Dobravske domačije

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search


Gradivo za poglavje se nahaja v formatu docx in se postopno seli sem.

Dobravske domačije  
Dobravske domačije
Avtor Miran Hladnik
Naslov Dobravske domačije
Jezik slovenski
Datum izida zasnutek 2014, na Wikiknjige preseljeno 2017, vpis objave v Cobiss predviden 2018
Subjekt lokalna zgodovina, domoznanstvo, Občina Radovljica
Žanr monografija vasi
Vrsta medija 2014 spletna knjiga
Knjiga je del zbirke/serije
Serija Dobrave: Gradivo za monografijo o vasi
Predhodnik Dobravski kdojekdo
Klasifikacija

Dobrave: Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945 | Kronika Dobrav po 1945 | Dobravski kdojekdo | Dobravske domačije | Dobrave danes

Vsebina

Srednja Dobrava[uredi]

Glej tudi Dobravske domačije. DAR.

Dobráva media

Pri Čačku[uredi]

Srednja Dobrava 1 Čačovc

Pri Resmanu[uredi]

Srednja Dobrava 2 Resman
Resmanovi: Marijana Balantič, Srednja Dobrava
Galetovi so se priselili med vojno, ker so morali zapustiti mejno področje med Italijo in Nemčijo, in so živeli najprej pri Jurjovcu, potem pa pri Resmanu
Marjana in Janez Balantič (Resmanova), mogoče ob poroki. Arhiv Janke Balantič

Pri Črviču[uredi]

Srednja Dobrava 3 Červič
Tu počiva Janez Mihelič iz Sr. Dobrave, roj. 17. Avg. 1837. umrl 2. Okt. 1901. V miru počivaj!
Črvičevi: Šlibar, Mihelič, Šoberl
Hugo Mihelič (Črvičev s Sr. Dobrave)
Grobovi na Srednji Dobravi: Frančiška Mihelič (Črvičeva, žena Huga Miheliča)
Grobovi na Srednji Dobravi: Papler (Črvičev)
Grobovi na Srednji Dobravi: Zakotnik Metoda, umrla na Korziki (Kozjekova), hišo so naredili na Črvičevem hlevu, Sr. Dobrava 15)
Grobovi na Srednji Dobravi: Frelihovi: Franci (umrl na Korziki), hišo naredili na Črvičevem hlevu, Sr. Dobrava 15)

Pri Lencu[uredi]

Srednja Dobrava 4 Lenc
Grobovi na Srednji Dobravi: Lencovi: Pogačnik
Grobovi na Srednji Dobravi: Pogačnik, Vidic (Lencovi)

Pri Bodlaju[uredi]

Stara hišna št. 5. Pr Bodlaj, Bodlajov. SA 1781–1890 Vodlaj, priimek lastnika Debelak, Kataster 1827: Wodelay, priimek lastnika Debellak. Znameniti sorodniki: mama škofa Antona Vovka Marija Debelak je bila Bodlajeva (Marija Mina Debeljak, roj. 5. 7. 1859, poročena v Breznico 13. 2. 1882, umrla 7. 11. 1917 v Vrbi).[1] Danes se lastniki pišejo Resman.

Srednja Dobrava 5 Vodlaj
Nomen vulgare: Vodlaj
Numerus domus: 5 adnotatio: hlapec span.[?]
Valent. Debelak rust. 14 Febr 1821 vacinitatus 43, matrimon junc. 59, mortus [18]71, vsako leto pri spovedi.
Helena Jalen ux. Kropa 24. Apr. 1829
Mathias fil. 24. Febr. 1857 confirmatus [18]66
Maria filia 5. Julii 1859 confirmatus 66 matrimon. junc. 81
Mariana fil. 7. Junii 1861
Elisabetha fil. 3. Nov. 1863 confirmatus 73
Valentinus fil. pf. 20. Januar 1866 confirmatus 73 matrimon. junc. 89
Lucia Pretnar ux. Zg. Dobrava 15 13. Dec. [1]868 matrimon. junc. 89
Agnes fil. 24. Febr. 1870 confirmatus 78
Lorenc filius 11. avgust [1]890
Maria, filia illeg. Elisabethae [nezakonska hči Elizabete] 16. aug. 1888
Bodlajev nagrobnik na Srednji Dobravi
Rojstni in krstni list Jožefa Resmana, roj. 13. 3. 1900. Arhiv Joška Resmana
Einantwortungsurkunde (prisodno pismo ob dedovanju) 1872. Arhiv Joška Resmana
Einantwortungsurkunde (prisodno pismo ob dedovanju) 1872. Arhiv Joška Resmana
Einantwortungsurkunde (prisodno pismo ob dedovanju) 1872. Arhiv Joška Resmana
Izbrisna pobotnica 1872. Arhiv Joška Resmana
Izbrisna pobotnica 1872. Arhiv Joška Resmana
Ausfertigung. Notarsko potrdilo o plačilu Josefa Vovka Mici Debellak itd. 11. decembra 1884. Arhiv Joška Resmana
Ausfertigung. Arhiv Joška Resmana
Ausfertigung. Arhiv Joška Resmana
Pobotnica 1891. Arhiv Joška Resmana
Zapuščinski akt 1894. Arhiv Joška Resmana (Matevž Pretner = Mihovc)
Zapuščinski akt 1894. Arhiv Joška Resmana (Matevž Pretner = Mihovc)
Zapuščinski akt 1894. Arhiv Joška Resmana
Zapuščinski akt 1894. Arhiv Joška Resmana
Prisojilna listina 1905. Arhiv Joška Resmana
Zapuščinska razprava 1905. Arhiv Joška Resmana
Pooblastilo 1911. Arhiv Joška Resmana
Izjava 1911. Arhiv Joška Resmana
Izjava 1911. Arhiv Joška Resmana
Sodni poziv za položbo obresti in dokaz zavarovanja 1913. Arhiv Joška Resmana
Franc Resman (Bodlaj), do leta 1928 lovski čuvaj občine Ovsiše pri zakupniku vitezu Pogačniku. Arhiv Joška Resmana
Franc (umrl 1925) in Lucija Resman, pri mežnariji na Dobravi, okrog 1920. Arhiv Joška Resmana
Jože Resman (Bodlaj) leta 1920. Arhiv Joška Resmana
Kartica bratu Jožefu Resmanu v Judenburg 5. 2. 1918. Arhiv Joška Resmana
Poroka Ivanke in Jožefa Resmana na Dobravi. Na tleh: Pušavc, 6 Hrvatov, s čelom, ?, ?. Sedijo: Pavla Hrovat, Cecilija Resman (Ažmanova, žena od 5. Rudolfa Resmana,) Jakob? + žena, nevesta Ivanka roj. Nunar + Jožef Resman, desno Lucija Resman, Zofija Hribar, ?, Frančiška in Janez Lotrič, Mici Medja. 3. vrsta: 3. Lovro Pfajfar (Debelakov), 7 eden od Sitarjev, ?, 9. Janez Pretnar (Mihovc), ? ? ? 4. vrsta: 3 Ivanka in 4 Peter Žbontar (Cjazna), 5 Tončka in Janko Balantič, zakonca Stane Žagar in Jožefa Žagar, ? ? Cecilija Šolar (Zečkova Cila), ? 5. vrsta: 3 Jurčkov, 11 Filip Sitar ? Arhiv Janke Balantič in arhiv Joška Resmana.
Poroka Rudija Resmana s Cecilijo Ažman pred vojno. Na tleh: Jože Mihelič (Colar, z violino), Sedijo: Janez Lotrič, 2 3 poročenca 5 6 Jože Resman, stojijo? Arhiv Joška Resmana
Jože Resman (1900–1974), Bodlaj, pobudnik za ustanovitev lovskega društva na Srednji Dobravi 1945. Arhiv Joška Resmana
Joško Resman (Bodlaj)
Bodlajeva hiša na Dobravi
Vhod v staro Bodlajevo hišo na Dobravi
Nova Bodlajeva hiša na Srednji Dobravi
Bodlajeva hlev na Dobravi
Bodlajev hlev na Dobravi
Bodlajev hlev na Dobravi
Bodlajevo gospodarsko poslopje na Dobravi

Pri Zečku[uredi]

Srednja Dobrava 6 Sejc
Zečkovi: družina Šolar s Srednje Dobrave
Šolar in Krek
Grobovi na Srednji Dobravi: Mrgole, priseljeni z Dolenjske, živeli pri Zečkovih, potem pri Valentinu
Marija Šolar (Zečkova), umrla 20. februarja 1965
Poroka Tončka in Slavko Šolar 14. junija 1953, priče Stanko Krek, 2 Franc Terlikar 3 Franc Žerovc
22. julij 1962: Šolarjevi (Zečkovi na Sr. Dobravi 9): Franca, voček Janez, Slavko, mama Marija, Tončka, Cila
22. jul. 1962 Zečkovi (Šolar) na Sr. Dobravi 9: Mira, Slavko, Tončka, Slava
Slavko Šolar (Zečkov) in boter Johan Pogačnik (Lencov)
Slavko Šolar 15 let
Slavko Šolar pri vojakih 1946
Slavko Šolar pri vojakih v Boki Kotorski 1946
Slavko Šolar in Alojz Vidic
Jože in Mimi Krek, Pecarjev Janez, Jurčkov ata na Mošenjski planini ok. 1956
Tončka Šolar 1944
16. junij 1944 1 Ivanka in 2 Tilka Prevodnik (Šk. Loka) 3 Tončka Krek, 4 Micka Lotrič z Dražgoš, slikano v Škofji Loki
Brezovica, Paplerjeva hiša 15. 8. 1957: 1 Heli Krek, 2 Slava in 3 Tončka Šolar 4 Joža, 5 Jela 6, Mimi Krek. sedijo: mama Helena Krek, 1 Mira Šolar 2 Jože Krek, 3 sin od Heli
Mira, Tončka, Slava Šolar 1957
Hiše na Srednji Dobravi: pri Zečku
Hiše na Srednji Dobravi: pri Zečku
Hiše na Srednji Dobravi: pri Zečku
Grobovi na Srednji Dobravi: Golmajer (Sr. Dobrava)

Pri Frvanu[uredi]

Srednja Dobrava 7 Fervan
Frvanovi; Šlibar. Koselj

Pri Šlibru[uredi]

Srednja Dobrava 8 Šliber
Šlibrovi: Bertoncelj

Mežnarija[uredi]

Srednja Dobrava 9 Mesnarija
Gregor in Katarina Burnig, mežnar na Dobravi 1857

Nekoč Srednja Dobrava št. 9, potem št. 6, danes brez številke. Messnerey (FK 1827), Mesnarija (SA).

  • Vurnik Gregor, pf. (roj. 23. 4. 1830). Leta 1863 poroka z Grilc Marijo iz Otoč (roj. 1. 11. 1831).
  • Marija Grilc, Otoče, žena (roj. 6. 2. 1863 / um. 1868)
  • Lovrenc, sin (roj. 7. 8. 1864)
  • Marija, hči (roj. 6. 2. 1863, um. 1868)
  • Franc, sin (roj. 4. 4. 1867)
  • Katarina, hči (roj. 26. 11. 1868 / um. 1869)
  • Mihaelis Mihelič ad. pf. [posvojeni gospodar?] (roj. 25. 9. 1844 na Srednji Dobravi), 1871 poroka z Šlibar Agato z Zgornje Dobrave (roj. 5. 2. 1846)
  • Marijana, žena (roj. 26. 7. 1871)
  • Frančiška (roj. 2. 10. 1872 / um. 1875)
  • Marija (roj. 9. 6. 1874)
  • Jakob (roj. 28. 6. 1876)
  • Helena (roj. 18. 5. 1880)
  • Mihael (roj. 27. 3. 1882)
  • Kristina (roj. 24. 7. 1885)
  • Frančiška (roj. 18. 3. 1889)
  • Katarina Vurnik, mati, vid. [vdova] (roj. 15. 4. 1792 / um. 1866)

Za podobarja Janeza Vurnika st. (*28. avg. 1819 v Stari Oselici (nad Trebijo) cerkovnikovemu pomočniku Gregorju in Katarini r. Mežek, u. 2. marca 1889 v Radovljici) glej Dobravski kdojekdo. 1824 se je družina preselila na Dobravo pri Kropi.

Pri Debelaku[uredi]

Srednja Dobrava 10 Debelak
Debelakovi: Pfajfar
Pismo Lovra Debelaka domov očetu iz Bjelovarja 14. 1. 1925. Arhiv Joško Resman

Farovž[uredi]

Srednja Dobrava 11 Farovž

Pri Valentinu[uredi]

Pər Valentín, tudi pər Bovantin, pər Vantin 'pri Valentinu'. Gospodar Valentin, Valentinov. Stara hišna številka je bila 12, danes 8, 8a, 8b, 8c. V Franciscejskem katastru 1827 je zapisano hišno ime Valantin, lastnik se je pisal Justin. V Statusu animarum 1862 je hišno ime Valentin, lastnik je bil Pogačnik. Lastniki 2018 se pišejo Pogačnik (8, 8a) in Mohorič (8b).

Pogačnikova gostilna "pri Valentinu" 1900. Založil Franc Rojc, arhiv Janke Ulčar.
Dobrava pri Podnartu: Gostilna pri "Valentinu" 1925. Foto Ivan Kunc, založnik Filip Pogačnik, arhiv Pirc.
Pred Valentinovim hlevom. Arhiv Janke Balantič
Gostilna pri Valentinu med drugo svetovno vojno, pred njo sta najbrž Filip in Antonija Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar.
Valentinova stara hiša. Foto Marija Mohorič
Valentinova stara hiša. Foto Marija Mohorič
Valentinova stara hiša. Foto Marija Mohorič
Valentinova stara hiša. Foto Marija Mohorič
Valentinova stara hiša. Foto Marija Mohorič

Staro hišo so porušili 14. 2. 2013.

Valentinov hlev. Foto M. Hladnik 30. 3. 2017
Valentinov hlev. Foto M. Hladnik 30. 3. 2017
Gospodarska poslopja pri Valentinu, Srednja Dobrava
Nova Valentinova hiša, dom Mance in Aleša Pogačnik. Foto M. Hladnik 30. 3. 2017
Sr. Dobrava 8a, dom Olge in Filipa Pogačnika. Foto M. Hladnik 30. 3. 2017
Srednja Dobrava 8b, dom Marije in Lojza Mohoriča. Foto M. Hladnik 30. 3. 2017
Srednja Dobrava 12: Valentin. Status animarum 1862–1889. Nadškofijski arhiv Ljubljana.
Nomen vulgare: Valentin
Numerus domus: 12
Simon Pogačnik cas. 29 Octob. 1829 > 1828,[2] vacinitatus 43, matrimon junc. 59, mortus 16. III 1890, vsako leto pri spovedi.
Maria Fister ux. Ovsiše 29. Janua 1833, [poročena 59]
Andreas fil. 14 Nov. 1860, confirmatus 67
Franciscus fil. 30 Janua 1862, confirmatus 73
Philipus fil. 26 April 1878,
† Simon fil. 14 Sept. 1863, confirmatus 73, mortus 81(26. Apr.)
Joanes 14 April 1865
Aloisius 8 Maji 1870, mortus 13 mai 70
Maria filia 15 December 1866, confirm. 73
Francisca fil. 28 Octob 1868
Helena filia 26 April 1871, mort. 22. [xx][3] 71
Cecilia filia 30 Octobr. 1872
Antonius fil. 21 Maji 1874
Barbara filia 30 Novb.1876
Joanes Pogačnik frat pf [gospodarjev brat] 6 Decem. 1832, poročen 77
Nagrobnik Andreja in Barbare Pogačnik, roj. Justin, na Sr. Dobravi. Foto M. Hladnik
Nagrobnik Valentinovih na Dobravi. Foto M. Hladnik
Nagrobnik učiteljev Ivana Žagarja, Cecilije Žagar, rojene Pogačnik, in Franjice Pogačnik. Foto M. Hladnik
Grobovi na Srednji Dobravi: Marko Pogačnik (Valentinov)

Valentinovi na Dobravi izvirajo s Posavca. Tam (pri Čuku, h. št. 7) se je Matevžu in Heleni Pogačnik 15. 10. 1711 rodil sin Luka, ki je postal mlinar in se poročil z Uršulo. Iz njunega zakona se je 14. 1. 1742 rodil sin Anton. Ta se je poročil z Mino (Marijo) Aljančič (Aliantschitsch) in imel z njo šest otrok. Gospodarstvo (mlin) je prevzel drugi najstarejši sin Valentin, ker je prvi sin pri 19 letih umrl, sin Andrej (* 1. 11. 1796), ki se je 24. 11. 1828 poročil z osem leto starejšo Barbaro Justin (16. 11. 1788) s Srednje Dobrave 9 (iz Mežnarije?), pa je svoj dom osnoval na Sr. Dobravi pri Valentinu. Rodila sta pet otrok. Prvi je bil Simon (* 27. 10. 1828), ki se je rodil pri Valentinu en mesec pred poroko in bil šele tik pred svojo poroko leta 1859 in v letu očetove smrti pozakonjen; mama mu je umrla že 12 let prej. Prvi zakonski sin Andrej (* 9. 11. 1830) je najbrž kmalu umrl, ker se 24. 11. 1831 rodil že drugi sin Andrej. Sledila sta Janez (* 6. 12. 1832) in Barbara (rojena konec 1834), ki je umrla pri treh mesecih 9. 2. 1835.

Nezakonski prvorojenec Simon Pogačnik (1828–1890) se je poročil 21. 11. 1859 s pet let mlajšo Marijo Fister, p. d. Primožkovo (29. 1. 1833 – 11. 11. 1905), ki jo je pripeljal z Ovsiš. Imela sta 12 otrok (7 fantov in 5 deklet). Dva sta umrla kmalu po porodu, eden pri osmih letih. Tretji sin Simon (14. 9. 1863 – 26. 4. 1881) je umrl pri 18 letih. Gospodarstvo na Dobravi je prevzel najmlajši Filip (26. 4. 1878 – 1944), predzadnji sin Anton (* 21. 5. 1874) pa je po očetu podedoval posest v Podnartu (h. št. 13) in se pri svojih 24 letih tja preselil. Doma je bil še štiri leta mlajši gospodarjev brat Janez, ki se je pri svojih 45 letih poročil. Njegov prvorojenec Andrej (* 14. 11. 1860) se je odselil v ZDA; izseljenčeva hči je 1967 prišla na obisk k prednikom na Dobravi.

Otroci Marije in Simona Pogačnika
Andrej Pogačnik (1860–??). Arhiv Marija Javor
Simon Pogačnik. Arhiv Marija Javor
Simon Pogačnik (1863–1881). Arhiv Marija Javor
Francka (Franjica) Pogačnik (1868–1940) je bila učiteljica v Cerkljah, potem v Ribnem in drugod, med 1922 in 1924 pa na Dobravi. Arhiv Marije Javor
Anton Pogačnik (1874–1948). Arhiv Marija Javor
Filip Pogačnik (1878–1944). Arhiv Marije Javor
Marija Fister (Primožkova z Ovsiš) (1833-1905), žena Šimna Pogačnika. Arhiv Marija Javor
Osmrtnica Simona Pogačnika. Arhiv Marija Javor
Alojzija Pogačnik. Arhiv Andreje Pogačnik Jarc
Alojzija Pogačnik, roj. Korenčan, po vojni? Arhiv Janke Balantič
Poroka Filipa in Lojzke Pogačnik 5. 2. 1906, desno Filipov brat Anton, levo njegova sestra Franjica, zadaj na sredi Čop iz Žirovnice. Arhiv Marija Javor
Hči Andreja Pogačnika iz ZDA. Arhiv Marija Javor
Otroci bratov Antona in Filipa Pogačnika: Ciril, ?, Tončka (Filipova hči). Arhiv Marija Javor
V spomin na 25 letnico 12. juni 1899 -- 12. juni 1924, Marija & Anton Pogačnik Podnart. Arhiv Marija Javor
Sedijo pater Bonaventura, Anton Pogačnik ima v naročju vnukinjo Marijo, Marija Pogačnik, zadaj sta Metod in Mara Pogačnik. 1940. Arhiv Marije Javor
Poroka Cirila Pogačnika 1940. Levo in desno sta Anton in Marija Pogačnik, zadaj pater Bonaventura. Arhiv Marije Javor
Filip in Anton Pogačnik pred Valentinovo hišo na Dobravi. Arhiv Marije Javor
Pred Valentinovo hišo, sredi sta brata Anton in Filip z ženama. Arhiv Marije Javor
Filip Pogačnik gostilničar in posestnik umrl 19. januarja 1944. Hrbtna stran Svete podobice. Arhiv Marija Javor
Raptus est ne malitia mutaret intellectum eius; sprednja stran svete podobice 19. januarja 1944 [Vzel ga je, da hudobija ne bi popačila njegove pameti. Mdr 4,11]. Arhiv Marija Javor
Status animarum za domačijo pri Valentinu: Filip Pogačnik in drugi člani družine. Arhiv Marija Javor
Iz oklicne knjige za Srednjo Dobravo: Pogačnikovi (Valentinovi). Arhiv Marija Javor
Iz oklicne knjige za Srednjo Dobravo: Pogačnikovi (Valentinovi). Arhiv Marija Javor

Zanimivo je, da sta se oba brata Filip in Anton poročila s sestrama Korenčan iz Naklega 21: 12. junija 1899 Anton z Marijo, 5. februarja 1906 pa Filip Alojzijo. Hči Marija (* 15. 12. 1866) se je 9. 9. 1891 poročila z Lovrencem Aljančičem z Bistrice pri Tržiču in sprva živela še na Dobravi, Cecilija (* 30. 10. 1872) se je že v letih 8. 8. 1910 poročila z učiteljem Žagarjem iz Kamne Gorice, Barbara (* 30. 11. 1876) pa 13. 4. 1896 z Janezom Čopom iz Žirovnice.

Cilka Žagar je imela sinove Ivana, Toneta, Mileno, med vojno so bili izseljeni v Smederevsko Palanko, Tone se je tam poročil in je tam pokopan. Ivan in Milena pa sta živela v Ljutomeru. Milena je imela otroka Zalko in Ljuba (živinozdravnika).

Anton Pogačnik

Anton Pogačnik je pri svojih 25 letih postal najmlajši gorenjski župan. Z Dobravo je njegovo življenje povezano, saj so ga na seznamu Mohorjevih naročnikov vodili kot Dobravca tudi še potem, ko je bil v Podnartu; tudi na njegovo domače ime Valentin (Tinček) so ga politični nasprotniki radi spominjali. V zakonu se mu je rodilo šest otrok: tri dekleta in trije fantje. Prva je bila Ljudmila (* 15. 3. 1900), druga (Marija) je kmalu umrla, tretja (tudi Marija oz. Mara (roj. 10. 7. 1904) pa se je 1. 9. 1926 visoko poročila: z Jožefom, sinom viteza Josipa Pogačnika, glavnim tajnikom Trboveljske premogovne družbe. Čeprav je bil mož iz istega kraja in z enakim priimkom, nista bila v sorodu. Sinovi Ciril, Metod in Anton so dali ime kemični tovarni CiMeAn v Podnartu (danes Atotech).

Poroka Jože + Mara Pogačnik, 1926. Levo stoji Metod Pogačnik, v uniformi Ciril Pogačnik, pater Bonaventura z Brezij, Branko, Bogdan, Tone Pogačnik. Desno sedi vitez Josip Pogačnik z ženo, levo Anton Pogačnik z ženo. Arhiv Marija Javor
Čopovi iz Žirovnice. Sredi sta Marija in Anton Pogačnik, zgoraj nekje Filip Pogačnik. Arhiv Marije Javor
Anton Pogačnik v družbi gorenjskih veljakov. Stojijo (srednja vrsta): 1. župan občine Predtrg Ivan Pogačar (ok. 1930), 3. župan občine Lesce Pavel Olip (1936–1941), 5. Ignac Zagorc, trgovec v Radovljici, 6. župan občine Ovsiše Anton Pogačnik (župan do 1921, na fotografiji v pokoju), 8. Zvonko Savnik, trgovec v Radovljici; sedijo: 4. župan občine Radovljica dr. Ivan Dobravec (1934–1936), 5. srezki načelnik dr. Ivan Vidmar (1930–1933), 6. srezki načelnik dr. Ivo Vrečer (1933–1939), 9. Leopold Fürsager (predsednik združenja trgovcev za srez Radovljica, ok. 1933). Posnetek je nastal okrog leta 1934 na Lectarjevem vrtu v Radovljici. Arhiv Marija Javor
Na Vel. ponedeljek na Dobravi pri "Bolantinu". Gospodar Filip sedi na desni s sinom Milošem ali Dušanom, dirigira Lencov (Pogačnik), skrajno desno Lovrenc Pfajfar?, predzadnji Jožef Resman (Bodlajev). Arhiv Marije Javor
Pred Valentinovo vinsko kletjo. Sedijo 1 Lencova 3 Zečkova, stojijo 2. vrsta 7 Zečkova 3. vrsta: 3 Alfonz/Joža? 4 Sitar. Arhiv Marije Mohorič
Dobravci in iz Prezrenj pred Valentinovo vinsko kletjo okrog 2. sv. vojne. Zadnja vrsta: 1 Koselj (Očakov) 2 3 4 5 6. Arhiv Janke Balantič
Pred Valentinovo hišo v 1920. letih. Stojijo: 1 Magdalena Pogačnik, 2 Ivan Žagar ml., 3 Gregor, 4. Milena roj. Žagar, Gregorjeva žena, 5. Miloš Pogačnik, 6. Simon Pogačnik. Sedijo 1. Antonija Pogačnik, 2. Ivanov brat Tone Žagar (pokopan v Smederevski Palanki), 3. Alojzija Pogačnik, 4. Ivan Žagar, 5. Alfonz Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar
Pri Valentinu, v dvajsetih letih. 1 Milena Žagar 2 3 4 5 6 Antonija Pogačnik 7 8. Arhiv Janke Balantič
Pred Valentinovo hišo 24. 4. 1932. Sedijo: 1 2 Pogačnik (Lencova) 3 Janko Balantič 4 Antonija Pogačnik 5 6 Simon Pogačnik? 7 2. vrsta : 1 2 3 4 5 6 7. Arhiv Janke Balantič
Anton Pogačnik z birmanci, ob njem desno je Dušan Pogačnik. Arhiv Marije Javor
Anton Pogačnik desno. Arhiv Marije Javor

Filip je imel 10 otrok: Antonija Marija (* 13. 6. 1908), Simon (* 8. 9. 1909), Marija (2. 4. 1911 – 24. 9. 1911), Magdalena (* 3. 8. 1912), Alfonz (* 12. 11. 1914), Jožef Marijan (* 26. 7. 1916), Marija (15. 1. 1920 – 9. 9. 1921), Dušan Filip (* 31. 7. 1923), Miroslava (16. 2. 1925, roj. v Naklem 21 – 14. 6. 1926), Miloš Peter (* 20. 1. 1928); preživelo jih je sedem.

Visoko starost je dočakal Jože, častni občan Domžal. V otroštvu je pasel krave in nosil mleko v Kropo. Prvi razred so imeli v domačem skednju, učila ga je teta Franjica Pogačnik. V Lipnici se je nekoč skoraj utopil. V ujetništvu mu je življenje rešil sošolec, ki ga je izčrpanega potegnil na vlak, v partizanih pa je za las ušel rafalu. Na začetku druge svetovne vojne je bil kot oficir na orožnih vajah pri Skopju ujet in odpeljan v Nemčijo, 1942 se je iz Nemčije vrnil in kot vsi bratje odšel v partizane. Brat Dušan je v partizanih padel, sam ga je šel izkopat in prekopat na dobravsko pokopališče. Bil direktor tovarne Tosama in domžalski župan; fotografija ga kaže, kako se rokuje s svojetskim predsednikom Hruščovom, ko je ta s Titom obiskal Domžale.

Jože Pogačnik otrok
Jože Pogačnik
Jože in Milena Pogačnik
Magdi za spomin Jože. Dobrava 21. 1. 1940. Arhiv Janke Balantič
Jože Pogačnik
Jože Pogačnik
Poročna slika Jožeta in Ivice 14. 9. 1946. Arhiv Andreje Pogačnik Jarc
Alfonz Pogačnik (Valentinov Alofnz) vojak v Beogradu 1936. Arhiv Marija Mohorič
Pri vojakih v Slavonski Požegi 1938, z leve Jože Pogačnik. 1. puk teške artilerije, 5. baterija. Arhiv Andreje Pogačnik Jarc

Magda je živela v Salzburgu. Po naključju sta menda izstopila na napačni železniški postaji skupaj z Božidarjem Jakcem, se seznanila in od tedaj je Jakac hodil na Dobravo k Valentinovim slikat. Med drugim je naslikal Valentinovo domačijo, ajdovo polje na poti proti Otočam, portret mame Alojzije in vnukinje Janke; slike so v lasti članov družine.


Miloš in Dušan Pogačnik 29. III. 1934 (Palmsontag?) Karfreitag (cvetna nedelja? veliki petek). Arhiv Janke Balantič
Antonija Pogačnik, por. Balantič med dekleti. Arhiv Janke Balantič
V Valentinovi uti. Arhiv Janke Balantič
Pred Valentinovo hišo okrog 1920. Sedijo 1 2 3 4 5 Antonija Pogačnik. 6, 2. vrsta 1 2 3 4 5 6 7, stojijo 1 2 3. Arhiv Janke Balantič
Pred Valentinovo hišo okrog 1930. Na stopnicah sedi Antonija Arhiv Janke Balantič
Pred Valentinovo hišo okrog prve svetovne vojne. Levo sedi Filip Pogačnik. Arhiv Janke Balantič
Pred Valentinovo hišo: Vinko Pirc iz Lipnice, Franc Pogačnik (Lencov), Tone Žagar (iz Smederevske Palanke), iz veže kuka Dušan Pogačnik. Arhiv Andreje Pogačnik Jarc
Valentinovi okrog leta 1932: 1 Antonija 2 Magdalena 3 Miloš 4 Alojzija 5 Filip Pogačnik
"Doma pod jaslicami, febr. 1943: V spomin na 65 letnico od Tvojega krsta: Simon, Alfonz, mama Alojzija, Filip, Jože, Dušan." Pogačnikovi (Valentinovi) s Srednje Dobrave. Arhiv Janke B. Ulčar
Marija Pogačnik, por. Mohorič, in Franci Pogačnik, zadaj mežnarija, okrog 1956. foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar
Dobrava ok. 1956: 1 2 3 4 Tone Pogačnik 5 spredaj Jurčkov Franci, vol, 6 Marija 7 Janka Balantič 8 Barbara Pogačnik. Foto Janko Balantič. Arhiv Marije Mohorič
Otroci so preživljali na Dobravi čudovite počitnice (1957). Foto Janko Balantič. Arhiv Andreje Pogačnik Jarc
Na peči pri Valentinu: 1 Filip, 2 Marija, 3 Barbara, 4 Janka, 5 Marko. Foto Janko Balantič. Arhiv Marije Mohorič
Pogačnikovi Marko 2 Lojzka, 3 Filip, 4 Alfonz 5 Barbara, spodaj Marija. Arhiv Marije Mohorič
1. maj 1953 ob domači hiši na Dobravi: z leve 1. vrsta mama Alojzija z Barbaro, Simon. Janka, Andreja, Tončka, Jožica; stojijo: Jože z Metlo, Magda z Markom, Ivica, Simon. Arhiv Andreje Pogačnik Jarc
Valentinovi ob domači hiši: praznovanje maminega rojstnega dne: čepita Marjana in Marjetka, 1. vrsta Miloš z Andrejem, Alfonz, Tončka, mama, Simon, Jože; stojijo Metka, janka, Lojzka, Andreja, Barbara, Veronika, Marko, Jožica, Filip, Ivica, Milenin mož Gregor, Milene, Marija. Arhiv Andreje Pogačnik Jarc.
Jože Pogačnik iz Domžal, 101 leto
Andreja Pogačnik Jarc, hči Jožeta Pogačnika, Domžale
Marija Mohorič in Olga Pogačnik
Valentinov Lojz (Mohorič) na Vodiški planini
Janka Ulčar, roj. Balantič
Valentinova Barbara (Alfonzova hči) z možem, Podbrezje
Andrej in Matjaž Pogačnik in Marija Javor

Pri Cjazu[uredi]

Srednja Dobrava 13 Cjaz
Grobovi na Srednji Dobravi: Žbontarjevi (Cjazni): Bertoncelj, Moravec

Pri Jurčku[uredi]

Srednja Dobrava 14 Jurčik
Jurčkovi
Pogačnik Blaž
Grobovi na Srednji Dobravi: Pogačnik (Jurčkovi)

Šola (Žagarjevi)[uredi]

Pri Valentinu: 1 Danica Žagar 2 Nada Žagar 3 Jože Pogačnik (?), 4 Savica Žagar 5 Iztok Žagar 6 Stanko Žagar 21. 8. 1927. Arhiv Marije Javor.
Žagarjevi otroci: Stankič, Iztok, Savica, Danica, Nada, arhiv Bavconovih
Nada Žagar, Marica Bertoncelj, Danica Žagar, Pavle Kern (pozneje izdajalec), Tone Bertoncelj, arhiv Bavconovih
?, Grobovčkov Ivan, Ivka Križnar, Noč iz Otoč, arhiv Bavconovih
Stane Žagar z družino pred odhodom z Dobrave konec 1940
Avgusta Žagar, mama Staneta Žagarja, učit. v Ljubečni
Katarina Miklič (nona, tašča Staneta Žagarja) na Dobravi 1938
Slavica Žagar. Arhiv Bavconovih
Na Dobravi 1. 9. 1946. Arhiv Bavconovih

Spomini na Dobravo. Starši Staneta Žagarja so imeli na Žagi pri Bovcu posestvo, žago in trgovino. Očetov oče je bil zelo "mogočen", samosvoj. Imeli so štiri otroke: Milena, Ferdinand, Zora, Stanislav. Mati je je bila učiteljica, vendar ne v službi. Preselili so se v Gorico, kjer sta Stane in verjetno tudi sestra Milena doštudirala na učiteljišču. Leta 1. svetovne vojne je oče Stane ("tata") preživel v Tirolih kot vojak. Bil pa je tudi upornik in bil kaznovan zaradi izražanja svojega slovenstva. Po koncu vojne se je Žagar pridružil borcem za slovensko Koroško, in sicer v Borovljah, kjer je takrat učiteljevala njegova sestra Milena.

Jožefa Mikluš, tudi Pepca (žena Staneta Žagarja), je bila rojena 26. 9 1893 v Pevmi pri Gorici, kjer so njeni starši imeli gostilno. Pred vojno je delovala v prosvetnem društvu, ki ga je vodil pesnik Simon Gregorčič. V družini je bilo sedem otrok, oče je umrl pri petdesetih umrl zaradi srčne bolezni, iz istega razloga tudi devet leta stara hči. Njena mama Katarina Mikluš je tako ostala sama s šestimi otroki. Najstarejša Emil in Pepe sta šla delat na Most na Soči, hči Amalija je šla k duhovniku v Gorico za kuharico, drugi (sinova Karlo, Alojzij idr.) so v Gorici dočakali prvo svetovno vojno. Mama Katarina in hči Jožefa sta bili med vojno kot begunki evakuirani v Ljubljano. V Ljubljani sta se Jožefa in Stanko Žagar kmalu po vojni poročila. Tam se je 3 dec. 1921 rodil njun prvi sin Stanko (Stankič), ki je padel leta 1942 na Okroglem zaradi izdajstva Pavleta Kerna.[4] Po vojni se je družina preselila na Bled, oče je eno leto poučeval v Gorjah; tam se jima je 28. 3. 1922 rodila hči Savica. Leta 1922 je bil Žagar premeščen na osnovno šolo na Srednji Dobravi. Tam so se jima rodili leta 1923 sin Iztok in leta 1924 dvojčici Danica in Nada. Jožefa Žagar (Pepca) je pred vojno dopolnjevala politično delo svojega moža zlasti s prosvetljevanjem dobravskih žena. Ko se je morala družina umakniti pred Nemci iz okolice Celja v Ljubljano, se je Pepca Žagar takoj vključila v Osvobodilno fronto in je delovala v sektorju za prehrano in ilegalno propagandno gradivo. Leta 1942 so jo italijanski okupatorji skupaj z tremi hčerkami zaprli in italijansko vojaško sodišče jih je vse obsodilo na dolgoletne kazni zapora. Po kapitulaciji Italije se je priključila partizanom in je na osvobojenem ozemlju nadaljevala s človekoljubnim delom. Po vojni se je vključila med aktiviste Rdečega križa. Umrla je 27. 2. 1965 in je pokopana na Žalah v Ljubljani.[5]

Stane Žagar je kot član KP prebral zelo veliko tedaj dostopne politične literature, med drugim pa tudi Hitlerjev Mein Kampf, zato je razumel nevarnost hitlerizma. Kot ljudski prosvetitelj je deloval v kmečki zadrugi, drevesnici, kjer so šolarji sadili smreke na Brezovici, pri gradnji železniške postaje v Otočah za brezjanske romarje, organiziral kmečko nadaljevalno šolo, ki so jo hodili nadzorovat orožniki; fante je po zaključku peljal na izlet v Šibenik. Leta 1936 je hči Danica pomagala tiskati plakate, ki so jih trosili naokrog. Doživeli so policijsko preiskavo. Danica je vedela za vsa skrivališča literature: v omari s šolsko dokumentacijo, na podstrehi v veliki košari odpadnega šolskega gradiva, v dimniku, v posebni škatli na podstrehi. Prav to škatlo je našel Kovač iz Lipnice in jo dal orožnikom, ob preiskavi so vso družino zaprli v šolski razred. Čuval jih je orožnik z nabito puško. Dobri sosedje Mežnarji so opazili, da se nekaj dogaja, in so jim skozi okno prinesli mleko in kruh. Oče Stane (več o njem glej v poglavju Dobrave med drugo svetovno vojno#Stane Žagar) se je med vojno boril v dražgoški bitki in padel na Malem Rovtu nad Crngrobom. Hči Savica, poročena Hočevar, in nečak Marjan Mikluš sta ga po vojni izkopala in leta 1946 kosti prenesla pokopat na Dobravo. 5. 7. 1951 je bil proglašen za narodnega heroja.

Savica Žagar je bila avg. 1941 sprejeta v KPS. Delovala je v dokumentarnem sektorju centralne tehnike OF, skupaj z Meto Sitar. Po kapitulaciji Italije se je vkljuičila v prekomorske brigade, pozneje pa je bila imenovana za namestnico politkomisarja v 26. diviziji v Bosni. Njena sestra Danica se živo spomni, kako je s svojim žlahtnim altom, ko so po vojni obujali spomine, zapela tragično pesem o žrtvah na Kordunu, ki jim je bila priča:

Na Kordunu grob do groba,
traži majka sina svoga.

Savica je umrla sredi maja 1976 in je pokopana na Žalah v Ljubljani.[6]

Iztok Žagar, rojen 5. junija 1923 na Dobravi, je šel v partizane in bil jeseni 1941 udeležen v napadu na Lož. V italijanskem protinapadu so se partizani zatekli v neki vikend in bili vsi zajeti razen komisarja Dušana Pirjevca - Ahaca, ki je uspel pobegniti. Iztok je bil pod ilegalnim imenom obsojen na dosmrtno ječo. Po pismih, ki jih je iz zapora pisal materi, so izvedeli za njegovo pravo ime, ga ponovno pripeljali v Ljubljano in še enkrat obsodili na dosmrtno ječo. Zaprt je bil v Aleksandriji v Italiji in potem premeščen v Castelfranco in Spoleto. Po kapitulaciji Italije se je prebil na Primorsko in med partizane. Potem je delal na Gorenjskem kot aktivist in v pokrajinskem odboru za Gorenjsko. Bil je člana glavnega odbora slovenske mladine, ki ga je vodil Stane Kavčič, organizacijski sekretar pa je bil Niko Belopavlovič. 1947 je šel v Beograd v partijsko šolo, nato je bil zaposlen v Kardeljevem kabinetu. Okoli 1950 je bil v diplomatski službi v Moskvi. 1970 je bil veleposlanik v Senegalu, na začetku 1980. let pa v Boliviji. Po vrnitvi je bil v Beogradu inštruktor CK-ja, zadolžen za zveze z osvobodilnimi gibanji po svetu. 1988 se je upokojil in preselil v Ljubljano. Umrl je 2007 za srčno boleznijo.

Dvojčici Danica in Nada Žagar sta bili rojeni 13. septembra 1924 na Dobravi, Danica štiri ure pred Nado. Danica je skupaj s Stankičem, Savico, Iztokom in Nado hodila v kranjsko gimnazijo. Pri sprejemnem izpitu nečesa ni razumela, profesor francoščine se je tako zadrl nad njo, da je okamenela, dobila je cvek. To je bil zanjo hud udarec, ker sta bili zdaj s sestro dvojčico prvič ločeni. Izpit s 300 vprašanji je potem opravljala pri dekanu v Radovljici. Tja jo je spremljal oče, "zlati tata". Izpit je naredila s pohvalo in dekan se je čudil, kako da je v Kranju padla. V 2. letniku je bila vprašana pri zemljepisu in je vse znala. Za njo je sedela pri peči Nežka Jocif, dobra učenka. Ker ene letnice ni znala, je profesor vprašal Danico, ki se je zmotila za dve leti. Takrat pa profesor: "Noben Žagar nič ne zna." To je Danico tako prizadelo, da je vstala in profesorju odgovorila: "Saj sem vse znala, le pri ponovnem vprašanju sem se za dve leti zmotila." Ukazal ji je, naj se javi pri direktorju. Sošolci so ji pri odgovoru zaploskali. Danica se ni javila direktorju, ker je bila prepričana, da ji je naredil krivico. Naslednji dan je od pretresenosti dobila mensis, oče in mati sta jo potolažila. Pri pogovorih s profesorjih sta vedno vprašala, kako se otroci obnašajo, in bili so pohvaljeni.

Zgodila se ji je še ena krivica. Duhovnik Rogelj, skrajno nasproten očetu, ji je dal enko, ker da ne zna peti. Ves razred se je na glas zasmejal in nekdo je rekel: "Saj Žagarjevi so vsi pevci in pojejo peteroglasno." Popolnoma drugačen pa je bil duhovnik Klavžar, ki je služboval pred čudakom Rogljem. Gospod Klavžar je bil inteligenten mož, otroci so ga imeli radi. Vsi Žagarjevi otroci so bili veliko v župnišču in se tam na vrtu igrali s hčerko župnikove kuharice, medtem ko je duhovnik v svoji utici bral brevir. Nekoč v tretjem razredu vpraša sošolec Ivan Klemenčič iz Otoč gospoda Klavžarja: "Kako je nastal svet?" Nastala je tišina in sledil je Klavžarjev odgovor: "Svet je nastajal milijone let ..." Danica, ki je to slučajno slišala (imela je gripo in je ležala v sobi za slepimi vrati), je skočila pokonci in stekla v kuhinjo k noni in ji rekla: "Nona, saj ni bog ustvaril sveta, svet je nastajal milijone let." "Ja otrok božji, kaj si znorel!" je rekla nona in jo pokrižala. Danica je takrat "izgubila boga" in on Danico. Nono je oče sicer zelo spoštoval, saj je družini ves čas pomagala, spremljal jo je celo k spovedi.

Ko so med okupacijo stanovali v Ljubljani, sta Danica in Nada hodili v poljansko gimnazijo in delovali v skojevskih trojkah, ki so razoroževale italijanske vojake. 16. aprila 1942 sta bili skupaj z mamo aretirani. Malo pozneje jih je italijansko vojaško sodišče obsodilo na dolge zaporne kazni. Opeljali so jih v Italijo, najprej v zapore v Benetkah. Mamo so tam ločili in poslali v žensko kaznilnico Fossombone. Vse tri sestre pa so pošiljali iz Benetk v Benevento in potem v Campo Basso,[7] dokler niso prišle v zapor v mestecu Trani v južni Italiji. Tam so si skupaj z Vido Tomšič prizadevale dobiti status političnih jetnic namesto kriminalk.

Danica je bila skojevka od 1936 dalje. Marca 1942 je pod priimkom Žabkar živela z mamo in sestrama v Gosposki ulici v Ljubljani, pri neki gospe, ki je oddajala stanovanje. Nekega dne zjutraj, ko so še spale, so v sobo vdrli italijanski in nemški policisti. Stanovanje so preiskali, pretolkli vse stene in v divanu našli ilegalno literaturo. Danico so položili čez mizo in jo tepli, slekli, in ko so videli, da ima mensis, pustili in nadaljevali preiskavo. Še prej so mamo, Savico in Nado odpeljali na policijo. V Žagarjevem procesu je bila ujeta tudi Meta Sitar, ki je skupaj s Savico delala v ilegalni tehniki. Mučili so jo in nato posilili. Vse to je Danico zelo pretreslo in v spominu ji je ostala slika Mete, kako skrušeno sedi, in mame Pepce, ki je pogumno vstala in v italijanščini nastopila proti šefu ljubljanske policije: "Če se mojim hčeram zgodi kaj tako nizkotnega, bo izvedela vsa Slovenija." Takrat so družino nehali ob dveh ponoči zbujati in vlačiti na policijo.

Nada Žagar je bila sekretar Skoja v II. prekomorski brigadi. Na fronti pri Kninu je bila ranjena v glavo in je 14 dni umirala, partizanka Milka Vrhunc ji je ves čas pomagala. Še teden dni pred boji v Kninu ji je Danica po partizanski pošti poslala toplo perilo, za katero ga je prosila Nada. Za Nadino smrt je izvedela od brata Iztoka, ki je službeno prišel v Beograd in ji po telefonu sporočil v Smederevo, kjer je bila Danica komisarka I. kirurške bolnice. Izgubila je zavest in odpeljali so jo v sobo. Ko si je opomogla, je šla na delo k ranjencem in tako prebolela Nadino smrt.

Danica Žagar je bila v zbirnem partizanskem taborišču v Gravinu v južni Italiji organizatorka skojevske organizacije v enotah, ki so nastajale iz primorskih fantov, ki so bili mobilizirani v italijansko vojsko, po kapitulaciji Italije in prihodu zaveznikov pa so se vključili v partizanske prekomorske brigade. Zaradi trpljenja v italijanskih zaporih je bila precej bolehna in je bila varovanka Cite Bole, rojene Lavrenčič, ki je bila medicinska sestra.

Oktobra 1944 je bila poslana v Beograd na kongres mladine kot delegatka Skoja, vendar je zaradi bolehnosti morala ostati v Italiji. Ko se ji je zdravje izboljšalo, je odšla v Beograd. Tam ji je Stane Kavčič (imel je pomočnika Črnogorca) naročil, naj organizira brigado iz slovenskih izseljencev v Srbiji. Javilo se jih je samo za bataljon in odkorakali so na Sremsko fronto, Danica kljub zdravstvenim težavam. Na cilju je bilo treba organizirati hrano in prenočišča. Oblečeni so polegli po prazni hiši, ko je počilo in so morali v boj. Tovariša iz Kočevja, ki je bil vkopan v zemljanko, je ranil tank in Danica ga je morala odpeljati v zaledno bolnišnico. Njen spremljevalec je dobil kroglo v želodec in Danica je še njega naložila na voz s konjsko vprego. Potem se je vrnila v enoto, kjer so spet vsepovsod švigale krogle. Pomagala je bolničarki, dokler ni bila januarja 1945 tudi sama ranjena v nogo in prepeljana na Fruško goro in nato v vojno bolnico Smederevo.

Po kakih treh tednih jo je poklical upravnik vseh petih bolnic Popović iz Črne Gore: "Ej Dano, ti češ preuzet kirurško odelenje." Odgovorila je: "To je previše, ja za tako odgovorno delo nisam kvalificirana." "Šuti, znamo mi tebe, ko si ti i koliko si sposobna." Tako je sprejela I. kirurško bolnico in tudi skrb za veliko kuhinjo in higieno, ki sta jo vodila Marica in še nekdo. Morala je biti prisotna ob doktorju pri vseh njegovih operacijah, ko je amputiral roke in noge. Mrtvašnica je bila vedno polna. Ponoči so umirali težki ranjenci, uboge matere so iskale svoje sinove. V specialni sobi je bilo toliko mrtvih, da so jih ponoči v rjuhah na hrbtu nosili ven, da so jih spodobno pokopali. Za matere je bilo grozno, ker niso več videle svojih sinov.

Ko je Danico čez nekaj dni obiskal brat Iztok, ni mogel verjeti, da opravlja tako odgovorno delo. Vsak dan je poleg prisotnosti pri operacijah morala v kočiji obiti bolnišnični objekt in posestvo, kjer so dobivali nekaj hrane. Po prevzemu bolnice je takoj obiskala oddelek tifusarjev, ki ga prejšnji komisar, mlad, neresen fant, rekli so mu Peteh, sploh ni pogledal. Ukazala je, da ga takoj razkužijo, tifusarje pa okopajo, preoblečejo, nahranijo itd. Ko je prišla na kontrolo, so bolniki klečali in se ji sklenjenih rok zahvaljevali.

Ponoči je od časa do časa pripeljal vlak, dva dolga vagona težkih ranjencev. Zato je morala ranjence iz kirurške bolnice premeščati v bolnico II, nato v III in potem IV in V, kjer so bili pripravljeni pacienti za vrnitev v enoto. To so delali vedno ponoči v temi. Vsi delavci so bili izredno človeški in pripravljeni na pomoč. Ob odhodu iz bolnice maja 1945 so Danici zjutraj ob petih v zahvalo streljali v zrak. Za nekaj časa je bila poslana v Beograd v zobno ambulanto. Šef je bil izredno dober človek, Žid, iz hvaležnosti za pomoč ji je popravil izgubljeni zob. Junija se je ob koncu vojne z vlakom odpeljala v Slovenijo, kjer jo je pričakala zlata mama in prazen dom. Dogodki se ji pri 93 letih v sanjah žal večkrat vračajo. Kljub temu je zadovoljna, da je, še ne dvajsetletna, častno opravila nalogo. Dobila je odlikovanje bratstva in enotnosti II. stopnje in je nosilka spomenice 1941. -- Povzeto po rokopisnih spominih Danice Žagar oktobra 2017

Nove domačije[uredi]

Gasilski dom[uredi]

Grobovi na Srednji Dobravi: Janez Plohl (priseljen z Dolenjske, živeli pri Valentinu, potem v gasilskem domu)

Na Jagnovci

Terlikar

Poroka Cile Šolar in Franceta Terlikarja, priči sta Slavko in Tončka Šolar, 1950?
Terlikar

3a

Hišo sta gradila Slavko in Tončka Šolar v 70. letih in se preselila vanjo s kmetije pri Zečku v 80. letih.

Hiše na Srednji Dobravi, 3a
Hiše na Srednji Dobravi, 3a
Hiše na Srednji Dobravi, 3a
Hiše na Srednji Dobravi, 3a, gospodarsko poslopje
Hiše na Srednji Dobravi, 3a, gospodarsko poslopje

3e

Hišo sta zgradila Mira in Mira Hladnik leta 2003 in 2004, ki sta od 2002 živela pri Slavku in Tončki Šolar na 3a.

Hiše na Srednji Dobravi: 3e
Hiše na Srednji Dobravi: 3e

Škvorc

Štefan Škvorc je kupil parcelo od Janeza Šolarja (Zečka) in hišo s št. 3b zgradil v 60. letih.

Škvorčevi
Srednja Dobrava 3b (Škvorčeva) in 3d (Mihovčeva)

Stanko

Grobovi na Srednji Dobravi: Jerala, Šolar (Kašovčeva s Češnjice, Marijan je bil iz Krope, Sr. Dobrava 2c)

Fistrovi

Srednja Dobrava 3c (Fistrovi) in 3e

Zgornja Dobrava[uredi]

Oberdbráva

Pri Zdevcu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 1 Zdevc
Grobovi na Srednji Dobravi: Elizabeta Pretnar (Zg. Dobrava, Zdevčeva)
Zdevčevi: družina Pretnar z Zgornje Dobrave
Grobovi na Srednji Dobravi: Bertoncelj (Zdevčevi z Zg. Dobrave)

Zgornja Dobrava št. 1 – Sdeuz (lastnik Prettner, FK 1827), Zdevc (lastnik Pretner, SA 1781-1890). Zdaj Zgornja Dobrava št. 2.

  • Pretner Ana (roj. 9. 5. 1802 / um. 1871)
  • Pretner Gertruda (roj. 23. 2. 1805 / um. 1873)
  • Pretner Peter (roj. 29. 6. 1842). Leta 1866 poroka z Kralj Elizabeto iz Poljšice (roj. 9. 11. 1839).
  • Pretner Franc (roj. 19. 11. 1867)
  • Pretner Mihael (roj. 29. 9. 1869)
  • Pretner Andrej (roj. 15. 11. 1871 / um. 1874)
  • Pretner Florijan (roj. 4. 5. 1875 / um. 26. 12. 1959)
  • Pretner Anton (roj. 10. 6. 1877 / um. 1878)
  • Pretner Anton (roj. 27. 1. 1879)
  • Pretner Andrej (roj. 22. 11. 1881)
  • Pretner Marija (roj. 29. 8. 1884)

Pri Goraču[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 2 Gorač
Goračevi: Benedičič, Noč, Gregorčič
Grobovi na Srednji Dobravi: Mihelič (Goračeva z Zg. Dobrave, krojač Colar in šivilja)
Grobovi na Srednji Dobravi: Zdravko Noč, p. d. Goračev z Zg. Dobrave

Hilda Noč, prodajalka v dobravski trgovini, je bila hči narodnega heroja Jožeta Gregorčiča.

Pri Mihovcu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 3 Mihovc
Mihovčevi: družina Pretnar z Zgornje Dobrave

Pri Koširju[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 3 Košier
Verce Neža (roj. 6. 1. 1803). Rojena v Ovsišah (priimek Fister)

Verce Andrej (roj. 28. 11. 1831). Gospodar. Leta 1862 poroka z Rotar Heleno iz Mošnje (roj. 17. 4. 1835).
Jakob (roj. 11. 7. 1863)
Janez (roj. 26. 12. 1864)
Lovrenc (roj. 16. 7. 1866)
Jožef (roj. 4. 3. 1868 / um. 1874)
Florjan (roj. 29. 4. 1870)
Anton (roj. 14. 5. 1873 / um. 1874)
Andrej (roj. 25. 10. 1875 / um. 1875)
Simon (roj. 25. 10. 1875)
Marija (roj. 27. 3. 1880)
Verce Frančišek (roj. 23. 11. 1834)
Verce Marija (roj. 6. 12. 1836)

Nekoč Zgornja Dobrava št. 4, danes Zgornja Dobrava 6a. Koschir (lastnik Rossman, FK 1827), Košier (lastnik Verce, SA 1781-1890), Joseph Koscher keuschler 40. sein weib Anna 31. sohn Georg 9. Warthelme 7. tochter Elisabeth 11. Hellena 5 [Jožef Košir kajžar 40. njegova žena Ana 31. sinova Jurij 8. Jernej 7. hčerki Elizabeta 11. Helena 5] -- Popis prebivalstva 1754.


Pri Koširju, Zgornja Dobrava
Pri Koširju, Zgornja Dobrava

Pri Mataju[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 5 Matej

Zgornja Dobrava št. 6, prej št. 5, lastnik Frakl (SA). Mataj je danes Zgornja Dobrava 35, kjer je nekoč v baraki živel rdečelasi Matajev Stanko, za staro lokacijo domačije (Zgornja Dobrava 6, kjer se danes reče pri Blejcu, potem ko je posest kupil Franc Perne, p. d. Blejčev s Prezrenj), pa nihče več ne pomni, da je bila nekoč Matajeva.

Pri Šuštarju[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 6 Šustar
Šuštar: Avguštin Roman, Volk

Pri Komaričku[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 7 Komaričik
Komaričkovi
Janez Lotrič (Komaričkov) z Zgornje Dobrave. Arhiv Komaričkovih
Komaričkovi okrog 1914 (lahko pred Janezovim odhodom v vojsko?). Sedita Neža Hamoni, por. Lotrič (v naročju vnukinja Francka), Jakob Lotrič, stojijo otroci Antonija, Brigita, Janez (Ivankin ata), Micka (por. Vidic), Jerca (por. Manzini), Francka. Arhiv Komarčikovih
Janez Lotrič (levo) v lovskem bataljonu št. 7, 1918. Arhiv Komaričkovih
Poroka Janeza Lotriča in Frančiške Resman pri Komaričku okrog leta 1925. S čelom Pušavc. Sedijo: Pavlina in Jože Resman (Bodlajeva), nevesta in ženin, ženinovi starši. Arhiv Joška Resmana.
Janez Lotrič (* 1926) pri avionu, verjetno na šolanju v Sovjetski zvezi kmalu po vojni. Na hrbtni strani fotografije: "Spomin iz mojega vsakdanjega dela, Janez, Engels 8. VI." Arhiv Komaričkovih. Za tragični usodi Janezovega brata in sestre glej poglavji Frančiška Lotrič in Vincenc Lotrič.
Ivanka Petrovič (Komaričkova Ivanka)
Pri Komaričku, Zgornja Dobrava
Pri Komaričku, Zgornja Dobrava
Pri Komaričku, Zgornja Dobrava
Pri Komaričku, Zgornja Dobrava


Pri Čaču[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 8 Čačovc
Čačovi: družina Vidic z Zgornje Dobrave
Čačovi: Resman
Cenitev stanovanja na Zgornji Dobravi 10. Arhiv Resman
Priklop elektrike na Zgornji Dobravi 10. Arhiv Resman
Zemljiški posestni list Frančiška Praprotnik
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču: 1793
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču: 1795
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču
Hiše na Zgornji Dobravi -- pri Čaču

Pri Pozinu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 9 Pozina
Grobovi na Srednji Dobravi: Pozinovi
Grobovi na Srednji Dobravi: Ješetovi (Pozinovi s Sr. Dobrave)
Grobovi na Srednji Dobravi: Finžgarjevi (Vida je Pozinova z Zg. Dobrave)

Pri Uku[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 10 Ukovc
Ukovi: družina Ažman z Zgornje Dobrave

Pri Jurjovcu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 11 Jurjovc
Ovsenikovi z Mišač
Jurjovčevi: Šlibar
Grobovi na Srednji Dobravi: Cecilija Ovsenik, Marija Ješe (Jurjovčevi?)
Grobovi na Srednji Dobravi: Pavla Zupan, Salmič (mama od Miljane, "Jurjevčeva")

Pri Kosmu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 12 Kosem

Pri Grilu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 13 Gril
Grobovi na Srednji Dobravi: Vidic, Benedičič (Grilovi z Zg. Dobrave)

Pri Lenartku[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 14 Lenardk
Lenartkovi: Brtoncelj

Pri Vazarju (Zgornja Dobrava)[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 15 Vazar
Vazarjevi: družina Kern z Zgornje Dobrave

Pri Andrejcu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 16 Andrejc
Andrejčevi: družina Kejžar z Zgornje Dobrave

Pri Hrvatu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 17 Hrovat
Pr Hrvat na Zgornji Dobravi, arhiv Rok Gašperšič
Terezija in Janez Bertoncelj (Hrvatova) z Zgornje Dobrave, arhiv Rok Gašperšič
Hrvatovi: Bertoncelj, Osterman, Rakovec
Grobovi na Srednji Dobravi: Dolar (Hrvatovi, vrtnarija na Zg. Dobravi)
Tinček Bertoncelj (Hrvatov, 1938–1942)
Zg. Dobrava 20 (Hrvat)
Zg. Dobrava 20 (Pr Hrvat)

Življenjepis Hrvatovega Matevža[uredi]

Matevž Bertoncelj * 18. 8. 1884 na Zg. Dobravi, † 18. 1. 1972 v Zalošah

Rojen sem 18. avgusta 1884 na Zgornji Dobravi št. 17 sin kajžarja Bertoncelj Matevža. V družini nas je bilo šest otrok, ker zemlja kajžarja ni zadostovala za prehrano številne družine se je oče bavil poleti s tesarstvom, pozimi pa je klal prašiče. Obiskoval sem enorazredno osnovno šolo na Dobravi in ker sem bil skozi bolj rahlega zdravja, so starši rekli da bom krojač.

Ko sem bil star 13 let sem se šel učit za krojača v Donavitz pri Leobnu na Zgornjo Štajersko. Tam je bil naš sosed za mojstra. Vajence je imel večinoma iz Kranjskega, bil sem tri leta pri eni hiši imel sem pa tri mojstre, vsako leto druzega. Namreč prvo leto je bil sosed iz Dobrave potem je umrl, drugo leto je dobila gospa delovodjo in tretje leto se je poročila. Od začetka mi je bilo zelo dolgčas ker sem se moral učiti obrti in nemškega jezika tako da se je marsikedaj orosilo za kakim oglom oko ker sem bil samo doma in vse tri leta učne dobe nisem videl svojih domačih. Ko sem bil 24. aprila 1900 izučen nisem ostal pri tej hiši niti en dan več, kar sem sklenil za časa učne dobe, ko mi je večkrat priletela od strani gospe kaka za uho. Ko mojster zjutraj vstane grem k njemu in prosim za delavsko knjižico, on mi odsvetuje in naj bom še en čas pri njemu, ker še ne znam vsega ker tudi on ni znal vsega ko je bil izučen,da bom lažje njega vprašal in mi bo pokazal. Če pridem drugam in ne bo šlo me bodo na kratko odslovili. Kako rečeno storjeno se nisem dal pregovoriti, šel sem s trebuhom za kruhom.

Tisti čas so bili po Avstriji in Nemčiji preskrbovalne postaje dobil si opoldne južino in zvečer večerjo in prenočišče zjutrej pa zajterk. Bilo je tako urejeno, da si moral iti po vrsti drugače te niso sprejeli, za kontrolo so ti žigosali delavsko knjižico. Po 22 dnevih brez posebnosti sem prišel v Modse[8] pri Salzburgu. Ker sem dobil delo sem bil zelo vesel ker sem se že naveličal rajže. Modse je lepo letoviščarsko mesto kakor Bled sam da je za časa sezone vozil parnik. Jaz sem se kmalu vživel v novo življenje. Vsak večer je bila pri jezeru godba kar mi je zelo ugajalo samo poletje je prehitro minilo.. Po končani seziji bi moral z mojstrom iti v štero ker nisem bil še nikoli sem rajši odpovedal službo. Napotil sem se proti Monakovem. Prva preskrbovalna postaja je bila Salzburg, tam sem dobil dosti drušne ki so imeli pred seboj mladega neizkušenega brezposelnega kar so tudi znali izkoristiti. Začeli so me nagovarjati naj zastavim žepno uro da bom imel denar za rajžo kar sem tudi storil nisem pa zahteval nobenega potrdila. Imel sem s seboj še en paket v katerem sem imel ta bolšo obleko, rekli so mi da naj dam še paket hranit ker bomo šli čez avstrijsko nemško mejo da mi bodo poslali vse skupaj z uro da ne bomo imeli neprilike na meji, seveda tudi brez potrdila.

Potem smo nadaljevali pot proti Monakovemu po dva in dva smo šli skozi vas vsak po eni strani. Začeli smo pritiskati na kljuke, marsikje je prišla odpirat kakšna stara ženica in je rekla ali vas ni sram da tako mladi prosjačite, zraven kako mlado dekle, najraje bi se bil udrl v tla od samega sramu. Pa to ni trajalo dolgo kmalu sem se privadil, Ko smo naprosjačili toliko da je bilo za eno pivo smo v prvi gostilni zapili.

Prišel sem v Monakovo in šel sem na borzo dela tam je bila velika tabla na eni strani je bilo napisano v delo se sprejmejo na drugi delo iščejo. Bil sem zelo vesel ko so iskali tudi krojače. Pri okencu kakor pri blagajni si dobil tiskovino katero si izpolnil koliko si star, kakšnega dela si izučen in koliko plače zahtevaš na teden. Ko oddam listek sem bil zelo razočaran ko mi pravi uslužbenec da mu je prav žal da za tako mladega nima dela najmlajši mora biti star 18 let jaz pa niti 16 let nisem bil star. Ako ravno sem mu zatrjeval da sem mogoče zmožen istega dela kakor z 18 leti samo ta napaka je pri meni da sem se šel mladi učit. Moje prizadevanje je bilo vse bob v steno. V Monakovem je bil mestni azil tam sem dobil tri dni po vrsti večerjo, prenočišče zjutraj pa zajtrg. Tam je šlo kar po vojaško, pri vstopnih vratih si že dobil številko od postelje, potem so nas popisali, šli smo v kopalnico, se preoblekli nato je bila večerja, potem so nas peljali v veliko dvorano tam je bila tako rekoč čitalnica, na razpolago je bilo mnogo knjig in časopisov seveda vse v nemškem jeziku. Bilo je vse v najlepšem redu. Ko je bil ura devet je prišel uslužbenec in zaklical: od številke ena do trideset za menoj, potem smo šli spat. Zjutraj ob petih pa smo vstali in uredili postelje se preoblekli, po zajtrku pa smo odšli. Tako si obiskal azil tri dni po vrsti. Vnovič si lahko obiskal pod tem pogojem da si bil med tem časom zaposlen šest tednov.

Dela nisem dobil denarja tudi nisem imel čevlje pa slabe. Izposodil sem si pri enem komaratu marko da sem brzojavil bratu Janezu ki je bil zaposlen v Št. Vidu na Koroškem, naj mi pošlje pet goldinarjev, kar je tudi takoj storil. Hodil sem po mestu, ogledoval izložbe z čevlji kakšne bom kupil ker za ta denar si dobil že primerne. Ko sem dobil denar sem naenkrat dobil tudi dosti tovarišev. Denar smo zapili potem pa ni bilo ne dela ne denarja in ne čevljev. Nato sem jo mahnil zopet s trebuhom za kruhom. Prva preskrbovalna postaja je bila Dachau. Tam sem prišel 10. decembra 1900.

V Ingolstatu blizu Nürnberga sem dobil delo, tam sem ostal čez zimo. V začetku sem še kar dobro zaslužil potem pa je bilo zmeraj slabše. Dosti naj bo povedano, da sem bil na stanovanju in hrani v gostilni. Delali smo samo uniforme kar mi je zelo dobro došlo ko sem prišel k vojakom. Po uro in obleko katero sem zastavil v Salzburg sem pisal naj mi jo pošlje pa niti odgovora nisem dobil, potem sem pisal priporočeno, nato dobim odgovor da nima nobenega paketa z obleko eno uro ima pa da jo moram natančno popisati in denar naprej poslati. Tako da nisem imel druge obleke kar sem imel na sebi. Ko so spomladi prvi ptički zapeli, sem jo mahnil nazaj v München. Oglasil sem se zopet na borzi dela. Ko sem videl da zopet iščejo krojače sem bil zelo srečen. Šel sem zopet po tiskovino kakor sem že prej omenil in napisal namesto šestnajst let osemnajst. Poslali so me v München-Laim tam sem stopil v delo dne 8. marca 1901 do 22. januarja 1905. Godilo se mi je zelo dobro. V moji stroki sem se naučil vse delati. Z mojstrom sva se zelo dobro razumela, otrok in vajencev ni imel prosil me je če hočem v nedeljah raznašati narejeno obleko kar sem rade volje ustregel. Obleko sem imel še zmeraj samo eno. Mojster je bil uvideven ko sem mu povedal moje razmere mi je preskrbel blago in urezal obleko, katero sem si delal v prostem času in ob nedeljah, da sem lahko šel med ljudi.

Od doma so mi zmeraj pisali, da naj pridem malo bliže, da naj nikar ne bom tako daleč od doma. Mojster je bil radoveden kadar sem dobil pismo kaj pišejo. Sem mu povedal da hočejo da pridem domov, bali so se namreč da ne bi zašel na kriva pota posebno če bi vedeli med kakšno druščino sem že bil. Pisal je sam staršem da naj ne bodo v skrbeh, da je pri dobrih pametnih ljudeh, da gleda name kakor na lastnega otroka. Potem me niso več tako nadlegovali, mislili so spomladi mora na nabor potem bo pa moral priti. Na to pa niso 3 računali, da sem se jaz že javil pri avstrijskem konzulatu na nabor v Salzburgu. Januarja 1905 sem dobil brzojavko, pridi takoj, oče so slabi. Nato sem se takoj odpravil domov. Mojster me je vprašal če bom prišel še nazaj in če kaj rabim denarja ako mi ga na rajži zmanjka mi ga ne bo nihče dal. Jaz sem mu rekel, da zaenkrat ne morem nič reči ker ne vem kako je doma in da bom moral na nabor, da mu bom že sporočil. Očeta sem dobil še pri polni zavesti dva dni potem je umrl, kakor da bi čakal na mene. Njegova želja je bila, naj ne hodim tako daleč od doma in naj si poiščem delo bolj blizu. Mojstru sem pisal da je Oče umrl, da je bila očetova želja na smrtni postelji da naj nikar ne hodim tako daleč od doma in da naj mi pošlje moje stvari. Nato mi odgovori ako me veseli priti nazaj naj mu pišem koliko stane vožnja da mi pošlje denar.

Po veliki noči je bil nabor, bil sem potrjen. Delo sem si poiskal pri Jožetu Pogačniku v Radovljici, tam sem dela do odhoda k vojakom. Dne 16. oktobra 1905 sem dobil poziv na odsluženje kadrovskega roka k 7. topničarskemu polku v Ljubljani. Nič mi ni bilo hudega, kmalu sem se znašel v delavnici, imel sem skozi sreči naj bolj mi je to ugajalo, ker sem jo lahko večkrat mahnil domov na črno koder sem imel svoje dekle. V jeseni smo šli na manever v Hajmašker na Ogrsko,[9] ko smo prišli nazaj je povelje da naj pošlje 7. topničarski polk na Dunaj v akademijo enega krojača z dobrimi dokumenti po možnosti vešč uniforme in nemškega jezika. Bil sem takoj jaz na vrsti. Predno sem se podal na novo službeno mesto sem šel še domov da se poslovim od svojih dragih. Tam je bilo vse lepo urejeno, delavnica moderna, hrana odlična, do 10. ure smo bili lahko brez dozvole zvečer od zunaj. Bili smo sami obrtniki, delali smo za akademikarje, tudi denarja nam ni manjkalo. Leninge sem imel 10 krajcarjev in 10 kron, delavske doklade 14 kron za komis ker ga nisem jemal tako da sem dobil vsakih 5 dni 1 goldinar in 14 krajcarjev, kar smo še zraven zaslužili je bilo več.

Pa vse to mi ni ugajalo, samo to sem mislil, kako bi prišel nazaj v Ljubljano. Poskusil sem, namreč malo so me začele boleti oči, šel sem na raport in prosil hauptmana da naj me pošlje nazaj k regimentu ker me bole oči in mi delo ne ugaja. Odredil je, da naj gre fojerverkar z menoj na vizit in da naj vpraša zdravnika če mi res izvrševanje moje obrti škoduje, da mi rade volje ustreže moji prošnji. Zdravnik je ugotovil malo vnetje, da bo to trajalo en par dni da bom potem lahko zopet nadaljeval z delom. Ker nisem s tem nič dosegel, sem se javail na akademi raport, imeli smo komandanta general. Prosil sem ga da me pošlje nazaj k regimentu, svojo prošnjo sem utemeljeval sledeče: Da sem obiskal šolo in da sem bil povišan za ober kanonirja tukaj pa nimam zgleda. Om me potolaži s tem če bom priden soldat bom šel na dopust kaprol. Rezultat nič. Za časa Avstrije smo imeli vsako leto inšpekcirengo postavljeni v eno vrsto. Tam si lahko prinesel svojo prošnjo brez da bi to prej javil. Višji oficir je zaklical: prošnje in pritožbe naprej . Bil sem tudi jaz med tistim ko sem se odzval. Ko pride do mene sem mu povedal moje želje on mi odgovori da se bo v zadevi informiral in po možnosti upošteval moje želje. Rezultat nič.

Nato sem poskusil s kaznijo, namreč tam je bilo tako, če si bil poslan od regimenta in si imel že en par kazni te niso sprejeli in so ga takoj poslali nazaj, če si pa takoj dobil en par kazni so te tudi poslali nazaj. V nedeljo sem šel po mestu brez dozvole in sem prišel v kasarno ob eni uri ponoči. Ob osmi uri na raport za nameček sem dobil 14 dni kasarn aresta. Ko odbijem teh 14 dni grem zopet in pridem v kasarno ob treh zjutraj. Ob osmi uri na raport, dobil sem 21 dni kasarn aresta. Poskusil sem še tretjič ker sem upal da bom le prodrl pa sem se zmotil. Prišel sem v kasarno ob sedmih zjutraj, ob osmi na raport. Hauptman me je prav dobro potolažil, z boleznijo nisi nič dosegel s prošnjo tudi nič sedaj si poskusil še s kaznijo. Nazaj te ne pošljem in če imaš vso službeno dobo kasaren arest, drugo boš zvedel zvečer. 24 dni kasarn aresta. Rezultat zopet nič. Po tem ni kazalo druzega kakor vdati se saj bi se dobro upekel če bi bile moje prošnje uslišane ker regiment ni bil niti senca proti tam.

Nato sem bil klican na raport. Hauptman mi naj prej naredi pridigo potem pa pravi da prevzamem vodstvo delavnice. Jaz sem se tega branil, rekel sem da sem najmlajši in da me bodo drugi grdo gledali. On pravi da naj rečem, da je to on odredil. Kar nismo imeli v magazinu in smo rabili poslali so me v trgovino. Ko mi je postregel me je vprašal koliko zapiše za mene. Jaz sem ga debelo gledal, rekel je da so zmeraj delali tako da so zapisali malo malice tudi jaz nisem oporekal. Denarja od doma nisem potreboval saj sem ga sam imel dosti, nikoli ne bom pozabil ko sem zaslužil veliko soboto dopoldan 5 kron, kar je bilo za tiste čase zelo veliko. Po tri ali štiri nedelje nismo šli nikamor in smo samo delali potem smo pa šli v Prater tam smo se prav dobro zabavali. Jaz sem plesal zelo rad kar še tudi danes ne odrečem. Vstopnina je bila 1 krono in si se vrtel od 4 ure popoldne do 4 ure zjutraj. Najbolj me je imelo ker sem šel vsako leto samo enkrat na dopust, tolažil sem se s tem ker sem bil prej v sedmih letih samo enkrat doma. Delal sem tudi civilne obleke za moje kamarate , blago sem naročal iz Gradca ko dobim prvo pošiljko ni bilo nič, ko dobim drugo sem bil klican na raport. Hauptman mi je dejal da delam kšefte kar pri vojakih, ni dopustno. Obljubil sem da ne bom delal več. Ampak jaz se nisem ustrašil, naročal sem na enega kamarat zunaj kasarne. Kakor sem že prej omeni, denarja sem imel dovolj, ko sem šel na dopust sem se oblekel od nog do glave, kupil harmoniko in zlato verižico. Krojaški mojster Pogačnik pri katerem sem delal v Radovljici je pisal moji materi, ko se vrne sin od vojakov naj se zglasi pri meni, ga sprejmem v trajno delo.

Meseca septembra 1908 sem odslužil kadrovski rok. Domači in drugi so me nagovarjali naj začnem na svoje kar sem tudi storil. Za doto sem si kupil šivalni stroj in poskusil svojo srečo. Pregovor pravi da je začetek težak in tudi pri meni ni bil z rožicami postlan. Dela mi ni manjkalo. Komaj sem se usedel meseca decembra, sem bil že prijavljen da izvršujem krojaško obrt brez dovoljenja. Za ta prekršek sem bil kaznovan za 3 krone. Naredil sem za enega odrašenega fanta obleko, računal sem 5 kron, račun mi pa naredi mati za hlače 45, za lajbč 45 krajcarjev in za reklc 90 krajcarjev, skupaj 180. Zato sem izgubil veselje do moje obrti.Začel sem misliti kam se bom obrnil. Neko nedeljo sem bil v gostilni v Globokem pri Globočniku, tam je bila včasih gostilna. Stara ženica me začne nagovarjati da naj pustim žnidarijo in naj grem k železnici pravi, moj sin bo sedaj nastavljen, dobil bo plačo, obleko in še stanovanje. Jaz ti preskrbim vse samo še reči da greš, posebno ker znaš dobro nemško ker takrat je bil službeni jezik nemšk. Nekaj časa sem premišleval potem sem pa le pristal. Čez par dni že dobim pošto naj se zglasim pri nadzorniku proge v Podnartu on me pošlje k zdravniku in ko pridem nazaj mi da takoj inštrukcije naj se učim za progovnega čuvaja. 14. maja 1909 sem začel delati kot progovni delavec v Podnartu, smo delali kvadre za tunel med Otočami in Radovljico. Od začetka je bilo bol težko ker med šivanko in lopato je velika razlika pa sem jo vseeno premagal. Po treh mesecih sem že položil izpit, potem sem nadomestoval čuvaje na dopusti ali med boleznijo.

Dne 6. novembra 1911 sem se poročil z Franco, hčerko Antona Pegama iz Mišač. Najprej sva stanovala pri mlinarju v Globokem 1 leto, ker je bilo preveč oddaljeno od mojega delovnega mesta na čuvajnici št. 52 v Zalošah, koder imam sedaj svojo hišo, sem se preselil v otoče k Jerneku. Tam sem stanoval 10 let. V družini sem imel 6 otrok, dva sta umrla v otroških letih, eden najmlajši je postal žrtev okupatorja tako da imam sedaj še tri. Med prvo svetovno vojno sem bil oproščen kot železničar. Ker pri progovni sekciji nisem mogel doseči nastavitve sem prosil za premestitev k prometni. Bil sem premeščen v Otoče kot kretnik. Po končani vojni so Otoče opustili kot prometno postajo in je bilo zopet samo postajališče. Nato sem bil zopet premeščen na prošnjo v Podnart kot kretnik. Hiša v Otočah v kateri sem stanoval je bila naprodaj za 12 tisoč dinarjev, vprašal sem mojega brata za nasvet on pravi da je hiša v zelo slabem stanju. Da naj prosim teto da mi da svet in da mi bodo pomagali napraviti novo. Rečeno storjeno. Bil sem v Podnartu kot kretnik 24 ur službe 24 ur prost. Začel sem pripravljati za hišo, vsak drugi dan sem hodil k tunelu med Otočami in Radovljici napravljat 5 opeko. Tunel je bil zgrajen z opeko, ko so ga obnovili s kvadri so opeko zvozili po bregu. Tam sem jo nabral za vso hišo, kupil sem samo 50 kom za krušno peč. Delo je bilo zelo naporno pa nisem obupal, brat mi je naredil vsa mizarska dela, vrata in okna brezplačno kar sem mu še danes hvaležen. Les sem napravil kakor pogorelc tako sem začel s pomočjo dobrih ljudi zidati hišo.. Hiša v Otočah je bila prodana stanovanje pa meni odpovedano, preselil sem s k teti, stanoval sem kar pod streho ta čas da je bila hiša narejena. Torek po veliki noči so prišli zidarji in hiša je bila kmalu pod streho. Ker denarja nisem imel za izdelavo, tistih 5000 din ki sva jih imela jih je že davno zmanjkalo. Zaprosil sem v hranilnici v Radovljici za posojilo za poroka sem navedel mojega brata in moža od moje sestre Kovoretarja. Zelo sem bil razočaran, ko dobim obvestilo da je bilo posojilo na sejo odklonjeno. Sedaj sem bil zopet v zadregi kam naj se obrnem. K sreči me rešila sestra od žene in mi posodila 7500 din da sem lahko izdela hišo za silo. Dne 26. julija 1923 sem se vselil z mojo družino v novo hišico takrat sem se prvič oddahnil.

Prišla je zopet redukcija in jaz sem moral zapustiti kretniško mesto in sem bil zopet delavec. Ker so bile vse moje pismene in ustmene prošnje brezuspešne sem se odločil da naredim prošnjo na Njegovo Veličanstvo Kralja Aleksandra ki se glasi:

Njega Veličanstvo ! Podpisani Matevž Bertoncelj postajni delavec na postaji Podnart-Kropa ponižno prosi Njega Veličanstvo da se mu ugodi sledeča prošnja.

Imenovani služi že sedemnajsto leto pri državni železnici in sem že neštetokrat prosil za ugodno rešitev da bi se me nastavilo kot kretnika. Imam za omenjeno stroko izpit. Doslej so se vse moje prošnje neugodno rešile ter zavrnile z najrazličnejšimi izgovori. Ker je bilo vse prizadevanje in vse nade da dosežem to zaman, sem primoran tem potom ponižno prositi Njega Veličanstvo za mogoče intervencije. Z globoko udanostjo beleži

Matevž Bertoncelj

Podnart, dne 8. avgust 1925

Potrdilo pošte

Nato ni minilo 14 dni ko pride dopis direkcije da v Podnartu ni nobenega praznega mesta, če se strinjam s premestitvijo v Lesce. Da sem jaz to zagrabil z obema rokama se samo zastopi, pred ni bilo mogoče potem je pa zavrelo. Marsikomu se je čudno zdelo kako sem prišel do nastavitve ker en par let pred in potem ni bil nobeden nastavljen. Bil sem premeščen in nastavljen vse obenem.

Dne 20. septembra 1925 sem nastopil v Lescah službo, turnus je bil 24 ur službe 24 ur prost, vozil sem se domov. Nato je bila ukinjena nočna služba ker ni bilo prometa, službo smo vršili od 4 ure zjutraj in do 10 ure zvečer dva dni po vrsti. Ker nisem imel nobenega vlaka za domov sem moral spati gori. Za časa sezije je bilo še slabše. Prvi dan si bil kretnik drugi dan vratar tretji dan kretnik in če je bil 4 dan dvorni vlak sem moral biti v službi ker sem bil določen za vratarja v dvorski čakalnici. Služba je bila zelo naporna posebno ko je prišel dvor. Bil sem dvakrat odlikovan leta 1927 sem dobil srebrno medaljo za usluge upravi dvora, leta 6 1929 od železnice srebrno medaljo za vestno vršenje službe. Ker je bila vsa družina raztresena, jaz na postaji, sin Janez v tovarni verig, hčerka Francka v tovarni pletenin v Radovljici in žena z otrokom pa doma. Dobil sem stanovanje v Lescah da je bila vsa družina skupaj, preselil sem se in hišo dal v najem. Stanovanje je bilo bolj slabo in mi je zdravnik svetoval naj poiščem drugo stanovanje ker ta ni priporočljiv za bolehno ženo kar sem tudi storil. Ženi se je zelo dopadlo v Lescah ker je bilo vse pri rokah trgovine, pekarna, mesnica in šola. Situacija se je zopet spremenila, prišla je redukcija in so bili normirani sam 3 kretniki tako da sem bil kot najmlajši nadštevilen. Od direkcije pride vprašanje kateri iz tukajšnjih kretnikov bi bil sposoben in bi se dal privaditi za transportno službo po našem mnenju bi bil zato najbolj sposoben kretnik Bertoncelj. Ker se nisem nič odzval pride čez nekaj časa zopet dopis da so tam normirani samo 3 kretniki naj se Bertoncelj izjavi izmed ene postaje koder so kretniška mesta prazna Ivankovci, Šmartno ob Paki in Ptuj. Tudi zato se nisem zmenil nato pride dopis v zelo ostrem tonu, naj se imenovani izjavi izmed en navedenih postaj drugače bomo z njim svobodno razpolagali. Nato sem šel osebno na direkcijo in sem prosil naj me puste na tem mestu dokler se ne naredi v bližini prostor. Jaz sem mu pojasnil moje težave, da imam sina zaposlenega v tovarni verig, hčerko v tovarni pletenin v Radovljici. Ako jih vzamem s seboj imam dva brezposelna če jih pustim sama tukaj saj se otroci še pod nadzorstvom staršev izpridijo ne pa še sami. On je upošteval moje težnje in začel gledat po seznamu uslužbencev. Nato reče da v Podnartu ni nobenega starega za v pokoj pač pa bomo upokojili podajalca voznih kart v Otočah če upam položiti za to svrho izpit. Ko mu povem da sem še ko sem bil v Podnartu hodil nadomestovat v Otoče je rekel da naj naredim prošnjo čisto na kratko in povedal naslov kamor naj jo pošljem. Kmalu pride dopis da naj se imenovani začne takoj pripravljati za izpit da ga bo položil še pred premestitvijo.

Po položitvi izpita sem bil premeščen 20. maja 1935, začetek je bil težak, ker nisem imel prakse in v računstvu sem bil bolj slabo podkovan pa sem se kmalu privadil. Preselil sem se zopet iz Lesc na čuvajnico št. 51 v Otoče. Tam sem stanoval dve leti ko so začeli delati novo postajo so čuvajnico podrli in sem se preselil v Zaloše v svojo hišo. Selil sem se samo osem krat:

  1. ko sem se oženil iz Mišač v Globoko
  2. iz Globokega v Otoče
  3. iz Otoč v Zaloše k teti
  4. v svojo novo hišo
  5. iz svoje hiše v Lesce
  6. enkrat v Lescah
  7. iz Lesc na čuvajnico št. 51 v Otočah
  8. iz Otoč zopet v svojo hišo v Zaloše

Sedaj pa mislim da je moje selitve konec. Ko je bila odprta nova postaja v Otočah za promet sem bil zopet kretnik do moje upokojitve.

Prišel je preobrat in začelo se je novo presenečenje. 27. septembra 1941 sem bil od gestapa aretiran in prepeljan v Begunje. Dva dni sem bil v bunkerju potem pa zaslišan. Obtožnica me je dolžila da sem nesel nahrbtnik in en zavojček čokolade iz Otoč v Zaloše za Kupovega Oskarja, da sem hodil Globoko po moko in zakladal partizane, da sem prejemal od potnikov na postaji Otoče razne pakete in jih izročal partizanom. Ne gre mi pa še danes v glavo kako je to mogoče da smo se znašli vsi trije v Begunjah, ki smo nosili nahrbtnik. Namreč eden ga je prinesel z Bleda v Lesce, drugi iz Lesc v Otoče in tretji sem bil jaz ko sem ga nesel v Zaloše. Bil sem že med tistimi na hodniku, ki so bili drugi dan ustreljeni, bil sem še enkrat zaslišan pa sem se še srečno izmazal ker sem obvladal dobro nemški jezik. Leta 1941 ni bilo še tako strogo, imeli smo uradne ure za kajenje dopoldan od 9 do 11, popoldan od 3 do 5, dobivali smo pakete in kajenje v redu, drugače je pa bilo pozneje. 1. novembra 1941 7 sem bil izpuščen na svobodo. Pripomniti moram da sta bila moja tovariša, ki sta nosila nahrbtnik z menoj zaprta štiri tedne, jaz pa ko sem nesel še čokolado pa pet tednov. Ko sem prišel domov sem se malo odpočil potem sem nastopil službo. Nato mi je zbolela žena, ki je umrla 20. junija 1943. Najbolj sem bil v skrbeh, ko sem peljal nemškega železničarja v partizane. Namreč moj brat je bil preseljen, pisal mi je da se bo v kratkem oglasil pri meni železničar ki bo v nemški železniški uniformi in me prosil naj ga peljem k Jožu, ni se ti treba bati, je taprav človek, za izkaz bo imel od mene lastnoročno pisano pismo. Ko pridem nekega dne zjutraj iz službe je bil že doma, nisem se niti usedel niti zajtrkoval, mahnila sva jo po Štapnicah skozi gozd na Dobravo na bratov dom, tam je bila samo Angela. Ona je šla po Gabrsko Slavko, nato sta prišli obe in ga odpeljali naprej, jaz sem se pa oddahnil. Ker nobeden izdajalec zato ni zvedel nisem imel nobenih posledic.

Dne 2. decembra 1944 smo bili aretirani vsi železničarji, namreč okupator je napovedoval obvezno šolo tako je imel vse železničarje v mreži. Tisti ki so bili v službi in tisti ki so bili prosti pa v šoli. Jaz sem imel službo ko zagledam patrolo se mi je zdelo takoj sumljivo da bom gotovo povabljen. Vodja patrole pride k meni in zahteva ausvais, vpraša me kje je Lotrič, jaz sem mu povedal da je šel v šolo. Nato vpraša mene zakaj še jaz nisem šel nato mu odgovorim da vsi ne moremo iti, ker moramo biti v službi. Najprej pretakne vse kote v službenem prostoru, potem pravi boste šli z nami. Jaz mu odgovorim da po mojih predpisih ne smem zapustiti mojega službenega mesta brez namestnika in če tudi žrtvujem življenje. On mi odgovori da je že govoril s prometnikom in je rekel da lahko grem jaz pa vztrajam pri prejšnji izjavi. Ker se nisem vdal so pripeljali železniškega policista kateremu sem dal službo pismeno in ustmeno in mu izročil ključe kretnice in izvoznega signala. Jaz nisem bil prav nič presenečen, ker druzega nisem pričakoval, pozabil pa tudi nisem vzeti s seboj copate. Potem so me gnali v Radovljico koder jih je bilo že več in so nas zaprli do vlaka ob pol petih. Nato so nas natlačili na kamion kakor žveplenke v škatlici, bila je neprijetna vožnja meseca decembra. Ko so nas pripeljali v Begunje so nas postavili v vrsto, morali smo zložiti vse iz žepov in sezuti čevlje. Stati bos na betonu na hodniku ni bilo prav prijetno, potem je gestapovec še sam obrnil še vse žepe. Potem so nas peljali vse skupaj v eno sobo, tam smo počasi polegli po mizah po klopeh in po tleh. Kmalu zaropotajo ključi in vrata se odpro, bil je Brandl, v rokah je imel seznam in začne brati Puh, Javor, Bertoncelj, Lotrič, Ausenik z menoj. Pelje nas v bunker vsakega posebej. Da ni bilo prijetno se samo razume posebno meseca decembra, mraz je bilo pošteno, okna razbita, hodil sem gor in dol da sem se malo ogrel do dveh ponoči potem sem omagal, zaspanec me je opominjal, vlegel sem se na beton.

Zaspal sem in ko se zbudim so bile noge čisto trde tako da nisem mogel stopiti nanje, hodil sem kar po vseh štirih da sem se malo omel. To so bile posledice moje bolezni. Čez par dni je bilo zaslišanje, obtožnica me je dolžila da so dobili pri padlem partizanu seznam na katerem sem bil označen kot zanesljivi sodelavec z OF. Dne 26. decembra 1944 so bili ostali tovariši izpuščeni na svobodo, ostali smo še jaz, Puh, Javor, Lotrič in Ausenik. Odhajali so veseli mi pa gledali žalostno za njimi. Meseca januarja 1945 pride odlok od direkcije državnih železnic Villach da se ustavijo s takojšnjo veljavnostjo do nadalnjega vsi prejemki Bertoncelj Matevžu in Janezu Lotrič. Nato nisem dobil februarja, marca in aprila nobene plače pa še nisem klonil, kar ni bilo prijetno. Meseca marca je prišlo iz Bleda naj se mene in Lotriča zdravniško pregleda če sva sposobna za v logar. Doktor Šarc je bil fest možakar in je naredil da nisva sposobna, bila sva oba v bolniškem stanju, saj sva bila v bolniški sobi še več kakor dva meseca. Bolši ni bilo dosti kakor v belekšaft[10] samo da smo ležali v postelji. Bolha in uši ni manjkalo.

Dne 17. marca sva bila izpuščena na svobodo s tem pogojem ko ozdraviva da ne smeva delati tukaj službe, da se naju mora takoj poslati v logar. Sklenila sva, če bova še kedaj prišla na svobodo da ne bova šla peš. Kakor rečeno tako storjeno. Najela sva fijakarja in se peljala na prej v Radovljico k dr. Šarcu, zelo je bil vesel z nama vred. Poklical naju je v ordinacijo 8 tam smo se malo pogovorili. Ker sem spadal pod službeno edinico Podnart sem se tudi tam javil da sem prišel domov da pa službe ne morem nastopiti ker sem bolan, da sem bil že pri zdravniku v Radovljici. On mi odgovori da to ne drži da moram iti k našemu zdravniku na Jesenice. Jaz sem mu rekel, da sem še komaj v Podnart prišel, na Jesenice pa ne upam. On mi odgovori da naj počakam, ko se mi izboljša bolezen potem pa naj grem. Jaz sem si mislil to boste še čakali.

Nazadnje naj še pripomnim, da sem imel smolo, namreč kadar so partizani minirali postajo Otoče sem bil v službi.

  • dne 23. februarja 1944 so šprengali postajo ob 11 15
  • 20. marca 1944 so šprengali kretnico ob 11 30
  • 29. aprila 1944 so vzeli meni in prometniku bluzo ob 12 00
  • 1. maja 1944 so šprengali kretnico ob 11 30
  • 19. maja 1944 so šprengali ob 19 50

Učinek miniranja je bil kakor sledi. Ko so kretnico prvikrat minirali jim še danes zamerim ker me niso obvestili. Mina je bila položena komaj tri metre od službenega prostora. Jaz sedim notri kar naenkrat zagrmi, baraka se je stresla mene je vrglo s stola na tla, vrata je s panti vred vrglo ven iz barake in mnogo ometa je ležalo po tleh. Kot brez glave sem begal sem in tja. Pred drugim miniranjem sem slišal brskanje gramoza, odprem vrata in grem ven, pravi eden kakor se zganeš te ustrelim. Jaz mu odgovorim da tukaj ne ostanem in naj naredi kar hoče saj sem imel že dobro skušnjo. Komaj pridem dobrih deset metrov stran že zagrmi pa še močneje kakor prvikrat. Vrata so ostala na mestu ker so bile odprta, okno je vrglo daleč po bregu, opeka na strehi je stala pokonci, ometa sem pa nabral pol samokolnice. Saj čuda ni bilo ker je bila mina položena nasproti službenega prostora oddaljena komaj dva metra. Ko so tretjič šprengali na obeh koncih postaje pa ni bilo učinka, bilo je precej daleč od mene. Nazadnje sem srečno dočakal svobodo in se takoj javil v službo katero sem opravljal do 25. decembra 1945 nato sem zaprosil za upokojitev. Odlikovan sem bil dvakrat: z Medaljo za zasluge za narod in Ordenom za zasluge za narod III. reda.

Bolezen katero sem si nakopal v bunkerju begunjskega zapora se je skozi bol oglašala. Na desnem kolenu, to je tista stran na kateri sem ležal. Leta 1953 sem bil poslan v Čateške toplice za 21 dni pa se ni dosti zboljšalo. Naslednje leto je bila noga vedno slabša in je začela v koleni zatekati, zdravil me je dr. Šarc. Poslal me je v bolnico na Jesenice na pregled, tam so mi dali nogo v gips za dva meseca, nato so mi ga odstranili bolečine pa niso prenehale. Nato me pošlje dr. Šarc na ortopedsko kliniko tam je bil pregled in rentgen. Poslali so me v bolnico za kostno tuberkulozo v Šempeter pri Gorici kamor me je peljal rešilni avto iz Radovljice. 26. novembra 1954 sem bil operiran na kolenu, imel sem oba sklepa načeta, tako da so mi morali oba odžagati in nadomestiti z umetno kostjo. 13. februarja 1955 sem imel še operacij na pruhu in slepiču. Bil sem v bolnici 5 mesecev in pet dni, nato sem prišel domov, seveda z berglami katere sem uporabljal še dva meseca. Nogo sem imel vsega skupaj devet mesecev v gipsu. Zahvaliti se moram zdravniškemu osebju za uspešne operacije, ker ne čutim nobenih bolečin sam da je noga v kolenu trda.

Sedaj je končan moj življenepis, kakor je razvidno ni bilo z rožicami postlano. Sedaj preživljam jesenske dni mojega življenja s svojo hčerko v Zalošah v svoji hišici

Matevž Bertoncelj, Zaloše št. 2, pošta Podnart

Matevž je umrl na domu, pokopali so ga v Otočah. Grob je bil ob zvoniku. Leta 2008 je grob odkupila druga družina, spomenika Bertoncljevim ni več. -- Zvezek z rokopisom svojega življenepisa na 37 straneh je Matevž Bertoncelj izročil leta 1970 Roku Gašperšiču, možu njegove nečakinje Marjete, rojene Pegam, ki je rokopis leta 2012 prepisal in dal na razpolago. Matevževa žena Francka je bila Marjetina teta, sestra Marjetinega očeta Antona Pegama.

Pri Fajfarju[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 18 Fejfer
Grobovi na Srednji Dobravi: Miran Gašperin (Fajfarjevi z Zg. Dobrave 21 )
Grobovi na Srednji Dobravi: Pfajfar (Fajfarjevi z Zg. Dobrave)

Pri Črvičku[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 19 Červičik
Grobovi na Srednji Dobravi: Vidic (Črvičkovi z Zg. Dobrave 25)

Pri Kajžu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 20 Kajžovc
Grobovi na Srednji Dobravi: Bergantovi (Kajžovi z Zg. Dobrave)

Janko Bergant (Kajžov) je bil brez roke, po vojni je imel funkcijo v krajevnem odboru, njegovega brata so med vojno ustrelili kot talca v Begunjah.

Pri Kožarju[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 21 Kožar
Nagrobnik Kožarjevih na Srednji Dobravi
Pri Kožarju, Zgornja Dobrava. Arhiv Štular

Pri Očaku[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 22 Očak
Očakovi: družina Koselj z Zgornje Dobrave
Alojzija Lazar (Očakova Lojzka) z Zgornje Dobrave (1925--2016)

Alojzija Lazar (Očakova Lojzka) se je rodila 5. marca 1925 pri Sv. Duhu na Notranjskem v družini z desetimi otroki. Na Gorenjskem (Radovljica, Kamna Gorica, Kropa) je živela od 17. leta, nazadnje pri Očakovih na Zg. Dobravi. Poročena je bila s Stankom Koseljem, iz tega zakona je hči Metoda, ki je pri 16 letih umrla v prometni nesreči. Izdelovala je zobotrebce, nadvse rada je v javnosti recitirala (Šopek za babico, Brinovček), bila je dejavna pri invalidih, borcih, upokojencih, izseljencih, športnih krožkih. Umrla je konec sept. 2016. -- Marko Kozjek, Alojzija Lazar. Svobodna beseda 3/19 (maj 2017). 34.

Pri Bohinčku[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 23 Bohinčik
Bohinčkovi
Štibelj

Pri Cimpermanu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 24 Cimperman
Cimpermanovi

Pri Pisancu[uredi]

Pr Písanc (pridevnik Pisančov). Hišna št. 31, stara hišna št. 25. Kataster 1827: Pisanz (lastnik Paulitsch).

Poznejši lastniki: 19xx Jože Hrovat, 200x Polončič, 2007 Mojca Hladnik.

Status animarum Zgornja Dobrava 25 Pisanc

SA 1781–1890

  • Casparus Pavlič pf. cas. 3. Febr. 1803, mortuus 1876
  • Maria Meršol 3. Febr. 1809, mortuus 1874
  • Carolina Pavlič ux filia fratris pf [žena, hči gospodarjevega brata] 17 Janua 1840, matrimon junc [poročena] 1873
  • Antonius Hrovat pf Dobrava sup 1. Junii 1839, [poročen] 1873
  • Franciscus fil 29 Novb 1873
  • Antonius fil 22 Octob 1876
  • Maria filia 30 Nov 1880
  • Georg Papler inqulinus [stanovalec]
Grob Pisancev na Srednji Dobravi: Hrovat Milka, Jože, Anton, Frančiška / Štular: Janez in Helena
Pisanc, Zgornja Dobrava, dokument iz leta 1775. Arhiv Antona Hrovata
Pisanc, Zgornja Dobrava, dokument iz leta 1775. Arhiv Antona Hrovata
Pisanc, Zgornja Dobrava, dokument iz leta 1778. Arhiv Antona Hrovata
Pisanc, Zgornja Dobrava, dokument iz leta 1786. Arhiv Antona Hrovata
Pisanc, Zgornja Dobrava, dokument iz leta 1786. Arhiv Antona Hrovata
Pisanc, Zgornja Dobrava, dokument iz leta 1788. Arhiv Antona Hrovata
Zakonca pri Pisancu na Zgornji Dobravi. Arhiv Hladnik
Milka Štular, šolsko spričevalo, Ovsiše 1923/24
Jože Hrovat (Pisančev z Zgornje Dobrave). Arhiv Hladnik
Jože Hrovat (Pisančev z Zgornje Dobrave). Arhiv Hladnik
Jože Hrovat (Pisančev z Zgornje Dobrave). Arhiv Hladnik
Poroka Milke in Jožeta Hrovata (Pisančevega z Zgornje Dobrave)
Anton Hrovat
Pisančija: Poroka tete Francke okrog 1930. Arhiv Toneta Hrovata. Sedijo: 1 2 Vilkova mama 3 Vilko, 4 teta Francka 5 mama 6 teta Lojzka 7 Ciril. Stojijo: 1 2 3 4 5 6 7 ata 8 9 Tone Hrovat, na vrhu
Pisančija. Arhiv Toneta Hrovata
Domačija Pisanc na Zgornji Dobravi
Domačija Pisanc na Zgornji Dobravi
Domačija Pisanc na Zgornji Dobravi
Pri Pisancu na Zgornji Dobravi: Borut Škarja, Mojca Hladnik, Jože Hladnik

Več fotografij.

Pri Švelcu[uredi]

Anica Zupan (Sr. Dobrava, 1908–1945). Rojena Šoberl (p. d. Švelc) na Srednji Dobravi št. 3. slika

Status animarum Zgornja Dobrava 26 Švelc
Grobovi na Srednji Dobravi: Bogomil Šoberl (Švelc z Zg. Dobrave)
Grobovi na Srednji Dobravi: Jožko Šoberl (p. d. Švelc z Zg. Dobrave, rod je iz Besnice)
Grobovi na Srednji Dobravi: Šoberl (Švelčevi z Zg. Dobrave)
Pri Švelcu, Srednja Dobrava. Arhiv Bavconovih

Pri Jožu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 27 Jož
Rodbina Vovk s Črnivca, staršev Jane Štular, roj. Vovk, žene Cveta Štularja, sedanjega gospodarja. Arhiv Štular
Grobovi na Srednji Dobravi: Debeljak, Brce, Ažman
Lovrenc Debelak, padel v NOB

Pri Šimencu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 28 Šimenc
Šimenčovi: Pfajfar

Pri Frticu[uredi]

Status animarum Zgornja Dobrava 29 Fertičnik
Grobovi na Srednji Dobravi: Koselj (Frtic z Zg. Dobrave)

Pri Merteljnu[uredi]

Hiše v Statusu animarum še ni, tudi zdaj je prazna.

Merteljevi
Grobovi na Srednji Dobravi: Jankovič, roj. Mertelj, Bertoncelj (Zg. Dobrava)

Anton Mertelj (roj. 1878 / um. 1944) se je poročil z Marijo Bertoncelj (roj. 1886 / um. 1969). Imela sta šest otrok: Mihael, Marija-Mimi, Vida (por. Jankovič) … -- myheritage.si

Kozjekovi[uredi]

Zgornja Dobrava 1. V Statusu animarum hiše še ni.

Kozjekovi


Druge hiše[uredi]

Grobovi na Srednji Dobravi: Jože Debelak (Zg. Dobrava 34, pri Marjani)
Grobovi na Srednji Dobravi: Maja Kaltenekar (Zg. Dobrava 34)
Grobovi na Srednji Dobravi: Debeljakovi (Zg. Dobrava 16)
Grobovi na Srednji Dobravi: Toplišek (Zg. Dobrava, nova hiša)
Grobovi na Srednji Dobravi: Ivanka Bogataj, (hči gostačev na Zg. Dobravi in drugje), sestra skakalca Vinka Bogataja
Grobovi na Srednji Dobravi: Jožef Pogorelec (Zg. Dobrava 1b

Spodnja Dobrava[uredi]

Dobrava inferior

Spodnja Dobrava s hišnimi številkami in domačimi hišnimi imeni
Spodnja Dobrava
Spodnja Dobrava
Spodnja Dobrava

Pri Pšcu[uredi]

Spodnja Dobrava 1 Pšec
Grobovi na Srednji Dobravi: Albinini
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Pšcu, stara hiša
Hiše na Spodnji Dobravi (pri Pšcu), stara hiša
Hiše na Spodnji Dobravi, pri Pšcu, nova hiša
Hiše na Spodnji Dobravi, pri Pšcu, nova hiša
Spodnja Dobrava: pri Pšcu
Miro Albinini
Miro Albinini in Erazem

Pri Jarcu[uredi]

Spodnja Dobrava 2 Jarc
Grobovi na Srednji Dobravi: Jarčevi: Dobre, Kapus (Sp. Dobrava 3)
Peter Dobre (Jarc)
Spodnja Dobrava 15 in 3
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Jarcu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Jarcu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Jarcu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Jarcu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Jarcu

Pri Petrovcu[uredi]

Spodnja Dobrava 3 Petrovc
Petrovčevi: Paplar
Grobovi na Srednji Dobravi: Šimnovec (Petrovčevi s Sp. Dobrave)
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Petrovcu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Petrovcu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Petrovcu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Petrovcu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Petrovcu
Hiše na Spodnji Dobravi: Šimnovec
Hiše na Spodnji Dobravi: Šimnovec

Pri Matevžovcu[uredi]

Spodnja Dobrava 4 Matevžovc
Matevžovčevi
Grobovi na Srednji Dobravi: Justinovi (Matevžovčev s Sp. Dobrave)
Spodnja Dobrava 6; lopa je še Šimnovčeva
Hiše na Spodnji Dobravi: 6a in 6

Pri Ještinu[uredi]

Spodnja Dobrava 5 Jštin
Grobovi na Srednji Dobravi: Šolar (Ještinovi, Sp. Dobrava 7)
Grobovi na Srednji Dobravi: Šolar (Ještinov s Sp. Dobrave)
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Ještinu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Ještinu
Hiše na Spodnji Dobravi: pri Ještinu

Pri Bendeljnu[uredi]

Spodnja Dobrava 6 Bendel
Bendelnovi: Špendov
Mirko Špendov (Bendelj)
Mirko Špendov (Bendelj)
Toni Špendov s sinom

Ko je lastnik Pogačnik umrl, so dediči leta 1891 domačijo prodali Francu Špendovu (Šlibrovemu s Srednje Dobrave), ki je svojo domačijo prodal nekemu Bohinjcu, od njega pa so jo kupili Bertonclji s Podblice. Iz te hiše dva dobravska župana. Uradovali so kar doma, uradno pa je bil sedež na Ovsišah. Anton Špendov je bil hkrati tudi organist. 1941 je bil izgnan v Nemčijo.

Hiše na Spodnji Dobravi: Bendelj
Hiše na Spodnji Dobravi: Bendelj, stara hiša
Hiše na Spodnji Dobravi: Bendelj, stara hiša
Hiše na Spodnji Dobravi: Bendelj, stara hiša
Hiše na Spodnji Dobravi: Bendelj, nova hiša
Hiše na Spodnji Dobravi: Bendelj
Hiše na Spodnji Dobravi: Bendelj, gospodarsko poslopje

Pri Pecarju[uredi]

Spodnja Dobrava 7 Pecar
Pecarjevi: družine Ješe, Šolar, Varl
Grobovi na Srednji Dobravi: Janez Ješe, Pecarjev s Sp. Dobrave 9
Grobovi na Srednji Dobravi: Ješe Samo, Sp. Dobrava 8, Pecarjev po rodu
Hiše na Spodnji Dobravi: Pecar
Hiše na Spodnji Dobravi: Pecar
Hiše na Spodnji Dobravi: Pecar
Hiše na Spodnji Dobravi: Pecar
Hiše na Spodnji Dobravi: Pecar
Hiše na Spodnji Dobravi: Pecar
Hiše na Spodnji Dobravi: Pecar
Hiše na Spodnji Dobravi: Pecar
Hiše na Spodnji Dobravi: Pecar
Hiše na Spodnji Dobravi: nekdanja Pecarjeva lopa

Nove hiše[uredi]

Hiše na Spodnji Dobravi: 4b
Spodnja Dobrava 7, 11 in 8
Spodnja Dobrava 7 in 12
Spodnja Dobrava 8
Spodnja Dobrava 9
Spodnja Dobrava 9
Spodnja Dobrava 11
Hiše na Spodnji Dobravi: 12
Spodnja Dobrava 15

Lipnica[uredi]

Lipnica z vzhodne strani
Lipnica, Hišna imena na Dobravah, Geopedija
Vogar, Mežnar, Benk, Rok in Zotlar, Lipnica, Hišna imena na Dobravah, Geopedija

Pri Benku[uredi]

Pər Bênk, Pri Benku, gospodarju se reče Bênka, Bênkov, izvor neugotovljen. 1827 je ime zapisano kot Wenk, lastnik se je takrat pisal Fister, 1890 pa je bil lastnik Justin. Hišna št. Lipnica 3, stara hišna št. je bila 1. Danes so lastniki Božič, Šolar, Šparovec in Špik (glej Luka Špik).

Status animarum 1862: Lipenca 1 Benk
Franciscus (roj. 24. 1. 1821). Poroka z Agnes Pretnar z Dobrave (roj. 16. 1. 1822 / um. 26. 2. 1880).

Marija (roj. 4. 8. 1857)
Neža (roj. 14. 1. 1880 / um. 28. 7. 1880). Nezakonska hči.
Jernej (roj. 21. 8. 1880). Nezakonski sin.
Franc (roj. 15. 12. 1883). Nezakonski sin Marijane Justin.
Neža (roj. 9. 1. 1860)
[za hčere v SA piše "omožene"]

Simon (roj. 1. 11. 1881 / um. 12. 11. 1881). Nezakonski sin Agnetis Justin.
Marija (roj. 12. 7. 1883). Nezakonska hči Marijane Justin
Franciscus * 15. 12. 1883, filius illeg. Mariae Justin
Francisca (roj. 5. 4. 1885). Nezakonska hči Mariane Justin
Joanes Justin pater, Dobrava media, * 13. Apr. 1791, + 1877 [stari oče]
Mariana filia illeg Marianae Justin (roj. 11. 8. 1886).
Agnes (roj. 9. 10. 1887). Nezakonska hči (Papler?) Anton fil. leg. Antona in Marjane Papler (roj. 8. 5. 1890)

Nicolaus Fischter keuschler und millner 20. sein weib Elizabeth 14. ihr schwester Maria 5. die alte mutter Ursula 45. kneht Alexius 14.
[Nikolaj Fister kajžar in mlinar 20. njegova žena Elizabeta 14. njena sestra Marija 5. stara mati Uršula 45. hlapec Aleksej 14.]

  • + sin Fister Andrej (roj. 1759). Trgovec. Leta 1880 se je v Radovljici poročil …
  • + sin Fister Martin (roj. 1769) Trgovec. Leta 1793 se je v Radovljici poročil … -- Nadja Gartner Lenac: Radovljiške družine
  • Martin Šparovec (roj. Lipnica, 1865 / um. Kamna Gorica, 21. 1. 1910). Poroka ok. 1890 z Marijo Bohinc.
  • Franc Šparovec (roj. Kamna Gorica, 21. 9. 1890 / um. Kamna Gorica, 15. 1. 1941). Ključavničarski mojster. -- gedbas.genealogy.

France Sparovec, roj. 27. 2. 1893 / um. Lipnica pri Kropi 17. 2. 1955). Tesarski mojster.
Fuksova brv [...] in to je izvedel imenitno naš domačin, tesarski mojster France Šparovec, čigar ime je znano že po mnogih velikih zgradbah ne samo v Sloveniji, nego tudi po ostalih delih Jugoslavije. -- Radovljiški zbornik

Fuksova brv. S pripravljalnimi deli so začeli leta 1931 v isti sapi v Kamni Gorici in v savskem koritu pod zaselkom Mošnja. Les za brv, ki so ga posekali v kamnogoriških srenjskih gozdovih, so obdelali Šparovčevi tesarji (Franc Šparovec - Benka z Lipnice, pooblaščeni tesarski mojster), medtem ko je pripravil kovinske dele za brv Benkov bratranec, ključavničarski mojster Franc Šparovec, Krajčkov iz Kamne Gorice. -- Kamna Gorica na nakovalu časa

Nacionalizacija 1948 in njeno izvajanje na območju Radovljice, Bleda in Bohinja. Franc Sparovec iz Lipnice, Žaga na Lipnici, 136.131 din - 15. 4. 1949. -- Prispevki za novejšo zgodovino (1994)

Benkovi (Šparovic), Selca 1904: Franc, Ana, dojenček Mici, mama Ivana, Janez
Franc Šparovec (Benka). Arhiv Šparovčevih
Franc Šparovec (1893--1955), tesarski mojster. Arhiv Šparovčevih
Franc Šparovec na Dobravi. Arhiv Šparovčevih
Delavska knjižica Franca Šparovca 1907. Arhiv Šparovčevih
Delavska knjižica Franca Šparovca iz Selc 1907. Arhiv Šparovčevih
Franc Šparovic, tesarski mojster. Arhiv Šparovčevih
Franc Šparovec, tesarski mojster. Arhiv Šparovčevih

Gradnje Franca Šparovca

Antonova žaga v Kamni Gorici, šesti z leve je Benka. Arhiv Šparovčevih
Rake nad vodnim kolesom. Arhiv Šparovčevih
Šport hotel Pokljuka. Arhiv Šparovčevih
Začetek gradnje in opaženja mosta Zidani Most. Arhiv Šparovčevih
Konec opaženja za zidavo mosta Zidani Most. Arhiv Šparovčevih
Kranjska Gora, oven za zabijanje pilotov v tla, Benka je prvi na mostu. Arhiv Šparovčevih
Benkov Vinko in birmanski boter Pirc. Arhiv Šparovčevih
Lipnica 1926: Benkove Mari, Francelj, Ivanči, Anica (umrla zaradi vboda). Arhiv Šparovčevih
Lipnica 1933: Franc Ceferin iz Zalega Loga, Francelj, ?. Ivanči, Anica s Tonči, Vinko in Mari. Arhiv Šparovčevih
Lipnica 1940 na atovem 1l Puchu: Tonči, Ciril, mama Tona, Benka. Arhiv Šparovčevih
Lipnica: mama Tona, mlinar Simon in Benkov ata, srednja vrsta: Rokov Zdravko, Cena, ?, Stanko, Ciril, Ivanči, Francelj, zadaj žagar Janez (Abesinc), Mari, ? ? Arhiv Šparovčevih
Lipnica 1946: Benkovi: Tonči, Leon z ženo iz Essna, mama Ivana, Benka, Tona, Ciril, zadaj: Vinko, Mari, Gusteljnova žena, Julka, Ivanči, Gustelj iz Podnarta. Arhiv Šparovčevih
Benkovi 1947: Anica, Ivana, Franc (Benka), Ciril, Tona, Mici, Julka, zadaj: Ivanči, Francelj, Tonči, Vinko, Mari. Arhiv Šparovčevih
Benkovi v Lipnici: Mari, Cena, ?, stojijo kmet, mama Tona, Tonči, Ivanči, Ciril, Francelj, Benka, ?. Arhiv Šparovčevih
Lipnica: Benkove sestre Tonči, Ivanči, Mari. Arhiv Šparovčevih
Lipnica 1950: Benkovi bratje Vinko (Cena), Ciril, Francelj. Arhiv Šparovčevih
Tona in Franc Šparovec (Benka), stojijo: Ciril, Ivanči, Francelj, Tonči, Vinko, Ivanči. Arhiv Šparovčevih
Lipnica, Benkovi z Ajfeld Fordom: Ciril, Tonči, Francelj, Mari, Vinko, Ivanči. Arhiv Šparovčevih
Lipnica 1950: Benkovi: Tona, Dušo, Benka, stojijo: Mari, Francelj, Ivanči, Ciril, Maca, Cena, Tonči. Arhiv Šparovčevih
Lipnica 1952: Cvetko (Tati), Maca, Vinko, Tona, Benka, zadaj: Francelj, Mici, Ciril, Ivanči, Tonči, Taci, Mari, lesni trgovec z Ljubnega. Arhiv Šparovčevih
Poroka Benkovega Cene in Mace 16. 8. 1952, priči Taci in Francelj. Arhiv Šparovčevih
Maca in Benkov Cena, poroka 16. 8. 1952. Arhiv Šparovčevih
Maca in Cena, poroka 16. 8. 1952. Arhiv Šparovčevih
Maca in Cena, poroka 16. 8. 1952. Arhiv Šparovčevih
Nagrobnik Šparovčevih (Benkovih) na Srednji Dobravi
Nagrobnik Šparovčevih (Benkovih) na Srednji Dobravi
Benkova domačija v Lipnici 1951. Arhiv Šparovčevih
Pri Benku, Lipnica
Pri Benku, Lipnica
Pri Benku, Lipnica
Pri Benku, Lipnica
Pri Benku, Lipnica
Pri Benku, Lipnica
Pri Benku, Lipnica
Pri Benku, Lipnica, gospodarsko poslopje
Lipnica 4, nova hiša na drugi strani ceste, poleg kmetije pri Roku, dom Špikovih
Nuša Božič (Benkova)
Irena Špik (Benkova) z možem
Janez in Nuša Božič (Benkova), desno

Pri Vogarju[uredi]

Pər Vógarjə, Pri Vogarju, Vógar, Vógarjov, izvor imena ni poznan. Stara hišna št. je bila 2. 1827 hiša še ni imela imena, 1890 je ime Voglar. Gospodarji: 1827 Mickel, 1890 Mikel. Danes se lastnik piše Sušnik.

Status animarum 1862: Lipenca 2 Voglar
Pri Vogarju, Lipnica, s kroparske strani
Pri Vogarju, Lipnica, s ceste na Dobravo
Pri Vogarju, Lipnica, arhiv Gorenjskega muzeja
Grobovi na Srednji Dobravi: Rakovec, Sušnik (Vogarjevi iz Lipnice)

Pri Vazarju[uredi]

Pər Vázarjə / Pər Kocjánčič, izvor nejasen. Stara hišna št. je bila 3, danes 7. 1827 je bila hiša zapisana kot Wasar, 1890 Lazar. Lastniki so bili 1827 Novak, 1890 Vidic, danes pa Kocijančič (glej Boris Kocijančič, Janez Kocijančič, Andreja Kocijančič, Gorazd Kocijančič, Nike Kocijančič Pokorn). Prvi Kocijančič, ki je bil lastnik hiše, je bil kamnosek Janez Kocijančič (1824–1889). Hišo sta potem podedovala starša Borisa Kocijančiča, ki sta bila učitelja iz Lipnice. Borisova sestra Slavka, pozneje učiteljica in častna članica Planinske zveze Slovenije, je bila v letih 1931–1953 poročena s sosedom, tovarnarjem Vinkom Pircem, in je med drugo svetovno vojno, ko je bil on v partizanih, vodila tovarno v Lipnici. Hiša Kocijančičevih od sedemdesetih let služi rodbini kot počitniško bivališče.

Status animarum 1862: Lipenca 3 Lazar
Pri Vazarju (pri Kocjančiču), Lipnica, od vzhoda
Pri Vazarju (pri Kocjančiču), Lipnica, od zahoda
Pri Vazarju (pri Kocjančiču), Lipnica

Kocijančiči so gospodarstvo prevzeli od vdovca Mattheusa Vidica (roj. 1820 v Selcah) in njegove hčere Rosalie (roj. 11. sept. 1857). Družina Kocijančič je imela kamnoseško delavnico na Črnivcu pri Brezjah. Po izročilu naj bi prišli s Primorskega. Njihova delavnica je bila v 17. stoletju najpomembnejša v okrožju: Kocijančiči so sodelovali pri opremi nekaterih cerkva (npr. Sveta Lucija pod Dobrčo, Bitnje v Bohinju), v drugi polovici 17. stoletja so izdelali celotno kamnoseško opremo graščine Katzenstein v Begunjah, stopnišče v radovljiški graščini (prva polovica 18. stoletja) (Sinobad 1999: 207), v 19. stoletju so sooblikovali meščansko arhitekturo v Tržiču in fužinarsko stavbarstvo v Kamni Gorici. Največ naročil so imeli na Kranjskem, delali pa so tudi na Koroškem (Sinobad 1999: 99).

Najstarejši poznani prednik prvega lastnika Lipnice 7 je bil Janez Kocijančič, ki je živel pri Kocjanu na Otočah št. 7. Njegov sin je bil Simon Kocijančič (roj. 1791), ki se je poročil 1824 z Margareto Pogačnik (1800) s Prezrenj 6, imela sta 5 otrok; med njimi je bil prvi Janez Kocijančič (Otoče, 17. dec. 1824–1889). Postal je gospodar hiše pri Lazarju v Lipnici št. 7. (Slika z ženo in puško v roki na vrtu pred Lipnico 7). Bil je kamnosek in je klesal mlinske kamne iz krajevnega materiala – ledenodobnega savskega konglomerata in stavbne elemente iz konglomerata in terciarnega peračiškega tufa, umrl je za silikozo. Pri hiši so imeli listino o zemljiški odvezi od radovljiške graščine iz leta 1849; dokument je njegov sin Ivan (1878–1971) začasno izročil zbiralcu Sadnikarju, ki mu je ni več vrnil. Janez se je leta 1861 poročil z Marijano Varl s Češnjice 3 (roj. 4. jul. 1834, umrla 5. 8. 1877), imela sta 8 otrok (Marija (17. 9. 1862 – 25. 1. 1864), sledili so Franciscus, Maria, Mariana, Josephus, Maria, Agatha, Maria in Agnes. [xxxxdokončaj iz SAxxxx]). Vdrugič se je poročil 1878 z Marijo Kavčič z Jamnika 5 (31. avg. 1842, urmla 1905), imela sta 2 otroka, Janeza (Joannes) in Filipa (Philippus). Gospodarstvo je prevzel Janez (Ivan) Kocijančič (1878–1971).

Janez (pozneje Ivan) Kocijančič je bil učitelj, poročen 27. 9. 1905 z Albino Ažman, Kropa (188?-1957), učiteljico. Ivan Kocijančič je kot mladenič prijateljeval z leto dni mlajšim pesnikom Josipom Murnom, ki mu je podaril knjižico Goethejevih pesmi, od katerih je nekaterim pripisal slovenske prevode. Učiteljeval je na Homcu pri Mengšu in v Bohinju, kjer se je seznanil in poročil z Albino, v Bušeči vasi pri Brežicah in po 1. svetovni vojni v Ljubljani. Vso prvo vojno je preživel pod orožjem, napredoval od nadporočnika do stotnika in dogajanje od dneva do dneva dokumentiral v ohranjenem dnevniku. Deloval je v stanovskih organizacijah. Po prvi vojni je z dediščino za sorodnikom v tujini temeljito posodobil domačijo, sadovnjak in vrt. Prenovo je opravil stavbarski mojster Franc Šparovec – Benka iz Lipnice št. 4. V tridesetih letih 20. stoletja se je predčasno upokojil, kot je dejal zato, da so v tedanji brezposelnosti mlajši kolegi lahko prišli do kruha. Med vojno je sodeloval z OF. V Lipnici je imel obsežno knjižnico predvsem slovenskih in nemških knjig. Soproga Albina je imela med drugo vojno v Lipnici partizansko šolo, v kateri je sodelovala tudi hči Slavka. Kocijančeva sta imela tri otroke, Vido, Borisa in Slavko. Slavka (1911–2014) se je poročila s sosedom Vinkom Pircem iz Lipnice št. 8. Ivan in Albina sta umrla na domačiji, pokopana pa sta v Ljubljani na Žalah – zemlja z družinskega groba, ki se je prvotno nahajal na dobravskem pokopališču, je bila simbolno prenesena na novi grob na Žalah.

Borisov sin Janez Kocijančič (1941-), trenutni lastnik hiše, je hišo prenovil v osemdesetih letih. -- Viri: Marjana Ahačič: Vse najboljše, gospa učiteljica! (ob 100-letnici Slavke Kocijančič Pirc). Gorenjski glas 13. maja 2011; Nike Kocijančič Pokorn in Simon Kocijančič; Jure Sinobad: Dežela: Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Begunje, 1999; Cene Avguštin: Meščanska hiša v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992

Franc Ažman (1849-1925) in Elizabeta (1852-1924) Ažman, roj. Žmitek, iz Krope, tast in tašča Ivana Kocijančiča (1878-1971) na vrtu domačije v Lipnici; zadaj je Paplerjeva domačija na Brezovici. Posneto okrog 1924. Arhiv družine Kocijančič
Ivan Kocijančič (1878-1971) z ženo in sinom Borisom Kocijančičem (1909-1968) pred vhodom v hišo
Lipnica 7 pred prenovo med obema vojnama
Podpis Ivana Kocijančiča na naslovni strani njegovega izvoda literarne revije Ljubljanski zvon 1897

Pri Mekvavžovcu[uredi]

Pər Məkvávžovc, Məkvávžovc, Məkvávžovčov, hišno ime iz moškega imena. Stara hišna št. je bila 4. Hišno ime je bilo 1827 zapisano Maklauschouz, 1890 Miklavžovc. Gospodar je bil 1827 zapisan Beneditschitsch, 189 pa Benedičič. Še danes je lastnik Benedičič.

Lipenca 4 Miklavžovc
Janez Benedičič (Miklavžovec)
Grob Miklavževčevih na Srednji Dobravi
Grobovi na Srednji Dobravi: Benedičič (Miklavžovec)
Grobovi na Srednji Dobravi: Benedičič (Miklavžovčev)
Grobovi na Srednji Dobravi: Benedičičevi (Miklavžovec)
Pri Miklavžovcu, Lipnica
Miklavžovec, Lipnica, Geopedija

Pri Zotlarju[uredi]

Pər Zôtlarjə, Zôtlar, Zôtlarjov, ime je iz poklica gospodarja (sedlar). Hišna št. Lipnica 1, stara hišna št. je bila 5. 1827 hišnega imena še ni bilo, 1890 je bilo ime domačije Pri Kobalovcu. 1827 in 1890 se je lastnik pisal Frakel. Danes se lastnik piše Križnar (glej Ivan Križnar).

Status animarum 1862: Lipenca 5 Kobalovc
Pri Zotlarju, Lipnica
Nagrobnik družine Križnar (p. d. Zotlar) na Srednji Dobravi

Pri Mežnarju[uredi]

Pər Méžnarjə, Méžnar, Méžnarjov, hišno ime iz dejavnosti gospodarja. Stara hišna št. je bila 6. 1827 hiša še ni imela imena, 1890 se je reklo Kovač, spomin na to hišno ime je še ohranjen. Pri Mežnarju se reče, ker se je v hišo preselil Mežnar s Srednje Dobrave. Gospodarji so bili 1827 Serny, 1890 Stroj. Danes se pišejo lastniki Koselj.

Lipenca 6 Kovač
Nagrobnik na Srednji Dobravi: Franc Stroj, rojen 20. I. 1870 v Lipnici št. 6, umrl 1. III. 1924. Zdaj bivaš vrh višave jasne, kje ni mraza, kjer ni noči. Tam solnce sreče ne vgasne, resnice solnce ne stemni.
Grobovi na Srednji Dobravi: Martin Stroj, Lipnica, r. Balantič (Lipnica)
Grobovi na Srednji Dobravi: Martin Stroj, Lipnica, r. Balantič (Lipnica)
Nagrobnik Koseljevih (Mežnarjevih) na Dobravi
Pri Mežnarju, Lipnica, iz dobravske smeri
Pri Mežnarju, Lipnica, od vzhoda
Pri Mežnarju, Lipnica, gospodarsko poslopje
Pri Mežnarju, Lipnica, iz kroparske smeri
Pri Mežnarju, Lipnica

Pri Roku[uredi]

Pər Rók, Pri Roku, Rókəc, Rókov. Iz imena gospodarja. V katastru in SA se pri hiši reče Pri Lorenčku, tudi Macakón.[11] Nekoč h. št. Lipnica 7. 1862 se je gospodar pisal Pesjak. Danes je hišna št. Lipnica 2, gospodar se piše Debeljak.

Pri Roku, Lipnica
Pri Roku, Lipnica
Lipnica 1a, nova hiša za staro Zotlarjevo
Nagrobnik Debeljakovih (pri Roku) na Dobravi
Lipenca 7 Lorenček
Poroka v Lipnici 7 (pri Macakonu oz. pri Roku): Marija (Micka) Koselj (Mežnarjeva) z Dobrave & Zdravko Debeljak (Rokov) 6. 6. 1953. Sedijo: 1. Mežnarjeva mama in 2. Mežnarjev ata (organist Koselj), 3 in 4 mladoporočenca, 5 ženinova mama (Rokova, rojena Debeljak, Jurčkova z Dobrave), 7 Jurčkova stara mama, 8 9 Janka Balantič. Stojijo: 1 farovška kuharica Petrovčeva Franca, 2 Ivanka Šlibar (Frvanova), 3 Jože Šlibar (Frvanov), 4 5 6 brata Jože Koselj (Mežnarjev) in 7 Stanko Koselj (Ovčakov), 8 9 Luznarjeva Anica 10 njen mož Luznar 11 12 Jurčkov Janko, 13 14 Jurčkov Simon 15 16 17 nevestina sestra Helena Pogačnik, 18 19 Antonija Balantič (roj. Pogačnik, Valentinova). Foto Janko Balantič. Arhiv Janke Ulčar
Marija Debeljak, roj. Koselj (Rokova Micka) jan. 2019

Pri Pircu[uredi]

Tovarna v Lipnici št. 8 pred 1. svetovno vojno (Kredarica). Arhiv družine Pirc
Pirčevi okoli l. 1930. Od leve žena Slavka, gospodar Vinko, teta Micka in sestra Bronislava. Arhiv družine Pirc
Bronislava Pirc, Gorenjski glas 27. nov. 1962
Spomin od Pirčevih 8/4. 923. Arhiv Joško Resman
Zaposleni v tovarni žičnikov in žice, desno lastnik Vinko Pirc, zgodnja 30. leta 20. stoletja. Arhiv družine Pirc
Tovarna Simon Pirc, Lipnica. Arhiv Janke Balantič
Iskra Lipnica
Iskra Lipnica
Iskra Lipnica

Hišna št. Lipnica 8, danes je tu tovarna Iskra. Pər Pirc ali U fabrk (V fabriki). V Statusu animarum iz leta 1862 hiše še ni. Gospodarji so bili:

  1. Pred 1865 Kredar, železar iz Kamne gorice
  2. 1865 do 1891 Franc Pirc (1806–1878) in sinovi, uvedba proizvodnje žice in žičnikov
  3. 1891 do 1897 Simon Pirc (1833–1897) in žena Jožefa Pirc (1837–1913), delno Marija Pirc (1862–1937)
  4. 1897–1908 Simon Pirc, delno mati Jožefa Pirc (1837–1913) in sestra Marija Pirc (1862–1937)
  5. 1908–1930 Marija Pirc (1862–1937)
  6. 1930–1948 Vinko Pirc (1906–1983) - lastnik vsega 18 let
  7. 1948–1995 nacionalizirano, v družbeni lasti (Plamen Kropa, Tovarna ur TULIP, Iskra Mehanizmi). V letih 1948–1956 je bil Vinko Pirc (1906–1983) zaposlen kot obratovodja v podjetjih v Lipnici št. 8
  8. 1995–2000 denacionalizacija, delno v korist dedičev Vinka Pirca (1906-1983) – vdove Slavke in otrok Simona, Desanke, Nikolaja in Igorja
  9. Do 2000 dediči odprodajo ostanke denacionalizirane lastnine v Lipnici št. 8 in delnice Iskre Mehanizmi.

Pirci so bili železarji, ki so nekaj rodov živeli v Kropi. Prvi znani je bil Jakob Pirc, omenjen 1780 ali 1784. Imel je 3 otroke, med katerimi se je Jurij Pirc 1798 poročil z Marijo Mertl. Imela sta 5 otrok. Med njimi je bil Franc Pirc (1806-1878), ki se je 1829 poročil z Barbaro Šolar in imel z njo 6 otrok.

Sredi 19. stoletja je stala v Lipnici št. 8 fužinica, po lastniku železarju Kredarju iz Kamne gorice imenovana Kredarica (slika 1). V njej so pod kladivom, ki ga je gnala voda, predelovali železo, pridobljeno v kroparskih plavžih, v tako imenovane »cajne« – železne palice, iz katerih so potem kovači kovali žeblje in druge izdelke.

Leta 1865 je Franc Pirc (1806–1878) kupil Kredarico in ustanovil podjetje Franc Pirc in sinovi, »Novo tovarno drata in mašinskih žebljev v Kropi na Gorenjskem«. V njej so sprva nadaljevali proizvodnjo cajnov. Razlog za prenos proizvodnje iz rodne Krope v Lipnico je bil tudi v tamkajšnji razpoložljivosti vodne energije, potrebne za pogon strojev za vlečenje žice in proizvodnjo žičnikov. Oba postopka sta bila energijsko zahtevnejša od tradicionalnega kovanja železovih izdelkov. Potrebno energijo je zagotavljal potok Lipniščica, ki je bil pregrajen z jezom blizu sedanje šole v Lipnici, in od njega speljana voda do vodnih koles v obratu na številki 8.

Po petih letih, leta 1870, so si Pirčevi sami zgradili preprosto napravo za vlečenje žice in čez dve naslednji leti kupili prvi stroj za izdelovanje žičnikov, to je žebljev iz vlečene žice. Zatem so po tem vzorcu izdelali drugi tak stroj in leta 1875 dokupili še tri enake stroje.

Leta 1878 je Franc umrl, in 1891 je prevzel vodstvo tovarne eden izmed njegovih sinov, deležnik Simon Pirc (1833–1897). Odtlej se je podjetje imenovalo »Simon Pirc, tovarna žičnikov in žice, Kropa«. Simon se je poročil 1861 z Jožefo Ažman in imel z njo 6 otrok.

Izmed njih je dedoval obrat v Lipnici sin Simon Pirc (1880–1908), ki se je poročil z Uršulo Blaznik in imel z njo 4 otroke, Simona, Marico, Vinka in Bronislavo. Sin Simon je umrl kot dete, in zatem tudi oče Simon sam, star komaj 28 let. Tako je pozneje podedoval domačijo v Lipnici sin Vinko Pirc (1906–1983).

Od 1891 so podjetje počasi izpopolnjevali, stroje so zamenjevali s sodobnejšimi, zidali so nove obrate in skladišča. Leta 1909 so zgradili novo tovarniško poslopje. Leta 1930, ko je vodstvo prevzel Vinko Pirc, je tovarna že obratovala z vodno močjo 25 KS in zaposlovala 10 do 15 delavcev, izključno domačinov. Razpolagala je z napravami za kemično čiščenje valjane žice, vlečenje, žganje in galvanizacijo žice in za izdelovanje vsakovrstnih žičnikov. Proizvodnja je bila do 20 vagonov izdelkov letno. Do Vinkove polnoletnosti je tovarno vodila Marija Pirc (»Teta«) (1862–1937), Vinko Pirc (1906–1983) je pa prevzel lastništvo in vodenje leta 1930. Vinko se je 1931 poročil s sosedo učiteljico Slavko Kocijančič in imel z njo 4 otroke, Simona (1932), Desanko (1933), Nikolaja (1941) in Igorja (1946). Pozneje je Simon postal geolog in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, Desanka pravnica in sodnica, Nikolaj mornariški oficir in prosvetni delavec, Igor pa ekonomist in filatelistični funkcionar.

Strokovna izobrazba, ki si jo je Vinko pridobil v trgovski šoli v Ljubljani, tovarniške izkušnje in strokovna razgledanost, ki jo je dopolnjeval s potovanji na sejme mehanizacije, so mu omogočili, da je v kratkem desetletju izrazito posodobil proizvodne zmogljivosti tovarne, imenovane zdaj »Žičniki, Vinko Pirc, preje Simon Pirc, Lipnica«. Uvedel je nove postopke cinkanja žice in žičnikov, galvanizacije in proizvodnjo različnih izdelkov iz vlečene svetle, žgane in galvanizirane žice. Povečani asortiment izdelkov in razširitev proizvodnje na več kakor 40 vagonov izdelkov letno hkrati z odličnimi poslovnimi rezultati so mu zagotovili znatno povečanje prihodka. Vinko je uredil boljšo izrabo vodne energije s tem, da je vodna kolesa nadomestil s sodobno Peltonovo turbino, ki je gnala tudi lastno elektrarno. Transport je posodobil z nakupom avtomobilov. Podrl je večino starih zgradb in postavil poleg novih tovarniških in poslovnih prostorov še velik stanovanjski objekt. Uredil je vodno zajetje in napeljal vodovod. Vinko Pirc je imel srce za delavca, slovel je po tem, da so bile mezde zaposlenih v njegovi tovarni poleg tistih v Kranjski industrijski družbi na Jesenicah med najvišjimi na Gorenjskem.

Razvoj je ustavila druga svetovna vojna. Proizvodnja se je močno omejila, zlasti po začetku 1944, ko je Vinko odšel v partizane. Tedaj je do konca vojne vodila podjetje soproga Slavka.

Po osvoboditvi je obratovala tovarna žičnikov kot privatno podjetje le še do leta 1948, ko je prešla z nacionalizacijo v državno last. Tovarno so sprva pridružili ob enakem profilu proizvodnje kroparskemu »Plamenu«, nato pa so stroje preselili v tovarno žičnikov v Lescah. V Lipnici so začeli izdelovati stenske ure v podjetju, imenovanem Tulip (Tovarna ur Lipnica), najprej s predelavo nemške reparacijske vojaške opreme v urne mehanizme. Tedanje Tulipove stenske ure je še dandanes najti po državah nekdanje Jugoslavije. Vinko Pirc je tovarno vodil do leta 1956, ko se je upokojil. Tedaj je tovarna prešla kot Iskra Mehanizmi v last kranjske Iskre. Tovarna Iskra Mehanizmi se je v 60 letih obstoja zelo razvila in dogradila, tako da ima zdaj nad 600 zaposlenih. Profil proizvodnje, namenjene skoraj izključno izvozu, je usmerjen v najsodobnejšo elektroniko in fino mehaniko.

Vinko Pirc je po upokojitvi delal še vrsto let v pokrajinskem muzeju v Kranju. Umrl je v Ljubljani leta 1983. Ni dočakal denacionalizacije, ki je bila odmerjena upravičencem, to je dedičem – vdovi in otrokom. Delno tudi v delnicah Iskre Mehanizmi, ki so jih dediči začetek tisočletja podjetju odprodali. S tem se je po 135 letih končala vloga družine Pirc v lipniški industriji na hišnem naslovu Lipnica št. 8. -- Napisal Simon Pirc, viri:

  • S. Đokić (ur.): Deset godina privrede Kraljevine Jugoslavije = Deset let gospodarstva kraljevine Jugoslavija. Sarajevo: V. Josipović, 1929. 135. (COBISS)
  • Jože Gašperšič idr.: Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja. Radovljica: Občina, 1998. 53-54. (COBISS)

Druge stavbe v Lipnici[uredi]

Šola Staneta Žagarja in tovarna Iskra v Lipnici, Geopedija
Šola Lipnica
Šola Lipnica
Šola Lipnica
Lipnica 9a in 9; lastniki danes Goričnik (p. d. pri Luznarju)
Luznarjevi
Lipnica 10 (lastnik Pogačnik (Lencov) z Dobrave), in 14 (lastnik Bešter)
Lipnica 14 (Beštrovi)
Grobovi na Srednji Dobravi: Bohinc, Lipnica 6, zdaj hiše ni več
Grobovi na Srednji Dobravi: Bešter (Lipnica 14, Ludvik je bil gostilničar na Dobravi, Dušana je zasul plaz na Zelenici)
Grobovi na Srednji Dobravi: Darja Pogačnik (Lencova z Lipnice, št. 10)
Grobovi na Srednji Dobravi: Janez Pogačnik (Lencov Johan iz Lipnice)

Mišače[uredi]

Glej tudi Hiše in ljudje na Mišačah. DAR.

Pri Tomažovcu[uredi]

Mišače 1 Tomažovc
Tomaževčevi: družina Bohinc z Mišač
Grobovi na Srednji Dobravi: Amalija Bobek umrla 1942 (Tomažovčevi z Mišač)

Pri Ažmanu[uredi]

Mišače 2 Ažman
Grobovi na Srednji Dobravi: Ažmanovi (Pegam) z Mišač
Grobovi na Srednji Dobravi: Blaznikovi (Ažmanov z Mišač)

Pri Koničarju[uredi]

Mišače 3 Koničar
Koničarjevi: Šlibar
Grobovi na Srednji Dobravi: Jernej Šlibar (Mišače?)

Pri Matijovcu[uredi]

Mišače 4 Mathijovc
Matijevčevi: Maurer, Nartnik

Pri Boštjanu[uredi]

Mišače 5 Boštianovc
Sitarjevi
Sitarjevi (po domače Boštjanovi) z Mišač, 1925 (DAR)

Pri Bleku[uredi]

Mišače 6 Blek

Pri Kaduncu[uredi]

Mišače 7 Kadunc
Grobovi na Srednji Dobravi: Mohorič, Volk (Kadunčev z Mišač)

Pri Komarju[uredi]

Mišače 8 Komar
Grobovi na Srednji Dobravi: Komarjevi (Mišače)
Grobovi na Srednji Dobravi: Komarjevi (Mišače 8)

Pri Pogvajnu[uredi]

Mišače 9 Poglajen
Grobovi na Srednji Dobravi: Rožič (Pogvajnovi z Mišač)

Pri Resmanu[uredi]

Resmanovi: družini Kosel, Potočnik
Mišače 10 Resman

Pri Jurmanu[uredi]

Mišače 11 Jurman

Pri Pušavcu[uredi]

Mišače 12 Pušavc
Pošavčevi: Vidic

Pušavčova kajža[uredi]

Mišače 13 Pušavčova kajža

Pri Krumpku[uredi]

Mišače 14 Krumpek

Krumpkova kajža[uredi]

Mišače 14 Krumpkova kajža

Pri Metelniku[uredi]

Mišače 15 Metelnek
Marija Pegam roj. 28. okt. 1850, umrl. 5. sept. 1888. Večna luč naj ji sveti[12]
Grobovi na Srednji Dobravi: Rozman, Bešter (nekoč Metelnikovi)

Grobovi sosednjih vasi[uredi]

Grobovi na Srednji Dobravi: Srakarjevi: Alojzij Pogačnik (padel 1944); Prezrenje
Grobovi na Srednji Dobravi: Pernetovi: Debelak, Markelj (Blejčevi s Prezrenj)
Grobovi na Srednji Dobravi: Jelenčevi, Prezenje
Grobovi na Srednji Dobravi: Masnikovi: Fister, Prezrenje
Grobovi na Srednji Dobravi: Pogačnik (Dobenčovi s Prezrenj)
Grobovi na Srednji Dobravi: Jelenčevi, Prezrenje
Grobovi na Srednji Dobravi: Jakobčevi: Benedičič, Prezrenje
Grobovi na Srednji Dobravi: Fister, Prezrenje
Grobovi na Srednji Dobravi: Janez Rešek (Prezrenje, sicer iz Kamne Gorice)
Grobovi na Srednji Dobravi: Jeralovi (Prekuhovi s Prezrenj)
Grobovi na Srednji Dobravi: Jože Avsenik (Udančev s Prezrenj, št. 12)
Grobovi na Srednji Dobravi: Praprotnik: Pogačnik (Prezrenje, pri Polanc)
Štularjevi: Zupančič s Prezrenj
Grobovi na Srednji Dobravi: Benedičič (Brezovica)
Grobovi na Srednji Dobravi: Tončka Šut, Brezovica
Grobovi na Srednji Dobravi: Brinarjevi; Kosel, Brezovica
Grobovi na Srednji Dobravi: Grošelj, Brezovica
Grobovi na Srednji Dobravi: Rampre (Brezovica)
Grobovi na Srednji Dobravi: Vidergar Leon (Brezovica)
Grobovi na Srednji Dobravi: Majes (žena Nevenka), Kropa
Grobovi na Srednji Dobravi: Režekovi (s Stočja pri Kropi)

Nerazporejeno[uredi]

Tukaj počiva Miha Pogačnik, rojen 12. kimovca 1795. umerl 2. grudna 1861? xxxx Marjana, rojena xxx, Joža rojen ??
Grobovi na Srednji Dobravi: Finžgar (Blejčevi s Prezrenj?)
Grobovi na Srednji Dobravi: Marija Saje
  1. Marija Mina Debeljak. Genealogy.net.
  2. V resnici 27. okt., popravek Marije Javor.
  3. 22. 9. 1871, podatek Marije Javor.
  4. O tragediji na Okroglem glej poglavje Dobrave med drugo svetovno vojno#Stane Žagar mlajši.
  5. Žale [A : JOŽEFA ŽAGAR * -1965, Oddelek [23A], Vrsta [6], Grob [13].]
  6. Žale [B : SAVICA HOČEVAR 1922-1976, Oddelek [ZIDB], Vrsta [L2], Grob [22].]
  7. Albert Klun: Prekomorci v narodnoosvobodilni vojni. Ljubljana, 1976, 239. (COBISS)
  8. Mondsee
  9. Pravilni zapis kraja ni znan.
  10. Belegschaft – vsi uslužbenci kakega podjetja?
  11. Ime bi bilo mogoče prebrati tudi kot Macakou.
  12. Uvrstitev tega nagrobnika k Metelnikovim ni preverjena.