Dokončnost in pravnomočnost v upravnih zadevah

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Na začetek

Opredelitev pojma[uredi]

Upravni akt (odločba ali sklep), ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončen. S tem je postopek končan in stranka lahko prične črpati pravico oziroma je dolžna izvesti dejanje, ki ji je bilo z odločbo naloženo.

Upravni akt, kjer je stranka uporabila že vsa pravna sredstva in jih izčrpala, tako da se odločba ne more več izpodbijati v sporu pred sodiščem, pa je pravnomočen.

Namen institutov dokončnosti in pravnomočnosti[uredi]

Upravni postopek se konča z izdajo odločbe. To pomeni, da je o pravici, obveznosti ali koristi stranke v konkretni zadevi bilo odločeno in ni več razlogov za nadaljevanje postopka. Stranki, ki je z odločbo pridobila določene pravice, je z institutoma dokončnosti in pravnomočnosti zagotovljena pravna varnost. Ta zahteva nespremenljivost pravnega razmerja, ki izhaja iz odločbe in izključuje možnost za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe. Pravnomočnost v interesu pravnega reda ter ekonomske in socialne varnosti posameznika izključi negotovost glede pravno urejenih razmerij, prepreči ponavljanje postopka ter ponovno odločanje v isti zadevi, v kateri gre za isto stvar in za isto osebo, ne glede na to, ali je bila z odločbo zadeva pravilno rešena. Pravni učinek pravnomočnosti je v tem, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z novo odločbo, s katero bi se nadomestila prejšnja odločba. Dokončnost odločbe ima enak učinek kot pravnomočnost, a s to razliko, da dokončnost ni ovira za izpodbijanje odločbe v upravnem sporu. Institut pravnomočnosti je zaradi svoje pomembnosti, v slovenski pravni ureditvi opredeljen tudi v Ustavi Republike Slovenije, 158 člen (poleg Zakon o splošnem upravnem postopku).

Nastop dokončnosti in pravomočnosti[uredi]

Dokončnost nastopi z dnevom vročitve odločbe, če pritožba na odločbo ni bila dovoljena. Če je pritožba bila dovoljena, nastopi dokončnost s potekom pritožbenega roka. Dokončnost izključuje možnost, da bi lahko stranka spet postavila isti zahtevek in bi upravni organ o isti zadevi moral ponovno odločati.

Odločba je pravnomočna, ko poteče rok za pritožbo in pritožba ni bila vložena (bodisi da gre za pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, drugostopenjsko odločbo ali tožbo na sodišče) ali ko sodišče na drugi stopnji pritožbo zavrže ali zavrne ali meritorno odloči. Odločba je lahko formalno pravnomočna (izčrpana so vsa pravno formalna sredstva) ali materialno pravnomočna (gre za vsebinsko nespremenljivost odločbe). Formalna pravnomočnost upravnega akta je lastnost, zaradi katere stranka akta ne more izpodbijati po sodni poti, niti ne s pritožbo ali drugim rednim pravnim sredstvom. Formalna pravnomočnost tako nastopi ob dveh hkratnih pogojih, da zoper akt ni dovoljena pritožba, niti ni možen upravni spor. Materialna pravnomočnost nastopi prav tako ob dveh pogojih; akt mora biti formalno pravnomočen in z njim mora stranka pridobiti določeno pravico oziroma pravno korist ali je na podlagi tega bila stranki naložena kakšna obveznost (pozitivna odločba).

Izvršljivost odločbe[uredi]

Izvršljivost je lastnost odločbe, ki zavezuje tistega, na katerega se nanaša, k izpolnitvi naložene obveznosti in ki hkrati dovoljuje, da se uporabi prisilno sredstvo zaradi izsiljenja izpolnitve, če zavezanec prostovoljno ne bi izpolnil naložene obveznosti. Izvšljive postanejo tiste odločbe, ki vsebujejo obveznost, ki jo je treba izpolniti. Z vidika pravne varnosti je najbolje, da se z izvršitvijo odločbe počaka do njene pravnomočnosti. Tako se izogne možnosti, da se izvede nepopravljivo dejanje nezakonite odločbe. V praksi se največkrat izvršljivost povezuje z nastopom dokončnosti, čeprav bi izvršljivost lahko nastopila tudi pred dokončnostjo ali pred pravnomočnostjo.

Literatura[uredi]

- Androjna, Vilko, Kerševan, Erik. Upravno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana 2006.

- Grafenauer, Božo, Cijan, Rafael. Gradivo za pripravo na strokovni izpit iz upravnega postopka. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor 2005.

- Jerovšek, Tone, Kovač, Polonca. Upravni postopek in uparvni spor. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2010.

Viri[uredi]