Dobravski kdojekdo

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search
Dobravski kdojekdo  
Znameniti Dobravci
Avtor Goran Lavrenčak (DAR – Digitalni arhiv Radovljica) in Miran Hladnik
Naslov Dobravski kdojekdo
Jezik slovenski
Datum izida zasnutek 2014, na Wikiknjige preseljeno 2017, vpis objave v Cobiss predviden 2018
Subjekt lokalna zgodovina, domoznanstvo, Občina Radovljica
Žanr monografija vasi
Vrsta medija 2014 spletna knjiga
Knjiga je del zbirke/serije
Serija Dobrave: Gradivo za monografijo o vasi
Predhodnik Kronika Dobrav po 1945
Naslednik Dobravske domačije
Klasifikacija

Dobrave: Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945 | Kronika Dobrav po 1945 | Dobravski kdojekdo | Dobravske domačije | Dobrave danes

A[uredi]

Valentin Aljančič[uredi]

Valentin Aljančič, osmrtnica

Včasih zapisano tudi Alijančič. Bistrica pri Tržiču, 7. januar 1853, – Kranj, 10. april 1917. Duhovnik. Župnik v fari Dobrava 1889–1896, 1897–1908. Rojen dne 7. januarja l. 1853. na Bistrici v župniji Križe pri Tržiču. V mašnika je bil posvečen dne 27. junija l. 1876. Kot kaplan je služboval dve leti v Veliki Dolini, potem eno leto v Št. Petru pri Novem mestu. 1879–1882 je bil kaplan v Preddvoru, potem pet let (1882—1887) v Šmartnem pri Kranju. Samo en mesec je bil nato kaplan na Krki, od koder je bil poklican kot mestni kaplan v šentpetrsko župnijo v Ljubljani. Od tod je prišel leta 1889 kot župnik na Dobravo pri Kropi. Od 3. novembra leta 1896 do 1. aprila leta 1897 je bil župnik na Jesenicah, potem pa spet na Dobravi. Na Dobravi 1891 dal napraviti novo streho na zvonik, 1893 je na novo pokril zvonik otoške cerkve, obe cerkvi je dal tudi poslikati. Po 32 letih službe je bil 1908 upokojen. Naselil se je pri Mariji Pomagaj na Brezjah, potem je sprejel nekatera dušnopastirska opravila v Hrastju in pozneje na Primskovem pri Kranju. Tu si je kupil hišo, ki jo je na začetku prve svetovne vojne vojske prepustil begunski goriškim beguncem, sam pa se je preselil v Kranj.

1880—1890 je v Slovencu objavil več člankov in podlistkov o Družbi sv. Mohorja. Bil je dober govornik, nekaj govorov so mu objavili v Duhovnem pastirju. 1888 je imel v šentpetrski cerkvi v Ljubljani postno pridigo o štirih poslednjih rečeh (Duhovni Pastir 1915). Odlikovan je bil z naslovom »knezoškofijski duhovni svetnik«. -- Slovenec 10. 4. 1917 (45/81)

Jakob Aljaž[uredi]

Jakob Aljaž okrog leta 1927
Nagrobnik Elizabete Aljaž, Jakobove matere, na dobravskem pokopališču

Zavrh pod Šmarno goro, 6. 7. 1845 – Dovje, 4. 5. 1927. Duhovnik, šolski nadzornik, narodni buditelj. Šolal se je v Smledniku in v Ljubljani, kjer je končal gimnazijo. Na Dunaju je pričel s študijem filozofije, vendar se je preusmeril v bogoslovje in študij dokončal v Ljubljani. Mašniško posvečenje je prejel 31. julija 1870. Kot kaplan je služboval v Tržiču (1871–1880), kot župnik na Dobravi pri Kropi (1880–1889) in na Dovjem (1889–1927). V letih 1889–1892 je bil okrajni šolski nadzornik.

Na Srednji Dobravi se je vključil med cecilijance (reformatorje cerkvene glasbe, ki se je preveč približala posvetni) in se udeleževal njihovih shodov v okolici Kranja in v Ljubljani. Rad je orglal, okrog 1882 je sofinanciral nove orgle na Srednji Dobravi. 1887 je predlagal Mohorjevi družbi, naj izda zbirko pesmi brez not, ki naj bi jo uredil Fran Levec po zgledu Razlagove Pesmarice iz leta 1863, vendar je Levec predlog odklonil, češ naj Aljaž uredi zbirko z notami. Leta 1887 je tudi prvič obiskal Triglav.

B[uredi]

Janko Balantič[uredi]

Srednja Dobrava, 29. 4. 1908 – Radovljica, 4. 10. 1993. Filmski snemalec. Bil je samouk. Prvič se je ime Janka Balantiča pojavilo med avtorji filmskega dokumentarca Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, ki ga je posnel skupaj z Metodom Badjuro, Marjanom Foersterjem in Rudijem Omoto 9. in 10. maja 1945. Samostojno je posnel naslednje kratke filme, od katerih nobeden ni daljši od dobre minute: Krst prvega jadralnega letala 6. oktobra 1940 v Kranju (prikaz prvega poleta jadralnega letala Kranjec v organizaciji aerokluba Naša krila Kranj, Tombola v Kranju (1940), Otvoritev železniške postaje Otoče-Brezje (1940), Planica (1941).

Janko Balantič, sin posestnika na Srednji Dobravi, po domače »pri Resmanovih«. V šolskem letu 1919–20 je končal tri razrede mešane ljudske šole na Dobravi, jeseni 1920 pa se je vpisal v četrti razred deške ljudske šole v Kranju […] Vpis v šolo v Novem mestu je bil za starše gmotno zahteven, saj je moral vsak učenec prinesti s seboj poleg delovne obleke tudi obleko »za nošnjo ob nedeljah« in »en siv klobuk z zelenim trakom« ter vsaj troje spodnje hlače, štiri srajce, dve navadni zavratni ruti, četvero nogavic ali onuče, šest robcev, tri brisače in dvoje močne čevlje; zraven tega še (tako piše v hišnem redu) nož, vilice, žlico in kozarec, dva glavnika ter »eno ščet za obleko in tri druge za snaženje obuvala«. Šolo je Balantič končal leta 1927 [...]

Socialno in politično zelo pisane dobravske vasi so že v začetku okupacije plačale visok davek; nemški okupator je izselil številne družine, veliko vaščanov so odvedli v zloglasne gestapovske zapore v Begunje, sledile so likvidacije na okupatorski in partizanski strani, nekaj prebivalcev teh vasi pa je zaradi strahu pred represalijami pobegnilo na italijansko zasedeno ozemlje, v t. i. Ljubljansko pokrajino, največ v Ljubljano. Med njimi je bil tudi Balantič in njegovo dekle Antonija z Dobrave, iz gostilne pri Valentinovih, in z njo se je leta 1942 tudi poročil [...]

Pri povojni oblasti Balantič ni bil dobro zapisan, najbrž tudi zato, ker je bil politično neopredeljen. Nadaljeval je z zbiranjem in preprodajo starejših fotografskih aparatov in kamer, tudi filmov, saj se jih v prvih povojih letih sploh ni dalo kupiti v trgovini. Oblast je to njegovo dejavnost ocenila kot nedovoljeno trgovanje. Leta 1949 ga je obsodila na zaporno kazen, povrh tega pa za stransko kazen zaplenila še celotno njegovo premoženje v rojstni vasi. Šele z obnovo kazenskega postopka v samostojni Sloveniji je sodišče razveljavilo prejšnjo sodbo in tako je bila Balantiču po več kot 40 letih popravljena materialna krivica. Toda Balantič ni dolgo užival vrnjenega premoženja: 4. oktobra 1993 je v Radovljici umrl. -- Stanko Šimenc: Janko Balantič – Resman (1908–1933) – filmski samorastnik z Dobrave, Kranjski zbornik 2010

Frančišek Karol Benegalia[uredi]

Zg. Savinjska dolina, 1714/15 – Dobrava, 11. 4. 1792. Duhovnik. V duhovnika je bil posvečen 23. maja 1739 na naslov kostanjeviškega samostana »ad fontes Marianos«. Med drugim je bil beneficiat v Ljubnem, župnik v Podbrezjah (1765–1773), v Srednji vasi v Bohinju in nazadnje lokalni kaplan na Dobravi, kjer je umrl 11. aprila 1792, star 78 let. Pokopan je v Mošnjah. -- Fara Mošnje skozi 850 let

Ivan Bertoncelj - Johan[uredi]

Ivan Bertoncelj - Johan, Gorenjska v borbi za svobodo, 5. 1961
Partizanski dom na Vodiški planini, 1961

Zgornja Dobrava, 5. 1. 1908 – Kranj, 5. 9. 1965. Partizan prvoborec, politični komisar, politik. Rojen pri Hrvatu, izučen za mizarja, v prijateljski in politični navezi s Stanetom Žagarjem je od 1931 deloval v delavsko kulturno-prosvetnih društvih in društvu kmetskih fantov in deklet. V maju 1936 je postal član KP. Leta 1938 je postal član jeseniškega okrožnega komiteja Komunistične partije Slovenije, 1941 pa član vojnega komiteja jeseniškega okrožja, ki ga je vodil Jože Gregorič, organizator prvih partizanskih skupin na Jelovici. 27. junija 1911 je vstopil med partizane in avgusta postal komisar Cankarjevega bataljona, ki se je bojeval na Jelovici, v Selški in Poljanski dolini ter v Dražgošah. Vzdevek Johan je postal njegovo partizansko ime, sem in tja je uporabljal tudi ilegalno ime Jereb. 21. aprila 1941 je pri Bodlaju na Dobravi organiziral sestanek z Ivanom Križnarjem, Antonom Mohoričem idr., po katerem so šli prisotni v vojaške barake pri Prtovču po odloženo jugoslovansko orožje. Rudi Papež ga je konec maja 1941 poklical v Ratibovec pod Stolom, kjer so ustanovili odporniški komite za jeseniško okrožje. Po razdelitvi bataljona je bil komisar v Selški četi. Od novembra 1942 do novembra 1943 je med Jelovico in Karavankami organiziral enote OF. Potem je bil sekretar KPS in OF v beljaškem okrožju in član oblastnega komiteja KPS ter pokrajinskega odbora OF na avstrijskem Koroškem, kjer je deloval tudi pod angleško zasedbo do oktobra 1945. Po vojni je bival pri ženi v Domžalah, potem štiri leta v Beogradu, kjer je bil član CK Zveze komunistov Jugoslavije. V Beogradu je 1951 končal višjo politično šolo. Po ločitvi in vrnitvi v Slovenijo se je z drugo ženo naselil v Kranju. Bil je organizacijski sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov Jesenice in Radovljica ter direktor Gorenjskega muzeja v Kranju. Bil je tudi predsednik OO ZB NOV Radovljica. 1953 je kandidiral v Republiški zbor. Pisal je spominske članke o gorenjskih partizanih. Bil je rezervni major JLA, za udeležbo v NOB je dvakrat prejel red za hrabrost, red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki, red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem in partizansko spomenico 1941. Leta 1961 je vodil gradnjo Partizanskega doma na Vodiški planini v spomin na ustanovitev Cankarjevega bataljona. Po njem se od leta 1976 imenuje ulica v Kranju. -- Ivan Bertoncelj, Wikipedija, Ivan Bertoncelj, Gorenjci.si, ES, Glas Gorenjske 14. 11. 1953, 2

Dodatna literatura: Ivan Bertoncelj-Johan pripoveduje ... Ognjeni krst Cankarjevega bataljona. Glas Gorenjske 27. 7. 1956, 3.

Boštjan Blaznik[uredi]

Bošjan Blaznik, častnik slovenske vojske

Jesenice, 15. 4. 1965. Častnik. Starša sta Vera in Franc z Mišač, sestri Mateja in Mojca. Otroštvo je preživel na Mišačah. Šolanje: Osnovna šola Stane Žagar v Lipnici, Gimnazija Kranj, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani. 1989 je diplomiral iz sociologije. Vojaški rok je služil v Šoli za rezervne oficirje v Bileći. Zaposlen je bil najprej v Zavodu Matevža Langusa v Kamni gorici. Kot rezervni častnik Teritorialne obrambe se je januarja 1992 udeležil vojne za samostojno Slovenijo in po njej stopil v stalni sestav Slovenske vojske, kjer ima čin polkovnika. Od leta 2015 je direktor NATO centra odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah. Leta 1994 se je poročil z Urško, rojeno Kozjek, in se priženil na Srednjo Dobravo. Po letih igranja košarke v Košarkarskem klubu Radovljica je nadaljeval s športno rekreacijo kot tekač, pohodnik, kolesar, turni in alpski smučar ter veslač v kajaku; v teh dejavnostih člani družine, tudi hči Zala in sin Domen, skupaj preživljajo prosti čas.

Mateja Blaznik[uredi]

Mateja Blaznik, glasbenica

Kranj, 5. 9. 1967, živi na Mišačah (Ažmanova). Glasbenica (klasična kitaristka), pesnica, skladateljica. Izobrazba: Glasbena šola Radovljica, Srednja glasbena in baletna šola ter Akademija za glasbo, Ljubljana. Kitaristka in pevka skupine Tantadruj, ki (s prekinitvami) nastopa od leta 1986. Je avtorica skladb in aranžmajev za kitaro. Skupina uglasbuje slovensko in svetovno poezijo, sama pa piše besedila za glasbo Boštjana Sokliča. Poučuje glasbo na Glasbeni šoli v Radovljici. -- mateja.blaznik.com

Urška Blaznik[uredi]

Urška Blaznik

Vera Blaznik[uredi]

Vera Blaznik

Bila je članica območnega združenja Rdečega križa v Radovljici in 14 let (2001-2015) predsednica Odbora prostovoljcev Rdečega križa. Priznanja:

  • srebrni in zlati znak RK Slovenije
  • priznanje za dolgoletno ustvarjalno delo, za krepitev solidarnosti in humanih odnosov med ljudmi in aktivnosti pri razvoju Rdečega križa Slovenije
  • priznanje Henri Dunan, imenovano po ustanovitelju Rdečega križa, ji je podelilo območno združenje RK Radovljica
  • priznanje Zlati klas, ki ga podeljuje Krajevna skupnost Srednja Dobrava -- (po podatkih Jožice Albinini)

Matevž Boštijančič[uredi]

Tudi Bastijančič, v krstni knjigi Woshtianzhitsch (Mišače, 12. 9. 1749 – Mišače, 3. 3. 1812). Duhovnik. Rodil se je 12. septembra 1749 na Mišačah, ki so tedaj spadale v mošenjsko župnijo. Bogoslovje je študiral v Gradcu in bil 12. decembra 1773 posvečen v mašnika. Služboval je kot duhovni pomočnik v Gorjah (1776–1778), na Vrhniki (1778–1780), na Lipoglavu (1780), pri sv. Joštu nad Kranjem, v Moravčah ter eno leto in pol kot kaplan v Preserju. 1788 prišel za kaplana na Šenturško goro, kjer ni dolgo ostal. Odšel za kaplana v Cerklje na Gorenjskem (1789–1791), v Selca nad Škofjo Loko (1791), v Dol pri Ljubljani (1791–1792), v Horjul (1792–1793) in v Kamnik (1793–1794). Potem je živel nekaj časa v Ljubnem na Gorenjskem in na Dobravi. Leta 1798 ali 1799 mu je škof ordinarij dovolil, da je pastoralno pomagal v župniji Šenčur. Tam je pozneje postal kaplan (1799–1804). Dne 2. junija 1804 je prosil za razrešitev te službe, da bi šel pomagat svojemu bolnemu sorodniku, 93-letnemu upokojenemu duhovniku Mateju Presterlu v Ljubno. Dne 24. oktobra 1804 je bil na prošnjo ljubenske občine imenovan za kurata v Ljubnem. Kmalu se ga je ljubenski župnik naveličal ter si želel drugega pomočnika. 5. maja 1805 je odšel za kurata v Kamno Gorico. Umrl je na svojem domu na Mišačah. Bil je majhne postave, zdrav in razumen, dober govornik, ponižen in priljubljen med ljudmi. -- Fara Mošnje skozi 850 let

Matej Boštijančič (Woshtianzhitsh, tako je pisano njegovo ime v krstni knjigi) je bil porojen 12. septembra l. 1749 v Mešačah, fare mošenjske. (Sedaj pripadajo Mešače fari dobravski pri Kropi.) V mašnika je bil posvečen 12. decembra l. 1773 (ad titulum mensae a ferrariis Croppensibus assignatum). Bogoslovja se je učil v Gradcu. Pastiroval je od l. 1776 kot subsidijarij v Gorjah, na Vrhniki, 1. junija l. 1780 je bil poslan na Lipoglav, dalje k Sv. Joštu nad Kranjem, potem v Moravče. Dalje je bil poldrugo leto kapelan v Preserju, 6. maja l. 1788 poslali so ga za lokalnega kapelana na Šenturško goro, kjer pa ni dolgo ostal, ker že nastopno leto ga nahajamo kot subsidijarija v Cerkljah, od koder je bil 7. maja l. 1791 dekretiran za kapelana v Selca. Ker je bil za to težavno službo prešibek, prosil je prestave in je bil še isto leto, 23. avgusta, poslan kapelanovat v Dol, 12. novembra l. 1792 pa je bil premeščen v Horjul in od tod 1. avgusta l. 1793 za manemisarija v Kamnik. V Kamniku je bil do sv. Jurja l. 1796. Potem je bival nekaj časa v Ljubnem in na Dobravi pri Kropi. L. 1799 mu je škofijstvo dovolilo preseliti se v St. Jurij pri Kranju ter pomagati v pastirstvu. Kapelanoval je ondi od 12. septembra l. 1799 do 28. junija l. 1804. L. 1804, 2. junija, prosil je dovoljenja, da bi se smel naseliti pri svojem sorodniku Mateju Presterlu (93 letnem starčku, vpokojenem kapelanu) v Ljubnem. 24. oktobra istega leta je bil nastavljen na prošnjo ljubenske občine kot provizor kuratnega beneficija ali manemisarijata v Ljubnem. A kmalu se ga je župnik Josip Petrič naveličal, ter si želel druzega pomočnika. Matej Boštijančič pa je pretegnil iz Ljubnega 5. maja l. 1805. L. 1808 ga nahajamo kurata v Kamni gorici. Umrl je v svoji rojstni vasi v Mešačah (št. 5) 4. marca 1. 1812.[1] -- Ivan Lavrenčič: Zgodovina cerkljanske fare, 1890; Zgodovinski zbornik 1899 (12/52)

Jernej Boštjančič[uredi]

Tudi Bastiančič ali Bastijančič (Mišače, 1754 – Lesce, 14. 1. 1818). Duhovnik. Bogoslovje je študiral v Ljubljani in bol posvečen v duhovnika 20. marca 1779. Po novi maši je bil semeniški duhovnik in prefekt v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Nato je bil duhovni pomočnik (manemisarij) v Ljubnem na Gorenjskem (1783–1784) in na Bledu (1784–1785), kaplan v Sori pri Medvodah (1785–1786) in v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani (19. jul. 1786 – 1787), začasni upravitelj župnije Ljubljana – Trnovo (14. nov. 1787 – 1788) in spet kaplan v ljubljanski stolni župniji (16. apr. 1788). Leta 1783 je v Ljubljani izdal knjigo z naslovom Khatolshku Podvučenje od tih pervih dveh Sakramentov, S. Kersta inu S. Firme. Od Jerneja Bastianzhizha v Ljublanski duhovni hishi mashnika. V Lublani, Drukanu per Ignaziu Klainmajerju 1783. (Josip Marn, Jezičnik 22, str. 70; Bibliotheca Carnioliae, str. 9). V njej je zabeležil slovensko formulo za krščevanje in prvič v slovenski jezik prevedel ves liturgični tekst za krst in birmo. Na veliko željo in prošnje sorškega župnika in faranov se je 8. jul. vrnil za kaplana na Soro (1788–1790). Ljubljanski stolni prošt ga je reprezentiral 21. decembra 1790 za župnika vikarja mestne župnije v Radovljici, kjer je postal poddekan (prodekan?) in pridobil posebne zasluge za šolstvo. Dne 16. maja 1806 je odšel za župnika v Lesce, naslednje leto je bil imenovan za dekana tedanje gorjanske dekanije (danes radovljiška dekanija) in ljubljanski škof ga je imenoval tudi za duhovnega (konzistorijalnega) svetnika. Umrl je 14. januarja 1818 ob 8. uri v cerkvi v Lescah; ravno ko je maševal, ga je zadela kap. Bil je dober govornik in pisec. -- Fara Mošnje skozi 850 let; gorenjci.si; SBL; Zgodovinski zbornik 1892 (5/19)

Pomenki o nekaterih krajih radovljiške občine (28. zapis). Na koncu zapisa — bil je 25. — v katerem smo pripotovali iz Mošenj, skozi Globoko do Mišač, nisem omenil zaslužnega moža, Jerneja Boštjančiča, ki ga je rodila ta drobcena vasica nad tu še kar bistro Savo. Najbrž se mi je tako mudilo, da bi bil ja čimprej v Ljubnem pri prijatelju Francetu. No, svojo pozabo, ki ji je botrovala le naglica, zdaj brž popravljam.

Bartholomaeus Bastianzhizh. Rojen v Mišačah l. 1754, umrl v Lescah l. 1818, nabožen pisatelj (v Vodnikovih, predprešernovskih časih je bil sleherni, ki je pisal slovensko, zaslužen mož). Josip Lavtižar, življenjepisec in krajepisec, govori o našem Mišačanu (v ljudski izreki: Mešačanu): »Jernej Bastijanzhizh, poprej vikar v Radolici, pozneje župnik in dekan v Lescah, je bil pobožen, svet mož. Spisal je l. 1783 knjižico Katolshku Podvuzhenje od tih pervih dveh Sakramentov S. Kersta inu S. Firme. Umrl 14. januarja 1818 ob polosmih zjutraj med sveto mašo vsled mertvouda, star 63 let.«

Slovenska literarna znanost pa Jerneja Boštjančiča bolj natanko označuje. Da je resda napisal in izdal ono »Katholshku Podvuzhenje«, a je v knjižici poleg slovenske formule za sodelovanje pri krščevanju, ki jo je določal obrednik ljubljanske škofije že od l. 1706 dalje, objavljen v Boštjančičevi knjižici prvič ves liturgični latinski tekst za krščevanje in birmovanje pisan v slovenskem prevodu. Ta prispevek k slovenizaciji cerkvenega obrednika pa je prav Boštjančičeva zasluga. Torej je obogatil repertoar slovenskega cerkvenega pismenstva že pred – 200 leti!

To bodi skromen spomin na starega Mišačana, po vseh opisih poštenega, pravičnega moža. In še drug spomin: na leškem pokopališču je vklesano v nagrobno ploščo: Bartholomaeus Bastianzhizh parochus et decanus in Lees. (Jernej Boštjančič, župnik in dekan v Lescah.) Latinski nagrobni napis ima obliko kronograma, ki vsebuje letnico pokojnikove smrti. No, o bistvu kronogramov, kjer sešteta vrednost vseh črk, ki pomenijo rimska števila, da določeno letnico, sem že nekajkrat pisal: Večinoma so ti kronogrami pisani v latinščini, kdajpakdaj tudi v nemščini, v slovenščini le redkokdaj ... -- Črtomir Zorec, Glas 15. 7. 1977

D[uredi]

Franci Dornik[uredi]

Franc Dornik

Tržič, 22. 9. 1928, Brezovica 23. 4. 2017. V Tržiču je preživel mladost in končal osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji Kranj, po zaključku se je na kovinarski šoli izšolal za strojnega finomehanika. Šolanje na delovodski šoli v Ljubljani je končal leta 1950. Direkcija Republike Slovenije ga je poslala v Plamen Kropa, od tam pa v TULIP Lipnica, kjer so postavljali temelje za tovarno Iskra Mehanizmi Lipnica. Septembra 1956 je finomehanični obrat TULIP iz Plamena Kropa prešel pod okrilje Iskre Kranj. Tam je Franc Dornik delal do upokojitve leta 1989. Za svoje predano delo je dobil v Iskri nekaj priznanj, med drugim je bil leta 1972 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem. Nekaj časa je pel v pevskem zboru Kropa, bil je aktiven v SZDL in pri Zvezi borcev. 1975 se je posvetil gradnji hiše na Brezovici in se 1980 z družino vselil vanjo. -- Po pričevanju sina Danila Dornika 15. 1. 2019

G[uredi]

Rok Gašperšič[uredi]

Rok Gašperšič, domoznanski pisec

Kropa, 9. 8. 1941, ing. gozd. Direktor, poslovnež, lovec, pisec domoznanskih del. Rojen je bil v Kropi kot 12. otrok v družini. Osnovno šolo je obiskoval v Kropi, gimnazijo v Kranju in Fakulteto za gozdarstvo v Ljubljani. Dopolnilno izobrazbo je pridobil v šoli za poslovodne kadre v gospodarstvu pri GZS, opravil strokovni izpit in več seminarjev za delo v zunanji trgovini in v gospodarstvu.

Zaposlitve: Biro za gozdarsko načrtovanje v Ljubljani (1970–71), Slovenijales Ljubljana (1971–75), Lesnina Ljubljana (1975–80), SOZD »GLG« Bled (1980–89), predsednik Poslovodnega odbora in glavni direktor GLG (1985–89) po ukinitvi sozdov pa komercialni direktor LIO Škofja Loka (1989–1992), predstavnik Waldcommerce AG za Srednjo Evropo (1992–2004), direktor Wertholz d. o. o. (1993–2004). Upokojil se je februarja 2004. Deloval je tudi politično: bil je delegat v Zboru občin RS, svetnik občine Radovljica, sodnik porotnik okrožnega sodišča v Radovljici in predsednik KS Srednja Dobrava.

Zelo je dejaven v kulturi in lovstvu. Od leta 1961 je član pevskega zbora iz Krope in član Lovske družine Kropa. Bil je več mandatov predsednik LD Kropa in z dodatnim izobraževanjem dosegel naziv lovski mojster. Leta 2009 je v samozaložbi izdal knjigo Mišače in rodbina Pegam – Monografija vasi, leta 2011 v založbi LD kropa knjigo O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico, v Kroparskem zborniku je objavil strokovni prispevek Gozd in Kropa, članke in komentarje pa v časopisih Lovec, Kmečki glas, Družina itd. Njegova fotografska zbirka obsega preko 40.000 tisoč enot in je vizualni dokument o našem bivanju, dogodkih in naravi. Preko 2000 svojih posnetkov Krope, Kroparjev in njihovega življenja je podaril v strokovno uporabo Kovaškemu muzeju v Kropi. Ima bogato zbirko domoznanskega gradiva, del slikovnega gradiva je viden tudi v temle leksikonu. -- Kadrovska evidenca SOZD GLG Bled in Rok Gašperšič

H[uredi]

Jurij Hladnik[uredi]

Jurij Hladnik za Akom

Rojen 16. 3. 1984 v Kranju staršema Miri in Miranu, med 2002 in 2014 je živel na Srednji Dobravi, zdaj s svojo družino (žena Ana, rojena Kosmač, otroka Ela, * 2015, in Matevž, * 2017) v Žireh. Od leta 2010 je zaposlen kot asistent v laboratoriju LASOK na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Doktoriral je leta 2017 z disertacijo Optimizacija tekmovalne obutve za drsalno tehniko teka na smučeh. Objavljal je v soavtorstvu z Borisom Jermanom v Journal of sports engineering and technology. Od leta 2002 se ukvarja z alpinizmom, športnim plezanjem in turno smuko: do 2018 je opravil 850 alpinističnih vzponov in 430 turnih smukov. Nekatere je opisal v člankih v Planinskem vestniku, tudi o padcu z Jalovca februarja 2007. Udeležil se je petih odprav: 2005 Khula Kangri, Himalaja, 2006 Yosemite, ZDA, 2008, Cordilera Blanca, Peru, 2009, Patagonija, Argentina, 2010 Trango towers, Pakistan.

Mira Hladnik[uredi]

Mira Hladnik

Jesenice, 7. 3. 1954, Zečkova, roj. Šolar. Poučevala je angleščino na OŠ Cerklje in na srednjih šolah v Škofji Loki in Kranju, prevajala (Pravila za atletska tekmovanja (COBISS), (COBISS), Jordan Horowitz: Kako vzgojiti očeta (COBISS), Evald Flisar: Na zlati obali/On the Gold Coast) in lektorirala. V osnovno šolo je hodila v Lipnico, v prvem letniku gimnazije je stanovala v Kranju, med študijem slovenistike in anglistike pa v študentskem naselju v Ljubljani. Do 2012 je z družino (mož Miran, hči Mojca, sin Jurij) živela v Kranju in vmes tri leta v tujini (ZDA in Nemčija), odtlej spet na Srednji Dobravi. Kot profesorica angleščine je sodelovala pri mednarodnem dijaškem projektu e-twinning, bila zunanja ocenjevalka pri splošni maturi in članica državne maturitetne komisije za poklicno maturo iz angleščine, soavtorica zbirke maturitetnih nalog in drugega gradiva (Formal letters in the English matura (COBISS)). Po upokojitvi lektorira članke za Planinski vestnik, registrirala je divja odlagališča v okviru društva Ekologi brez meja, dejavna je pri Slovenskem društvu Hospic, v okviru Rdečega križa in Slovenske filantropije je pomagala v času begunskega vala v Dobovi, nato pa eno leto poučevala angleščino ter zbirala sredstva za azilni dom v Ljubljani. Bila je predsednica krajevnega odbora Sr. Dobrava in Kamna Gorica ZZB za vrednote NOB (2015), od leta 2016 pa tajnica. 2006–2010 je bila članica Sveta KS Sr. Dobrava, članica nadzornega sveta Bolnišnice za ginekologijo in porodništvo Kranj (2013–2016). Prejela je zlato plaketo ZZB NOV Slovenije za zbirko partizanskih spomenikov na Geopediji -- Osebna spletna stran

Miran Hladnik[uredi]

Miran Hladnik po predavanju o Wikipediji 7. maja 2013, foto Matjaž Zaplotnik

Jesenice, 19. 12. 1954. Literarni zgodovinar. Je avtor več knjig o slovenski književnosti in profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Ukvarja se s kvantitativnimi raziskavami slovenske pripovedne proze. Moderira Slovlit, novičarski in diskusijski e-poštni seznam, ki povezuje sloveniste in druge interesente za slovensko literaturo, kulturo in humanistiko. Gimnazijo je obiskoval v Kranju in se po maturi vpisal na slovenščino in primerjalno književnost z literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je leta 1978, leta 1981 je magistriral, doktoriral je 1988 z obravnavo žanra slovenske kmečke povesti. Na Filozofski fakulteti se je zaposlil leta 1979 kot stažist raziskovalec. Leta 1982 je postal asistent pri profesorjih Francu Zadravcu in Matjažu Kmeclu, napredoval v naziv docenta leta 1989, v izrednega 1994 in 1999 v rednega profesorja za slovensko književnost. V šolskem letu 1984/1985 je bil Fulbrightov lektor za slovenščino na Kansaški univerzi v Lawrenceu, ZDA. S Humboldtovo štipendijo je šolsko leto 1989/1990 preživel v Göttingenu (Nemčija), znova s pomočjo Fulbrightove štipendije pa šolsko leto 1994/1995 v Kansasu. Svoje literarnovedne članke, knjige (Slovene for Travelers, o slovenski kmečki povesti, o zgodovinskem romanu itd.), fotografski in video material prosto dostopno objavlja na spletu – na Wikipediji, Wikiviru, Wikiverzi in Wikiknjigah, na portalu Academia.edu, Geopediji in YouTubu.

Od 2002 živi z ženo Miro, roj. Šolar - Zečkovo, na Srednji Dobravi, pred tem v Stražišču pri Kranju. Ena njegovih najbolj branih publikacij je bila o zidavi hiše na Dobravi (Gradnja družinske hiše), objavljena v nadaljevanjih tudi v Gorenjskem glasu. Za lokalno zgodovino ga je motivirala pomoč pri uredništvu knjige soseda Roka Gašperšiča Mišače in rodbina Pegam leta 2009. Hči Mojca Hladnik živi od 2010 dalje na Zgornji Dobravi (pri Pisancu), sin Jurij pa je poročen v Žireh.

Janez Hrovat[uredi]

Zgornja Dobrava, 19. januarja 1835[2] pri Komaričku – Podkoren, 6. avgusta 1915. Mizar, rezbar in pozlatar. Mizarstva se je naučil pri očetu na Dobravi. Posebej lepo izrezljano pohištvo sta z bratom izdelal za neko učiteljico. Ker je hodil v šole, so ga ljudje na Dobravi in Podkornu imeli za izučenega rezbarja (»pildhauar«). V Podkoren je prišel zaradi dela v cerkvi. Tu se je oženil, si kupil hišico in nekaj zemlje. Služil je s poslikavo pohištva s šablonami in lesenih nagrobnih križev, železne križe pa je pozlačeval. Za cerkev v Podkorenu je naslikal križev pot. Sliko križevega pota (Gorenjski muzej) je signiral s svojim imenom: Joh. Chrowath (pinz. iz Sp. Korena). Kot njegove slikarije na pohištvu so tudi slike križevega pota barvno kričeče in razodevajo slikarja skromne slikarske spretnosti. -- Anka Novak: Poslikano pohištvo v Dolini, Slovenski etnograf 1970-1971 (23/24), 29, 30

J[uredi]

Božidar Jakac[uredi]

Božidar Jakac
Božidar Jakac slika ajdovo njivo na Dobravi, zraven stoji Janko Balantič

Slikar Božidar Jakac (Novo mesto, 16. julij 1899 – Ljubljana, 12. november 1989) je v 30. letih hodil na Dobravo k Valentinovim na obisk in tam slikal. Po izročilu naj bi namreč nekoč izstopil na napačni železniški postaji skupaj z Magdo Pogačnik, ki je živela v Salzburgu, in se navezal na kraj. Med drugim je naslikal Valentinovo domačijo in ajdovo polje na poti proti Otočam; slike je Magda kupila in so v lasti članov Valentinove rodbine.

Janez Jalen[uredi]

Janez Jalen 1961
Spomin na prvo obhajilo Marije Pogačnik na Dobravi 17. jul. 1960: zgornja vrsta: 1 Marjan Debeljak, 2 Janez Jalen, 3 Jani vidic, 4 Janja Rožič, 5 Simon Borut Pogačnik 6 Zdenka Rožič 7 Nejko Pogačnik, 8 župnik, 9 Luka? Legat 10 Tomažovčeva Mojca z Mišač, 1. vrsta: 1 2 Vili Bohinc iz Lipnice 3 Milka Peternel Gumzi, 4 Meta Bertoncelj, 5 Marija Pogačnik Mohorič 6 Ivanka Lotrič Petrovič. Arhiv Marije Mohorič
Janez Jalen na Srednji Dobravi pred mežnarijo (prvo obhajilo okrog leta 1960): Spodnja vrsta: Branko Debeljak, Zdravko Debeljak, Francka por. Šolar z Zg. Dobrave, Jalen, Mira Šolar, Dragica Justin, Branko Pirih, Dušan Kozjek iz Lipnice, pozneje iz Kamne Gorice; zgornja vrsta: ? iz Zaloš, Tomaž Pogačnik, Kupov iz Zaloš, Jožko Ješe (umrl na Triglavu), Franci Justin s Sp. Dobrave. Arhiv M. Hladnik
Janez Jalen na Srednji Dobravi 1960. Arhiv M. Hladnik

Rodine, 26. 5. 1891 – Ljubno, 12. 4. 1966. Duhovnik, pesnik in dramatik. V letih 1957–1962 na Dobravi vikar namestnik, sicer župnik v Ljubnem. Študiral bogoslovje v Ljubljani, posvečen 1915. Izšel iz realizma pod vplivom F. S. Finžgarja, pisal večinoma kmečke povesti. Najbolj priljubljeno mladinsko delo povest o življenju mostiščarjev na ljubljanskem barju (Bobri I.–III.). (Sam, Rod, Vrh) 1942–43; več izdaj. Druga dela: povesti Ovčar Marko (1929), Cvetkova Cilka (1938), Trop brez zvoncev (1941). Drami: Dom (1923), Bratje (1931). Napisal je scenarij za prvi slovenski igrani film Triglavske strmine (1932).

Matevž Jegrišek[uredi]

Tudi Jegrischeg, Zalog pri Cerkljah – Bohinjska Bistrica, 18. 5. 1812. Duhovnik. V duhovnika je bil posvečen leta 1775 na naslov podložnikov smledniškega gospostva. Letopis ljubljanske škofije 1788 ga omenja kot kaplana v Gorjah. Leta 1793 je bil stolni vikar v Ljubljani, nato lokalist na Dobravi (1796–1800), od koder je odšel za župnika v Bohinjsko Bistrico. -- Fara Mošnje skozi 850 let

Peter Jocif[uredi]

Peter Jocif. Arhiv Aljana Jocif

Kranj, 2. 11. 1888 – Preddvor, 9. 2. 1968. Učitelj. Poučeval je najprej v Cerkljah, na Dobravi je poučeval v letih 1912–1921, bil leta 1914 mobiliziran in poslan na fronto, po vojni (domov se je vrnil šele 1919) pa je na Dobravi enorazrednico spremenil v dvorazrednico in dobil status nadučitelja. Poznan je bil kot vzoren sadjar in čebelar in učitelj teh veščin. 1922 pa je postal šolski upravitelj v Preddvoru, službo je nastopil skupaj z ženo Angelo, roj. Orehek, ki je prišla iz Ovsiš pri Podnartu. V starosti mu je odpovedala desna roka in se je naučil pisati z levico. Pogreb je bil na njegov rojstni dan, v nedeljo 11. 2. 1968 izpred hiše Preddvor 43. Pod osmrtnico so podpisani žalujoči hčerka Majda, por. Plevčak, Nežka, sin ing. Boštjan, vnukinji Aljana in Bogdana, sestra Ančka, snaha Sonja, zet veterinar Jože. -- Osmrtnica, Glas 10. 2. 1968

K[uredi]

Jakob Kalan[uredi]

Dobrava, 6. 4. 1877 – Loka pri Višnji Gori 6. 4. 1944. Duhovnik. Julija 1897 je bil sprejet v knezoškofijsko duhovno semenišče v Ljubljani, mašniško posvečenje mu je podelil škof Jeglič 14. 7. 1900. Služboval je v Podkraju na Notranjskem, v Waukeganu v ZDA, kjer je 1912 prišel v spor s čikaškim škofom, ker se ni hotel podrediti njegovi oblasti oz. naj bi ustanavljal neodvisno cerkev in mu je ta odvzel mašniške pravice. Na Razborju je služboval od aprila 1924 do okt. 1927. -- Peter Teichmeister: Duhovniki, ki so opravljali delo župnika ali/in kaplana na Razborju, 2006; Josip Pollak: Jakob Kalan – Razkrinkan. Amerikanski Slovenec 2. avg. 1912; Ljubljanski škofijski list / Laibacher Diöcesenblatt 1897, št. 7.

Mateja Kavaš[uredi]

Mateja Kavaš

Rojena Urbanija, Kranj, 24. aprila 1979. Diplomatka. Prof. grščine in latinščine, zaposlena na Ministrstvu za zunanje zadeve v Bruslju. Naslov stalnega bivališča je Zg. Dobrava 2. V reviji Keria je bil 2003 objavljen njen prevod Ksenofona Atenskega Atenska ustava. -- Mateja Kavaš, Cobiss

Janez Klavžar[uredi]

Janez Klavžar, župnik na Dobravi 1916–1934
Nagrobnik Janeza Klavžarja na steni cerkve na Dobravi. * 29. 1. 1883 v Črnem vrhu † 30. V. 1934 na Dobravi službujoč tu 18 let.
Terezija župnikova sestra * 10. X. 1884 † 29. XII. 1923
V spomin si se z dobroto nam zapisal, iz src te naših čas ne bo izbrisal, vse dobro kar si dal Dobravi, Bog plačaj Ti v nebeški slavi!

Predgriže, 29. 1. 1883 – Dobrava, 30. 5. 1934. Župnik na Dobravi pri Kropi. Rojen v župniji Črni vrh nad Idrijo, umrl in pokopan je na Dobravi. Po študijah v Ljubljani je kaplanoval v Starem trgu pri Ložu (1906–1909), kjer je posebno delal v izobraževalnem društvu in ustanovil tamburaški zbor. Nato je bil v Škocijanu pri Mokronogu, kjer se je skupaj z župnikom Petrom Bohinjcem udejstvoval na kulturnem polju, šel za eno leto v Škofjo Loko in za dve leti v Cerknico. 31. avgusta 1916 je bil umeščen za župnika na Dobravi, kjer je deloval do smrti. Vodil je tudi izobraževalno društvo, bil med ustanovitelji »konsumnega društva« in imel v načrtu zidavo društvenega doma. Leta 1910 se je udeležil slovenskega romanja v Sveto deželo. -- Koledar družbe sv. Mohorja 1936

Andreja Kocijančič[uredi]

Andreja Kocijančič
Janez Kocijančič

Boris Kocijančič[uredi]

Boris Kocijančič

Boris Kocijančič (Bušeča vas, 1909–1968) je bil v volilu Ivana Kocijančiča predviden kot naslednji gospodar domačije pri Lazarju v Lipnici, vendar je zaradi bolezni umrl pred svojim očetom. Bil je pravnik, partizan in politik, večkratni minister v slovenski vladi in dolgoletni predsednik Veslaške zveze Slovenije. Na Bledu stoji v regatnem centru njegov kip, ki ga je 1970 izdelal Stojan Batič. Leta 1940 se je poročil s Kristo Pestotnik (1916–2011), zdravnico in soutemeljiteljico pediatrije v Sloveniji. Krista Kocijančič je študirala medicino v Ljubljani, Münchnu in Zagrebu, kjer je diplomirala leta 1941. Med vojno je bila zaprta v Ljubljani, za udeležbo v narodnoosvobodilnem boju je prejela častno priznanje. Po vojni je opravila specialistični izpit iz pediatrije (1946) in se zaposlila na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na kateri je delovala do upokojitve leta 1977. Leta 1963 je ustanovila alergološki oddelek na Pediatrični kliniki, leta 1973 je doktorirala in leta 1974 je postala redna profesorica na Katedri za pediatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Boris in Krista sta imela dva otroka, Janeza (1941-) in Boruta (1942-). -- Vir: Nike Kocijančič Pokorn in Simon Kocijančič; Alergologija, imunologija, revmatologija. Slovenska pediatrija 21/3-4 (2014): 323-324

Gorazd Kocijančič[uredi]

Janez Kocijančič[uredi]

Janez Kocijančič (Ljubljana, 1941-), sedanji lastnik hiše pri Lazarju, je pravnik, politik (bil je predsednik zveze mladine Jugoslavije, v samostojni Sloveniji predsednik Združene liste socialnih demokratov), minister v Kavčičevi vladi, poslanec v slovenskem parlamentu, gospodarstvenik in slovenski ter mednarodni športni funkcionar. Njegova soproga Andreja (1942-) je zdravnica endokrinologinja in prva ženska rektorica Ljubljanske Univerze. Njun sin je filozof, pesnik in prevajalec Gorazd Kocijančič (1964-) in hčerka Nike (1967-) por. Pokorn je prevodoslovka. Hišo v Lipnici je prenovil v osemdesetih letih. -- Vir: Nike Kocijančič Pokorn

Franc Kosel[uredi]

Franc Kosel, profesor na Fakulteti za strojništvo

Mišače, 1. 9. 1943, univerzitetni profesor. Srednja tehniška šola v Kranju, 1964–1969 študij na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, po diplomi in enoletni vojaški obveznosti asistent za predmete Mehanika in Matematika na FS UL. 1973 magisterij znanosti na statično-konstruktivni smeri, 1974 po obrambi disertacije Stabilnostni problem dvakrat sovisne stene z uporabo funkcij kompleksne spremenljivke, ki spada na področje geometrijske nelinearne mehanike, doktorat tehniških znanosti. 1975 je bil izvoljen za docenta, 1985 za izrednega in 1992 za rednega profesorja za mehaniko. Do upokojitve 2015 je bil predstojnik katedre za mehaniko, predstojnik oddelka za letalstvo in vodja laboratorija za nelinearno mehaniko. Dva mandata (1997–2001) je bil dekan Fakultete za strojništvo. 1976 je na jugoslovanskem kongresu za teoretično in uporabno mehaniko v Sarajevu prejel nagrado Rastko Stojanović, 2001 medaljo za sodelovanje med FS UL in Tehnično univerzo v Bratislavi, 2011 pa zlato plaketo Univerze v Ljubljani.

Specializiral se je za področje nelinearne mehanike konstrukcij in konstrukcijskih elementov, izdelanih iz kovinskih, nekovinskih in kompozitnih gradiv, ter za področje geometrijsko in snovno nelinearne mehanike konstrukcijskih elementov, ki so izdelani iz gradiv z oblikovnim spominom. Geometrijsko je optimiziral lopatice vodilnikov reverzibilne vodne turbine, aksialnih in radialnih turbopuhal s stališča optimalne mase in izkoristka ter stabilnost vitkega aeroprofila v fluidnem toku, ki predstavlja točko bimodalnega odziva aeroelastičnega sistema, kjer se flutter aeroprofila in flutter plošče pojavita istočasno. Raziskoval je vpliv dinamičnega temperaturnega polja na življenjsko dobo gradiv za delo v vročem, zaostale napetosti v strojnih elementih po toplotni in mehanski obdelavi, mehanska stanja v toplotno in mehansko statično in dinamično obremenjenih gradivih, ki predstavljajo mikromehanske obremenitvene kolektive (razpoke v heterogenem gradivu, vpliv oksidnih klinov in drugi vključki v osnovni matrici gradiva). Določil je optimalno število plasti nekovinskih kompozitnih gradiv, vrsto gradiva in orientacijo vlaken posameznega sloja glede na obliko in na način obremenitve konstrukcijskega elementa. Raziskoval je vzroke za nastanek napak v večslojnih kompozitnih konstrukcijskih elementih in problem razslojevanja. Sem spada tudi statika in dinamika protiprebojnih plošč in lupin in izdelava neprebojne vojaške čelade za jugoslovansko vojsko.

Optimiral je nosilne konstrukcije in konstrukcijske elemente iz kovinskih in nekovinskih gradiv. Z delovnimi organizacijami je sodeloval pri razvoju mobilnih drobilnic kapacitete 25.000 kN/h, s tovarno ISKRA v Kranju pri izdelavi elastičnih elementov za mikrostikala, s tovarno PAP - Ljubljana je na novo oblikoval čelade iz nekovinskih kompozitnih gradiv, z ETI iz Izlak je geometrijsko optimiziral instalacijske odklopnike za varovanje električnih naprav proti preobremenitvi in kratkemu stiku, s tovarno LEK Ljubljana ter z lesno in kemično industrijo pri projektiranju in dimenzioniranju cilindričnih nadtlačnih in podtlačnih posod ter silosov, izdelanih iz kovinskih in nekovinskih kompozitnih gradiv, z jedrsko elektrarno Krško in Termoelektrarno pri sanaciji uparjalnika in parnega kotla, kjer so se pojavile razpoke na ceveh, s tovarno ELAN iz Begunj na Gorenjskem pri optimizaciji slalomskih in veleslalomskih smuči carving.

Znanstvene in strokovne dosežke je predstavil kot avtor ali v soavtorstvu v 138 člankih v mednarodnih revijah ter na 282 konferencah doma in v tujini. Pod njegovim mentorstvom je diplomiralo 156 študentov, naziv magister tehniških znanosti je doseglo 15 kandidatov in naziv doktor tehniških znanosti 27 njegovih kandidatov. Svojo znanstveno pot je popisal v avtobiografiji Moja življenjska pot: Delo v stroki in znanosti (2018). -- Osebni arhiv, ARS, RTV SLO 28. maja 2014, David Homar: Prof. dr. Franc Kosel. 2012.pdf Šrauf marec 2012, 16–18.

Jože Kosel[uredi]

Srednja Dobrava, julij 1924 – Ljubno?, ?. Mežnarjev? Rezervni poročnik. Rodil se je na Srednji Dobravi pri Kropi v delavski družini. Kot devetnajstletni fant je šel 1943. leta v partizane in bil komandir štabne čete. Bil je ranjen, po okrevanju je bil osebni kurir komandanta gorenjskega vojnega področja Albina Drolca-Krtine. Po vojni je bil nekaj časa komandir milice v Besnici, potem pa se je zaposlil pri železnici, v 70. letih je bil vlakovni odpravnik na železniški postaji v Podnartu. Ves čas po vojni je aktivno delal v družbenopolitičnih organizacijah, kot tajnik krajevne organizacije ZB NOV Ljubno, podpredsednik krajevne skupnosti Ljubno, tajnik sindikalne organizacije železničarjev v Lescah in član delegacije železničarjev. Bil je odlikovan z medaljo za hrabrost, s priznanjem zveze rezervnih vojaških starešin in 27. aprila 1974 s srebrno značko OF, ki mu jo je podelila občinska konferenca socialistične zveze Radovljica. -- C. R.: Jubilej Jožeta Koselja [ob 50-letnici], Glas 3. 7. 1974 [s sliko]

Franc Krivic[uredi]

Spodnja Dobrava, 1846 – Radovljica, 1897. Gostilničar v Radovljici. Rojen je bil na Spodnji Dobravi št. 8 očetu Jakobu in materi Luciji, roj. Mulej. Z ženo Jožefo, roj. Medved, sta najprej živela na Bledu. Tam se jima je leta 1873 rodil sin Franc. Dve leti kasneje se jima je v Kranjski Gori rodil sin Alojzij. Med letoma 1877 in 1878 je Franc Krivic vodil gostilno in lectarijo v Radovljici, Mesto št. 9 (danes gostilna Lectar). Tam mu je žena Jožefa rodila sina in hčer. Ko se je družina preselila v Mesto št. 38 (danes Linhartov trg št. 16), so se zakoncema rodili še dve hčeri in dva sinova. Hišo je imel vsaj med leti 1879 in 1889. Žena Jožefa je umrla leta 1889, stara 37 let. Vdovec Franc je še pred letom 1895 kupil hišo Predmesto št. 49 in se z otroki preselil tja. Leta 1895 se je v Radovljici poročil s 66-letno Elizabeto Janc iz Predoselj št. 44, vdovo gostilničarja Franca Paplerja. Le dve leti kasneje je v Predmestu št. 49 umrl, star 51 let. -- Nadja Gartner-Lenac: Radovljiške družine v 19. stoletju, 2013

Ivan Križnar[uredi]

Ivan Križnar

Lipnica, 5. 8. 1927 – 2. 1. 2014. Zgodovinar, pedagog. Njegov oče je bil zraven 20. julija 1941, ko se je na Jelovici začel oborožen upor proti Nemcem. Sam je odšel v partizane jeseni 1943, ko je bil star 16 let. Ob koncu vojne je bil sekretar OK SKOJ Kranj. Do leta 1946 je živel v Kranju, nato pa se je preselil v Ljubljano. Po vojni je šolanje nadaljeval na kranjski gimnaziji, kjer je leta 1947 maturiral. Leta 1953 je kot izredni študent diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dve leti je bil ravnatelj bežigrajske gimnazije in profesor na pedagoški gimnaziji. Med letoma 1974 in 1979 je bil vodja Zgodovinskega arhiva CK ZKS, predsednik sekcije za zgodovinopisje pri marksističnem centru CK ZKS in nazadnje predsednik komisije za zgodovino pri predsedstvu CK ZKS. Tu je delal do upokojitve leta 1989. Objavil je več krajših razprav o socialni in politični pripadnosti slovenskih partizanov iz leta 1941, o slovenskem domobranstvu, vlogi KPS v letih 1944 in 1945 ter o NOB in nemškem okupacijskem šolstvu na Gorenjskem. Izdal je monografije o jeseniškem, kranjskem, škofjeloškem in grosupeljskem okrožju v času NOB, na okolico rojstnega kraja se nanašata knjiga Dobravci doma in v izgnanstvu: Utrinki iz Dobravske kronike (1997) in Mali Gregorjevec in julijska vstaja 1941 na Gorenjskem (1986). Kot predstavnik Odbora za izdajo monografije Kranjsko okrožje v NOB 1941–1945 je prevzel Listino o priznanju, nagrado Mestne občine Kranj za leto 2008. -- Gorenjci.si

Lara Krnc[uredi]

Zgornja Dobrava, atletinja. Pred šolo se je ukvarjala z rolanjem, smučanjem, plesom, tenisom, potem se je odločila za plavanje in gimnastiko, pri šestnajstih letih pa za sedmeroboj. Dosežki:

  • 1. mesto v skoku v daljino (osebni rekord 6,12 m); balkanska prvakinja (2018)
  • 2. mesto na ekipnem prvenstvu Slovenije za mlajše mladinke v teku na 100 metrov z ovirami (2017)
  • 2. mesto na pokalu Slovenije za starejše mladinke v skoku v višino (2017)
  • 1. mesto na pokalu Slovenije za starejše mladinke v skoku v daljino (2017)
  • 7. mesto na svetovnem prvenstvu za mlajše mladinke v sedmeroboju v Keniji (2017)
  • 2. mesto na prvenstvu Slovenije za starejše mladinke v skoku v daljino (2017)
  • 2. mesto v četveroboju za mlajše mladinke na Madžarskem v skoku v daljno (2017)
  • 1. mesto na prvenstvu Slovenije v mnogoboju (2017)
  • 1. mesto na prvenstvu Slovenije v mnogoboju (2016), 2. mesto na pokalu Slovenije v mnogoboju (2016)

-- Lara Krnc. Mladi upi.si

L[uredi]

Joža Lovrenčič[uredi]

Joža Lovrenčič

Kred, 2. 3. 1890 – Ljubljana, 11. 12. 1952. Pesnik, pisatelj, publicist in prevajalec. Študiral slavistiko, grščino in latinščino v Gradcu, doktoriral 1915 z disertacijo Valentin Stanič in njegova doba in sprva učil v gimnaziji, ki se je zaradi vojne preselila iz Gorice v Trst, od 1920 pa v gimnaziji v Kranju in v Ljubljani.

"Najprej je živel v Lipnici pri Kropi. Prijatelj Fran S. Finžgar ga je 16. septembra 1915 poročil na Brezjah. Po poroki je z ženo živel na Spodnji Dobravi pri Šolarjevih, po domače Justinovih. Leta 1916 se je preselil v Kranj v Kokrsko predmestje in tam nekaj časa učil na gimnaziji. V Kranju se mu je rodil prvi otrok, hči Vida. Od leta 1917 do 1922 je Lovrenčičeva družina živela v Podnartu v dveh stanovanjih, pri njih sta bila tudi tašča in tast, ki sta pokopana na Dobravi. [...] Potem ko se je nekaj let vozil v Ljubljano z vlakom iz Podnarta (in nekoč tudi zaspal ter se neprostovoljno odpeljal na Jesenice), se je konec leta 1922 naselil v Ljubljani na Zrinjskega ulici nasproti cerkve sv. Jožefa. Od tam izvirajo njegovi prijateljski stiki s slovenskimi jezuiti, ki so se ohranili tudi v obdobje obojnega javnega prekletstva po letu 1945. Pokrajina okrog Podnarta, Lipnice, Dobrave in Krope pa se mu je tesno prirasla k srcu, saj je Lovrenčičeva družina svoje počitnice po običaju preživljala v Lipnici in na Dobravi, se povezala s tamkajšnjimi domačini v prijateljskih in botrinjskih zvezah, ki so se ohranile tudi do danes, in našla svoj odmev v Lovrenčičevih literarnih delih. [...] Sam lahko izpovem, da sem bil med svojimi čestimi obiski na Dobravi in pri "izseljenih" Dobravcih doma in v tujini vedno priča naklonjenih sodb o svojem starem očetu. Na Dobravi si je malo pred svojim naslednjim dnevom trpljenja začel pripravljati načrte in kupovati material za lastno hišo." (Vovko 1991)

Marija Velušček, žena učitelja iz Krope in ravnatelja osnovne šole v Stražišču pri Kranju Cirila Veluščka, piše Andreju Vovku 7. 5. 1990, da so bili "prihodi Lovrenčičeve družine na počitnice na Dobravo za vas "nekak praznik", da sta Lovrenčičeva prijaznost in umirjena zunanjost vzbujali spoštovanje ter da je imel vse značilne lastnosti primorskih ljudi, "gostoljubnost, pridnost, dobrohotnost, skromnost, mehkost in zvestobo slovenskemu jeziku".

Lovrenčič je izšel iz nove romantike in bil predhodnik slovenskega ekspresionizma. Glavna dela: pesniška zbirka Deveta dežela (1917); zgodovinski roman Publius in Hispala (1931), ep Sholar iz Trente (1939). Pisal tudi mladinske povesti, pravljice in legende. Nekaj časa je med prvo svetovno vojno živel na Dobravi pri Kropi in se tudi politično udejstvoval, pozneje pa z družino preživljal počitnice pri Lenartku na Zgornji Dobravi ali pri Vogarju v Lipnici. Pred drugo vojno je na Mihovčevem svetu na Srednji Dobravi nameraval zgraditi hišo, nabavil je gradbeni material, vendar je vojna prekinila načrte. Po vojni so ga zaprli in ga razlastili. Vnuk novinar Tadej Labernik je leta 2001 dosegel njegovo sodno rehabilitacijo. V bližnji vasi Češnjica se dogaja njegova kmečka povest Pereči ogenj: Povest izpod Jamnika (1926, v knjigi 1928). Po drugi svetovni vojni zaradi zamer pri oblasteh objavljal zunaj slovenskih meja. Poročen je bil z Antonietto Manzoni, pranečakinjo italijanskega pisatelja Alessandra Manzonija, in imel z njo štiri otroke, med njimi tudi Nino Antonio Hedviko, ki je postala žena ameriškega jezikoslovca Rada Lenčka. Ženini starši, Hanibal in Katarina, so zadnja leta svojega življenja kot primorski begunci živeli v Podnartu in so pokopani na Dobravi. Njegova vnuka sta še zgodovinar Andrej Vovoko in jezikoslovka Lena Lenček.

Hanibal Manzoni, tast Joža Lavrenčiča, primorski begunec iz Gorice, pokopan na Dobravi 1919
Katarina Manzoni, Hanibalova žena, grob na Srednji Dobravi
Načrt Lovrenčičeve hiše na Dobravi. Arhiv družine Vovko
Krajevni odbori OF o Lovrenčičevi obsodbi leta 1946. Na dokument je Andreja Vovka opozoril Boris Mlakar v prispevku Dr. Joža Lovrenčič in mimohod revolucije: Predavanje na srečanju ob stoletnici rojstva pesnika dr. Jože Lovrenčiča v samostanu na Sveti gori 26. 10. 1990. Goriški letnik: Zbornik Goriškega muzeja 18 (1991). 27-39. (COBISS) Arhiv družine Vovko

Viri:

  • Andrej Vovko: Knjiga s sedmimi pečati: O življenju in delu dr. Jože Lovrenčiča. Lovrenčičev zbornik: Za stoletnico pesnikovega rojstva: [1890-1990] (1991). 7–25. (COBISS)
  • Arhiv Davida Movrina iz rok vdove Vovko.

Anton Luznar[uredi]

Mišače, 16. 2. 1920 – Celovec, maj 1942. Borec NOB. Rojen Jožetu na Mišačah, živel na Srednji Dobravi pri Cjazu, samski, mizarski pomočnik, priložnostni delavec, predvojni član SKOJ-a, sodelavecgibanja OF. Avgusta 1941 odšel v Jelovško četo Cankarjevega bataljona in bil sprejet v članstvo KP. Stane Žagar ga je določil za kurirja med Gorenjskim odredom in Glavnim štabom NOV in PO Slovenije v Ljubljani. Ob nekem prehodu čez nemško-italijansko mejo je bil ranjen in ujet. Po ozdravitvi v splošni bolnici je bil 26. 3. 1942 izročen gestapu. Zaprt je bil v zaporih v Begunjah (z. š. 2583). 16. 5. 1942 poslan s skupino zapornikov v zapore v Celovec, kjer je bil ustreljen. -- Radovljiški zbornik 1990

Fortunat Lužar[uredi]

Fortunat Lužar, Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK, dLib

Velike Lašče 5. dec. 1870 – Ljubljana, 27. oktober 1939. Učitelj in pedagoški pisatelj. Rodil se je v družini užitninskega uradnika. Osnovno šolo je obiskoval v Vipavi, Krškem in Ljubljani, maturiral je na učiteljišču leta 1890, usposobljenostni izpit je napravil leta 1892. Služboval je v Št. Lambertu (1890 do 1893), na Dobravi pri Kropi (od 1893 do 1896) in v Izlakah pri Zagorju ob Savi (23 let); od 1919 okrajni šolski nadzornik v Kranju in višji šolski nadzornik v Mariboru. 1924 je bil zaradi političnih menjav predčasno upokojen, 1928 reaktiviran in 1932 stalno upokojen. V zgodnjih letih je zbiral ljudsko izrazje in ga kot dopolnilo k Pleteršniku objavil v ZSM (1900), narodne pesmi iz Izlak je objavil v Štrekljevi zbirki, 1900 je ustanovil hranilnico, preuredil mlekarsko zadrugo in obe vodil, ustanovil knjižnico, sodeloval pri reformi kmetijsko-nadaljevalne šole, promoviral zadružništvo. Pedagoške in gospodarske članke je objavljal v Popotniku, Učiteljskem tovarišu in Slovenskem učitelju, kjer je 1921 za 19 let prevzel uredništvo. Izbor člankov: Narodni izrazi (1900; z dobravskimi besedami), O bistvu in smotru vaje; Pripombe k načrtu za preustrojitev šolstva (1919), O bistvu in razvoju pouka (1920), Stremljenje za enotnost šolstva v raznih državah (1924), Pregled šolskega zakonodajstva v Nemčiji (1926), Marija Montessori, boriteljica za samostojno delavnost otrok (1927), O delovnem pouku; Pota k delovni šoli; Zgodovinski in statistični pregled šolstva in prosvete (1928). Napisal je več nekrologov, 1927–31 je bil predsednik založbe Mladinska matica v Ljubljani. Značajsko je bil blag, nazorsko katoliški, predvsem pa zelo delaven. -- SBL; Učiteljski tovariš 2. 11. 1939; Slovenski učitelj 10. 12. 1939

M[uredi]

Tomaž Macher[uredi]

Tudi Pater Jurij. Škofja Loka, 23. 4. 1756 – Krško, 1. 4. 1831. Duhovnik, pater. Vstopil je h kapucinom v Celju in bil posvečen v duhovnika leta 1780. Leta 1788 je prišel za lokalnega kaplana v Begunje, marca 1791 na Dobravo (1791–1794) in nato še na Jesenice. -- Fara Mošnje skozi 850 let

Gašper Mihelič[uredi]

Dobrava, 31. 12. 1731 – Begunje, 18. 10. 1784. Duhovnik. Rodil se je staršema Valentinu in Uršuli in bil krščen naslednji dan v Mošnjah. Krstil ga je kaplan Volbenk Gogala. V mašnika je bil posvečen leta 1756. Leta 1766 je bil prezbiter v domači župniji Mošnje. Od aprila 1767 do septembra 1769 je deloval v Kranjski Gori, kasneje v Srednji vasi v Bohinju (1769–1771) in v Zalem Logu (1771). V Radovljici je pomagal kot kurat in kaplanov namestnik v oktobru 1772. V Mošnjah je pomagal spet leta 1773 in 1779. Umrl je kot kurat. -- Fara Mošnje skozi 850 let

Hugo Mihelič[uredi]

Hugo Mihelič

Sr. Dobrava, 20. 3. 1914 – samomor 29. 8. 1962. Partizan, družbenopolitični aktivist, lovec. Pred vojno progovni delavec, zadnje leto druge svetovne vojne borec Vojske državne varnosti, ki jo je vodil Bojan Polak - Stjenka in je delovala med Jelovico in Dobrčo. Po odpustu iz vojske je bil kretničar na ŽP Kranj. Bil je prvi predsednik Lovskega združenja Srednja Dobrava (1946–49), ki so ga ustanovili na njegovem domu konec nov. 1945. Delovanje združenja je bilo v prvem obdobju dokaj neformalno. -- Rok Gašperšič: O loviščih, str. 121; tam tudi slika 1961

Janez Mihelič[uredi]

Dobrava, 14. 1. 1750 – 1792. Zbiralec pregovorov, duhovnik, teolog. Rojen je bil na Dobravi pri Kropi, umrl pa 1792 neznano kje. Študiral je v Ljubljani: 1764–70 gimnazija, od 1770 filozofijo, od 1771 teologijo, po ordinaciji (posvetitvi) je 1775 poslušal pri Lenazu še dogmatiko, pri Fr. Pogačniku kanonično pravo in cerkveno zgodovino. 1777–81 je bil kaplan v Rogatcu, do 1788 župnik v Radečah, do poletja 1790 župnik in dekan na Svibnem, neuspešen je bil s kandidaturo za novomeškega prošta. Zadnji dokument o njem je iz leta 1792, ko je imel beneficiat pri ljubljanski stolnici. Marko Pohlin ga je navdušil za preporod in s tem omejil vpliv janzenizma nanj. V Pisanicah ga je pohvalno imenoval »brat Salamonov«, »Kristusov jogr«, »kranjski Jazon« itd. Na njegovo pobudo je zbiral slovenske pregovore. V prvem zvezku Pisanic 1779 je objavil »Milo pesem, katiro je k hvali teh pregovorov pejl«. Pesem je v heksametru in govori o trebljenju »kranjske šprahe« in načrtih slovenskega pesništva (»krajnskih modric«) in slovarja. Zbral je 1779 pregovorov (Adagia Carniolica) »gorenjske, dolenjske, iz ptuje dežele« v »krajnskem gvantu«. Za Miheličeve pregovore se je zelo zanimal Dobrovski, Zois je to prvo večjo zbirko slovenskih pregovorov naročil iskati v Kropi in drugod. Ker je bilo poizvedovanje po Miheličevi zapuščini neuspešno, je pregovore 1810 na novo začel zbirati Jakob Zupan. -- France Kidrič: Mihelič, Janez Slovenski biografski leksikon

P[uredi]

Rudi Papež[uredi]

Rudi Papež

Kneža 1912 – Begunje 21. jan. 1942. Organizator vstaje in talec. Rojen Primorec, pred italijansko vojaško službo prebegnil v Jugoslavijo. Izučen za čevljarja, 1931 v službi pri čevljarju v Strahinju, komunistični aktivist v tekstilni tovarni v Kranju, eden od organizatorjev vstaje na Gorenjskem. 1936–38 sekretar kranjskega partijskega mestnega komiteja, 1936 vodja štrajka tekstilnih delavcev. Ko so ga odpustili, je ustanovil tekstilno zadrugo v Stražišču, ki se je kmalu preselila v Otoče. 1940 delegat na peti državni konferenci KPJ v Zagrebu. Bil je na Vodiški planini pri ustanovitvi Cankarjevega bataljona 2. 8., ko so se pripravljali na osvoboditev talcev v Begunjah, in v njegovi bitki z Nemci 8. 8. 1941. Jeseni se je skrival na skednju Kosmove domačije na Zg. Dobravi. Ivan Bertoncelj mu je pri Grilovih izročil pošto. Zaradi izdaje ujet, 31. okt. 1941 so ga pripeljali v Begunje in po mučenju ustrelili kot talca. V zaporu je bil ves čas v verigah, vodili so ga na vsa streljanja, vendar ni nič izdal. Bil je prvi pomembnejši partijski funkcionar, ki so ga ustrelili. Po njem se imenuje ulica v Kranju. -- France Benedik: Seznam ulic, cest in trgov v mestu Kranju, Kronika 1/2 (1999), 47; Jože Vidic: Krik v Dragi, 1984; Ivan Bertoncelj: Ljudska vstaja v zgornjem delu Gorenjske leta 1941, Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1961; Vidic 2012: 90 (tu tudi slika)

Anton Pegam[uredi]

Anton Pegam 1933; arhiv Roka Gašperčiča

Ažmanov Tone. Mišače 3. 9. 1910 – Jesenice 22. 8. 1996. Bil je tretji od petih Ažmanovih otrok. Matija Marija roj. Bertoncelj z Zgornje Dobrave se je primožila na Mišače leta 1906. Ker je oče Anton Pegam (1882-1919) umrl v taborišču kot vojni ujetnik, so otroci morali pomagati ovdoveli mami pri kmečkih in hišnih opravilih. Toneta so dali leta 1925 v Radovljico v uk za strojarja. Po končanem uku 1928 je ostal v službi pri mojstru Maleju v Radovljici, nato se je leta 1934 zaposlil pri gradbenem podjetju na Jesenicah, leta 1937 pa v Železarni Jesenice kjer se je upokojil leta 1965. V Železarni se je izučil za obratnega električarja in je delal v remontu, specializiral se je za servisiranje velikih elektromotorjev. Bil je velik praktik in je dognal novo obliko in pritrditev drsnih krtačk, ki so omogočile hitrejše in lažje menjave. Patent mu je priznal jugoslovanski Zvezni zavod za patente. Leta 1943 je odšel k partizanom, bil je v diverzantski četi Prešernove brigade. V Ažmanovi hiši je med vojno delovala partizanska šola, vodila jo je Anica Žust, obiskovalo pa jo je 12 do 15 otrok (Šmitek). Tone je moral ostati v vojski do 13. 3. 1946, odpuščen je bil s činom poročnik. Leta 1951 je prejel Orden za zasluge za narod III. reda in Orden za hrabrost. Leta 1959 je prejel Medaljo dela. Bil je zelo delaven in zavzet za skupno delo. Poleg redne zaposlitve je kmetoval in povrhu našel čas za delovanje v društvih in organizacijah in pri udarniških akcijah. Prejel je priznanja lovcev, gasilcev, zveze rezervnih oficirjev, OF, Zveze borcev in drugih krajevnih organizacij. -- Rok Gašperšič

Odlikovanje Antona Pegama 1951; arhiv Roka Gašperčiča
Odlikovanje Antona Pegama 1959; arhiv Roka Gašperčiča
Red zaslug Antonu Pegamu 1951; arhiv Roka Gašperčiča
Patent Antona Pegama 1970; arhiv Roka Gašperčiča

Simon Pirc[uredi]

Rojen v Lipnici, 2. 3. 1932. V osnovno šolo je hodil v Kropo in na Srednjo Dobravo, na realko pa v Ljubljano. Diplomiral 1961 na UL, magistriral 1975, doktorat iz mineralogije in geokemije leta 1979 na Pennsylvania State University, od 1991 redni profesor za geologijo na UL. Po diplomi je na Geološkem zavodu Ljubljana raziskoval nahajališča urana v Sloveniji in Makedoniji, svinčevo-cinkovih nahajališč v Sloveniji in svinčevo-cinkovih, železovih in bakrovih rud v Alžiriji. Bil je vodja rudnih raziskav Geološkega zavoda Ljubljana v Alžiriji. Uvedel je vzorčenje pobočnega materiala za geokemično prospekcijo svinčevo-cinkovih nahajališč. Na fakulteti za geologijo UL je raziskoval nahajališča mineralnih surovin, z uporabo geokemičnih prospekcijskih metod in statistike.

Od leta 1976 do 1979 je bil na Pensilvanijski državni univerzi v ZDA vključen v raziskave uranovih nahajališč v Pensilvaniji. Po vrnitvi na UL se je ukvarjal z geokemičnimi raziskavami tal, vodnega sedimenta, vode, rastlinja in ozračja, s postopki geokemične prospekcije in kartiranja, vrednotenja termalnih vod, z ugotavljanjem izvora ter napovedovanjem vedenja jamskih vod. Uvajal je metode nadzora kakovosti vzorčenja in analitike. Na področju ekonomske geologije je statistično primerjal metode določanja vsebnosti in geostatistične pristope ocenjevanja nahajališč mineralnih surovin. Razprave je objavljal v revijah doma in v tujini, predaval in vodil projekte v slovenskem in jugoslovanskem okviru, bil predstojnik oddelka za geologijo in katedre za mineralogijo in ekonomsko geologijo. Upokojil se je leta 2002.

Izbor objav

  • Geologija sinčevo-cinkovega rudišča Kherzet Youssef (Geology of the lead and zinc deposit Kherzet Youssef). Rud.-metal. zb. 1973. 315-335.
  • PIRC, S., ROSE, A. W. (1981): Uranium anomalies in paleoaquifers near sandstone type uranium deposits in the Devonian Catskill Formation of Pennsylvania. Journal Geochem. Explor. 14 (1981). 219-231.
  • PIRC, S., MAKSIMOVIĆ, Z. (1986): Methodology for geochemical mapping in Yugoslavia. In: THORNTON, Iain (Ed.). Proceed. 1st Internat. Symp. Geochem. and Health. London: Science Reviews Ltd. 31-44.

Literatura

  • Simon Pirc. Bibliographies of current jubilee authors. RMZ-materials and geoenvironment 50/4 (2003). 847-881.

Anton Pogačnik[uredi]

Anton Pogačnik z delavci na svoji žagi v Podnartu pred prvo svetovno vojno, arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik, arhiv Marija Javor
Grob Antona Pogačnika na Ovsišah pri Podnartu
Anton Pogačnik v 20. letih, arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik na sokolskem zletu na Bledu v 30. letih, arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik na sokolskem zletu na Bledu v 30. letih, arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik na Tromostovju med vojno. Arhiv Marije Javor
Anton Pogačnik s Tonetom in Jožetom, bratoma Marije Javor, med vojno v Ljubljani na Tromostovju. Arhiv Marije Javor
Anton Pogačnik v Tivoliju v Ljubljani med vojno. Arhiv Marije Javor
Anton Pogačnik v Ljubljani. Arhiv Marije Javor

Srednja Dobrava 21. 5. 1874 – Podnart 14. 4. 1948. »Valentinc« (1900), »mladi ta župan Valentinov Tonček« (1901), od 1909 samo še »iz Podnarta«. Podjetnik in industrialec. Brat dobravskega gostilničarja Filipa Pogačnika. Za gostilno v Podnartu je dobil dovoljenje 1900, poročen z Marijo Korenčan iz Naklega, oče štirih otrok: Cirila, Metoda, Antona in Mare (1904–1972), ki se je 1. 9. 1926 poročila s sinom viteza Josipa Pogačnika (roj. pri Podnartovcu) Jožefom. S sinovi je ustanovil podjetje Cimean, ki je predhodnik uspešne kemijske tovarne Atotech v Podnartu. Od 1898 do 1920 je bil liberalski župan občine Ovsiše, pod katero je spadala tudi Dobrava. Njegova gostilna (pri Pogačniku, najprej v baraki pri železniški postaji, potem v stavbi z današnjo hišno št. 26) je bila shajališče liberalcev.

V bivši Jugoslaviji je za razvoj Podnarta veliko naredil še en Pogačnik [...] to je bil Anton Pogačnik, imenovan Tonček, ki je bil rojen pri Valentinu na Dobravi. Bil je to zelo podjeten mož, ki se je iz skromnih začetkov razvil v zelo podjetnega lesnega industrialca. Zgradil je v Podnartu veliko žago, razen tega pa je imel žage še v več drugih krajih na Gorenjskem. Mnogo let je imel npr. v najemu državno žago v Soteski v Bohinju. -- Franc Kozjek: Sto let Podnarta, Glas 23. 8. 1967 (20/62), 7

Lesni industrijalec Anton Pogačnik v Podnartu je bil rojen dne 31. majnika pred 60 leti na prelepi Dobravi, kjer je že njegov oče Šimen imel slovito vinsko trgovino. Komaj 16 let je bil Tone star, ko je po očetovi smrti prevzel skrb za posestvo in vinsko trgovino, njegovo ime so pa imenovali po vsej Sloveniji, ko so 25letnega Antona Pogačnika izvolili za župana, da je postal najmlajši župan v deželi. Iz podjetnega, za izobrazbo in napredek stremečega fanta, je postal pravi možati gorenjski župan, ki je z vzorno nesebičnostjo vodil občino polni 26 let, nato mu je pa zraslo delo čez glavo in je težko čast prostovoljno odložil na druga ramena. L. 1899 se je preselil z Dobrave v Podnart na posestvo, ki ga je dobil po svojem očetu in je takoj šel tudi v Naklo v starodavno Španovo hišo po zalo Miciko, ki odslej kot vzgledna gospodinja in mati gospodinji na ugledni Pogačnikovi domačiji v Podnartu ter z največjo gostoljubnostjo ljubeznivo sprejema goste iz vse države. Po preselitvi v Podnart se je župan Pogačnik kmalu lotil trgovine z lesom in se kot dober gospodar ter pošten strokovnjak kmalu uveljavil po vsej bližnji in daljni okolici ter tudi v inozemstvu. Že pred 30 leti je ustanovil Kmetsko hranilnico in posojilnico v Podnartu, ki deluje na kmetsko-zadružni podlagi in izkazuje že tudi prav lepe rezerve, kar pač najlepše dokazuje, da je današnji jubilant vodil vsej okolici koristni zavod vztrajno in nesebično, saj mu je tudi ves čas načelnik in takorekoč tudi tajnik in blagajnik v eni osebi. Težka je bila doba svetovne vojne, ko je svojim občanom pomagal z nasveti in z odprto roko ter mnogokaterega rešil vojaške suknje, osamljene družice vojakov pa lakote, čeprav je vedel za vedno veljavni pregovor, da je dobrota sirota, kar danes tudi izkuša v le preveliki meri namestu hvaležnosti. Naš jubilant je bil pa tudi vedno neoporečen in odločen nacionalist ter je med drugim ustanovil tudi Sokola, ki mu je nadvse skrben starosta. Kmalu je spoznal tudi pomen tujskega prometa, podrl svojo domačijo in zgradil najprikupnejši in najmodernejši hotel, ki je vedno poln zadovoljnih letoviščarjev iz vse države. Za svoje delo v javno korist je dobil tudi priznanje na najvišjem mestu z redom Sv. Save in Jugoslovanske krone.

Svojo hčerko Maro in svoje tri sinove je poslal na najrazličnejše domače šole in tudi na šole in specialne zavode v Avstrijo, Čehoslovaško, Nemčijo, Italijo in Francijo ter ne dolga popotovanja po svetu, da so danes pripravljeni na najtežje naloge mednarodnega gospodarstva, ko sta se Ciril in Anton posvetila trgovini, dr. inž. Metod je pa kemik in specialist za olja, ki nam bo obogatil našo industrijo. Sin Ciril je že prevzel del skrbi svojega očeta na svoja široka pleča in že vodi nacionalno gibanje v vsej okolici, a največje veselje mu je napravila hčerka Mara, soproga znanega voditelja JS in generalnega tajnika TPD g. Josipa Pogačnika, ko mu je pred petimi leti natanko za njegov rojstni dan poklonila prvega vnučka Joška. Ta bistri nagajivček je jubilantu največja sreča, ki naj se mu v ljubezni družine in v hvaležnem spoštovanju vseh domačinov in okoličanov z vseh strani smehlja do najskrajnejših mej vedno delavnega življenja z najslajšim sadom! -- Slovenski narod 19. 5. 1934 (67/113)

Franjica Pogačnik[uredi]

Franjica Pogačnik (1868–1940)
Franjica Pogačnik

Srednja Dobrava 28. 10. 1868 – 14. 2. 1940. Učiteljica, hči Marije in Simona Pogačnika. Na Dobravi je službovala 1922–1924,[3] pred tem v Cerkljah, potem v Ribnem in drugod. Gl. tudi Dobravske domačije#Pri Valentinu.

Jože Pogačnik[uredi]

Jože Pogačnik iz Domžal, star 101 leto

Srednja Dobrava, 27. jul. 1916, Valentinov. Direktor in župan. Sin Filipa Pogačnika. Kot otrok je pasel krave in nosil mleko v Kropo. Prvi razred so imeli v domačem skednju, učila ga je teta Franjica. Nekoč se je skoraj utopil v reki Lipnici. Na začetku druge svetovne vojne je bil kot oficir na orožnih vajah pri Skopju zajet in odpeljan v Bolgarijo in Romunijo (Turnomacorele) in Nemčijo (Bernsdorf). V ujetništvu mu je življenje rešil sošolec, ki ga je izčrpanega potegnil na vlak. 1942 se je iz Nemčije vrnil in kot vsi bratje odšel v partizane. V partizanih na Jelovici je za las ušel rafalu. Brat Dušan je v partizanih padel, sam je šel iskat njegovo truplo. V Domžale se je preselil leta 1951. 22 let je bil direktor tovarne Tosama in en mandat in pol predsednik Skupščine občine Domžale oz. domžalski župan. Po upokojitvi je bil zaslužen za postavitev centralne čistilne naprave v Domžalah. Bil je član Planinskega društva Domžale, je častni član Industrijskega gasilskega društva Tosama in častni občan Domžal. -- Jasna Paladin: Častni občan dopolnil sto let. Glas 8. avg. 2016.

Nike K. Pokorn[uredi]

Nike Kocijančič Pokorn

Nike Kocijančič Pokorn (1967-) je hči Janeza in Andreje Kocijančič in sestra Gorazda Kocijančiča. Diplomirala je iz francoščine in angleščine in doktorirala iz literarnih znanosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Za disertacijo je prejela nagrado Evropskega združenja za prevodoslovje. Zaposlena je na Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskuje prevajanje v nematerni jezik in ideološke vplive na prevod in prevajanje.

Jakob Poličar[uredi]

Jakop Poličar, nagrobnik na pokopališču v Podbrezjah

Tudi Polizhar. Polica pri Naklem, 5. 4. 1807 – Podbrezje, 15. 11. 1892. Duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel 27. julija 1834. Služboval je kot kaplan v Ložu, Horjulu, v Križah pri Tržiču, v Spodnji Idriji. Jeseni 1844 je postal kaplan v Podbrezjah, od koder je spomladi 1858 prišel kot lokalist na Dobravo (1858–1879). Medtem je bila Dobrava leta 1876 povzdignjena v samostojno župnijo in Jakob Poličar je postal prvi župnik. Jeseni 1879 je prevzel župnijo Podbrezje, na Dobravo pa je iz Tržiča prišel Jakob Aljaž. -- Fara Mošnje skozi 850 let; Zgodovina fara ljubljanske škofije, II. zv., str. 107 in 108. V: Ivan Lavrenčič: Zgodovina cerkljanske fare 1890

Poličar je bil pobožen mož. Molil je ob nedeljah, ko je imel dosti druzega dela, še posebej sam zase križev pot hodeč od postaje do postaje. S premoženjem je varčeval pri novčičih, za dobre namene pa štel stotake. Do poznih let je bil jako gibčen, hodil rad peš in vedno se mu je mudilo. -- Josip Lavtižar

Jakob Praprotnik[uredi]

Lenartkov z Dobrave (1797 – 20. febr. 1844). Kanonik. Bil je korar, »državni svetnik« za cerkvene zadeve, knezoškofijski svetovalec in vodja knezoškofijskega urada, član Kmetijske družbe v Ljubljani, vodja latinskih šol v Ilirskem kraljestvu. 1830 je na Ovsišah slovesno umestil župnika Janeza Zupanca (1790–1843). -- Josip Lavtižar: Zgodovina župnij v dekaniji Radolica, 1897

Žalostna povest, Kmetijske in rokodelske novice 2/9 (28. 2. 1844), 36

Jakob Praprotnik (čevljar)[uredi]

Rojen na Zgornji Dobravi 1868. Poročil se je z Marijano Šlibar 26. nov. 1894, od 1894 naročnik knjig MD (prej najbrž njegova mama Marija, od 1906 naprej spet Mar. Praprotnik). Bil je srednje postave in okroglega obraza, oči je imel sive, usta pa velika (opis iz njegove delavske knjižice). 1882 je bil v službi v Radovljici, 1885 mu je izdalo potrdilo o zaposlitvi čevljarsko društvo v Knittelfeldu, 1885 pa v Neumarktu na Štajerskem. 1886 mu je v knjižico zapisal zaposlitev na Posavcu občinski predstojnik Franz Špendov z Ovsiš, 1887, pa župan Mošenj, da je bil priden delavec pri mojstru Urbanu Mahoriču na Posavcu. 1888 je bil spet v čevljarski zadrugi St. Lambrechta v Neumarktu na Štajerskem. 1889 se je vrnil na Posavec, ki je spadal pod županstvo Mošnje (župan Jurgele), k mojstru Janez Vidicu, kjer je »pošteno in zvesto delal« (»zur Zufriedenheit in Arbeit«). Da je šel zdrav od njega (»wurde gesund entlassen«), je podpisal leta 1893. Padel je v prvi svetovni vojni. -- Mirno spite vojaki; Delavska knjižica 1882; Spomenik padlim v 1. svetovni vojni na Dobravi

R[uredi]

Jože Resman[uredi]

P. d. Bodlaj, Sr. Dobrava, 1900–1974. Lovec. Eden od pobudnikov za ustanovitev lovskega društva na Srednji Dobravi leta 1945; ustanovni sestanek je bil v Bodlajevi hiši. -- Rok Gašperšič: O loviščih, lovu in lovcih pod Jelovico, 2011

Jože Resman (Bodlaj); arhiv Joška Resmana
Jože Resman (Bodlaj); arhiv Joška Resmana

Fortunat Risser[uredi]

Ljubljana, 1730 – Dobrava, 18. 3. 1796. Duhovnik. V Ljubljani je končal šole in bil posvečen v duhovnika leta 1756. Leta 1792 je bil nastavljen na Dobravo. Imel je lepe zmožnosti, goreč, pobožen duhovnik. Med ljudmi je bil zelo priljubljen, škoda le, da je telesno zelo opešal. -- Fara Mošnje skozi 850 let

Frančišek Rojina[uredi]

Frančišek Rojina, Zg. Šiška

Prijatelju Rojini
Zakasneli pomladni pozdrav.
Cvetko Golar.

Že zopet cveto nam vrtovi
in pojejo njive, gozdovi —
za logom se skril je šent Juri,
na paši pastirček že kuri.

Že reso obrale in mačice
čebele do zadnje so dlačice,
na trobentice trobijo zlate
in kličejo, dragi, te v svate.

Nikoli nate ne pozabijo,
šume in pojo in te vabijo:
»Začela se je ženitnina,
le pridi, naš bralec Rojina!« 

Brž hišico temno zapahni,
na polje Ljubljansko jo mahni,
s čebelico hajd na Posavje,
po židano voljo in zdravje!

Slovenski čebelar 1937, št. 10, 147.

Zg. Šiška, 3. okt. 1867 – Zg. Šiška 2. febr. 1944. Čebelar in strokovni pisec. Oče Anton je bil tesar, rezbar in ptičar. Po učiteljišču v Ljubljani (matura 1887) je služboval kot učitelj v Kolovratu pri Litiji (1887–91), na Dobravi pri Kropi (1891–93), bil nadučitelj v Vačah (1893–96), v Šmartnem pod Šmarno goro (1896–98) ter šolski ravnatelj v Šmartinu (Stražišču) pri Kranju (1898–1925). 1917–18 je bil vojak v Judenburgu in Lebringu. Po upokojitvi se je vrnil 1927 v Šiško. Poznan je bil kot čebelar, pa tudi kot sadjar in vrtnar, lovec, ribič in pevovodja. 1900 je na Dunaju opravil izpit za strokovnega čebelarskega učitelja. Udeležil se je čebelarskih kongresov, zborovanj in razstav v Avstro-Ogrski, Nemčiji, Franciji in Italiji ter navezal osebne stike s tujimi strokovnjaki. Na vseh službenih mestih si je uredil vzorne čebelnjake, preskušal moderne metode čebelarjenja in se teoretično izpopolnjeval ter posredoval izkušnje kot eden najpopularnejših predavateljev in publicistov svojega časa. Objavljal je v Slovenskem čebelarju, ki ga je urejal od ustanovitve 1898 do 1918. Sprva je v časopis pisal skoraj sam. Izdal je Antona Janše Popolni nauk o čebelarstvu v prevodu (1906, 1922) in nezaključeni avtobiografski spis Nekaj čebelarskih spominov (SČ 1933–37). Zavzemal se je za kranjske panje, izumil je »gorenjsko« stiskalnico za vosek. Pisal in predaval je nazorno, živo in zabavno ter veliko prispeval k popularizaciji modernega čebelarjenja. V Lovcu je 1919–35 opisoval svoje lovske dogodivščine. Kot sadjar je vzgojil in oddal Kmetijski družbi tisoče sadnih dreves. Kot glasbenik je vodil pevske zbore in 12 let igral violo v salonskem orkestru v Kranju. Pisal je pod psevdonimi Fr. Rovski, Radivoj Posavski, F. P. -- Rudolf Andrejka in Alfonz Gspan: Rojina Frančišek, SBL

Kakor že rečeno, sem pustil jeseni l. 1888. za pleme šest panjov, in treba je bilo pripraviti za roje v prihodnji pomladi vsaj dvanajst praznih panjov. Da bi mi pa ne bilo treba letati za panjovi, ko bodo roji že na veji, sem jih jel že jeseni nabirati pri raznih 152 čebelarjih; tudi Pergav mi je dal dva. Enega pa je imel, ki že mnogo let ni vsadil vanj nobenega roja, a mi ga kot dober prijatelj ni hotel prodati, kajti v njem ni ostal noben roj, ker je bil narejen iz desk od smreke sušice, ki je udarila vanjo strela. Enake vere in prepričanja glede takih panjov je bil tudi stari Resman z Dobrave pri Kropi, ki si je bil vedno v svesti, da ve mnogo več kot drugi čebelarji. -- Franc Rojina: Čebelarski spomini. Slovenski čebelar 1937, 152, 153.

Miha Rozman[uredi]

2. maja 1793 – Blejska Dobrava, 4. 12. 1868. Duhovnik. Župnik v fari Dobrava 1835–1858. »Miha Rozman je bil kapelan na Breznici. Potem tudi župnik na Kropniški Dobravi. Nato se je preselil na Blejsko Dobravo ter od leta 1862 – 4/12 1868 tu bival. Tu je umrl in bil tu pokopan. Rojen je bil menda v Podrečju pod Gaštejem. Dat rojstva in dat. smrti bi mi bil ljub.« -- Tomo Zupan, Zapuščina, NUK Ms 1392, Prešerniana: Vprašanja župniku Ignaciju Fertinu; Josip Lavtižar 1897

S[uredi]

Andrej Stegnar[uredi]

Doma je bil v Kamni Gorici, v mašnika je bil posvečen 1782. V letih 1803–1806 je bil na Dobravi, odkoder je odšel za župnika v Železnike. Dne 29. septembra 1810 je odšel službovat v mariborsko škofijo. -- Fara Mošnje skozi 850 let

Alojzij Stroj[uredi]

Alojzij Stroj, KMD 1953, 122–24

Lipnica, 15. 6. 1868 – Ljubljana, 18. 6. 1957. Prelat, organizator, nabožni pisec, duhovnik. Rojen je bil v Lipnici pri Kovaču kočarju Martinu in Heleni, rojeni Balantič. Dva razreda gimnazije je napravil 1882–83 v Kranju, v Ljubljani pa razrede od 3 do 8 (1884–89; matura 1889) kot alojzijeviščnik. Bogoslovje je študiral v Ljubljani (posvečen je bil leta 1892 in 23. julija tega leta je pel novo mašo na domači Dobravi), V Ljubljani je ostal eno leto kot semeniški duhovnik. 1893–94 je bil kaplan v Črnem vrhu nad Idrijo, 1894–95 v Ljubljani katehet na zunanji uršulinski ljudski in meščanski šoli, 1905–19 spiritual v semenišču, od 1919 stolni kanonik, od 1942 prelat. Leta 1904 je postal predsednik Katoliške družbe rokodelskih pomočnikov v Ljubljani, zanje je priskrbel strokovne učitelje ter na koncu leta prirejal razstave (1905 prva razstava motorjev in strojev za malo obrt v Ljubljani; deset razstavljavcev je dobilo posebna priznanja). Igrali so v igrah, nekateri so postali poklicni igralci. 1908 je ustanovil Društvo rokodelskih mojstrov, pred 1909 Katoliško mladeniško društvo za obrtne in trgovske vajence in Društvo za varstvo vajencev, Vajeniški dom v okviru Rokodelskega doma (od 1936 na Kersnikovi ulici), 1927 Obrtniško stavbno zadrugo. V Črnem vrhu je 1894 ustanovil Marijino kongregacijo za dekleta, 1898 za učenke uršulinske meščanske šole, 1908 za bogoslovce in duhovnike, od 1919 je predsedoval Bratovščini za vedno češčenja presvetega Rešnjega Telesa, ki je skrbela za lepo opremljenost revnih cerkva. Pisal je o slovenski zgodovini (Domače vaje 1887–88, Vrtec 1895, 1896, Društveni govornik 1915, 160–99), o verskem in kulturnem delu Slovencev v Ameriki (Slovenec 1925, št. 82). Kot nabožni pisec je uporabljal psevdonim Krščanski detoljub. Objavljal je v časopis Angelček, urejal Domače vaje, Pomladne glasove, Duhovnega pastirja, zbornike društva rokodelskih pomočnikov, Zbirka lepih naukov, Nebeške rože (1931–41). Pisal je biografije (o umetnostnem zgodovinarju Janezu Flisu (Slovenec 1941, št. 48); Knezoškof dr. A. B. Jeglič (1917), o katehetu in pisatelju A. Kržiču (Duhovni pastir 1914, 551–6; 1916, 641–6; 1921, 63; Zvezde in cvetice, 3–5), Sv. Peter Kanizij in Slovenci (Slovenec 1925, št. 112). Knjige: Obiskovanje presvetega Rešnjega Telesa (1903, 1904), Kratka zgodovina katoliške Cerkve (1904, 1922), Liturgika (1907, 1922), prevod knjige Jules Lintelo, Mladini! (1911), molitvenik Sv. Anton Padovanski (1929), Marija, kraljica src: Nauk blaženega Grinjona Montfortskega o pravi pobožnosti do Matere božje (1912, 1917). -- Stroj Alojzij, SBL

Š[uredi]

Jožica Škofic[uredi]

Jožica Škofic

Roj. Guzej, Ptuj, 4. 3. 1964. Slovensko jezikoslovje, znanstvena svetnica. V letih 1982–1987 je študirala slovenski jezik in književnost na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, tam leta 1991 magistrirala iz slovenskega knjižnega jezika in stilistike z nalogo Problemi slovenskega pogovarjalnega jezika ter leta 1997 doktorirala iz slovenske zgodovinske slovnice in dialektologije z nalogo Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem. V šolskem letu 1987–1988 je bila kot profesorica slovenskega jezika in književnosti zaposlena na PTT srednješolskem centru v Ljubljani, od leta 1988 je raziskovalka v Dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je bila l. 2010 izvoljena v naziv znanstvena svetnica. Od študijskega leta 2006/2007 je dopolnilno zaposlena na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem v Kopru, kjer je predavala pri predmetih Uvod v jezikoslovje, Slovenski jezik v družbi, Zgodovina slovenskega jezika, Dialektologija, Oblikoslovje in glasoslovje slovenskega knjižnega jezika. Raziskuje slovenska narečja, s posebnim poudarkom na gorenjskem narečju, narečni terminologiji izginjajočih strok (kovaštvo, ptičarstvo) in narečnem imenoslovju (ledinska in hišna imena, vzdevki). Posveča se raziskavam za Slovenski lingvistični atlas (zapisovanje krajevnih govorov, fonološki opisi govorov iz mreže SLA, jezikoslovna analiza, komentiranje in geolingvistični prikaz narečne leksike). Sodeluje pri raziskavah za Evropski lingvistični atlas (komentiranje slovenskega gradiva, jezikoslovna analiza in geolingvistična predstavitev besedja za izbrana vprašanja ALE). Je članica Mednarodnega društva dialektologov in geolingvistov (SIDG), predsednica nacionalne komisije in članica uredniškega odbora Evropskega lingvističnega atlasa (ALE), članica Dialektološke komisije pri Mednarodnem slavističnem komiteju (MSK), članica Slavističnega društva Slovenije in Lektorskega društva Slovenije. -- Jožica Škofic, ZRC SAZU

Gregor Šlibar[uredi]

Mišače, 14. 3. 1843 – Komenda, 11. 5. 1922. Duhovnik. Koničarjev. Mašnik je postal 9. julija 1870. Tri leta je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju (1882–1885), od koder je prišel v Mošnje 13. maja 1885 in bil kaplan poldrugo leto, do 1. decembra 1886. -- Fara Mošnje skozi 850 let

Franci Špendov[uredi]

Pater Vendelin, Sp. Dobrava, 1. okt. 1921 – Čikago, 1. julija 2009. Bendeljnov. Pater, skladatelj, zborovodja. Od doma je odšel v 1939 in v Kamniku 1939 stopil v noviciat, redovne zaobljube je opravil v Beljaku 1945. Iz bogoslovja je diplomiral 1947 na rimski univerzi Antonianum (tja je šel peš) in bil istega leta v lateranski baziliki posvečen v duhovnika. 1950 se je odselil v ZDA. 1959 je diplomiral iz orgel in kompozicije na De Paul University v Čikagu. V Čikagu je v 60. letih vodil cerkveni zbor in z njim nastopal na radiu in televiziji. Cerkveno glasbo je študiral še v Rimu na Papeškem Institutu sv. Cecilije in tam 1971 doktoriral na temo Slovenska orgelska glasba. Bil je nekaj let gvardijan v centralnem samostanu v Ljubljani. Po vrnitvi v ZDA je ostal do smrti v Lemontu. Od 1974 je bil duhovnik med slovenskimi izseljenci v Lemontu in vodil pevski zbor Slovenska pesem. Zlagal je maše, kantate, cerkvene pesmi in priredbe ljudskih pesmi ter objavljal muzikološke članke. Zadnja leta je bil težko bolan. Na Sr. Dobravi so počastili spomin nanj s koncertom njegovih skladb. -- Mirko Špendov, ES, Družina 2. 7. 2009

Franci Špendov, p. Vendelin, arhiv Mirko Špendov

Jan Špik[uredi]

Lipnica, 22. 7. 1988. Veslač, državni reprezentant. Nosilec članske bronaste medalje na EP v Vareseju (2012) v dvojnem četvercu. Skupaj z bratom Luko Špikom je na Sredozemskih igrah 2009 v Pescari osvojil srebrno medaljo v dvojnem dvojcu. Vir: DAR - sport

Luka Špik[uredi]

Luka Špik, foto Roman Maurer na Bledu

Lipnica pri Kropi, 9. 2. 1979. Veslač, olimpijski zmagovalec. V dvojnem dvojcu (skupaj z Iztokom Čopom) je osvojil komplet olimpijskih medalj; olimpijska zmagovalca sta postala na OI v Sidneyju (2000), olimpijska podprvaka v Atenah (2004), bron pa sta osvojila na OI v Londonu (2012). Skupaj s Čopom je postal še trikratni svetovni prvak (dvojni dvojec); St. Catharines 1999, Gifu 2005 in München 2007. Na SP je osvojil še dve srebrni medalji; dvojni dvojec – Eton 2006 in dvojni četverec – Gifu 2005. Skupaj je tako na največjih tekmovanjih osvojil osem medalj, kar ga uvršča v deseterico najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov. -- DAR - šport

U[uredi]

Martin Urbančič[uredi]

Dobrava, 1747– Šentjernej, 4. 3. 1819. Duhovnik. Doma je bil z Dobrave. V mašnika je bil posvečen 19. decembra 1772. Humanistične in modroslovne študije ter moralno teologijo je študiral v Ljubljani, drugo bogoslovje pa v Gradcu. Služboval je pri sv. Joštu nad Kranjem (župnija Šmartin), kot vikar namestnik v Srednji vasi v Bohinju, nato na Igu, v Ljubljani pri sv. Petru, kot kaplan v Dobu, v Polhovem Gradcu in Ljubljani v Trnovem, kjer je bil beneficiat in katehet. Leta 1800 je postal župnik v Šentjerneju, kjer je umrl 4. marca 1819. Ljudje so ga imeli radi, ker je bil zgleden in pošten. Bil je bolehen in slaboten, sider pa nadarjen in dober govornik. -- Fara Mošnje skozi 850 let

Anica Urbanija[uredi]

Anica Urbanija

Zg. Dobrava 1943 – sept. 2015. Režiserka iger za vaški oder in lokalna političarka. Kot kranjska gimnazijka je igrala na Odru mladih Prešernovega gledališča v Kranju in z igranjem nadaljevala v gospodinjski šoli v Grobljah. Poučevala je gospodinjstvo na OŠ Radovljica in na OŠ Lipnica. Po upokojitvi je izvajal verouk na Srednji Dobravi in v Kamni Gorici. V okviru Društva prijateljev mladine je od leta 2004 vodila kulturno sekcijo in gledališko skupino, ki je združevala igralce z Dobrav, Krope, Podnarta in Kamne Gorice. Zanjo je režirala vrsto dramskih del: Bolje tič v roki kot tat na strehi, Neskončno ljubljeni moški, Hotel Plaza, Stric iz Amerike, Kdo se boji Virginje Woolf? 1994 je bila kot predstavnica Slovenskih krščanskih demokratov izvoljena za radovljiško občinsko svetnico in to ostala dva mandata. 2014 je bila ponovno izvoljena v občinski svet, tokrat na listi Nove Slovenije; tu je vodila odbor za finance. -- Alenka Bole Vrabec: Ana Urbanija, Deželne novice 9. okt. 2015

V[uredi]

Minka Vilman[uredi]

Marija Vilman, rojena 8. septembra 1887 na Savi pri Jesenicah, umrla 21. jun. 2016 na Srednji Dobravi. Od 5. razreda dalje se je šolala v samostanu v Škofji Loki, potem pa v višjo dekliško šolo v Ljubljani, kjer je končala vse tri letnike in pedagoški tečaj ter leta 1909 maturirala na učiteljišču. Prvo službo je dobila v Srednji vasi, že naslednje leto je bila imenovana za suplentinjo na Planini pod Golico, kjer je službovala skoraj tri leta, dokler ni zbolela za vnetjem rebrne mrene in leto in pol ostala doma. Po ozdravitvi je bila do konca šolskega leta 1913/14 nadomestna učiteljica na Breznici. V času splošne mobilizacije 1914 je sprejela nadomeščanje mobiliziranega Petra Jocifa na enorazrednici na Dobravi pri Kropi in se navezala na ljudi in kraj, ljudje pa so jo vzljubili, vendar je dve leti po nastopu službe umrla. Pokopana je na Jesenicah.

Alojz Vidic[uredi]

Alojz Vidic 2008

Srednja Dobrava, 24. 6. 1926. Družbeni delavec. Rojen je bil v kmečki družini (Grilovi) s sedmimi otroki. Med 2. svetovno vojno je bil skupaj s svojimi izseljen najprej v domača taborišča (Begunje, Škofovi zavodi v Šentvidu, grad Goričane), nato pa v Nemčijo (Burg Wernfels, Poxau, Dingolfing), kjer jim je umrl oče. Brata Franca so ustrelili Nemci kot talca v Dragi leta 1941. Zaposlen je bil v Jugobruni Kranj, Plamenu Kropa, v Železarni Jesenice, v Verigi Lesce. Družbene funkcije je prevzemal v okviru civilne zaščite, ljudske obrambe, bil je ustanovni član in poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Sr. Dobrava in podpoveljnik v gasilski zvezi občine Radovljica. 26 let je bil predsednik komunalnega odbora, udeležen je bil pri prostovoljni gradnji doma krajanov in gasilskega doma, asfaltiranju krajevnih cest, polaganju napeljav itd. 36 let je bil predsednik pokopališkega odbora in govornik na pogrebih. Ob ustanovitvi Društva izgnancev leta 1992 je postal predsednik dobravske sekcije društva. Organiziral je srečanje izgnancev na Sr. Dobravi, izlet izgnancev v nemške kraje, kamor so bili pregnani med vojno, zbral in uredil je spomine izseljencev v knjigah Moji spomini ali kako smo s prijatelji preživeli drugo svetovno vojno (2006) in Spomini izgnanih: 1941–1945. -- Osebni podatki

Jožef Vrankar[uredi]

Jožef Vrankar, Mohorjev koledar 1938
Jožef Vrankar, nagrobnik v Spodnjih Dupljah

Jastroblje, 7. 2. 1865 – Duplje, 2. 5. 1937. Župnik. »V nedeljo dne 2. maja 1937 so ga položili na župnem pokopališču v Dupljah ob navzočnosti 35 duhovnih tovarišev v grob poleg znanega slovenskega pisatelja, župnika Petra Bohinjca. Rodil se je v Jastrobljah, župnija Špitalič, 7. februarja 1865. V dijaških letih se je odlikoval po lepem pevskem daru. Služboval je kot kaplan v Kranjski gori in Št. Vidu pri Stični. Dve leti je bil kurat v Ustju pri Vipavi. Potem je bil župnik na Koprivniku, Dobravi pri Kropi, Mirni, in slednjič skoraj osem let v Dupljah, Mož poštenjak je bil, zvest služabnik božji. Pa tudi trpin, ki je bolehal vse življenje. Zadnja leta ga je bolezen tako tlačila, da je bil pravi mučenec.« -- Mohorjev koledar 1938; Slovenec 8. 5. 1937, 65/103a

Janez Vurnik[uredi]

Janez Vurnik starejši

Stara Oselica (nad Trebijo) 28. avg. 1819 – Radovljica 2. marca 1889. Podobar. Rojen cerkovnikovemu pomočniku Gregorju in Katarini (roj. Mežek 1792 z Dobrave). 1824 se je družina preselila na Dobravo. V OŠ je hodil v Celovec in potem (1830–32) v Ljubljano. 1833 je bil trgovski vajenec v Ajdovščini, 1834–40 je bil učenec in pomočnik pri podobarju M. Goričniku v Radovljici. Tu je bil od 1841 samostojen podobar. Hišo je 1843 preuredil v veliko delavnico, v kateri je delalo tudi po 20 pomočnikov. Zalagala je cerkve zlasti po Gorenjskem. Znanje si je pridobival s samostojnim študijem. Zbiral je knjige o stavbarstvu, kiparstvu in umetnosti; bogato knjižnico je podedoval sin Janez. Sodeloval je na Obrtniški razstavi v Ljubljani 1844, ni pa uresničil obljube, da bo obiskal Londonsko svetovno razstavo 1862 in da bo razstavil svoj brezniški tabernakelj na Pariški razstavi 1878. Bil je član društva Wiener Bauhütte, bil je narodno zavedni liberalec, družil se je z Davorinom Trstenjakom in Lovrom Tomanom. Izklesal je nagrobnika pesniku Simonu Jenku (1873, Kranj, Prešernov gaj) in domoljubu Lovru Pintarju (1876, Preddvor, župnijska cerkev), njuna portretna medaljona na nagrobniku pa sta delo sina Janeza; težko je vedno ločevati njun delež. Imenovali so ga »prvaka med slovenskimi cerkvenimi stavbarji«. Delal in restavriral je predvsem oltarno arhitekturo in cerkveno opremo v novoromanskem, novogotskem in novorenesančnem slogu in izvajal tudi stavbna dela. Za prijatelja Antona. Samasso ml. je delal reliefe za zvonove. -- Gorenjci.si, SBL

Ž[uredi]

Ivan Žagar[uredi]

Ivan Žagar, učitelj na Dobravi leta 1908. Arhiv Zalke Svoljšak.

Ivan Žagar, Ljubljana, 7. jun. 1885, umrl v Kamni Gorici 10. jan. 1948. Učitelj. 1908 je bil učitelj na Dobravi, od 1910 dalje pa 32 let v novi šoli v Kamni Gorici, ki so jo sezidali leto prej. Tam je tudi živel. Poročen je bil s Cecilijo Pogačnik (Valentinovo) s Srednje Dobrave in imel z njo otroke Mileno, Ivana in Toneta. Šolski nadzornik je ravnatelja Žagarja opisal kot vestnega, doslednega in sposobnega učitelja, ki ni nikoli izostajal ali zamujal. Do učencev je bil očetovsko blag, uporabljal je sodobne pedagoške metode. Nadziral je delo učencev, vključenih v podružnico Rdečega križa (PRK) in v Podmladek Jadranske straže (PJS), kjer so blagajno vodili otroci sami. Otroke je na vzornem šolskem vrtu poučeval v vrtnarstvu in sadjarstvu, bil je dejaven v občinskem zdravstvenem odboru in pri pogozdovanju. Med prvo svetovno vojno ga slika kaže na prelazu Dukla v Karpatih, potomci pa povedo, da je bil v vojnem ujetništvu blizu Rima. Med drugo svetovno vojno je bila cela družina iz Kamne Gorice izseljena v Smederevsko Palanko v Srbijo, kjer se je sin Tone pozneje poročil in je tudi pokopan (Iz zgodovine šole v Kamni Gorici ... in po podatkih Zalke Svoljšak).

Iztok Žagar[uredi]

Iztok Jožef Žagar, politik in diplomat, rojen očetu Stanetu Žagarju in materi Jožefi, roj. Mikluš, 5. junija 1923 na Srednji Dobravi, umrl za srčno boleznijo 2007 v Ljubljani, kjer je pokopan skupaj z materjo in drugimi člani družine Mikluš. Ob začetku vojne 1941 je bil v Ljubljani aktivist OF, avgusta je postal komandir čete na Kureščku, nato politični komisar Preserske partizanske čete. Po napadu na italijansko postojanko v Ložu sredi oktobra 1941 je bil ujet in obsojen na dosmrtno ječo. Po kapitulaciji Italije 1943 se je vrnil v partizane in bil med drugim politični komisar čete Idrijsko-tolminskega odreda, sekretar Pokrajinskega komiteja SKOJa za Slovenijo (1944–1945) in član uredništva revije Mladina. 1949 je v Beogradu končal Višjo politično šolo Đuro Đaković in delal na zunanjem ministrstvu (1951–1954) in v Zveznem izvršnem svetu SFRJ (1954–1967) ter vmes na Inštitutu za družbene vede (1959–1962). Bil je veleposlanik v Moskvi ter več zahodnoafriških in južnoameriških državah. Je nosilec partizanske spomenice 1941. -- ES, Wikipedija, Žale, IZTOK JOŽEF ŽAGAR 1923-2007, Oddelek [23A, Vrsta [6], Grob [13]]; zapuščina Iztoka Žagarja je v Muzeju novejše zgodovine, mogoče tudi na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani.[4]

Nada Žagar[uredi]

Nada Žagar, rojena 13. septembra 1924 na Srednji Dobravi, umrla 11. decembra 1944 v Šibeniku. Hči Staneta Žagarja in matere Jožefe, roj. Mikluš. »Šolska Nada«, dijakinja, skojevka od leta 1936, aktivistka OF ter borka v NOB s partizanskim imenom Breza. Odraščala je z bratoma Stanetom in Iztokom, sestro Savico in sestro dvojčico Danico. Doma se je navzela levičarskih idej. Aprila 1942 je bila aretirana v Ljubljani skupaj z materjo in sestrama Slavico in Danico. Vse so bile na italijanskem vojaškem sodišču obsojene na dolgoletne zaporne kazni. Po obsodbi je bila premeščena v zapore v Benetke, Benevento in Trani. Po kapitulaciji Italije je jeseni 1943 je sodelovala pri ustanavljanju prekomorskih brigad v Carbonari in Gravini. Decembra 1943 je kot sekretarka SKOJ-a III. prekomorske brigade borila prehodila bojno pot od Italije, otoka Visa, Hvara, Dalmacije do Knina. 29. novembra (po drugih podatkih 1. dec.) 1944 je bila med obiskom borcev na položajih pred Kninom hudo ranjena, tako da je 11. decembra 1944 (po drugih podatkih 12. dec.) v bolnici v Šibeniku ranam podlegla. Leta 1947 sta mati Jožefa in brat Iztok v Šibeniku poskrbela za izkop njenih posmrtnih ostankov in sta jih v beli krsti, okrašeni s šopkom belih rož, na kamionu prepeljala v Slovenijo. V Lipnici pri Kropi ju je pričakala sestra dvojčica Danica in spremljala krsto na pokopališče na Srednji Dobravi, kjer je pokopana skupaj z očetom, bratom Stanetom in drugimi padlimi borci z Dobrav. Po njej se imenuje Mladinski klub (MKNŽ), ustanovljen leta 1966 v Sokolskem domu v Ilirski Bistrici, ki je prostor alternativne kulture. -- Radovljiški zbornik 1990, Wikipedija, SBL, Jože Šmit: Pripoved o Brezi. Ljubljana: Borec, 1990

Stane Žagar[uredi]

Stane Žagar
Stane Žagar med prvo svetovno vojno na Koroškem bere glasilo Naprej s tovarišema Troštom in Janežičem

Uradno Stanislav, Žaga pri Bovcu, 19. 2. 1896 – Mali rovt, 27. 3. 1942. Borec NOB, narodni heroj, zgledni učitelj. Rojen Ferdinandu in Avgusti, rojeni Uršič. Učiteljišče je obiskoval v Gorici. Med šolanjem se je pridružil naprednemu gibanju. Po maturi je bil poklican k vojakom in kot vojak preživel 1. svetovno vojno. Bil je borec prostovoljec za severno mejo na Koroškem. Po vojni je služboval po raznih krajih kot učitelj. Leta 1920 je pristopil k Socialistični delavski partiji Jugoslavije. V jeseni leta 1922 je bil premeščen na Srednjo Dobravo in leta 1924 postal upravitelj šole. Svoje znanje je rad posredoval tudi domačinom. Vodil je kmečko nadaljevalno šolo in gospodinjske tečaje. Sodeloval je v sadjarskem in vrtnarskem društvu in Kmečki zadrugi na Dobravi. Prispeval je k ustanovitvi in delu Društva kmečkih fantov in deklet. Poučeval jih je v naprednem duhu in jim razkrival socialno in politično problematiko v Jugoslaviji. Leta 1931 je na Dobravi ustanovil celico KPS, leta 1934 celico za Otoče-Ljubno in obnovil celico v Kropi, leta 1939 celico v Lescah. Leta 1935 je bil imenovan za sekretarja okrožnega komiteja KPS Jesenice. Aprila leta 1938 je na prvi konferenci KPS postal član CK KPS. Sodeloval je na državnem posvetovanju KPS v Tacnu vodil več gorenjskih konferenc in posvetov. Zaradi te dejavnosti je bil stalno nadzorovan. Pogosto je moral na orožne vaje. Leta 1940 so ga odpustili iz službe. Z družino se je preselil v Ljubečno pri Celju.

Po kapitulaciji Jugoslavije je po nalogu CK KPS prišel v Ljubljano, 20. julija je na Jelovici prisegel zbrane ilegalce za oboroženi odpor, 29. julija pa je ustanovil Jelovško četo. Istega dne je postal član glavnega poveljstva partizanskih čet Slovenije. Kot poverjenik CK KPS je prišel na Gorenjsko z nalogo, da organizira decembrsko vstajo. Poznan je bil pod ilegalnim imenom Šomašter oz. Gornik.

5. avgusta je z namenom, da napadejo Begunje in osvobodijo jetnike, na Pogrošarjevi planini ustanovil Cankarjev bataljon, ki je štel 120 borcev. Napad se je izjalovil, ker so bili Nemci o njem obveščeni in so Begunje zastražili. Izsledili so tudi Cankarjev bataljon, ki se je umaknil na Lipniško planino na Jelovico, in ga napadli. Partizani so se pred premočnim sovražnikom razkropili po domovih ali prebegnili v Ljubljansko pokrajino. Oktobra 1941 je bil imenovan za sekretarja Pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko, sredi decembra 1941 pa za komandanta gorenjskega štaba. Z Jožetom Gregorčičem in Lojzetom Kebetom je vodil borbe na Partizanskem vrhu na Jelovici, v Rovtah, Poljanski in Selški dolini ter v Dražgošah. Po bitki v Dražgošah se je s štabom zadrževal v Selški četi. Ker jih je nenehno preganjal sovražnik, so se umaknili na sončno stran Malega rovta pod Planico. Po izdajstvu sta 27. 3. 1942 nič hudega slutečo četo obkolila policija in vojaštvo. V hudem boju je padlo 14 borcev in ena borka.

V njegov spomin je na steno gasilskega doma na Srednji Dobravi, kjer je bila pred vojno osnovna šola, vzidana spominska plošča, delo kamnoseka Alojza Vurnika. Besedilo je prispevek pesnika Mateja Bora. Odkrita je bila 27. 3. 1969. -- Radovljiški zbornik 1990; Stane Žagar, gorenjci.si; arhiv družine Žagar

Opombe[uredi]

  1. Na drugem mestu v istem viru: Zamrl je svetu na Dobravi dne 3. marcija l. 1812. -- Ivan Lavrenčič: Zgodovina cerkljanske fare, 1890.
  2. Ali pa 19. junija 1833 (Fanči Šarf: Kmečka postelja na Gorenjskem v 19. stoletju, Slovenski etnograf 1959 (12), 88, 89).
  3. Od nekod je podatek, da je na Dobravi učila v letih 1892–1894 in 1921–1927; verjetno je šlo le za pomoč.
  4. Pozivam INZ, da postavi fotografije Iztoka Žagarja na splet in jih opremi z licenco proste dostopnosti cc, da omogoči njihovo uporabo na Wikimedijinih spletiščih.