Golo mesto

Golo mesto je zbirka kratkih zgodb avtorja Dušana Merca. Izšla je v Ljubljani,leta 2003, v Knjižni zbirki Beletrina. Spremno besedo je napisala Petra Vidali. (COBISS)

O avtorju

Dušan Merc, rojen 8. avgusta 1952 v Ljubljana, diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Kot srednješolski učitelj slovenščine je služboval na policijski šoli v Tacnu, zadnjih dvajset let pa je ravnatelj ljubljanske Osnovne šole Prule. Kot pisatelj je nase prvič opozoril leta 1993 z zmago na natečaju časopisa Dnevnik za najboljšovinjeto. Njegovi romani so bili nominirani za nagrado Kresnik in prevedeni v tuje jezike. Znan je tudi po kolumnah v različnih časopisih (mdr. Delova priloga Ona) in po nekaterih radikalnih stališčih o šolstvu in šolski politiki. Na državnozborskih volitvah leta 2011 je kandidiral na listiLDS.

Dela

Romani:

"Galilejev lestenec", Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura,(1995)
"Čista ženska",Ljubljana: Revija Glamur,(2002)
"Jakobova molitev",Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura,(2003)
"Potopljeni zvon",Bled: samozaložba,(2004)
"Sarkofag", Ljubljana: Študentska založba,(1997)
"Slepi potnik",Ljubljana: Študentska založba,(1999)
"Potažba",Ljubljana: Cankarjeva založba,(2001)

Kratka proza:

"Golo mesto", Ljubljana: Študentska založba,(2003)
"Pega v očesu", Maribor: Litera,(2004)

O zbirki

Zbirka kratkih zgodb Golo mesto je izšla leta 2003 pri Študentski založbi, v Knjižni zbirki Beletrina. Spremno besedo je napisala Petra Vidali. Zbirka obsega 20 tipičnih kratkih zgodb,saj sta zanje značilna odprt začetek in konec, konflikt pa ostaja večinoma nerazrešen.

Zgodba, ki pričenja Merčevo prvo zbirko kratkih zgodb, je za Golo mesto na prvi pogled netipična. Netipična je, ker je skoraj nekakšna anekdota, torej precej direktno usmerjena pripoved o izbranem dogodku, na ravni sprotnega ubesedovanja in tudi finalnega poduka predrta s humorno ostjo. A kljub temu Biti tujec, biti Fin(ec) v Golem mestu ni tujek. Kar protagonista druži s protagonisti drugih zgodb, je prav naslovno tujstvo. Tokrat njegovo tujstvo res ni metaforično – tujec je, ker ne razume jezika, ne pa, recimo temu tako, življenja – in res tokrat ve, kaj hoče, in res je tokrat to, kar hoče, osnovna, vsem razumljiva potreba. Zato ga okolica tudi brez besed razume, drugi mu hoče v njegovem tujstvu celo pomagati. A vse je zaman, on, tujec, ne razume, »da se vrat ne bo dalo odpreti, ko jih zaprem.«

V zgodbah, ki sledijo, so vrata že zaprta. Mesta so gola, niso več »kraj, kjer bi radi bili vedno skupaj«, temveč kraj, kjer je »vse tiho, pritajeno«, kjer zeva »prazen prostor«. (Seveda Merčeve osebe vedo, da je mesto metafora, ne verjamejo v bukolične rešitve, golo mesto ni nasprotje polne narave, je bistvo, merilo vseh stvari, ne glede na geografijo življenja. Osebe, ki so se v Golem mestu odločile izginiti, so za izničenje izbrale druga, večja mesta.) Prazen prostor se tihotapi v stare zakonske postelje, a tudi med mlade ljubezni, že v njih je nekaj iznakaženega. In večkrat dobi prazen prostor obliko smrti, dokončno praznega prostora. Vendar so tudi smrti v golem mestu gole, prazne, nihče jim ne vidi smisla, nihče ne ve, kaj je bilo narobe. Praznina je univerzalna in dokončna, ne le, da je ni mogoče zapolniti, tudi določiti jo je težko. Morda problema ni mogoče rešiti, ker ga niti definirati ni mogoče. In ga torej tudi ni mogoče natančno, minimalistično izpisati. Zato se zdi, da so zgodbe včasih ohlapne, da so redundantne in krožeče. A tudi, da imajo, zaradi praznega mesta problema, pravico do tega. (Petra Vidali)

Z Merčevimi junaki ni moč sklepati niti bežnih znanstev, kaj šele prijateljstva: in sicer preprosto zato, ker so duhovno popolnoma otopeli. Skratka, so samo še mesene silhute, ki se takorekoč z odporom, naveličanostjo etc. prebijajo skozi lastne življenjske godlje oziroma zgodbe.

V zbirki so nekatere osebe imenovane, druge ne, nekateri literarni liki so izobraženi in nekateri neizobraženi.

Zbirka je napisana realistično, avtor je pisal z različnih perspektiv ( prvoosebne in tretjeosebne ). Med branjem sem dobila občutek, kot da literarne osebe živijo z avtorjem.

Prisotno je tudi opisovanje evropskih mest, avtor je natančno določil kraj in čas dogajanja.

Obnove

Biti tujec, biti Fin(ec) (približno 1800 besed)

V zgodbi smo deležni primerjave med Finsko in Slovenijo oziroma njunima prestolnicama. Zgodba se odvija v Helsinkih. Prvoosebni pripovedovalec mora opraviti veliko potrebo, zato v sekretno kabino vrže finsko marko, a vrata se vseeno ne odprejo. Poskusi pri sosednji kabini, vrata se sicer odprejo, a kabina je zasedena. Človek, ki je v njej, prvoosebnemu pripovedovalcu po finsko skuša nekaj razložiti, a ga ta ne razume. V roke mu porine kljuko kabine. Na koncu zgodbe pripovedovalec spozna, da mu je možakar skušal dopovedati, da se vrat ne bo dalo več odpreti, ko se bodo enkrat zaprla, zato mu je skušal razložiti, naj prime za kljuko.

Biljeterkine brisače (približno 1850 besed)

V zgodbi je prisoten tretjeoseben pripovedovalec. Žena je prevarala svojega moža, on ji tega ni mogel oprostiti. Začel je hoditi v kino, tam pa spoznal poročeno žensko, ki je prodajala karte. Redno sta se videvala, ko pa so njenemu možu spremenili službo, sta skupaj preživljala cele noči. Čez čas ga je njen mož začel motiti, hotel jo je le zase. Neko jutro je zazvonil telefon, klical je njen mož. Skočila je iz postelje, prijela njegove stvari in mu naročila naj odide na teraso. Tam je zagledal njene brisače, zaprane in trde, ki so imele vonj po mestu.

Zlata ribica (približno 4000 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Zgodba se odvija na različnih koncih Ljubljane. Priča smo krizi v zakonu. Mož je prevaral svojo ženo in prevaro tudi priznal. Žena mu zato očita, da ima nekje nezakonskega otroka, pogosto pa ima njegova žena tudi samomorilske misli. Nekoč ga je prisilila, da sta si šla ogledovat draga in razkošna stanovanja po Ljubljani. Zgodba se zaključi z mislijo na zlato ribico, ki samo sledi tistim, dokler so, ko jih ni pa samo lebdi.

Sanjski izlet (približno 1200 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Govori o tem, kako sta zakonca navajena drug na drugega, navajena da skupaj zaspita in se skupaj zbudita. Drug drugemu se ne zdita več privlačna. Obadva sanjata, da spita z drugo osebo, ko se zbudita pa razočarana ugotovita, da sta še vedno drug ob drugem, tako kot vsako preteklo jutro.

Pogreb (približno 1400 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Zgodba se odvija na ljubljanskih Žalah. Tretjeosebni pripovedovalec govori o srečanju sošolcev pred pogrebom, o tem kako je sošolec naredil samomor in o samem pogrebu.

Na Anino (približno 2100 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Govori o družini, ki se vsako leto zbere na Anino. V družini je 6 otrok, ki pa so vsi po vrsti odšli v svet s trebuhom za kruhom, saj doma niso imeli dovolj zemlje, da bi se vsi lahko preživeli. Priča smo tipični patriarhalni družini, kjer ima oče glavno besedo, kljub temu da pretepa ženo in otroke pa je deležen velikega spoštovanja.

Črno-bela televizija (približno 3600 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Govori o ženski in moškem, ki delata na televiziji. Kljub temu da je ona poročena imata razmerje. On je od svoje matere zahteval veliko denarja, če mu ga ne bi dala, zanj življenje ne bi imelo več smisla in bi se poslovil. Konec zgodbe govori o tem, da je mati edina, ki mu izkazuje pravo ljubezen in je edina, ki ga ne bo nikoli zapustila.

Zlati rog (približno 3800 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Zgodba se odvija v Istanbulu. Skupina ljudi se je za 3 dni odpravila na izlet v Istanbul. Vodička in eden izmed izletnikov sta skupaj preživela noč, kljub temu da je njega doma čakala družina, njo pa verjetno tudi. On se je po treh dneh odločil, da bo še nekaj časa ostal v Istanbulu.

Nekdo mora opraviti (približno 3100 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Magdaleno na poti domov iz šole spremljata sošolca, ki jo hočeta posiliti. Ona posilstvo prijavi in na dom pride policija. Enemu od policajev se Magdalena zdi privlačna, zato jo enkrat počaka, da ona konča v službi. Obljubi ji, da jo bo odpeljal domov, toda malo pred domom ustavi in jo poljubi. Dolgo časa se ji je uspelo upirati, nato pa jo je posilil, zadavil in zažgal.

Valerija (približno 1400 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Valerija je punca, ki je bila tri leta starejša od nekega fanta in čeprav se mu ni zdela prav nič privlačna je z Valerijo prevaral svojo punco, ki je med vikendi hodila na Dolenjsko domov k staršem. Neko soboto sta z Valerijo odšla v hotelsko sobo in skupaj preživela noč. Takrat je opazil, da ima Valerija od prsi do stegen hude opekline.

Mala flinta (približno 3200 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Novinarka Staša mora napisati reportažo o mali policijski postaji v Tržcu. Staša si gre policijsko postajo ogledat, takrat pa na postaji dobijo klic, da so nekje našli moško truplo. S komandirjem se odpravi na ogled. Med ogledom pa ugotovi, da jo nadvse privlači policaj Samo. Toda na koncu Staša ostane brez Sama in tudi brez reportaže.

Ljubezen trgovskega potnika (približno 2500 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Govori o uspešnem trgovskem potniku, ki zna delati z ženskami, zna prepričati vse poslovodkinje, da vzamejo njegove produkte. Le ena poslovodkinja v Mostah ne podleže njegovim čarom in to ga zelo prizadane, saj ve, da je nek konkurent opravil boljše delo.

Ljubimca (približno 2100 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Olga je hči slovenskih izseljencev in je pri svojih petindvajsetih letih prišla v Ljubljano po ženina Slavka. Odpeljati ga je hotela s seboj v Belgijo. Toda kmalu je spoznala kruto resnico, da ima njen Slavko ljubimca.

Avtoštop (približno 1800 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Govori o odnosu med moškim in žensko, ki sta v odprtem razmerju. Odločita se, da gresta z avtoštopom v Nemčijo. Tam prespita pri njeni prijateljici in on jo takrat prevara z njo. Naslednji dan gresta z avtoštopom v Muenchen, toda njemu ponudba voznika mercedesa, da bi se poigrali v troje, ni ustrezala, zato je on izstopil iz avta, ona pa je ostala v avtomobilu, brez da bi se poslovila od njega.

Časopisni človek (približno 4700 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Govori o človeku, ki je tik pred pokojem in dela v zavarovalnici. Je velik ljubitelj branja časopisov Večer, Dnevnik in Delo. V Argentinskem parku sta umrla dva moška njegovih let in vse od takrat ga je tiščalo v prsih, saj je bil prepričan, da se je tudi sam že soočil z morilcem in da bi bil tudi sam lahko kaj kmalu njegova žrtev.

Tenisači (približno 6500 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. V zgodbi nastopata dva para in trije otroci. Poletni so skupaj na morju, pozimi pa hodijo skupaj smučat v Avstrijo in Italijo. Pridružita se jima še judoist in hokejist, ki sta na morje prišla na teniški turnir. Hokejist prvi večer osvaja ženo domačega moža in z njo tudi konča v postelji, naslednji večer pa osvaja ženo gostujočega moža, zato se vname pretep med njim in hokejistom. Pri pretepu posreduje judoist, nato pa se skupaj s hokejistom odpravita nazaj v Ljubljano.

Deodat (približno 1400 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Učiteljski kolektiv se za tri dni odpravi na izlet v Budimpešto. Učitelj zgodovine na izletu spozna učitelja fizike Deodata, s katerim si deli tudi hotelsko sobo. Deodat mu je zaupal, zakaj mu je tako ime, povedal mu je, da je ime dobil po očetu, ki je izgubil življenje, ko so Rusi zasedli Madžarsko. Naslednji dan pa so Deodata našli mrtvega pod mostom.

Prijateljstva (približno 3300 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Govori o starejšem moškem, ki je sam, nima ne prijateljev ne ženske. Ima sicer dva otroka, vendar z njima nima veliko stikov. Na vrata potrka zima, osamljenost je vse večja, tolaži ga samo dejstvo, da ima v hiši miši, katere mu delajo družbo, za novo leto pa jim je pripravil tudi posebno pojedino.

Samoubojstvo (približno 2900 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Govori o pogrebu sošolca na ljubljanskem mestnem pokopališču. Čeprav se s sošolcem nista razumela, se je pogreba vseeno udeležil. Po pogrebu pa je odšel na Bled opravljat počitniško delo, kjer je srečal oficirja Sama Ratomirja in ga povprašal o smrti sošolca, ta pa mu je povedal, da je šlo za samomor.

Bog se je ustavil za Savo (približno 2000 besed)

Pripovedovalec je tretjeosebni. Govori o družbi žensk, moških in otrok, ki imajo za Savo piknik. V zgodbi smo priča odnosu med žensko in moškim, kjer je moški vzvišen in ima zelo ponižujoč odnos do ljudi. Zato se je žena odtujila, čutila je, da je povsem na robu. Gimnazijski sošolec ji je bil v oporo, čutila je, da ji stoji ob strani. Z njim je prevarala svojega moža. Zgodba se zaključi z mislijo, da greha ni bilo, če ga Bog ni videl.

Nagrade

Nagrade

Kot pisatelj je nase prvič opozoril leta 1993 z zmago na natečaju časopisa Dnevnik za najboljšovinjeto. Njegovi romani so bili nominirani za nagrado Kresnik in prevedeni v tuje jezike.

Viri

Viri

Dušan MERC: "Golo mesto".Ljubljana: Študentska založba, 2003.