Predloga:Proza/testniprimeri

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search
Proza/testniprimeri  
Avtor Miran Hladnik
Naslov Nova pisarija:
Strokovno pisanje na spletu
Jezik slovenski
Datum izida 2014
Subjekt pismenost, strokovno pisanje
Žanr univerzitetni učbenik
Vrsta medija spletna knjiga
Klasifikacija
ISBN 978-961-91103-6-2
COBISS ID 273734912
UDK 001.8:378(075.8)(0.034.2)
808.1:004.738.5(075.8)(0.034.2)
Freska v cerkvi sv. Jošta pri Kranju[1]

Kako citirati Novo pisarijo v tisku?
Miran Hladnik. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. Ogled 1. avgusta 2014.
Kako citirati poglavje iz Nove pisarije na spletu?
*Miran Hladnik. Informacijska družba. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Wikiknjige. (COBISS) Ogled 1. avgusta 2014.

Uvod | Pismenost | Citiranje | Žanri | Slog | Kako poiskati | Digitalna humanistika

Uvod

Nova pisarija nadaljuje in dopolnjuje šest natisov literarnovednega priročnika Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. Izhajali so med letoma 1990 in 2002 in skrbeli za standardiziranje strokovnega pisanja med slovenisti, literarnimi zgodovinarji, humanisti in še kom. Spremembe, ki jih je od zadnjega natisa doživelo strokovno pisanje – povezane so zlasti s prehodom od papirja na zaslon –, so tolikšne, da kličejo po radikalnejši prenovi priročnika, kot jo omogoča dopolnjeni ponatis. V skladu z maniro žargonske prenove arhaizmov, kakor si jo je v naslovu privoščil predhodnik, je oblikovan tudi naslov tele knjige. Sprva je bil v načrtu naslov Nova pismenost, ki se je hotela asociativno navezovati na pionirska gramatikalna podjetja Valentina Vodnika na začetku 19. stoletja, prav kakor se je spisovnik navezoval na popularne priročnike za pisanje snubilnih, ženitnih, poslovnih in drugačnih pisem in na priročnike za opravljanje različnih poklicev.

Pismenost ni vedno pomenila istega, kar angleški izraz literacy, ampak je v naslovu Vodnikovih knjig na začetku 19. stoletja (Piſmenoſt ali Gramatika sa Perve Shole, 1811, Pozhétki gramatike to je Pismenosti Franzoske, 1811, Némshka písmenost sa slovénsko-némshke shole, 1838) pomenila slovnico. Pleteršnikov slovensko-nemški slovar (1894–95) še pozna ta pomen besede, današnji slovarji pa nič več. Namesto nje navajajo na prvem mestu 'znanje branja in pisanja', ki pa se tudi že umika sodobnemu širšemu pomenu 'znanje, poznavanje česa sploh'. V tem smislu govorimo o digitalni pismenosti, informacijski, medijski, ekološki, prometni, kartografski, plavalni, funkcionalni, finančni, čustveni, matematični ali številčni, bralni, kulturni, politični ... pismenosti. Tale knjiga se podaja v to smer, vendar brez namena popisati vse vrste človekove izrazne iznajdljivosti. Pridevnik nova namiguje na t. i. nove medije, a se tudi tu trezno omejuje na tiste s tesnejšo navezavo na tradicionalne oblike pismenosti. Tako se skoraj nič ne ukvarja z zvokom, videom, sliko in večpredstavnostjo (angl. multimedia), ampak v prvi vrsti z besedilom na zaslonu.

V igri je bil tudi izraz zaslonska pismenost, ki pa je v konkurenčnem tehtanju izgubil, ker mu manjka tista dodatna asociativna teža, ki diči tudi druge domače izraze s tega področja, kot sta npr. ustvarjalna gmanja, spletne dveri.

Wikimedijina spletišča so z izjemo Wikivira (vsaj kar zadeva slovensko prakso) namenjena gojenju skupinskega avtorstva. To je bil tudi glavni razlog za rahel dvom in odlašanje z odločitvijo, novo knjigo zastaviti v tem mediju, saj gre še vedno za delo, ki je avtorsko individualno. Do nje je prišlo po treh premislekih. Tako kot se mora Praktični spisovnik za svojo končno obliko zahvaliti številnim pripombam kolegov, študentov in drugih bralcev, na kar je opozorjeno v uvodih k izdajam, tako se bo tudi Nova pisarija prav rada izpostavila dopolnjevanju s strani uporabnikov, s to razliko, da so dopolnila šla v prvem primeru preko avtorja, tule pa so mogoči (čeprav malo verjetni :) tudi neposredni posegi. Drugi odločilni moment je historiat nastajanja, ki wikipisanje odlikuje od drugih tehničnih možnosti. Tretji moment je princip sprotnega nastajanja, ki omogoča tudi neposredno sprotno uporabnost koncipiranih ali pa že dokončanih poglavij in spodbuja beročo skupnost k oblikovanju povratne informacije in k popravljanju in dopolnjevanju. Wikiknjige niso zaključene enote, ni mogoče govoriti o njihovem izidu kot dogodku, ampak jih je treba razumeti kot proces.[2] Četrti razlog je eksperiment z genezo besedila: ogledovanje sprememb, skozi katere je šlo/gre besedilo, odpira prostor samorefleksije. In ne nazadnje: gre za eksperiment z medijem, s simpatičnim novim orodjem, ki šele z rabo odkriva svoje neslutene možnosti in se osvobaja vzorcev obnašanja v kulturi natisnjene knjige.[3]

Kam z avtorjem

Odgovornost za knjigo ima slej ko prej podpisani (glavni) avtor, tj. Miran Hladnik, ki šele išče način, kako vpisati svojo odgovornost zanjo nekam na začetek knjige tako, da bo to spominjalo na tradicionalne natisnjene knjige, vendar obenem tako, da ne bo v opreki s pojemajočo vidnostjo individualnega avtorja, kakor ga uvajajo Wikimedijina spletišča. Vpis avtorja na »naslovnico« bi ob ponotranjenju principov, ki jih uvajajo wikiji v zvezi z avtorstvom, pravzaprav sploh ne bil potreben, saj je avtorstvo zadostno in celo bolje kot pri tiskanih izdajah dokumentirano v historiatu dokumenta, vendar se za umik avtorjevega imena zaradi kontraproduktivnosti radikalnih rešitev pa tudi zato, ker avtorskega napuha še nisem popolnoma zatrl v sebi, ne navdušujem. Ne nazadnje tudi zato ne, ker bo treba nekaj izvodov vendarle natisniti, pri natisnjeni knjigi pa je avtorjevo ime na začetku obvezno, zlasti če želimo z objavo pridobiti kakšno točko za potrjevanje svoje akademske ustvarjalnosti, da ne govorimo o honorarju.

Je tákole prostodušno izpostavljanje avtorskega izdelka na javnem mestu nevarno? V principu da, saj se lahko vanj vtakne vsakdo, s pravim imenom ali skrit za psevdonimom ali številko stroja, v praksi pa ne, ker pričakujem v glavnem konstruktivne posege in pripombe, morebitni vandalizem pa znamo odpraviti mimogrede. Kraja ali sovražni prevzem izdelka nista mogoča, prosta uporaba ali adaptacija pa nista samo mogoči, ampak celo zelo zaželeni, seveda z navedbo avtorjevega imena, kakor to narekuje licenca na dnu knjige. Za razliko od Wikipedije, kjer so članki objavljeni pod licenco maksimalne uporabljivosti, tudi komercialne, objava na Wikiknjigah omogoča uporabo dodatnih omejitev znotraj licence cc.[4] Ker mi ne bi bilo ljubo, da nekdo pograbi besedilo, ga natisne in prodaja za svojo korist, se odločam za prepoved komercialne rabe besedila drugim osebam, čemur ustreza licenca creative commons priznavanje avtorstva in nekomercialno 3.0. By-nc.svg

Zadreg nimamo samo z mestom za avtorja, ampak tudi z drugimi običajnimi parametri knjižnega opisa. Npr. datum izdaje. Ko so knjigo vpisali v Cobiss, so dileme razrešili tako, kot lahko preverimo v impresumu. Tam ni zapisana letnica 2012, ko so se tule pojavila prva poglavja knjige, temveč datum vpisa v Cobiss (tj. 8. maj 2014). Se bodo dodajale letnice, ko bo knjiga doživela bistvena dopolnila? Ali pa se bodo taka dopolnila razumela in vpisovala kot ponatisi? Zastonj knjige ni mogoče prodajati, lahko pa bi bilo kakšni založbi všeč, če bi se ponašala s tako publikacijo. Se bo vpis v Cobiss dopolnjeval glede na morebitne nove udeležence pri izdaji? Bibliotekarjem želim srečno roko pri tem poslu: ne bodo imeli lahkega dela, saj so lastnosti spletnih objektov, posebno tistih na wikijih, zelo drugačne od natisnjenih knjig.

Prešernova Nova pisarija

Nova pisarija, iz cenzurnega rokopisa Poezij

Sklicevanje na Franceta Prešerna ni nikoli odveč. Naslov knjige parazitira na naslovu njegove satirične pesnitve s prvotnim naslovom Kranjska pisarija, objavljeno v drugem zvezku zbornika Krajnska čbelica leta 1831, s katero je Prešeren karikiral ideal ljudskega jezika in nabožnega utilitarnega pisanja kot primerne podlage za slovensko besedno umetnost. V Poezijah 1847 je pesnitev Nova pisarija natisnjena v razdelku Različne poezije. Pesnitev je med Prešernovimi daljšimi, saj obsega 47 tercin (142 verzov).[5] Gre za pogovor med učencem, ki sprašuje, in učiteljem (pisarjem), ki odgovarja, kar je oblika, prevzeta iz Horačeve pesnitve De arte poetica. Z nesimpatičnim pisarjevim stališčem je Prešeren ironiziral nasprotnike svoje poetike, slovničarje Jerneja Kopitarja in Franca Serafina Metelka, škofa in nabožnega pisca Matevža Ravnikarja[6] ter cenzorja Jurija Pauška, mestoma tako zelo, da je zaradi pripomb prizadetih spremenil najbolj grobo kitico »Res škoda bi bilo, zdéj od nedelje / do druge šestkrat se srce unáme, / je šega, de kdor pride préd, préd melje!« v »Saréſ bi ſhkoda blo! Sdaj od nedelje / Do druge kol’krat ſe ſerzé uname! / Kdor po-nje pride, jih k’ poroki pelje.« Spomin na pesnitev je primeren tudi zato, ker se začne enako kot novodobne kulturpesimistične tožbe vseh, ki so zaskrbljeni zaradi nekontroliranega in količinsko neobvladljivega porasta pisanja: »De zdéj – ko že na Kranjskem vsak pisari, / že bukve vsak šušmár dajè med ljúdi« – očitno je čas okrog 1830 primerljiv s tistim okrog 2010, 180 let pozneje, čeprav sta delež pismenosti in njun značaj zelo zelo drugačna: Cobiss za 1830 našteje le 28 monografij v slovenščini, za 2010 pa blizu 30.000.[7]

Prav zelo izvirna tale reciklaža Prešernovega teksta ni. Leta 1944 je Propagandni odsek IX. korpusa NOV in POJ nekje na Primorskem izdal 29 strani obsežno ciklostirano publikacijo z naslovom Pred tremi leti in druge. (COBISS) V kolofonu stoji, da je šlo za tretji zvezek zbirke Nova pisarija (prvega, drugega in morebitnih nadaljnjih Cobiss ne pozna), med sentimentalne naključnosti pa spada podatek, da je avtor dveh tekstov v brošuri, Med šotori in Zlo, matematik in moj pokojni gimnazijski razrednik, tedaj partizanski pesnik Lado Kuster.[8]

Wikimedijina spletišča zajemajo Wikimedia-logo.png
spletno enciklopedijo Wikipedijo (za pojmovnik stroke, popis
leposlovnih in strokovnih avtorjev, inštitucij, dogodkov, besedil ipd.)
Wikipedia-logo-sl.png
Wikivir (za stara besedila v javni lasti) Wikisource-logo-sl.svg
Wikiknjige (za naše knjige in priročnike) Wikibooks-logo-sl.svg
Wikiverzo (za seminarje, projekte, predavanja) Sl-wikiversity-org.png
Zbirko (za slikovno gradivo) Commons-logo-en.svg
Wikislovar Wiktionary-logo.svg
in vrsto drugih špecialnih spletišč.


  1. Na pogovorni strani je prostor za vpis imena meni nepoznanega avtorja freske (je to Jernej iz Loke?), razlago motiva s freske, vanjo vpraskanega teksta in razlogov, za kaj se je zdela primerna za naslovnico tele knjige. Bi pomagali?
  2. Kip Rastoča knjiga
    Gre za dobesedno »rastočo knjigo«; ravno nasprotno od fiksiranja knjige v spomeniško obliko, kar se sicer počne pod tem imenom. Desetletnica projekta Rastoča knjiga. Bukla maja 2012.
  3. Nastajanje Nove pisarije na javnem mestu bi lahko primerjali s tisto obliko današnjega obrtništva (čevljarjev, kovačev, tiskarjev, zlatarjev, draguljarjev itd.), ki se dogaja pred očmi mimoidočih v nakupovalnih centrih, na turističnih lokacijah in v butičnih izložbah starih mestnih jeder in ponuja tako nastale izdelke v takojšnji nakup, s to razliko, da je zanimanje za njihovo manufakturo očitno, mimo štanta z Novo pisarijo pa razen naročenih obiskov celo leto, odkar sem jo 2. novembra 2012 začel pisati, ni bilo nikogar.
  4. Odločam se za zapis kratice cc in polnega imena creative commons z malimi črkami, čeprav večina jezikov pod vplivom rabe v angleščini izraz zapisuje z velimi črkami. Razloga za zapis z malo sta dva: tak zapis alternativne licence copyright (c) oz. © in zapis z domnevno malimi črkami v logu in ikoni licence; kadar mislimo na ime organizacije Creative Commons, jo pišemo z velikimi začetnicami. O dilemi je tekla beseda na SlovLitu 7. aprila 2013 pod naslovom CC/cc?
  5. Pesnitev vsebuje 30 pisarjevih in 18 učenčevih replik (5/8 : 3/8); 21. tercino si delita, zadnja, pisarjeva replika pa je samo iz enega verza.
  6. Ne zamešati tega s 26 let mlajšim soimenjakom in Prešernovim sošolcem Matevžem Ravnikarjem.
  7. Uporabljen je bil ukaz py=1830 and la=slv oz. py=2010 and la=slv.
  8. Zgodba o tem, kako sem več kot desetletje po njegovi smrti na jeseniškem smetišču slučajno odkril njegovo knjižnico, je vredna literarne obdelave.