Upravni postopki/Temeljni koncepti
| Kazalo |
|
|
Temeljni koncepti
[uredi]Razvoj upravnega postopka in upravnega procesnega prava sovpadata z razvojem demokracije. Upravni postopek in upravni spor namreč predstavljata v prvi vrsti instrument zagotavljanja pravic in pravnih koristi posameznih strank (fizičnih in pravnih oseb) v razmerju do v upravnopravnem razmerju vnaprej nadrejene oblastne institucije na predvidljiv način. Prek upravnih postopkov se realizira vrsta ustavnopravnih in mednarodnopravnih jamstev (npr. pravice izjaviti se, učinkovito pravno sredstvo, sodno varstvo, pravna varnost prek pravnomočnosti) oz. t. i. pošten postopek (fair trial, due process, gl. 6. in povezane člene Evropske konvencije o človekovih pravicah).
Upravni postopek pomeni sistem procesnih pravil, po katerih ravnajo upravni organi, kadar odločajo o upravnih stvareh, tj. o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank s področja upravnega prava, pri čemer upravno pravo kot del javnega prava stremi ne le k varstvu položaja strank, ampak hkrati k uresničitvi javnega interesa na posameznih upravnih področjih. Upravni postopek je presečišče, ki naj zagotovi, da sta javni in zasebni interes uravnotežena, sorazmerna. Upravni postopek je tako osrednje mesto, v katerem se uresničuje koncept dobre uprave (good administration, gl. 41. člen in povezani Temeljne listina EU o človekovih pravicah).
Upravni postopek predstavlja tudi del upravnega procesa kot sistema zavestnega usmerjanja družbenih interakcij, torej normiranja na podlagi vrednostnih podstati vladajočih (prehod od sein k sollen). Temeljni predpisi o upravnih postopkih torej pomenijo orodje oblikovanja javnih politik. V javni upravi predstavlja upravni postopek tudi temeljni poslovni proces. V tem okviru se področje novelira, da bi se zagotovila racionalnost dela, npr. s programi odprave administrativnih ovir.