Stranski udeleženec v upravnem postopku

Iz Wikiknjig

Na začetek


Opredelitev pojma[uredi]

Stranski udeleženec (intervenient) v upravnem postopku je fizična ali pravna oseba, ki vstopi v tuj postopek in v njem brani svoje pravice in koristi.

Pojem stranskega udeleženca je zakonsko opredeljen (praviloma Zakon o splošnem upravnem postopku), poznajo pa ga tudi tuje pravne ureditve (npr. v sosednji Hrvaški Zakon o općem upravnom postupku, 4.člen).

Pogoji za vstop v tuji postopek[uredi]

Oseba, ki želi nastopati v tujem postopku kot stranski udeleženec mora izkazati pravni interes oziroma korist in če je potrebno to tudi dokazati (zgolj zatrjevanje ni dovolj). Pri pravnem interesu stranskega udeleženca ne gre za splošno ali javno korist, temveč za osebno korist (korist, ki se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja).

Lastnost stranskega udeleženca[uredi]

Oseba, ki želi v upravnem postopku nastopati kot stranka, mora imeti pravno sposobnost oziroma sposobnost biti stranka (pravna subjektiviteta), kar je osnovni pogoj za sodelovanje v vseh upravnih postopkih ter označuje sposobnost osebe, da pridobiva pravice in pravne koristi ter prevzema obveznosti.

Pogoj za sodelovanje v konkretnem postopku je tudi stvarna legitimacija, sposobnost fizične ali pravne osebe za pridobitev konkretne pravice, pravne koristi ali naložitve obveznosti. Stvarno legitimacijo praviloma določi materialni predpis v katerem so opredeljene pravice, pravne koristi ali obveznosti tako, da določi komu se lahko pravica oziroma obveznost naloži. Stvarna legitimacija na ta način poveže stranko s konkretno upravno zadevo.

Stranski udeleženec ima v postopku popolnoma enak položaj kot glavna stranka, tako da ima celo pravico do pritožbe zoper izdano odločbo. V postopku je stranskemu udeležencu treba dati možnost izjaviti se in ga obveščati o spremembah zahtevka oziroma drugih dejanjih, ki jih predlaga stranka.

Ne glede na to pa položaj stranskega udeleženca ni tako močan, da bi lahko vplival na razpolaganje stranke z zahtevkov. Če se stranka odloči, da bo zahtevo umaknila, za to ne potrebuje soglasja stranskega udeleženca, saj s tem ne bo poseženo v njegov pravni položaj. V tem se položaj stranskega udeleženca razlikuje od položaja stranke, ki ima v postopku nasprotni interes.

Za lažje razumevanje pojma stranskega udeleženca, še navedba primera iz vsakdanjega življenja. V postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja so stranski udeleženci lahko lastniki nepremičnine, imetniki služnostne pravice na nepremičnini. Oseba tudi tu izkaže svoj interes, če želi vstopiti v postopek. (Zakon o graditvi objektov).

Literatura[uredi]

- Androjna, Kerševan. Upravno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana 2006

- Kovač, Polonca, Rakar, Iztok, Remic, Matjaž. Upravno procesne dileme o rabi ZUP 2: 120 vprašanj iz prakse z odgovori in sodno prakso ter z uvodno študijo. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2012

Viri[uredi]