V okvari

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

V okvari je zbirka kratkih zgodb avtorja Aleša Čara. Izšla je v Ljubljani, leta 2003, v Knjižni zbirki Beletrina. Spremno besedo je napisala Ignacija J. Fridl. (COBISS)


O avtorju[uredi]

Aleš Čar, rojen 6. marca 1971 v Idriji, je slovenski pisatelj, prevajalec, scenarist, urednik in publicist. Do 18. leta je živel v Idriji, nato pa se je posvetil študiju primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Dejaven je na več področjih literarnega ustvarjanja in humanistike. Piše tako za odrasle kot tudi za otroke (izvirna otroška igra Kekec, ki je bila uprizorjena v Ljubljanskem lutkovnem gledališču), med drugim tudi scenarije (na primer o pisatelju in predstojniku idrijske psihiatrične klinike Jožetu Felcu ter o glasbeniku Igorju Leonardiju). Ob tem tudi prevaja (iz hrvaščine in srbščine) ter se ukvarja z uredniškim delom (revija Bal canis, kulturne strani časopisa Dnevnik in sobotna priloga Objektiv, platforma Življenje na dotik), nekaj časa je vodil kulturniški talk-show Peti element na nacionalni televiziji. Leta 2001 je ustanovil prvo multikulturno revijo Bal canis, v kateri objavljajo avtorji iz držav, ki so nastale na ozemlju bivše Jugoslavije. Njegove prispevke lahko najdemo v Delu, Novi reviji, Separatiu, Literaturi, Dialogih, Idrijskih razgledih, Ambientu, Sodobnosti, Apokalipsi, Financah, v reviji Ekran ter v mesečniku Ampak. Njegova dela so prevajana v češčino, poljščino, srbščino, hrvaščino in madžarščino.

Dela[uredi]

Romani:

Kratka proza:

O zbirki[uredi]

Zbirka kratkih zgodb V okvari je izšla leta 2003 pri Študentski založbi, v Knjižni zbirki Beletrina. Spremno besedo je napisala Ignacija J. Fridl. Ena izmed zgodb, V okvari, je v reviji Apokalipsa izšla že leta 2001. Zbirka obsega 14 tipičnih kratkih zgodb, saj sta zanje značilna odprt začetek in konec, konflikt pa ostaja večinoma nerazrešen.

V zgodbah nastopajo mladi pari polni napetosti (Preveč snega, Kdo je srečen?), že bolj uveli in naveličani pari (Desna roka, Red shop), pari, ki so bili nekdaj skupaj ali bi bili morda spet, a to ni več mogoče (Kratki stiki, Muhe), varani, varajoči in izgubljeni (Nekaj brni, Drugi na spisku), sadomazohistično zasvojeni (Kokakola), naključni ljubimci (Zlate niti) ...

Zgodbe lahko glede na vsebino razdelimo v tri skupine: zgodbe, v katerih nastopajo pari, ki ne živijo več skupaj oz. so se nekoč že razšli, a se iz različnih razlogov znova znajdejo skupaj (Kratki stiki, Muhe, Limonada), zgodbe, v katerih nastopajo partnerji, ki sicer živijo skupaj, a imajo odtujen odnos (Preveč snega, V okvari, Kdo je srečen?, Desna roka, Red shop, Nekaj brni, Izbira mačk) ter zgodbe, v katerih nastopajo pari, ki so skupaj le kot stalni ali naključni ljubimci (Zlate niti, Drugi na spisku, Dediščina). Zgodbo Kokakola sama težko uvrstim v eno izmed naštetih skupin, saj odnosi v tej zgodbi delujejo, čeprav na nam težko razumljiv način. Lahko bi jo uvrstila v skupino parov, ki živijo skupaj, a imajo odtujen odnos, čeprav sem ob branju občutila razliko med zgodbami, ki sodijo v to skupino, in Kokakolo. Zdi se mi, da odnosi v Kokakoli kljub vsemu na nek samosvoj način funkcionirajo, čeprav se zaključi s polomom in tragičnim koncem. Par se razume, deli si sadomazohistična nagnjenja, protagonistka govori celo o ljubezni. Prav zato to zgodbo ločujem od ostalih, saj je v drugih zgodbah odtujenost prisotna ves čas.

Osrednja tema zbirke so torej odtujeni medosebni odnosi, ki je močno povezana z erotično in eksistencialno temo, saj težave v odnosih in ljubezni povzročijo eksistencialno stisko literarnih oseb. Vse zgodbe so tako imenovane majhne zgodbe, v katerih ljubezen nima moči, da bi v življenju literarnih oseb karkoli spremenila. Gre za variacije na isto temo, saj avtor v vseh zgodbah razčlenjuje bolj ali manj abnormalne partnerske odnose generacije med tridesetim in štiridesetim letom. Avtor s tem med drugim nakazuje tudi na stanje današnje družbe, saj so vsem parom skupne odtujenost, napetost in težave pri komunikaciji. Zbirka prinaša, kot je zapisala Lucija Stepančič, nov pogled na neolepšano (slovensko) resničnost. Skupna vsem zgodbam sta tudi motiva pitja alkohola in zasvojenosti. Prav tako je v vseh zgodbah zaslediti vsaj kanček bizarnosti, ki se stopnjuje predvsem skozi zgodbi Izbira mačk in Dediščina ter doseže vrhunec z zgodbo Kokakola. Prav ta se me je najbolj dotaknila in me pretresla, sploh z zaključno primerjavo, ki razčloveči literarno osebo, iz česar razberem močno kritiko današnje družbe: »Postala sem reklama na televiziji, slika na džambotih okoli mest, postala sem kokakola«. Zbirko kot celoto zajema tudi motiv cikličnosti, saj se čas v zgodbah odvija zaporedno kot letni časi. Motiv cikličnosti je prisoten tudi v zgodbah, kjer se nekdanji partnerji ponovno srečajo in se jim zdi, kot da bi bili ponovno na začetku zveze ali pa kot da se njihova zgodba nadaljuje tam, kjer se je končala, in da je vse enako kot prej. V prvi polovici knjige se pojavlja motiv elementa vode (obilne padavine, poplave, voda v kadi),razberemo pa lahko še druge ponavljajoče se motive, kot so: motiv odnosa staršev do otrok (kjer otroci zaradi nesrečnih zvez trpijo), erotične motive, motiv varanja, motiv laži, ljubosumja, ločitve, motiv osamljenosti, samomora, motiv smrti oz. minevanja, motiv sadomazohizma. Večkrat so prisotne tudi živali; nekatere vzporedno metaforično prikazujejo stanja literarnih oseb (npr. muha v zgodbi Muhe in pes v zgodbi Dediščina). Prav tako se pojavlja ponavljajoč motiv igre, ki se mi zdi v največji meri prisoten v zgodbah Izbira mačk in Kokakola. V prvi si partnerja nenehno nagajata, se drug drugemu maščujeta in vračata udarce, kot da bi se zares le igrala kruto igro, v drugi pa gre za izrazito sadomazohistično igro, ki povezuje partnerja. Prave ljubezni v klasičnem, tradicionalnem pomenu torej ni; pojavi se le v zgodbi Dediščina, kjer literarni subjekt pripoveduje o smrti dedka, ki je umrl le nekaj tednov za babico, saj brez nje ni mogel živeti. Tu avtor nakaže tudi na obstoj prave, večne ljubezni, ko literarni subjekt ugotavlja: »To dejansko obstaja«.

V zbirki nastopajo izstopajoči literarni liki, ki so tako izobraženi in uspešni kot tudi neizobraženi s težkim socialnim položajem. Vsem so skupne odtujenost, osamljenost, izpraznjenost in naveličanost. Nekatere osebe so imenovane, druge ne, vse pa iščejo srečo na drugačne, provokativne, celo sprevržene in problematične načine.

Pisanje je realistično, z redkimi elementi fantastičnosti, brez vtisa avtobiografskosti. Zgodbe so napisane z različnih perspektiv (so prvoosebne in tretjeosebne), zavzeti sta stališči obeh spolov. Zgodbi, napisani z ženskega zornega kota, sta vsebinsko in slogovno najmočnejši (Dediščina, Kokakola).

Čar napeto atmosfero poglablja tudi z opisi zunanjega dogajanja (poplave, nalivi …), z opisi bizarnih scen (sadomazohizem, pijančevanje, mučenje živali …), z opisi spolnih aktov. Točno je določil kraj in čas dogajanja (npr. Fužine, pozimi), uporabil je tudi imena realističnih, točno določenih, blagovnih znamk (orbit in fishermens friends v zgodbi Limonada).

V zbirki se pojavlja tudi pogovorni jezik, ki je večinoma vezan na dialoge, a nedosledno izpeljan, saj so v isti zgodbi dialogi zapisani tako v pogovornem kot knjižnem jeziku. Pogovorni jezik se pojavlja tudi izven dialoga, predvsem pri prvoosebnih pripovedovalcih, ki s tem vzpostavijo neposredni stik z bralcem, ga nagovarjajo. Posebnost je zgodba Nekaj brni, ki je v celoti napisana v pogovornem jeziku. Vsebuje tudi povedi brez končnih ločil, s čimer izraža nedorečenost, nedokončanost, prekinjenost. Prav zaradi tega je težje berljiva, saj so stavki tudi pomensko nedokončani. Prisotni so zelo kratki, okrnjeni stavki, ki prikazujejo odtujenost in komunikacijsko blokado. V zbirki so prav tako prisotne prvine nižje pogovornega jezika (vulgarizmi in kletvice), zanimive so tvorjenke pogovornega jezika, kot na primer »izbacivač« za varnostnika v zgodbi Nekaj brni. Ob tem seveda zavzema pomembno mesto dialog, ki prikazuje komunikacijsko blokado in močno odtujenost.

Obnove[uredi]

  • Kratki stiki (približno 2000 besed)

Zgodba prikazuje par, ki ne živi več skupaj, a ohranja stike zaradi njunega otroka. Dogajanje je postavljeno v Fužinske bloke na prvi dan novega leta. Neimenovana moška literarna oseba pride k svoji nekdanji partnerici Ani, ker bi rad sinu Goranu dal novo darilo. Dan prej je že bil pri njiju in mu dal velikega plišastega medveda, s čimer sin ni bil zadovoljen, zato mu je prinesel novo darilo, najnovejši model avtomobila na daljinsko vodenje. Njegova nekdanja partnerica Ana ga z nelagodjem spusti v stanovanje, saj otroka ni doma, njej se pa mudi. Z njim ohranja stike le zaradi otroka, sicer pa noče ničesar več, saj ima novega partnerja. Priganja ga, naj hitro pove, kaj hoče, saj se z njim nima več kaj pogovarjati in mu noče govoriti o svojem novem, boljšem življenju. On ima težave z izražanjem, opogumlja se s pitjem alkohola. Opraviči se ji za pokvarjen zadnji skupni dopust in za neprimerno darilo, ki ga je kupil otroku. Ane njegova opravičila ne zanimajo, še vedno je jezna nanj in vesela, da ni več z njim. Nato gre ona v kad, on pa ji kljub njeni prepovedi sledi. Najprej iztakne fen iz vtičnice, po prepiru pa ga spet vtakne in prižge. Ana se ustraši in skoči iz kadi, on zrak usmeri v njeno telo, nato pa vrže fen v vodo.


  • Muhe (približno 2900 besed)

V zgodbi nastopata Zoran in Mojca, ki sta ločena že 10 let. Dogajanje je postavljeno v Fužine okrog novega leta. Oba sta na zunaj zelo spremenjena. Ona ga povabi na večerjo, kjer se napijeta in kasneje končata pri njem v postelji. Zjutraj se Zoranu zdi, kot da je vse kot pred desetimi leti, čeprav oba čutita nelagodje. Med zajtrkom opazi še več sprememb na njej, katerih se zaveda tudi sama. Nato odideta skupaj po nakupih, se spet napijeta in znajdeta v postelji. Ona začne govoriti o svojih problemih z alkoholom, on pa razlaga o električnem mrku. Zoran se spomni, da se med njima enkrat že ni izšlo in da je za njiju prepozno. V zgodbi se pojavi tudi muha, ki je zimo zamenjala za pomlad zaradi centralne kurjave. Zoran jo je spustil ven, kasneje pa nazaj noter, kjer jo je zmečkal s kozarcem in vrgel v smeti.


  • Preveč snega (približno 1600 besed)

Prvoosebni pripovedovalec skrbi za svojo mamo, ki si je zlomila nogo, in je zato veliko zdoma. Ko se dan pred novim letom vrne zvečer domov, najde ženo Kiki, ki se je v kopalnici urejala zanj. Skuša ga zapeljati, a on se ji izmika. To jo užali, zaneti se prepir. Ona ve, da jo on vara ter zapravlja denar za kokain, on pa ji laže. Kiki je ljubosumna, ker naj bi šlo pri varanju tudi za čustva. Ko ji on delno prizna nezvestobo, mu skuša vrniti s tem, da mu reče, da ga je tudi sama prevarala. Ona bi rada stvari razčistila, on pa ne. Kasneje tudi ona obupa, opita zaspita pred televizijo. Ko se zbudi, ji pregleda torbico in telefonska sporočila, kjer ne najde nobenih sledi o njenem varanju. Na koncu družinsko srečo primerja z modrim plinom.


  • V okvari (približno 2100 besed)

Žena prvoosebnega pripovedovalca Tanja vzame pet pomirjeval skupaj z alkoholom. Znajde se v zelo slabem čustvenem stanju, na robu joka. Sprašuje ga, če jo bo vrgel iz stanovanja. Nato se začne jokati, kar pri njem povzroči erekcijo. Vpraša jo, zakaj ga ponižuje, ona pa se le nasmehne. On zanjo poskrbi tako, da ji v kavo strese sol, da izbruha popiti alkohol. Tanja mu kaže buške in vbode sponke na roki, ki naj bi bile posledice tega prepira. Teden dni kasneje se dobita v baru Zamorec, kjer se obnašata, kot da se ne poznata. Stike navezujeta z drugimi in se medtem opazujeta. Oba se napijeta in pristaneta na stranišču, kjer imata v sosednjih kabinah spolni odnos z drugima osebama. On ženski pljuva na oči, saj potrebuje stimulacijo v obliki solz. Ko zaključijo, se skupaj, tesno objeta, odpravita domov. Prepričana sta, da lahko le s takim odnosom zdržita skupaj.


  • Kdo je srečen? (približno 1700 besed)

V zgodbi nastopata dva para: Beno in njegova zaročenka Breda ter Gašper in njegova žena Lori. Zunaj močno dežuje, zato bosta Gašper in Lori nekaj dni preživela pri prijateljih, saj njuno stanovanje poplavlja. Med pogovorom veliko pijejo. Gašper izjavi, da njegova bivša žena nikoli ni doživela orgazma, Lori pa meni, da je vse več emocionalno nezadovoljenih moških in fizično nezadovoljenih žensk. Bredi je neprijetno in jih skuša zamotiti s hrano, Beno pa uživa. Gašper nadaljuje s pripovedovanjem o svojem odnosu z bivšo ženo Moniko, s katero sta imela urejen odnos, ko pa sta izgubila službi, so se začele težave: ona je predlagala, da najameta še en par za spolni odnos. Lori se ob vsem tem počuti neprijetno. Breda odide na stranišče, ostali trije pa se zabavajo s pljuvanjem po sobi. Ko se vrne, pove, da je stranišče že poplavljeno, zato se odpravijo v stanovanje Bena in Brede.


  • Desna roka (približno 1400 besed)

Zgodba govori o odtujenem odnosu Lidije in Mira. Prihajata iz slabega socialnega položaja, saj njuno stanovanje zamaka voda. Miro se je po tem, ko je izgubil desno roko, močno spremenil in se ukvarja samo še z ljudmi brez rok. Želi jih najti in jih povezati v svoje društvo, a s tem le zapravlja še zadnji denar. Žena Lidija je zaradi tega v stiski in se tolaži s hrano, zaradi česar postaja vse bolj okrogla in nezadovoljna s svojim videzom. Počuti se osamljeno, svoje nezadovoljstvo pa jasno izraža vsem, ki jo želijo poslušati. Na koncu se odloči pretrgati to zvezo s samomorom: vzame tablete in se uleže v kad.


  • Zlate niti (približno 2300 besed)

Tretjeosebni pripovedovalec govori o Lauri, ki je zelo obremenjena s svojim zunanjim videzom, ima bulimijo in jemlje tablete. Obremenjuje jo predvsem staranje. Po obisku kozmetičarke, ki ji napove, da bo čez pet ali šest let dobila gube, je prepadena in obupana. Kozmetičarka ji zato pove, da obstaja nov lepotni poseg, ko ti pod kožo vgradijo zlate niti, ki zgladijo kožo. Iz obupanosti prvega moškega, ki ga sreča v salonu, povabi v posteljo. Odideta v hišo njenega nedavno pokojnega dedka, kjer imata spolni odnos, po katerem je ona do njega popolnoma hladna in odsotna. Ob znakih svojega staranja na poti iz službe opazuje ljudi in njihove gube, v postelji pa z rokami preverja svojo kožo in morebitne gube. Spomni se tudi zgubane podobe svoje mame, preden je umrla. Ko se v dedovi hiši zbudi iz morastih sanj, vidi na omari okroglo belo liso, za katero ne ve, kaj je, ve pa, kaj bo storila. Tu ostaja odprto vprašanje, kaj to pomeni.


  • Red shop (približno 2000 besed)

Moški se pred dežjem zateče v erotično trgovino. Opazuje različne predmete ter se ob pogledu na erotično perilo spomni na odnos z ženo in ljubico Tatjano. Žena ve, da jo vara, a on ji to taji. Do nje ne čuti ničesar, prav tako do ljubice, ki bi od njega rada vedno več. To je zanj začetek konca, saj se mu zaradi nje ne ljubi izgubljati energije. Predstavlja si, da se ljubi z obema hkrati in jima menjava erotično perilo. Predstavlja si tudi ženino presenečenje ob darilu in moment sprave, ko se preko telesne ljubezni njun odnos zbliža, a takoj spet odtuji. Na koncu kupi dva kompleta erotičnega perila: belega za ženo, saj hoče z njo nadaljevati, črnega pa za prodajalko, kar pomeni, da se je odločil pretrgati odnos s Tatjano in jo zamenjati s prodajalko, ki mu je dala svojo telefonsko številko.


  • Drugi na spisku (približno 1900 besed)

Oseminštiridesetletni moški pride v hišo in zaloti svojo služkinjo Heleno z neznanim moškim. To ga ne vznemiri preveč, saj ga ona popolnoma nadvlada in počne, kar si želi. On je nekdanji zasvojenec z alkoholom, v katerega je zapadel po ločitvi z ženo, katero je zasačil z ljubimcem. Ženinega ljubimca je napadel, ona pa je nato ranila njega. Celo življenje je imel težave z ženskami, saj je moral vse plačevati. Ko začne služkinji razlagati o svojih težavah v službi, mu ona reče, naj vzame svoj delež in začne na novo. Na koncu ga zapelje in mu reče, da lahko skupaj začneta na novo in da si najbrž v službi želi spet biti drugi. Celo življenje je navajen biti drugi: v odnosu z ženo, v službi in v odnosu s služkinjo.


  • Limonada (približno 3400 besed)

Prvoosebni moški pripovedovalec se po petih letih sreča z nekdanjim dekletom Nino. Skupaj gresta na morje. On se je v teh petih letih ločil, ona pa se je poročila z Maksom in dobila otroka. Pove mu, da je njen mož v nesreči ostal brez nog in se zaradi tega močno spremenil, začel se je ukvarjati z ilegalnimi posli. Spremenil se je tudi osebnostno, zaradi česar je njun odnos postal odtujen. Ona lahko sicer dela kar hoče, vendar jo Maks stalno nadzoruje. Nina bivšemu fantu pripoveduje o nesrečni smrti Irme in Edija, pove mu tudi, da bo njegov denarni dolg odpisan.


  • Nekaj brni (približno 3000 besed)

Hčerka je morala na zdravljenje, saj si je zaradi stiske prerezala žile, njen oče, pripovedovalec zgodbe, pa neprestano pije. Z ženo imata odtujen odnos, oba sta službeno zelo zaposlena: on je službeno v Portorožu, ona pa v Frankfurtu. Z ženo se pogovarjata, a on se ne drži dogovora, saj naredi ravno to, kar ji je obljubil, da ne bo. Gre v bar Tajfun, kjer uprizori bizarno situacijo, saj se zlaže, da je slep, da ga spustijo noter, pijan urinira po tleh, na koncu pa pretepe varnostnika.


  • Izbira mačk (približno 1900 besed)

Partnerja v tej zgodbi drug drugemu namerno povzročata bolečino in trpinčita drug drugega. Oba sta že bila poročena, v skupnost sta pripeljala vsak svojega otroka. Njun odnos je odtujen in sovražen, ujeta sta v igro, v kateri drug drugemu nagajata. On namerno ni popravil centralne kurjave, da jo je zeblo, in ji ob tem lagal, da so serviserji zasedeni in da rezervnih delov ni na razpolago. Meta se mu maščuje s tem, da mu uniči smučanje v Avstriji, kar ji on vrne s tem, da ji nastavi klimo v avtu tako, da ji ledeno mrzel zrak neprestano piha v noge. Zopet mu vrne s tem, da ga pelje v restavracijo, kjer so se ljudje zastrupili s hrano, tako da on za dva tedna obleži. Ona se hoče z njim pogovoriti, a on je mnenja, da imata zdrav odnos. Nekega dne se ona napije v lokalu in ga prevara, naslednji dan pa ji on povozi in s tem ubije mačko. Pretvarja se, da ni kriv, ona se zopet skuša pogovoriti, a on trdi, da je vse v redu. Meta pelje mačko na obdukcijo k prijateljici Marti, h kateri se kasneje vrne. Tam sreča svojo mrtvo mačko.


  • Dediščina (približno 1900 besed)

Prvoosebna ženska pripovedovalka dobi dedkovo hišo sredi Golovca z nevarnim psom, da bi pazila nanjo, dokler ne uredijo dedovanja. Ljubimec Dražen, ki ima ženo, je zvečer prihajal k njej. Dražen spusti psa, ki je bil po izgubi gospodarja popolnoma brez življenja, da bi začutil svobodo, prebolel izgubo in sprejel novega gospodarja. V časopisu nato prebereta, da je pes nekega otroka pogrizel do smrti in napadel starejšo gospo. Ker je ona novinarka, mora o tem celo poročati svojemu šefu. Njuna zveza se zaradi te situacije zaostri, zapleteta se v psihološko igro, začneta se tepsti. Nato se umirita, on se zateče k alkoholu, ona pa k drogi. Njuna napetost se nato preseli še v sadomazohistično seksualnost. Na koncu se napetost stopnjuje, ko zaslišita šume ob prihodu psa, ki pride domov popolnoma pomirjen. Dražen nato odide, ona pa ubije psa.


  • Kokakola (približno 3500 besed)

Gre za prvoosebno izpoved ženske pripovedovalke, ki pripoveduje del svoje življenjske zgodbe. Njeno posebno nagnjenje je mučenje sebe in drugih, prakticira fizični mazohizem in psihološki sadizem. V mladosti je mučila in poniževala brata. Mučila je tudi sebe, saj ji je bolečina od nekdaj predstavljala užitek: že v mladosti si je odtrgala košček stegna in ga pojedla. Bila je osamljena, zapirala se je vase in se posvečala svoji obsesiji do bolečine. Ni vedela, zakaj je to prepovedano in nesprejemljivo, saj ji ni jasno, kdo je žrtev, če človek daje svoje telo prostovoljno v mučenje. O svoji nekdanji prijateljici in ženi svojega brata Mateji pravi, da ima tudi ona v sebi nekaj užitka do mučenja, a to skriva pred svetom in se za zaprtimi vrati izživlja nad bratom, vendar pa se to ironično poimenuje normalni del zakona z dominantno žensko. Na skrivaj je mučila tudi živali, pri čemer ji je užitek povzročala predvsem identifikacija z živaljo in njeno bolečino. Kmalu ji to ni več zadostovalo, potrebovala je živo osebo, vseeno katerega spola, saj ji užitka ni predstavljalo telo, ampak mučenje. Najprej je začela z ženskami, nato pa je spoznala ljubezen svojega življenja, Matica, s katerim je delila tudi ljubezen do bolečine in seksualnih sadomazohističnih iger. Ko sta se poročila, je njuna zveza začela propadati, saj je on poroko razumel na vsakdanji način, bil je ljubosumen na njeni dve ljubimki. Postajal je čedalje bolj čustven, čedalje več je pil. Njo je ta čustvenost utrujala, želela si je njegove nasilnosti. Ko ga je zapustila, je naredil samomor, njo pa so kriminalisti prišli spraševati, kaj se je dogajalo med njima. Pokazala jim je svoje izmaličeno telo. Vsi so bili zgroženi. Samodejno so sklepali, da jo je mučil proti njeni volji. Postala je simbol vseh mučenih žensk.

Kritike[uredi]

Kritike in ocene Čarove zbirke V okvari so napisali: Lucija Stepančič, Gaja Kos, Irma Plajnšek, Helga Glušič, Danijel Vončina, Jasna Vombek, Milanka Trušnovec, Urban Vovk, Bernard Nežmah in Uroš Črnigoj.
Na kratko bom predstavila tiste kritike in ocene, do katerih sem imela dostop.

  • Lucija Stepančič je v svoji kritiki zapisala, da nam Aleš Čar z okvaro prinaša nov pogled na neolepšano (slovensko) resničnost. Govori o intimi, ki to ni. Čar bralca ne obremenjuje s staromodno navlako nežnosti, poetičnosti in strastnosti, navdih išče v malignih duševnih stanjih. »Avtorska zloslutnost je po neki zlovešči logiki izenačila tako otopele ločence in pare kot tudi dovčerajšnje boeme, nališpane damice in poslovne Barbike, režiserje zakulisnih igric ter hude deviante z razgledom na najbolj posvinjano človeško dno.« Vsi drugačni in hkrati vsi enakopravni v odtujenosti. Kratki stiki označujejo stanje in ne dogodka, saj gre znotraj življenjskega sloga akterjev za vrsto drobnih vžigov, ki pa ne pripeljejo nikamor. Globina problema je vedno le nakazana, saj Čar raje zajadra v širino kot v globino. V zgodbah ni krivcev in žrtev, tako kot tudi ni jasno, na kateri točki vse stvari tako neubranljivo krenejo navzdol. Avtor se torej izogiba kakršnemu koli razsojanju in vpletanju v dogajanje. Zanimivo je, da o »pravi ljubezni« govori le najbolj dekadentna od vseh, tržaška sadomazohistka. Vse, kar velja na človeški, se v Čarovih zgodbah uveljavi tudi na živalski ravni. V zaključku doda, da okvara v naslovni zgodbi navsezadnje sploh ni okvara in tako nikakor ne namiguje na okvarjenost avtorja oziroma oseb, končno mnenje pa prepušča bralcu.
  • Gaja Kos opaža, da je kratka proza vse bolj popularna in navede njene prednosti. Na kratko komentira zgodbe in primerja Čarov jezik pisanja kratke proze z jezikom v njegovem prvencu. V zbirki je njegov jezik bolj skop, stavki pa kratki. Zgodbe so proti koncu zbirke vedno boljše, pritiskajo na bralca in zahtevajo njegove simpatije, empatije, odpor in čudenje. Tistim v časovni stiski priporoča v branje (vsaj) te zgodbe: Desna roka, Nekaj brni, Izbira mačk, Dediščina in Kokakola.
  • Helga Glušič je zapisala, da Čar z zbirko V okvari stopa v smer novega oblikovanja pripovedi. Poseben izziv najde v opazovanju človekove intime, predvsem erotične razklanosti in nerazberljive duševnosti. Nadalje piše: »Čarove zgodbe temeljijo na premišljeni shemi povezav med vzdušjem izhodišča, točnim orisom prostora, rastočo napetostjo in negotovostjo konflikta z zaznavo duševnega neravnovesja, kar vodi v medsebojni stik (ali prekinitev stika) in v presenetljiv, tudi dvoumen ali zgolj nakazan obrat in konec s prispodobo, trpko, posmehljivo ali groteskno poanto.« Pomembno se mi zdi, da omeni zgradbo zgodbe Limonada, ki je razdeljena na tri dele in je oblikovana kot gradivo za daljše besedilo. Tudi ona izpostavlja kot vsebinsko in slogovno najmočnejši zgodbi Dediščino in Kokakolo: »Obe odlikujejo opisi izjemnih duševnih stanj, ki jih sproži nasilje, povezano s čustveno ranjenostjo, odtujenostjo in krivdo.« 
  • Danijel Vončina: »Poseben čar pričujočega Čarovega dela je v tem, da bralca zares in popolnoma prevzame, natančneje, se boleče (bodeče etc.) zakuje vanj, šele kot celota oziroma vsota prebranega.« Čarovo pisanje, ki zahteva discipliniranega bralca, označi za izvrstno in izredno.
  • Jasna Vombek v ospredje postavi večno problematičnost odnosa »nje in njega« v dualni ali pa pluralni obliki. Čarov dialog označi za fluiden, sočen in brezkompromisen, mestoma prevešajoč se v monološke nianse, ki ga poganja neusahljivi libido njegovih protagonistov.
  • Milanka Trušnovec je zapisala, da v zbirki nihče ni zgolj rabelj in nihče zgolj žrtev, da čistih grešnikov ali čistih svetnikov ni. Napis z vrat stranišča razširi na celotno zbirko: »Po štirinajstih zgodbah se zdi, da zveza med slehernim moškim in žensko slej ko prej iz najrazličnejših razlogov začne spominjati na zamašen javni WC.« Brskanje po človeku in seciranje označi za specialnost in temeljno obsesijo avtorja. Za razliko od prvenca Igra angelov in netopirjev, Čar zgodbam V okvari ni pripisal, da so osebe izmišljene, saj ni bojazni, da bi se lahko v njih kdorkoli našel.
  • Urban Vovk govori o delu Čas kratke zgodbe Toma Virka, Čara pa postavi ob Dušana Šarotarja, Polono Glavan, Mojco Kumerdej in Andreja Skubica. Meni, da v Čarovih zgodbah ni utrujajočega variiranja na isto temo in izčrpavanja motivike. Omeni prepletanje zgodb, ki so povezane skupaj preko pripovednih detajlov. Čarovi junaki se pri preigravanju in igri preizkušanja novega, tveganega ter nekonvencionalnega ne zmenijo za robove in omejitve: »/…/ saj jih lahko le brezobzirna igra na vse ali nič vrne nazaj k njim samim in daje začasno srečo.« Literarne osebe primerja s človekom iz Kassovitzevega filma Sovraštvo (La haine). V zaključku se dotakne še slogovno-jezikovnih pripovedi, kjer se porajajo pomisleki o doslednosti ali bolje nedoslednosti uporabe pogovornega jezika. Zaključi z mislijo: »Kljub temu pa gre po mojem mnenju za kratkoprozni vrhunec minule literarne sezone pri nas.« 
  • Uroš Črnigoj v uvodu predstavi Čarova dela. Slog iz zbirke V okvari označi za minimalističen in učinkovito odmerjen, poudari cinizem. V zbirki je zaznati tri sklope, v katere so tematsko povezane zgodbe. Splošen vtis, ki ga pusti zbirka, je »/…/ vtis ranjenega sveta, ki mu dajejo barvo cinične domislice medsebojno odtujenih posameznikov.« Dodaja: »V močnejših zgodbah /…/ je zasuk nekoliko bolj podrejen psihološki logiki likov in mu uspeva zaokrožiti dogajanje v skorajda poetičen iztek.« S to zbirko se avtor predstavlja v zrelejši luči.

Prevodi[uredi]

Zbirka V okvari je prevedena v dva jezika. V hrvaščino (U kvaru) jo je prevedla Jagna Pogačnik, v poljščino (Awaria) pa Wojciech Domachowski.

Nagrade[uredi]

Nagrade


Nominacije

Viri in literatura[uredi]

Viri

Aleš ČAR: V okvari: kratka proza. Ljubljana: Študentska založba, 2003.


Literatura

Aleš ČAR: Knjiga kresnih priznanj: Aleš Čar. airBeletrina. 20. junij 2012.

N. N.: Aleš Čar. knjigarna-beletrina.

N. N.: Aleš Čar. Portal slovenskih pisateljev.

N. N.: Aleš Čar (predstavitev/interview). Cultural broadcasting archive. 5. november 2005.

Nadja ČERNE: Erotična ljubezen v zbirkah kratke pripovedne proze (2000-2005): diplomsko delo. Ljubljana: [N. Černe], 2011.

Uroš ČRNIGOJ: V okvari: Aleš Čar, V okvari, Beletrina, 2003. 2000: revija za krščanstvo in kulturo, 162-164 (2004). 314-315.

Helga GLUŠIČ: Vprašaj v zenicah. Književni listi: štirinajstdnevna knjižna priloga časnika Delo, (2003). 17.

Gaja KOS: Aleš Čar, V okvari: Študentska založba, Ljubljana 2003, knjižna zbirka Beletrina. Ampak: mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo, 5/3 (2004). 65.

Lucija STEPANČIČ: Aleš Čar: V okvari. Študenstka založba, 2003 (knjižna zbirka Beletrina). Sodobnost, 68/4 (2004). 491-493.

Milanka TRUŠNOVEC: Čas za remont (ali vsaj za inventuro). Idrijski razgledi, 49/1 (2004). 124-126.

Jasna VOMBEK: Lebdeči krogi izčrpavanja, lebdeči krogi ljubezni: Aleš Čar, V okvari. Mentor: mesečnik za vprašanja literature in mentorstva, 25/5 (2004). 82-83.

Danijel VONČINA: Aleš Čar: V okvari. Mladina, 42 (2003). 20. oktober 2003.

Urban VOVK: O čem molčimo, ko govorimo o ljubezni: Aleš Čar: V okvari: Študentska založba, Ljubljana 2003 (Knjižna zbirka Beletrina). Literatura, 16/160 (2004). 141-146.