzih."
2 - V Kmeclovi Mali literaturi: "V ožjem pomenu knjiga slik, predvsem za otroke, slikam je največkrat dodano besedilo, verzificirano ali v prozi, ki ponavadi le komentira sliko pri dobrih slikanicah pa skupaj z njo pomeni učinkovito celoto.
2 - V leksikonu Literatura: " Ilustrirana knjiga za otroke, ki naj s svojimi podobami ustreza predstavnemu svetu otrok (ok. 2 do 7 leta), pogosto v povezavi z zapomnljivimi verzi; nastala v poznem srednjem veku.
Najbolj priljubljena slikanica:
Kajetan Kovič: Maček Muri (1975)
Definicije:
1 - SSKJ: slikovna pisava, t. i. slikovni način sporazumevanja, ki korenini že v daljni preteklosti (od neolitika) in kamor prištevamo tudi hieroglife.
2 - SLIKOPIS je ena izmed vrst slikanic. To je besedilo, ki namesto nekaterih besed vključuje sličice s konkretnim pomenom.
Besedilo slikospisa je ponavadi kratko in jedrnato, okoli sedemdeset do sto besed in od tega je osemnajst narisanih samostalnikov. Pridevniki v slikopisu niso najbolj zaželeni, bolj so samostalniki, še posebno taki, ki jih je mogoče ljubko narisati. Ilustracije morajo biti preproste, zabavne in prepoznavne.
Prvi slovenski slikopis je bil objavljen leta 1930 v otroški reviji Naš rod, in sicer v 2. letniku prve številke. Avtor slikopisa z naslovom Zgodba o lovcu, kužku, ženi in orožniku je Bambič.
S slikopisi otroci igraje vstopajo v svet branja in pisanja, opirajoč se na slike. Preko njih otrok opazuje, pripoveduje zgodbo, lahko tudi šteje, spoznava predloge, pridobiva besedni zaklad.
- SSKJ:
1 * Avdio... prvi del zloženk, nanašujoč se na slušni del televizijskega, filmskega prikazovanja, zvočen: avdioprogram in avdioposnetek
1 * Video... prvi del zloženk, nanašujoč se na vidni del televizijskega, filmskega prikazovanja, slikoven: videorekorder, videotehnika, videoposnetek
3 * Zgoščenka... CD-ja (m) 1.glagol: CD, 2. neskl. v zvezi: ~pogon elektromehanična naprava za branje in zapisovanje podatkov
1 Slovar slovenskega knjižnega jezika,. Založba DZS, 1995.
2 Mojca Bobnar. Obravnava slikopisa v reviji Ciciban: Diplomsko delo, Ljubljana 2007.
2 Tina Klopčič. Analiza del Mikija Mustra: Diplomsko delo, Ljubljana 2004.
3 Priročni slovar tujk. Cankarjeva založba. Ljubljana, 2002.
1520-1598 Adam Bohorič: “Eno drugo otročjo pejsam, kadar se zjutraj gori vstane ali zvečer spata gre”
1566 Sebastjan Krelj: Sebastijan KRELJ “Otročja biblija” Otrozhia biblia (abecednik, slovarček, katekizem v petih jezikih, navodilo za krščansko življenje, razlike med staro in novo zavezo, ena Trubarjeva in ena Kreljeva tepem ter opis pravopisnih in jezikovnih odmikov od * Trubarjevega jezika)
1580 Adam Bohorič: 1580 “Otročja tabla|Otročja tabla]]: [Otrozhia [tabla]]
Pojavi se večje število tekstov za mladino: časopis-Vedež
Valentin Vodnik: Abecednik za perve šole
Urban Jarnik: Zber lepih ukov za slovensko mladino
Marko Pohlin: Kratkočasne uganke
Matevž Ravnikar: Zgodbe svetiga pisma za mlade ljudi
Janez Nepomuk-Primc: Nemško-slovenske branja
Realizem pomeni začetek slovenskega umetnega mladinskega slovstva. Besedila nimajo več le versko-vzgojne ali narodno-prebudne funkcije, pač pa se bolj približajo otroku. Leta 1880 Fran Levstik, v reviji Vrtec izda cikel 15 pesmi, z naslovom Otročje igre v pesencah, kar štejemo za začetek mladinskega umetnega slovstva. Pozneje Levstik izda še pesniško zbirko Najdihojca in pravljico Kdo je napravil Vidku srajčico. Vrtec je prva revija, ki začne redno prinašati mladinska besedila in dobi prilogo Angelček.
Fran Erjavec: Živalske zgodbe
Janez Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih Josip Jurčič: Kozlovska sodba v Višnji gori
Sodobna slovenska mladinska književnost ( od 1953 do danes )
Tone Pavček: v zbirki Besede za sladkosnede (1991), Pesem o zvezdah posveti otrokom. Ta zbirka je mejnik v slovenski mladinski književnosti in pomeni začetek sodobne mladinske književnosti.
inovativnosti, v katerih pesniki, pisatelji iščejo nove izrazne zmožnosti (za to fazo je značilna izjemna tematska pestrost-mnoštvo raznolikih govoric, to je temelj sodobne mladinske književnosti)
Slovenska mladinska književnost v medijskih predelavah[uredi]
Medijske predelave predstavljajo različni filmi, risanke, radijske igre itn., ki so jih avtorji napisali, ustvarili za medijski način produkcije ali pa so jih v takšnega preuredili iz različnih drugih virov, kot npr. iz zgodbic, pripovedk, romanov itn. Poznamo veliko medijskih predelav v katerih lahko prepoznamo dela slovenske mladinske književnosti in sicer v obliki lutkovnih in radijskih iger, risank, tv nadaljevank, filmov in še kaj bi se našlo. Nekaj od teh bomo spoznali, skupaj s primeri, tudi v nadaljevanju.
LUTKOVNE IGRE
Lutkovna igra je vrsta gledališke predstave, ki je uprizorjena z lutkami. V preteklosti je lutkovna umetnost veljala za pomanjšano obliko dramskega gledališča, sedaj pa se je to precej spremenilo. Če že primerjamo lutko in dramskega igralca lahko vidimo, da lutka ni njegovo nadomestilo. Lutka ima namreč sposobnosti, ki jih dramski igralec ne more izpolniti in obratno. Lutkovno gledališče je bilo vse do druge polovice 19.stoletja namenjeno zabavi odraslih. Šele po uveljavitvi pravljic, večjemu posvečanju vzgoji otrok in didaktičnosti pa so bile lutkovne igre in tudi same lutke aktualne tudi za otroke. Slednje so opravljale tudi funkcijo vzgojitelja in pripovedovalca.
Zvezdica ZaspankaSapramiška
Nekaj primerov slovenskih mladinskih lutkovnih iger:
Radijska igra je radijskemu mediju prilagojena igra, ki se je v okviru mladinske književnosti razcvetela predvsem v 80-ih letih. Prva originalna povojna radijska igra za otroke pri nas je bila Zvezdica Zaspanka, avtorja Franeta Milčinskega, ki je bila predvajana leta 1949. Marjana Kobe navaja dve vrsti radijske igre in sicer klasično radijsko igro in igro v kateri je poudarek na zvoku (šumi, glasovi).
Nekaj primerov slovenskih mladinskih radijskih iger:
Film ima več pomenov in sicer v kinematografiji označuje trak za snemanje živih slik, projekcijo osvetljenega in obdelanega traku na projekcijsko platno ter tudi celotno področje kulturne dejavnosti in umetniške ustvarjalnosti, ki združuje besedno, likovno, glasbeno, plesno in gledališko umetnost. Pri nas je kot prvi mladinski celovečerni film znan Kekec, ki ga je najprej kot daljšo pripoved napisal Josip Vandot, leta 1951 pa tudi v filmski obliki režiral Jože Gale.
Srečno KekecSreča na vrviciPoletje v školjkiPoletje v školjki 2
Nekaj primerov slovenskih mladinskih filmov:
Kekec (Jože Gale, 1951)
Srečno, Kekec (Jože Gale, 1963) - prvi slovenski barvni film
Aljančič, M. in dr. (1984). Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana : Cankarjeva založba
Golub, Z. (2003). Šolsko lutkovno gledališče z zbirko lutkovnih igric : namenjeno učencem, mentorjem lutkovnih interesnih dejavnosti, izvajalcem izbirnega predmeta Gledališki klub v devetletni osnovni šoli ter vsem, ki uživajo ob branju lutkovnih igric. Nova Gorica : Educa, Melior.
Sajko, R. (2006). Poetičnost zvoka : ustvarjalne možnosti radijske igre za otroke. Maribor: Mariborska knjižnica: Revija otrok in knjiga.
Saksida, I. (1998). Petdeset zlatnikov. Tržič : Učila.
Trefalt, U. (1993). Osnove lutkovne režije. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije.
Poezija je ena od treh temeljnih književnih zvrsti, kamor uvrščamo vezani govor oziroma vsak tekst, ki je napisan v verzih. Delimo jo na ljudske in avtorske pesmi.
Proza je ena od treh temeljnih književnih zvrsti. Pojavlja se v dramatiki in celo liriki, prav tako pa tudi v strokovnem in vsakdanjem govoru. Vsa pripovedna besedila so napisana v prozi.
Dramatika je ena od treh temeljnih književnih zvrsti, ki temelji na dramatičnosti. (SSKJ: dramski elementi, dramske lastnosti; lastnost dramatičnega). Izraža se v sedanjem živem govoru, večinoma v dialogu in je namenjena različnim uprizoritvam.
DEFINICIJA:
V slovarju slovenskega knjižnega jezika, pomeni pridevnik ljudski »nanašajoč se na ljudstvo«. Pomeni prenašanje šeg, navad, obredov, pesmi… iz roda v rod. Za ljudske otroške pesmi je značilno, da je avtor neznan, pesmi pa so namenjene otrokom.
ZGODOVINA:
Zanimanje za ljudsko pesem se začne v času razsvetljenstva.
Otrokom so v zibelki peli otroške pesmi, uspavanke, petje je zaznamovalo večere na vasi, peli so tudi na porokah, košnjah, pri odhodu k vojakom, perice so pele med pranjem, peli so ob smrti…Pesmi so se širile od ust do ust, od kraja do kraja in povsod dobile kaj novega.
Med otroške ljudske pesmi uvrščamo tiste, ki jih otroci pojejo (včasih govorijo) ter tiste, ki jih odrasli posredujejo otrokom.
Otroške ljudske pesmi so navadno preproste in kratke. Otroci so jih sestavljali med igro ali delom. Peli so o vsem, kar se jim je zdelo zanimivo.
Velikokrat so otroške pesmi le oponašanje raznih glasov, posmehovanje osebam ali igrivo rimanje besed.
POMEMBNEJŠA DELA:
Karel Štrekelj: 1-4. Njegovo delo vsebuje poglavje z naslovom otroške pesmi
Uspavanke: pete otrokom, da so lažje zaspali. Besedila so si mame ali pestunje izmišljale same:
"Ajčka, tutajčka, čipka nese jajčka!"
"Aja tutaja, zibelka se maja, če ne zaspiš, pa po ritki dobiš."
"Aja tutaja, zaspančkaj sladko, bo Marija zibala, bo pela lepo."
"Spančkaj, spančkaj otročiček v zibki na vejeji, s sončkom na odeji. Tiho zdaj, ne čivkaj ptiček. Kdo le veje je razpel, kdo te skril je vanje, vzele so te sanje."
Rajalne pesmi: povezanost pesmi in plesa, rajanje ob petju pesmi. Najbolj znana je ringa raja:
"Delajmo, delajmo, zlata kulesa, de se pupelemo v sveta nebesa. Angelci pojejo, kar najbul morejo, de se nebesa tresejo."
"Rinka žbrinka pri meni je zares, Rinka žbrinka pri meni je zares."
"Moj očka ima konj'ča dva, oba sta lepa šimelna. Cing, cingel, cing, congel, cing, cingel cing, cong, veselo je moje srce.
Za enega jaz prosil bom, da drevi v vas pojezdil bom. Cing, cingel, cing, congel, cing, cingel cing, cong, veselo je moje srce.
Čez tri gore, čez tri dole, Čez tri zelene travnike. Cing, cingel, cing, congel, cing, cingel cing, cong, veselo je moje srce."
Zmerljivke in posmehljivke: imenovane tudi šaljivke. S temi pesmimi so si otroci radi nagajali:
Bibaugiba
"Matija Mataja, kobilo napaja, kobila pa skoč, Matija pa poč!"
"Tingel, tingel, tajča, Janez peče zajca, Janez pa zaspi, zajec pa zbeži."
"Tika, tika, taka, oženil se je Jaka, šel je na planinco, vzel je Katarinco."
"Franca tanca pod goro, štirje fantje pa za njo: kdor jo ujame, tega bo."
Izštevanke: otroci so jih uporabljali pri igrah, kjer je bilo potrebno določiti posameznika,:
"Ekate bekate, cukate me, fibule, fabule, domine. Ektus, pektus, kufr štuc, vija, vaja, ti si fuč!"
"Kuzla laja, p's prdi, starga deca srat tišči. Ko se kupček naredi, to se šteje, en, dva, tri!"
"En cigan po cesti gre, čik pobere, dober je. Jaz pa bi ga tudi rad, pa ga nimam kje pobrat."
"Avionček gori gre, bombe spušča, doli gre, kamor bomba prileti, tam se šteje: en, dva, tri"
"Baba sede u balon, da se pelje u London, u Londonu kupi kis, da se pelje u Pariz, u Parizu kupi papriko, da se pelje v Afriko, v Afriki kupi aeroplan, da se pelje prot' Ljubljan', u Ljubljani gre pa dež', da je mokra kakor m'š!"
Uganke: Duhovita kratka pesem, pri kateri je potrebno uganiti stvar, ki jo opisuje:
Kvinte kvante
"Svojega gospoda nosi, gospod pa njega. (čevelj))"
"V hribu posekano, v dolini obdelano, pa ne stoji ne v zraku, ne na zemlji. (čoln)"
"Se glasi, pa ne govori, kaže, pa ne vidi, gre, pa nikamor ne pride. (ura)"
Pesmi o živalih: Pesmi, v katerih imajo glavno vlogo živali, ki so ponavadi poosebljene:
"Mačka je mijavkala, je smeteno snedla, mamca je jamrala, kaj bom pa vmedla?"
"Pikapolonica zleti v nebo in mi prinesi zlato kolo."
"Cigu migu, mačku rep odstirgu!"
Otroške ljudske pesmi v povezavi z ljudskimi običaji: nastale so v povezavi z različnimi ljudskimi običaji:
Npr: Tepeši dan:
"Rešite se, rešite se, za velika patvica, tolkšna, k'je moja b'tica."
Sveti trije kralji:
"Pr' vam nej ostane kuzji rug, z nam' pa nej gre sveti duh."
VIRI LITERATURE, SPLETNI VIRI:
Knjige:
Marty M. in Šivic U. (2004). Otroška pesmarica 1, Slovenske ljudske pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
oblikovno, ritmično, motivno kratke, ritmične, otrok podobno (izhajajo iz ljudske otroške pesmi)
vzgojnost: verska, moralna vzgoja
pedagoški kazalec
literarna, estetska vzgoja
depedagogizacija – z Levstikom)
sociološka pogojenost delo, služba (pastir)
avtorske pesmi vezane na prosti čas otrok
LJUDSKE OTROŠKE PESMI AVTORSKE / UMETNE PESMI[uredi]
izvirni otroški liki
Ciciban
Cicido
Cicifuj
Cvilimožek
Čenčač
Laket-brada
Najdihojca
Pedenjped
Pedenj-človek
izviren domišljijski lik (proza)
Kosovirja
izvirne (domišljijske) dežele; mesta
Kosovirija
Čenčarija
Rič-rač
Indija – koromandija
Klobučarija
Ljudske pesmi so tiste, ki so nastale spontano in improvizirano, se spreminjajo in hkrati ohranjajo sestavine iz preteklosti.
V nasprotju z umetno pesmijo imajo ljudske pesmi vedno določeno vlogo: za razvedrilo, za posebne priložnosti ali kot sestavni del različnih šeg.
Ljudska pesem je oznaka za rimano kitično pesem neznanega avtorja, ki je ponarodela. Po izrazu je preprosta, lahko pojmljiva po vsebini, obliki in melodiji. Ljudska otroška pesem je vplivala na umetno.
Primeri zbirk LJUDSKIH pesmi:
Enci benci na kamenci 1, 2, 3 (Z. Čoh)Enci benci na kamenci 3
Enci benci na kamenci 1
Barčica, Slovenske ljudske pesmi za otroke (S. Mažgon)Barčica
Pojte, pojte drobne ptice, preženite vse meglice (M. Stupica)
15 Slovenskih otroških ljudskih pesmi (zbirka Spominčice)15 otroških ljudskih pesmi
Primeri LJUDSKIH pesmi:
Izidor ovčice pasel
Izidor ovčice pasel, lepo žvižgal, lepo pel,cingel cing, cingel cingel cong...
Ko ovčice je zapustil, stopil je v vojaški stan, cingel cing...
Katarina Barbara
Katarina Barbara, kako si domek varvala. Tralala...
Putka mi je ukradena, pod belim gradom snedena. Tralala...
Hudi jastreb priletel, je ubogo putko s sabo vzel. Tralala...
Majhna sem bila
Mamca poslušajte
Mamca poslušajte kaj vam povem,
štrukeljce skuhajte tiste rad jem.
Marko skače
Na planincah sončece sije
Naša Špela tenko joka Najdihojca
Pri avtorskih /umetnih pesmih, je avtor znan. Ena izmed tem je otroško doživljajski svet in igra.
Primeri AVTORSKIH pesmi:
1880Fran Levstik:
Otročje igre v pesencah (1880)
Najdihojca
1900Oton Župančič:Mehurčki
Pisanice (1900)
Lahkih nog na okrog (1912)
Sto ugank (1915)
Ciciban in še kaj (1915)
Mehurčki in petdeset ugank (1950)Juri Muri v Afriki
prvi doktor mladinske književnosti je bil Gote Klingberg (1964)
je tudi avtor teorije o fantastični pripovedi in idejni pobudnik evropske mladinske književnosti
Bettine Hurliman objavi leta 1965 študijo o evropski slikanici
1980-1990
Zohar Shavit obravnava mladinsko književnost kot del polisistema in poudari pomen prevajanja, kulturnih sprememb, kulturne zgodovine ter večkulturni študij http://www.tau.ac.il/~zshavit/pocl/index.html
po letu 1990
nastanejo številne antologije, konference in posebne knjižne izdaje posvečene primerjalni mladinski književnosti.
Razvoj Slovenske mladinske književnosti
Slovenska mladinska književnost obstaja okrog 150 let
povsem samostojno pa se poučuje zadnjih 10-15 let.
v tem času smo dobili prvo znanstvenico in doktorico znanosti na tem področju Marjano Kobe,1992
v Sloveniji imamo samo eno strokovno revijo, ki objavlja znanstvene članke o mladinski književnosti in sicer;
sodobne teoretične opredelitve kot nadpomenko uporabljajo besedno zvezo mladinska književnost, ki zajema otroško književnost in najstniško književnost (v ožjem pomenu besede)
V okvir ožjega pojmovanja primerjalne mledinske književnosti avtorji uvrščajo:
dela napisana posebej za mladino
dela, ki so bila napisana kot nemladinska književnost
priredbe in predelave del
Povojna mladinska aktivistična poezija
s pojmom aktivistična poezija so označene pesmi, ki tematizirajo narodnoosvobodilni boj, obnovo domovine, nasprotja med okupatorji in partizani
vsebina pesmi temelji na oblikovanju pesemskih oseb kot tipov, tj. zglednih likov
ena izmed prvih aktivističnih pesniških zbirk je delo učitelja Alberta Široka (1895) z naslovom Pionirska slikanica, (1946)
Tradicionalna mladinska poezija
pesniki (Andersen, Grimm) te skupine vztrajajo v okvirih razumljive, preproste pesemske govorice
sem uvrščamo besedila, ki izhajajo iz težnje po umetniški komunikaciji z bralcem, kar se kaže v igri in humorju
temelje povojne tradicionalne poezije so postavili sodobniki in sopotniki slovenske moderne, Alojz Gradnik (1882-1967) napiše delo Narobe svet in druge pesmi za mladino (1953)
Najbolj razvejana zvrst mladinske književnosti je proza.
PRIMERI BESEDIL:
Različna področja primerjalnih študij se morajo med seboj povezovati.
Zvezdica Zaspanka
V Zvezdici Zaspanki (1995) Frana Milčinskega Ježka (1914) , se prepletajo številni motivi, npr. motiv izgona iz raja, motiv ukročene trmoglavke, motiv otroka sirote, motiv Malega princa (1943).
Motivno tematske podobnosti v Slovenski MK: npr. Motiv živalskega ženina/neveste (Amor in Psiha (1982), Lepotica in zver, Žabji kralj (1815), slovenske: S kačo se je oženil (ljudska), Sin jež (1859), Ježek Janček (ljudska)).
V Kettejevi (1876) avtorski pravljici Šivilja in škarjice (1910) so motivi tkanja, šivanja, krojenja, pletenja, klekljanja…npr. Penelopin motiv, J. W. Goethe, Marjetica pri kolovratu, J. in W. Grimm, Sedem na mah.
Izredno zanimiv je tudi motiv junaških deklic, preoblečenih v vojake: pri Rusih Vasilisa Vasiljevna, pri Francozih Ivana Orleanska (1412), pri Slovencih ajdovska deklica, Alenčica, Gregčeva sestrica in v pripovednih delih Rada Murnika /1870) Lepi Janičar(1965), F. Kočevarja Mlinarjev Janez (1859), G. Žerjava Črna Žena, L. Fatur Vilemir, Mulan idr., ki še čakajo na nadaljne raziskave.
LITERATURA:
Hladnik M. (2006). Slovenski slavistični kongres - preseganje meje : izdajanje slovenske leposlovne klasike, slovenistični Zagreb, ilirizem, slovanske literature in slovenska književnost, slovenistična in primerjalna literarna veda, slovenist v razredu, mladinska književnost. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije
Pogačnik J. (2001). Slovenska književnost III. Ljubljana. DZS
Medkulturna mladinska književnost je književnost, ki otroke/ mladostnike seznanja s kulturo v kateri živijo, z jezikom, katerega govorijo, navadami in okoljem, ki jih obdaja, hkrati pa jim nudi tudi vpogled v druge kulture, okolje in navade. Preko teh spoznanj jih posredno uči sprejemanja drugačnosti in strpnosti.
Literarni lik dela je deček Juri Muri. Obravnavane so zemljepisne značilnosti Afrike kot so sam kraj, vode(morje, reka Nil), pokrajinske značilnosti (puščava), kulturna geografija (prebivališče afriških plemen), rastlinje (palme, kaktusi), živalstvo (od domačih slovenskih živali do značilnih afriških). Od staršev ni omenjen nihče, omeni le, da je doma nemogoče, ker ga vsi karajo.
V drugem delu so že vidne prvine sodobnega časa (Juri po mobitelu sporoči v Afriko, da prihaja na obisk), vključenih je nekaj slovenskih značilnosti(kraška burja, štorklja iz Prekmurja), potuje preko obale Sredozemlja in odkriva tamkajšnje značilne živali. Poleg živali, ki jih je spoznal v prvem delu, spozna še nekatere druge značilne afriške živali (tiger, kamela), prvič si ogleda značilne piramide, pomemben je začetek njegovega prijateljstva z afriškim črnim dečkom, kateri ga je spremljal na njegovem potovanju po Afriki. Poleg plemen spozna še bogatejše ljudstvo, katero živi v bogatih palačah. Na koncu Juri svojega novega prijatelja popelje še v Slovenijo. Od staršev je omenjena le mati, ki svojega in tujega otroka umije, preobleče in nahrani.
Dogajalni prostor je mešani gozd, v katerem živijo značilne gozdne živali (veverice, ptice, miši, zajci, gosenice… ). Pravljica govori o veveričku, katerega se sramuje lastna mati zaradi njegove nesposobnosti skakanja, katero naj bi bilo za veverice še posebej značilno, oče pa sploh ni omenjen. Gre za diskriminacijo glede videza in sposobnosti veverička v domačem okolju, medtem ko ga stara Replja in kos zagovarjata in spodbujata k odkrivanju drugih sposobnosti. Veveriček kmalu postane priljubljen v gozdu.
Glavna književna oseba je raček, v resnici labod. Gre za diskriminacijo račka na osnovi njegovega nelepega videza, kljub temu da je dober plavalec. Zavrne ga tudi njegova lastna mati, oče je samo omenjen, za svoje otroke pa ne skrbi. Torej lastna družina račka zavrne in izžene, medtem ko mu pa tujci (kmet) nudijo zatočišče.
O goskici, ki se je učila peti
Karel Hroch: O GOSKICI, KI SE JE UČILA PETI (1972)
Mlada goska se odpravi raziskovat zunanji svet, mati ji tega ne prepreči. Goska na neposredni način spozna značilnosti zunanjega, tujega sveta. Ugotovi, da ni vse tako lepo, kot se sprva zdi. Ob vrnitvi domov jo družina sprejme in je ne zavrne. Goska je preko lastne izkušnje izkusila svet, odrasli ji tega niso preprečili in je ob vrnitvi niso grajali. Pomembno je, da otroku damo možnost raziskovanja sveta in ga sprejemamo kljub njegovim napakam.
Drugačen je ime glavnemu liku pravljice. Zopet gre za diskriminacijo na podlagi videza ter drugačnosti v sposobnostih, videnju stvari, navadah… Kljub temu, da se je Drugačen (kot so ga poimenovali) trudil biti podoben ostalim, so ga diskriminirali, zavračali in celo nagnali. Tudi sam sprva ni sprejel drugačnega gosta, ki ga je obiskal, dokler mu ta ni dal vedeti, da smo vsi drugačni in da si nihče ni podoben. Gre torej za sprejemanje drugačnosti. Slikanica je leta 1997 prejela UNESCA za spodbujanje strpnosti.
Blažić, M. (2005). Večkulturna mladinska književnost. Zbornik predavanj. Ljubljana: center za slovenščino kot drugi/ tuji jezik pri oddelku za slovenistiko filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Blažić, M. (2007). Teorija in praksa učenja in poučevanje medkulturne književnosti v osnovni šoli. Živeti mejo: zbornik slavističnega društva Slovenije. str. 138- 146
PRAVLJICA[1] Pravljica je oblika ustne pripovedi, ki se je najbolj razširila v Franciji v poznem 17. stoletju in je izpeljana iz francoske besede conte de fee. Izvor ljudske pravljice je v ustnem izročilu, zato ima lahko ena pravljica tudi več različic.
dogajalni prostor in čas nista znana (nekje, nekoč)
domišljija se sprosti in dobi peruti,
vsebujejo pomembna sporočila o življenju,
osebe in motivi so podani v simbolični obliki (čarobnost, čudežnost),
tipičen začetek (nekoč davno...) in tipičen konec (in potem sta živela srečno do konca svojih dni)
borba med dobrim in zlim
črno-bela tehnika pisanja (reven - bogat)
vsebuje veliko ponavljanja (tri sestre, trikrat,...)
Sneguljčica in sedem palčkovObuti mačekTisoč in ena noč
ZGODOVINA
Prijetne noči (Le piacevoli notti): leta 1550, je v Benetkah izšla zbirka pripovedi, ki jih je pisec, Giovan Francesco Straparola, povzel iz ljudskega izročila. Med njimi je bilo nekaj takih, ki jih najdemo v zbirki bratov Grimm.
Pentameron: leta 1634-36, je v Neaplju izšla zbirka ljudskih pripovedi Giambattista Basileja, v kateri sta brata Grimm prepoznala vzporednice svojim pravljicam (Sneguljčica in sedem palčkov).
Stories or Tales of Past Times (Histoires ou contes du temps passé): izide konec 17. stoletja, francoskega pisatelja Charlesa Perraulta.
Tisoč in ena noč po francosko (Les Mille et une nuits): leta 1704-12 je izšla zbirka pravljic Jeana Antoinea Gallanda. Avtor je vzel snov iz arabskih rokopisov in ustnih pripovedi ter jo predelal po svojem okusu in okusu dobe.
Nemške pravljice (Volksmärchen der Deutschen): v letih 1782-86 je nemški pisatelj Johan Karl August Musäus, v zbirki napisal 14 pravljic.
Kinder und Hausmärchen: v Nemčiji je leta 1810 izšla zbirka 86 pravljic bratov Grimm[2]. Leta 1818 pa izdata zbirko 585 pravljic.
Grdi raček
TEORIJE - KLASIFIKACIJE PRAVLJIC
Indogermanska teorija: pravljice so nastale na indijskih tleh in se po različnih migracijskih poteh od ust do ust razširile po svetu. Zagovorniki: Christopher Benfey, Kevin Sidow.
Mitološka teorija: pravljice so se razvile iz starih verovanj in mitov, ko so ti izgubili svojo verovanjsko vrednost. Zagovorniki: Vladimir Propp, James George Frazer.
Antropološka teorija: pravljice nastale v različnih, med seboj neodvisnih središčih, nastajajo lahko kjerkoli, kajti struktura človeškega duha je vsepovsod ista. Zagovorniki: Edward Burnett Tylor, Joseph Bédier.
Pepelka (Cendrillon ou la petite pantoufle de vair, 1697)
VIRI:
Kobe, M. (1987). Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Zipes, J. (2000). The Oxford Companion to Fairy Tales. New York: Oxford university press.
Goljevšek, A. (1991). Pravljice, kaj ste? Ljubljana: Mladinska knjiga.
Model ljudske pravljice - Max LÜTHI, Marjana KOBE[uredi]
tipičen začetek in tipičen konec
tipičen začetek: Nekoč davno (sta živela..., je živel.., je bil...)...
tipičen konec: ...in potem sta živela srečno do konca svojih dni.
dogajalni prostor in čas nista znana nekje (ni natančnega določila kraja, kar pomeni, zgodba se zgodi vsepovsod)
nekoč (ni natančnega določila časa, zato je čas univerzalen, tudi danes)
literarni liki so tipi (brez individualnih značilnosti)
Črno-bela tehnika pisanja;
dober-hudoben,
pošten-nepošten,
reven-bogat...
borba med dobrim in zlim
Moralne vrednote:
pozitivno-negativno,
poštenost-nepoštenost,
dobro-slabo...
zgradba dogajanja
Ponavljanje:
trije brati...,
trikrat (zaporedje dogodkov)
dva sinova...
tipični rekviziti
Čarobni oz. čudežni predmeti:
čarobni prah,
čudežne gosli,
čarobni prstan...
enodimenzionalnost dogajanja
Samoumevnost dogodkov, otroku je besedilo pravljice v oporo pri podoživljanju čustev in domišljijske igre. (Npr. Rdeča kapica se ne začudi ko sreča volka, ki spregovori...).
Pravljice (ljudske pravljice) se dogajajo na eni ravni - na ravni čudežev, ni preskoka iz doživljajskega v domišljijski svet.
Kratka sodobna pravljica je pravljica, ki obsega v povprečju 1,5 do 10 strani, ima pravljične značilnosti in značilno sodobnost sedanjega časa in prostora.
16.1.2 zgodovina
zgledi klasične umetne pravljice
model umaknil v drugi polovici 20. stoletja
novejši vzorec – sodobna pravljica
16.1.3 Značilnosti kratke sodobne pravljice z otroškim glavnim literarnim likom:
Temeljna tema, snov, motiv
otroški doživljajski svet in igra.
Sintetična dogajalna linija
Dogajanje je pogosto skrčeno na droben izsek iz otrokovega vsakdanjika.
Glavni literarni lik
Glavni literarni lik je sodoben mestni otrok.
Od predšolskega do zgodnejšega šolarskega obdobja je igra pomembna otrokova aktivnost, otrok doživlja realni svet in svet irealnega kot dve enakovredni resničnosti. Iz svojega realnega vsakdanjika se »seli« na irealno raven dogajanja in nato spet vrača v realnost.
Liki odraslih ljudi
pogosto navzoči, lahko se tudi umaknejo
imajo stransko vlogo
sekundarno funkcijo
Dogajanje
Poteka na dveh ravneh:
irealna/iracionalna raven – razreševanje psihičnih stisk in problemov, ki jim otroški lik v realni vsakdanjosti ni kos
realni- vdor irealnih
začetek in sklep – ena raven dogajanja (resnični vsakdanjik otroškega literarnega lika)
osrednji del – druga raven dogajanja (fantastična dežela)
Razlika med bivanjskimi sposobnostmi
Književne osebe iz sveta odraslih ostajajo na realni ravni dogajanja, medtem ko se otrok seli iz realnega v irealni svet.
Bivanjske sposobnosti so utemeljene z doživljajsko specifiko njihove starostne stopnje – otroški liki so v obdobju, ko je igra najpomembnejša otrokova dejavnost.
Vzrok oz. povod
otrokova psihična stiska ali problem
otrokova osamljenost
potreba po igri
neuresničljiva želja otroka
bolezen
vročinske halucinacije
Pripovedovalec, pripovedna perspektiva
avktorialna pripovedna situacija
vsevedni pripovedovalec:
na različne načine vzpostavlja zaupno komunikacijo z otroškimi sprejemniki
neposredno nagovarja otroške sprejemnike:
med dogajanjem
v sklepnem delu
jim namenja zgodbene dodatke k dogajanju
Dogajalni prostor in čas
Za dogajalni prostor in čas je značilna sodobnost, poleg tega pa je dogajalni prostor natančneje določen in razpoznaven kot sodobno okolje.
Ne moralizira
Kratka sodobna pravljica ne moralizira, ne pozna moralnega nauka.
Pisci kratkih sodobnih pravljic so »na strani« otrok.
Cankar: » Zagovarjajo in z veliko empatijo osvetljujejo otroški način doživljanja sveta, kategorijo »otroštvo« razbirajo kot »prvotno besedilo življenja.«
16.1.4 Primeri besedil:
Moj dežnik je lahko balon
Ela Peroci – Moj dežnik je lahko balon (1955) (My umbrella can turn into a balloon)
Deklica Jelka je imela rumen dežnik, ki ji je služil tudi kot šotor. Imela je tudi novo rdečo žogo, katero je med igro vrgla zelo visoko, ni je mogla več ujeti in zato je žoga padla v potok. Odrasli, ki so Jelko opazovali pri igri, so bili ob tem zelo jezni, zato je Jelka prijela za kljuko svojega šotora in se vanj skrila, da ne bi videla jeznih obrazov. Ko si šepeta, da je njen dežnik lahko balon, jo dežnik dejansko ponese nad Ljubljano, nato pa jo spusti v deželo Klobučarija, kjer sreča otroke iz iste ulice, v kateri živi tudi sama. S pomočjo klobuka ji eden od otrok pomaga najti njeno rdečo žogo, nato pa Jelka nabere nekaj klobukov še za svoje domače in poleti domov. Ko jo pobarajo, zakaj ni enega klobuka vzela še zase, odgovori, da ima dežnik in da ji je le ta čisto dovolj, ker je njen dežnik lahko tudi balon.
Sapramišja sreča
Svetlana Makarovič - Sapramišja sreča (2008)
Sapramiška v pozni jeseni stoji pred razmajano kočico in žaba Regica ji prigovarja, da je skrajni čas za popravilo, sicer ne bo zdržala zime. Pa zažvižga veter in prinese snežni metež. Sapramiškina hišica se podre in živali miški očitajo, zakaj ni prej poskrbela zanjo. Trmasta Sapramiška noče poslušati očitkov, raje leže na sneg in si želi umreti. Pa jo Regica prepriča, da je vsak svoje sreče kovač in naj se odpravi h kovaču po srečo. Sapramiška se poda na pot in kovač ji pomaga skovati srčece, ki ga ima Sapramiška za svojo srečo. Na poti domov se ji dogajajo neprijetne stvari, vendar je prepričana, da ima srečo, saj bi bilo lahko še huje. In ko se približa domu, vidi, da so ji gozdni prijatelji popravili hišico. 'Kakšna sreča, da imam srečo,' si reče.
Jure kvak-kvak
Saša Vegri- Jure kvak-kvak (1975)
Glavni junak Jure se med kosilom zaradi prevelike količine vode, ki jo popije, spremeni v žabo. Teta ga odnese ven v lužo, ta čas pa pripravi jagode s smetano. Jure se spet spremeni v človeka.
Za fantastično pripoved, ki ji predhodi pravljica, je značilno, da vsebuje dve ravni dogajanja – realni in irealni svet, med katerima prehaja glavni junak, ki se čudi irealnemu svetu in torej zanj ni samoumeven, kot je to v ljudskih pravljicah in pravljicah, ki posnemajo ljudski stil. Čas in kraj dogajanja sta največkrat avtorjev sodobni čas. Gre za obsežnejše besedilo (200-300 str.), ki natančno opisuje glavne junake, ti so največkrat otroci. Vzrok za pojav irealnega sveta je lahko stiska, problem, osamljenost, potreba po igri, neuresničena želja, bolezen.
Klingberg, švedski teoretik, ki je eden ključnih preučevalcev fantastične pripovedi, in večina drugih teoretikov pa izvor le-te pripisuje avtorju E. T. A. Hoffmannu in njegovima pravljicama Nussknacker (Hrestač) und Mausekonig (1816) ter Das fremde Kind (1817), nadaljnjo pot k izčiščenju oblike fantastične pripovedi pa naj bi po Klingbergu utrl H. C. Andersen (Cvetlice male Ide, 1835).
Leta 1952 je Anna Kruger prva opazila razliko v strukturi nove literarne zvrsti, kar je spodbudilo Ruth Koch, da se je podrobneje posvetila tej literarni zvrsti, v kateri se enakovredno prepletata svet resničnosti in svet fantastike, in zanjo predlagala termin >>fantastična pripoved<<. Po zaslugi Klingberga, ki je ta žanr najtemeljiteje obravnaval, se je v sedemdesetih letih termin dokončno uveljavil. Klingberg se kasneje zaradi natančne opredelitve in zamejitve od sorodnih zvrsti odmika od ostalih raziskovalcev, kljub temu pa so si enotni, da je temeljna značilnost fantastične pripovedi dvojna raven dogajanja, realna in irealna (irealni svet se pojavi v realni vsakdanjosti, ali pa oba svetova obstajata samostojno), ki s prepletanje tvorita enovito celoto.
V slovenskem prostoru je termin >>fantastična pripoved<< vpeljala Metka Simončič, ki je ta žanr pri nas prva izčrpneje obravnavala. Druga pomembnejša študija , naslanjajoča se na Klingbergovo teoretično opredelitev, pa je razprava Marije Bokal.
Švedski teoretik Gote Klingberg je postavil temeljna strokovna izhodišča za preučevanje fantastične pripovedi in stroga teoretična merila za uvrstitev v ta žanr. Njegove študije so bile prvič objavljene v drugi polovici šestdesetih let.
Klingberg zavrača CarrollovoAlico v čudežni deželi kot fantastično pripoved in utemeljuje, da se mora dogajanje v irealnem svetu dogajati po zakonih logike, ki sovpadajo s fantastičnim svetom, za katerega veljajo, in torej elementi nonsensa v zgodbi ne smejo prevladovati. Po Kobetovi so tipični motivi fantastične pripovedi zanj: oživljene igrače, ki nastopajo v vsakdanjem svetu (Nussknacker und Mausekonig, E. T. A. Hoffmann); tuji, nenavadni otroci, vzeti iz nekega drugega sveta, ki pa nastopajo v vsakdanjem svetu (Peter Pan (1906), J. M. Barrie);tuje družbe, ki obstajajo v vsakdanjem svetu in poleg njega (The Borrowers (1952), Mary Norton); nadnaravna dobronamerna živalska bitja, ki nastopajo v vsakdanjem svetu (The House of Arden (1908), Edith Nesbit); osebe iz vsakdanjega sveta so prestavljene v drug realistični svet, ki pa je krajevno in časovno oddaljen (v Polnočnem vrtu (1958) Philippe A. Pearce se junak seli iz sodobnega časa v 19. st. in nazaj) in izbojevan je boj med Dobrim in Zlim (Brata Levjesrčna, Astrid Lindgren).
Marjana Kobe meni, da se je fantastična pripoved razmahnila šele, ko je literarnim ustvarjalcem postal zanimiv otroški doživljajski svet, svojstvenost otrokove igre in mišljenja. Tako je za fantastično pripoved značilen otroški zorni kot, ki osvetljuje svet odraslih na poseben, "hudomušnokritičen" način in razširja realen svet z irealnim, da pusti prostor bralčevi domišljiji. Tolkien, nasprotno, pojasnjuje, da je vpeljava fantastičnosti v realnost način, ki omogoča globlje spoznavanje resničnosti..
Katerokoli delo že vzamemo za začetek fantastične pripovedi, le-ta naznanja premik v razmišljanju sodobnega človeka. Po Nikolajevi ima izvor v romantiki, ki je zavračala racionalen pogled na svet in idealizirala otroštvo. Hiter tehnološki razvoj, teorije relativnosti in kvantne fizike, vedno globlje prodiranje v vesolje..pa so povzročili, da so ljudje začeli razmišljati o alternativnih svetovih in nelinearnem času, ki sta značilna za fantastično pripoved (junaki potujejo iz lineranega časa-kronosa realnega sveta v mitološko brezčasje-kairos fantastičnega sveta in nazaj). Prehod med obema svetovoma je možen skozi »vrata«, smrt, sanje ali preko sela pomočnika iz irealnega sveta. Najbolj tipično dogajanje v fantastični pripovedi je, da junak, za katerega ni nujno, da ima tipične junaške lastnosti, naključno odkrije vhod v fantastični svet, opravi svojo posebno nalogo (včasih je tudi poražen) in se bogatejši (za spoznanje) vrne nazaj domov, v resnični svet. Tipični elementi so za Nikolajevo še magični predmeti (ki so lahko posodobljeni), ki tako kot okvirna zgradba izvirajo iz ljudske pravljice. V nasprotju s pravljico pa mora v fantastični pripovedi bralec v pripoved verjeti, bodisi z zornega kota, da so dogodki resnični (prepustimo se domišljiji avtorja) ali pa jo racionaliziramo, češ da so junaka v drugi svet premaknile sanje, vizije, halucinacije itd., medtem ko čudežni svet pravljic jemljemo metaforično.
Fantastična pripoved IV. (J. R. R. Tolkien)[uredi]
Gospodar prstanov
Najdlje v utemeljevanju »resničnosti« fantastične pripovedi je zaplul J. R. R. Tolkien, avtor Gospodarja prstanov, ki v eseju On fairy stories (1938) utemeljuje, da je fantastična zgodba vhod v realni svet, katerega na tak način razumemo mnogo bolj profano, in če bi jo v prvi vrsti namenili otrokom, bi jo uničili. (Kelly, 2008). Kobetova in drugi zgodnji teoretiki nasprotno, vidijo v fantastični pripovedi otroški zorni kot. Tolkien dalje navaja tri dimenzije fantazije: okrevanje (»recovery«), pobeg (»escape«) in uteho (»consolation«). Okrevanje v fantaziji pomeni, da si bralec v njej opomore od rutinskosti, domačnosti in posesivnosti vsakdanjika ter zopet najde drug pogled na svet. Pobeg ni mišljen kot eskapizem, temveč beg v deželo, kjer so ohranjeni človekova kreativa, človeško srce in domišljija, kar vrača upanje. Uteho v fantaziji nudi eukatastrofa (»eucatastrophe«) ali t.i. dobra katastrofa, ki se zgodi z nenadnim veselim preobratom v zgodbi v njenem najbolj tragičnem, obupnem delu. Eukatastrofa je po Tolkienu najvišja funkcija fantastične pripovedi, saj naj bi izpovedovala globoko človeško resnico.
psihoanalitična: Bruno Bettelheim, Carl Gustav Jung, Marie Louise von Franz
sociološka: Jack Zipes
feministična: Clarissa Pinkola Estes, Maria Tatar,
poststrukturalistična: Maria Nikolajeva
pravljica
ljudska pravljica
klasična avtorska (umetna) pravljica
sodobna pravljica
kratka sodobna pravljica
obsežna sodobna pravljica / fantastična pripoved
BASEN
Basen ali fabula je kratka in preprosta zgodba ali dogodek, kjer največkrat nastopajo živali, ki imajo človeške lastnosti.
Basen ima dva dela, in sicer zgodbo ali povest in nauk, ki je jedro basni. Nauk je najpogosteje na koncu zgodbe. V basni nastopajoče bitje naravnost pove nauk, včasih pa tudi ne in takrat si ga mora bralec izluščiti sam. Ker je za basen značilna kratkost in jedrnatost, je zelo priljubljen in pogost dvogovor oziroma dialog, kateri zgodbo poživi in jo približa bralcu.
Svetovno znani basnopisci: Ezop, Jean de La Fontaine, Ivan Andrejevič Krilov. Na slovenskem sta basni pisala Valentin Vodnik in Josip Stritar.
Slovenske basni
PRIMERI:
-Alojzij Bolhar (urednik): Slovenske basni in živalske pravljice (2005)
-Maja Jug Hartman (urednica): Basni-najlepše zgodbe o živalih (2003)
-David Tasič (urednik): Najlepše basni: 50 najlepših basni iz vsega sveta (2001)
PRIPOVEDKA
Ljudska pripovedka
Ljudska pripovedka je zgodba iz ljudskega slovstva, ki pripoveduje o čudežnih dogodkih in osebah, preoblikovanih v ljudski domišljiji. Razvila se je iz bajke, tako da so poganski bogovi dobivali vedno bolj človeške lastnosti, sčasoma pa so jih nadomestili domači junaki. Razplet je pogosto mračen. Stare pripovedke so se širile od ust do ust. Poznamo več vrst: zgodovinske, junaške, razlagalne, živalske in rastlinske.
Mojca Pokrajculja
PRIMERI:
-Mojca Pokrajculja
-Hudobna mačeha in dobra pastorka
-O treh grahih
-Janček Ježek
Avtorska (umetna) pripovedka
Avtorska pripovedka je vrsta pripovedke, ki jo je napisal znan avtor. Slovenskih ljudskih pripovedk se ni ohranilo prav veliko, ker so jih začeli prepozno zapisovati, avtorskih pripovedk pa je na Slovenskem največ napisal Janez Trdina.
Legenda je pripoved z motivi krščanske religije (svetniki, mučeniki), potem se je izraz uporabljal za poimenovanje vseh pripovedi o življenju in trpljenju svetih oseb, o čudežih v zvezi z njimi, je pa tudi pripoved o slavnih, uspešnih ljudeh.
Zgodba je lahko izmišljena, pogosto vsebuje fantastične prvine, pri čemer se zlasti ljudske legende ne ozirajo na zgodovinsko resnico. Legende so nastale na podlagi mednarodnega krščanskega izročila, ki jo prišlo med Slovence s pokristjanjevanjem.
Slovenske legende
PRIMERI:
-Dušica Kunaver (urednica): Najlepši slovenski miti in legende (2004)
-Aljoša Lavrinšek (urednik): Legendi o Uršlji gori: po ustnem izročilu (2005)
-Rado Radešček: Slovenske legende (1983)
REALISTIČNA PRIPOVEDNA PROZA
Realistična pripovedna proza je vrsta pripovedne proze v kateri prevladujejo realistične prvine. Mladi bralci sprejemajo resničnost pripovedne proze kot možno in obstoječo, čeprav ni skladna z izkušnjami sodobne naravoslovne pameti.
Kratka zgodba v slikanici je v ožjem pomenu knjiga slik in ilustracij, predvsem za otroke. Slikam je največkrat dodano besedilo, ki ponavadi le dopolnjuje sliko. Namenjene so predvsem najmlajšim (predšolskim) otrokom.
Fantastična pripoved je obsežna sodobna pravljica, v kateri se dogajajo čudeži v domišljijskem svetu, drugačnem kot je doživljajski, s prvinami nepričakovanega, čudežnega in kršenjem naravnih zakonov.
Fantazemi – Značilnosti strukture fantastične pripovedi (M. Nikolajeva)
TRADICIONALNA IN SODOBNA MLADINSKA KNJIŽEVNOST[uredi]
Književnost na osnovi avtorice Alison Lurie (Don t tell grown ups, 1990) delimo na tradicionalno ali didaktično in sodobno ali subverzivno.
PRIMERI TRADICIONALNE ALI DIDAKTIČNE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI:
Mizica pogrni se- Grimm J. in W.
Sneguljčica- Grimm J. in W.
Grdi raček- Andersen H. C.
PRIMERI SODOBNE ALI SUBVERZIVNE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI:
Polž Vladimir gre na štop- Osojnik Mojca
Kako je gnezdila sraka Sofija- Osojnik Mojca
Zlata Ladja- Kovič Kajetan
Pravljico lahko opredelimo kot ljudsko ali pa kot umetno. Osredotočili se bova na umetno pravljico, ki se deli še na tradicionalno in sodobno.
Sosičeva pravi, da se tradicionalna pravljica zgleduje po ljudski. Kraj in čas dogajanja nista točno določena, pojavljata se besedi "nekoč" in "nekje". Pravi tudi, da je, "razlika med sodobno in tradicionalno pravljico v ločevanju realne in fantastične ravni pripovedi." (Sosič, 2006, str. 172).
Pravljice 20. in 21. stoletja so sodobne pravljice. Kraj in čas dogajanja sta točno določena. Pojavi se vprašanje, kaj sodobno pravljico sploh še utemeljuje za pravljico. Goljevščkova pravi, da boj med dobrim in zlim, ki je značilen za pravljice. Seveda dobro vedno zmaga.
Mitrović pa poda še eno značilnost pravljice in sicer, da pravljica popisuje pot navadnega človeka od nesreče k sreči in je namenjena prav takemu bralcu. (Sosič, 2006).
PRIMERJAVA TRADICIONALNE IN SODOBNE PRAVLJICE
Osredotočili se bova na nekatere Grimmove in Andersenove tradicionalne pravljice, dve sodobni pravljici Mojce Osojnik in sodobno otroško poezijo Kajetana Koviča.
Iskali bova tudi povezavo, povzeto po opažanjih Josipa Vidmarja, med Andersenovim osebnim življenjem in njegovimi notranjimi doživljanji ter nekaterimi njegovimi deli.
Andersenov duh je jasno opažen in izražen v njegovih pravljicah. Značajsko je bil Andersen nevrotik, živčno preobčutljiv človek, pri katerem so razpoloženja močno nihala iz ene v drugo skrajnost. Za izražanje teh občutij je izkoristil pravljico, saj le-ta ponuja možnost za težko izpoved. V pravljicah, kot sta "Zaročenca" in "Grdi raček" Andersen izraža poglavja svojega življenja in usode. "Kapljice vode" izražajo njegovo grozo ob dogodkih iz leta 1848. (Kresal, 1975).
Zanimivo je, da Josip Vidmar to ve, ob tem pa se ne vpraša, ali so te pravljice res primerne za otroke. Melanholičen človek, ki izrablja pravljice in s tem otroke za izražanje svojih negativnih občutkov, bi moral biti prepoznan, njegova dela pa bi morala biti temu primerno obravnavana in brana s premislekom. (Mencin Tina in Rangus Urša, 2008, Tradicionalna in sodobna mladinska književnost).
Tradicionalna ali didaktična mladinska književnost
Andersenove pravljice
V prebranih Andersenovih in Grimmovih pravljicah prevladuje pesimizem, medtem, ko v sodobnih pravljicah, sploh v natančneje prebranih pravljicah Mojce Osojnik, prevladujeta humor in optimizem. Naj navedeva nekaj najinih opažanj v natančneje prebranih tradicionalnih pravljicah (Pastirica in dimnikar, Zaročenca, Deklica z vžigalicami, Mizica pogrni se in Sneguljčica). V nobeni izmed naštetih pravljic ni točno določenega kraja in časa dogajanja.
Opaziva nasprotje dobrega in zla, opaziva, da ima dobro kljub temu, da mu je zlo storilo veliko hudega zlo še vedno rado (Pastirica in dimnikar), v tradicionalnih pravljicah je moški rešitelj, ki reši in preživlja žensko, ta pa je v vlogi zatirane gospodinje. Mož in žena se kljub temu ljubita do konca svojih dni. Pojavlja se močan vpliv očeta, kateremu se otroci ne zoperstavijo, saj ima on vedno prav in ne upošteva otrok, ki so kot prazne posode, je nasilen, če otroci niso spodobni in sposobni in izbira moža za svojo hči (Mizica pogrni se, Pastirica in dimnikar, Deklica z vžigalicami). V Sneguljčici zaznamo smrt kot tabu temo. To si lahko razlagamo s tem, da dobro (Sneguljčica) na koncu oživi, zlo (mačeha) pa umre. Smrt si lahko interpretiramo kot nekaj slabega in groznega, kar si zaslužijo samo zlobneži. Prav tako v Sneguljčici zaznamo kanibalizem, ponavljanje, ki je sploh značilno za tradicionalno pravljico (prisoten je tudi v pravljici Mizica pogrni se). V tradicionalnih pravljicah pa pogosto opazimo tudi negativnost mačehe, ki je, po najinem mnenju negativna zaradi ljubosumja na lepo in dobro pastorko, za katero se boji, da bo imela prevelik vpliv na očeta.
Nasprotje med dobrim in zlim pa v tradicionalni pravljici velikokrat nadomesti nasprotje med lakoto in bogastvom (v pravljici Deklica z vžigalicami je to jasno ponazorjeno s porcelanom in pečenko na eni in z lakoto na drugi strani). (Mencin Tina in Rangus Urša, 2008, Tradicionalna in sodobna mladinska književnost).
Sodobna ali subverzivna mladinska književnost
Polž Vladimir gre na štop
Kot sva že omenili, je najbolj opazna razlika med tradicionalno in sodobno mladinsko književnostjo v prisotnosti pesimizma, optimizma in humorja v delih.
Dela Mojce Osojnik in Kajetana Koviča vsebujejo optimizem in humor. Prav tako sta v sodobnih delih točno določena čas in kraj dogajanja. V pravljicah Polž Vladimir gre na štop in Kako je gnezdila sraka Sofija, je prisotno vztrajanje, česar v Andersenovi Pastirici in dimnikarju ni. Prisotno je samouresničevanje, neodvisnost od drugih. Negativec v sodobni pravljici ni kaznovan ampak se mu na smešen način vse vrača, zaradi česar se na koncu obremenjuje in prostovoljno odide neznano kam, a zagotovo preživi, s tem pa smrt ni niti omenjena, kaj šele predstavljena kot tabu tema. Prav tako zaznamo smrt v Kovičevi pesmi Zdravilo kot nekaj, kar ni negativno. S povedjo "lonec kropa je požrla in takoj nato umrla" je smrt predstavljena skozi humor in ne kot nekaj slabega. Kovič nam v svoji poeziji (Jurij) predstavi otroka, ki uniči igračo in s tem raziskuje njeno notranjost, za to pa ni kaznovan, torej je slišan s strani staršev, ki upoštevajo njegove potrebe po raziskovanju.
Morala sodobnih pravljic je bolj pozitivna kot morala tradicionalnih. Tako na primer v pravljici Polž Vladimir gre na štop jež, ki dela uslugo polžu in ga nosi, ob polževi pripombi, da bo šel raje sam dalje, ker ga pikajo bodice, ni užaljen in polža razume ter upošteva njegove občutke. Take morale v tradicionalni mladinski književnosti ne najdemo zlahka.
VIRI
Grimm, J. in W. (1998). Mizica pogrni se. Ljubljana: Mladinska knjiga
Grimm, J. in W. (2000). Sneguljčica. Ljubljana: Mladinska knjiga
Kovič, Kajetan (2003). Zlata ladja. Ljubljana: Mladinska knjiga
Kresal, Rudolf (1975). Andersenove pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga
Osojnik, Mojca (2005). Kako je gnezdila sraka Sofija. Ljubljana: Mladinska knjiga
Osojnik, Mojca (2003). Polž Vladimir gre na štop. Ljubljana: Mladinska knjiga
Književna besedila, ki so izšla v knjižni obliki, so lahko izšla tudi v drugih oblikah, kot npr.: slikanica, slikopis, e-slikanica, strip, nove oblike (CD, DVD, ...). Vsako književno besedilo pa je bilo lahko izdano tudi večkrat.
je prva slovenska umetna pripovedka, ki jo je napisal Fran Levstik leta 1858,
slikanica:Slikanica Martin Krpan izdaje:
1962, avtor je Fran Levstik, ilustrator pa Tone Kralj. Slikanica ima 64 strani in ilustracije
1965, avtor je Fran Levstik, ilustrator pa Ive Šubic. Slikanica ima 32 strani in ilustracije
1977 v zbirki Velike slikovnice, avtor je Fran Levstik, ilustrator pa Marjan Amalietti. Slikanica ima 49 strani in ilustracije
1978 v zbirki Cicibanova knjižnica, avtor je Fran Levstik, ilustrator pa Tone Kralj. Slikanica ima 48 strani in ilustracije
1982, avtor je Repnik Anton, Fran Levstik je bil bibliografski predhodnik. Vsebuje eno mapo, katera ima 19 listov. Ima ilustracije
1983, avtor je Fran Levstik, ilustrator pa Klavdij Palčič. Slikanica ima 35 strani in ilustracije
1986 - drugi ponatis po izdaji iz leta 1954 v zbirki Levi Devžej, avtor je Fran Levstik, ilustrator pa Tone Kralj. Slikanica ima 64 strani in barvne ilustracije
1986 v zbirki Velike slikovnice, avtor je Fran Levstik, ilustrator pa Tone Kralj. Slikanica ima 61 strani in ilustracije
strip: izdaje:
1997, avtor je Miki Muster, njegov bibliografski predhodnik je Fran Levstik. Strip ima 59 strani in barvne ilustracije
zvočna kaseta:Zvočna kaseta Martin Krpan izdaje:
1991 v zbirki Cicibanov vrtiljak, pripovedovalec je Polde Bibič. Vsebuje eno zvočno kaseto v obsegu ca 49 min
1992, pripovedovalec je Boris Kralj. Vsebuje eno zvočno kaseto v obsegu ca 50 min
1997 v zbirki Cicibanov vrtiljak, pripovedovalec je Polde Bibič. Vsebuje eno zvočno kaseto
2001 v zbirki Veliki pripovedniki, pripovedovalec je Stane Sever. Vsebuje eno zvočno kaseto
2003 v zbirki Cicibanov vrtiljak, pripovedovalec je Polde Bibič. Vsebuje eno zvočno kaseto
zvočni CD:CD Martin Krpan izdaje
2001 v zbirki Veliki pripovedniki, pripovedovalec je Stane Sever. Vsebuje en CD v obsegu 41 min 2 sek
2006 (posneto leta 1992) v zbirki Čarobne pravljice, pripovedovalec je Boris Kralj. Vsebuje en CD
napisal jih je Fran Milčinski (psevdonim: Fridolin Žolna)
slikanica:Slikanica Butalci izdaje
1974 v zbirki Kurirčkova knjižnica. Ilustrator je Milan Bizovičar. Slikanica ima 44 strani in ilustracije
1997 v zbirki Škratki, naslov je Butalci in razbojnik Cefizelj. Ilustrator je Uroš Hrovat. Slikanica ima 17 strani in barvne ilustracije
2001 v zbirki Škratki, naslov je Butalci in razbojnik Cefizelj. Ilustrator je Uroš Hrovat. Slikanica ima 18 strani in barvne ilustracije
strip:Strip Butalci izdaje:
1995, avtor in ilustrator je Dušan Kastelic. Strip ima 40 strani in barvne ilustracije
zvočna kaseta:Zvočna kaseta Butalci izdaje:
1989. Vsebuje eno zvočno kaseto v obsegu ca 44 min
1990 v zbirki Vrtiljak. Vsebuje eno zvočno kaseto
1991 v zbirki Za uho in dušo, pripovedovalci so: Janez Hočevar, Polde Bibič, Jurij Souček. Vsebuje eno zvočno kaseto v obsegu ca 44 min
1992. Vsebuje eno zvočno kaseto
1993 v zbirki Najlepše pravljice. Vsebuje eno zvočno kaseto
1998, posneta leta 1964, pripovedovalec je Frane Milčinski, naslov pa je Ježek pripoveduje. Vsebuje eno zvočno kaseto. Vsebina kasete: Butalci: Butalski policaj in Cefizelj, Butalci sejejo sol ; O Butalcu v smreki in o mački, ki ni marala pipca; Kako sta se skušala Butalec in Tepanjčan; Gospod in hruška; Laž in njen ženin
2002, pripovedovalec je Frane Milčinski. Vsebuje eno zvočno kaseto v obsegu 44 min in 18 sek
radijska igra: izdaje
1971, Teden Jugoslovanske radijske igre
zvočni CD: izdaje
2002, pripovedovalec je Frane Milčinski. Vsebuje en CD v obsegu 44 min, 27 sek
leta 1980 v zbirki Velike slikanice, njen avtor je Kajetan Kovič. Slikanica ima 24 strani in ilustracije (3. natis).
leta 1987 v zbirki Cicibanov vrtiljak, njen avtor je Kajetan Kovič. Slikanica ima 28 strani in ilustracije (6. natis).
leta 1997 v zbirki Cicibanov vrtiljak in Velike slikanice, njen avtor je Kajetan Kovič. Slikanica ima 24 strani in barvne ilustracije (10. ponatis.)
leta 1998 v zbirki Velike slikanice, njen avtor je Kajetan Kovič. Slikanica ima 24 strani in barvne ilustracije (11. ponatis).
leta 2003 v zbirki Velike slikanice, njen avtor je Kajetan Kovič. Slikanica ima 24 strani in barvne ilustracije (13. ponatis).
leta 2005 v zbirki Velike slikanice, njen avtor je Kajetan Kovič. Slikanica ima 24 strani in ilustracije (12. ponatis).
leta 2006 (posebna miniaturna izdaja), njena avtor je Kajetan Kovič, slikanica ima 24 strani in ilustracije.
leta 2007 v zbirki Velike slikanice, njen avtor je Kajetan Kovič. Slikanica ima 24 strani in barvne ilustracije (15. ponatis).
zvočna kaseta: izdaje:Zvočna kaseta Maček Muri
leta 1984, naslov Maček Muri in muca Maca – zvočni posnetek, izvajalka Neca Falk. Vsebuje eno zvočno kaseto.
leta 1992, naslov Maček Muri in muca Maca-radijska igra za otroke, izvajalka Neca Falk. Vsebuje eno zvočno kaseto.
leta 1992, skladatelj je Jerko Novak, izvajalka pa Neca Falk. Naslov zvočne kasete je Maček Muri in muca Maca (zvočni posenetek) in vsebuje naslednje pesmi: Maček Muri ; Sprehod ; Jedilnik; Veselica ; Preštevanka ; Mačja knjiga ; Muca Maca ; Ure ; Maček falot; Nogometna tekma ; Gangster Čombe ; Uspavanka
leta 2000, naslov Maček Muri (zvočni posnetek), kaseta (38 min, 20 sek)
zvočni CD: izdaje:Zvočni CD Maček Muri
leta 1992, izvajalka je Neca Falk, naslov Mačje mesto, vsebuje en CD v obsegu 61 minut in 20 sekund. Vsebuje: Mačji sejem ter Maček Muri in muca Maca
leta 1998, izvajalka je Neca Falk, naslov:Maček Muri & muca Maca, vsebuje en CD v obsegu 36 minut in 18 sekund. Vsebina: Maček Muri ; Sprehod ; Jedilnik; Veselica ; Preštevanka ; Mačja knjiga ; Muca Maca ; Ure ; Maček falot; Nogometna tekma ; Gangster Čombe ; Uspavanka
leta 2000, pravljica Maček Muri, vsebuje en CD v obsegu 38 minut in 20 sekund
videokaseta: izdaje:
leta 1993, avtor Kajetan Kovič, režiser Slavko Hren. Naslov videokasete je Maček Muri in muca Maca, vsebuje eno videokaseto (VHS, PAL), barve in zvok, traja približno 37 minut
leta 2000, posneto leta 1984, avtor je Kajetan Kovič, skladatelj oz. aranžer je Jerko Novak, izvajalka Neca Falk, režiser pa Slavko Hren. Naslov videokasete je Maček Muri in muca Maca, vsebuje eno videokaseto (VHS, PAL), barve, zvok,
leta 2002, posneto 1984, avtor je Kajetan Kovič, režiser Slavko Hren in izvajalka Neca Falk. Naslov videokasete je Maček Muri in muca Maca, vsebuje eno videokaseto (VHS, PAL), barve in zvok
elektronski vir: izdaje:
leta 2001, Zbirka Multimedija (Mladinska knjiga), interaktivna slikanica po veliki uspešnici Kajetana Koviča in Jelke Reichman in z izvirno glasbo Jerka Novaka. Vsebuje en el. optični disk (CD-ROM), zvok in barve
leta 2005, naslov: Maček Muri, Zbirka Multimedija (Mladinska knjiga). Interaktivna slikanica po istoimenski slikanici Kajetana Koviča in Jelke Reichman in z izvirno glasbo Jerka Novaka: 17 zabavnih in poučnih iger in dejavnosti. Vsebuje en optični disk (CD-ROM), zvok in barve
leta 2005, naslov Maček Muri in muca Maca; Kajetan Kovič –pisec besedila za pesmi (uglasbene); Jure Longyka- pripovedovalec. Video DVD vsebuje en video DVD v obsegu 123 minut in 21 sekund, barve in zvok. Vsebina: Pesmi na koncertu: Ure ; Kočija ; Srpehod ; Jedilnik ; Maček Muri; Preštevanka ; Muca Maca ; Maček falot ; Nogometna tekma ; Maček Čombe; Uspavanka ; Mačje letališče ; Mačji banket ; Mačja podoknica ; Mačja bitka; Mačja ambulanta ; Mačja knjiga ; Mačja veselica; Uspavanka; Kako se vrtijo ure; Popotnika; Zlata ladja; Muca Maca, bis,; Maček Muri, (obseg: 86 minut, 26 sekund); Dokumentarni videofilm z naslovom "Ta maček je za otroke od 3. do 90. leta" / Tone Stojko (obseg: 37 minut, 35 sekund)
Slikanice za otroke so se pojavile v 17. stoletju, vendar so svoj razcvet doživele šele v 20. stoletju. Za začetnika velja omeniti Jana Amosa Komenskega. Njegovo delo Orbis Sensualium Pistus, objavljena leta 1658, je bila prva vzgojna knjiga v slikah. V Evropi pa za začetnika slikanic velja Friedrich Justin Bertuch, ki je leta 1792 izdal Slikanice za otroke. Bil je mnenja, da je slikanica obvezni del inventarja otroške sobe, tako kot postelja, igrače, … in da mora otrokovo najzgodnejše učenje potekati preko slik. Od leta 1991 so otrokom dostopne tudi že elektronske slikanice, ki pa so se pri nas uveljavile šele leta 1995. Namen elektronskih slikanic je omogočiti otroku multimedijsko sprejemanje besedila in navajanje na delo z računalnikom. Slovenska slikanica se je v naši kulturi pojavila po 2. svetovni vojni, svoj razcvet pa je doživela v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. 90. leta in po letu 2000 je obdobje velikih sprememb za slovensko slikanico. Izginilo je mnogo slikaniških zbirk in založb.
leporello ali harmonikasto zložljiva kartonska zapognjenka; po zunanji zgradbi je podobna prehodnji stopnji med igračo in pravo knjigo, saj je namenjena otrokom starim od 2. do 4. let, po vsebini je doživljajsko najpreprostejša. Tudi v leporellu se skriva več zahtevnostnih stopenj, glede na to, kaj tematizira:
leporello brez besedila; na celostranskih slikah so predsatvljene podobe posameznih domačih živali, živali iz gozda, kmetije, živalskega vrta
doživljajsko razsežnejši leporello s krajšim besedilom; opisuje vsakodnevne situacije, katere središče je otrok sam, npr. otrok se umiva, se oblači
leporello, ki uvaja otroka v svet prave besedne umetnosti; otrok se seznanja z ljudsko in umetno otroško poezijo, v njem so kratke otroške pesmice z živobarvnimi ilustracijami
slikanica s trpežnimi kartonastimi listi; namenjena je otrokom, starim okrog 3 leta, slikanica že ima obliko knjige, vendar ima liste, ki so iz debelega kartona, po vsebini je doživljajsko razsežnejša
slikanica s tankimi listi; z njo otrok dokončno stopi v območje literarne in likovne umetnosti, primerna je za otroke od 4. let naprej, po vsebini je doživljajsko zahtevna
Tipi slikanic
avtorska slikanica
avtorska slikanica brez besed; otroka izzivajo k samostojnemu in doživljajsko povsem individualnem branju zgodbe.
avtorska slikanica z besedilom; slikanice vsebujejo kratek tekst, pripovedujejo neko zgodbo in vsebujejo slike, brez katerih zgodba ne bi mogla samostojno zaživeti
tip slikanice, v kateri sta soavtorja stalni ustvarjalni team; poznamo 3 vrste nastajanja teamskih slikanic
soavtorja skupaj ustvarjata besedno in likovno podobo slikanice, izmenjujeta si ideje in sta si v oporo
likovni soavtor dobi že izoblikovano besedilo, likovno podobo pa ustvarja sam vendar v sodelovanju s piscem
likovni oblikovalec slikanice je stalni, toda ustvarjalno povsem samostojni ilustator besedil istega avtorja
tip slikanice, v kateri soavtorja nista stalni ustvarjalni team; oblikuje se na dva načina;
besedilo gre v nadaljni oblikovalni posopek likovnemu ustvarjalcu
likovni delež gre v nadaljni oblikovalni posopek k besednemu ustvarjalcu
Max Velthuijs: Žabec (Frog and pig, Frog and cudk, Frog is a hero, Frog in love...)
Igralna slikanica (igralna knjiga)
Lucy Cousins: Minka...(Count with Maisy; Maisy’s bedtime, Maisy Dresed Up...)
Eric Carle: Zelo lačna gosenica/The very hungry caterpillar
Umetniška slikanica (knjižno slikarstvo)
M. L. Stupica, M. Stupica
Otfried Preussler: Pravljica o samorogu – Gennadij Spirin
Primeri slikanic
Isto književno besedilo večkrat ilustrirano
S. Makarovič: Škrat Kuzma dobi nagrado – J. Reichman (1974), Tomaž Lavrič (1996)
S. Makarovič: Kosovirja na leteči žlici 1974 – Lucija Osterc; Matjaž Schmidt (1994)
F. Levstik: Martin Krpan
Ponatisi besedila s prvotnimi ilustracijami
K. Kovič: Maček Muri (1975) – J. Reichman
E. Peroci: Moj dežnik je lahko balon (1955) – M. Stupica
E. Peroci. Muca copatarica (1957) – A. G. Godec
Slikanice: odrasel avtor – otrok ilustrator
V. Pečjak: Drejček in trije Marsovčki (1961) -
L. Kovačič: Zgodba o levih in levčku (1983) –M. Schmidt
Kriteriji delitve slikanice
avtorstvo
besedilo
eksperimentalna slikanica
izvirnost
klasična ali aktivizirajoča – komunikacijska
književne zvrsti in vrste
knjižne oblike
mediji
naslovnik
tvorjenje
umetniškost
ustvarjalnost
zahtevnost
Definicija
Slikanica je vrsta mladinske knjige, v kateri se navadno dopolnjujeta besedilo in ilustracija. (M. Kobe, M. Avguštin, ES, 1997, 11, str. 133)
Slikanica je tekstovno-likovno enovito delo s področja mladinske književnosti.
S stališča naslovnika, slikanico definiramo kot knjigo namenjeno mladim bralcem v predbralnem in začetnem bralnem obdobju. Vendar po letu 1990 je slikanica postala tudi branje za odrasle bralce. (J. W. Burger-F. Prešern: Lenora, ilustr. Marija Lucija Stupica)
Zgodovina
Začetki ilustriranih knjig segajo v antiko, srednji vek (iluminacije, bestiariji, ABC knjige ...)
Začetki slikanice segajo v 17. in 18. st. in Orbis Pictus Sensualis slovaškega Jana Amosa Komenskega.
Začetki izvirne slovenske slikanice nastale po letu 1930
A. Černej – Edo Deržaj;
Ksenija Prunk – Ljudmila Prunk
Milko Bambič
1938 F. Bevk-Josip Pukl: Huda čarovnica Čirimbara
Izvirna slovenska slikanica doživi razcvet po 2. sv. vojni, ko je začela izhajati v posebnih knjižnih zbirkah in formatih, ki imajo značilnosti slikaniške knjižne izdaje:
1949 Cicibanova knjižnica
1950 Pionirska knjižnica (T. Seliškar-Rado Krošelj: Liščki)
953 Čebelica,
1958 Najdihojca, knjižnica za predšolsko mladino (miniaturna slikaniška zbirka – leporrelllo)
1962 Kurirčkova knjižnica,
1966 Biseri (1966 T. Seliškar-B. Kos: Mule in liščki)
Mladinsko časopisje so revije namenjene otrokom in mladini, ki izhajajo samostojno ali kot priloge v dnevnem ali tedenskem splošno informativnem časopisju. F. Ilešič je zapisal, da s tem terminom označujemo lahko tudi tiste revije, ki jih pišejo mladi (Prosveta). Revija pa je periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino (usmerjenost k določenim bralcem), kar pomeni, da izhajajo redno, navadno v enakih časovnih presledkih. Lahko izhaja enkrat letno, na pol leta, enkrat mesečno (Ciciban) ali enkrat tedensko (Pil plus).
Mladinsko časopisje - začetki
periodične publikacije za otroke in mladostnike do konca osnovne šole
1864 predhodnica Sprotuletna vijolica – rokopisni tednik s tiskanim naslovom (dijaki mariborskega učiteljišča) – pesmi in povesti
VedežVrtec
1848-1850 Vedež – prvi tiskani slovenski mladinski časopis, izšel je štirikrat, ur. Ivan Navratil. List je imel v času narodnega prebujanja pomembno narodno prebujevalno vlogo; v njem je sodelovalo nad 30 slovenski pesnikov.
1871-1944 je izhajala revija Vrtec (Vertec), ki je močno vplivala na razvoj slovenske mladinske književnosti. Po njej so se zgledovali številni dijaški listi, vendar z manj uspeha.
1887-1935 Angelček priloga Vrtca, leta 1895 postane samostojna priloga
1935 se z Lučko z neba združi v Luč (1935-1945)
Mladinsko časopisje – konec 19. st.
1888-1917 Krščanski detoljub je podpiral domače misjone, spodbujal k dobrodelnosti ter svaril pred napakami slabe vzgoje.
1888 Nebeški vrt
1888 Sloga
1888-1889 Vijolica
1891 Razvoj
1891-1892 Zabavnik
1892-1894 Vesna (Celje) – v njej so bili objavljeni leposlovni prispevki in v liberalnem duhu napisani politični sestavki.
1895-1921 Zora – sprva je bila glasilo slovenskega katoliškega dijaštva, po združitvi s hrvaško Lučjo se preimenuje v Zoro-Luč (1920/21) in postane glasilo Jugoslovanske katoliške dijaške lige.
Mladinsko časopisje - 20. st.
1900-1939 Zvonček – ur. E. Gangl, pisala ga je liberalno usmerjena mladina
1904-1914 Omladina – pisala ga je narodnoradikalna mladina
1901-1913, 1922-1939 Naš dom (Maribor) – je usmerjal mladino v duhu krščanskih mladinskih organizacij
1907-1914 Domače ognjišče – v njem so bili objavljeni sestavki o vzgoji
1908-1929 Mladost – v njem so širili ideje krščanskega socializma
1906-1907 Mladoslovenec – pisci tega časopisa so se zavzemali za izobrazbo kmetov
1908-1919, 1921-1923, 1924-1941 Mentor (izhaja še danes) – namenjen gimnazijski mladini, želel jih je usmerjati med šolanjem, s polemiko in politiko se ni ukvarjal
1912-1913 Preporod – pisala ga je ljubljanska skrivna srednješolska organizacija
1921-1925 Vidovdan – študentski časopis
1919-1941 Kmetski list
1924 Slovenska misel
1924-1928 Mladina
1928-1929 Svobodna mladina
1919-1938 Sokolič
1931-1939 Sokolska prosveta
1930-1938 Soko
Leta 1939 so se listi Sokolič, Sokolska prosveta in Soko združili in izhajali pod imenom Soko.
1921-1929 Orlič – izhajanje tega lista so prepovedali, zato je izhajal pod imenoma Vrabič in Cvet
1922 Prosveta – list goriške slovenske mladine
1923-1929 Naš čolnič – glasilo prosvetnega društva
1925-1926 Rast – glasilo krščanskosocialnega dijaštva
1919-1920 Mlada Jugoslavija – list za slovensko koroško mladino
1919 Danica, Maj (Trst)
1919-1920 Kres (Ljubljana)
1921-1923 Utrinki (Maribor)
1922-1923 Samouprava (Gornja Radgona)
1921-192 Orlovski odbornik
1922-1926 Orlovski voditelj
Mladinsko časopisje
1924-1927 Križ na gori – revija katoliške slovenske mladine
1924-1927 Stražni ognji – priloga revije Križ na gori
Literarni del revije vključuje: sodobno slovensko in ljudska tvornost ter prevedena in preizkušena besedila
Didaktični del revije vključuje naslednje rubrike: glasbeno, naravoslovno, spoznaj me (socialno učenje), likovno delavnico in rubriko za bogatenje besednega zaklada
Priloge: Od leta 1994 Cici vesela šola [6], do leta 2007 tiskana priloga za starše, od leta 2008 elektronska oblika prilpoge za starše [7]
Da bi otroke motivirali za prebiranje priloge, vsako leto ob koncu šolskega leta priredijo tekmovanje Cici veseli-šolski dan, pri katerem pa ni pomembna zmaga, ampak sodelovanje.
članek iz glasila PionirGea
PIONIR (GEA)
Revija Pionir je namenjena bralcem od 10. do 15. leta starosti in prvič izšla leta 1945.
Ime revije 1945 - 1990: Pionir (političem značaj do leta 1949, leposlovna revija do 1990)
PIONIRSKI LIST (PIL - PISANI LIST) Pionirski list je namenjen šolarjem od 9. do 12. leta. Mesečnik Pionirski list je prvič izšel leta 1948. Leta 1990 se je preimenoval v Pil - Pisani list, torej njegova tradicija in vpliv obstajata že 60 let. Obravnava različna področja: šport, kulturo, glasbo, literaturo, tehniko, biologijo, računalništvo, svetovanje mladim ... Vsebuje dve prilogi Veselo šolo in Pilovo knjižnico. Kasneje se je Pilu pridružil še tednik za najstnike (od 12. do 15. leta) Pil Plus.
Kekec
KURIRČEK (KEKEC)
Revija Kekec izhaja enkrat mesečno in je literarna revija za učence OŠ od 2. do 5. razreda. Prvič je izšla leta 1961 pod imenom Kurirček. S spremembo založbe je revija leta 1991 dobila novo ime Kekec. Nudi nam predstavitev pesnikov in pisateljev, v njej pa najdemo tudi razne zgodbice in razvedrilne križanke. Revija posveča prostor tudi jezikovni in književni vzgoji.
Cicido
CICIDO Cicido je začel izhajti leta 1998 in je namenjen predšolskim otrokom (2-6 let). V njem so vsebine, ki so bile prej v Cicibanu namenjene najmlajšim. Revija je zasnovana tako, da pri branju sodelujejo starši ali vzgojitelji.
Urednice leta 2008: Slavica Remškar, Irena Matko Lukan, Alenka Veler in zunanja urednica Barbara Hanuš
Maskota revije: Modrega medvedka/debeloglavčka. Je enake starosti kot so bralci revije in jim predstavlja različne teme.
Literarni del revije vključuje: sodobno slovensko in ljudska tvornost ter prevedena in preizkušena besedila
Didaktični del revije vključuje naslednje rubrike: glasbeno, naravoslovno, , likovno delavnico, naloge z nalepkami in rubriko za bogatenje besednega zaklada (Maimi, Ana in Kuku)
Priloge: Od leta 1994 Cici vesela šola [8], do leta 2007 tiskana priloga za starše, od leta 2008 elektronska oblika prilpoge za staršem [9]
Da bi otroke motivirali za prebiranje priloge, vsako leto ob koncu šolskega leta priredijo tekmovanje Cici veseli-šolski dan, pri katerem pa ni pomembna zmaga, ampak sodelovanje.
GALEB
Galeb je mladinska revije, ki kot mesečnik izhaja v Trstu in je dragoceno pomagalo OŠ s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem in Goriškem. Prvi urednik je bil I. Grbec, revija pa je začela izhajati leta 1954.
PASTIRČEK
Revija Pastirček izhaja kot mesečnik med šolskim letom v Gorici in je namenjena slovenskim otrokom v Italiji. Prvič je izšla leta 1946 pod naslovom Jaslice. Prvotno so v reviji objavljali vzgojne in nabožne spise, kasneje pa so več prostora posvečali literarnim prispevkom in kulturi nasploh. Vsebuje prilogo Album slovenskih ustvarjalcev.
Mladi rod
MLADI ROD
Mladi rod je revija za otroke avstrijsko koroških dvojezičnih šol, ki je prvič izšla leta 1952 v Celovcu. Takratni urednik revije je bil F. Aichholzer, ki je bil eden izmed slovensko koroških učiteljev. V prvih dveh desetletjih je revija izhajala kot pomožni učbenik. Še danes je pomembna za jezikovno socializacijo otrok in njihovo spoznavanje slovenske kulture, saj v njej objavljajo mladinski pisci in ilustratorji iz Koroške in Slovenije.
Otrok ob zaznavanju pesmi in slike doživlja čutna doživetja. Pesem ga pomirja, ustvarja različna razpoloženja, v njem zbuja čustvo ugodja. Prvo literarno doživetje je, ko otrok predmeta ne doživi več le z rokami, temveč tudi z očmi. Za otrokov literarni razvoj je izredno pomembna povezava med jezikovnimi in vizualnimi knjižnimi doživljanji. Slikanica mu predstavlja preprosto in uporabno igračo. Mehanična sredstva, kot so radio, televizija in kaseta, ne morejo nadomestiti žive jezikovne komunikacije, ki je za začetni literarni in glasbeni razvoj zelo pomembna. Stik s književnimi deli, ki posega v otrokov čustveni, čutni in spoznavni svet, je že tudi zgodnja oblika literarnega, informacijskega in razmišljajočega branja
OBDOBJE PRVEGA SAMOSTOJNEGA BRANJA
Otrok začne sam brati, vendar zgodbo še vedno intenzivneje doživljao ob poslušanju, kot če bere sam. Zato je branje odraslih še vedno pomembno za otrokov skladni razvoj. Otrok še vedno najraje sega po pravljicah, a je v tem obdobju dojemanje pravljic globje. Poleg fantazijskega sveta ga vse bolj zanima tudi življenje in dogajanje okrog njega. V njem se začenja proces socializacije, vrašča v družbo in kulturo, kateri pripada.
RAZVOJ BRANJA V POZNEM OTROŠTVU
Otrok želi svet okorg sebe spoznati in razumeti. Željo po spoznavanju okolja spremlja kritično razmišljanje. Bralna doživetja se vedno bolj diferencirajo v določene oblike glavnih vrst branja. Otork začne segati po poljudnoznanstveni literaturi, zanimajo ga tudi časopisi, revije. Privlačijo ga resnične zgodbe in razni opisi odkritij, iznajdb, zgodbe o strahovih, pustolovske in romantične zgodbe.
DIFERENCIACIJA BRANJA MLADOSTNIKOV
Bralni interesi in nagibi se oblikujejo pod vplivom osebnostnih značilnosti mladostnika in ga (kot bralca) usmerjajo k določenim temam in interesnim področjem. Mladostnik že bolje razume glavna gibala človeškega življenja, izoblikuje vrednoste, zanj je pomembno vse, kar je drugačno kot njegova okolica. Njegove želje segajo v prihodost, gradi nov, boljši in lastni svet. Knjige so mladostniku pogosto nadomestilo za nezanimivo realnost življenja. V junakih literarnih del išče močne osebnsti, posebej se zanima za čustva kot sta sovraštvo (boj) in ljubezen.
Arthur APLLEYARD
Teorija Arthurja Aplleyarda govori o petih stopnjah bralnega razvoja. Razvil je naslednjo tipologijo bralcev:
bralec kot igralec
predšolsko obdobje
otrok je poslušalec
fantastičen svet, ki posnema strahove, želje, realnost
otrok se uči povezovati na simbolni ravni
bralec kot junak
bralec v prvem ali drugem triletju
identifikacija z osrednjo osebo v zgodbi
bralec rad podoživlja pustolovščine književnega junaka
bralec kot mislec oz. razmišljujoči bralec
obdobje osnovne šole
mladi bralec išče globlji smisel življenja
razmišlja o prebranem
izoblikujejo se stalnice, vrednote, prepričanja, ideali ...
bralec kot interpret oz. interpretativni bralec
obdobje srednje šole
mladostnik zaznava vsebine in oblike, presoja literarnost, bere kritično
pregamtični bralec
obdobje odraslosti
odraslega zanimajo različna branja
išče resnico in uporabno znanje
Charlote BÜHLER (1893-1974)
Nemška razvojna psihologinja je literarni razvoj otroka razdelila na:
pravljično obdobje – od 4./5. do 8./9. leta
obdobje ljudskih, klasičnih in sodobnih pravljic
obdobje ljudskih (in avtorskih) pesmi
branje kot igra
realistično obdobje – od 9./10. do 12./13. leta
Robinzonovo obdobje, obdobje pustolovščin
glavni junak = izstopajoči posameznik = bralec kot heroj
MLADINSKA KNJIŽEVNOST V PREDŠOLSKEM OBDOBJU[uredi]
PRVO STAROSTNO OBDOBJE (od 1. do 3. leta)
Po Kurikulu za vrtce (1999) je za otroka v tem obdobju značilno, da še ne pozna simbolične funkcije besede. Predvsem doživlja le formo, vsebina pa je še nedostopna. Pri dveh letih otrok s pomočjo diferenciranih znakov poimenuje stvari. Otrok v tej fazi že ve, da si z okoljem,v akterem živi, nista kot celota in, da on sam ni center sveta. Ne glede na to pa je njegovo razumevanje sveta še vedno egocentrično. Otrok okrog tretjega leta obvlada jezik že toliko, da si je sposoben ob pripovedovanju predstavljati osebe, njihova dejanja in dogajalni čas. Starši tu že začnejo otrokom pripovedovat prve zgodbe ali pravljice. Vendar so le te bolj ali manj prilagojene starosti otroka in njegovemu mišljenju.Glasbena pravljica
V zgodnjem otroštvu so zelo primerne glasbene pravljice ali pravljice opremljene z verzi. Ker so kratke je njihov namen predvsem aktivno učenje in sodelovanje otroka v pravljici. Pri tem pa je pomembno, da pripovedovalec spodbudi otrokov interes tudi tako, da v pravljici poudari tiste elemente, ki jih otrok iz svojega raziskovalnega sveta najbolj pozna. Danes vemo, da imajo klasične pravljice v življenju otroka manjšo vlogo kot nekoč. Ne glede na to pa so pri otrocih še vedno izredno priljubljene.
Slikanica o vozilihSlikanica o živalihZa spodbujanje in estetsko doživljanje otroka so najbolj uporabne ravno s tem poimenovanjem slikanice, namreč tako bi lahko poimenovali vse knjige za mlade v prvem triletju. Poudarek je na slikovnem materialu ali pa na besedilu, ki pa ga je zelo malo. Največja zanimivost slikanice je v tem, da na prijazen način posreduje otroku leposlovno-likovno informacijo o svetu kulture v kateri živi. Slikanice delimo na poučno-leposlovne in igralne knjige. Namen slikanice je estetska vzgoja otroka; bogateti mora njegov doživljajski svet in večati mora njegovo literarno estetsko občutljivost. Njihov glavni cilj pa je spodbujanje in razvijanje pojmov besed, medsebojnih odnosov ter spoznavanje značilnosti »sveta«. Besedilo in slike so med seboj zelo povezane.
Poleg slikanic pa so zelo pomembne tudi pravljice. Otroci, ki so jim odrasli v prvi fazi veliko brali in se z njimi pogovarjali, imajo močnejšo podlago za nadaljnje uspešno branje in učenje. Otroci imajo bolj razvito sposobnost koncentracije in spomina. Zato so za to obdobje priporočljive naslednje dejavnosti, knjige in literarne zvrsti:
petje kratkih pesmic,
petje uspavank,
igranje bibank,
pogovor,
pripovedovanje pravljic, pesmic, zgodbic in ugank.
DRUGO STAROSTNO OBDOBJE (od 3. do 6. leta)
Kurikulum za vrtce (1999) navaja, da otrok v tem obdobju začne že sam prepoznavati likovno vsebino, slikanice (žival), s tem pa si tudi razvija spomin. Zato otrok začne prepoznavati stvari, o njih govoriti, jih razumeti in pravilno uporabljati knjigo in odnos do nje. Doživlja vsebino in jo tudi razume. Kajetan KovičPri tem pa imajo vlogo odrasli, da jim pripovedujejo zgodbe, pravljice, pravljice z verzi ipd. Skupaj jih tudi obnovijo. Otrok je v tem obdobju to zmožen narediti, saj že toliko obvlada jezik, da lahko predstavi literarne osebe in povzame najbolj zanimiva dogajanja v pravljici. Na koncu jih poveže v celoto. Ko odrasli berejo knjigo nastaja povezanost, ki krepi čustvene vezi med bralcem in poslušalcem. Otrok se tako počuti varnega in čas, ki ga odrasli vzamejo za branje knjige z njim, mu veliko pomenijo. Knjige v veliki merijo vplivajo na razvoj čustvenega sveta. Zgodbe in pravljice ga pomirjajo in mu pomagajo, da lažje sprejema pravila sveta v katerem živimo.
Znanje otroka se skozi predšolsko obdobje vseskozi nadgrajuje, zato je v tem triletju pomembno, da imajo na razpolago strokovni in tudi leposlovni tip otroške literature. Otroci imajo v tej fazi prvič večji stik z več vsebine oziroma besedila. Torej knjige vsebujejo več besedila kot v prvi fazi in imajo namen, da otroci spoznajo zgodbo, da izvejo o čem zgodba govori in kako se konča.
S pomočjo raziskave v vrtcu* sva izvedeli, katere knjige so sedaj za ti dve obdobji najbolj priljubljene.
V prvem starostnem obdobju otrok najraje prelista oziroma pregleduje naslednje knjige (izbrali sva prve tri):
Velika knjiga o vozilih,
Velika knjiga o živalih,
knjige o Pikiju.
V drugem starostnem obdobju pa otrok najraje pregleduje oziroma že prebira naslednje knjige avtorjev:
Branje mora biti učencu zabavno. Pomembno je, da besedilo vsebuje številne slike in velike črke. :
Maček Muri
Kajetan Kovič: Maček Muri, 1975 (prikazano dogajanje v čisto pravem Mačjem mestu. V zgodbi najdemo številne pesmi in ilustracije. Slikanica Maček Muri je najbolj znana slovenska slikanica.)
France Bevk: Peter Klepec, 1978 (berljiva literarna pripovedka za otroke o literarnem liku z nadnaravno močjo)
Branka Jurca: Anča pomaranča, 1983 (številne kratke in poučne zgodbe, v katerih se glavna junakinja sooča z izzivi)
2. RAZRED:
Učencem ponudimo daljše zgodbe, ki jih najprej sami preberemo, nato pa skupaj beremo posamezna poglavja. Začnejo se pojavljati različni bralni interesi, zato je pomembno, da otrokom ponudimo raznovrstno literaturo.
Oton Župančič: Ciciban, 1915 (zbirka pesmi, ki predstavljajo otrokov doživljajski svet, igro in prijateljstvo)
Ela Peroci: Muca Copatarica , 1957 (kratka sodobna pravljica, ki opisuje doživljajski svet otroka in njegovo igro)
Učenci znajo že brati, zato jim lahko ponujamo daljša besedila in knjige v nadaljevanjih. Učenca je potrebno spodbujati k branju poljudnoznanstvenih knjig, kjer bo spontano in postopno prešel k branju. Mlade bralce navajamo na knjižno in književno kulturo v ožjem in širšem pomenu.
Ela Peroci: Moj dežnik je lahko balon, 1955 (tipična kratka sodobna pravljica z otroškim svetom v ospredju in odraslim v ozadju)
Bina Štampe Žmavc: Popravljalnica igrač , 1994 (besedilo je kratka sodobna pravljica, kjer so glavne osebe otroci iz vsakdanjega mestnega življenja)
DRUGO TRILETJE
4. RAZRED:
Pomembno je, da z otrokom beremo skupaj in obnavljamo prebrano. Otroka zanimajo tako trivialna in elitna (vsebinsko prazno delo), kot kanonizirana dela. Zanimajo jih stripi, revije in časopisi z zabavno vsebino.
Vid Pečjak: Drejček in trije Marsovčki , 1961 (leposlovna znanstvenofantastična zgodba, kjer junak v svetu domišljije, išče odgovore na vprašanja, ki jih v resničnem svetu ne najde)
Miroslav Košuta: Na Krasu je krasno, 1988 (zbirka pesmi, ki jo otrok sprejema, kot čustveno, domišljijsko in estetsko igro in, ki otroka vpeljuje v umetnostna besedila)
5. RAZRED:
Učencem postanejo zanimiva dela z duhovito in humorno vsebino. Zmanjšuje se zanimanje za ilustracije, povečuje pa se zanimanje za zgodbo, pustolovčino.
ljudske pravljice: Slovenske ljudske pravljice (zbirka najbolj znanih slovenskih ljudskih pravljic, kjer imajo liki tipične slovenske značilnosti)
Leopold Suhodolčan: Na večerji s krokodilom, 1976 (mladinska detektivska povest, ki od mladega bralca zahteva logično sklepanje, odkrivanje in opazovanje)
Roald Dahl: Matilda , 1988 (glavna junakinja, ki je kljub problemom sposobna premagati zlo in hudobijo ter vzpostaviti srečen razplet dogodkov)
6. RAZRED:
Knjige postanejo za učence vir informacij. Zanimajo jih atlasi, enciklopedije in slovarji. Pogosto se ponavlja shema odhoda od doma, pustolovščine in nato srečne vrnitve domov. Knjige so velikokrat dvodimenzionalne, kar pomeni, da se prepletata doživljajski in domišljijski svet. Učenci pa radi prebirajo tudi mladostniške revije (Pil, Smrklja, Cool). Zanimajo jih tudi miti (Kralj Matjaž, Lepa Vida, Pegam in Lambergar) in legende (Ajdovska deklica, Ladja duhov, Leteči Holandec).
Lewis Carroll:Aličine dogodivščine v Čudežni deželi , 1865 (fantastična pripoved, ki bogati jezikovne in intelektialne sposobnosti bralca)
Erich Kastner: Leteča učilnica , 1933 (realističen roman, ki pritegne bralca s temami, kot so odraščanje, mladostništvo, šola...)
Tone Seliškar: Bratovščina Sinjega galeba , 1936 (pisatelj z glavnim likom in njegovimi vrstniki izraža pomen iskanja samopodobe, kar krepi mladostnikovo pripadnost skupini)
TRETJE TRILETJE
Hotel sem prijeti sonce
7. RAZRED:
Zanimanje za branje močno upade. Opazijo pa se tudi velike razlike pri bralnih interesih med spoloma. Večina dečkov rada bere znanstvenofantastične zgodbe, stripe in detektivke, deklice pa pogosto knjige z ljubezensko tematiko in revije o modi, zvezdnikih ter slavnih osebah. Oboji, tako dečki kot deklice pa se navdušujejo nad zgodovinskimi romani in zgodbah o junakih in junakinjah.
Prežihov Voranc: Solzice , 1949 (v knjigi je zbranih 11 avtorjevih zgodb iz otroštva, kjer opisuje revščino v kateri je živel, mater in šolo, kot negativno institucijo.)
Tone Partljič: Hotel sem prijeti sonce, 1981 (zbirka črtic, ki pripovedujejo o pisateljevem otroštvu)
Tone Pavček: Majnice – Fulaste pesmi, 1996 (pesniška zbirka, kjer prevladuje tema ljubezni. Pesmi so napisane v jeziku mladih-slengu, kar knjigo še približa mlademu bralcu)
8. RAZRED:
To je obdobje uporništva, ko mladostniki v literaturi iščejo resnico. Nekateri berejo knjige za odrasle, izredno pomembna pa postane tudi naslovna stran knjige, ki nikakor ne sme izgledati otroško, ker to ne pritegne mladostnika v tem obdobju. Zanimajo jih problemske teme, kot so odraščanje, spolnost, nasilje, mamila, ...
Branka Jurca: Ko zorijo jagode , 1974 (glavna junakinja povesti je petnajstletna Jagoda, ki odkriva čare in bridkosti odraščanja ter ljubezni)
Zlata Filipović: Zlatin dnevnik , 1994 (pisateljica v knjigi predstavi krutosti vojne in ukradeno otroštvo glavne junakinje)
Desa Muck: Lažniva Suzi , 1997 (pripoveduje o mladostnici, ki se prepiše na novo šolo in, kjer zaradi želje po sprejetosti med sošolci, zabrede v kopico laži iz katerih ne najde izhoda)
Mali princ
9. RAZRED:
Učenca manj zanimajo domišljijske zgodbe, bolj pa realno življenje: rasizem, revščina, spolne zlorabe, aids, samomor … Naštete tematike privlačijo mladostnike, ker niso olepšane in, ker se dogajajo v vsakodnevnem življenju. Radi pa prebirajo tudi dela klasične književnosti.
Wiliam Shakespeare: Romeo in Julija , 1593 (delo, ki sloni na večni ljubezni, ki je močnejša od sovraštva)
Antoine de Saint-Exupery: Mali princ, 1943 (čeprav pogosto mislimo, da je to knjiga za otroke, vsebuje veliko globokih misli o življenju in ljubezni)
Bogdan Novak: Ninina pesnika dva , 1995 (roman, ki govori o ljubezni in prijateljstvu)
LITERATURA
Blažić, M. (2000). Skrivni bralni zakladi. Ljubljana: Založba Rokus.
Pionirska knjižnica v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1948. Ustanovilo jo je Poverjeništvo za kulturo in umetnost v Ljubljani pod imenom Mestna pionirska knjižnica. Na začetku delovanja je delovala kot oddelek Šentjakobske knjižnice, nato pa se je leta 1954 osamosvojila in delovala pod imenom Pionirska knjižnica. Leta 1977 je Pionirska knjižnica imela že 47.448 enot gradiva in 4.334 članov, ki so si izposodili 148.605 enot gradiva.
Konec leta 1981 je bila z združitvijo Pionirske, Mestne in Delavske knjižnice, vse tri so delovale na območju občine Ljubljana Center, ustanovljena Knjižnica Otona Župančiča.
Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo[uredi]
Pionirska - center za mladinsko književnost in knjižničarstvo[uredi]
Danes deluje v okviru Knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani oddelek Pionirska - center za mladinsko književnost in knjižničarstvo. To je sodoben strokovni oddelek, ki zbira, obdeluje in posreduje knjižnično gradivo ter informacije s področij mladinske književnosti in mladinskega knjižničarstva. Od leta 1977 je Pionirska soizdajatelj revije Otrok in knjiga. Tu je tudi sedež slovenske sekcije IBBY.
Organizira in pripravlja strokovne srede. To so redna mesečna strokovna srečanja za slovenske mladinske in šolske knjižničarje.
Izdeluje letne pregledne in priporočilne sezname mladinskih knjig po temah, zvrsteh in žanrih.
Pripravlja praznovanja 2. aprila, mednarodnega dneva knjig za otroke
Organizira in vodi nagrade moja najljubša knjiga
Dokumentira članke s področja mladinske književnosti in knjižničarstva in ureja interne kataloge
Izdeluje najrazličnejše bibliografije in bio-bibliografije
Promovira mladinsko književnost in branje s projekti, ki vključujejo otroke iz Slovenije in zamejstva (na primer Slovenski knjižni kviz).
Izvaja predavanja in predstavitve.
Organizira občasnih strokovnih srečanj, ki so posvečena določeni aktualni strokovni problematiki.
Sodeluje z drugimi ustanovami, predvsem pri nacionalnih projektih, ki so povezani z branjem, pismenostjo, mladinsko književnostjo in knjižničarstvom (na primer Društvo Bralna značka Slovenije - ZPMS, Andragoški center Slovenije …).
Sodeluje v strokovnih žirijah za ugledne slovenske literarne nagrade s področja mladinske književnosti.
Sodeluje v uredništvih mladinskih in strokovnih revij.
Domača in tuja strokovna literatura (okoli 2.935 izvodov monografij, 32 tekočih naslovov ter 71 starih naslovov periodike) s področja mladinske književnosti in knjižničarstva
Arhivska zbirka mladinskih knjig v slovenskem jeziku, (izvirne slovenske mladinske knjige in prevodi), ki obsega 10.391 knjig leposlovja in 2.330 poučnih knjig
Arhivska zbirka slovenske mladinske periodike (57 naslovov), ki zajema časovno obdobje od konca 19. stoletja pa do današnjih dni
Arhivska zbirka slovenskih mladinskih knjig, prevedenih v tuje jezike (728 knjig)
Obsežna zbirka najboljših slikanic v najrazličnejših tujih jezikih, v kateri so zastopani najvidnejši in najbolj uveljavljeni tuji ilustratorji in besedni umetniki (1.670 knjig)
Zbirka "kiča", v kateri so zastopani najbolj izraziti primeri neprimernih priredb (likovnih in literarnih) znanih literarnih tekstov (1.000 knjig)
IBBY (International Board on Books for Young People) – Mednarodna zveza za mladinsko književnost[uredi]
Mednarodna zveza za mladinsko književnost je bila ustanovljena leta 1953 v Zürichu. Pobudnica za ustanovitev je bila pisateljica in novinarka Jella Lepman. IBBY povezuje ljudi iz celega sveta, ki si prizadevajo vzbuditi zanimanje in veselje do knjig pri mladih.
IBBY povezuje preko 60 nacionalnih sekcij na globalni ravni. Dodatne informacije najdete na spletni strani organizacije IBBY.
Slovenska sekcija IBBY je bila ustanovljena leta 1992. Od takrat se je povezala s številnimi domačimi in tujimi organizacijami. Člani slovenske sekcije za IBBY so:
Pionirska - center za mladinsko književnost in knjižničarstvo v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani;
Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS;
Društvo slovenskih pisateljev; Društvo slovenskih prevajalcev; Zveza bibliotekarskih društev Slovenije; Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov – ilustratorska sekcija
Mariborska knjižnica;
Narodna in univerzitetna knjižnica
Otrok in knjiga – revija za vprašanja mladinske književnosti, književne vzgoje in s knjigo povezanih medijev
Založbe: Aristej; DZS; Franc-Franc; Miš; Mladinska knjiga in Knjigarna Konzorcij; Prešernova Družba; Rokus
PREVODI SLOVENSKE MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI V TUJE JEZIKE[uredi]
Slovenskipisatelj, Andrej Blatnik * 1963 meni, da slovenska književnost s svojimi prevodi deli grenkosmešno usodo vseh majhnih jezikov in književnosti, saj se Slovenci malokrat pojavljamo v odmevnih literarnih revijah in nimamo prevodnih objav pri velikih založbah oz. redke zasledimo v manjših in za eksotične književnosti specializiranih. Slovenska književnost je bogata, a je žal njeno uveljavljanje v tujini pogosto prepuščeno posameznikom ali kar samim avtorjem. Manjše število prevodov slovenske literature v tuje jezike vodi v manjšo prepoznavnost. Eden izmed vzrokov je zagotovo pomanjkanje prevajalcev in posledično prevodov.
Vsak prevod se vsaj kot besedilo razlikuje od izvirnika. Priredba ima v mladinski književnosti močnejši pomen, saj gre za zavestno prirejanje, poenostavljanje, krajšanje, pačenje. Prevajalec bi moral prav tako kot avtor in založnik poznati estetska, vzgojna in jezikovna merila, upoštevajoč določeno starost, ki ji je besedilo namenjeno. Slovenskiprevajalec Vasja Cerar * 1959 † 2006 meni, da ni otročje prevajati za otroke in mladostnike, ki so zahtevna publika. Ob občutljivi notranji zgradbi literarnega dela, ta populacija pričakuje prijetno branje za lahko noč ali pa zanimivo pustolovščino z mladimi protagonisti, s katerimi se mladi in neizkušeni bralec lahko poenoti. Prav tako ne smemo zanemariti humor, ki ima v besedilih za mladino posebej pomembno vlogo. Poleg šal, nagajivosti in smešnih situacij imata pomembno vlogo tudi skrita ironija ter sarkazem pripovedovalca, ki ga otroci začutijo.
Vizija prevodov slovenske mladinske literature v tuje jezike je obetajoča. Vsekakor je spodbudno, da se je Slovenija s svojo tradicionalno književnostjo za otroke in mladino prvič predstavila na Evropskem sejmu otroške in mladinske književnosti v Saarbrücknu 2008. Na slovenski stojnici je bil na ogled poleg sodobnega mladinskega leposlovja tudi reprezentativni del arhiva prevedenih del slovenske mladinske književnosti skozi desetletja, ki je last nekdanje Pionirske knjižnice. Trideset knjig je pričalo, da se je slovensko leposlovje za otroke in mladino v tuje jezike prevajalo že dolga desetletja pred samostojno Slovenijo1991. Pionirska knjižnica je od svoje ustanovitve 1948 dalje zbirala vse prevode slovenske otroške in mladinske literature v tuje jezike.
Vloga države in Ministrstva za kulturo razvija sistem podpore knjigi, ki upošteva vse dejavnike znotraj verige knjige, od avtorjev, založnikov, knjigotržcev, knjižnic, bralne kulture do bralcev. Podpora se nanaša tudi na prevode slovenskih avtorjev v tuje jezike.
SLOVENSKI AVTORJI in prevodi njihovih del v tuje jezike[uredi]
Blatnik, A. (1995). Kako pomagati slovenski književnosti v tuje jezike, V: Stanovnik, M. (ur.), Prevajanje slovenske književnosti. Prevajanje za kino in RTV: 19. prevajalski zbornik, Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, str. 5-8.
Detela, L. (1995). O spremembah izvirne literature v tujejezičnih prevodih, V: Stanovnik, M. (ur.), Prevajanje slovenske književnosti. Prevajanje za kino in RTV: 19. prevajalski zbornik, Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, str. 14-16.
Cerar, V. (1998). Kako otročje je prevajati za otroke. V: Cerar, V. (ur.), Prevajanje otroške in mladinske književnosti: 22. prevajalski zbornik, Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, str. 5-9.
Gradišnik, J. (1998). Nekaj prevajalskih izkušenj in spoznanj, V: Cerar, V. (ur.),Prevajanje otroške in mladinske književnosti: 22. prevajalski zbornik, Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, str. 10-13.
Otrok je domišljijsko vznemirjen zaradi neopredeljenosti pravljic (nekoč, nekje), daljne dežele, čudeži, ipd.
Razvoj in bogatenje čustvenega sveta.
Knjige otroka čustveno vznemirijo, srečen konec ga čustveno pomiri.
Razvoj in bogatenje doživljajskega, izkustvenega sveta.
Knjige bogatijo otrokov izkustveni in doživljajski svet. Prek knjig otrok spoznava nedoživet svet.
Razvijanje intelektualnih sposobnosti otrok in spodbujanje radovednosti.
Spoznava nove situacije, osebe, kraje. Otrok sklepa o poteku dogajanju zgodbe, razrešuje logične probleme-uganke; spoznava sosledje dogodkov.(vzrok-posledica.
Razvijanje občutka za moralne vrednote.
Dobro je poplačano, slabo je kaznovano. Pravljice otrokom vlivajo vero in upanje (perspektivizem, optimizem), da je treba biti pameten, pošten in dober človek, in da karkoli hudega se zgodi, se vedno dobro izteče (srečen konec).
Bogatenje otrokovega besednega zaklada.
Spodbujanje otrokovih receptivnih in ekspresivnih jezikovnih spretnosti: poslušanje, branje, govorjenje in pisanje.
Razvijanje koncentracije in spomina.
Otrok se uči poslušati (sprejemati) besedila, osredotoča se na zgodbo, junake, dogajanje.
Socializacija otroka.
Knjige socializirajo otroke; nudijo mu istovetenje z junakom in razvijajo pozitivno samopodobo (glavni junaki so tipi: pošteni, pogumni in dobri).
Zaradi slikovitosti ilustracij ter besedila knjige razvijajo imaginacijo. Otrok si slikovito predstavlja junake, pokrajine, dogodke, kraje, čas, idr. elemente zgodbe.
Razvijanje ustvarjalnih sposobnosti otrok.
Bogatenje besednega zaklada, miselne prožnosti, izvirnosti in ubesedovanja.
Predšolsko obdobje 4-6 let Razvoj ustvarjalnih sposobnosti
fluentnost: besed, idej, asociacij in izražanja,
fleksibilnosti: adaptivne in spontane,
originalnosti in
elaboracije - ubesedovanja.
I. ustvarjalna kriza 6-7 let (prehod iz predšolskega v šolsko obdobje)
Od 1. do 3. r. osnovne šole 7-10 let Oživljanje ustvarjalnih sposobnosti
fluentnost: besed, idej, asociacij in izražanja,
fleksibilnosti: adaptivne in spontane,
originalnosti in
elaboracije - ubesedovanja.
II. ustvarjalna kriza (ustvarjalna kriza 11-12 let, prehod od 4.-5. r. OŠ)
Od 5. do 8. r. osnovne šole 12-15 let Naraščanje fluentnosti idej in originalnosti.
III. ustvarjalna kriza 14-15 let (prehod iz osnovne v srednjo šolo)
Od 1. do 4. letnika srednje šole 15-18 let Razvoj in višek ustvarjalnih sposobnosti
Višek ustvarjalnih sposobnosti ok. 17. leta (potrebno je upoštevati individualne razlike).
Kurikulum - Primeri (jezikovnih) dejavnosti otrok od 1. do 3. leta
posluša svoji starosti primerne pravljice, zgodbe, uganke, pesmi;
posluša pripovedi o dogodkih;
sodeluje v igricah s prsti, v akcijskih igricah (npr. biba leze, biba gre), bibarijah, prstnih igrah, preprostih skupinskih in individualnih plesih, rajalnih igrah;
igra se jezikovne igre;
seznanja se s knjigami, in sicer tako z leposlovnimi kot tudi s priročniki;
posluša preproste zgodbe in se z odraslimi pogovarja o predmetih na slikah in v okolju;
pripoveduje in prepeva uganke, izštevanke, rime, kratke pesmi in zgodbe, v katerih se deli besedila ponavljajo in ki si jih izmisli sam ali pa jih ponavlja;
s pomočjo knjig in drugih oblik tiska, ki so mu ves čas na voljo, da se z njimi igra in jih 'bere', spoznava vlogo simbolov in pisnega jezika;
doživlja ritem besed, glasbe in pesmi.
Kurikulum - Primeri (jezikovnih) dejavnosti otrok od 3. do 6. leta
posluša pravljice, zgodbe, uganke, pesmi;
doživlja vsebine prek različnih medijev (avdio in video),
obišče gledališko predstavo (igrano in lutkovno),
obišče filmsko predstavo, gleda risanke,
obiskuje splošno knjižnico;
izvaja dejavnosti, v katerih po svojih željah v simbolni igri in igri vlog posnema in igra osebe, živali, predmete;
samostojno pripoveduje zgodbe, jih obnavlja in si izmišljuje svoje;
samostojno ustvarja knjigo, strip;
sodeluje v različnih družabnih in didaktičnih igrah, ki spodbujajo bogatenje besednega zaklada, obnavljanje in izmišljanje zgodb (npr. čarobne karte);
ob poslušanju in lastnem pripovedovanju doživlja ritem besed, glasbe in pesmi;
Primeri dramskih dejavnosti otrok od 1. do 3. leta
igra se in posnema živali, ljudi;
igra se preproste gibalne, ritmične, govorne igre;
sodeluje v igri z otroki in vzgojiteljem;
uporablja predmete tako, da predstavljajo druge predmete;
animira igrače, lutke in predmete;
v igri uporablja enostavne rekvizite, scenske prvine in prvine kostuma;
sodeluje pri nastopih in praznovanjih;
prisostvuje pri preprosti lutkovni predstavi v vrtcu
Primeri dramskih dejavnosti otrok od 3. do 6. leta
igra se, vživlja in posnema živali, osebe, odnose med njimi z uporabo glasu, telesa, prostora, lutke, predmeta, kostuma, maske;
z gesto, zvokom, besedo opiše objekt, situacijo, okolje;
uporablja predmete, da predstavljajo druge predmete;
zamišlja si in izvaja animacijo z raznimi vrstami lutk in predmeti;
sodeluje v igri z drugimi;
sodeluje v igri, ki ima več prizorišč;
'bere' risbo, fotografijo in ustvarja zgodbo;
izmisli si zgodbo, pesem, ki jo z otroki igrajo;
izraža se in opazuje besedni govor (monolog, dialog, zbor),
govorico telesa (gibanje, gesta, izraz obraza),
govorico dogajanja v prostoru (oseb, usmerjena proti ali stan od druge osebe, predmeta),
govorico časovnega dogajanja (dinamika dejanskega dogajanja v igri ali prizoru in organizacija časa, v katerem se dogaja pripoved, npr. teden ali leto – v omejeni as predstave);
gleda predstavo, uporablja in razlikuje gledališka sredstva (scenska prvina, scenski predmet, kostum, razsvetljava, zvok, maska, lutka);
doživlja, izvaja, zamišlja si različne napetosti v dramskem dogajanju;
zamišlja si in režira dogajanje v prizoru, v celoti predstave.
Blažić, M. (2000). Skrivni bralni zakladi. Ljubljana: Založba Rokus.
Carpenter, Humphrey and Prichard, Mari (1995). The Oxford companion to children's literature. Oxford [etc.] : Oxford University Press.
Grafenauer, N. (1987). Igra v pesništvu za otroke. Otrok in knjiga. Maribor: Založba Obzorja, št. 2, 30—35.
Hazard, P. (1974). Knjige, otroci in odrasli ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga (Otrok in knjiga, 3).
Jamnik, T. (1994). Knjižna vzgoja. Ljubljana.
Jamnik, T. (1994). Knjižna vzgoja. Ljubljana: ZRSŠŠ. (O knjižni vzgoji, tematska razvrstitev besedil.).
Kobe, M. (1987). Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska književnost.
Kobe, M. (1999, 2000). Sodobna pravljica. Otrok in knjiga, št. 47, 5—11, št. 48, 5—12, št. 49, 5—12.
Kordigel, M., Jamnik, T. (1999). Književna vzgoja v vrtcu. Ljubljana: DZS.
Kunić, I. (1990). Kultura dječjeg govornog i scenskog stvaralaštva. Zagreb: Školska knjiga.
Kurikulum za vrtce (1999). Pogl. Jezik. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo, Urad za šolstvo, 15—19.
Medved Udovič, V. (2000). Gledališke/dramske dejavnosti v osnovni šoli. V: Igra videza. Ljubljana: Rokus. 49—61.
Otrok in knjiga. Revija za vprašanja mladinske književnosti, knjižne vzgoje in s knjigo povezanih medijev. Maribor (1972 -): izbor člankov.
Otrok v vrtcu. Priročnik h Kurikulu za vrtce. Ljubljana 2001.
Plut Pregelj, L. (1990). Učenje ob poslušanju. Ljubljana: DZS.
Saksida, I. (1994). Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko. Maribor: Založba Obzorja.
Saksida, I. (1999). Bogastvo poetik in podob. Otrok in knjiga, št. 47, 12—24.
Šircelj, M., Kobe, M., Gerlovič, A. (1972). Ura pravljic. Ljubljana.
Učni načrt za slovenščino (delo v 1. razredu devetletne osnovne šole) (1998). Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo, Urad za šolstvo.
Vogelnik, M. (1990). Ura je ena, medved še spi. Slovenske ljudske naštevanke, odštevanke in izštevanke, igre in poigranke, nagajivke in posmehulje. Ljubljana: Mladinska knjiga.
.jpg)
