Dobrave med svetovnima vojnama

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search
Dobrave med svetovnima vojnama  
Rekruti na Dobravi pri Kropi
Avtor Goran Lavrenčak (DAR – Digitalni arhiv Radovljica) in Miran Hladnik
Naslov Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945
Jezik slovenski
Datum izida zasnutek 2014, na Wikiknjige preseljeno 2017, vpis objave v Cobiss predviden 2018
Subjekt lokalna zgodovina, domoznanstvo, Občina Radovljica
Žanr monografija vasi
Vrsta medija 2014 spletna knjiga
Knjiga je del zbirke/serije
Serija Dobrave: Gradivo za monografijo o vasi
Predhodnik Dobrave 1900–1918
Naslednik Dobrave med drugo svetovno vojno
Klasifikacija
Dobrave: Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945 | Kronika Dobrav po 1945 | Dobravski kdojekdo | Dobravske domačije | Dobrave danes
Dobrave pred 1800
Dobrave v 19. stoletju
Dobrave 1900–1918
Dobrave med svetovnima vojnama
Dobrave med drugo svetovno vojno

Dobrave in Tomo Zupan[uredi]

V kazalu zapuščine prešernoslovca Toma Zupana (NUK Ms 1392) se pojavljata imeni Zg. Dobrava in Mišače v zvezi s pohištvom in sodobniki Franceta Prešerna. Za Zg. Dobravo, kjer je Zupan od Prešernove nečakinje odkupil pesnikovo mizo, predalnik in kavni mlinček, se je izkazalo, da ni naša, ampak Blejska Dobrava, kamor se je po Prešernovi smrti preselila njegova sestra in gospodinja Katra, in da je Zupan pomotoma ali samovoljno narobe zapisoval ime vasi. Dobravski župnik Ivan Klavžar je 1922 in 1923 na njegovo prošnjo kar med vrstice Zupanove dopisnice izpisal podatke o rodbini župnika Gregorja Šlibarja (Koničarjevega) z Mišač.

Tomo Zupan, dopisnica Ivanu Klavžarju 25. avg. 1923. Zapuščina, Prešerniana XXII (II. 2. 4. 5.), NUK Ms 1392

 
Velečastiti gospod župnik!
Prosim Vas naslednjih poročnih dat. Ali dneva in leta poroke – kraja poroke – poročiteljevega imena? Enkrat tudi nevestinega imena. Samoumevno, kjer nimam tega tu znamovanega.

1. Katra Valantova (Walland) * 1/5 1797 Poročena z Miho Šlibarjem, »Konjičarjevim« na Mišačah. Dan? Leto? Kraj? Poročiteljevo ime?
2. Lenka Šlibarjeva * 5/4 1834 Poročena z Martinom Čibaškom, posestnikom v Kranju. Poročitve dan? Leto? Kraj? Poročiteljevo ime?
27. avg. 1862 na Dobrávi. Jakob Poličar, lok. kaplan!
No 3. Joža Šlibar * 1/4 1838 »Konjičar« na Mišačah. Poročen 22. nov. 1869 z Marijano Pogačnik, na Dobravi! Kdo je bil poročitelj? Jakob Poličar, lok. kaplan!
No 4. Marijana Šlibarjeva * 3/8 1871 Poročena 26. nov. 1894 z Jakobom Praprotnikom. Na Dobrávi. Kdo je bil poročitelj? Valentin Aljančič, župnik.
No 5. Ivan Šlibar * 14/5 1881 »Konjičar« na Mišačah, poročen 15/1 1910 z Ivanko Bohinjčevo. Kje? Kdo je poročitelj? V Rudniku po župniku Gregor Šlibar (akti so v Rudniku!)

Velečastiti!
Za Katarino Šlibar, roj. Valand v Radovljici, tu ni bilo podatkov, ker je bila najbržeje poroka v Radovljici, na nevestinem roj. kraju. – Oklicna knjiga pa se tu prične šele z 7. sept. 1823 na ukaz ljub. ord. od 28/11 1822 Št. 1291.
Velespoštovanjem!
Jan. Klavžar
župnik
25/8. 23.

Ad 171 od dne 6. 9. 1922 – odgovor!
P. n. Žup. urad Zasip p. Bled

V tukajšnji mrliški knjigi ni nobene † Marije Prešerin sploh!
Pač se nahaja edini † Prešern Franc, umrl 31. 12. 1888 kot 3 mesece star nezakonski sin Neže Prešern iz Zgornje Lipnice (tj. kamnogoriške župnije) – Umrl je v Lipnici (spodnji ali dobrávski) na št. 2 pri »Vogarju«. Morda se bo za † M. P. kaj našlo v Kamni gorici! [dopisano:] Tudi tu ne!
8. 9. 1922
Jan Klavžar, župnik

Cerkev[uredi]

Cerkev na Dobravi okrog 1932 -- DAR, Delcampe; tudi arhiv Janke Ulčar
Sr. Dobrava pred drugo vojno, foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar
Sr. Dobrava, cerkev pred vojno. Arhiv Janke Balantič
Cerkev na Dobravi
Žig Župnijskega urada Dobrava pri Kropi 1922. -- NUK Ms 1392
Srednja Dobrava, foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar
Procesija na Dobravi pred drugo svetovno vojno. Foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar
Pred cerkvijo na Dobravi. Arhiv Janke Balantič
Dobravska cerkev pred drugo svetovno vojno. Foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar
Oltar v dobravski cerkvi, arhiv Joška Resmana
Konjeniki na Srednji Dobravi okoli leta 1940 čakajo škofa. 6 Anton Fajfar z Zg. Dobrave, 7 Janko Pogačnik s Sr. Dobrave.[1] Arhiv Roka Gašperšiča

Dobrava pri Kropi. Župnik: Janez Klavžar, r. v Črnem vrhu nad Idrijo 29. jan. 1883, m. 12. jul. 1906.
Drugi župniki z Dobrave:

  • Škofijsko duhovno semenišče: Alojzij Stroj, duh. svetnik, eksaminator ordinandov, vodja društva rokodel. pomočnikov, učitelj cerkv. govorništva in liturgije, r. na Dobravi pri Kropi 15. jun. 1868, m. 23. jul. 1892, n. 1893
  • Drugi duhovniki v Ljubjani. V pokoju: Gregorij Šlibar, župnik v pok., r. na Dobravi pri Kropi 14. marca 1843, m. 9. jul. 1870, Elizabetna cesta 7
  • Godovič pri Logatcu. Župnik: Janez Jelenec, r. na Dobravi pri Kropi 5. maj. 1865, m. 23. jul. 1892
  • Jesenice: Kap.: Valentin Jerše, r. na Dobravi pri Kropi 3. marca 1882, m. 12. jul. 1906
  • Mirna: Kap.: Valentin Bertoncelj, r. na Dobravi pri Kropi 1. febr. 1895, m. 2. jun. 1918
  • V 1. letniku: Tonzurati: Viktor Perko, r. v Podnartu, ž. Dobrava pri Kropi, 9. dec. 1896 -- Letopis ljubljanske nadškofije za leto 1919

Prvo tonzuro so prejeli isti dan [6. marca 1919] bogoslovci prvoletniki: [...] Perko Viktor iz Dobrave pri Kropi -- Ljubljanski škofijski list 1919, št. 3

Tržič. Na dan sv. Roka, t. j. v ponedeljek, 16. t. m., ima društvo sv. Jožefa iz Tržiča procesijo na Dobravo pri Kropi. Ob 10. uri je sveta maša s pridigo. Člani naj se v obilnem številu udeleže procesije. -- Slovenec 15. 8. 1920

Na Dobravi pri Kropi bo 26. jan. ob 10. uri konferenca za polovico radovljiške dekanije. Zadržani poročajo Dobrovskemu. -- Slovenec 13. 1. 1921

Novomašniki 1.1922. Perko Viktor z Dobrave pri Kropi -- Ljubljanski škofijski list 10. 5. 1922

Birma v dekaniji Radovljica. Kropa v nedeljo, dne 1. junija, Kamna gorica v ponedeljek, dne 2. junija, Ovsiše v torek, dne 3. junija, Dobrava pri Kropi v sredo, dne 4. junija. -- Domoljub 7. 5. 1924; Edinost 28. 5. 1924; Domoljub 7. 5. 1924; Slovenec 25. 4. 1924

Koliko duhovnikov imajo in dajo župnije ljubljanske škofije. (Po raznih letopisih sestavil Matej Ahačič, župnik v Lešah.) (Prva številka pomeni: imajo, druga: dajo.) Dobrava pri Kropi 1, 6 -- Bogoljub 1924 (22/12)

  • Dekanije in Župnije: Vrhpolje, cerkev sv. Petra in Pavla, [...] Kur. beneficijat Lichtenbergov in ekspozit: Valentin Jerše, r. na Dobravi pri Kropi 3. marca 1882, m. 12. jul. 1906.
  • Duhovniki v pokoju: Janez Nep. Jelenec, župnik v pok., r. na Dobravi pri Kropi 7. maja 1865, m. 23. jul. 1892. (Prezrene, ž. Dobrava pri Kropi, p. Podnart.)
  • Cerkveni patroni: Povišanje sv. Križa. Boštanj, Dobrava pri Kropi, Svibno, Sv. Križ nad Jesenicami, Bevke. Podružnic: 6.
  • Krajevni imenik župnij, duhovnij in samostanov v škofiji. Dobrava pri Kropi 104. -- Letopis ljubljanske nadškofije 1924 (101/1)
Nagrobnik Janeza Klavžarja na steni cerkve na Dobravi. * 29. 1. 1883 v Črnem vrhu † 30. V. 1934 na Dobravi službujoč tu 18 let.
Terezija župnikova sestra * 10. X. 1884 † 29. XII. 1923
V spomin si se z dobroto nam zapisal, iz src te naših čas ne bo izbrisal, vse dobro kar si dal Dobravi, Bog plačaj Ti v nebeški slavi!

Dobrava pri Kropi. V ponedeljek, 16. avg. bodo odkrili na ondotnem župnijskem pokopališču spominsko ploščo vojnim žrtvam dobravske župnije v letih 1914—1918. Skupaj 35 oseb iz 9 vasi. Službe božje, ker je tam hkrati cerkven shod ob spominu sv. Roka, bodo ob 6., 8., 9., glavna ob 10. uri, nato odkritje spominske plošče. Na sporedu so žalostinke, nagovor bivšega vojnega kurata g. Bonača, deklamacija prigodnice pesnika dr. Joža Lavrenčiča, zadušno opravilo za pokojne žrtve. — Ljudje soglasno hvalijo lepo in solidno delo kamnoseške tvrdke Alojzija Vodnika iz Ljubljane. -- Slovenec 14. 8. 1926

Dobrava pri Kropi. (Odkritje spominske plošče.) Na dan sv. Roka, 16. avgusta se izvrši odkritje spominske plošče padlim, pogrešanim in na posledicah vojne umrlim žrtvam iz dobravske župnije iz svetovne vojne 1914—1918. Praznovanje spomina sv. Roka kot običajno! Sv. maše ob 6., 8., 9. in 10. Po tej sv. maši odkritje plošče z imeni 35 župljanov, delo Vodnikovo v Ljubljani. Na sporedu so žalostinke, deklamacije prigodnice zložene za to priliko po pesniku dr. Joži Lovrenčiču, nagovor bivšega voj. kurata g. Fr. Bonača, dobro poznanega našim vojnikom, in blagoslov izvršen po istem ob spremstvu duhovnikov ter molitve za pokojne. Pripravljalni odbor. -- Domoljub 12. 8. 1926

Alojzij Stroj, Slovenec 1928

Kanonik Alojzij Stroj (Ob šestdesetletnici.) Tihi, ponižni, neutrudni, požrtvovalni, za vse dobro in lepo vneti gospod kanonik bo prvi v življenju hud, a ga prosim oproščenja z motivacijo: delo in delavec zaslužita priznanje ob — šestdesetletnici!

V lepi Lipniški dolini stoji vasica Lipnica, ki spada v župnijo Dobrava pri Kropi. V tej vasici se je 16. juuija 1868 rodil Alojzij Stroj in preživel svojo otroško dobo ob skrbnih starših. Oče mu je zgodaj umrl; dobra mati so potem toliko bolj posvetili vse življenje neumornemu delu in zaupajoč v Boga, so zmagovali. Posebno skrb so posvečali Alojziju in, želeč, da bi vzgojili duhovnika, so ga poslali v šolo. Alojzij je študiral v Kranju in potem kot Alojznik v Ljubljani ter je po dovršeni gimnaziji vstopil v bogoslovje in bil v tretjem letu 23. julija 1892 posvečen ter pel nato novo mašo na Dobravi. Po dovršenem četrtem letniku bogoslovja je bil 1893 nastavljen za upravitelja v Črni vrh nad Idrijo, odkoder je prišel 1894 v Ljubljano in bil katehet pri Uršulinkah. Potem, l. 1905, je postal spiritual v semenišču in 6. julija 1919 stolni kanonik ter bil imenovan za arhidiakona za Gorenjsko, sodnika cerkvenega sodišča ljubljanske škofije, v disciplinarno komisijo za škofijski semenišči in 1920 je bil izvoljen za škofijskega voditelja — Sodalitatis Ss. Cordis Jesu.

To je kanonikova pot, ki jasno kaže, da je Prevzvišeni poznal in cenil delavnega in vnetega duhovnika, ki v svoji skromnosti ni iskal in ne išče časti, ker mu je bilo in mu je delo za blagor duš božja služba, ki ga nagraja z zadovoljstvom in srečo, ki je svet ne more dati, ko vidi, da njegovo delo in trud Bog blagoslavlja.

G. kanonik Stroj se je že v gimnazijskih letih kot Alojznik vadil v pisateljevanju. V »Domačih vajah« srečujemo njegove prve poskuse. Ko je prišel v semenišče in se je ustanovilo »Cirilsko društvo«, je Stroj med njegovimi delavnimi člani. V prvem letniku cirilskih »Pomladnih glasov« l. 1891 je priobčil ljubko črtico »Marija pomočnica«, v drugem letniku 1892 gorenjsko idilico »Iz ljubezni do starišev«, tretji letnik »Pomladnih glasov« je on uredil in priobčil v njem spominski spis »Sv. oče Leon XIII.« ob 50 letnici škofovanja velikega papeža (str. 1—30). Obenem se je pokazal v tem letniku tudi kot — dramatik: napisal je otroško igro v treh dejanjih »Gospod iz Trsta« (str. 91—110).

V »Angelček« je pisal čudovito lepe vzgojne cikle, tako n. pr. l. 1898: »Prvo sv. obhajilo«, l. 1899 »Nebeška lestvica«, l. 1900 »šopek Marijinih čednosti«, l. 1902 »Cvetice iz rajskega vrta« in najbrže je še ta in oni vzgojni šopek v prejšnjih in poznejših »Angelčkih« njegov, dasi ni signiran. Tudi pri »Vrtcu« je pomagal uredniku Kržiču z zgodovinskimi in drugimi sestavki. Leta 1902 je prevzel po Kržiču uredništvo »Duhovnega Pastirja«, ki ga je skrbno urejeval, dokler je mogel izhajati in ga je želel po vojni zopet obnoviti. H Kržičevi »Zbirki lepih vzgledov«, ki so izhajali kot priloga v »Pastirju« in obsegajo 808 strani, je sestavil kazalo.

Srednješolski mladini je spisal učno knjigo Liturgiko, ki je izšla leta 1907 in nato še v dveh izdajah, leta 1922 pa spet lepo »Kratko zgodovino katoliške cerkve za šole«. Kot spiritual v semenišču je bil predsednik »Marijine družbe duhovnikov in bogoslovcev ljubljanske škofije«, ki je l. 1917 izdala slavnostno, temeljito knjigo: »Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Spomenica ob dvajsetletnem škofovskem jubileju«. To delo je izšlo na Strojevo pobudo in je v glavnem njegovo.

Lansko leto je priredil in založil — kaka požrtvovalnost v teh časih! — prelepo vzgojno Kržičevo delo »Zvezde in cvetlice. Knjiga o hvaležnosti.«

V »Slovencu« je tekom let priobčil celo vrsto sestavkov, tičočih se raznih zgodovinskih dogodkov in pomembnih mož iz naše prošlosti. Sploh spada g. kanonik med najmarljivejše in najboljše sotrudnike »Slovenca«!

To bi bilo, kolikor sem mogel ugotoviti, kar je kanonik Stroj spisal; gotovo ni vse, ker je bil prečesto v svoji skromnosti — anonimen, a vendar je že to dosti in zasluži, da vsaj to beležimo ob njegovi šestdesetletnici!

Vendar še drugo je, kar nam narekuje hvaležnost in priznanje g. kanoniku ob tem njegovem jubileju! Vnet, goreč častilec sv. Rešnjega Telesa, je vodja škofijske »Bratovšč. Rešnjega Telesa«, ki poleg češčenja Najsvetejšega nabira in skrbi za cerkvene paramente, katere dobijo ubožnejše cerkve doma in drugod. Koliko dela, koliko požrtvovalnosti posveti g. kanonik lepoti božje hiše, more soditi oni, ki si je kdaj ogledal to ali ono razstavo cerkvenih paramentov.

Glavno kanonikovo delo — življenjsko bi rekel — pa je njegova skrb in požrtvovalnost za »Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov«, kateremu je kot predsednik pravi oče, kakršnega bi sam veliki Kolping zaman iskal in ga more iz rajskih udruženj vesel gledati. Že kot katehet pri Uršulinkah se je kanonik Stroj zanimal za to društvo in je pokojnem predsedniku Gnezdi pomagal. Leta 1896 je na Krekovo prigovarjanje ustanovil za vzgojo naraščaja Kat. dr. rokodelskih pomočnikov »Katoliško mladeniško društvo«. Po Gnezdovi smrti je l. 1904 postal kanonik Stroj predsednik »Kat. dr. rokodel. pomočnikov« in se mu od tedaj naravnost žrtvuje dan za dnem, leto za letom. Društvo se je pod njegovim vodstvom — kljub vojni — lepo razvijalo in razvilo; koj leta 1905 je predsednik omogočil obrtno razstavo od 6.—10. avg. v Mestnem domu, nato pa leto za letom oskrbel najrazličnejše tečaje, ki so nudili pomočnikom strokovno in splošno naobrazbo. Proslava 70- letnice društva, ki je pričala o požrtvovalnem delu g. kanonika in o uspehih, je še v spominu, a pravtako spričuje tudi vsaka druga prireditev tega društva, da ga smotreno vodi skrbna, požrtvovalna, očetovska roka g. kanonika Stroja. Veliko delo je to in težavno in — mnogokrat nehvaležno, a g. kanonik se mu je posvetil z dušo in srcem, ker ve, da dela za blagor duš in blagor naroda, ko ustvarja veren in strokovno in splošno naobražen stan obrtnikov.

Gospod kanonik, о šestdesetletnici še ad multos annos! —č. -- Slovenec 15. 6. 1928

Dobrava, župna cerkev povišanja sv. Križa. P. in brz. Podnart, žel. Podnart-Kropa (5 km) in Otoče (1 1/2 km). — Patron: Verski zaklad. — Štev. preb. 773. — Okr. glav. in sod. okr. Radovljica. — 503 m. Podružnica: Sv. Antona Pušč. na Otočah (††) - Šola: 2 razr. Župnik: Janez Kriz. Klavžar, r. v Črnem vrhu nad Idrijo 29. jan. 1883, m. 12. jul. 1906.
Drugi župniki z Dobrave

  • Stolni kapitelj v Ljubljani: Alojzij Stroj, kanonik Flachenfeld-Wollwitzeve ustanove, konzist. svetnik, arhidiakon, sodnik cerkv. sodišča, vodja Bratovščine sv. Rešnjega Telesa, vodja Društva rokodelskih pomočnikov, r. na Dobravi pri Kropi 15. jun. 1868, m. 23. jul. 1892, n. 1893. (Pred škofijo 9.)
  • Vrhpolje, cerkev sv. Petra in Pavla [...] Kuratni beneficijat Lichtenbergov in ekspozit: Valentin Jerše, r. na Dobravi pri Kropi 3. marca 1882, m. 12. jul. 1906.
  • 14. Vrhnika (trg), župna cerkev izpreobrnjenja sv. Pavla [...] Kaplan: Valentin Bertoncelj, r. na Dobravi pri Kropi 1. febr. 1895, m. 2. jun. 1918 -- Letopis ljubljanske nadškofije 1928 (103/1)
  • Šmarjeta, župna cerkev sv. Marjete, dev. muč. P. Šmarjeta pri Novem mestu [...] Kaplan: Viktor Perko, r. na Dobravi pri Kropi 9. dec. 1896, m. 29. jun. 1922. -- Letopis ljubljanske nadškofije 1930 (104/1)]
Postavljanje zvonika na Dobravi 24. 8. 1936,[2] foto Janko Balantič (Valentinov): od zgoraj: Krvina iz Lipnice, Debelakov Lovro (Vrenc), Jurjevčev (Šlibar z Zg. Dobrave), arhiv Joža Pfajfarja.

Nevaren kruh. Gospod šramek Franc, kleparski in kotlarski mojster V Tržiču, se prav posebno zanima za napeljavo strelovodov na visoke stavbe, stolpe cerkev itd. Vsa dela izvršuje sam s pomočjo spretnega vajenca in pomočnika. Fotografu se je posrečilo, da ga je ujel na ploščo, ko je popravljal stolp farne cerkve na Dobravi pri Kropi, Slika jasno kaže, da je delo na stolpu skrajno nevarno in zvezano z veliko akrobatsko sposobnostjo. Med nebom in zemljo mora pritrditi strelovodne naprave. -- Tedenske slike 1. 12. 1932; Jutro 27. 11. 1932

Dobrava, župna cerkev povišanja sv. Križa. P. in brz. Podnart, žel. Podnart-Kropa (5 km) in Otoče (1/4 km). — Patron: Verski zaklad. — Štev. preb. 816. — Okr. nač., okr. sod. in d. upr. Radovljica. — 503 m. Podružnica: Sv. Antona Pušč. na Otočah (t+). Šola: 2 razr. Občina: Ovsiše. Župnik: Janez Kriz. Klavžar, r. v Črnem vrhu nad Idrijo 29. jan. 1883, m. 12. jul. 1906. (1916.)

  • Stolni kanoniki: Alojzij Stroj, kanonik Flachenfeld-Wolhvitzeve ustanove (1919), konzist. svetnik (1919), arhidiakon (1920),

sodnik cerkv. sodišča (1919), škof. predsednik Sodalitatis ss. Cord. J. (1920), predsednik Duh. podp. društva Stolni kapitelj v Ljubljani. 13 (1931), vodja Bratovščine sv. Rešnjega Telesa (1919), škof. predsednik Katol. društev rokodelskih pomočnikov (1905), r. na Dobravi pri Kropi 15. jun. 1868, m. 23. jul. 1892, n. 1893. (Pred škofijo 9.)

  • Železniki (trg), župna cerkev sv. Antona, pušč. [...] Župnik: Valentin Bertoncelj, r. na Dobravi pri

Kropi 1. febr. 1895, m. 2. jun. 1918. (1929.)

  • Vrhpolje, cerkev sv. Petra in Pavla, [...] Kuratni benejiciat Lichtenbergov in ekspozit: Valentin

Jerše, r. na Dobravi pri Kropi 3. marca 1882, m. 12. jul. 1906. (1919.) -- Letopis ljubljanske nadškofije 1932 (105/1)

IV. Red češčenja po župnijskih, duhovnijskih in samostanskih cerkvah in kapelah. Mesec in dan molitve: Dobrava pri Kropi 2. januar -- Ljubljanski škofijski list 2. 12. 1933

Ljubljanska škofija. Dne 30. maja je umrl na Dobravi pri Kropi ondotni župnik Janez Klavžar v starosti 50 let. Služboval je v Starem trgu, v Škocijanu pri M., v Škofji Loki, Cerknici in 18 let kot župnik na Dobravi. Bolehal je dalj časa. Naj počiva v miru! -- Bogoljub 1934 (32/7); Ljubljanski škofijski list 15. 6. 1934

Novi grobovi. † Župnik Janez Klavžar. Včeraj, 30. maja, popoldne je umrl na Dobravi pri Kropi ondotni župnik Janez Klavžar. Pokojni se je rodil v Črnem vrhu nad Idrijo dne 29. jan. 1883 in bil v mašnika posvečen dne 12. julija 1906. Kot kaplan je služboval 3 leta v Starem trgu pri Ložu, 4 leta v Škocijanu pri Mokronogu, 1 leto v Škofji Loki in 2 leti v Cerknici. L. 1916 je bil umeščen za župnika na Dobravi, kjer je služboval do svoje smrti 18 let. Bil je mirnega značaja, zadnja leta je bolehal in bil nazadnje dolgo bolan. Naj v miru počiva! — Pogreb bo v petek, dne 1. junija, ob 10 dopoldne na Dobravi. Slovenec 31. 5. 1934

Novi grobovi. Na Dobravi pri Kropi je odšel h Gospodu po večno plačilo vrli župnik g. Janez Klavžar iz Črnega vrha nad Idrijo.

Dobrava pri Kropi. Slovo g. župnika Janeza Klavžarja. Visoki mlaji so Te sprejeli 1. sept. 1916. 33 letnega, mladega župnika, ko si prišel na Dobravo. In med mlaji, ki so stali v čast presv. R. Telesu smo Te položili pod grudo dobravskega pokopališča. Sredi vojske si postal naš dušni pastir, ob težki krizi si zapustil osirotele ovčice. Slovesno, praznično razpoloženje v pripravah na praznik presv. R. Telesa je onemelo, ko je zapel mrtvaški zvon in je v srcih župljanov odjeknila vest: »G. župnik so umrli.« Tisoč solza je zablestelo kot iskre ljubezni, ki jo sicer Gorenjec zapira in čuva, v očeh dobravskih župljanov. Že skozi vse leto smo se bali te novice, pa nas je zadela vendar tako nepričakovano. Saj si Ti prvi župnik, ki je umrl na Dobravi. Vlegel si se na mrtvaški oder v pisarni, kjer si 18 let — ravno 3 mesece manj — sprejemal svoje ovčice, z njimi pogovoril, jih učil, svaril, prosil in rotil, tolažil in bodril. Takrat so prihajali posamezni; sedaj pa prihajajo v trumah. Cvetja Ti nosijo in vence Ti spletajo. Mnogo si premolil in premišljal, snoval in delal v teh prostorih za svoje župljane in sedaj so prišli povrnit molitev z molitvijo in Tvoje bolesti s svojo žalostjo. Prvi petek meseca Srca Jezusovega je zadržal mnogo stanovskih tovarišev, le 18 jih je moglo priti se poslovit od Tebe. Zato pa je prišla vsa župnija te opremit na zadnjo pot. Umreti si moral, da si videl iznad zvezd tako prenapolnjeno svojo cerkev. Umreti si moral, da si se prepričal o hvaležni ljubezni svojih župljanov. Še dolgo potem, ko je zmolil zadnjo molitev g. kanonik Stroj in so odpeli zadnjo pesem Tvoji fantje in možje, ko so že opravili svoje delo pogrebci in obložili Tvoj grob z venci; ko so se že odrasli razšli, še dolgo potem se niso mogli ločiti od Tvoje gomile otroci. Najgloblje brazde si pač zaoral v srca mladine in ta Te bo nosila najdlje v spominu. G. Janez, Tvoje delo in Tvoje trpljenje med nami je rodilo in bo še rodilo sadov. V hvaležni molitvi se Te bomo spominjali in Tvoje nauke bomo izpolnjevali; Ti pa prosi za nas, da nam božja previdnost pošlje Tebe vrednega in našim in našim potrebam primernega naslednika. Počivaj v Bogu! -- -- Domoljub 6. 6. 1934

Škofijska kronika. Imenovana sta bila: [...] in Jožef Ocepek, župnik v Ovsišah, za ekskurendo-upravitelja župnije Dobrava pri Kropi. -- - Ljubljanski škofijski list 15. 6. 1934

Konkurzni razpis. S tem se razpisujeta župniji: Dobrava pri Kropi v radovljiški dekaniji [...] -- Ljubljanski škofijski list 15. 6. 1934

Razpisani sta župniji [...] Dobrava pri Kropi v radovljiški dekaniji -- Slovenec 7. 10. 1934

Ljubljanska škofija. Podeljeni sta bili prebendi: [...] in župnija Dobrava pri Kropi Jožefu Roglju, župniku v Nemški Loki. -- Bogoljub 1934 (32/10); Ljubljanski škofijski list 10. 9. 1934

Umeščena sta bila: Jožef Rogelj, župnik v Nemški Loki, dne 4. oktobra 1934 na župnijo Dobrava pri Kropi [...] -- Ljubljanski škofijski list 12. 10. 1934

II. Evharistični kongres za Jugoslavijo. Nadalje so darovali za evhar. kongres: Župni uradi (Dobrava pri Kropi 100 Din. -- Slovenec 26. 3. 1935

Mošnje. Evharistični križ. Na veliko noč zvečer smo v najlepšem vremenu blagoslovili na prijaznem otoškem griču evharistični križ. Slavje je poviševala na novo vpeljana električna luč v cerkvi in na križu, bengalična razsvetljava, tisoč lučk v rokah starih in mladih, streljanje, potrkavanje, zastave na vseh hišah, dva govora podvinskega oskrbnika in mošenjskega kaplana, lepe pesmi breških in mošenjskih pevcev in lep nastop domačih gasilcev. Križ je blagoslovil mošenjski župnik v spremstvu begunjskega župnika in štirih frančiškanov. Slovesnost so mnogoštevilno počastili sosedni Radovljičani, Begunjci, Leščani, Lešani, Dobravci in drugi. -- Gorenjec 27. 4. 1935

Dobrava, župna cerkev povišanja sv. Križa. P. in brz. Podnart, žel. Podnart-Kropa (5 km) in Otoče (1 1/2 km). — Patronat: Verski zaklad. — Štev. preb. 820. — Okr. nač., okr. sod. in d. upr. Radovljica. — 503 m. Podružnica: Sv. Antona pušč. na Otočah (††)- Šola: 2 razr. Občina: Ovsiše. Župnik: Jožef Rogelj, r. v Velesovem 9. marca 1887, m. 14. jul. 1910, n. 1911. (1934.)

  • matične knjige od 1788
  • višina, dolžina ... 19,4 x 8,4, 6,4, 8,2 m
  • Stolni kapitelj, Ljubljana: kanonik Alojzij Stroj
  • Železniki [...] Župnik: Valentin Bertoncelj, r. na Dobràvi pri

Kropi 1. febr. 1895, m. 2. jun. 1918. (1929.)

  • Vrhpolje [...] Kuratni beneficiat Lichtenbergov in ekspozit: Valentin

Jerše, r. na Dobràvi pri Kropi 3. marca 1882, m. 12. jul. 1906. (1919.)

  • Šmarjeta pri Novem mestu ... Kaplan: Viktor Perko, r. na Dobravi pri Kropi 9. dec.

1896, m. 29. jun. 1922. (1929.)

  • Umrli 1934: Janez Klavžar, župnik na Dobravi pri Kropi, dne

30. maja 1934, v starosti 52 let. -- Letopis ljubljanske nadškofije 1935 (106/1)

Sv. Rok leči rane. Dobrava. 21. avgusta. Sv. Rok je patron zoper rane. .. Širok krog častilcev, ki se zbere vsako leto na Dobravi nad Podnartom, k njegovemu praznovanju, se tega prav dobro zaveda, si moremo le tako razlagati, da je bila pisana vasica v nedeljo zopet tako polna ljudstva od vseh strani. Krasen solnčni dan je itak globoko ukoreninjeno, tradicionalno slavje še povzdignili, da je bilo na Dobravi pravcato ljudsko slavje.

Dobravskega sv. Roka poznajo daleč preko meja vasice, ki počiva na pisanih in valovitih rebrih simpatične in vse vprek s polji posejani vzpetini. Celo Dražgosani, pa vaščani iz Davč in oni preko meja prihajajo na dan sv. Roka v goste, da si izprosijo dobrot in miloščin pri svetniku, ki leči vse rane, brez izjeme.

Tudi v nedeljo je bilo slavje na moč lepo. Daleč v soseščino so odmevali zvoki, sproženi v stolpcu bele cerkvice, ki čepi, sredi zelenih travnikov in polj. Procesije ljudi, od vseh strani so hitele navkreber, da ničesar ne zamude. Po cerkvenih slovesnostih se je razlila med stojnicami in živim hruščem in razigranim veseljem, široka reka ljudi proti vasi in so pri Balantinu najbrž tolikega poseta že pričakovali. Prostori okrog dolgih miz so bili na mah zasedeni, slavju sv. Roka se je priključil pravcati sejem, ki je zadržal ljudi tja v pozno popoldne. Narodni pesnik iz Luže v Selški dolini, znan pod imenom P'stotnik, je uganil marsikatero šaljivo, pevci Sokoli pa so bili neugnani v lepem prepevanju narodnih in umetnih pesmi. Pač pevske roke br. Kobentarja iz Radovljice! Vojaku, ki se je vračal s Podblice nazaj v kader so rekli kar »general« — no in on si tudi ni dal dvakrat reči. Dostojanstveno je dvignil svojo ljubico — harmoniko, in prvi akordi poskočnih melodij so prinesli množici spet nekaj novega. Potem šele, ko je legal mrak na zemljo in se je vsa priroda pripravljala k nočnemu odpočitku, je Dobrava zopet zaživela svoje običajno življenje, častilci sv. Roka, ki bo zbral ob letu osorej spet prijatelje od blizu in daleč, pa so utonili po potih, v Kropo, Kamno gorico, naselja Jelovice, Podnarta, Radovljice in še kam. -- Slovenski narod 22. 8. 1936

Velesovo. Letos poteče 27 let odkar je bila tu zadnjič nova sv. maša, katero je imel g. Jožef Rogelj, sedaj župnik na Dobravi pri Kropi. -- Gorenjec 10. 7. 1937

Koledar apostolstva molitve za januar 1937. Petek 1. januarja Vedno češčenje sv. Rešnjega Telesa: Dobrava pri Kropi. -- Bogoljub 1937 (35/1)

Alojzij Stroj

Dr. J. L. [Joža Lovrenčič]: Ob 70 letnici kanonika Alojzija Stroja. Danes obhaja 70 letnico svojega rojstva ljubljanski stolni kanonik g. Alojzij Stroj. Spodobi se, da se »Slovenec« in z njim ves slovenski narod spomni ob tej priliki vzornega jubilanta, ki ni samo služabnik oltarja po Srcu Jezusovem, temveč kot tak tudi prezaslužen vzgojitelj mladine in duhovniškega naraščaja, neumoren delavec v vinogradu Gospodovem in vnet raziskovalec naše kulturne preteklosti.

Kanonik Alojzij Stroj se je rodil 15. junija 1868 v Lipnici župnije Dobrava pri Kropi. Oče, kovač, mu je zgodaj (1876) umrl: toliko, da je mogel še videti, kako sin lepo uspeva v kroparski šoli, kamor je z veseljem hodil dan za dnevom, čeprav je bilo treba napraviti kos poti. Pobožna, bistra mati, ki je dosegla visoko starost (1917) in živijo njeni modri izreki in šegavi dovtipi še vedno med ljudmi, je bila sinovega veselja do učenja posebno vesela in, zaupajoč v božjo pomoč, ga je, najstarejšega, poslala 1879 v Kranj, kjer je nadaljeval tri leta z ljudsko šolo, četrto leto pa vstopil v gimnazijo, a prišel že 1883 v Ljubljano, ker je bil sprejet v Alojzijevišče. Po končanih gimnazijskih študijah 1889 je vstopil v ljubljansko bogoslovnico, bil kot bogoslovec prefekt v Alojzijevišču za časa Zupanovega vodstva, a v tretjem letu bogoslovja posvečen 23. julija 1892 ter je naslednjo nedeljo, 31. julija, pel doma v župni cerkvi na Dobravi novo mašo, pri kateri mu je pridigal sloveči govornik msgr. Tomo Zupan. Po četrtem letu bogoslovja je šel Stroj pastirovat v Črni vrh nad Idrijo, kjer je vodil med drugim vse priprave s tedanjim župnikom Hladnikom, zdaj dekanom v Šentvidu pri Stični, da so postavili in odkrili spomenik Mateju Cigaletu, zagovorniku Zedinjene Slovenije, očetu slovenske pravne terminologije in uredniku nemško-slovenskega dela Wolfovega slovarja. Črni vrh je bil Strojeva prva in zadnja podeželska služba. Po enem letu — 1894 — se je vrnil v Ljubljano kot katehet k uršulinkam, nakar je bil od leta 1905 do 1919 spiritual v ljubljanskem bogoslovju in postal 6. julija 1919 stolni kanonik, arhidiakon za Gorenjsko, sodnik cerkvenega sodišča ljubljanske škofije ter bil imenovan tudi v disciplinarno sodišče za škofijski semenišči, a 1920 izvoljen za škofijskega voditelja Sodalitatis Ss. Cordis Jesu.

Življenjska pot kanonika Stroja, ki ni iskal časti, kaže, kako so njegove zmožnosti in delo v sleherni službi, ki jo je opravljal, cenili in upoštevali, da je končno dosegel tako odlična mesta, ki bi se jih bil v svoji skromnosti gotovo branil, če bi ga ne prevzemal duh pokorščine in vdanosti v božjo voljo. Sam Bog ve, koliko dobrega je napravil za zveličanje duš vsa svoja duhovniška leta kot kaplan, kot katehet in spiritual in še pozneje; vsi, ki so sprejemali njegove nauke in nasvete, so mu gotovo hvaležni.

Pa je bilo kanoniku Stroju — in mu je še — življenje samo delovni dan, ki ga je posvetil ne samo dušnemu pastirstvu, temveč tudi vsemu kulturnemu prizadevanju, ki naj bi dvignilo naš narod na višino sodobne evropske omike, prepojene s katoliškim duhom. Že kot gimnazijec v Alojzijevišču je uril svoje mlado pero v »Domačih vajah«, a ko je vstopil v bogoslovje, se je takoj vneto pridružil tovarišem v »Cirilskem društvu«, ki ga je ustanovil leta 1881 dr. Fr. Lampe z namenom, da bi vzgojilo med bogoslovci leposlovne in znanstvene pisatelje. Prav v dobi Strojevih bogoslovnih let se je Cirilsko društvo posebno lepo razvijalo in začelo izdajati »Pomladne glase«, v katerih prvem letniku je priobčil prisrčno pisano črtico »Marija pomočnica«, v drugem letniku 1892 gorenjsko idilico »Iz ljubezni do starišev«, tretji letnik »Pomladnih glasov« je pa on uredil in priobčil v njem spominski spis »Sv. oče Leon XIII.« ob 50 letnici škofovanja velikega papeža (str. 1—30). V istem letniku se je postavil tudi kot — dramatik z otroško igro v treh dejanjih »Gospod iz Trsta« (str. 91—110). Posebne omembe je vredno, da so v tem času ljubljanski bogoslovci 19. februarja 1893 ob dvestoletnici Academie Operosorum to društvo v tretjič priklicali v življenje. Med številnimi njenimi člani je bil tudi Stroj.

Poslej ni več odložil peresa. Kot katehet ljudske in meščanske šole pri uršulinkah je mislil zlasti na mladino in pisal v »Angleček« čudovito lepe vzgojne cikle. Istočasno je pisal tudi v »Vrtec«, v katerem pa je mladini podajal predvsem zgodovinsko znanje. Urednik prof. Anton Kržič je pa spoznal Strojevo darovitost in vnemo in ni čudno, da je odložil uredništvo »Duhovnega pastirja« leta 1897 na mlajša - Strojeva ramena. Z urejevanjem »Duhovnega pastirja« si je kanonik Stroj »zagotovil venec posebnih zaslug v zgodovini slovenskega cerkvenega govorništva«, kot je ugotovil dr. A. Medved v Voditelju 1907. IV. str. 416. Sam urednik je bil tudi najpridnejši sotrudnik »Pastirja« od 1907—1921, ko je prenehal izhajati. V njem ni priobčeval samo svojih pridig, temveč posvečal posebno pozornost tudi vsem pomembnejšim našim knjižnim publikacijam, o katerih je poročal in jim tako utiral pot med najboljše odjemalce — našo duhovščino. Kar je treba posebej poudariti, je to, da kanonik Stroj nikdar ni prezrl potreb časa. Tako je priklical v življenje ob Duhovnem pastirju poseben list, čeprav kot prilogo. »Društveni govornik«, ki je izhajal 1908, 1910 in 1915 z zanimivimi, aktualnimi, praktičnimi predavanji za naša društva.

Kot spiritual v bogoslovju je bil Stroj predsednik »Marijine družbe duhovnikov in bogoslovcev ljubljanske škofije« in je ta čas napisal več nabožnih knjig, oziroma jih uredil in izdal. Kanonik Stroj je dalje prvi poskrbel, da imamo danes pregledno sliko o vsem velikem delu pokojnega vladike dr. A. B Jegliča. Leta 1917 je oskrbel temeljito slavnostno knjigo »Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Spomenica ob dvajsetletnem škofovskem jubileju«, v DP je pa isto leto priobčil in izdal potem tudi v ponatisu »Govor za 20 letnico škof. posvečenja dr. A. B. Jegliča«, katerega se je spomnil tudi pozneje ob 80 letnici s člankom v »Slovencu« 29. maja 1930 »Knezoškof Jeglič, naš najboljši dušni pastir« in še ob smrti 4. julija 1937 tudi v našem listu »Nadškof dr. Jeglič bo živel v svojih slovstvenih delih«. L. 1904 je izdal v Celovcu šolsko knjigo »Kratka zgodovina katoliške cerkve«, ki je ponovno izšla. Druga njegova šolska knjiga je »Liturgika«, ki je izšla prvič l. 1907.

In socialno-društveno delo kanonika Stroja!

Spomin na dom, kjer je oče koval od ranega jutra v pozno noč, sodim, da je vzbudil v našem jubilantu posebno ljubezen do rokodelskega stanu, za katerega že od leta 1896 tako skrbi, da se moramo čuditi, kje je dobil čas, da je mogel poleg tega še toliko pisati. Pokojnemu prof. Gnjezdi, drugemu predsedniku Kat. društva rokodelskih pomočnikov, je že kot nunski katehet pomagal, a leta 1896 je ustanovil na Krekovo prigovarjanje »Katoliško društvo za mladeniče (vajence)«, ki ima danes svoj »Vajeniški dom« v Kersnikovi ulici, k čemur je tudi Strojeva skrb prav mnogo pripomogla. Po Gnjezdovi smrti je postal leta 1904 kanonik Stroj predsednik »Kat. društva rokodelskih pomočnikov« in že naslednje leto se je pokazal uspeh njegovega dela s prvo, nad vse leto uspelo tovrstno obrtno razstavo v Mestnem domu od 6. do 10. avgusta. Poleg strokovnega znanja pa so rokodelski pomočniki dobivali in še dobivajo pod skrbnim vodstvom kanonika Stroja tudi splošno izobrazbo s predavanji, jezikovnimi kurzi, z govorniškimi vajami in, kar je zlasti znano, z dramatskim šolanjem, katerega uspehe Ljubljančani z zanimanjem zasledujejo na Rokodelskem odru. Ob društvu pomočnikov je leta 1908 ustanovil »Društvo rokodelskih mojstrov«, ki šteje danes 200 članov, naslednje leto »Društvo za varstvo vajencev«, 1927 pa še »Obrtniško stavbno zadrugo«, ki je postavila doslej že 40 hiš s sto stanovanji!

In še nekaj! Kanonik Stroj, vnet, goreč častilec sv. Rešnjega Telesa, je vodja škofijske »Bratovščine Rešnjega Telesa«. Za češčenje Najsvetejšega je oskrbel že več izdaj Walserjeve »Večne molitve pred Jezusom v Zakramentu ljubezni«, katere deseti natis je izšel 1935. Ta bratovščina — ustanovljena 1859, od 1919 jo vodi — pa skrbi tudi za cerkvene paramente, ki jih dobivajo revne in potrebne cerkve. Kako lepa dela so to, imamo navadno vsako leto priliko videti jih, ako si ogledamo razstavo cerkvenih paramentov.

To bi bil, kakor je dolg, vendar kratek pregled dela kanonika Alojzija Stroja ob njegovi sedemdesetletnici. Že ob teh nepopolnih podatkih vidimo, da gospod jubilant res zasluži, da se ga spominjamo ob njegovem tolikem vsestranskem delu, ki ga je doslej vršil iz ljubezni do Boga in našega naroda. Da bi nam ga Bog ohranil še in še v nezmanjšani delavnosti na vseh poljih, ki so mu ljuba in bi takega delavca težko pogrešala! V tej iskreni želji so s hvaležnostjo povezane naše čestitke ob Vaši sedemdesetletnici, gospod kanonik. -- Slovenec 15. 6. 1938

Novi grobovi. v Dobravi pri Kropi župnik g. Jožef Rogelj -- Domoljub 13. 12. 1939; Ljubljanski škofijski list 1939, št. 12; Glasilo K.S.K. jednote 24. 1. 1940; Amerikanski Slovenec 10. 1. 1940

Ljubljanska škofija. Na Dobravi Pri Kropi je nenadoma umrl župnik Jožef Rogelj. Pokopan je bil 7. decembra. Pred petimi leti je prišel na Dobravo s Kočevskega, kjer je služboval (v Nemški Loki) 16 let. N. p. v m.! -- Bogoljub 1940 (38/1)

Novi grobovi. † Župnik Jož. Rogelj. V ponedeljek zvečer je nenadoma umrl na Dobravi pri Kropi ondotni župnik Jožef Rogelj. — Pokojni se je rodil dne 9. marca 1887 na Trati, župnije Velesovo, in bil v mašnika posvečen dne 14. julija 1910. Kot kaplan je služboval v Kostanjevici, v Št. Jerneju in v Starem trgu ob Kolpi, nato je bil župni upravitelj in župnik v Nemški Loki 16 let, do l. 1934, ko je bil umeščen na župnijo Dobrava. — Pogreb bo v četrtek, 7. decembra ob pol 10 na Dobravi. — Naj v miru počiva! -- Slovenec 6. 12. 1939

Sporočamo, da je snoči nenadoma odšel k Bogu po plačilo prečastiti gospod Jožef Rogelj župnik na Dobravi pri Kropi. Pogreb pokojnika bo v četrtek, dne 7. decembra ob pol desetih dopoldne na Dobravi pri Kropi. Vsem gg. duhovnikom priporočam rajnega gospoda župnika v molitev. Radovljica, dne 5. decembra 1939. Jakob Fatur, dekan. Slovenec 6. 12. 1939

Osmrtnica Jožef Rogelj, Slovenec 6. 12. 1939
Nagrobnik župnika Jožefa Roglja na južni steni cerkve na Dobravi

Dobrava nad Podnartom. Prejšnji teden je župnijo Dobravo nad Podnartom potrla nepričakovana vest, da je ponoči nenadoma umrl domači župnik g. Rogelj Jože. Od oktobra 1934 dalje je služboval na Dobravi. Vsem, ki ljubijo cerkev in radi obiskujejo službo božjo, se je zelo priljubil. Posebno je skrbel za red in snago v cerkvi, za okras oltarja s cveticami, posebno se je zavzemal za lepo petje, za vse je bil skromen, a do revežev skrajno darežljiv, zato ni zapustil nobenega premoženja. Marsikateri faran se je šele ob smrti zavedel, kako vestnega in gorečega župnika je izgubila fara. — Pogreb pokojnega župnika je bil zelo veličasten. Skoraj vsa fara se je zbrala pred župniščem. Prihiteli so njegovi duhovni sobrati, sosedi z g. dekanom Faturjem iz Radovljice. Prišli so njegovi duhovniški sošolci, med njimi stolni kanonik g. dr. Gregor Žerjav. Sorodniki in prijatelji ter rojaki iz župnije Velesovo, kjer je bil pokojnik doma, so bili zastopani v prav častnem številu. Pred župniščem je zapel pevski zbor žalostinko, nato se je razvil dolg pogrebni sprevod v cerkev. V sprevodu je korakala šolska mladina pod nadzorstvom svojih učiteljev, dekleta Marijine družbe in ostali zastopniki organizacij iz župnije. Pogrebne obrede je opravil g. kanonik dr. Žerjav ob asistenci 10 gg. duhovnikov. V cerkvi je imel g. kanonik globoko v srce segajoč govor in lepo razložil pomen duhovnika v fari. Nato je opravil g. dekan Fatur žalno sv. mašo. Pevski zbor pa je nato zapel v cerkvi »Usliši nas Gospod« in po opravljenih molitvah na pokopališču še eno žalostinko. -- Domoljub 20. 12. 1939; tudi Gorenjec 16. 12. 1939

Velesovo. V torek 5. decembra so nam zvonovi naznanili žalostno vest, da je nenadoma umrl na Dobravi pri Kropi g. župnik Jožef Rogel, tukajšnji rojak iz vasi Trata. V četrtek 30. novembra je obiskal svoj rojstni kraj, za katerega se je vedno zelo zanimal, a ni slutil, da se je prišel poslovit. Pogreba na Dobravi se je udeležilo lepo število njegovih sorodnikov in rojakov. Bog daj blagemu g. župniku večno plačilo! Sestri in bratoma pa naše iskreno sožalje! -- Domoljub 20. 12. 1939

Konkurzni razpis. S tem se razpisuje: kanonikat (ad baculum) stolnega kapitlja v Ljubljani, župnija Dobrava pri Kropi v radovljiški dekaniji. -- Ljubljanski škofijski list 20. 12. 1939

Imenovana sta bila: [...] in g. Ivan Špendal, župnik v Ljubnem, za soupravitelja župnije Dobrava pri Kropi. [...] Dalje sta razpisani župnija Dobrava pri Kropi v radovljiški dekaniji [...] -- Slovenec 30. 12. 1939; Ljubljanski škofijski list 20. 12. 1939; Domoljub 4. 1. 1940

Jožef Vrankar

Vrankar Jožef, župnik. V nedeljo dne 2. maja 1937 so ga položili na župnem pokopališču v Dupljah ob navzočnosti 35 duhovnih tovarišev v grob poleg znanega slovenskega pisatelja, župnika Petra Bohinjca. Rodil se je v Jastrobljah, župnija Špitalič, 7. februarja 1865. V dijaških letih se je odlikoval po lepem pevskem daru. Služboval je kot kaplan v Kranjski gori in Št. Vidu pri Stični. Dve leti je bil kurat v Ustju pri Vipavi. Potem je bil župnik na Koprivniku, Dobravi pri Kropi, Mirni, in slednjič skoraj osem let v Dupljah, Mož poštenjak je bil, zvest služabnik božji. Pa tudi trpin, ki je bolehal vse življenje. Zadnja leta ga je bolezen tako tlačila, da je bil pravi mučenec. -- Mohorjev koledar 1938

Na Dobravi pri Kropi je nenadoma umrl župnik Jožef Rogelj. Pokopan je bil 7. decembra. Pred petimi leti je prišel na Dobravo s Kočevskega, kjer je služboval (v Nemški Loki) 16 let. N. p. v m.! -- Bogoljub 38/1 (1940) 24

Sredi življenja smo obdani s smrtjo. Dolga vrsta jih je, ki so odšli v tem času in prav je, če se jih na kratko spomnimo. December 1940: Jožef Rogelj, župnik na Dobravi pri Kropi. -- Slovenec 1. 11. 1940; Učiteljski tovariš 29. 2. 1940

Koledar apostolstva molitve za januar 1938. Petek 1. januarja Vedno češčenje sv. Rešnjega Telesa: Dobrava pri Kropi. -- Bogoljub 12. 3. 1938

Gradnja Baragovega semenišča. Posamezne župnije so dosegle od predpisane vsote sledeče odstotke, izračunane po prispevkih, poslanih do konca febr. 1938: Dobrava pri Kropi 7 %. -- Ljubljanski škofijski list 15. 9. 1938

Koledar apostolstva molitve za januar 1939. [1. teden v januarju] Vedno češčenje sv. Rešnjega Telesa: Dobrava pri Kropi. -- Bogoljub 1939 (37/1)

Iz ljubljanske škofije. Podeljeni sla bili župniji: Dobrava pri Kropi Francu Koklu -- Slovenec 27. 3. 1940; Ljubljanski škofijski list 12. 3. 1940

Sv. Jošt. Ekspozit č. g. Kokel Franc, ki je 16 let služboval pri nas v največjo zadovoljstvo faranov in vseh romarjev, se je pred kratkim poslovil od nas in odšel za župnika na Dobravo pri Kropi. Ohranili ga bomo v najlepšem spominu. [...] Obema gospodoma želimo v njunem dušnem pastirstvu mnogo uspehov. -- Gorenjec 31. 8. 1940

Koledar apostolstva molitve za januar 1940. [1. teden v januarju] Vedno češčenje sv. Rešnjega Telesa: Dobrava pri Kropi. -- Bogoljub 1940 (38/1)

Ljubljanska škofija. Za župnika na Dobravi pri Kropi je prišel Franc Kokel od Sv. Jošta nad Kranjem. -- Bogoljub 1940 (1938/5)

Na župnijo Dobrava pri Kropi je bil umeščen Fr. Kokel od Sv. Jošta. -— Bogoljub 1940 (1938/11); Domoljub 9. 10. 1940; Slovenec 3. 10. 1940; Ljubljanski škofijski list 25. 9. 1940

Naslednji dan je sveti Rok, priprošnjik za zdrave ude in zavetnik zoper kužne bolezni, sklical od blizu in daleč trume ljudi na Dobravo pri Kropi. Delo kar ni moglo priti v stari tek. Prenekateri družini je bil god svetnika, ki mu pes liže gnojne rane, da bi se prej zacelile, sopraznik. -- Janez Jalen: Neobhojena nasprotja. Vigred 1942 (20/1)

Zlatomašniki ljubljanske škofije. V Lipnici v župniji Dobrava pri Kropi se je 15. julija 1868. rodil Alojzij Stroj. Služboval je kot katehet pri uršulinkah, potem pa več let kot spiritual ljubljanskega semenišča, dokler ni bil imenovan za kanonika leta 1919. Alojzij Stroj je bil plodovit sodelavec pri raznih katoliških časopisih, izdal pa je tudi več brošur in knjig. Mnogo svojega časa je kanonik Stroj posvetil katoliški delavski mladini. Vsak prosti čas je prebil v Rokodelskem domu, kjer je bil v ozkih stikih z mladino. Zlasti je podpiral njeno prosvetno udejstvovanje. Vsakdo ga ima v lepem spominu. Zlato mašo bo jubilant daroval 28. julija ob pol 10. uri v ljubljanski stolnici. -- Jutro 19. 7. 1942

Pet zlatomašnikov ljubljanske škofije. Alojzij Stroj, stolni kanonik. Alojzij Stroj je bil rojen 15. junija 1868 v Lipnici, v župniji Dobrava pri Kropi. Po gimnaziji in bogoslov. študijah je bil v mašnika posvečen 23. julija 1892. Kot semeniški duhovnik je uredil III. zvezek mladinskega zbornika »Pomladni glasi«.

Služboval je v Ljubljani kot katehet vnanje uršulinske ljudske šole od l. 1894 do 1905. in kot spiritual duhovnega semenišča od l. 1905 do 1919. Od tedaj je stolni kanonik in arhidiakon. Njegovo opravilo je bilo v pretežni meri pouk. Kot katehet in spiritual je porabil največ časa v to svrho. Za literarno delo mu ga je le malo preostajalo. Kot katehet je spisal v »Angelčku« mladini navod bogoljubnega življenja v treh oddelkih. Eno leto (1898) je obravnaval pripravo za prvo sv. obhajilo, drugo leto (1899) je podal pomočke stanovitnosti pod naslovom »Nebeška lestvica« in tretje leto (1900) je kot najlepši vzor opisal Marijine kreposti. L. 1904 je izdal knjigo »Kratka zgodovina katoliške Cerkve za šole«. Isto leto je vodilno sodeloval pri razstavi učil za verouk. Knjižica »Učila in pomožne knjige za pouk krščanskega nauka v ljudskih šolah«, Lj. 1904, je bila dober kažipot katehetom pri veroučnem pouku. Kot spiritual je l. 1907 izdal »Liturgiko«, nauk o bogočastnih obredih sv. katoliške Cerkve. Izmed njegovih liturgičnih člankov naj omenjamo zlasti razpravo »Sodarovan je pri sv. maši« v Bogoljubu l. 1928. ki jo je spisal v prospeh liturgičnega gibanja pri nas. Pod njegovim vodstvom je Marijina družba duhovnikov in bogoslovcev v Ljubljani izdala knjigi »Staršem in vzgojiteljem« in »Mladini«, da bi se nauki Pija X. o pogostnem in vsakdanjem sv. obhajilu razširili povsod med ljudstvom.

Prav tako je objavila knjigo »Marija kraljica src«, ki naj bi poglobila delo v vseh marijanskih kongregacijah. Posebno ima pa Družba velike zasluge, da je izdala izborno L. Poulinovo apologetično knjigo »Na poti v večnost«, Lj. 1917, in isto leto »Knezoškof dr. A. B. Jeglič, Spomenica ob 20 letnem jubileju Škofovem«, ki je pokazala, kak neizmeren blagoslov je Bog razlil na nesebično, neumorno delo nadpastirja ljubljanske škofije. Najvažnejše Al. Strojevo delo je 23 letno (1897—1920) urejevanje »Duhovnega pastirja«, homiletičnega glasila duhovščine. Njegova zasluga je dolgoletno vodstvo in dalekovidno vspodbujanje v cerkvenem govorništvu. Marsikatero peró bi počivalo in marsikateri cvet cerkvenega govorništva bi se ne bil razcvel brez urednika. Važne so priloge »Duhovnega pastirja«. tako trije zborniki »Društvenega govornika« in nadaljevanje »Zbirke lepih zgledov«, v kateri je Alojzij Stroj v drugem in tretjem zvezku na 1180 straneh velike osmerke zbral iz sv. pisma, cerkvenih očetov in življenja porabno gradivo za pridigarje in katehete. L. 1929 je izdal molitvenik »Sv. Anton Padovanski«. Kot vodja Bratovščine sv. Rešnjega Telesa se trudi 23 let, da bi se češčenje sv. Rešnjega Telesa povsod razširilo in da bi bile tudi ubožne cerkve oskrbljene z liturgično obleko. V tem oziru je dosegel, da je vsa obleka in vsa oprava, kar jo razdeli Bratovščina, res lepa in tudi umetniško neoporečna. Za pobožno češčenje Najsvetejšega in iaio pa verniki najbolj razširjeno molitveno knjigo »Večna molitev«, ki je izšla že v 10. izdaji in jo je sedaj med ljudstvom gotovo nad sto tisoč vezanih izvodov. Pri deveti in deseti izdaji je sedanji vodja Bratovščine prilagodil besedilo molitve »Cerkvenemu molitveniku« in »Rimskemu obredniku«. Alojzij Stroj urejuje in izdaja sedaj zbirko izbranih nabožnih del z naslovom »Nebeške rože«. Doslej je izšlo osem knjig, zadnja l. 1941 z naslovom »Moj vzor: Jezus Marijin sin«. Zlato mašo bo imel 26. julija ob pol 10 v stolni cerkvi sv. Nikolaja. -- Slovenec 18. 7. 1942

Župnik Jakob Kalan. V Višnji gori je po kratki bolezni odšel v večnost upokojeni župnik v Veliki Loki pri Višnji gori č. g. Jakob Kalan. Rajni jo bil star 68 let in do zadnjega krepkega zdravja. Ko je zadnjega marca letos spovedoval v Žalni, se je prehladil. Zagrabila ga jo najbrž hitra pljučnica. Le štiri dni jo bil bolan, 2. aprila je še maševal, čeprav ga je bolezen že trla. 6. aprila, prav na svoj rojstni dan, pa jo odšel k Bogu po plačilo. Rajni gospod so je rodil v Dobravi pri Kropi in je v svojem dolgoletnem pastirovanju povsod pridobil mnogo hvaležnih faranov, ki se ga bodo z drugimi prijatelji vred spominjali v molitvi. Pogreb bo na veliko soboto ob 9 v Višnji gori. Naj počiva v Bogu, blaga duša! -- Jutro 8. 4. 1944

Razdelitev škofije. II. arhidiakonat: Arhidiakon: Mons. Alojzij Stroj (1920, oz. 1940). 1. Dekanija Radovljica z župnijami: [...] Dobrava

Dobrava. Ž. c. poviš. sv. Križa. Po. Podnart. De. Radovljica. Pa. Verski zaklad. Pod. 1. Pr. 820. m 503. Župnik: [Franc Kokel (1940).]

Duhovniki ljubljanske škofije. Bertoncelj Valentin, r. Dobrava pri Kropi 1-II-1895, m. 2-VI-1918. Župnik v Železnikih (1929). (Valjevo, Srb.)

  • Jerše Valentin, r. Dobrava pri Kropi 3-111-1882, ni. 12- VII-1906. Beneficiat in ekspozit na Vrhpolju pri Moravčah (1919).
  • Kokel Franc Ksav., r. Idrija 6-XII-1884, m. 14-VII-1913. Župnik na Dobravi pri Kropi (1940). (Dobrova pri Ljubljani.)
  • Perko Viktor, r. Dobrava pri Kropi 9-XII-1896, m. 29-VI-1922. Kaplan v Šmarjeti (1929).
  • Mons. Stroj Alojzij, r. Dobrava pri Kropi 15-VI-1868, m. 23-VI1-1892, n. 1893. Papeški prelat (1942), konzist. (1919) in duh. svetnik (1917), arhidiakon (1920), viceoficial cerkv. sodišča (1940, sodnik 1919), škof. predsednik Sodal. ss. C. J. (1920), škof. voditelj Bratovšč. sv. Reš. Telesa (1919), škof. predsednik društva duhovnikov adoratorjev (1919), škof. predsednik Katol. društva rokodel. pomočn. in Društva za varstvo vajencev (1905), predsednik Duh. podp. društva (1931), zlatomašnik. Stolni kanonik v Ljubljani (1919). (Pred škofijo 9.)
  • Duhovniki, ki so umrli v letih 1935-1944

Darovi[uredi]

Izkaz zbirke pirhov 1921 mladine v svobodni domovini svojim neodrešenim bratcem in sestricam. V nastopnem objavljamo 1. izkraz zbirke pirhov Jugoslovenske Matice za Slovenijo. Ta izkaz je bil sklenjen na veliko soboto. Pozneje došli darovi se bodo objavili v II. izkazu. Vsa ona p. n. šolska vodstva, ki do danes še niso sklenila in odposlala svojih zbirk, Jugoslovenska Matica prosi, da to čim prej store. Končni uspeh te akcije bo gotovo v še sijajnejši luči pokazal domoljubno delo slovenskega učiteljstva in radodarno roko slovenske mladine. [...] Radovljiški okraj: 5527.38 K, Breznica 578.26 K; Dobrava pri Kropi 75 K -- Slovenski učitelj 15. 5. 1921; Učiteljski tovariš 7. 5. 1921

Odboru za pomoč gladujočim v Rusiji v Ljubljani so prispeli naslednji darovi: šolsko vodstvo Dobrava pri Kropi D 36.5 -- Slovenec 2. 7. 1922, Slovenski narod 2. 8. 1922

Darila »Učiteljskemu konviktu« v Ljubljani. Obveznice državnega investicijskega posojila (s kuponi od meseca marca 1923. dalje): Stanko Žagar, učitelj na Dobravi pri Kropi. 2 à 100 Din -- Učiteljski tovariš 6. 2. 1923

Delo učiteljstva za Jugoslovensko Matico. Izkaz zbirke pirhov 1925 mladine v svobodni domovini svojim neodrešenim bratom in sestricam. V nastopnem objavljamo II. izkaz zbirke pirhov, vplačanih Jugoslovenski Matici v dobi od 6. do 23. maja t. l. Dodatek: [...] Dobrava pri Kropi Din 50.— -- Učiteljski tovariš 4. 6. 1925

Za pogorelce v Prigorici župni urad Dobrava pri Podnartu 110 Din. -- Narodni dnevnik 5. okt. 1926, 223; Slovenec 2. 10. 1926 (54/225)

Seznam darov in cerkvenih nabirk za poplavljence, poslanih škofijskemu ordinariatu. Dobrava pri Kropi 400.— -- Ljubljanski škofijski list 10. 12. 1926, št. 9

Seznam darov in cerkvenih nabirk za poplavljence poslanih škofijskemu ordinariatu. Dobrava pri Kropi 400 Din. -- Slovenec 30. 1. 1927

Fond za akademijo znanosti in umetnosti in Narodno galerijo. IV. izkaz prispevkov. Osnovna šola na Dobravi pri Kropi 125 Din -- Slovenski narod 11. 6. 1928

Zbirka škof. ordinariata za poplavljence. Dobrava pri Kropi 255,75 Din -- Slovenec 15. 10. 1933

Denarne zbirke na izseljensko nedeljo l. 1937 župnije ljubljanske škofije. Dobrava pri Kropi 30. -- Izseljenski vestnik 1938 (8/4)

Šola[uredi]

Prej: Dobravska šola do 1918

Žig Narodne šole na Dobravi 1938

1919 je Peter Jocif, ko se je vrnil iz vojne, kljub upiranju ovsiškega šolskega sveta dobravsko enorazrednico razširil v dvorazrednico, vendar je drugi razred imel pouk v gostilni pri Valentinu vse do prihoda Staneta Žagarja. Od 1919 sta na šoli poučevala po dva učitelja. Pouk je potekal v eni učilnici izmenično dopoldne in popoldne za oba razreda. Žagar je poučeval učence višjih razredov, učiteljice, ki so se menjavale, pa učence nižjih razredov. 1928 je učitelj Stane Žagar poročal, da je od potresa 1895 šola v slabem stanju, zaradi mehke podlage je pokalo zidovje, učitelji pa niso radi prihajali na Dobravo, do 1928 se je na šoli zamenjalo 15 učiteljev in 16 učiteljic. Leta 1928 so otroci iz Zaloš začeli hoditi v novo šolo na Ovsišah namesto na Dobravo. Stane Žagar je bil predsednik radovljiškega učiteljskega društva, zelo zavzet za sodobne pedagoške metode in njihovo uveljavljanje v praksi, učenci in vaščani so ga ohranili v lepem spominu. Učenci niso imeli zvezkov, ampak so vodili šolski dnevnik, v katerega so zapisovali vse, kar se jim je dogajalo, in šolsko snov iz naravoslovja, družboslovja, slovenščine in srbohrvaščine. Znanje so pomagali preverjati učenci sami. Šolsko knjižnico je opremil s knjigami, spravljene so bile v dveh velikih omarah v veži, zanjo so skrbeli učenci sami. V šolo so hodili učenci od 7. do 15. leta starosti, potem pa so se nekateri vpisali v gimnazije ali meščanske šole, drugi pa so šli v uk k obrtnikom. V šolsko delo se je zlasti pri zdravstveni negi in pomoči vključevala tudi Žagarjeva žena Jožefa, »šolska gospa« ali »šolska mami«. 1941 je bil Žagar zaradi političnega delovanja odpuščen in se je z družino preselil v Ljubečno pri Celju. -- Verena Štekar-Vidic: Iz zgodovine osnovne šole v Kamni Gorici, na Dobravi, na Ovsišah, 1990; po Šolski kroniki 1879–1925 in 1925–1940, Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Kranj.

Dobrava pri Kropi. V proslavo Vidovega dne je priredila tukajšnja šolska mladina pod vodstvom svojih učiteljic prav lepo uspeli predstavi: »Čista vest« in »Prizor v gozdu«. Vloge so mali šolarčki zelo vestno naštudirali in primeroma prav lepo podali. Deklamacije naših rodoljubnih peemi, ki so sledile, so bile prav prisrčno in ljubko prednašane. Vsa čast in hvala požrtvovalnemu šolskemu vodstvu na Dobravi, ki je s tolikim uspehom aranžiralo celo prireditev. -- Jutro 7. 7. 1923

Sveti Birokracij. Oblastno se je ukazalo, da morajo ljudskošolski otroci na Dobravi pri Kropi od 10 leta starosti naprej v sredo 7. aprila iti k sajenju smrečic na planino >Martinšček<, tri ure hoda od šole, seboj nesti kopalno orodje in hrano v višino od 500 do 1200 metrov, ter tam sodelovati pri sajenju smrečic na privatno - lastninski parceli. Pomislimo na posledice! Na Martinščku ni tako toplo kot v Belgradu! Otroci bodo gotovo na ta način dobili »veselje do pogozdovanja«. (To odredbo, ki velja za vse šolske otroke v državi, smo tudi mi dobili, toda smo jo spravili v koš, ker se nam je zdela aprilska šala. Rajši naj vlada napravi dober gozdni zakon. Opomba uredništva.) -- Slovenec 7. 4. 1926

Šolske vesti. Vas Zaloše se prešola iz okoliša Dobrava pri Kropi v šolski okoliš Ovsiše, okraj Radovljica. -- Domoljub 1. 8. 1928; Slovenec 28. 7. 1928

Delo učiteljstva za procvit kmetsko in gospodinjsko nadaljevalnega šolstva. Kraljevska banska uprava Dravske banovine Ljubljana. III. No. 15.176. Ljubljana, dne 19. septembra 1930. Vabilo. V smislu Pravilnika za kmetsko-nadaljevalne šole § 13., 2.3 vabim vse gg. voditelje kmetsko-nadaljevalnih šol Dravske banovine k delovnemu občestvu, ki bo dne 3. in 4. oktobra 1930. v dvorani Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, Miklošičeva cesta. Spored: [...] Ob 14. uri: Razgovor o metodi. Vodi g. Žagar Stanko, vodja kmetijsko-nadaljevalne šole Dobrava pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 2. 10. 1930

Za izobrazbo naših kmetskih sinov in hčera. Zborovanje voditeljev kmetsko - nadaljevalnih šol dravske banovine — Danes in jutri zborujejo voditeljice gospodinjsko - nadaljevalnih šol. -- Pretekli petek dopoldne se je pričelo v veliki dvorani Okrožnega urada zborovanje voditeljev kmetsko nadaljevalnih šol dravske banovine. Navzočih je bilo iz bivše štajerske oblasti 38 voditeljev, iz bivše ljubljanske pa 15, skupa j 53. Zborovanju so prisostvovali: za prosvetni oddelek banske uprave dr. Kotnik, za Kmetijsko družbo strokovni tajnik Kofol in za UJU g. škulj. [...] Popoldne se je vršil razgovor o metodi, ki ga je vodil g. Žagar, vodja kmetsko nadaljevalne šole v Dobravi pri Kropi. -- Slovenski narod 6. 10. 1930

Za boljšo bodočnost kmeta. Nujnost poklicne kmetske izobrazbe in vzgoje. — Pomen kmetsko- in gospodinjsko-nadaljevalnega šolstva. — Delovno občestvo učitetjstva teh šol. [...] Pregled dela je podalo delovno občestvo učiteljstva teh šol, ki se je na povabilo banske uprave zbralo v dvorani palače Okrožnega urada v Ljubljani. Dne 8. in 4. oktobra so zborovali voditelji kmetskih šol, dne 6. in 7. oktobra pa voditeljice gospodinjsko-nadaljevalnih šol. [...] Pri popoldanskem zborovanju je mnogo debate [...] vzbudil referat g. Žagarja iz Dobrave pri Kropi o metodi. -- Slovenec 10. 10. 1930

Šola Dobrava pri Kropi; šolska občina Dobrava pri kropi, Upravna občina Ovsiše. Oddelkov v osnovni šoli 1, kombiniran 1, skupaj 2. Učencev: moških 35, ženskih 46, skupaj 81. Učiteljev: moških 1, ženskih 1, skupaj 2. Šola ima: 1 učilnico, upravnikovo stanovanje, šolski vrt, lastno poslopje. -- Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini 1939/1940

Absolventi dež. vinarske, sadjarske in poljedelske šole.

  • Šolsko leto 1891/92—93: Pogačnik Filip, Dobrava pri Kropi
  • Letna šola 1926/27: Balantič Janez, Srednja Dobrava pri Podnartu
  • Letna šola 1931/31: Pogačnik Alfonz, Dobrava pri Kropi
  • Letna šola 1926/27: Sitar Franc, Mišače pri Podnartu na Gor.

-- Petdeset let Kmetijske šole na Grmu 1936

† Fortunat Lužar je bil rojen dne 5. decembra 1870 v Vel. Laščah kot sin užitninskega uradnika. Ljudsko šolo je obiskoval v Vipavi, Krškem in v Ljubljani, kjer je dovršil tri razrede realke in učiteljišče. Maturiral je leta 1890., usposobljenostni izpit je napravil leta 1892. Služboval je v Št. Lambertu od 1890 do 1893, na Dobravi pri Kropi od 1893 do 1896 in v Izlakah od 1896 do 1919, tedaj 23 let.

Meseca novembra leta 1919 je bil dodeljen višjemu šolskemu svetu v Ljubljani, bil medtem okrajni šolski nadzornik za Kranj od septembra do decembra leta 1920, dalje višji šolski nadzornik za mariborsko oblast od septembra do novembra leta 1924. V decembru leta 1924 je bil predčasno upokojen, toda julija 1928 zopet reaktiviran kot oblastni šolski nadzornik za ljubljansko oblast; od decembra 1929 banski šolski nadzornik in šef oddelka za ljudsko šolstvo dravske banovine, januarja 1932 pa stalno upokojen.

Iz navedenih službenih podatkov vsakdo lahko sklepa, da je bil pokojni Lužar nadpovprečen učitelj, ki je poklic ljudskega učitelja globoko doumel. Že kot mlad učitelj je zbiral krajevne izraze in proučeval krajevno floro. Psihološko in biološko se je vživljal v šolsko okolico in tako pripravljal na zajemljiv pouk. Da je res tako delal, nam pričajo njegovi članki. Leta 1900 je objavil v »Zborniku Slovenske matice« narodne izraze kot dopolnilo k Pleteršniku. V Štrekljevih zbirkah je objavljal (od 5. snopiča dalje) narodne pesmi iz Izlak, kar priča, da je skušal dojmiti tudi narodno čustvovanje. Na podlagi Lužarjevih zbirk je opisal Hans Hruby, profesor na gimnaziji v Weidenau v Šleziji, floro Zagorja in okolice (1907). Da je bil velik prijatelj narave, sem se velikokrat prepričal v občevanju ž njim, pričal mi je njegov vrt, priča njegov herbarij in pa to, da mi je nekoč prinesel celo na Vič nek nenavaden kamen za učilo. Poleg umstvene usmerjenosti pa je bil pokojni Lužar tudi praktičen učitelj, o čemer zopet pričajo nastopna dela: S pokojnim okrajnim nadzornikom Ljud. Stiasnyjem je delal na reformi tedanje ponavljalne šole. Priredil je besedilo za predavanja s skioptikonom, napisal učno sliko o zadružništvu, ki je objavljena v Stiasnyjevih »Učnih slikah« (Lj. 1909), spisal za Stiasnyjevo »Računico za ponavljalne šole« (Dunaj 1911) naloge za mlekarstvo, posojilnice in zadružništvo.

Kako vsestransko se je zanimal za šolska vprašanja, pričata tudi članka, ki ju je objavil v »Popotniku« leta 1909, in sicer: »O glasovih, črkah in soglasniku r« ter leta 1911: »Glas l v izreki in pisavi«. Posebno nam pričajo in dokazujejo Lužarjevo povezanost z učiteljskim poklicem članki, ki jih je objavljal v »Slovenskem učitelju«, čigar urednik je bil polnih 19 let. Pa tudi preden je postal urednik, je objavil v »Slovenskem učitelju« več člankov; tako leta 1913: »Izbera in uporaba učne tvarine«, ki mu je postavil za moto Cegnarjeve verze: »Iz pšenice, vrli bratje, ljulko populimo, zdravo seme v brazde rojstne njive zaplodimo.« Leta 1914 je objavil članek »O sodelovanju šole in doma« z mnogimi Slomškovimi citati o vzgoji. Tega leta je tudi članek: »Iz dušeslovja otroških let«. Ves članek je podprt s citati različnih pisateljev, kar kaže veliko načitanost avtorja. V letu 1915 ga dobimo zopet pri rastlinah, ki jih je rad zbiral, gojil in študiral. Članek pa se glasi: »Previdnost pri gojitvi strupenih rastlin na šolskem vrtu«. Šolska oblast je priporočala, gojiti tudi strupene rastline na šolskih vrtovih, Lužar pa je s člankom opozarjal na nevarnosti, ki so združene z gojitvijo strupenih rastlin. Priporočal je v spoznavanje bolj varna sredstva, to je slike in herbarije.

Od leta 1916 do leta 1918 ne najdemo Lužarjevih člankov. Bil je tedaj pri vojakih. V primeroma kratkem času je postal poročnik in bil nekaj časa štacijski poveljnik v Novem mestu. Tudi kot častnik je šel ljudem zelo na roko, pomagal jim je, če je le mogel. V zahvalo so mu na tihem prinašali različne kmečke dobrine, ki pa jih je Lužar delil svojim stanovskim tovarišem. Dobričina tudi v vojaški obleki.

Kakor hitro pa je slekel vojaško suknjo, že se je zopet oglasil v »Slovenskem učitelju«. Leta 1919 je objavil članek: »O bistvu in smotru vaje« in pa »Pripombe k načrtu za preustrojitev šolstva«.

Posebno važen je bil tiste dni zadnji članek, ker se je tedaj šolstvo preurejalo iz avstrijskega sistema v jugoslovanskega. Leta 1920 je spisal članek »O bistvu in razvoju pouka«. V njem se spominja na svoječasni boj za in proti formalnim stopnjam, ki sta ga imela učiteljiščna ravnatelja gg. Hubad in Bežek. Lužarjevo stališče je zelo modro v tem vprašanju; to je brez ekstremov.

Daljnji njegovi članki so: »O osnovni šoli« in »O samostalniku« (1923), »Stremljenje za enotnost šolstva v raznih državah« (1924), »Pregled šolskega zakonodajstva v Nemčiji« (1926), »Marija Montessori, boriteljica za samostojnost otrok« (1927), »Zgodovinski in statistični pregled šolstva in prosvete«, »Pota k delovni šoli« (1928), »Kulturni stiki in zveze Slovencev po prevratu« (1929). Tega leta je objavil tudi »Navodila učiteljem in nadzornikom«, ki jih konča z besedami Ruskina: »Smatrajte vaše znanje za sredstvo, da pomagate drugim«. Leta 1930 je objavil članek: »Nositeljem velike ideje«, 1931 »Dejstva za vzgojno in šolsko delo« in »Tri pedagoška predavanja o moderni osnovni šoli«. To leto je tudi pričel z daljšim člankom »Odsevi delovne šole v knjigi »Blaže in Nežica«, V rokopisu ima vso knjigo »Blaže in Nežica« preurejeno sedanjim razmeram primerno, kar kaže, kako mu je bil Slomšek pri srcu. To leto je objavil v »Listku« prevod z naslovom »Ocenjevanje učiteljstva«, ki ga je srbski spisal Djeka R. Klajič. Bil je, kolikor mi je znano, upravičen opozoriti ocenjevalce učiteljstva in uradništva na to delo, ki je kaj lahko krivično, kakor mu je bilo znano v primeru, ki ga je zelo bolel. Leta 1933 je spisal »Pregled in izvajanje učnega načrta za višje razrede narodne šole«, nadaljeval je z »Odsevi delovne šole v Slomškovi knjigi »Blaže in Nežica«, pisal članke o nacionalni in državni vzgoji ter objavil članek »Pojmovanje o volji«.

Leta 1934 je objavil članke iz šolske vsebine: »Razstava risb iz predšolske dobe otroka« in »O doživetju volje«. V letu 1935: »Stavkove besede, zlogi in glasniki«, »Slovenska slovnica za srednje šole«, »O učnih načrtih«, »O učnih načrtih in teorija o njih«.

Pa Lužar ni bil samo učitelj v šoli, temveč tudi izven nje. V Izlakah je leta 1900 ustanovil hranilnico in posojilnico ter preuredil mlekarsko zadrugo. Leta 1909 je postavil za mlekarno veliko poslopje po zgledu bernske mlekarske šole v Rutti-Zollikofen v Švici. Obe zadrugi je vodil nad 15 let. Za prosvetno povzdigo kraja je leta 1908 ustanovil »Ljudsko izobraževalno knjižnico«. To svoje izvenšolsko delo je preizkušal in uporabljal kot gradivo za boljšo praktično učno snov na podeželskih šolah in za narodno izobrazbo. Iz tega področja je imel več predavanj med ljudstvom in učiteljstvom, kakor: »Zadružništvo in ljudska šola« je predaval leta 1911 pri zborovanju dolenjske podružnice »Slomškove zveze«. »O sodelovanju doma in šole« je predaval leta 1914 v litijski podružnici. Objavil je članke: »Zadružništvo in ljudska izobrazba« (1920), »O računstvu za ravnovesje v gospodarstvu« (1921), »Kmetijstvo in šola« (1924), »Učitelj in ljudstvo« (1926).

Da je bil stanovsko zelo zaveden, pričajo nastopni članki: »O slogi in stanovskih pravicah«, »Pomen službene stalnosti« (1925), »Beseda o deklaraciji« (1926).

Budno je zasledoval tudi vse javno kulturno življenje in pridno pisal nekrologe možem, ki so imeli za šolstvo ali za slovenstvo zasluge. Že l. 1899 je objavil v »Uč. tov.« in DS nekrolog Fr. Peruciju. V »Sl. učitelju« je objavil nekrologe o H. Schreinerju in V. Bežeku 1920, o Fr. Fabincu in Maksu Pleteršniku 1923, o dr. Medvedu 1925, o dr. Čibeju 1929, o Mat. Karbi 1830, leta 1931 je objavil članek »Levstik Franc ob rojstni stoletnici« in »Nekaj velikih jubilejev iz zadnjega časa: Virgil, Sv. Avguštin, Devica orleanska«. Leta 1934: »Jaklič Franc, 65 letnik«, »V spomin Jožku Novaku«; v letu 1936: »A. M. Slomšek in Ljudevit Stiasny«; 1937: »Franc Gabršek«, »Nadškof dr. A. Bonaventura Jeglič«; leta 1938 je objavil o dr. Tomažu Masaryku manjši članek zaradi lepih besed, ki jih je Masaryk govoril dijakom. V čim popolnejše spoznanje Lužarja naj še omenim, da je že leta 1923 spisal na podlagi srbske narodne pesmi razpravo o kraljeviču Marku in leta 1927 je spisal za monografijo »Slovenačke«, ki jo je izdala Srpska književna zadruga, članek »Prosvetne prilike Slovenije«. Sodeloval je tudi pri izdaji »Staleža šolstva in učiteljstva Slovenije« (1928). Od leta 1927 do 1931 je bil tudi predsednik »Mladinske matice v Ljubljani«.

Iz vseh zgoraj navedenih člankov je razvidno, da je bil pokojni tovariš mož duševnega dela, pa bil je tudi vrtnar, sadjar in v mlajših letih tudi organist. Imel je torej vse lastnosti, ki jih oblast in ljudstvo hoče imeti v ljudskem učitelju. Pa ne le to, da je le lastnosti imel, on je delal in živel v teh lastnostih in to je glavno, kar ga dviga nad povprečne učitelje. Ljudstvo ga je spoznalo in ga temu primerno spoštovalo in cenilo. V k ra ­ jevnem šolskem odboru je bil več let predsednik, odbornik v vseh k ra ­ jevnih organizacijah. Ko je prišel v Ljubljano, je bil kmalu predsednik in odbornik različnih gospodarskih in kulturnih ustanov in zadnja leta tudi svetnik v občinskem svetu ljubljanskem. Ministrstvo ga je odlikovalo z redom svetega Save IV. stopnje, najvišja uprava društva Rdečega križa pa z zlato medaljo. Sovražnikov res da ni imel, imel pa je zavidljivce, ki so mu grenili življenje. Bil je predčasno upokojen in oškodovan za 15 odstotkov, ki mu jih niso šteli v pokojnino. Zakaj neki? Zaradi tega, ker je bil Slomškar. Nič mu ni pomagalo to, da je bil delaven, nič njegova toleranca do drugače mislečih, nič njegova dobrohotnost. V skoraj triletnem pokoju je zgubil s temi 15 % lepe tisočake, ki jih imajo na vesti tisti, ki so ga bili upokojili. Bolelo nas je to. Težko smo čakali časov, ko bo zopet mogoče popraviti mu krivico. Leta 1928 se je posrečilo, da je bil reaktiviran. Toda leta 1931 so zopet nastopili časi in ž njimi ljudje, nasprotni načelom Lužarjevim. Z 31. decembrom je bil upokojen drugič, toda zopet s krivico: niso ga prevedli v V. skupino, dasi je imel 38 službenih let.

Moža, ki je delal nesebično vso službeno dobo, ki se je v poklicu dalje izobraževal v različnih tečajih in se kot samouk naučil češkega jezika, z nadaljevanjem realčnih študij se spopolnil v francoščini, se naučil nemške in slovenske stenografije in se v izobrazbi dvignil, kolikor se sploh more nadarjen ljudski učitelj, je najvišja šolska oblast, kakor že navedeno, leta 1928 odlikovala, enako uprava Rdečega križa, ljudstvo ga je volilo v različne odbore, toda vse nič: ostati je moral v VI. skupini po zaslugi tistih, ki so tedaj dajali ocene. Bolelo ga je to, bolelo tudi nas druge, pa mu pomagati nismo mogli. Ko pa je prišla po treh letih doba, da bi ga reaktivirali, tedaj je bil star že nad 60 let in reaktivacija nemogoča po zakonu. Prenašal je to krivico kot mož in tudi za trenutek ni odnehal z načrtnim in načelnim delom, »Slovenskega učitelja« je dalje lepo urejeval, se posvečal javnemu, zlasti gospodarskemu delu in zgledno živel in skrbel za svojo družinico, ki ji je oskrbel tudi ličen dom. Slava možu, ki je nesebično delal za mladino, za šolo, za narod. Spomin nanj naj živi med slovenskim učiteljstvom, ki mu je bil tovariš, voditelj in pravi prijatelj. -- Ivan Štrukelj: Fortunat Lužar. Slovenski učitelj 10. 12. 1939

Šola na Dobravi med obema vojnama
Narodna šola na Srednji Dobravi v 30. letih. Arhiv družine Pirc
Razred učitelja Žagarja leta 1923 leta na Dobravi. 1. vrsta levo od Žagarja Magdalena Pogačnik, desno 1 Mici Vidic (Čačkova), 2 Zdevčeva, 3 Cila Šolar (Zečkova), 2. vrsta, zadnja je Debelakova, 3. vrsta: Alofonz Pogačnik, Jože Pogačnik, Tone Žagar. Arhiv Janke Balantič
Hrbtna stran razglednice Stane Žagar z razredom. "V trajen spomin na skupno učiteljevanje Vam iz globokega spoštovanja poklanja Stanislav Žagar. Dobrava 28. junija 1924 [verjetno Franji Pogačnik]. Arhiv Janke Ulčar
Izlet dobravskih šolarjev k Sv. Petru nad Begunjami. Arhiv Andreje Pogačnik Jarc
Učenci na Srednji Dobravi z učiteljem Stanetom Žagarjem (desno) in učiteljico Mileno Bratina (levo) ok. leta 1929. 1. vrsta 4 Franc Vidic (ubit kot talec), 4. vrsta 4 Tone Vidic (padel v NOB), 6 Živo Bertoncelj (Zdevčev), 5. vrsta: 2 Stanko Žagar ml., ? Joža Benedičič (Grilov z Zg. Dobrave), 5 Ivan Šolar (Zečkov). Arhiv Bavconovih
Izlet k Peričniku junija 1924. Na sredi Antonija Pogačnik, pred Stanetom Žagarjem. Arhiv Janke Balantič
Žagarjeva kmetska nadaljevalna šola na Dobravi 1928 do 1930. Sedijo: 2 Filip Sitar z Mišač, 3 Joško Bodlaj (Resman), 4 Filip Mohorič (Jurmanov), stojijo: 2 Johan Bertoncelj (Hrvatov; med vojno komisar Cankarjevega bataljona), 4 Stane Žagar, 5 Tone Fajfar (Šimenčov; čevljar), 7 Janko Pogačnik (Jurčkov). Ljudi je prepoznal Alojz Vidic. Arhiv Joška Resmana
Žig Kmetsko-nadaljevalne šole na Dobravi pri Kropi na šolskem spričevali iz leta 1930. Arhiv Joška Resmana
Protipis plačila za esperantski tečaj na Dobravi. Arhiv Joška Resmana
Kmetsko-nadaljevalna šola. Šolsko spričevalo 1929. Arhiv Joško Resman
Kmetsko-nadaljevalna šola. Šolsko spričevalo 1930. Arhiv Joška Resmana
Šola od 1. do 4. razreda na Dobravi 1931 s Stanetom Žagarjem, levo je učiteljica Milena Bratina. 1. vrsta 3 Iztok Žagar, 2. vrsta: 3 in 4 Nada in Danica Žagar, 7 Ivka Križnar. Jože Šmit: Pripoved o Brezi
Spričevalo osmega letnika na šoli na Srednji Dobravi 1935
Spričevalo Antonije Šolar 1938. Arhiv Hladnik
Spričevalo Antonije Šolar 1938/1939. Arhiv Hladnik
Spričevalo Antonije Šolar 1940/1941; učiteljica je bila Pia Gostičeva. Arhiv Hladnik
Šolski dnevnik v razredu Staneta Žagarja na Srednji Dobravi
Šolski dnevnik v razredu Staneta Žagarja na Srednji Dobravi
Šolski dnevnik iz razreda Staneta Žagarja na Dobravi
Šolski dnevnik iz razreda Staneta Žagarja na Dobravi
Šolski dnevnik iz razreda Staneta Žagarja na Dobravi
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939

Učitelji[uredi]

1919–1920 Peter Jocif (nadučitelj, enorazrednico spremeni v dvorazrednico), Minka Celar
1920–1922 Peter Jocif, Frančiška Pogačnik (Valentinova z Dobrave; prej je učila v Ribnem pri Bledu); Jocifova žena Angela Orehek Jocif je 1919–1922 učila na Ovsišah
1922–1924 Frančiška Pogačnik (stalna učiteljica), Stanko Žagar (začasni učitelj)
1924–1925 Stanislav Žagar (postane šolski upravitelj), Frančiška Pogačnik, uči tu do svoje upokojitve
1925–1926 Stane Žagar, Angela Vrhovec
1926–1936 Stane Žagar, Milena Bratina (med vojno je učila v Višnji Gori, odvedena v Trst, po vojni pa učila v Suhi Južini)
1936–1937 Stane Žagar, Angela Štular, absolventka učiteljišča, Ivica Erman
1937–1940 Stane Žagar (1940 zaradi političnega delovanja premeščen v Podlonk, vendar mesta ne sprejme in je odpuščen), Danijela Jerše
1940–1941 Danijela Jerše (začasna upraviteljica), Danica Mazolović (poučevala do okupacije); Pia Gostičeva?[3]
Učiteljice, desno zgoraj Franjica Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar.
Franjica Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar.

1908 je na dobravi učil Ivan Žagar (* 7. jun. 1885 v Ljubljani, umrl 10. jan. 1948 v Kamni Gorici), sicer učitelj v Kamni Gorici. Poročen je bil s Cecilijo Pogačnik (Valentinovo) s Srednje Dobrave in imel z njo otroke Mileno, Ivana in Toneta. Med prvo svetovno vojno ga slika kaže na prelazu Dukla v Karpatih, potomci pa vedo, da je bil v vojnem ujetništvu blizu Rima. Med drugo svetovno vojno je bila cela družina iz Kamne Gorice izseljena v Smederevsko Palanko v Srbijo, kjer se je sin Tone pozneje poročil in je tudi pokopan (po podatkih Zalke Svoljšak).

Dobrava na začetku 1920. let: 1 Jože Pogačnik 2 3 4 Ivan Žagar 5 Alfonz Pogačnik 6 7 Antonija Pogačnik
Ivan Žagar z učenci in duhovnikom ? v Kamni Gorici?
Cecilija Pogačnik, por. Žagar, hči Milena in mož Ivan Žagar. Arhiv Zalke Svoljšak

V principu se izreče okraj šol. svet za razširjenje enorazrednice v dvorazrednice: Ovšiše, Dobrava pri Kropi in Lesce. [...] Ravnotako se prizna soglasno nagrada za pouk v kmetijstvu za nadure sledečim šolam: Begunje, Dobrava p. K., Lesce, Ljubno, Rateče, Ribno, Boh. Bela, Gorje. -- Učiteljski tovariš 23. 7. 1919

Učiteljska mesta. Dobrava pri Kropi. 2 r. 1 mesto. -- Učiteljski tovariš 1. 4. 1920

Ravnotako se prizna soglasno nagrada za pouk v kmetijstvu za nadure sledečim šolam: Begunje, Dobrava p. K., Lesce, Ljubno, Rateče, Ribrio, Boh. Bela, Gorje. [...] V principu se izreče okraj šol. svet za razširjenje enorazrednice v dvorazrednice: Ovšiše, Dobrava pri Kropi in Lesce. -- Učiteljski tovariš 23. 7. 1919

Imenovanja. Učiteljske službe so dobile: Franja Pogačnikova na Dobravi pri Kropi, Angela Orenkova na Ovšišah -- Učiteljski tovariš 26. 8. 1920, Jutro 26. 8. 1920

Dobrava pri Kropi (p., ž. p. Podnart, meš. o. š. 2 razr. – vzp.; Jocif Peter, nuč. [rojen 19]88, 10, 12; 10, 13; Pogačnik Frančiška, st. uča. [roj. 19]68, 90. 92; 90, 97. -- Imenik šolskih oblastev 1921 [stanje 1920/21]

Razpis učiteljskih služb. Dobrava pri Kropi, dvorazrednice, služba nadučitelja Učiteljki tovariš 30. 11. 1922

Popravek. »Razpis nadučiteljske službe na Dobravi pri Kropi se prekliče«. — Okrajni šolski svet v Radovljici. -- Učiteljski tovariš 14. 12. 1922

Dobrava pri Kropi (p., ž. p. Podnart, meš. o. š. 2 razr. – vzp.; Pogačnik Frančiška, st. uča. [roj. 19]68, 90. 92; 90, 97; Žagar Stanko, zač. uč. [rojen 19]96, 15, --, 19, --. -- Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji, 1923

Učiteljska imenovanja. Žagar St. uč. na Dobravi pri Kropi za šol. upr. istotam. -- Jutro 31. 8. 1924; Slovenec 30. 8. 1924; Slovenski narod 31. 8. 1924; Učiteljski tovariš 4. 9. 1924

Učiteljske vesti. S kraljevim ukazom so napredovali sledeči učitelji v ljubljanski in mariborski oblasti: V 1. skupino II. kategorije: Milena Bratina v Dobravi pri Kropi -- Slovenec 14. 10. 1928

Upokojeni so na osnovi čl. 141. in 239. zak. o čin.; Franja Pogačnikova, učiteljica na Dobravi pri Kropi. -- Slovenski učitelj 1. 7. 1925; Narodni dnevnik 5. 6. 1925; Slovenski učitelj 1. 7. 1925, Slovenski narod 5. 6. 1925, Učiteljski tovariš 28. 5. 1935

Razpis stalnih učnih mest na osnovnih šolah. Mesto učiteljice je razpisano na dvorazredni šoli na Dobravi pri Kropi. -- Jutro 22. 8. 1925

Razpisana stalna učna mesta. Odda se mesto upravitelja [...] na Dobravi pri Kropi -- Narodni dnevnik 28. 8. 1925, Učiteljski tovariš 20. 8. 1925

Imenovanja. Na predlog namestilne komisije v Ljubljani so bili imenovani s kraljevim ukazom po čl. 71: v Dobravi pri Kropi za stalno učiteljico Milena Bratinova. -- Slovenski učitelj 15. 3. 1926

Učiteljska imenovanja. [...] na Dobravi pri Kropi za stalno učiteljico Milena Bratina, učiteljica v Voklem -- Slovenski učitelj 15. 4. 1926; Slovenec 20. 2. 1926; Slovenec 19. 3. 1926

Dobrava pri Kropi (p., ž. p. Otoče), 2 razr. Žagar Stanislav, š. u. 1896, 1915, 1923; Bratina Milena 1888, 1908, 1910.-- Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji, december 1928

Šolske vesti. Vas Zaloše se prešola iz okoliša Dobrava pri Kropi v šolski okoliš Ovsiše, okraj Radovljica. -- Domoljub 1. 8. 1928

Premeščeni so: Žagar Fer. Stanislav iz Znojil, za učitelja v Dobravo pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 15. 9. 1932; Jutro 16. 9. 1932

Volc Ivana, Dobrava pri Radovljici (prav dober uspeh). Učiteljišče, 1. letnik -- Letno poročilo zasebnega ženskega učiteljišča in z njim združene vadnice pri uršulinkah 1929/30, 18. -- Izvestje 1932/33 -- v 4. letniku in Izvestje 1933/34 v 5. razredu.

Dobrava pri Kropi, vas, 500, 509, 1878; 1 šs; st 1 o; sv.; 2 odd.; pbrt in žst Podnart (5–6X), žp Otoče (2–peš. p.), o Kropa, sod Radovljica. 1 Žagar Stanislav, šu, 1896, 15, 23; 19, 15; VII. od 27. II. 34
Bratina Milena, 1888, 08 10; 08, 25; VI. od 8. X. 28.
Verouk uči Klavžar Janez, župnik. Šol. in učit. knjiž. Kmet. nad. š. (5 mes.) Društva: SKJ, DKfid, PSVD, PKD, Kmet. zadr. -- Stalež šolstva in učiteljstva v Dravski banovini, 1934

Z ukazom Njegovega Veličanstva kralja z dne 27. februarja 1934 so napredovali v VII. položajno skupino: Žagar Stanislav, učitelj na Dobravi pri Kropi -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 9. 5. 1934; Učiteljski tovariš 29. 3. 1934

Osebne zadeve. Premeščeni so naslednji učitelji in učiteljice po prošnji: Bratina Milena iz Dobrave v Višnjo goro. -- Učiteljski tovariš 24. 9. 1936; Bratik [sic] Milena z Dobrave pri Kropi (Radovljica) v Višnjo goro (Litija) -- Slovenski dom 18. 9. 1936; Bratina Milena, učiteljica VI. položajne skupine z 2. periodskim poviškom osnovne šole v Dobravi pri Kropi, na osnovno šolo v Višnji gori -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 23. 12. 1936; Jutro 18. 9. 1936; Slovenec 18. 9. 1936

Prazni oddelki po vaških šolah. Okraj Radovljica: Dobrava 1 za ženske. -- Učiteljski tovariš 17. 6. 1937

Rangna lista po stanju z dne 1. septembra 1937 (brez V. in pripravniške skupine): VII. pol. skupina (27. februar) - Žagar Stanko (Dobrava), Klančnik Pavlina (Mošnje) -- Učiteljski tovariš 11. 11. 1937

V februarju 1940. so umrli: Franjica Pogačnik, učiteljica v pok., v Dobravi pri Podnartu. -- Slovenec 1. 11. 1940; Učiteljski tovariš 29. 2. 1940

Iz učiteljske službe. Na predlog prosvetnega ministra g. dr. Korošca so napredovali v Sloveniji naslednji učitelji(ce): v V. skupino: [...] Stane Žagar v Dobravi -- Slovenec 6. 10. 1940

Osebne zadeve: iz V VI. položajno skupino so napredovali: Stanislav Žagar na Dobravi. -- Učiteljski tovariš 10. 10. 1940

Premestitve učiteljstva v dravski banovini. Službene novine št. 247 z dne 26. oktobra 1940. — ukaz z dne 31. avg. 1940. prinašajo sledeči seznam premeščenega učiteljstva: Žagar Stanislav iz Dobrave (Radovljica) v Podlonk. -- Učiteljski tovariš 31. 10. 1940

Šolska matica[uredi]

Slovenske Šolske Matice upravni odbor in imenik društvenikov. 13. Radovljica. Poverjenik: Valentin Zavrl, nadučitelj v Begunjah, Klavora Franjo, Okrajna učiteljska knjižnica, Oman Ernestina. Šole: [...] Dobrava pri Kropi. -- Pedagoški letopis za leto 1919, tudi Pedagoški zbornik 1922.

Učiteljsko društvo za radovljiški okraj je zborovalo dne 14. septembra 1927 na osnovni šoli na Jesenicah. Pričetek ob 1/2 11. uri dopoldne. Predsednik je podal a) poročilo o glavni skupščini v Skoplju, b) poročilo o seji širšega sosveta in c) o pokrajinski skupščini v Kranju ter č) poročilo o samoizobraževalnem tečaju v Ljubljani. Vsa poročila so bila soglasno sprejeta. Tov. Mrovlje je podal poročilo o Ferijalnem savezu. Sprejet je bil predlog, da se drugo leto zopet dovoli učiteljska naselbina na otoku Braču. Soglasno se sprejme predlog tov. Mrovljeta, da plača vsak član, kateri se brez tehtnega opravičila ne udeleži zborovanja, 10 Din društvenega davka. Opravičilo je poslati vedno tri dni pred zborovanjem tov. predsedniku St. Žagarju na Dobravo pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 4. 10. 1927

Učiteljsko društvo UJU za radovljiški okraj je imelo dne 15. oktobra 1928 na osnovni šoli na Jesenicah svoj redni občni zbor. [...] Vršile so se nato volitve. Predsednikom je bil soglasno z vzklikom izvoljen St. Žagar, šolski uprav. na Dobravi pri Kropi, [...] namestnica odborniku učiteljica Milena Bratina, Dobrava pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 15. 11. 1928

Nadaljevanje: Dobravska šola med drugo svetovno vojno

Politika, uprava[uredi]

Shodi J. D. S. na Gorenjskem. Preteklo nedeljo 15. t. m. priredila je jugoslovanska demokratska stranka mnogobrojno obiskane javne ljudske shode na Dobravi pri Podnartu, na Bledu in v Lescah. Na vseh treh shodih so govorniki dr. Kavčič, dr. Klepec in dr. Olip pojasnili notranje in zunanje politični in gospodarski položaj, v katerem se nahajamo, osvetlili so gonjo, ki so je uprizorila v zadnjem času o vprašanju republike ter razložili program J. D. S. Soglasno in z navdušenjem so bile na vseh treh shodih sprejete resolucije, ki pozdravljajo proglašeno popolno ujedinjenje s Srbijo in Črno goro, zahtevajo enotno in na demokratičnih načelih slonečo državo z enim parlamentom in eno vlado in protestirajo proti krivični zasedbi naših dežel po Italijanih. Shod na Dobravi se je vsled velike udeležbe vršil pod milim nebom pod predsedstvom župana g. Pogačnika. Besedo je povzel tudi domači g. župnik, ki je skušal gonjo o vprašanja republike in monarhije predstaviti kot nekako nedolžno pričkanje za besedo. Predlagal je tudi resolucijo, ki zahteva, da naj imajo vse od konstituante priznane veroizpovedi na ozemlju Jugoslavije prosto udejstvovanje, tedaj ločitev cerkve od države. Po primernih pojasnilih od strani govornikov J. D. S., zlasti glede zahtev resolucije, za katere se je jugoslovanska demokratska stranka vedno borila, je bila tudi ta resolucija soglasno sprejeta. -- Slovenski narod 17. 12. 1918

Ovsiše. Na Ovsišah pri Podnartu je bila dne 20. julija 1921 volitev občinskega starešinstva. Vkljub raznim intrigam naših »ljubeznivih« slabostojnih »kmetov« je SLS sijajno zmagala na celi črti: dobila je župana Antona Špendova, posestnika in organista s Sp. Dobrave; tudi vsi 4 svetovalci so odločni pristaši SLS. Slabostojni so silno poparjeni, kakih 26 let je vodil našo občino samostojni Anton Pogačnik, zdaj ga pa »nehvaležni« volivci niso volili niti v občinsko starešinstvo. Tako je padla nekdaj nepremagljiva, liberalna trdnjava v Podnartu. -- Domoljub 27. 7. 1921 — V občini Ovšiše (okraj Radovljica) je bil izvoljen 10. t. m. za župana odličen pristaš SLS Anton Špendov. Tudi vsi štirje svetovalci so odločni naši možje. -- Domoljub 23. 7. 1924

Organist in župan Tone Špendov (Bendeljnov). Arhiv Mirko Špendov

Na Dobravi pri Kropi smo izvolili dne 3. avgusta 1927 občinsko starešinstvo za občino Ovsiše pri Podnartu. Novoizvoljeni župan, tudi vsi 4 svetovalci so odločni pristaši SLS. -- Slovenec 5. 8. 1927

Razglas. Po § 60. zakona z dne 26. oktobra 1887., kranj. dež. zak. št. 2 iz l. 1888., je postavila podpisana komisija Pokorna Ivana kot komisarja za agrarne operacije I. v Ljubljani [...] 25.) ureditev užitnih in pravnih pravic na skupnem svetu, ki je vpisan pod vl. št. 110 k. o. Dobrava pri Kropi, sodni okraj radovljiški -- Jugoslovan 25. 7. 1930

Razglas. Po § 111. zakona z dne 7. novembra 1900., kranj. dež. zak. št. 28, ozir. dopolnitvah temu zakonu z dne 15. novembra 1910., kranj. dež. zak. št. 37 in § 149. ministrskega ukaza z dne 18. julija 1915., kranj. dež. zak. št. 38 se s tem razglaša zaključek postopanja glede zložbe gotovih poljedelskih zemljišč, vpisanih v vložnih št. 89, 90, 91, 94, 97 in 191 kat. obč. Dobrava pri Kropi ter v vložni št. 65 kat. obč. Zaloše, sodni okraj radovljiški, ker je ta agrarna operacija popolnoma izvršena. Z dnevom, ko se objavi ta razglas, ugasne glede te agrarne operacije pristojnost agrarnih oblasti, tako, da ostanejo le-ta odslej pristojna samo še za razsojanje v § 106 uvodoma cit. zakona navedenih zahtevkov. Komisija za agrarne operacije v Ljubljani, dne 23. septembra 1930. -- Jugoslovan 26. 9. 1930

Koledar Gorenjske zadnjih 40 let. Pomladi 1931. leta je bila ustanovljena na Dobravi pri Kropi partijska celica, ki so jo sestavljali Stane Žagar, Ivan Križnar in Jože Resman. Razen omenjenih je imela celica tudi vrsto svojih pripadnikov in kandidatov. -- Glas Gorenjske 17. 4. 1959, 15. 5. 1959

Podnart. Imenovanje. Za župana občine Ovsiše je imenovan g. Jakob Cerar z Otoč. Novemu županu želimo mnogo uspehov! -- Slovenec 8. 1. 1932

Izidi občinskih volitev v posameznih občinah dravske banovine: Kropa: 561 v. u., 434 o. g.; JNS Cerar Jakob 191 (3), Ješe Janez 243 (15). -- Domovina 10. 10. 1933

Srez Radovljica: Radovljiški srez je imel do sedaj 22 občin, po novi ureditvi jih ima 15, torej 7 manj. Neizpremenjenih je ostalo 8 občin. Odslej bodo v srezu naslednje občine: 1. Bled, 2. Bohinjska Bistrica, 3. Bohinjska Srednja vas, 4. Brezje (Leše, Ljubno, Mošnje), 5. Breznica, 6. Dovje-Mojstrana, 7. Gorje (Gorje brez kraja Podmežakla). 8. Jesenice (Jesenice in kraj Podmežakla iz občine Gorje), 9. Koroška Bela, 10. Kranjska gora, 11. Kropa (Kamna gorica, Kropa, Ovšiše), 12. Lesce (Lesce, Begunje), 13. Radovljica (Radovljica, Predtrg), 14. Rateče (Rateče-Planica), 15. Ribno (Ribno, Lancovo). -- Triglav 16. 9. 1933

Radovljiški okraj. Prošlo nedeljo je imel v našem okraju shode Ljotičevec inž. Čop iz Žirovnice. Naša kurirska služba se je zelo obnesla, tako da je že na shodu v Begunjah doživel kandidat »jugoslovanske akcije« precejšnjo razočaranje. S. Triplat mu je po hvalisanju stanovske države namreč pokazal knjižico o stanovski državi in na podlagi te knjižice govornika prisilil k priznanju, da si niti kandidat sam ni na jasnem, kakšna naj bi bila stanovska država. Rešil se je končno s čudovito modrostjo, da bodo to vprašanje rešili menda šele naši vnuki. Nato se je podal na Dobravo pri Kropi, kjer ga je pričakal sam naš kandidat s. Čelesnik in mu ročno pomagal spremeniti Čopov shod v Čelesnikovega. Z mirno in trezno besedo si je s. Čelesnik osvojil pošteno ljudstvo, kandidat »akcije« pa mu je prepustil zborovalce, odpeljavši se proti Mojstrani. A tudi tam so že pričakovali naši ljudje preroka naših potomcev in to pot so zborovalci z razočaranjem prisluškovali praznemu in brezvsebinskeinu govoru inž. Čopa. S. dr. Štempihar je nato ob splošnem pritrjevanju, ki ga inž. Čop nikakor ni bil deležen, razbistril nekaj zmešanih trditev kandidata, ki se je odlikoval z absolutnim neznanjem danes važnih socialnih vprašanj. Posebej ga je odlikovalo njegovo kratko ­ vidno stanovsko gledanje delavca. Z izgovorom na odhod vlaka je inž. Čop zaključil shod po kratki in enako nepomembni repliki, zborovalci pa so enodušno sklenili, da se udeležijo shoda delovnega ljudstva vseh stanov, ki bo v soboto v hotelu Triglav v Mojstrani. Inž. Čop je imel še isti večer pot k Sv. Križu nad Jesenicami, kamor pa naši ljudje niso več šli na »sestanek«, ker so opazili hudo utrujenost kandidata »akcije«, pa se jim je že smilil. Driš. -- Delavska politika 20. 4. 1935


Naše zmage pri nedeljskih volitvah. Pri včerajšnjih občinskih volitvah, ki so bile v 16 občinah, je zopet spregovorilo slovensko ljudstvo in z lepo zmago JRZ dokazalo in pokazalo, kdo naj mu bo vodnik. Ovsiše: Volivnih upravičencev 333, volilo 284 ali 85.3%. JRZ (Špendov Anton) 157 in 15 odbornikov, skupna opozicija (Šparovec Franc) 127 in 3 odbornike. -- Slovenski dom 13. 12. 1937 (2/282)

Spodnja Dobrava, 56-7-1-6-0. Sr so du zdr fin Radovljica 8 km, žand pTt Podnart 3 km, žel o Otoče 1.5 km, š žup Dobrava 1 km. Nm ca 475 m. Zatišna prisojna lega na ravnici vrh l. lipniškega brega, 1 km dobre obč. poti od ban. ceste. Ker je skrbno izrabljena poljska površina prešibka, neguje uspešno še sadjarstvo, perutninarstvo, čebelarstvo in domačo obrt (škafarstvo), zbiranje gozdnih sadežev. Zelo razvito gozdarstvo (bor, smreka, bukev, hrast, jesen); les deloma predelujejo doma. -- Krajevni leksikon Dravske banovine 1937

Volišča in predsedniki volilnih komisij za volitve 11. decembra na Gorenjskem: 14) Ovsiše: Srednja Dobrava, šola. — Hvastija Franc, svetnik žel. dir., Ljubljana. -- Gorenjec 12. 11. 1938

Dosedanji sedež občine Ovsiše v radovljiškem okraju, se prenese iz Podnarta na Srednjo Dobravo istega okraja. -- Domoljub 17. 8. 1939

Premestitev sedeža občine Ovsiše. Beograd, 26. julija, p. »Službene novine« objavljajo ukaz, s katerim se sedež občine Osiše v srezu Radovljica prenese iz Podnarta v Srednjo Dobravo. -- Jutro 27. 7. 1939

Sestanki na Dobravi. [...] Na Gorenjskem je v tem mezdno-političnem gibanju aktivno sodeloval tudi Stane Žagar, takratni učitelj na Dobravi pri Kropi. Stalno je bil v stiku s partijskimi voditelji iz Kranja (s Papežem, Tomincem, Teranom in drugimi). Ko se je situacija do podjetnikov zaostrila do kraja, je bil na Dobravi v šoli sestanek, ki so mu prisostvovali že omenjeni tovariši iz Kranja. Ob tej priložnosti so temeljito proučili položaj in se odločili, da bodo začeli takoj s stavko, če podjetniki ne bodo ugodili zahtevam delavcev. Na tem sestanku so opravili tudi že vse organizacijske priprave (izbrali so tudi stavkovni odbor) in se odločili, da bodo delavci ostali v tovarnah in da bodo začeli z zbiranjem hrane pri kmetih, trgovcih in obrtnikih, kakor hitro izbruhne stavka, ter tako organizirali prehrano delavcev v tovarnah.

Stavka se je torej začela 20. avgusta in je trajala 27 dni, nato pa je bila v zgodnjih jutranjih urah 16. septembra, z vdorom policije in orožništva v tovarni »Jugočeška « in »Jugobruna« v krvi udušena. [...] Po tem tragičnem dogodku so se delavski voditelji v oktobru 1936 ponovno zbrali na sestanku v šoli na Dobravi. Razen Žagarja so bili navzoči še Rudi Papež, Ivan Tominc, Tine Teran in Jože Resman. Razmotrili so položaj, ki je nastal po stavki. Končno so se odločili, da bodo ustanovili tekstilno zadrugo, čeprav trenutno niso imeli za to potrebnih sredstev. Prepričani so bili, da je le v tem njihova rešitev in da bodo z združenimi močmi in ob podpori svojih sodelavcev premagali vse težave. -- Ivan Bertoncelj - Johan: Ob 25-letnici tekstilne stavke. Tekstilna zadruga Otoče šola komunistov – revolucionarjev. Glas 13. 9. 1961

Vojaški nabori[uredi]

Rodbinska pola za oproščilo vojaščine 1920. Podpisan Janez Klavžar. Arhiv Joška Resmana
Naborniki iz Otoč, Dobrav, Mišač in Lipnice 1925 do 1927. Arhiv Rok Gašperšič
Naborniki iz Mišač, Dobrav in Otoč l. 1931: Sedijo: 1 2 Anton Bohinc 5 Jurman, 6 Anton Pogačnik (Lencov), stojijo: 1 Justinovec 2 Stane Pogačnik (Jurčkov) 3 Maurer 4 Andrej Bohinjc, 5 Valentinov. Arhiv Rok Gašperšič
Naborniki iz Mišač, Dobrav in Otoč 1933. 1 Krumpkov z Mišač, 3 Hugo Mihelič (Črvičev), 4 Hrvatov Johan (s harmoniko), 7 Ivan Vidic (Čačkov). Arhiv Rok Gašperšič
Naborniki na Dobravi v 30. letih. Arhiv Janke Ulčar
Naborniki 1934. 1 A. Kosel, 2 3 4 J. Bohinc, 5 župan Jakob Cerar, 6 Jože Hrovat, 7 S. Boštjančič, 8 F. Pegam, 9 NN 10 Mavrer, 11 Šolar, 12 Sitar 13 NN 14 Resman. Arhiv Rok Gašperšič
Nabor na Dobravi 1936. Zadnji desno je Alfonz Pogačnik (Valentinov). Arhiv Joška Resmana. Arhiv Joška Resmana
Štelenga 30. 7. 1936: stojijo: 1 nekdo s Prezrenj, 2 Jože Pogačnik, sedijo: 3 Alfonz Pogačnik, 4 Pogačnik iz Zaloš, 5 Franc Ješe (Pozinov). Arhiv Marija Mohorič
Dobravski naborniki. 4 Resman (Bodlajev), 7 Benedičič (Grilov). Arhiv Rok Gašperšič
Naborniki z Dobrave: Sedijo: Jože Resman ... Stojijo: Alfonz Pogačnik, Pušavc, 3. Šuštar. Arhiv Joška Resmana

Dobravski komunisti[uredi]

Mala vas Srednja Dobrava pri Kropi, ki je štela 15 hiš in šolo, je postala v tridesetih letih važno središče komunističnega gibanja na Gorenjskem. V tem zapisu bom obravnavala predvsem delovanje dobravskih komunistov med kmečkimi ljudmi.

Prve socialistične ideje so na Dobravo in v okolico zanesli med in ob koncu 1. svetovne vojne domačini, ki so se vrnili z dela v avstrijskih deželah in iz Švice. Tam so bili organizirani v socialno demokratskih strankah. Konec 1918. leta so se vrnili vojaki iz razpadle avstroogrske armade, 1920. leta pa so se začeli vračati ujetniki iz Italije in Rusije. Ti pa so prinašali v vasice pod Jelovico že prve komunistične ideje. Vse vasi tedanjega šolskega okoliša: Zgornja, Srednja in Spodnja Dobrava, Mišače, Otoče, Lipnica ter Brezovica so spadale pod občino Ovsiše. Napredni ljudje teh vasi pa so se že tedaj mnogo bolj povezovali s Kropo kot z Ovsišami in Podnartom.

Kroparski proletariat je 9. marca 1919 ustanovil krajevno organizacijo Jugoslovanske socialne demokratske stranke (JSDS), ki se je že spomladi 1920 pridružila Socialistični delavski stranki Jugoslavije / komunistov. Po spominskih podatkih se je njen delegat udeležil ustanovnega zbora slovenskih komunistov 11. aprila 1920 v Tivoliju v Ljubljani. Pred volitvami v konstituanto 28. novembra 1920 je bil v Kropi komunistični predvolilni shod. Tega shoda so se udeležili tudi prebivalci dobravske okolice. Za varuha skrinjice komunistične stranke na volišču na Srednji Dobravi so določili Franca Hrovata - Komaričkovega z Zgornje Dobrave. V občini Ovsiše sta bili dve volišči: na Srednji Dobravi in na Ovsišah. Na Dobravi je 17 volivcev glasovalo za komunističnega kandidata.

Obznana konec leta 1920 je vplivala tudi na upad revolucionarnega razpoloženja na Dobravah in v okolici. Tako na občinskih volitvah maja 1921 na Dobravi nimamo komunističnega kandidata. Prvotni nosilci revolucionarnega gibanja pa so se v tem času zopet razšli s trebuhom za kruhom, saj je bilo tod plodne zemlje veliko premalo, da bi prehranila vse prebivalce. Bogati gozdovi Jelovice pa so bili last cerkvenega zaklada. Po podatkih iz leta 1931 je bilo v dobravskem šolskem okolišu 105 hiš s 516 prebivalci. Družine bi po tedanjih kriterijih razdelili takole: 17 kmečkih, 78 kajžarskih in kočarskih in 13 gostaških. Približno tak je bil položaj tudi v drugih vaseh med Savo in Jelovico. Ljudje so si zato iskali delo pri železnici, v obrti, v gozdarstvu, in v industriji. Na Srednjo Dobravo je 1. septembra 1922 prišel službovat učitelj Stane Žagar. Za seboj je imel že tri in pol letno službo v 1. svetovni vojni, desetmesečno službovanje kot Maistrov borec, učiteljsko službo v Žrelcu pri Celovcu, kjer je tudi aktivno deloval v plebiscitu, učiteljsko službovanje v Leskovcu pri Krškem in Gorjah pri Bledu. Leta 1920 se je slovenskemu vodstvu KPJ pismeno prijavil kot član KP, vendar v Leskovcu, kamor so ga novembra 1920 poslali v službo, potem ko je moral zapustiti Koroško, ni bilo krajevne organizacije KP, v katero naj bi se vključil. Ko je bil septembra 1921 premeščen v Gorje pri Bledu, so jeseniški delavci že poznali njegovo politično usmerjenost in mu ob prihodu poslali pozdrave. V Gorjah je hitro dobil stike z lesnimi delavci in policija je dve stavki teh delavcev povezala z Žagarjevim delovanjem v tem kraju. Postal je nezaželen in jeseni 1922 seje znašel na Dobravi.

Ob Žagarjevem prihodu na Dobravo je tam delovalo le Prosvetno društvo (katoliško), ustanovljeno že 1910. leta. Žagar je takoj spoznal, da bo moral biti pobudnik kakšne bolj revolucionarne organizacije ali društva, če bo hotel kaj narediti. Leta 1923 je dal pobudo za sestanek v Kropi, kjer so sklenili ustanoviti podružnico Nezavisne delavske stranke Jugoslavije. Žal pa je bila ta že julija 1924. leta prepovedana. Potem jim je svetoval, naj ustanovijo delavsko kulturno društvo Svoboda. Dovoljenje za delovanje le-te so dobili šele 1926. leta.

Žagar je začel iskati somišljenike na Dobravi in okolici. Najprej se je povezal s kmetom Jožetom Resmanom, ki se je tudi smatral za komunista, ker je na volitvah za konstituanto glasoval za komunistično listo. Preko Resmana se je povezal s sedlarjem Ivanom Križnarjem, ki se je spomladi 1925. leta preselil v Lipnico. Križnar je bil član partije že od leta 1920. Teda je bil član krajevne organizacije KPJ v Kranju. Leta 1921 se je pred policijskim terorjem umaknil najprej v Zagreb, potem pa v bosanske gozdove.

Žagar, Resman in Križnar so se začeli vse pogosteje sestajati. Ocenjevali so položaj in se dogovarjali za delovanje med vaščani. Na Žagarjevo pobudo so leta 1925 ustanovili pevsko društvo Vodice, v okviru tega pa so delovali tudi tamburaši. Vaje so imeli le od kasne jeseni do zgodnje pomladi, ker so se s težkim kmečkim delom preko poletja morali ubadati vsi, ne le kmetje. Žagar je razgovore po pevskih oziroma tamburaških vajah izkoristil za obravnavanje političnih vprašanj. V času šestojanuarske diktature je društvo prenehalo delovati.

Leta 1926 je postal Žagar tajnik sadjarskega društva na Dobravi. Okoliš je ugoden za sadjarstvo in društvo naj bi pomagalo kmečkim ljudem pri gospodarskem napredku. Za Žagarja in Resmana pa je bila to nova možnost za sodelovanje in povezovanje z vaščani. V letih 1928/29 je društvo uredilo drevesnico s sadikami sadnih sort, ki so najbolj odgovarjale kraju. V njej so se poleg odraslih učili tudi osnovnošolski otroci cepljenja in sajenja drevesc. Večkrat smo jo tudi pleli. 1935. leta so na Srednji Dobravi zgradili tudi sušilnico za sadje.

Sušilnica na Dobravi iz leta 1935, arhiv Bavconovih
Sušilnica sadja na Srednji Dobravi; po vojni ni več služila prvotnemu namenu

Žagar je v prostem času rad priskočil na pomoč vaščanom pri kmečkem delu. Kolikokrat si ga videl obkladati seno, otavo ali žito v kozolec, obrezovati sadno drevje, obirati sadje itd. Med kmečkimi ženskami pa je delovala zlasti njegova žena Pepca. Svetovala je pri zdravljenju in vzgoji otrok, pri ureditvi zelenjavnega vrta, pripravi ozimnice. V letih 1927/28 je Žagar pričel pri pouku uvajati tki. delovno šolo. Vsak mesec smo učenci volili razredni odbor, ki je akrbel za red in disciplino, in odbor za upravljanje šolske knjižnice. Predsednik razrednega odbora je skrbel za nemoten pouk, četudi ni bilo učitelja v razredu. Na mesečnem delovnem sestanku smo se dogovorili o delovni temi za prihodnji mesec. V četrtem razredu se npr. spominjam teme: Naš šolski okoliš. Okoliš smo obdelali res iz vseh vidikov: zgodovinskega, zemljepisnega, prirodopisnega, predvsem pa ekonomskega. Za vse domačine smo morali ugotoviti velikost, površine njiv, travnikov in gozdov, kulture, ki jih gojijo, število živine itd. Preračunali smo dohodke in izdatke posamezne družine. Ugotovili smo, kaj bi bilo bolj smotrno gojiti. Vsak učenec je moral poznati cene živine in pridelkov. Hitro je moral znati izračunati, koliko mu vrže prodana živina, sadje ali les. Naučili smo se izračunati ploščine parcel, meriti hlode in izračunati kubaturo lesa. Veliko smo govorili o vzrokih siromaštva, o izkoriščanju, o vzrokih vojn. Večkrat sem že slišala ali brala mnenje, kje je Žagar dobil pobudo za tako šolo. Res je bilo tedaj na Slovenskem gibanje za uvedbo delovne šole, toda naša dobravska je bila samonikla, prilagojena prilikam in potrebam naših vasi. Vodil pa jo je lahko le visoko izobražen človek, ki je tako v pedagoškem kot ideološkem smislu natančno vedel, kaj hoče doseči.

Žagar pa je kmalu spoznal, da bo delo s šolsko mladino le počasi rodilo uspehe. Sedanji učenci, je razmišljal Žagar, bodo postali gospodarji šele čez 15 ali 20 let. Zato je začel pripravljati kmečko nadaljevalno šolo. Poleg fantov in mož iz dobravskega šolskega okoliša je povabil tudi fante in može iz ovsiškega šolskega okoliša. Propagando za vpis sta vršila zlasti oba komunista Resman in Križnar, pa tudi člani pevskega društva Vodice in sadjarskega društva. Vpisalo se je 21 učencev. Najoddaljenejši so prihajali s pet km oddaljene Poljšice. Pouk se je začel 28. oktobra 1928. Šola je trajala dve leti 1928/29 in 1929/30. Dala je veliko strokovnega, pa tudi svetovnonazorskega znanja. Žagar je prvo leto to delo opravljal brezplačno, kasneje pa so mu dodelili skromen honorar iz okrajnega sklada za šolstvo.

V jeseni 1930 bi morala začeti s poukom druga generacija. Takrat se je vpisalo 31 učencev. Toda bil je čas šestojanuarske diktature in oblast je šolo preprečila. Toda kmečki živelj Dobrav in okolice se je že osvestil. 1929. leta so bile dobravske vasi tudi elektrificirane, kar je veliko pripomoglo k nadaljnjemu napredku.

Pomladi 1931 so trije dobravski komunisti sklenili, da se povežejo z vodstvom PK KPJ za Slovenijo. Kako so to storili, ni čisto jasno, zagotovo pa je, da je bila 1931 na Dobravi že celica povezana z začasnim vodstvom PK KP. Tega leta že tudi najdemo Žagarja na spisku komunizma sumljivih oseb iz vse države.

Dobravska partijska celica je že 1931. leta dala pobudo za ustanovitev Kmetijske zadruge. To je bil čas hude gospodarske krize. S pomočjo zadruge so se ljudje pri nakupu ali prodaji blaga ognili posredništvu trgovcev. Poleg nabavno prodajnega odseka je zadruga imela živinorejski in čebelarski odsek. Prostore zadrugi je dal komunist Resman v svoji hiši. On in Žagar sta tudi brezplačno prodajala v trgovini zadruge. Število članov zadruge je raslo in zadruga je uspešno poslovala vse do okupacije.

Na Žagarja pa so se ljudje obračali tudi, da jim je pisal razne prošnje in pritožbe, npr. proti visokim davkom in drugim dajatvam. Žagar si je za vsakega vzel čas, da se je z njim še kaj pogovoril. Dnevni stik z ljudmi pa je imel tudi Križnar, ki je kot vaški obrtnik hodil veliko delat tudi na dom. Hodil je v vse vasi od Bleda do Besnice na desnem bregu Save, na levem bregu pa predvsem v Ljubno, Podbrezje in Zvirče. Ob tem delu je imel priliko spoznati mišljenje ljudi in njihovo gledanje na različne probleme. Uspešno je razlagal napredne poglede na notranja in zunanja politična dogajanja. Ocenil je, komu lahko zaupa in po[nnn?] ilegalno literaturo. Manj zanesljivim pa jo je podtaknil. Osebno je poznal slehernega človeka v širši okolici in vedel za njegovo naravnanost.

Tak vsakodnevni stik članov dobravske celice z ljudmi iz okolice, poznavanje njihovih problemov in mišljenja, je omogočalo uspešno delo celice.

Žagar ni uspel dobiti dovoljenja za nadaljnje delo kmečko nadaljevalne šole. Pozimi 1932/33 pa je oblast dovolila izvedbo gospodinjskega tečaja. Obiskovalo ga je 22 tečajnic, deklet in mladih kmečkih gospodinj. Vso organizacijo tečaja je vodil Žagar, ki je imel tudi splošna predavanja. Pri tem mu je veliko pomagala žena Pepca. Strokovne predmete so prihajale poučevat učiteljice gospodinjskega pouka, nego dojenčkov in bolnikov pa medicinska sestra. Leta 1933 je Žagar ustanovil novo tričlansko partijsko organizacijo tudi v Kropi.

Ustanovitev in delovanje društva kmečkih fantov in deklet na Dobravi. Delovanje dobravske partijske organizacije in predvsem Žagarja seveda ni ostalo neopaženo. Predvsem je bil Žagar v napoto mogotcem iz okolice. Javno je razkrinkaval njihova dejanja. Prišlo je celo do tožb. Končno so dosegli, da je Žagar poleti 1933. leta dobil dekret za premestitev v Znojile nad Trbovljami. Partijska celica je organizirala pobiranje podpisov proti premestitvi. Skoraj ni bilo odraslega človeka v šolskem okolišu, ki ni podpisal protesta. Z zbranimi podpisi je šla delegacija k banu Marušiču. Delegacijo je vodil absolvent kmetijsko nadaljevalne šole Filip Sitar. V delegaciji pa je bil tudi komunist Jože Resman. Marušiču je delegacija obrazložila, kaj vse je Žagar že storil za napredek vasi v občini Ovsiše. Kot slučajno so navrgli, da Žagar dela na ustanovitvi Društva kmečkih fantov in deklet. Če bo premeščen, z ustanovitvijo prav gotovo ne bo nič. To je odločilno vplivalo na Marušiča in preklical je dekret o premestitvi. Je pa bil 2. septembra 1933 odrejen nad Žagarjem strog policijski nadzor.

Dne 3. decembra 1933 je bilo v dobravski šoli zborovanje za ustanovitev Društva kmečkih fantov in deklet za vso tamkajšnjo okolico. Zborovanje je otvoril župan Janez Ješe. Potem je govoril Kronovšek iz vodstva Društev kmečkih fantov in deklet. Razložil je smernice kmečkega pokreta in nakazal dolžnosti, ki jih ima kmečka mladina pri organizaciji. Potem je govoril Žagar. Danes se nam zdijo njegove besede preroške. Dejal je, da čakajo kmečko mladino v kratkem velike naloge in da bo ravno kmečka mladina tista, ki bo imela velik vpliv na bodočnost našega naroda.

Na zborovanju so izvolili pripravljalni odbor: predsednik Anton Mohorič, podpredsednica Anica Pogačnik, tajnik Justin Ažman, odborniki Ciril Rakovec, Anica Kalan, Janko Potočnik, Anica Luznar in Ivan Bertoncelj.

V pripravljalnem odboru so bili skoraj sami tečajniki kmečko nadaljevalne šole in tečajnice gospodinjskega tečaja. Kot tajnik pa je bil izvoljen Justin Ažman, eden članov partijske celice v Kropi. Bil je med vsemi najbolj razgledan. Sposoben je bil celo režirati igre. Ker pa ni bil iz kmečke sredine, se je na predhodnem razgovoru z Žagarjem nekako otepal prevzeti to zadolžitev. Žagar pa mu je dejal: »To je tvoja partijska zadolžitev.« 

Na zborovanju so se pogovorili tudi o delu društva in odsekih, ki jih bodo ustanovili. Dobravska partijska organizacija se je resno zavzela za ustanovitev društva kot protiutež delovanju Sokola kraljevine Jugoslavije, ki je bil na Dobravi ustanovljen leta 1931, in kot sredstvo za odtegnitev mladine od vpliva klera.

V Arhivu Slovenije, fond Banska uprava, zbirka društvenih pravil, št. 4731 zvemo, da so bila 4. maja 1934 odobrena pravila Društva kmečkih fantov in deklet Dobrava pri Kropi. Sedež društva je bil na Dobravi. Društvo je delovalo v občinah Ovsiše in Kropa. Iz pravil je razviden namen društva:

  • organizirati kmečko mladino,
  • ji nuditi vsestransko izobrazbo,
  • jo vzgajati v kmečkem duhu in državljanski zavesti,
  • dvigati ugled vasi,
  • gojiti slogo in tovarištvo in
  • delati za izboljšanje gmotnega in socialnega položaja našega človeka.

Čeprav so bila pravila odobrena že maja 1934, pa je delo društva prav zaživelo šele jeseni 1934. Pričeli so z vajami za igro Poslednji mož. Z igro so nastopili na Dobravi, februarja 1935 pa so šli gostovat tudi v Mošnje. V okviru društva so imeli v času od 22. januarja do 30. marca 1935 dvakrat tedensko kmetijsko gospodarska predavanja. Predavala sta Žagar in absolvent kmetijske šole Franc Sitar. Dne 17. marca 1935 je imelo društvo redni občni zbor. Kot predsednik je bil ponovno izvoljen Anton Mohorič, za podpredsednico pa Anica Pogačnik. Za novega tajnika so izvolili Filipa Sitarja, za blagajnika pa Ivana Bertonceljna. Sklenili so, da bodo aktivni tudi preko poletja. Odločili so se, da bodo organizirali tekmovanje koscev in grabljic. Časa je bilo dovolj in 14. julija 1935 je bilo med vasjo Spodnja in Zgornja Dobrava skrbno pripravljeno in dobro obiskano tekmovanje. Pred tekmovanjem je bila povorka na Srednji Dobravi, po tekmovanju pa veselica v bližnjem gozdičku.

Čez poletje je društvo organiziralo več izletov. Vsi se najbolj spominjajo izleta na Vodiško planino, ki je bil 4. avgusta 1935. Izleti so imeli na videz samo zabavni značaj. V[nnnn?] so imeli s seboj harmoniko in drug instrument. Toda na vsakem izletu je imel kdo od članov kratek nagovor, kjer je obravnaval kak važen politični dogodek. Društvo so vodili komunisti. Tedaj sta bila že tudi Anton Mohorič kot predsednik in Ivan Bertoncelj kot blagajnik člana partijske celice na Dobravi.

Na Dobravi je 1934. leta obstajal Mestni komite KP, ki je povezoval tri partijske celice: na Dobravi, Kropi in na Otočah. (E. Kardelj, Poročilo kominterni z dne 2. decembra 1934). Žagar je namreč leta 1933 ali 1934 ustanovil partijsko celico na Otočah. Res so bili v teh celicah vse do konca 1934. leta le po trije člani, se pa že v naslednjem letu partijska celica na Dobravi podvoji.

Žagar je v letih 1933 in 1934 veti pomagal županu Ješetu pri vodenju občinskih poslov. Ješe je bil kmet tesar, preprost toda izredno pošten človek. Po prepričanju je bil pristaš SLS, toda pripravljen je bil sprejeti vse dobre nasvete v korist občanov.

Nove oblike dejavnosti. Po prepovedi delovanja Društva kmečkih fantov in deklet so se dobravski in otoški komunisti usmerili na delovanje novega društva. Dali so pobudo za ustanovitev tujskoprometnega društva. Preko tega društva so se borili za novo železniško postajo na Otočah, za popravila poti npr. z Otoč na Srednjo Dobravo in njeno osvetlitev. V okviru tega društva so prirejali igre in veselice. Posebno zadnje so bile zelo primerna oblika za sestajanje in dogovarjanje s komunisti in drugimi naprednimi ljudmi iz bližnje in daljne okolice.

Pomladi 1936. leta je dobravska partijska organizacija dala pobudo za pobiranje podpisov proti prepovedi Ljudske pravice. V naših vaseh je bilo precej naročnikov, še več pa bralcev Ljudske pravice. Vsak izvod so namreč brali vsaj v petih družinah. Ljudem je bilo najbolj všeč, kadar so lahko prebrali kakšen dopis iz naših krajev (Dobrave, Mošenj, Krope). Ljudsko pravico so ljudje vzeli za svoj časopis in zato ni bilo težko organizirati podpisne akcije proti prepovedi. Podpisalo jo je preko 60 ljudi.

V prvi polovici leta 1936 so se tudi naše vasi vključile v akcijo za razširitev ljubljanske bolnišnice. Več vaščanov se je udeležilo 14. junija 1936 zborovanja, ki je bilo v ta namen sklicano na Jesenicah. V imenu kmetov je govoril tudi dobravski komunist Jože Resman.

Žagar je bil eden glavnih pobudnikov in organizatorjev velike tekstilne stavke poleti 1936. Zato je razumljivo, da je partijska organizacija na Dobravi takoj, ko so stavkajoči zasedli tovarne in organizirali kuhinje, pričela z zbiranjem denarja in živeža za stavkajoče tekstilce. Zbrali so precej hrane, ki so jo potem odnesli v Kranj, denarja pa bolj malo. Za denar je bilo tedaj v naših vaseh težko.

Po stavki so organizatorje in delavske zaupnike odpustili. Mnogi niso mogli dobiti nikjer zaposlitve. Na pobudo partije so organizirali v Stražišču tekstilno zadrugo v silno skromnih prilikah. Okrajno glavarstvo v Kranju ni hotelo izdati dovoljenja za delo zadruge. Bila je stalno pod kontrolo žandarmerije. Komunisti so sklenili, da se zadruga prenese v okraj Radovljico. Dobravska partijska organizacija je bila zadolžena, da najde primeren prostor. Vaščani na Otočah so pokazali razumevanje. Z zamenjavo so prišli do primernega prostora in leta 1939 je v Otočah zraslo novo poslopje tekstilne zadruge. Podporni člani zadruge so postali tudi vaščani dobravske okolice. Aktivno sodelovanje kmetov in delavcev je postalo v naših vaseh dejstvo.

Dobravski komunisti so se po letu 1926 angažirali ob vseh občinskih in državnih volitvah. Danes se zdi, da se jim je zdelo važnejše, kdo bo župan, kot kateri politični stranki pripada. Važno jim je bilo tudi, kje živi župan, kajti tam je bil potem tudi sedež občine. Od tega je bilo odvisno tudi, kakšen vpliv bodo imeli na župana. V sredi tridesetih let so začeli boj za združitev občin Ovsiše in Kropa. Računali so, da bo sedež in župan potem prav gotovo v Kropi. Za krajši čas so to celo uspeli. Toda oblast je hitro ugotovila, v čem je stvar, in je občino zopet razbila. Člani partije v naši občini so redno prisostvovali sejam občinskega odbora.

Ob volitvah v narodno skupščino 11. septembra 1927 so dobravski komunisti agitirali za Delavsko kmečki republikanski blok. Razširjali so letak: Delavnemu ljudstvu Slovenije. Ob volitvah 1931. leta so agitirali abstinenco. Ob petomajskih volitvah 1935 so se držali navodil pokrajinskega partijskega vodstva, odnosno predstavnika CK KPJ. Zato pa so bili tem bolj razočarani in nejevoljni, ko so tik pred volitvami prihajale vsak dan drugačne direktive. Vsaka je nasprotovala prejšnji. Za volitve 11. decembra 1938 so bile direktive jasne. Agitirali smo za dr. Aleša Stanovnika in njegovega namestnika Venclja Perka, kandidata delavsko kmečkega gibanja, ki sta kandidirala na opozicijski listi dr. Vladka Mačka. Poleg propagandnega gradiva, ki smo ga tedaj dobili z Jesenic, smo naredili potrošne listke, fantje-skojevci pa so izvedli veliko napisno akcijo. Ob taki aktivnosti je razumljivo, da so žandarji pogosto obiskovali naše vasi, Žagar pa je imel večkrat preiskave. Dobro je bilo le to, da nas je tedanji orožniški komandir v Podnartu Pašan Mehmedinović o preiskavah predhodno obveščal.

Leta 1938 je partija na Dobravi organizirala tudi grupo SKOJ. Ta je delovala predvsem med mladino. Preko izletov, plesa in petja je pritegnila veliko vaške mladine. Tega leta so na pobudo dobravskih komunistov organizirali tudi partijsko celico v vaši Črnivec pri Brezjah.

Preko zime 1939/40 je Žagar na Dobravi zopet organiziral izobraževalni tečaj za odrasle. Obiskovalo ga je ca. 25 tečajnikov, med njimi dve tovarišici. Ta tečaj je bil neke vrste politična šola za vaščane. Poleti 1940 je tudi dobravska partijska organizacija organizirala zbiranje podpisov za Društvo prijateljev SZ. Čeprav je tedaj na Dobravo prišel novi župan, klerikalec, osebni prijatelj dr. Antona Korošca, ki je nasledil dv*. na župnika, ki se v politiko nista dosti vmešavala ter s katerima komunisti niso prihajali v spor, so vaščani Dobrav in okolice podpisali peticijo.

Kljub posameznikom lahko rečemo, da je klerikalizem v naši občini zamudil svoj čas.

Žagarjevo delovanje po vsej Gorenjski pa je postalo tako očitno, da je posegla oblast. Najprej so ga skušali pasivizirati s tem, da so ga večkrat klicali na orožne vaje, s tem je bil razrešen upravljanja šole, dobil je dekret o premestitvi — v selške hribe. Temu se je uprl, ker bi to onemogočilo nadaljnje šolanje njegovih petih otrok na gimnaziji. Zato je bil 28. novembra 1940 odpuščen iz službe, vrgli so ga iz šolskega stanovanja in poklicali na orožne vaje. Tokrat ni prav nič zalegel pismeni protest skoraj vseh prebivalcev dobravskega šolskega okoliša. Žagarjeva družina je razen najstarejšega sina Staneta odšla k Žagarjevima na Ljubečno pri Celju.

To je bil za Dobravo hud udarec. Vendar sta bili Partijska celica in skojevska grupa toliko močni, vaščani pa tako osveščeni, da nemška okupacija in mogla zatreti zavest ljudi. Naše vasi so se že 1941. leta množično vključile narodnoosvobodilni boj. -- Ivka Križnar: Delo dobravskih komunistov v stari Jugoslaviji med kmečkimi ljudmi. Glas 24. 4. 1981 (št. 31), 5. 5. 1981 (št. 33), 8. 5. 1981 (št. 34), 12. 5. 1981 (št. 35)

Sodišče[uredi]

Imenik glavnih ter nadomestnih porotnikov pri glavnih razpravah prvega porotnega zasedanja v letu 1929, ki prične 18. februarja 1929. A. Glavni porotniki: [...] Sodja Jože, pos., Dobrava pri Radovljici -- Slovenec 9. 2. 1929 (57/34)

Dražbeni oklic. Dne 5. junija 1937 ob enajstih bo pri podpisanem sodišču v sobi štev. 26 dražba nepremičnin zemljiška knjiga Dobrava pri Kropi vl. št. 160. Cenilna vrednost: din 5144'40. Najmanjši ponudek: din 2572'20. Pravice, ki bi ne pripuščale dražbe, je priglasiti sodišču najpozneje pri dražbenem naroku pred začetkom dražbe, sicer bi se ne mogle več uveljavljati glede nepremičnin v škodo zdražitelja, ki je ravnal v dobri veri. Drugače pa se Opozarja na dražbeni oklic, ki je nabit na uradni deski tega sodišča. Sresko sodišče v Radovljici, dne 15. aprila 1937. -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 1. 5. 1937

1317/37. 559 Dražbeni oklic. Dne 2. aprila 1938. ob dvanajstih bo pri podpisanem sodišču v sobi št. 30 dražba nepremičnin zemljiška knjiga k. o. Dobrava pri Kropi vl. št. 28:
1. skupina: parc. št. 666/10 k. o. Kamna gorica, gozd; cenilna vrednost: din 4.378'50; najmanjši ponudek: din 2.919; vadij din 438'-;
2. skupina: parc. št. 643 k. o. Kamna Gorica, gozd; cenilna vrednost: 2.905'35 dinarja; najmanjši ponudek: din 1.937; vadij: din 290'—;
3. skupina: parc. št. 589 k. o. Kamna Gorica, gozd; cenilna vrednost: 1.896'90 dinarja; najmanjši ponudek: din 1.265; vadij: din 190'—;
4. skupina: parc. št. 225 k. o. Zaloše, gozd; cenilna vrednost: din 523'60; najmanjši ponudek: din 350'—; vadij: 53'—
5. skupina; parc. št. 243/1 k. o. Dobrava, travnik; cenilna vrednost: 1.292'80 dinarja; najmanjši ponudek: din 862'—; vadij: din 130'—;
6. skupina: parc. št. 489/35 k. o. Dobrava, pašnik; cenilna vrednost: 715'50 dinarja; najmanjši ponudek: din 477'—; vadij: din 72'—;
7. skupina: parc. št. 286/5 k. o. Dobrava, pašnik; cenilna vrednost: 1.183'— dinarjev; najmanjši ponudek: din 789’—; vadij: din 119'—;
8. skupina: parc. št. 62 k. o. Dobrava, njiva s stogom; cen. vrednost: 4.084'— din; najmanjši ponudek: din 2.723'—; vadij: din 273-—;
9. skupina: parc. št. 160 k. o. Dobrava, stavbišče s hišo št. 15 in gospodarskim poslopjem, srenjskimi pravicami in priteklinami ter parc. št. 159, vrt; cenilna vrednost: din 11.570 —; najmanjši ponudek: din 7.714'— ; vadij din 772'—;
Cel vložek skupaj: cenilna vrednost: din 28.549'65; najmanjši ponudek: dinarjev 19.034'—; vadij: din 2.855'—. Pravice, ki bi ne pripuščale dražbe, je priglasiti sodišču najpozneje pri dražbenem naroku pred začetkom dražbe, sicer bi se ne mogle več uveljavljati glede nepremičnin v škodo zdražitelja, ki je ravnal v dobri veri. Drugače pa se opozarja na dražbeni oklic, ki je nabit na uradni deski tega sodišča. Okrajno sodišče v Radovljici, dne 17. februarja 1938. -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 26. 2. 1938[4]

Razglas. Po § 106. zakona z dne 26. oktobra 1887., kranj. dež. zak. št. 2 iz l. 1888. oz. § 130. zakona z dne 20. maja 1909., štaj. dež. zak. št. 44, se s tem razglaša zaključek postopka, tikajočega se nadrobne delitve skupnega sveta, ki je v pisan: [...] 3. pod vl. št. 100 k. o. Dobrava pri Kropi, sodni okraj Radovljica [...] Komisija za agrarne operacije v Ljubljani, dne 23. februarja 1938. Ban kot predsednik: Dr. Natlačen s. r. -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 2. 3. 1938

Vpisale so se izpremembe in dodatki pri nastopnih zadrugah. 177. Sedež: Dobrava pri Kropi. Dan vpisa: 20. januarja 1938. Besedilo: Hranilnica in posojilnica na Dobravi pri Kropi, registrovana zadruga z neomejeno zavezo. Izbriše se član načelstva Koselj Jožef, vpiše pa se član načelstva Ješe Jakob, posestnik in mizarski mojster v Zgor. Dobravi štev. 9. Okrožno kot trg. sodišče v Ljubljani, odd. III., dne 19 januarja 1938. Zadr.' IV 276/34 -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 12. 3. 1938

Dražbeni oklic. 803. Sedež: Dobrava pri Kropi. Dan vpisa: 11. junija 1940. Besedilo: Hranilnica in posojilnica na Dobravi pri Kropi, registrovana zadruga z neomejeno zavezo. Na občnem zboru dne 3. marca 1940. so bila sprejeta nova pravila v smislu zakona o gospodarskih zadrugah z dne 11. 9. 1937. Besedilo odslej: Hranilnica in posojilnica v Dobravi pri Kropi, zadruga z neomejenim jamstvom. Upravni odbor sestoji iz 7 zadružnikov in se voli za dobo treh let. Vsako leto izstopi tretjina odbornikov. Zadrugo zastopa upravni odbor. Za zadrugo se podpisuje tako, da se pod njeno firmo svojeročno podpišeta po dva člana upravnega odbora ali po en član upravnega odbora in en v to pooblaščeni nameščenec zadruge. Zadruga ima namen, zboljševati gospodarske razmere svojih zadružnikov s tem, da jim priskrbuje kredit po kar najbolj povoljnih pogojih. Za dosego tega namena opravlja zadruga sledeče posle:
1. daje svojim zadružnikom posojila;
2. budi in širi smisel za varčnost in sprejema od vsakogar hranilne vloge na vložne knjižice in na tekoči račun;
3. si pridobiva nadaljnja potrebna denarna sredstva z izposojili;
4. nabavlja na račun svojih zadružnikov potrebna sredstva za kmetijsko proizvodnjo in sprejema od svojih zadružnikov njihove proizvode v komisijsko prodajo;
5. posreduje za svoje zadružnike v zavarovalnih poslih. Zadruga je ustanovljena za nedoločen čas.
Poslovni delež znaša 10 din in se mora vplačati ob pristopu ali v obrokih. Zadružniki jamčijo za obveznosti zadruge neomejeno z vsem svojim premoženjem in nerazdelno. Zadruga objavlja svoje priobčitve na razglasni deski v svoji poslovalnici. Vabila na skupščine mora poleg tega objavljati v listu »Narodni gospodar« v Ljubljani. Okrožno kot trg. sodišče v Ljubljani, odd. III., dne 8. junija 1940. Zadr. III 27/36. -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 27. 7. 1940

Nesreče[uredi]

Zg. Dobrava pri Podnartu. Posestnikov sin Anton Hrovat je doma na podu pospravljal. Ko je hotel slamoreznico drugam prestaviti, je padla klinja Hrovatu naravnost na levo nogo. Zadobil je močno vreznlno. -- Jugoslavija 17. aprila 1921

Razne nezgode. Filip Pogačnik, trgovec iz Srednjo Dobrave pri Radovljici je skočil na postaji Podnart raz vozečega vlaka. Pri tem pa je tako nesrečno padel, da je prišel z desno nogo pod vlak, ki mu je isto odtrgal. Oddali so ga v ljubljansko bolnico. -- Jutro 9. 10. 1923 (4/236); Glas naroda 29. 10. 1923 (31/254)

Nov požar na Gorenjskem. Na Gorenjskem skoro ne mine dan brez požara. Na kvaterni petek dne 17. t. m., ponoči je zopet gorelo. Topot je prišla na vrsto Zgornja Dobrava pri Kropi. Pogorela je Koširjeva hiša. Gasilci so prihiteli iz Mošenj, Kamne gorice in Krope. Svojo nalogo so sicer vršili požrtvovalno, toda radi pomanjkanja vode je hiša pogorela do tal. Hiša je bila zavarovana za majhno vsoto. Sumi so, da je zažgala zlobna roka. Po listku je bilo napovedano, da bo Dobrava gorela 3. decembra. Čisto po fašistovsko! Vaška straža se organizira.

Ljudstvo je silno razburjeno. Treba bo prijeti vsakega sumljivega človeka, da se ti rokovnjači iztrebijo. Po vaseh srečujejo ljudje sumljive tujce, ki obračajo pažnjo na zavarovalne tablice, kjer jih imajo nabite na vidnem mestu. Sumljivi so posebno ljudje, ki se izdajajo za razne agente. Ljudje so razburjeni in pravijo, da bodo s takimi elementi sami obračunali. Ravno zadnje dni so orožniki prijeli nekega sumljivega človeka s kolesom. Okrajno glavarstvo pa prizadeto prebivalstvo prosi, da pomnoži varnostno službo in stori vse, da se požigalska zalega čimprej izsledi!

Iz Jesenic nam poročajo: Dodatno k našemu poročilu od 15. t. m. o požaru pri nas moramo še dostaviti: V bližini pogorišča so otroci na drogu električne napeljave našli pritrjen listek, na katerem je baje stalo, da bo na Jesenicah še gorelo. V petek 17. t. m. pa so zopet dobili dva taka listka in sicer na Javorniku. Tam pravijo zločinci, da mora vsa Murava (to je tam, kjer je pretekli ponedeljek gorelo) pogoreti. En tak list ima orožništvo v rokah. -- Slovenec 21. 12. 1926

Smrtna nesreča pri urejevanju hudournika. V petek je ubila mina, ki se je nenadno razpočila, okrog 30 let starega delavca Franceta Luznarja z Dobrave pri Kropi, ki je bil zaposlen pri urejevanju hudournika Hrinovca v Kropi. -- Domovina 4. 12. 1935

Mina mu je razmesarila glavo. Dne 29. nov. je ubila mina, ki je nenadoma eksplodirala, okrog let starega delavca Franceta l.uznarja. p. d. Gaznega [Cjaznega?] z Dobrave pri Kropi, ki je bil zaposlen pri urejevanju hudournika Hrinovec v Kropi. -- Domoljub 4. 12. 1935; Slovenec 1. 12. 1935; Slovenski gospodar 4. 12. 1935; Amerikanski Slovenec 3. 1. 1936

Strela je ubila vola. Nesrečno naključje je hotelo, da je prišla Zajčkova domačija na Srednji Dobravi v soboto popoldne med nalivom ob izredno lepega vola. Domači sin se je odpravil na bližnjo senožet v Lipnici, da naloži otavo. Med potjo blizu Pirčeve tvornice žičnikov pa je začelo deževati in malo grmeti. Da si odreže palico, je stopil voznik s ceste k bližnemu drevesu, kar je bila zanj naravnost izredna sreča. V naslednjem trenutku je namreč udarila strela v vola in voz. Žival je obležala na mestu mrtva. Voznik, ki sta ga puh strele in grom sam silno prestrašila, se prve trenutke niti ni mogel znajti, šele potem se je zavedel, da je po srečnem naključju ušel smrti. -- Domovina 4. 9. 1936

Prste mu je odrezalo. V ljubljansko bolnico so sprejeli v sredo lastnika žage v Lipnici, g. Rozmana, ki ga je doletela huda nesreča. Zaposlen je bil z žaganjem desk. Nesreča je hotela, da mu je prišla roka v stik z krožno žago in že je mož kriknil. Na mah mu je odrezalo štiri prste na roki. G. Rozman je iskal prve pomoči v Pirčevi tovarni žičnikov, od koder so ga prepeljali v Radovljico in dalje v Ljubljano. -- Slovenski narod 17. 6. 1938

Zima letos in lani. Kako zelo plazovit je letošnji sneg, pa priča primer, ki se je zgodil malo pred rahlo odjugo blizu Dobrave pri Otočah. Neki mesarski pomočnik je opazoval z razhojene poti na zamedeno bližnico odhajajočega starejšega moža. Ko je bil mož v strmini na stezi, pa se je trenutno odtrgal plaz, pograbil moža in ga prevrgel na glavo v jarek pod potjo. Mož je bil čisto zakopan in bi se bil prav gotovo zadušil, če ne bi bilo v bližini mladega krepkega mladeniča, ki mu je pomagal izmotati se iz mrzlega mrtvaškega prta. -- Jutro 4. 2. 1940 (21/28), 18; Prosveta 8. 3. 1940 (32/49)

Osebno[uredi]

Poroka Bodlajevih na Dobravi. Arhiv Janke Balantič in arhiv Joška Resmana. Na tleh: Pušavc, 6 Hrvatov, s čelom, ?, ?. Sedijo: Pavla Hrovat, Cecilija Resman (Ažmanova, žena od 5. Rudolfa Resmana,) Jakob? + žena , mama Ivanka roj. Nunar + Jožef Resman, desno Lucija Resman, Zofija Hribar, ?, 11 in 12 Frančiška in Janez Lotrič, Mici Medja. 3. vrsta: 3. Lovro Pfajfar (Debelakov), 7 eden od Sitarjev, ?, 9. Janez Pretnar (Mihovc), ? ? ? 4. vrsta: 3 Ivanka in 4 Peter Žbontar (Cjazna), 5 Tončka in Janko Balantič, 8 in 9 zakonca Stane Žagar in Jožefa Žagar, ? ? Cecilija Šolar (Zečkova Cila), ? 5. vrsta: 3 Janko Pogačnik (Jurčkov), 8 Janez Ješe (Pecarjev, z brki), 10 Zdevc, 11 Filip Sitar 12
Poroka Antona Rakovca (Vogarjevega), banovinskega cestarja iz Lipnice, ki se je vršila 31. prosinca 1938. Stojijo zgoraj: 3 Krvina 4 Angela Grošelj, 5 Jože Grošelj, 2 vrsta: Antonija Pogačnik (Valentinova), 6 župnik Rogelj, 8 Janez Ješe, 9 Slavka Pirc, 10 Vinko Pirc, 11 Milena Žagar, sedijo: 5 nevesta Sušnik (Vogarjeva), ženin Vogarjev, 8 Šparovec (Benkov), 10 Alojzija Pogačnik; muzikontarji 1. Colar (Goračev).
Poroka Filipa Sitarja z Mišač. Zgoraj: 3 Krumpkov, 5 Andrej Bohinc (Tomažovčev), 7 Janko Pogačnik (Jurčkov), 11 Janez Ješe (Pecarjev), predzadnja vrsta: 9 in 10 Kadunčeva in Kadunc, 11 Jože Resman. Sedita nevesta in ženin, desno od njiju je z brki ženinov oče, levo mati. Arhiv Joško Resman
Poroka Janeza Lotriča (Komarička) in Frančiške Resman na Zg. Dobravi 1925. S čelom Pušavc. Sedijo: Pavlina in Jože Resman (Bodlajeva), nevesta in ženin, ženinovi starši. S predpasnikom je ženinova sestra Micka. Arhiv Joška Resmana
Poroka Rudija Resmana s Cecilijo Ažman pred vojno. Na tleh: Jože Mihelič (Colar, z violino), Sedijo: Janez Lotrič, 2 3 poročenca 5 6 Jože Resman, stojijo? Arhiv Joška Resmana

Prodam stiskalnice za med na dva vijaka in ovco Bovške pasme - kupiti pa želim bika simodolske pasme in telico, vse po dogovoru, Ivan Šlibar, Mišače p. Podnart. -- Kmetovalec 31. 5. 1919

Hišni mlin (patent Schmidt) s tremi menjajočimi rešetki skoro nov proda Ivan Bohinc, Misače p. Podnart. -- Kmetovalec 31. 7. 1922

Pozdravi naših fantov. Slovenski vojaki-Orli, služeči pri avijatiki v Zagrebu, pošiljamo pozdrave vsem čitateljem »Slovenca« in želimo vesele božične praznike in srečno novo leto! [...] Ivan Pogačnik, Dobrava pri Radovljici. -- Slovenec 25. 12. 1924 (52/294)

Rešitelji ugank v 6. številki časopisa Gruda [...] Alfonz Pogačnik, Dobrava pri Podnartu. -- Gruda 1/11 (1924), 352

Rešitev skrivalnice v 8. št. Zvončka (vprašanje se je glasilo »Kje je ptič, ki je zletel iz kletke?« — Odgovor: »Ptič je v desnem kotu spodaj!«) [...] Magda Pogačnikova, Dobrava pri Podnartu. -- Zvonček sept. 1924, 237

Zlatnik je našel v Zlatorog-terpentinovem milu Ivan Nagode, Dobrava pri Podnartu. -- Jutro 28. 2. 1926, 6; Slovenec 28. 2. 1926 (54/49); Domoljub 4. 3. 1926 (39/9)

Himen. Poročil se ie 24. t. m. gospod Alojzij Bohinc, posestnik in trgovec z Dobrave pri Kropi z gospodično Marijo Česen iz Šmartnega pri Kranju. [...] Bilo srečno! -- Jutro 30. 4. 1926

Himen. Na Dobravi pri Kropi se je poročil g. Josip Debelak, kamnoseški mojster, z gdčno. Franico Ješetovo. Obilo sreče! -- Jutro 19. 9. 1926

Starejšega potnika kateremu je dobro poznana Bosna, Hercegovina in Srbija išče za dobo dveh mesecev manjše čevljarsko podjetje proti mesečni plači. Predstaviti se je pri Valentinu Pogačnik, Zg. Dobrava pri Podnartu. -- Jutro 30. 5. 1926, 22

Smrt v tujini. Kakor javljajo newyorški listi, je dne 3. julija v Orange Lake utonil naš rojak Silvester Pretnar. Pri kopanju ga je vrtinec potegnil pod vodo in ga ni bilo mogoče rešiti. Ponesrečenec se je šele pred petimi meseci poročil. Rodom je bil iz Gorenje Dobrave pri Podnartu. V Ameriko je prišel pred petimi leti. -- Jutro 25. jul. 1926, 5

Poroka. Poročil se je v Ribnem pri Bledu 30. aprila Lovro Vidic z gospodično Marijo Špendov iz Zg. Dobrave pri Kropi. Mladima poročencema obilo sreče! -- Jutro 3. 5. 1928

Mišačani na kopanju v Savi pri Globokem 1928. Stojijo: 1 2 Anton Pegam, 3 Alojz Sitar, 4 5 6 Filip Sitar, sedijo: 1 Ivan Bohinjc, 2 3 Pavla Sitar. Vir: arhiv Rok Gašperšič

Kravo, gorenjske rdeče cikaste pasme ima na prodaj župnišče na Dobravi pri Kropi. -- Kmetovalec 15. 2. 1928

Oglas. Kdor je kupil kravo prve dni v oktobru na živinskem trgu v Kranju na živinski list g. Egidija Paplarja, županstvo Dobrava, okraj Radovljica, naj se blagovoli brez vsake skrbi oglasili pismeno na imenovani naslov in dobi 100 dinarjev nagrade. Franc Rezar, Goriče, p. Kranj. -- Domoljub 5. 1. 1928

Čevljarski vajenec, priden in pošten, se sprejme. Hrana in stanovanje v hiši. Jernej Bertoncelj, Zg. Dobrava, pošta Podnart, postaja Otoče. -- Domoljub 2. 5. 1929

Vajenca za sedlarsko obrt sprejme takoj Janez Križnar, sedlar, Lipnica, p. Podnart. -- Domoljub 15. 5. 1929

Lepi pozdravi. Dobili pa smo v uredništvo tudi še en čudež lanske letine: posestnik Matevž Fajfar na Srednji Dobravi pri Kropi nam je poslal velik koruzni strok, ki ima kar 8 mladičev, to se pravi okrog njega razporejenih manjših strokov. Vse je tako lepo in istomerno zraščeno, da je cel strok podoben kakemu modernemu lustru. Vsem, ki se nas spominjajo in nam pošiljajo takšne pozdrave, presrčna hvala! -- Jutro 8. 1. 1930

Hišo z vrtom, njivo, elektriko in vodnjakom, 5 minut od okrajne ceste, 20 minut od postaje Otoče, lepa lega. Takoj prodam Valentin Pogačnik, Dobrava 31., p. Podnart. -- Domoljub 22. 4. 1931

Hišo zidano, z opeko krito, poleg elektrika, vodnjak, 9 arov zemlje, pripravno za upokojenca, takoj proda za 75.000 Din Valentin Pogačnik, Zg. Dobrava št. 31., p. Podnart. -- Domoljub 17. 6. 1931

Proda se v Kropi na Gorenjskem enonadstropna hiša s hlevom za 1 ali 2 govedi. Zraven spada sadni in zelenjadni vrt, košenina ter cca 6 oralov dobro zaraščenega bukovega gozda. — Za pojasnila se obrniti na M. Špendov, Sp. Dobrava 6, pošta Podnart. --Domoljub 8. 7. 1931

Več čevljarskih pomočnikov in enega vajenca sprejmem. Za hrano in za stanovanje preskrbljeno. - Jernej Bertoncelj, Dobrava, p. Podnart, postaja Otoče. -- Domoljub 7. 10. 1931

Župnijska kronika za junij 1932. V naši župniji poročeni: Debelak Valentin, mizarski mojster, iz Dobrave pri Kropi in Grilc Jera, kmečka hči iz Visokega pri Šenčurju, poročena 6. junija.

Aljančič Alfonz iz Bistrice in Ovsenek Rozalija iz Dobrave pri Kropi, poročena pri oo. frančiškanih v Ljubljani 1. junija. -- Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo 1932 (9/8–9)

Za nagrade so bili izžrebani naslednji reševalci ugank iz št. 6. in 7./8. revije «Prijatelj», ki so dobili knjigo Adolfa Weniga «Živalce in roparji»: Bratina Milena, Dobrava pri Kropi -- Domači prijatelj 1933 /7/9)

Rešitev križaljke „Jugoslavija‘‘. Izmed rešilcev so bili izžrebani in nagrajeni: 1. Grobovšek Cilka, Dobrava pri Kropi, dobi budilko -- Naš rod 1933/1934 (5/4)

Še k vprašanju št. 52. v štev. 6.-7. "Kmetovalca", str. 75. Na poziv uredništva, da se javijo pridelovalci topinambura, smo dobili sledeče odgovore: Uprava posestva Križniškega reda, Velika Nedelja, je kupila topinambur (laško repico) pri graščini Dornava pri Ptuju po 1 Din za kg. Drugo leto bo že seme prodajala; Filip Pogačnik, Dobrava pri Kropi, p. Podnart, ima laško repico po 1.50 Din za kg; [...] Zopet dokaz, kako potrebna je semenska borza. Marsikaj že pridelujejo naši kmetovalci, marsikatero seme bi se doma dobilo, pa ne vemo eden za drugega. -- Kmetovalec 15. 5. 1933

Topinambur (Papeževo repco) za spomladno saditev ima na prodaj: Filip Pogačnik, Dobrava pri Kropi, p. Podnart. -- Kmetovalec 31. 3. 1935

Poroke. 25. 11. Pogačnik Valentin, tov. delavec iz Dobrave pri Kropi in Oman Ivana, tov. delavka v Stražišču. -- Kranjski zvon 1934, št. 12

Anton Pogačnik 60 letnik. Ljubljana, 19. maja. Na binkoštni ponedeljek praznuje v Podnartu svojo 60letnico eden naših najbolj znanih gorenjskih gospodarjev in najbolj zaslužnih delavcev za napredno stvar, zato pa moramo z njim seznaniti tudi našo širšo javnost, saj si je čestitke javnosti tudi zaslužil s trdim delom, bistrim razumom in vedno dobrim srcem.

Lesni industrijalec Anton Pogačnik v Podnartu je bil rojen dne 31. majnika pred 60 leti na prelepi Dobravi, kjer je že njegov oče Šimen imel slovito vinsko trgovino. Komaj 16 let je bil Tone star, ko je po očetovi smrti prevzel skrb za posestvo in vinsko trgovino, njegovo ime so pa imenovali po vsej Sloveniji, ko so 25letnega Antona Pogačnika izvolili za župana, da je postal najmlajši župan v deželi. Iz podjetnega, za izobrazbo in napredek stremečega fanta, je postal pravi možati gorenjski župan, ki je z vzorno nesebičnostjo vodil občino polnih 26 let, nato mu je pa zraslo delo čez glavo in je težko čast prostovoljno odložil na druga ramena. L. 1899 se je preselil z Dobrave v Podnart na posestvo, ki ga je dobil po svojem očetu [Za nadaljevanje glej geslo Anton Pogačnik v Dobravskem Kdojekdo.] -- Slovenski narod 19. 5. 1934 (67/113)

Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor

Dobro polje pri Brezjah. Zlata poroka. V nedeljo, 3. februarja je bila na Brezjah zlata poroka Lovrenca in Marije Vilfan iz Dobrega polja pri Brezjah na Gorenjskem. Vilfan Lovrenc, po domače Brkovčev ata, je bil rojen 10. avgusta 1861. Svojo izvoljenko Marijo Sitarjevo, p. d. Boštjanovo iz Mišač, je pred 50 leti peljal pred oltar. Zakon je bil srečen in bilo je pet otrok, štirje sinovi: Peter, Andrej, Rok, Lovrenc, ki je umrl, in hčerka Marija. Vilfan je danes eden najbolj spoštovanih krščanskih mož na Dobrem polju in v tem duhu je vzgojil tudi vso svojo družino. Brkovčev ata pa je tudi izboren lovec, znan daleč na okrog. Veliko let je bil tudi občinski svetovalec. Kljub visoki starosti sta še danes oba slavljenca čila in zdrava. Brkovčeva mama dela še na polju poleti kakor mravlja pridno, atu pa reže kosa, če hoče, prav tako kakor pred 50 leti. Brkovčeva hiša je stalno naročena na naš list. Bog daj jubilantoma še mnogo zdravih in srečnih let! -- Domoljub 13. 2. 1935

Lovrenc in Marija Vilfan. -- Domoljub 13. 2. 1935

Lovrenc in Marija Vilfan, ona z Mišač. Domoljub 1935

Brezje. Zlata poroka. Prav pogosto so seveda na Brezjah poroke. Tu sem se pripeljejo iz raznih krajev Slovenije poročni pari, da pred oltarjem Marijinim sklenejo večno medsebojno zvezo. Tudi jubilejnih porok je bilo že več na Brezjah, tako srebrnih kakor zlatih, ki pa so se obhajale večinoma bolj v ožjih zasebnih krogih. Tako sijajne zlate poroke, kot je bila na Brezjah minulo nedeljo 3. febr., pa še nismo videli.

Zlato poroko sta ta dan obhajala Lovrenc in Marija Vilfan iz Dobrega polja pri Brezjah. Ker je Vilfanova družina skozi in skozi vzorna in globoko verna, je prav da tudi Gorenjec posveti temu izrednemu jubileju nekoliko več pozornosti.

Lovrenc Vilfan se je rodil na Dobrem polju 10. 8. 1861. Njegova žena Marija, rojena Sitar, pa na Mišačah v dobrovski župniji 12. 11. 1885 iz znane Boštjanove rodbine. Poročena sta bila v Mošnjah 4. 2. 1885. Po poklicu sta kmetovalca; Lovrenc je tudi vešč čebelar že od mladosti. Poleg čebelarstva mu je bila v mladih letih najljubša zabava lov. Razen tega se je udejstvoval tudi v javnem življenju; bil je večkrat občinski svetovalec ter je marsikomu pomagal s svojo dobrohotnostjo v nujnih potrebah. Slavljenec je bil vedno vzoren gospodar in skrben družinski oče. Bog jima je dal štiri sinove in eno hčer. Najmlajši sin Lovrenc je zgodaj umrl. Peter, Andrej in Rok so pa že samostojni gospodarji pri lastnih ognjiščih. Najmlajša hči Marija je ostala v rodni hiši, da na stara leta streže očetu in materi. Tako so spremljali v nedeljo slavljenca k oltarju hči in trije sinovi z enajsterimi vnuki, obdani od mnogoštevilnih sorodnikov, prijateljev in znancev.

Ob slovesnem zvonenju sta se zlatoporočenca pripeljala k cerkvi na Brezje, da obnovita zakonsko zvezo, ki sta jo sklenila pred 50 leti. Spremljalo ju je v cerkev veliko število svatov, oblečeni celo v lepe starodavne narodne noše. Pripeljali so sc na 1') lepo okrašenih vozovih. Vse skupaj je imelo značaj stare kmečke svatbe. Točno ob 10 sta se slavljenca s spremstvom podala v cerkev, kjer sta zasedla častno mesto pred glavnim oltarjem, ostali povabljenci pa so se razvrstili pred obhajilno mizo. Nato je stopil na prižnico p. Norbert, ki je imel slavnosti primeren govor. Orisal je na kratko življenjsko pot, ki sta jo prehodila oba slavljenca. Pripomnil je, da ne obhajata svoje zlate poroke tako slovesno morda i/ bahavosti, ampak, da se dostojno zahvalita Bogu za vse dobrote, ki sta jih bila deležna v teku dolgih 50 let zakonskega življenja. Omenil je tudi, da cerkev priporoča in želi take slavnosti, saj je tudi Kristus obiskal ženitovanje v Kani Galilejski in je celo napravil tam prvi čudež.

Po končanem govoru se je izvršil obred jubilejne poroke. Vse obrede je izvršil p. Norbert. Nato je sledila sv. maša, med katero je pel domač pevski zbor, zlasti pa je vso slovesnost povzdignil operni pevec g. Mohorič, ki je nečak zlatoporočenca. Po sv. maši so zapeli zahvalno pesem, ki je tudi cerkveno predpisana za take vrste slovesnosti. Končno sta jubilanta in vsi svatje prejeli še blagoslov sv. Blaža, ki se je ta dan delil. S tem je bila slovesnost v cerkvi zaključena.

To je prvi primer, da sta domača farana obhajala slovesno zlato poroko v novi brezjanski cerkvi. Bog daj. da bi zlatoporočenca v sreči in zadovoljstvu uživala svojo visoko starost in da bi doživela vsaj še biserno poroko. -- Gorenjec 9. 2. 1935

Velik shod za razširitev ljubljanske bolnice. V nedeljo, dne 14. t. m. se je v ršil ob 11. uri dopoldne pred Paarom na Jesenicah javni shod, ki ga je sklical jeseniški akcijski odbor za razširitev ljubljanske bolnice. Shod je otvoril predsednik akc. odbora s. Perko Vencelj, ki je oddal zaradi lastnega reierata predsedstvo članu odbora dr. Alešu Stanovniku. Zatem so poročali: okrajni sanitetni referent dr. A. Slivnik iz Radovljice, zastopnik akc. odbora iz Ljubljane dr. J. Vilfan, zdravnik protituberkuloznega dispanzerja na Jesenicah dr. T. Furlan, zastopnika akcijskega odbora z Jesenic g. Tine Zupan in s. V. Perko, zastopnik kmetov Jože Resman iz Srednje Dobrave nad Otočami [...] -- Delavska politika 24. 6. 1936, 4

Franc Rojina

Znamenit čebelar, lovec in pisatelj. Na tihem, umaknjen v samoto svojega doma v Zgornji Šiški, je pred dnevi praznoval 70-letnico rojstva znani ugledni šolnik, čebelar, sadjar in lovec France Rojina. Rodil se je leta 1867 v Zgornji Šiški. Po dovršeni osnovni šoli so ga starši kot bistrega fanta poslali na realko, a ko je končal nižje razrede, je prestopil na učitelišče. Prvo službo je nastopil v Kolovratu, kjer so takrat odprli novo enorazrednico. Ves navdušen za svoj poklic je mimo svoje uradne dolžnosti poučeval posebej še soli odraslo mladino, da jo je v tem oddaljenem, takrat prosvetno še precej zanemarjenem kraju seznanil z osnovnimi nauki. Ker je okolica Kolovrata kar vabljiva za čebelo rejo, gozdovi tam okrog pa so polni divjačine, se je v prostem času pridno ukvarjal s čebelarstvom in z lovom, da je zrasel v teh panogah v pravega, uvaževanega strokovnjaka. Poučeval je odrasle v sadjarstvu, cepil divjake in šipke po gmajnah, da je bilo v radost tujemu ali domačemu človeku, ko je našel sredi goščave lepe vrtnice in najplemenitejše sadje. Kar je začel v Kolovratu, je pozneje nadaljeval na Dobravi pri Kropi, na Vačah v Šmartnem pod Šmarno goro in v Šmartnem pri Kranju, zmerom, razume se, v večjem obsegu in z bogatejšimi izkustvi. Pridno je obiskoval razne strokovne tečaje in razstave doma in v tujini. Njegovi vrtovi in čebelnjaki so bili zmerom vzorno urejeni, da so jih ljudje hodili občudovat od blizu in daleč. Celih 21 let je bil urednik »Slovenskega čebelarja«, letniki »Lovca« so polni njegovih zanimivih, poučnih, vedro pisanih člankov, marljivo je sodeloval v »Sadjarju«. Njegovi prijatelji in vsi, ki so ga srečali v življenju, žele Francetu Rojini iz vsega srca mnogo zdravja! -- Tedenske slike 28. 10. 1937

[...] Kot dober metodik in praktik je pri otrocih v šoli dosezal najboljše uspehe, kar so mu nadrejene instance neštetokrat pohvalno priznavale, a prav tako so ga prebivalci povsod ohranjali v veselem, hvaležnem spominu. Še posebej se ga radi spominjajo njegovi bivši učenci in njegovi nešteti prijatelji in tovariši iz učiteljskega stanu ter iz čebelarskih, lovskih, sadjarskih in vrtnarskih vrst. Kakor je bil sam zmerom naroden in napreden delavec na prosvetnem polju, tako je vzgojil tudi svoja sinova m hčerki. Vsi, ki smo ga poznali kot veselega, zabavnega družabnika, ga zadnja leta, odkar je bil l. 1925. upokojen, težko pogrešamo, ko se je zaprl bolj v samoto in pase svoje čebelice na šišenskem polju. Njegovi prijatelji pevci in vsi, ki so ga srečali v življenju, žele Francetu Rojini iz vsega srca: Kolkor kapljic, toliko let! -- Jutro 24. 10. 1937[5]

Poročeni pari. Pogačnik Filip, tovarniški delavec iz Dobrave pri Kropi in Frančiška Štrekelj, tov. delavka, poročena 10. oktobra. -- Kranjski zvon 1937, št. 11

Vedno bolj se bliža dan, na katerega želi vsenarodni odbor, da šolska mladina prispeva k odkupu Prešernove rojstne hiše. K temu dnevu (8. t. m.) je gosp. župnik A. Vovk, pranečak pesnikov, napisal nekaj spominov na rodno hišo, katere zadnji moški potomec je zdaj on. Priobčujemo jih z željo, da bo tudi naša širša javnost sodelovala pri tem narodnem dejanju. Op. ur.

Nevesto je mojemu očetu nasvetoval sošolec iz gimnazijskih let — pokojni župnik in skladatelj Jakob Aljaž. Župnikoval je tedaj na Dobravi pri Kropi in stara študentovska prijatelja sta se večkrat obiskovala. Ko je bil moj oče že v 38. letu, mu je župnik Aljaž nasvetoval dobro nevesto iz svoje župnije. Res, pripeljali so z Dobrave z veliko balo in svatovščino k Ribiču novo gospodinjo, ki je z vso pridnostjo prijela za delo in zabrisovala sledove nesrečnega nakupa polovice posestva na dražbi. Razumela je tudi svojega moža — študiranega kmeta, ki je s ponosom visel na Ribičevem domu in svoji družini.[6] -- Župnik Anton Vovk: „O Vrba, srečna draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta". Slovenec 5. 2. 1938

Listnica Kotičkovega strička. J. M., Dobrava pri Kropi.[7] Pesem, opiljeno in zbrušeno, bom objavil prihodnjo nedeljo. Nekoliko pesniške žilice imaš. Marljivo prebiraj naše priznane pesnike. Nemara se ti posreči pesniško žilico povečati in razširiti. — Poslane novice sem z zanimanjem prebral. Škoda res, da je pesem mlatičev po naših vaseh izumrla. A kakor je na eni strani izumirajoča kmečka poezija lepa, tako so na drugi strani razni stroji kmetu nujno potrebni in koristni. — Še kaj se oglasi! -- Slovenec 4. 9. 1938

Čebele A. – Ž. in vse pritikline, tudi čebeljnjak ali na drobno proda Šlibar Ivan, Mišače 8 pri Otočah, pošta Podnart. -- Domoljub 9. 3. 1938

Maja v naši župniji poročeni: I. Otrin Martin, orožniški podnarednik, Podnart 16, župnija Dobrava pri Kropi, in Dovžan Hedvika, zasebnica, Sveta Ana 38, sta se poročila v cerkvi sv. Ane pod Ljubeljem dne 13. maja. -- Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo 1939 (16/7)

Og 69/39—3. - 1667 Amortizacija. Na prošnjo Paplar Frančiške iz Spod. Dobrave št. 3 se uvaja postopek za amortizacijo vrednostnih papirjev, ki jih je prosilka baje izgubila, ter se njih imetnik pozivlje, da uveljavi v 6 mesecih po objavi v Službenem listu: svoje pravice, sicer bi se po preteku tega roka proglasilo, da so vrednostni papirji brez moči. Oznamenilo vrednostnih papirjev: Vložna knjižica št. 269 Hranilnice in posojilnice na Dobravi pri Kropi z vlogo din 291774, noe Paplar Frančiška. Okrožno sodišče v Ljubljani, odd. IV., dne 22. maja 1939. -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 31. 5. 1939

Jože Mihelič, Dobrava pri Kropi. Že kar lepo število Tvojih pesniških prvencev sem objavil in moram priznati, da se Tvoji ubrano pojoči verzi prijetno bero. Tudi poslano pesem »Pozdrav Jamniku« bi objavil, če ne bi imela nekaj nečistih rim in še več izumetničenih besedi, ki jih slovenski jezik prav nič ne potrebuje. -- Slovenec 23. 4. 1939

Mladinske pesmi. V oceno smo prejeli Mladinske pesmi, ki jih je spesnil in uglasbil Josip Mihelič-Colar. Zvezek vsebuje 9 dvo in troglasnih skladb. Navajamo naslove posameznih pesnitev in skladb: Pastirček, Zima, Mladi pevci, Delavec in ptica, Deček in muren. Sankači, Pomlad, Jutro in Ob mlinu potoček šumi.

Mnogi mladi Jutrovčki že obvladajo kak instrument violino, klavir, tamburico, harmoniko in ali kaj drugega. V zvezku najnovejših slovenskih skladb bodo našli precej vedrega in prijetnega razvedrila. Skladbe so enostavne in jih bodo navežbali lahko tudi najmlajši prijatelji glasbe. Iz zvezka si bodo lahko pomagali tudi v mnogih šolah in društvih za razne šolske in društvene akademije.

Petje je najlepša odlika Slovencev in Jugoslovanov. Pregovor pravi: »Kdor poje, zlo ne misli«. Zato naj bi prepevali pri nas vsepovsod. Petje nas razveseljuje in vedri. Nobenega izleta, sestanka in prireditve bi ne smelo biti brez petja in glasbe. Zaradi preprostega besedila in lahke melodije se bodo posamezne pesmi iz Miheličeve pesmarice Mladinske pesmi naučili za nastop že tudi najmlajši pevci in pevke.

Pesmarico dobite v knjigarni Tiskovne zadruge v Ljubljani (Šelenburgova ulica). Stane samo 10.— din in Vam jo toplo priporočamo. -- Mlado jutro 11. 6. 1939

»Mladinske pesmi«, ki jih je spesnil in uglasbil Josip Mihelič-Colar lahko naročite neposredno pri avtorju, Dobrava pri Kropi na Gorenjskem. Stanejo samo 10 din. -- Mlado Jutro 11. 6. 1939

Iz torbe Kotičkovega strička. J. M., Dobrava Pri Kropi. - Tvojo pesem sem, kakor vidiš,[8] objavil, črtal pa sem povsod nepotrebni in prisiljeni tretji verz. Pa še to in in ono reč sem nekoliko opilil. Predvsem pazi, da se bodo vsi verzi začeli z enakim naglasom! Ali ne čutiš, kako neubrano zazveni, če je v enem verzu poudarjen prvi zlog, v drugem pa drugi zlog? Primerjaj izpiljeno pesem s prvotnim besedilom — in se kaj nauči iz tega Pozdrav! -- [1]

Jožef Mihelič, Dobrava pri Kropi. — Tvoja pesem »Žena z malim kruhkom«, ki sem jo objavil v velikonočni številki, mi je bila na vso moč všeč. V primeri z drugimi Tvojimi pesmimi je bila skrbno obdelana, motiv pa je bil srečno izbran. Takih pesmi mi še pošlji! -- Slovenec 7. 4. 1940[9]

Vse uganke so pravilno rešili: [...] Mihelič Jožef, Dobrava pri Kropi. Vrtec 1938/39 (69/2)

Iz torbe Kotičkovega strička. J. M. D. pri K. — Ta ali ona pesem, ki mi jo pošlješ, je oblikovno kar dobra, spet druga pa tako površna in mahedrava, da ji le stežka zakrpam najhujše luknje. Predvsem se v svojih pesmih izogibaj mašil; človek se nad takimi mašili kar spotakne kakor nad rogovilami, ki štrlijo iz zemlje. Ali ne čutiš, kako trdo udari na uho tisti »tu« v verzu: »Mi na peči tu sedimo ...«, ali pa tisti »mi« v verzu: »No, le pridni mi bodite...«? Takih trdot je v nekaterih tvojih pesmih vse polno. Le preveč se menda vsi zanašate name, češ: Bo že Kotičkov striček popravil, če ni kaj v redu! Kaj pa, če meni s časom poide potrpljenje? Krpati tuje, slabe pesmi je kaj nehvaležno delo. Jaz to delo opravljam že dvanajst let in odkrito moram priznati, da sem ga včasih že pošteno sit. Pa tudi častno ni za mlade pesnike, če mora kdo drugi prav vsak njegov verz kot pošvedran škrpet vzeti na kopito in mu mašiti luknje. Potruditi se moraš, da boš tako vsebinsko kakor oblikovno napredoval in ne nazadoval. Predvsem pa — kakor sem že poudarjal — se izogibaj mašil! Ko imaš pesem na papirju, je nikar ne odpošiljaj takoj, ampak jo shrani v predal, čez teden dni pa jo spet vzemi v roke in jo pošteno izlikaj in okrtači, če hočeš, da bo pražnje oblečena. Površnost je najhujša sovražnica lepih, gladko tekočih verzov. Nikar ne misli, da je brušenje verzov poniževalno delo. Najslavnejši pesniki toliko časa brusijo svoje pesmi, da jih izbrusijo v prave — dragulje. V zmoti si, če meniš, da v mladinsko pesem ni treba vložiti kdo ve kaj truda in resnobe. Ali poznaš Župančičevega Cicibana? Mladini je namenjen — in je kljub temu umetnina. Pesniško žilico imaš, škoda bi bilo, če ne bi ni napredoval. Upam, da boš dobrohotni nasvet upošteval in mi poslal še kakšno tako — vsebinsko in oblikovno dovršeno — pesem, kakor je bila n. pr. ona o »Ženi z malim kruhkom«. — Lep pozdrav! -- Slovenec 26. 1. 1941

Nagradno žrebanje „Kmetovalca". 12.—21. nagrada 10 saks. aparatov: Šolar Rudolf, Rovte 1, p. Dobrava pri Kropi Kmetovalec 15. 3. 1939

Na planini Pungrat se gradi. Brezje, 20. julija. [...] tem mestu se moramo zahvaliti [...] še g. Pecarju z Dobrave pri Kropi, ki se ni strašil žrtev za precizna tesarska dela, s kakršnimi se ne more ponašati nobena naša planinska stavba, in direktorju g. Sonnbichlerju, ki nam gre pri delih vsestransko na roko. -- Slovenec 22. 7. 1939

Poročeni pari. Bevk Peter, tov. delavec iz Davče in Šlibar Marija iz Dobrave pri Kropi, poročena 11. junija. -- Kranjski zvon 1939, št. 7

Poročeni pari. Mihelič Hugo, železniški delavec iz Dobrave pri Kropi in Frančiška Birjan, tovarniška delavka iz Rovt pri Logatcu, poročena 6. avgusta. -- Kranjski zvon 1939, št. 9

Poročeni pari. Brtoncelj Brane, trgovski poslovodja iz Dobrave pri Kropi in Hedvika Schneider, tekstilnega mojstra hči, poročena 19. nov. -- Kranjski zvon 1939, št. 12

Poročeni pari. Ciril Zupan, ključavničar iz Dobrave pri Kropi in Marija Ješe, tov. delavka iz Drulovke, por. 5. januarja. -- Kranjski zvon 1941, št. 1/2

Slovenec 19. 11. 1942

Ravnatelj Franc Pretnar — 75 letnik. Komaj bi verjeli, da praznuje danes petinsedemdesetletnico svojega življenja občeznani odlični gospodarski strokovnjak g. Franc Pretnar, ravnatelj ljubljanske Mestne hranilnice v pokoju. Saj, kadar srečamo vedno prijaznega gospoda, mu moramo čestitati, da se mu starost kar nič ne pozna. In naravnost občudujemo njegovo mladeniško živahno udejstvovanje v naših kulturnih, gospodarskih in karitativnih organizacijah. Ravnatelj Franc Pretnar je bil rojen 19. novembra 1867 na Dobravi pri Kropi. Njegov oče, trden kmet, je sam naučil sina brati in računati. Ljudsko šolo in nižjo gimnazijo je potem obiskoval v Kranju; v peti gimnazijski razred je bil sprejet v Alojzijevišče in je dokončal z odličnim uspehom gimnazijske študije v Ljubljani. Bil je potem enoletni prostovoljec pri vojakih. Prvo službo je nastopil pri računskem oddelku finančnega ravnateljstva v Celovcu. Meseca marca 1894 pa je bil imenovan za praktikanta v Mestno hranilnico, ki je bila takrat šele v pričetku razvoja. Temu zavodu je posvetil potem vse svoje moči. Leta 1893. je bil imenovan za hranilničnega blagajnika. Poleg blagajniških poslov je vodil tudi menični referat in posle glavnega knjigovodstva. Najtežja in odgovornosti polna opravila pri Mestni hranilnici so bila v njegovih rokah. Dne 5. julija 1913 je bil imenovan za hranilničnega knjigovodjo, dne 15. aprila 1922 pa za višjega knjigovodjo velikega zavoda. Ravnateljstvo mu je bilo izročeno l. 1933. Službovanje ravnatelja Franca Pretnarja je tesno spojeno z vsestranskim mogočnim razvojem Mestne hranilnice. Tisoče in tisoče strank je on odpravil kot blagajnik, milijoni denarja so šli skozi njegove roke, računske vsote, s katerimi je imel opravili kot knjigovodja, pa gredo na milijarde. Vsa dela je izvršil do pičice natančno in bil pri tem vedno postrežljiv, da, naravnost ljubezniv do vseh strank in do stanovskih tovarišev. L. 1908. je Mestna hranilnica ustanovila Kreditno društvo, ki naj podpira osebe, ki se bavijo z obrtjo in trgovino. Gospod Franc Pretnar je prevzel organizacijo in vodstvo prepotrebne ustanove. Sam je opravljal tajniške in knjigovodske posle. On ima največ zaslug, da so obrtniki in trgovci dobili zaupanje do Kreditnega društva, ki je v resnici izredno veliko storilo za napredek domače obrti in je bilo vedno močna opora našemu gospodarstvu. Četudi so stanovska opravila zaposljevala našega jubilanta vse dni in večkrat tudi pozno v noč, je velikodušno pomagal pri raznih važnih in potrebnih organizacijah. Zvezo hranilnic je kot predsednik vzorno vodil in dosegel za vse včlanjene hranilnice veliko koristi. Za Narodno galerijo, Umetnostno-zgodovinsko društvo, za Ljudsko kuhinjo in še za druga društva si je v teku let pridobil veliko zaslug. Za življenjski jubilej gospoda ravnatelja mu želimo, da ga Bog ohrani v zdravju in moči še dolgo vrsto let. Naj bo njegovo delovanje v pomoč in srečo posameznikom in javnosti! -- Slovenec 19. 11. 1942

Franc Rojina. Na svečnico je v Zgornji Šiški v hiši, ki je sosedna rojstnemu domu Valentina Vodnika, pobrala smrt Franceta Rojino, nadučitelja v pokoju, in iztrgala iz vrst čebelarjev in lovcev enega njihovih najboljših mož.

Dve hiši dalje kakor je umrl, se je rodil France Rojina 3. oktobra 1867. Oče mu je hil tesar in je bil znan daleč na Gorenjsko ne le kot dober delavec, ampak tudi kot spreten in vnet ptičar.

France je dovršil najprej tri razrede realke, nato pa učiteljišče v Ljubljani leta 1887. Prvo službo je dobil na Kolovratu, kjer je učil, mežnaril in spoznaval življenje štiri leta. Nato je služil sedemnajst mesecev na Dobravi pri Kropi, štiri leta na Vačah, dve leti v Šmartnem pod Šmarno goro in devet in dvajset let v Šmartnem pri Kranju. Pokoj je preživljal v Šiški. Zadnja tri leta so ga njegovi tovariši pogrešali v svoji sredi, ker ga je neozdravljiva bolezen priklenila na posteljo.

Rojina je čebelaril že kot učiteljščnik. Za čebelarstvo in sploh za kmetijstvo ga je navdušil profesor Linhart. Svoje čebelarsko znanje je uveljavil Rojina predvsem kot urednik Slovenskega čebelarja, ki ga je urejeval eno in dvajset let. Redek je naš starejši čebelar, ki bi ne poznal Rojine. Kot čebelar je bil znan na Nemškem, v Italiji, na Francoskem, na Češkem, Madžarskem in tudi izven Evrope, čebelice so mu delale poleg lova največ veselja.

Veselja do lova se je navzel od svojega očeta. To veselje pa je vzplamtelo do strasti na Kolovratu, kateri kraj mu je bil najbolj prirastel k srcu. Spomin nanj mu je vedno razjasnil oblačne dneve življenja.

Na Kolovratu se je tudi dodobra seznanil z izražanjem naših preprostih ljudi. Menil je, da so govorili tu v njegovih časih najlepši jezik. Za kmečko govorico je imel tanko uho. Njegov zelo razvit posluh ga je vodil med pesem ljubečo družbo in ga napravil za izvrstnega pevskega učitelja.

Kolovrat so Ljubljančani v času Rojinovega tamkajšnjega učiteljevanja poznali komaj po imenu, vendar je Rojina svoje hribovske šolarčke tako izvežbal v petju, da se je ob nekem uradnem obisku litijski okrajni glavar Gril, ki je bil sam pevec, komaj ločil od njihovih grl. Župniku in županu, ki sta rovarila zoper svojega mežnarja in učitelja, je kratko in malo povedal, naj dasta mir, ker sta župnija in občina lahko ponosni na takega učitelja.

Lovskega veselja je užil največ na Kolovratu, na Vačah in na Gorenjskem. Slovel je kot kunar. Zora ga je navadno našla že v gozdu. Če ni bilo drugega, je poslušal ptice-pevke. Lovstvo ni bilo v Rojinovih mladih letih pri nas na taki stopnji kot zdaj. Marsikaj, kar se šteje danes za greh, se je takrat odobravalo. Tudi Rojini je včasih puška počila ob nepravem trenutku. Toda njegovo srce za živali in naravo je kazalo najlepše to, da svojih lovskih grehov ni prikrival, ampak se jih je v svojih izpovedih kesal.

Pripovedovati je znal kot malokdo. Njegovo besedje je bilo bogato, a domače. Težko se je bilo ločiti od njega, kadar je pripovedoval. Ure in ure si ga lahko poslušal. Človek bi najrajši stenografiral za njim, tako mikavno je bilo njegovo kramljanje. Bil je rojen pripovednik in je škoda, da se ni udejstvoval kot pripoveden pisatelj. Njegovi članki v »Lovcu« spadajo med najboljše. Nekaj jih je bilo sprejetih tudi v šolske čitanke. Ne bilo bi napak, ko bi izšli njegovi lovski članki v knjigi.

Rojina je bil človek dela. Če ni bil pri čebelah, v sadovnjaku ali v gozdu, je bral in pisal, čas mu je sladil le pomenek o lovu in čebelah. Ko sem mu lani povedal, da so posejali na nekaterih ljubljanskih njivah malorusko ajdo, me je večkrat vprašal, če kaj gledam, kako medi. Komaj je čakal, kdaj bo zažvrgolela rdečegrlata taščica, ki je letala po njegovi sobi in mu sedala na glavo, ter naznanila prihod pomladi, od katere je pričakoval olajšanja. Toda preden se je to zgodilo, so ugasnile njegove blagost odsevajoče oči in je onemel njegov jezik. Roka mu je postala za delo nesposobna že pred leti.

O njegovem jezikovnem bogastvu, pripovednem talentu in strokovnem znanju pričajo njegovi spisi. Dokler se bo pri nas čebelarilo in lovilo na pošten način, se ne bo pozabilo ime Franca Rojine.

Dočakal je lepo starost. Kot skoro vsi učitelji iz starejših časov, je spravil svojo družino do kruha. -- Jutro 4. 2. 1944

Frančišek Rojina

† Frančišek Rojina. Vrste naše stare čebelarske garde se vedno bolj redčijo. Drug za drugim nas zapuščajo možje, ki so pred pol stoletjem usmerjali pota našega čebelarstva ali bile priče in poborniki našega čebelarskega preporoda. V času najhujšega besnenja nacistične svojati po naši zemlji se je ločil od nas tudi duševni vodja in prvak te naše preporodne dobe, eden najpopularnejših slovenskih čebelarjev — naš Frančišek Rojina. Menda ga ni slovenskega čebelarja, ki bi ne poznal Rojine, pa tudi mlajšim je dobro znano njegovo ime; saj so pred leti vsak mesec komaj čakali na nadaljevanje njegovih »Spominov« v Čebelarju.

Frančišek Rojina se je rodil 3. oktobra 1867 v Zgornji šiški. Oče mu je bil tesar in znan ptičar. Naš Frančišek je dovršil tri razrede realke in učiteljišče v Ljubljani. Tu ga je prof. Linhart navdušil za kmetijstvo in podžgal njegovo že v ranih letih vzbujeno zanimanje za čebele. Njegovo prvo učiteljsko mesto je bilo v Kolovratu, kjer je čebelaril, lovil, orglal in mežnaril štiri leta. Ta kraj se mu je posebno priljubil in se ga je vse življenje najrajši in z veseljem spominjal. Učiteljeval je nato nekaj časa na Dobravi pri Kropi in na Vačah, pozneje pa v Šmartnem pod Šmarno goro ter končno 20 let kot šolski upravitelj v Stražišču (Šmartno pri Kranju). Po upokojitvi l. 1925 se je preselil v Zg. Šiško, v soseščino rojstne hiše pesnika Val. Vodnika. Zadnja leta je mož hudo trpel za naduho in bil večinoma navezan na posteljo. Umrl je 1. februarja 1944. Rojina je pričel čebelariti v kranjičih, kakor vsi naši starejši čebelarji, in nato sčasoma preizkušal vse mogoče sodobne panje, kakor so se pač pojavljali (dzierzonovane kranjiče, dunajčane, pavlinovce, droryjevce, gerstungovce itd.). Takoj je uvidel vse prednosti velike mere v gerstungovih panjih, ki jih je potem povsod zelo vztrajno priporočal in na ta način pripravljal pot za zmagoslaven pohod AŽ panjev po Slovenskem.

Ko se je konec devetdesetih let preteklega stoletja ustanovilo Slov. čebelarsko društvo, je društveni odbor, ceneč delo in znanje idealnega učitelja, poveril uredništvo Slov. Čebelarja Rojini, ki je potem ta posel opravljal 21 let, ko ga je zaradi nekih malenkostnih nesoglasij z odborom prostovoljno odložil. Kot urednik društvenega glasila in odličen čebelarski teoretik in praktik je Rojina postal duša mladega društva, izvrsten predavatelj na čebelarskih prireditvah po vsej deželi, organizator društvenih podružnic in neumoren agitator od čebelarja do čebelarja, nesebičen v delu za prospeh našega čebelarstva. Čebelarji so zlasti cenili njegove članke v Čebelarju, pisane v izredno prikupnem , zabavnem in domačnostnem tonu, in jih brali z največjim užitkom. In napisal jih je v 21-letni dobi lepo število! Zaslužno delo je tudi njegov prevod Janševega »Popolnega nauka o čebelarstvu« leta 1906.

Rojina je veliko potoval, udeleževal se je mednarodnih razstav in zborovanj; zlasti shode avstroogrskih in nemških čebelarjev je redno obiskoval in o njih tudi poročal v Čebelarju. A ves blesk tujine Rojine ni zapeljal. Kakor je bil eden najbolj vnetih zagovornikov velike mere satnikov, tako je vselej in povsod zagovarjal našo čebelo in priporočal tudi našega skromnega kranjiča, zlasti Janševo mero in način čebelarjenja. Čebelarjem je odkril tudi gorenjsko stiskalnico za vosek, ki je sedaj znana pod njegovim imenom.

Kot družaben, dobrosrčen in šegav človek ter odličen čebelarski strokovnjak je pri širjenju naprednih čebelarskih idej med čebelarji žel lepe uspehe. Od blizu in daleč so romali čebelarji k njemu in njegova je v glavnem zasluga, da je mlajši čebelarski rod spravil naše čebelarstvo na lepo višino. V priznanje njegovih zaslug ga je Slov. čebelarsko društvo izvolilo za svojega častnega člana, prav tako tudi Kranjska podružnica, kjer je najdlje deloval.

Pokojni Rojina pa ni bil samo odličen čebelar, temveč tudi znan sadjar, ribič in lovec. Njegovi članki v Lovcu spadajo med najboljše. Poleg tega je bil navdušen pevec in godbenik; več let je hodil vsako nedeljo orglat k maši na Šmarno goro.

Medel se mi zdi tale opis spričo pokojnikovih vsestranskih zaslug in marsikaj bi moral še povedati, da bi v pravi luči pokazal Rojino kot človeka, čebelarja in javnega delavca. Naj pri tej priliki povdarim le še to. da je bil naš Frančišek vseskozi napreden in naroden človek ter iskren Slovan. Jeseni 1943, v času, ko so ruske armade že temeljito lomile zobe fašističnemu zmaju in so bile oči nas vseh uprte v gigantski boj na vzhodu, sem mu na obisku pri njem pripovedoval o najnovejših ruskih zmagah in ga zagotavljal, da se dan svobode in vstajenja za vse Slovane približuje. Solze so stopile možu v oči in rekel mi je: »Da bi mi vsaj bilo dano dočakati ta dan!« A vroča želja se mu ni izpolnila: par mesecev pozneje se je poslovil od sveta in življenja.

Frančiška Rojino bomo slovenski čebelarji ohranili v častnem in trajnem spominu. Slava in hvala mu! -- Leopold Debevec: Slovenski čebelar 1945 (47/1–2)

Valentin Stroj * 1874

Višji revident Valentin Stroj sedemdesetletnik. V nedeljo je obhajal čil in zdrav g. Valentin Stroj, železniški višji revident in postajenačelnik v pokoju, svojo 70 letnico.

Rojen 1874 v Lipnici v župniji Dobrava pri Kropi je po končani ljudski šoli obiskoval gimnazijo v Kranju. Ko je odslužil enoletno prostovoljstvo, si je izbral za svoj poklic službo pri železnici. Kot prometni uradnik je imel vedno zelo naporno in odgovornosti polno delo, tako v St. Petru na Krasu, v Logatcu, v Gorici in Beljaku. Postajenačelnik je bil v Borovnici in na Vrhniki. Povsod je vzorno skrbel za potniški in blagovni promet. Pod njegovim nadzorstvom se je natovorilo za milijone in milijone blaga, namenjenega za izvoz v razne kraje. Ljudje imajo bivšega postajenačelnika še sedaj v najboljšem spominu v vseh krajih, kjer je služboval. Pri vzgoji mlajših uradnikov, ki so bili vpeljani pod njegovim vodstvom v železniško prometno službo, je lepo strnil vzorno disciplino in nenavadno srčno dobroto, skoraj intimno prijaznost, ki jo je čutil z vsakim posameznikom. Zato so ga vsi spoštovali in ljubili.

Težave in nevarnost železniške prometne službe je občutil zlasti leta 1917. v Borovnici. Pri odpravi vlakov se je nenadoma pojavil pred vagoni potnik, ki je v hipnem napadu blaznosti z nevarnim orodjem zadal za red skrbečemu postajenačelniku težke rane. O razburljivem dogodku so takrat pisali tuji časopisi. — Hvala Bogu, da jo prišla takoj zdravniška pomoč in da je sedanji sedemdesetletnik po nekaj mesecih srečno okreval.

Ko se sedaj g. višji revident ozira nazaj na pot svojega življenja, ga morajo obhajati čustva hvaležnosti in veselja: hvaležnosti nasproti Bogu, ki ga je čudovito varoval vseh nevarnosti, veselja pa, da je mogel izpolniti svojo življenjsko nalogo v težkem poklicu, kjer mu je bilo izročeno v varstvo toliko tisoč in tisoč ljudi. G. višjemu revidentu in postajenačelniku ob življenjskem jubileju čestitamo in želimo njemu in njegovi soprogi Emi še mnogo, mnogo zdravih let, ki naj jih preživita v sreči in zadovoljnosti v krogu svoje družine. -- Jutro 24. 2. 1944

Osmrtnice[uredi]

Nagrobnika Hanibala Manzonija na Dobravi

Potrti globoke žalosti naznanjamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem tužno vest, da je naš predobri, ljubljeni oče, stari oče, tast, gospod Hanibal Manzoni sodni uradnik v pokoju danes, ob 7. uri zjutraj, po dolgi mučni bolezni, previden s svetimi zakramenti za umirajoče, boguvdano v Gospodu zaspal. Pogreb nepozabnega pokojnina bode v petek, dne 14. marca, ob 7. uri zjutraj, iz hiše žalosti v Podnartu na pokopališče na Dobravi pri Kropi. V Podnartu , 12. marca 1919.
Eliza Zorzi, Ema Stroj, Elvira Pojani, Anton Manzoni, sodni tajnik, Antoneta dr. Lovrenčič, Artur Manzoni, finančni paznik, Mimica Manzoni, poštarica, Lini Drinovec, hčere in sinovi.
Adolf Zorzi, sodni kancelist, Valentin Stroj, nadrevident postajonačelnik, Angel Pojani, poštni nadkomisar, dr. Josip Lovrenčič, profesor, poslanec državnega veča, Emil Urinovoc, žel. adjunkt, zetje. Vsi vnuki in vnukinje. -- Slovenec 13. 3. 1919

Na Dobravi pri Kropi je umrla Terezija Klavžar, sestra tamkajšnjega župnika. N. v m. p.! -- Domovina 5. 1. 1924 Pokopali so jo v pondeljek dopoldne. Svetila ji večna luč! -- Slovenec 1. 1. 1924

Nagrobnik na Srednji Dobravi: Franc Stroj, rojen 20. I. 1870 v Lipnici št. 6, umrl 1. III. 1924. Zdaj bivaš vrh višave jasne, kje ni mraza, kjer ni noči. Tam solnce sreče ne vgasne, resnice solnce ne stemni.

Umrl je včeraj v Lipnici v župniji Dobrava pri Kropi Franc Stroj, brat kanonika Alojzija Stroja v Ljubljani, železniškega višjega revidenta in postajenačelnika Valentina Stroja v Borovnici in mlinarja Mihaela Stroja v Grabču pri Gorjah. Pogreb bo v ponedeljek, 3. marca, ob pol 10 uri iz Lipnice št. 6, na pokopališče na Dobravi. Pokojnika, ki je bil znan po svojem zglednem krščanskem življenju in je bil tudi v bolezni zgled potrpežljivosti, priporočamo v molitev in v blag spomin. -- Slovenec 2. 3. 1924

Dobrava pri Kropi. Dne 20. t. m. je po kratki bolezni preminul v starosti 63 let, g. France Resman, posestnik. Pokojnik je bi! v radovljiškem okraju eden najboljših lovcev, znan pod imenom Bodlaj. Povabljen je bil tudi na mnoga tuja lovišča. Štor, Zelenica, Sv. Ana so mu bili tako dobro znani kot domača lovišča. Zapustil je vdovo in 2 odrasla sinova in 2 hčerki. Za njim žalujejo vsi, ki so ga poznali. V četrtek dopoldne so ga položili k večnemu počitku. Bodi vrlemu možu in navdušenemu naprednjaku ohranjen blag spomin, žalujočim pa naše iskreno sožalje! -- Jutro 23. 10. 1925

Smrtna kosa. V visoki starosti 89 let je umrl dne 31. januarja po vsem radovljiškem in Kranjskem srezu dobro znani lovec. g. Anton Dovžan p. d. Blekov boter ali pa oče. Pogreb bo danes, ob 11. dop. na farno pokopališče na Dobravi pri Kropi. -- Jutro 2. 2. 1927

Tužnim srcem javljam, da je danes naša dobra mati, stara mati, tašča, gospa Jedert Jelenc roj. Jerala Bogu vdano umrla v starosti 86 let, večkrat previdena s sv. zakramenti. Truplo pokojnice bo ležalo na mrtvaškem odru v Sp. Šiški, Vodnikova cesta 13, pogreb pa bo v ponedeljek 31. decembra 1928 ob desetih dopoldne na Dobravi pri Kropi.
Ljubljana, 29. decembra 1928.
Marija Sršen, roj. Jelenc, hčerka, v imenu ostalih sorodnikov -- Slovenec 30. 12. 1928

V Belgradu se je preselil v večnost Valentin Beguš iz Dobrave pri Kropi. -- Domoljub 21. 2. 1934

Dobrava pri Kropi. Na Srednji Dobravi smo pokopali v nedeljo ob zelo veliki udeležbi domačega in tujega ljudstva našega cerkovnika Jožefa Koselja, ki je bil daleč naokoli znan in zelo priljubljen zaradi svoje poštenosti, šepavosti, pridnosti ter izredne razumnosti. Užival je splošen ugled. Umrl je po težkem, mučnem trpljenju, previden s tolažili sv. vere. Do zadnjega hipa pri zavesti je pogumno prenašal vse bolečine. Cerkovniško službo je z zgledno vestnostjo, ljubeznijo in natančnostjo izvrševal 45 let vsem župljanom v korist in zadovoljnost. Kot človek je bil zelo priljubljen sosed in miroljuben mejaš. Tudi v javnosti je deloval več čas, posebno na gospodarskem polju. Bil je soustanovitelj, član in odbornik »Hranilnice in posojilnice na Dobravi pri Kropi«, kjer se je zale uspešno udejstvoval. Ravno tako je bil od ustanovitve »Kmečke zadruge« njen član. Zelo rad je bral časnike in knjige, kar se mu je poznalo po njegovi prisebnosti in zabavni šegavosti, tako, da so ljudje zelo radi hodili k njemu v vas. Z ženo Heleno, ki mu je umrla pred tremi leti, sta imela 9 otrok, od katerih je še 8 živih. V družini so se dobro razumeli in vzgojili sta res vzorno družino, na katero sta bila lahko ponosna. Vsi župljani, prijatelji in znanci ga bomo ohranili v trajnem in lepem spominu ter mu želimo mir in pokoj. -- Domoljub 3. 2. 1937

Ivana Kompoš

Smrt. Kompoš Ivana, roj. Papler, se je rodila 14. nov. 1878 na Spodnji Dobravi, umrla v 58. letu starosti dne 22. julija 1936 v Ratečah na Gorenjskem. Bila je vneta bralka Mohorjevih knjig, skrbna mati in gospodinja. -- Mohorjev koledar, 1938

Novi grobovi. V Mišačah pri Kropi je mirno v Gospodu zaspala gospa Marija Sitar, roj. Pogačnik. Pogreb bo v nedeljo ob 10. dopoldne iz hiše žalosti na farno pokopališče Dobrava pri Kropi. Naj jim sveti večna luč! Žalujočim naše iskreno sožalje!

V globoki žalosti naznanjamo, da je naša draga mama, stara mama in tašča, gospa Marija Sitar roj. Pogačnik danes, po kratki in mučni bolezni, previdena s tolažili sv. vere, Bogu vdano umrla. Pogreb drage pokojnice bo v nedeljo, dne 23. marca 1941 ob 10 dopoldne iz hiše žalosti na farno pokopališče Dobrava pri Kropi. Mišače, dne 21. marca 1941. Žalujoča rodbina Sitar in sorodstvo. -- Slovenec 22. 3. 1941

Mož poštenjak. Ob 30 dnevnici smrti Ignaca Banka. Ker se je čutil zmožnega voditi samostojno gostilno, je hrepenel po samoosvojitvi. Ker se je pa tudi zavedal, da brez dobre gospodinje ne more biti dobre gostilne, si je izbral za družico in pomočnico brhko Gorenjko Heleno iz družine Miheličevih na Dobravi pri Kropi. 20. oktobra 1907 jo je popeljal pred oltar. Že 1. novembra istega leta je kupil in prevzel Topolavčevo gostilno na Šmartinski cesti. --Jutro 30. 12. 1942

Iz New Yorka. New York. Dne 26. nov. je v Ridgewoodu umrla Jerica Lisec, roj. Šoberle, doma is Spodnje Dobrave pri Radovljici. Podlegla je raku in zapušča moža in teto, v starem kraju pa dva brata in šest sester. -- Prosveta 2. 12. 1943 (35/235); Ameriška domovina 20. 12. 1943 (46/298))

Smrtna kosa. Brooklyn, N. Y. — Dne 26. nov. je tukaj preminula dobro znana in spoštovana rojakinja Mrs. Jerica Lišac, rojena Šobel, v starosti 46 let. Doma je bila iz Spodnje Dobrave pri Radovljici na Gorenjskem. Pogrebni obredi so se vršili v cerkvi sv. Alojzija, pokopana pa je na pokopališču sv. Trojice. Tukaj zapušča moža Johna in teto Fanny Nakrs, v starem kraju pa mater, dva brata in šest sester. V Ameriki je bivala 23 let, omožena pa je bila 6 let. Naj v miru počiva. — Anton Anslovar. -- Amerikanski Slovenec 3. 12. 1943 (52/159)

V 66. letu je prenehalo biti blago srce našega predobrega moža, očeta, brata, strica, tast, gospoda Filipa Pogačnika, posestnika in gostilničarja na Dobravi pri Podnartu. Pokopan bo na farnem pokopališču na Dobravi. Maša zadušnica se bo brala 26. t. m. ob 8. uri zjutraj v frančiškanski cerkvi. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Dobrava, Ljubljana, Salzburg, Smederevska Palanka, dne 19. januarja 1944. Žalujoči ostali: Alojzija, žena; Tončka, poroč. Balantič, Simon, Magda, Alfonz, Joža, Miloš, otroci; Cecilija, sestra; Anton, brat; Janko Balantič, zet – ter ostalo sorodstvo

Osmrtnica za Filipa Pogačnika, Jutro 21. 1. 1944
Grob Filipa Pogačnika na Dobravi

Kriminal[uredi]

Vlomilci na delu. [...] Nekako istočasno je bilo deležno vlomilskega obiska župnišče na Dobravi pri Podnartu. Nemara so se tatinski bratci zaradi pred kratkim praznovanega sv. Roka nadejali kaj več uspeha, pa so prišli, vlomili, ter napravili župniku g. Roglju, ki ga za časa vloma slučajno ni bilo doma, precej škode. Polastili so se njegove zlate ure in dveh talarjev. Morda je bila za g. župnika sreča, da so rogovilili po župnišču v njegovi odsotnosti, saj so pustili pri vežnih vratih 2 sekiri in britev ... Stikali so tudi za denarjem, ki ga pa ni bilo. -- Slovenski narod 25. 8. 1936

Nevaren vlomilec prijet. Kranj, 24. maja. Ko sta bila danes orožnika, narednik Mesec Peter in kaplar Pranjič Jure, na patroli, sta na Prezrenjah pri Podnartu naletela na neznanega moškega z velikim nahrbtnikom na ramah in citrami pod pazduho. Orožnika sta hotela neznanca legitimirati, ta pa je začel bežati v bližnji gozd. Ko sta se mu orožnika v gozdu približala, je skočil čez 15 metrov visoko skalo in bežal naprej. Končno so ga na polju v Podnartu delavci prijeli. Pri zasliševanju so spoznali v neznancu pobeglega vlomilca Mežeka Vladislava, ki je letos 10. aprila pobegnil iz mariborske kaznilnice, v kateri bi moral odsedeti še dve leti ječe zaradi tatvin. Med begom je odvrgel nahrbtnik in citre. V nahrbtniku je imel nekaj obleke, nekaj spodnjega perila, dva para čevljev in še nekaj drugih stvari. Našli so pri njem tudi okoli 800 din gotovine, par prstanov, dve verižici in tri ure. Malo pred aretacijo sta bili na orožniški postaji javljeni dve tatvini, katere je zagrešil prijeti Mežek nekaj ur pred aretacijo.

Okoli 10. ure dopoldne se je prikradel k hiši št. 16 na Srednji Dobravi, kjer stanuje Marija Dežman, ki je bila ravno odsotna. Njeno odsotnost je vlomilec izkoristil, odklenil vrata ter ukradel Dežmanovi nekaj perila in 300 din gotovine. Vlomilec je šel nato proti Rovtam, katere so oddaljene eno uro in pol in tudi tam oprezoval na ugodno priliko. Ko so se Šolarjevi, po domače Greličevi, po kosilu odpravili na polje, je vlomilec šel v hišo in si začel izbirati primeren plen. Pokradel jim je eno novo moško obleko, dva para čevljev, 664 din gotovine in citre. Vse ukradeno blago so z gotovino vred našli pri aretiranemu Mežeku. Pri zasliševanju je priznal še več drugih vlomov. -- Slovenec 26. 5. 1940

Društva[uredi]

Družabnost[uredi]

»Mišaški tolar.« Fantje z Dobrave pri Kropi nam pišejo: Fantje smo se pogodili za tolar, z ženinom Vincencem Klemenčičem, zemljakom iz Kovorja, št. 43., ker nam je odpeljal nevesto Rozalijo Sitar iz Mišač 'št. 5. — Dal nam je 1360 kron. — Pa nismo ni zapili, ampak vso svoto smo dali v blagajno izobraževalnega društva na Dobravi pri Kropi. Bodita srečna! (Fantom, ki so na ta način začeli prelamljati grdo fantovsko navado, da se ves tolar zapije, vsa čast! Naj jim sledijo še drugi. Op. uredn.) -- Domoljub 6. 6. 1923

Katoliško izobraževalno društvo na Dobravi pri Kropi izreka najtoplejšo zahvalo mišaškim fantom za darovani znesek 1360 K. Društvo izjavlja, da ne odgovarja resnici, kar smo po zmoti zadnji poročali, marveč da so dobravski fantje darovali dotični znesek. Obenem prosimo prizadete fante, naj oprostijo naši zmoti. -- Domoljub 11. 7. 1923

Mišačani na Savi: Sedijo: 1 Ivan Bohinjc, 3 Pavla Sitar, stojijo: 2 Anton Pegam, 3 Alojz Sitar, 6 Filip Sitar. Arhiv Rok Gašperšič
Šiviljski krožek pri Ažmanovih okoli 1928. Arhiv Rok Gašperšič
Stane Žagar med dobravskimi dekleti. 2. vrsta: 4 Ivanka Zadnik, 5 Marica Ješe, por. Kokalj, 8 Ana Koselj (Mežnarjeva). V prvi vrsti: 4 Pavla Bergant (Kajžova), 5 in 6 učitelja Milena Bratina in Stane Žagar. Arhiv Rok Gašperšič
Godci na Mišačah; s čelom je Janez Vidic (Pušavc) z Mišač, druga vrsta: 3 mama Julke Avguštin (Šuštarjeva) in Andrej Vovk (Šuštarjev). Arhiv Joška Resmana
Kazen na fantovščini leta 1934. Arhiv Rok Gašperšič
Pirhanje, sekanje pirhov pred Valentinovo gostilno. Zadnji je Filip, sredi je Antonija Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar
Na Vel. ponedeljek na Dobravi pri "Bolantinu". Arhiv Marija Javor. Dirigira Pogačnik (Lencov), prvi sedi Križnar iz Lipnice, zadnji pa Filip Pogačnik z otrokom Jožetom.
Pobotnica ženinu Ivanu Pogačniku za šrango na Mišačah leta 1922. Arhiv Joška Resmana
Dobravska mladina. Arhiv Joško Resman
V Valentinovi gostilni na Srednji Dobravi. S krožnikom je Joža Resman, desno Lovro Pfajfar (Debelak). Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Zgornji Dobravi pri Pozinu, na cesti proti Lipnici.Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Pri Uku. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Zgornji Dobravi pri Uku. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Zg. Dobravi pri Uku. Ženin je Florjan Pretnar (Zdevčev), v nevesto je napravljen Joža Šlibar (Jurjevčev, med vojno ustreljen v Begunjah). Pecarjeva Francka, desno Joža Resman (Bodlaj). S cilindrom je Hugo Mihelič (Črvičev). Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Z ruto je Mihovc. Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Zgornji Dobravi. Desno je Čačova hiša, levo Pozinova. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Dobravski pust 1930 v Radovljici. Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Dobravski vaščani na prireditvi. Levo ob drevesu je Janko Balantič, tri glave desno od njega Anton Pogačnik iz Podnarta. Arhiv Janke Balantič

'Marsikod je bilo veselo. Brezje, 22. februarja. Letošnji pustni dnevi so bili po naših gorenjskih vaseh nenavadno razgibani. Slede zgledu Ljubijane so priredili marsikod različne pustne sprevode. Tako smo tudi na naših pobožnih Brezjah imeli v nedeljo priliko videti veselo pustno ženitovanje. »Svatje« so v nedeljo kmalu popoldne krenili z »nevestinega« doma na Dobravi pri Kropi skozi Kamno gorico, Lipnico, Radovljico, Otok, Brezje in Posavec na »ženinov« dom v Otočah, kamor so dospeli šele ob poznem mraku, kajti marsikod so se morali ustaviti, ker so jih šrangali. Kjerkoli se je pomudil originalni sprevod, se je nagnetlo polno ljudi in je bilo smeha in zabavnih prizorov, da je hrup pogosto preglasil muzikante, Bila je prava kmečka ohcet z vsemi starinskimi šegami, da je moral sleherni čemernež postati dobre volje. Pri Markelju na Otočah se je končalo veselo ženitovanje, ki so se ga udeležili tudi zaplečniki. V naših krajih že dolgo ni bilo tako prisrčne zabave, samo lanski pustni torek je bilo približno tako veselo, ko so na Brezjah vlekli ploh. Prireditev je kljub izredni živahnosti potekla v najlepšem redu in po starodavnih običajih. Namen je bil prikazati kmečko svatovanje, z izkupičkom pa podpreti tujskoprometno društvo v Otočah. Oboje je uspelo. -- Jutro 23. 2. 1939

Mohorjeva družba[uredi]

Imenik podružnic. Kropa-Kamna Gorica-Dobrava in okolica: Ustan. z min. odl. dne 30./III. 1886, št. 4775.
Pokrovitelji [...] Ga. Alijančičeva M. na Dobravi pri Kropi
Podružnica Kropa Kamna Gorica Dobrava, št. 1.; 241. Ista št. II ; 142. ista št. III.; 243. -- Koledar Šolske družbe sv. Cirila in Metoda 1919, št. 16

Naročniki Mohorjevih knjig na Dobravi. Klavžar Janez, župnik. – 3+97=100 -- Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1919

Pokrovitelji, ki so po § 4. a ) družbenih pravil vplačali vsaj po 200 kron: Aljančičeva M. na Dobravi pri Kropi. -- Koledar Šolske družbe sv. Cirila in Metoda 1920, št. 17

V dekaniji Radovljica se župnije, kar se tiče Mohorjanov, takole odlikujejo in v tejle vrsti sledijo: Mošnje in Brezje (štejemo skupaj, ker nimamo podatkov o številu prebivalcev Brezij samih) 107, Leše 100, Sv. Križ n. Jesenicami 103, Kamna gorica 93, Rateče 90, Koprivnik 89, Bohinjska Bela 85, Kropa 84, Ljubno 83, Radovljica (zdaj seveda kot župnija!) 67, Gorje 64, Breznica 60, Dobrava 58, Begunje 57, Kranjska gora 56, Bled 55, Lesce 54, Dovje 50, Boh. Bistrica 45, Koroška Bela 44, Ovsiše 40, (Jesenic, tega velikega industrijskega kraja, letos ni v koledarju.) -- Domoljub 18. 2. 1926

Naročniki Mohorjevih knjig (1920–1926). Dobrava. Klavžar Janez, župnik.

  • 84 naročnikov. / 1920
  • 100 naročnikov. / 1921
  • 100 naročnikov. / 1922
  • 61 naročnikov. / 1923
  • 58 naročnikov. / 1924
  • 52 naročnikov. / 1925
  • 55 naročnikov. / 1926

-- Mohorjev koledar na Prevaljih

Na vsakih 100 duš pride naročnikov, kakor kaže naslednji izkaz: Dobrava pri Kropi 6•876 -- Domoljub 3. 2. 1927

Mohorjeva družba v ljubljanski škofiji v letu 1926. (Nekoliko statistike.) Takole se vrstijo župnije z ozirom na l. 1926: 8 % [dvig naročništva]: Dobrava pri Kropi (6 [lanski procent]]). [...] Naš cilj bodi: 10 % v vsaki župniji! -- Slovenec 26. 2. 1927

Naročniki Mohorjevih knjig na Dobravi. Klavžar Janez, župnik; Šolska knjižnica, Kotnik Ana, Praprotnik, Ažman L., Kralj Ivan, Pepca Rokova, Masunek, Ješe Janez, Krvina Matevž, Štular-Matiček, Kocijanovi, Koselj, Šiular-Erjavček, Šoberl, Jurčkova mama, Pogačnik, Valentinovi, Koničarjevi, Červičevi, Boštjanovčevi, Ješe-Pozina, Cerar, Justin, Smenj Mar., Valjavec Iv., Pfajfarca, Debelakovi, Javor, Papler Franč., Joževi, Petrovčevi, Špančevi, Komarjevi, Mežnar J., Križnar Iv., Špendov Iv., vitez. Pogačnik J., vitez. Pogačnik B., Pfajfar Janez, Avsenek, Debelak Ivana, Pogačnik Frančiška, učiteljica, Organist, Hrvat, Zajčk, Komariček, Aličeva, Jula Boštj., Jurčkova, Pevka, Zamuda P., Lenčevka. -- Mohorjev koledar 1927

Naročniki Mohorjevih knjig (1928–35). Dobrava. Klavžar Janez, župnik.

  • 58 naročnikov. / 1928
  • 60 naročnikov. / 1929
  • 63 naročnikov. / 1930
  • 66 naročnikov. / 1931
  • 70 naročnikov. / 1932
  • 62 naročnikov. / 1933
  • 45 naročnikov. / 1934[10]

-- Mohorjev koledar na Prevaljih (1928) in Celju (1929–34)

Naročniki Mohorjevih knjig na Dobravi. Rogelj Jožef, župnik; Osnovna šola na Dobravi; Pogačnik Franja, učiteljica; Špendov Anton, org.; Koselj Jožef, cerkv.; Bertoncelj Janez, Ješe Jakob, Lotrič Janez, Šolar J., Bertoncelj Angela, Pogačnik Ana, Zupan Ana, Šlibar Milena, cerkveni pevci in pevke; Ješe Marija; Justin Janez, cerkv.; Pfajfar Matevž, Debeljak Valentin, Perne Franc, Kotnik Jožef, Bertoncelj Jernej, Mežnar Jera, Mertelj Marija, Pogačnik Franc, Dežman Marija, Špendov Ivanka, Albinini Anton, Fister Ana, Šlibar Ivan, Pogačnik Filip, Justin Franc, Praprotnik Jakob, Šolar Ana, Paplar Janez, Avsenek Avgust, Valjavec Jožef, Tomazin Franc, Zupan Anton, Vidic Janez, Pfajfar Marija, Pogačnik Marija, Šparovec France, Sitar Peter, Avsenek Janez, Volk Andrej, Udir Viktor, Krvina Matevž, Trije zamudniki. —

Imenik umrlih dosmrtnih udov. Naznanjeni so nam tile dosmrtni člani, ki so zaspali v Gospodu ter se priporočajo v molitev. 1008 Klavžar Janez, župnik, Dobrava pri Podnartu -- Koledar Družbe sv. Mohorja 1936[11]

Naročniki Mohorjevih knjig (1937–38). Dobrava. Rogelj Jožef, župnik.

  • 51 naročnikov. / 1937
  • 34 naročnikov. / 1938

-- Mohorjev koledar v Celju (1929–34)

Naročniki Mohorjevih knjig (1939–41). Dobrava.

  • Rogelj Jožef, župnik. – 28. Prosvetno društvo 34 naročnikov / 1939
  • Rogelj Jožef, župnik. – 41 naročnikov. / 1940
  • Župnijski urad. – 34 naročnikov. / 1941

-- Mohorjev koledar v Celju (1939–41)[12]

Lovci[uredi]

Lovci pred gostilno na Srednji Dobravi okoli leta 1925. Arhiv Joška Resmana
Josip vitez Pogačnik (desno) z lovskimi gosti in čuvaji, 1. levo stoji čuvaj Franc Resman (Bodlaj) s Srednje Dobrave, 4 Bohinc (Tomažovec). Arhiv Joška Resmana
Državna lovska karta Josipa Resmana s Srednje Dobrave za leto 1920
Orožni list Jožefa Resmana (Bodlaja) 1926. Arhiv Joška Resmana.
Banovinska taksa za posest orožja Jožefa Resmana, 1939 in 1940
Cenitev škode po srnjadi 1940. Arhiv Joška Resmana

Kmetska zveza, Društvo kmetskih fantov in deklet[uredi]

Sestanek poljedelskih producentov. Dne 13. julija t. l. bode na Dobravi pri Kropi skupni sestanek producentnih udov ob 2. uri popoldne v šolskem poslopju. Vsi udje kot tudi neudje se vljudno vabijo, da se vsi v obilnem številu udeležite. K sestanku pride več govornikov-veščakov od slov. kmet družbe. Dnevni red bode: Živinoreja in planinstvo ter sadjarstvo. Podružnica slov kmet. družbe na Dobravi pri Kropi. -- Slovenski narod 1. 7. 1919

Občni zbor Kmetske zveze. Na Ovsišah pri Podnartu je bil v nedeljo, 3. avgusta 1919., ustanovni občni zbor podružnice Kmetske zveze za občino Ovsiše. Dr. Josip Lovrenčič je stvarno poročal o delovanju poslancev Vseslovenske ljudske stranke v narodnem predstavništvu v Belgradu. Omenjal je, kako je neumorno delavni minister dr. Korošec uredil prehrano v celi Jugoslaviji v splošno zadovoljnost. Tudi pri agrarni reformi, je rekel, se trudijo poslanci S. L. S. za ureditev v korist potrebnih kmetskih slojev. Pojasnil nam je, da je sol, petrolej, sladkor zato tako drag, ker jih dobivamo Iz tujih dežel ter moramo zanje plačevati visoko carino. Ko je vojno ministrstvo izdalo poziv k orožnim vajam, je zopet naš poslanec Štrcin, posredoval pri omenjenem ministrstvu, naj se za vojake kmetskega stanu ob nujnih poljskih delih, orožne vaje prelože na poznejši čas. Pri tako imenovanem dohodninskem davku so zahtevali naši poslanci, naj se še-le pri letnih dohodkih 10.000 K ali višjih dohodkih predpisuje omenjeni davek, ne pa že od 1600 K letnih dohodkov. Dobili so zagotovilo, da se bo za njih zahteva upoštevala. Možje in fanjte, združeni v podružnici kmetske zveze za občino Ovsiše, kličemo g. dr. Josipu Lovrenčiču za njegovo zanimivo poročilo: »Bog plačaj!«

Nato je bila volitev odbora podružnice Kmetske zveze za občino Ovsiše. Župnija Dobrava je dobila 5 odbornikov, uprav toliko župnija Ovsiše. Za načelnika naše podružnice smo izvolili občespoštovanega posestnika na Mišačah, Petra Sitar, ki zastopa našo občino tudi pri okrajni Kmetski zvezi za radovljiški okraj h kateri spadajo občine Radovljica, Predtrg, Lancovo, Lesce, Breznica, Begunje, Mošnje, Leše, Ljubno ter Ovsiše. Podnačelnik je Janez Vovk, posestnik na Češnjici, tajnik pa Jožef Ocepek, župnik na Ovsišah. Udnino, 1 K za vsako leto, bomo plačevali blagajniku Francu Špendalu, posestniku s Spodnje Dobrave.

Nazadnje so bile soglasno sprejete sledeče resolucije:

  1. Možje in fantje, zbrani na ustanovnem občnem zboru podružnice Kmetske zveze za občino Ovsiše dne 3. avgusta 1919., izrekamo vsem poslancem S. L. S, zlasti načelniku S. L. S., ministru dr. Korošcu, za njegov trud v narodnem predstavništvu najtoplejšo zahvalo ter jim izražamo neomajno zaupanje,
  2. Protestiramo najodločnejše proti temu, da bi se pri preuredbi šolskega pouka s 4. razredom na srednjih šolah prekinilo s krščanskim naukom, katerega potrebujejo naši sinovi in hčere posebno dandanes.
  3. Zahtevamo, da se državni pašniki na gorovju Jelovca razdele med upravičene sloje kmetskega stanu občine Ovsiše.
  4. Zahtevamo, da se zajec prišteva med škodljivce, da ga smemo torej ustreliti vsak čas.
  5. Prosimo poslance S. L. S., naj posredujejo, da se zniža cena vožnje 3. razreda po gorenjski železnici.
  6. Uredništvo »Domoljuba« prosimo, naj prinaša »Domoljub« v vsaki številki, če mogoče, tudi dnevno ceno oglja ter tržno ceno kmetskih pridelkov.
  7. Odklanjamo odločno novo tako Imenovano »kmetijsko stranko«, v kateri so trgovci, gostilničarji ter drugi naši »prijatelji«. Vsak kdor ustanavlja novo stranko, ne kmetih, je naš škodljivec, ker nas boče razcepiti. Ne maramo nobenega novega kmetijskega lista, naše strokovno glasilo je edino »Kmetovalec«, politično pa »Domoljub«.

Podružnica »Kmetske zveze« na Ovsišah šteje že okoli 80 udov, in še vedno se priglašajo novi udje: vsi možje, fantje, žene ter dekleta, ki ste dovršili 21 leto, v »kmetske zveze« za naše pravice. -- Domoljub 14. 8. 1919

Vabilo k občnemu zboru podružnice Slov. kmetijske družbe na Dobravi pri Kropi, ki bo v nedeljo, 7. marca po popoldanski službi božji v tamošnji šoli. Spored: 1. Pregled računov za l. 1919; 2. volitev odposlancev za občni zbor Slov. kmet. družbe v Ljubljani; 3. slučajnosti. V slučaju nesklepčnosti, se bo vršil pol ure pozneje drugi občni zbor, ki bo sklepal brez ozira na število navzočih udov. Dobrava pri Kropi, 23. febr. 1920. Janez Ješe, načelnik. -- Kmetovalec 1. 3. 1920

Vabila k občnim zborom podružnic Slov. kmet. družbe: Dobrava pri Kropi v nedeljo, 25. aprila 1920 v tamošnji šoli po popoldanski službi božji. Spored: 1. Volitev treh delegatov; 2. slučajnosti; 3. predavanje strokovnjaka Slovenske kmetijske družbe v Ljubljani. Načelništvo. -- Kmetovalec 15. 4. 1920

Vabila k občnim zborom podružnic Kmetijske družbe za Slovenijo. Spored: 1. Točke 1.—5. po § 31. družbenih pravil. 2. Slučajnosti. [...] Dobrava pri Kropi, v nedeljo, 18. decembra 1921. ob treh popoldne v šoli -- Kmetovalec 30. 11. 1921

Vabila k občnim zborom podružnic Kmetijske družbe za Slovenijo. Spored: 1. Točke 1—6. po § 31. družbenih pravil. 2. Slučajnosti. Predavanja se vrše pri sledečih podružnicah: Dobrava pri Kropi, v nedeljo, 14. maja 1922 -- Kmetovalec 30. 4. 1922

Tajnik SKSZ je obiskal društva: na Dobravi pri Kropi 29. aprila, v Kropi 30. aprila, v Radovljici in v Kamnigorici 30. aprila, na Ovsišah 1. maja -- Vestnik slovenske krščansko-socijalne zveze 1923 (4/5)

Dobrava pri Kropi. V mali dobravski fari imajo svoj sedež kar trije odri z izobraževalnim namenom; dobravski, ovsiški in podnartovski. Prva dva sta včlanjena pri »Kršč. soc. zvezi v Ljubljani«, tretji pri »Jugoslovanski Matici«. Ljubosumnosti dosedaj ni bilo, vsaj očitne ne! — Oder izobr. društva na Dobravi pri Kropi je priredil 10. junija igro »Domei«. Med igralci-pričetniki smo jih videli nekaj, ki so se zares vživili v svoje vloge. Priznanje tudi pevcem! — Lepo okrašen in velik prostor je dal na razpolago zemljak g. Matevž Pfajfar na Srednji Dobravi št. 10. — Naprej! Vas pričakujemo! -- Domoljub 27. 6. 1923

Delovanje živinorejskih odborov v radovljiškem okraju. Radovljiški okrajni živinorejski odsek je ustanovil v letu 1923 v sodnem okraju Radovljica enajst plemenskih postaj za mrjasce zboljšane bele domače pasme in sicer v Bodeščah, Lancovem, Spodnji Dobravi pri Podnartu, Podhomu, Grabčah, Zgoši, Bohinjski Bistrici, Kamnjah v Bohinju, Stari Fužini, Bohinjski Srednjivasi in v Mošnjah. Tem plemenskim postajam je dodelil odbor v aprilu 1923 brezplačno po enega plemenskega mrjasca proti zavezi, da ga rejec drži za splojno plemensko porabo do 15. novembra 1924, nakar preide mrjasec v njegovo last. Letos je preskrbel odbor istim in še pet novim postajam zopet brezplačne plemenske mrjasce, katere drže rejci obvezno do 15. novembra 1925. Tedaj se je število stalnih plemenskih postaj v radovljiškem okraju povečalo letos na šestnajst postaj. Ker pa ima odbor vsled letošnje votacije okrajne blagajne večja gmotna sredstva na razpolago, je osigurana za l. 1925/26 okrog 22 takih postaj za mrjasce v radovljiškem sodnem okraju. Da bo ta akcija odločilno vplivala na domačo prašičerejo, ako se vztrajno izvaja skozi večjo dobo let, o tem ne bo nihče dvomil. -- Kmetski list 25. 6. 1924; Kmetovalec 15. 7. 1924

Iz Dobrave pri Kropi. V nedeljo, 20. julija se je vršilo od 10.—12. ure kmetijsko predavanje okr. ekonoma g. Sustiča iz Radovljice na Dobravi pri Kropi o „vzgoji in odberi plemenskih bikcev in telic z ozirom na naše razmere". Udeležba 30 posestnikov iz občine Ovšiše. G. okr. ekonom je imel pri nas že drugo predavanje. Nastop in način podajanja snovi ljudstvu je zaradi mirnega in poljudnega predavanja nadvse uspel, kar je bilo razvidno iz razgovorov in stavljenih vprašanj od strani poslušalcev. Sledili so z zanimanjem predavanju do konca. Kako velike važnosti je bilo predavanje, bo jasno vsakomur, tudi nestrokovnjaku — če je bila ravno na tem predavanju pojasnjena in ovržena ena bistvenih napak naše občine z ozirom na pripuščanje goveje živine k biku. Naši posestniki so bili vsi mnenja, da je najboljše pripuščanje ob koncu pojatve, kar je g. okr. ekonom vsem jasno dokazal njih zmoto. Med predavanjem je bilo pojasnjenih še več takih napak, ki so še razširjene med našim ljudstvom, n. pr. o molži, o odstavljanju telet i. dr. Posrečena je misel in izvrševanje gospodarskih predavanj od strani okr. ekonomov, ker oni so kot strokovnjaki prvi poklicani, da našega kmeta poučijo in mu vzbudijo večje zanimanje za povzdigo živinoreje, poljedelstva ter umnega gospodarstva ter s tem izboljšajo njegovo in obenem državno blagostanje. Hvale vredno dejstvo je tudi razdeljevanje letakov kmetijsko-gospodarske vsebine kakor je navodilo „O gnojenju travnikov z umetnimi gnojili", ki ga je sestavil g. okrajni ekonom Sustič. Želeti bi bilo še več takih spisov važne gospodarske vsebine, prikrojene za okrajne razmere. — Stanislav Žagar, učitelj. -- Kmetovalec 31. 8. 1924

Kmetijski tečaj na Dobravi pri Kropi. Predavala sta viš. sadj. nadz. Humek in okr. ekonom Sustič. Prvi je vzel najvažnejše iz sadjarstva, o slabem oskrbovanju drevja in o prevelikem številu raznih sort, nadalje o gnojenju in precepljanju sadnega drevja in o priporočljivih sadnih sortah. Vse potrebno se je tudi praktično kazalo in izvajalo. Drugi predavatelj je obdelal gnojenje, umetna gnojila, pridelovanje krme in živinorejo. Zanimanje zelo živahno, kar so pričali tudi poznejši razgovori. Povprečen obisk 40 oseb. -- Kmetovalec 31. 3. 1925

Vabila k občnim zborom podružnic Kmet. družbe za Slovenijo. Dobrava pri Kropi, v nedeljo, 6. decembra 1925. ob treh popoldne na Dobravi v šoli -- Kmetovalec 15. 11. 1925

Mladinska organizacija. V nedeljo se je ršil informativni sestanek »Edinosti« na Dobravi pri Podnartu. Sestanek je prav lepo uspel in se tudi konstituiral odbor, ki bo začasno pripadal »Edinosti« Kranj. Tej najmlajši organizaciji je zasiguran najlepši uspeh. Na sestanku je poročal tudi delegat »Zveze« iz Ljubljane. -- Jutro 15. 4. 1926, 2)

Obrtno društvo v Radovljici, priredi v nedeljo dne 14. novembra na Dobravi pri Kropi v gostilni Filipa Pogačnika obrtniški sestanek za vse obrtnike iz Kamne gorice, Krope, Dobrave, Avšiče, Podnart in Otoče. Obrtno društvo hoče priti na ta način v stik tudi z onimi obrtniki, ki jih po navadi ni na obrtniških zborovanjih. Tovariši iz zgorajšnjih krajev, udeležite se sestanka polnoštevilno! -- Jutro 10. 11. 1926 Obrtno društvo hoče na ta način priti v stik tudi z onimi obrtniki, katerih navadno ne vidim o na naših zborovanjih, da tako zbudim o vse speče sile ter jih pridobimo za delo v skupni borbi za obrtne pravice. Tovariši iz zgoraj navedenih vasi, pridite vsi na ta sestanek, da slišite, kaj je obrtno društvo in kake koristi je za skupne obrtne zadeve. Na svidenje na Dobravi! -- Obrtni vestnik 1. 11. 1926

Vabila k ubčnim zborom podružnic Kmetijske družbe za Slovenijo. Dobrava pri Kropi, v nedeljo, 14. novembra 1926. ob desetih po sv. maši v šoli -- Kmetovalec 31. 10. 1926

Kmetijska podružnica v Dobravi pri Kropi je zborovala 14. novembra t. l. Od 110 članov je bilo 35 navzočih. Načelnik Ješe je poročal o nabavi strojev in o podružničnem premoženju. Dohodkov je bilo 3350 Din in stroškov 1438 Din, tako da je preostanka 1912 Din. V odbor so bili izvoljeni: Jan. Ješe načelnikom Matevž Pfajfar, Fr. Štular, Pet. Sitar, Jož. Koselj, Fr. Udir, Jak. Cerar, Viktor Musar, Jos. Varl, Ant. Hrovat, Sim. Vester, Jan. Rakovec. Za delegate pa: Jan. Ješe, Fr. Štular in Matevž Pfajfar. Sklenilo se je napraviti skladišče za orodje in gosp. potrebščine, dobiti žganjarski kotel in tehtnico, čistilnik za žito in brano ter naročiti tudi potrebno živinsko sol. -- Kmetovalec 15. 1. 1927

Vabila k občnim zborom podružnic Kmetijske družbe za Slovenijo. Spored: 1. Točke 1.—6. po § 31. družbenih pravil. 2. Slučajnosti. Dobrava pri Kropi, v nedeljo, 29. maja 1927. ob desetih po sv. maši v šoli na Dobravi -- Kmetovalec 15. 5. 1927

Kmetijska podružnica Dobrava pri Podnartu je zborovala 29. maja t. l. Od 107 udov je bilo 26 navzočih. Načelnik Ješe je poročal o napredku podružnice ter o nabavi in razdelitvi orodja. Računski zaključek izkazuje 4982.50 Din dohodkov in 1359 Din stroškov. Za delegate so bili izvoljeni Jan. Ješe, Matevž Pfajfar in Fr. Štular. Občni zbor je sklenil, da se udeleži jubilejne razstave z raznimi pridelki. -- Kmetovalec 15. 7. 1927

Mladinska matica. V dokaz tega našega optimizma naj služijo sledeče številke lanskih naročnikov: Dobrava (Radovljica) – 39 %. -- Učiteljski tovariš 31. 1. 1929

Lepi uspehi Mladinske Matice. Nekoliko statistike naročnikov Mladinske Matice. Zajemljivo je tudi, koliko se je največ doseglo naročnikov v poedinih okrajih, in sicer v odstotkih šolo obiskujočih otrok. Maksimalni uspeh so dosegle posamezne šole v okrajih kakor sledi: … radovljiški – Dobrava 66 %. Maksimalni uspeh torej ni ostal v mestu, ampak se je dosegel na deželi. Dobrava v radovljiškem okraju izkazuje 66 %, torej več kot Ljubljana (52 %) Kamnik (50 %), Novo mesto (49 %) in Maribor (48 %). -- Učiteljski tovariš 13. 6. 1929

»Naš rod.« Šole, ki so dosegle za 1. številko »Našega roda« 50 do 100% naročnikov: Radovljica: Bled 100, Bohinjska Bela 63, Breznica 69, Dobrava pri Kropi 100, Gorje 50, Javorniški Rovt 100, Jesenice, dekliška 54, Kamna gorica 66, Kropa 61, Ljubno 50, Mošnje 64, Radovljica 68, Rateče 57, Zasip 100. -- Učiteljski tovariš 30. 12. 1929

Delovno občestvo kmetsko-nadaljevalnih šol. Kraljevska banska uprava Dravske banovine Ljubljana. Spored: Ob 14. uri: Razgovor o metodi. Vodi g. Žagar Stanko, vodja kmetijsko-nadaljevalne šole Dobrava pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 2. 10. 1930

Dobrava pri Kropi. Kmetijska podružnica je imela letno zborovanje dne 21. dec. t. l. Podružnica šteje 114 članov, od katerih je bilo 32 navzočih. Načelnik J. Ješe je podal podrobno poročilo. Blagajniški ostanek znaša 1861.34 Din, skupnega denarnega prometa pa je bilo 11.514.84 Din. Članarina se pobira po vaseh po odbornikih, in sicer poleg članarine 30 Din še podružnični prispevek od 5 Din. Sklenilo se je, da se stroji nečlanom ne bodo dajali v uporabo. -- Kmetovalec 31. 1. 1931

Vabilo k občnim zborom podružnic Kmetijske družbe. Spored: 1. Točke 1.—6. po § 37. družbenih pravil. [...] Dobrava pri Kropi, ob 10. uri po sv. maši, v šoli -- Kmetovalec 15. 5. 1931

Dobrava pri Kropi. Tukajšnja sokolska četa je priredila v nedeljo 1. t. m. v prostorih br. Pogačnika v Podnartu burko »Teta na konju«. To je bila prva prireditev naše komaj ustanovljene čete. Igra je uspela prav lepo, za kar gre hvala v veliki meri režiserki sestri Franjici Pogačnikovi. Igralci so se prav poglobili v svoje vloge. Le tako naprej! Sokolska četa šteje sedaj 36 članov in članic. Število se bo pa še povečalo. Žal le, da še nimamo društvenega prostora. Pa bo, kakor se čuje, tudi to vprašanje kmalu rešeno. -- Jutro 8. 2. 1931

Sokolska četa na Dobravi pri Kropi priredi 10. t. m. vrtno veselico s pestrim sporedom. Čisti dobiček je namenjen za društveno knjižnico. Prijateljem narave se nudi izreden užitek. -- Jutro 8. 5. 1931]

Sokol v Dobravi pri Kropi. Lepa sokolska ideja zmagovito prodira v srca naših vaščanov. Četudi je majhen okoliš, je sedaj že okroglo 50 članov. Pa še vedno se množe vrste zavednih ljudi. V kratkem bo postavljeno tudi telovadno orodje, za enkrat drog in krogi. S tem bodo dobili telovadci več veselja. Zelo pridno vežbajo redovne in proste vaje, ki jih uči načelnik br. Pretnar. Trije bratje so tudi obiskovali društveni prednaški tečaj. V kratkem prične telovaditi deca, ki jo bo učila s. Pirčeva. Zastavili bomo vse sile, da priredimo v jeseni javni nastop. V nedeljo smo se v prav lepem številu udeležili naraščajskega zleta v Radovljici. Bilo je prav lepo, posebno je ugajalo našim malim, ki jih je šlo prav lepo število gledat bratce in sestrice v prijazno Radovljico. -- Jutro 19. 6. 1931

Gorje pri Bledu. [...] Pripomniti pa moramo, da je bila v radovljiškem srezu samo še ena kmetijska nadaljevalna šola, in sicer na Spodnji Dobravi pri Kropi. -- Domovina 7. 5. 1931

Najmlajši slovenski pevski zbor tvorijo bratje in sestre sokolske čete Dobrava—Podnart. Preteklo nedeljo smo poročali o njihovem prvem, izvrstno uspelem koncertu. Vztrajni pevci so sinovi in hčere kmetskih in delavskih rodbin iz Podnarta in okolice. V sredini je pevovodja Anton Kobentar iz Radovljice. -- Jutro 31. jul. 1932, 3

Dobravski cerkeveni pevski zbor leta 1930. Sedijo: 1 Hrvatova, 2 Anica Mihelič (Črvičeva), 3 župnik Klavžar, 4 Ana Pogačnik (Jurčkova, por. Resman v Gorico pri Radovljici), 5 Hrvatova; stojijo: 1 Janez Lotrič, 2 Janez Bertoncelj, 3 Anton Špendov, 4 Jakob Ješe (Pozinov), 5 Janez Šolar (Zečkov). Arhiv Rok Gašperšič
Pevski zbor na Dobravi 1931

Sokolski prosvetni dan v Kranju. … Dobrava - Podnart je postavila na oder ženski in moški zbor, 10 in 24 pevk in pevcev. Bili so to zopet domači, podeželski pevci, ki jim gre za njihovo izvajanje vsa čast. Dolinarjev ženski zbor je malo ljubeznivo delo, Marinkovičev moški zbor »Na Adriju« pa je krepka zastavna užigajoča pesem. Obema so bili pevci prav imenitno kos. -- Slovenski narod 24. 3. 1933

Vabila k letnim zborom podružnic Kmetijske družbe v Ljubljani, r. z. z o. z. Spored: 1. Čitanje pravilnika, zlasti § 2., 3., 6., 7., 8., 9. in 10. 2. Slučajnosti. [...] V nedeljo 16. julija 1933.: Dobrava pri Kropi, ob 15. uri v šoli -- Kmetovalec 15. 6. 1933

Dne 3. decembra 1933 je bilo v dobravski šoli zborovanje za ustanovitev Društva kmečkih fantov in deklet za vso tamkajšnjo okolico. Zborovanje je otvoril župan Janez Ješe. -- Glas 8. 5. 1981 (podlistek Ivke Križnar)

V letu 1934. (do 1. VIII.) — 31 novih DKFD: Dobrava pri Kropi -- France Gerželj: Prvo desetletje dela in borbe. Gruda 1934 (11/8–9)

Uradni razpust društev. Z odločbo kraljevske banske uprave Dravske banovine v Ljubljani z dne 17. februarja 1933, Pov. II. No. 927/1, so bila na osnovi § 11. zakonta o društvih, shodih in posvetih razpuščena naslednja društva ter je njih razpust postal pravnomočen: 10. Prosvetno društvo v Dobravi pri Kropi, srez Radovljica; -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine17. 10. 1934

Uradni razpust društev. 16. II. No. 16844/1 z dne 16. julija 1934: Krščanska šola v Dobravi pri Kropi, srez Radovljica -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine20. 10. 1934

Vpisi v zadružni register. 1210. Sedež: Dobrava pri Kropi. Dan vpisa: 15. novembra 1934. Besedilo: Hranilnica in posojilnica na Dobravi pri Kropi, registrovana zadruga z neomejeno zavezo. Izbrišejo se člani načelstva Klavžar Janez, Markošek Edvard in Musar Viktor; vpišejo pa člani načelstva: Rogelj Jožef, župnik na Dobravi, Justin Franc, posestnik in čevljarski mojster v Zalošah 9, Sitar Filip, posestnika sin na Misačah štev. 5. Okrožno kot trg. sodišče v Ljubljani, odd. III., dne 14. novembra 1934. Fi 984/34 — Zadr. IV 276/30. -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 24. 11. 1934

Vabila k letnim zborom podružnic Kmetijske družbe v Ljubljani, r. z. z o. z. Spored: 1. Čitanje pravilnika, zlasti § 2., 3., 6., 7., 8., 9. in 10. 2. Slučajnosti. V nedeljo, 23. decembra 1934.: Dobrava pri Kropi, ob 10. uri v šoli na Dobravi -- Kmetovalec 30. 11. 1934

Dobrava pri Kropi. Društvo kmetskih fantov in deklet, Dobrava pri Kropi je poslalo uredništvu obširen dopis s pestrim programom svojega kmetijsko-gospodarskega tečaja. Ker ne moremo objaviti vsega, naj navedemo le izvleček iz dopisa tega delavnega društva: Tečaj traja v presledkih štiri dni od 22. januarja t. l. do 29. marca t. l. in je njega program v naprej določen ter vsebuje najraznovrstnejša kmetijsko-strokovna predavanja. Predavata izmenoma tukajšnji šolski upravitelj g. Stanislav Žagar in abs. sred. kmet. šole g. Franc Sitar. Predavanja so dobro obiskana od članov in od nečlanov. Staro in mlado, možje in žene, fantje in dekleta so se nam pridružila in vidijo edino rešitev iz današnjih težkih razmer v programu zdravega kmetsko-mladinskega gibanja. — V nedeljo, dne 17. febr. smo priredili v Mošnjah trodejansko veseloigro »Poslednji mož«, ki je vsestransko dobro uspela. -- Kmetski list 20. 2. 1935

Naša društva so priredila v zadnjem času sledeče igre: Dobrava pri Kropi dne 17. februarja veseloigra »Poslednji mož« — gostovanje v Mošnjah.

Dobrava pri Kropi: Po izdelanem načrtu se vršijo v okviru društva kmetijsko-gospodarska predavanja dvakrat tedensko od 22. I. do 30. III. Predavata šol. upravitelj Stanislav Žagar in abs. sred. kmet. šole Franc Sitar. Radi pomanjkanja prostora ne moremo celotnega načrta objaviti — morda pozneje — vendar je tudi tu dokaz, kako naj tovariška društva izrabijo zimsko dobo za organizacijo takih koristnih tečajev! -- Gruda 1935 (12/1–2)

Brezje. „Voda". Katoliško prosvetno društvo na Brezjah je uprizorilo v nedeljo 10. februarja Vombergarjevo veseloigro „Voda". Igrali so člani dramatičnega odseka. Igra je v vsakem pogledu dobro izpadla. Četudi je brezjanski oder za tako veliko komedijo, pri kateri sodeluje 20 igravcev, veliko premajhen, vendar so jo tudi v tehničnem pogledu dobro izvedli. Pripomniti moramo še posebej, da je bila izbira igravcev posrečena. Vsak je imel sebi primerno vlogo, da se je z lahkoto udejstvoval. Priznati pa je treba vsem igravcem skupaj kakor tudi njihovemu vodstvu veliko vztrajnost, da so v kratkem času obvladali tako obširno igro, kateri so kos le večji podeželski odri. Toda v slogi je moč. Le tako naprej! — Kljub temu, da je bilo ta dan vreme skrajno neugodno, je bila dvorana do zadnjega kotička napolnjena. Prišli so k igri tudi iz Dobrave, Mošenj in Leš. Ker je za to igro veliko zanimanje in jih je še veliko, ki bi jo radi videli, je vodstvo sklenilo igro ponoviti na dan sv. Matija, v nedeljo 24. februarja ob pol 3 v samostanski dvorani na Brezjah. -- Gorenjec 23. 2. 1935

Redni občni zbori društev kmetskih fantov in deklet: 17. marca: Dobrava pri Kropi (preds.: Anton Mohorič, ppreds.: Anica Pogačnik, taj.: Filip Sitar, blag.: Ivan Bertoncelj). -- Gruda 1935 (12/5)

Dobrava pri Kropi. Pri našem Društvu kmetskih fantov in deklet se je vršil I. redni občni zbor dne 17. marca ob 3. uri popoldne v Narodni šoli na Dobovi. Tov. predsednik Anton Mohorič otvori občni zbor, pozdravi vse številne navzočne, opiše delovanje društva in poziva člane k vztrajnemu delu. V imenu članov se zahvali tov. St. Žagarju, šol. upravitelju za vsa predavanja, kakor tudi tov. Mileni Bratina, učiteljici, ki je vodila režijo pri igri »Poslednji mož«. Tov. tajnik Filip Sitar poroča o tajniškem poslovanju; tov. blagajnik Ivan Bertoncelj poroča, da je imelo društvo v preteklem letu Din 1.491,— dohodkov in Din 1.167,— izdatkov. Članov je bilo v preteklem letu 88, od teh 68 rednih in 20 podpornih članov. Po raznih debatah in poročilih so izvolili nov odbor, ki mu predseduje: tov. Anton Mohorič, podpredsednica tov. Anica Pogačnik itd. Kot delegati za občni zbor Zveze so bili določeni: Jožef Debelak, Marija Smenj, Francka Pretnar in Ivan Bertoncelj. Besedo je nato prevzel tov. St. Žagar, ki je govoril o pomenu kmetske organizacije in kmetskem gibanju. Ob koncu poziva člane k samoizobrazbi in organizaciji, ker le v skupnosti je moč. Občni zbor je potekel v najboljšem razpoloženju in navdušenju. Naše gibanje zmagoslavno napreduje. Fantje in dekleta, z nami za naše pravice! -- Kmetski list 1. 5. 1935

Dobrava pri Kropi. Prvič se bodo naši fantje poskusili med seboj, kdo je najboljši kosec pri tekmi koscev, ki jo bo priredilo naše Društvo kmetskih fantov in deklet na Dobravi pri Kropi. Na to prvo kmetsko manifestacijo in tekmo na Gorenjskem vabimo vse, ki nam sledijo in čutijo smisel za naše mlado kmetsko-mladinsko gibanje. -- Kmetski list 3. 7. 1935

Tekme koscev naših društev. 7. julija: Dobrava pri Kropi. -- Gruda 1935 (12/7–8)

Iz zveze kmetskih fantov in deklet. Posamezne tekme in izleti: 4. avgusta: Dobrava pri Kropi — izlet na planino Vodice. -- Gruda 1935 (12/9)

Dobrava pri Kropi. Zaradi slabega vremena smo morali prvo tekmo koscev na Gorenjskem preložiti od 7. julija na 14. julij, na kar opozarjamo vse, ki nas želijo posetiti in nam dati vzpodbudo, da tudi naša gorenjska kmetska mladina ne bo zaostajala za drugo! -- Kmetski list 10. 7. 1935

Še nekaj statistike. Naročnikov na »Naš rod« so izkazali: Dobrava pri Kropi (43 lani) in (39 letos). -- Učiteljski tovariš 31. 10. 1935

Naši člani. Pred kratkim sta praznovala v naši občini 70 letnico svojega življenja in 30 letnico svojega delovanja pri kmetijski podružnici Dobrava pri Kropi dve pravi gorenjski korenini. Jožef Varl, posestnik na Češnjici pri Podnartu na Gorenjskem, rojen l. 1865., ki je član in odbornik od ustanovitve podružnice, vseskozi vzoren in napreden gospodar, ki je svoje posestvo in gospodarska poslopja tako izboljšal, da so ponos naše prelepe Gorenjske. Sedemdesetletnik je oče dveh še živih sinov in štirih hčera, a umrli so mu 4 sinovi in 2 hčeri, tako da je bilo skupno 12 otrok. Vkljub lepi starosti je slavljenec še čvrst in deloven ter se še vedno udeležuje društvenega delovanja. Naj živi še mnogo let in uživa trud svojega dela!

Drugi slavljenec je Peter Sitar, posestnik na Mišačah pri Podnartu, rojen l. 1865., ves čas od ustanovitve podružnice član in odbornik ter kmet, posestnik že nad 30 let. Sedemdesetletnik je oče 12 še živih otrok, 6 sinov in 6 hčera, zelo dober gospodar in skrben oče, ki je s svojo pridnostjo vzgojil dobro družino in dal študirati dva sinova srednjo kmetijsko šolo, katero je eden že doštudiral, a drugi še študira, tako da bo njegova družina dala kmetskemu stanu dva agronoma. Slavljencu želimo, da bi učakal še mnogo let v zdravju in sreči ter še vedno deloval v prid naši kmetijski podružnici. -- Kmetovalec 15. 10. 1935

Razglas. S svojo odločbo z dne 20. VII. 1935, Pov. 11. No. 50/31, je kraljevska banska uprava Dravske banovine v Ljubljani razveljavila svoje odločbe z dne 17. II. 1933, Pov. II. No. 927/1, o razpustu naslednjih, svojčas v Prosvetno zvezo v Ljubljani, odnosno v Prosvetno zvezo v Mariboru včlanjenih društev: Prosvetno društvo Dobrava pri Kropi -- Ljudska pravica 20. 4. 1935; Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 24. 7. 1935

Dobrava pri Kropi. "Prosvetno društvo". Po dolgem času bomo tudi mi prešli iz mrtve točke v gibanje. Kakor večina društev tako je tudi naše zadela ista usoda, da je bilo pod prejšnjim režimom razpušeno. Sedaj ko zopet svobodno dihamo, bomo sklicali v nedeljo dne 26 t. m. po maši ponovni občni zbor pri Debeljaku na Sr. Dobravi. Dolgo, dolgo smo čakali kdaj bodo postavili poklicani možje in fantje društvo zopet na noge. Čudno se nam zdi, da človek, kateri je bil še najbolj poklican ni že prej ustanovil društva.Res je, da nimamo svojega doma in tudi prostora ne, toda bodimo skromni, kakor smo bili. Prej nam je dal Debeljakov oče sobo v svoji hiši za društvene namene, pravtako je še danes na razpolago, zato je bilo puhlo izgovarjanje, da ni prostora za ta namen. Šušlalo se je celo, da mislijo najeti sobo v kateri so rajali Sokoli, v prosvetne namene. Bili smo odločno proti temu, nastalo je veliko vprašanje, če bo sploh mogoče društvo tam ustanoviti, a se nam zdi, da so to morali opustiti. Ker pa ima stari odbor še vedno zaupanje pri ljudeh, je šel preko tega in sklical obč. zbor pri našem zvestem pristašu – Debeljaku.

V nedeljo vsi na obč. zbor, da bomo manifestirali za naše ideje, da bomo zopet zastavili vse svoje moči in še bolje orali ledino! / Prosvetar. -- Gorenjec 25. 1. 1936

Vpisi v zadružni register. 1091. Sedež: Dobrava pri Kropi. Dan vpisa: 2. novembra 1936. Besedilo: Hranilnica in posojilnica na Dobravi pri Kropi, registrovana zadruga z neomejeno zavezo. Izbriše se član načelstva Rogelj Jožef, vpiše pa se član načelstva Praprotnik Jakob, posestnik na Prezrenjah 3. Okrožno kot trg. sodišče v Ljubljani, odd. III., dne 31. oktobra 1936. Zadr. IV 276/33. -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 12. 12. 1936

Dobrava pri Kropi. Na dopis v zadnji štev. „Gorenjca" daje podpisani sledeče pojasnilo. Res je, da sem podpisani tisti človek, ki je bil najbolj poklican ustanoviti društvo. Hotel sem to tudi storiti, toda le pod pogojem, da člani ne bodo prirejali ali se udeleževali veselic s plesom. Člani bivšega Prosvetnega društva so namreč po razpustu društva večinoma prestopili k Zvezi kmetskih fantov in deklet, kjer so se precej aktivno udejstvovali. Tako so sodelovali tudi pri tekmi koscev v nedeljo dne 14. julija, čeprav je bila v cerkvi s prižnice ožigosana kot nedopustna, ter se udeležili veselice s plesom, ki se je vršila v gozdu in trajala do jutranjih ur. Prvo nagrado pri tekmi koscev je odnesel ravno bivši predsednik Prosvetnega društva g. Sitar Filip. Podpisani sem zato zahteval od bivših članov izjavo, da se javnih plesov ne bodo udeleževali. Dobil sem odgovor, da ples je bil in bo in, če plesa ne dovolim bom pa sam ostal. Obrnil sem se nato na škof. ordinariat, ki je dal naslednjo izjavo: "Če se prosvetno društvo obnovi, naj se plesalci vsi izključijo. Če bi se imelo v prosvetnem društvu plesati, je veliko bolje, da ga ni." Z ozirom na to izjavo sem sklenil obnoviti društvo z zbiranjem takih članov, ki bi se vestno držali društvenih pravil. To pa so bivši člani s protiagitacijo preprečili, ker si zaradi njih nihče ni upal pristopiti k društvu. S tem, da so kar sami sklicali občni zbor, so hoteli podpisanega prisiliti, da jim izroči društveno premoženje. To pa se ne bo zgodilo, ker Prosvetna Zveza take obnovitve nikdar ne bo priznala oziroma društva sprejela v Zvezo. Podpisani pa slej ko prej vstraja pri svojem sklepu in sprejema prijave vseh pošteno mislečih za vstop v novo „Župnijsko prosvetno društvo na Dobravi pri Kropi". Odklanja pa vse plesavce, kakor tudi vse zabavljače, zamerljivce, nergače in podpihovalce, ki v društvo ne spadajo. Tudi se nikdar ne more strinjati, da bi društvo vodila oseba, ki je nikdar ni videti v cerkvi razen kadar mora iti službeno. Rogelj Jožef, župnik. -- Gorenjec 2. 2. 1936

Dobrava pri Kropi. Prosvetno društvo. V nedeljo dne 1. marca je naše društvo obiskal podpredsednik "Prosvetne zveze" g. dr. Česnik iz Ljubljane. Po 9. sv. maši je imel zanimivo predavanja: „Cerkev in prosveta". Skoro je bila premajhna soba pri Debeljaku, katero so napolnili člani in z vso pozornostjo poslušali predavateljevo izvajanje. V zelo jasnih in jedrnatih besedah je g. predavatelj podal zgodovinski razvoj in vpliv cerkve na gospodarski in kulturni napredek človeštva. Posebno je povdarjal, da je treba mladino pritegniti v krog društva, ker mladina je tista v kateri vre živahnost, – željo po delu za boljšo bodočnost. Dalje nam je povedal naloge in potrebe Prosvetnih društev, da so vedno v skladu s krščanskimi načeli in z željo, da bo naše društvo dobro napredovalo je k ončal dobro uspelo predavanje. Po končanem predavanju se mu je predsednik društva zahvalil za njegovo požrtvovalnost, posebno, kar se je še v tako slabem vremenu potrudil in nam podal smernice našega bodočega dela. Nato je predsednik povdarjal, da je prva naloga in cilj društva: svoj prosvetni dom! O tem se je razvila živahna debata in smo se vsi kakor eden strnili v idejno zamisel, da sčasoma postavimo svoje ognjišče, kar bi bil tudi temelj za pravo društveno delovanje. -- [http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-TMYVD0RH/1949272b-2399-4701-955d-30a821321b7e/PDF Gorenjec 14. 3. 1936

Vabila k letnim zborom podružnic Kmetijske družbe v Ljubljani, r. z. z o. z. Spored : 1. Čitanje pravilnika, zlasti § 2., 3., 6., 7., 8., 9. in 10. 2. Slučajnosti. V nedeljo, dne 22. marca 1936.: Dobrava pri Kropi, po sv. maši v šoli -- Kmetovalec15. 3. 1936

Dobrava pri Kropi. Prosvetno društvo je uprizorilo igro »Črnošolec« z zelo lepim uspehom. V nedeljo, dne 10. maja bo zopet predstava. Ne zamudite! — Pri društvu smo ustanovili dobrodelni odsek, ki bo po svojih močeh pomagal podpore potrebnim članom. — Med nasprotniki je tudi nekdo, o katerem nismo misliti, da mu je katoliška prosveta trn v peti. Povemo mu, da se bo še kesal, če nas bo pri delu oviral. -- Domoljub 6. 5. 1936

Vabilo k letnim občnim zborom podružnic Kmetijske družbe v Ljubljani, r. z. z o. z. Spored : 1.) Poročilo odbora, predlogi in volitev funkcijonarjev v smislu pravilnika, zlasti § 2, 3, 6, 7, 8, 9 in 10. 2.) Slučajnosti. Dne 23. maja 1937: Dobrava pri Kropi, po sv. maši v šoli na Dobravi -- Kmetovalec 15. 5. 1937

Mladinska matica - Ekspedicija knjig Mladinske matice je večidel že končana. Kakor vsa druga leta, smo razposlali tudi letos knjige deloma po pošti, deloma po železnici. — Pri upraviteljstvu ljudske šole v: Podnart (Šolar Anton — trgovec): Kropa, Ljubno, Ovsiše, Dobrava pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 7. 10. 1937

Vabilo k letnim občnim zborom podružnic Kmetijske družbe v Ljubljani, r. z. z o z. Dne 8. maja 1938: Dobrava pri Kropi po maši v narodni šoli -- Kmetovalec 15. 4. 1938

Vabilo k letnim občnim zborom podružnic Kmetijske družbe v Ljubljani, r. z. z o. z. Dne 26. marca 1939: Podružnice: Dobrava pri Kropi, po sv. maši v šoli Kmetovalec 15. 3. 1939

Dobrava. Prosvetno društvo Dobrava pri Kropi je imelo 7. aprila 1940 svoj redni občni zbor s sledečim dnevnim redom: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Poročilo odbora. 3. Poročilo blagajnika in preglednikov računov. 4. Predlogi in sklepi. Podpredsednik prične ob določeni uri občni zbor in ugotovi sklepčnost ter preide na dnevni red. Prečita se zapisnik zadnjega občnega zbora in se vzame na znanje. Predsednik in tajnik poročata o delovanju društva v preteklem letu in o uspehu tombole, katero je društvo priredilo. Blagajnik poroča o dohodkih in stroških v preteklem letu in o skupnem imetju društva. Pregledniki računov poročajo, da so račune našli v redu. Sklene se soglasno, da se voli javno, predlagan je stari odbor, kar se soglasno sprejme. -- Vestnik slovenske krščansko-socijalne zveze 1940 (19/5)

Dobrava pri Otočah-Brezje. Tukajšnja Kraj. kmečka zveza je imela svoj 4. redni občni zbor 29. decembra. Udeležba na njem je bila prav razveseljiva. Pred pričetkom občnega zbora sta cerkvena pevska zbora iz Ovsiš in Dobrave zapela »Kmečko himno«. Pred prehodom na dnevni red se je načelnik spomnil v lepih besedah pokojnega dr. Ant. Korošca. Sledilo je poročilo načelnika o delu Kmečke zveze ter predavanje o umetnih gnojilih. Na občnem zboru se je poleg drugega sklenilo, da naj se vrše redni mesečni članski sestanki. Mladinska kmečka zveza naj se ustanovi še to zimo. V vzajemnem delu in v živi stanovski zavesti se bo izklesala boljša bodočnost kmečkemu stanu. -- Domoljub 15. 1. 1941 (54/3), 12

Občni zbori podružnic. Dne 2. marca 1941. Podružnice: Dobrava pri Kropi, ob 10. dop. v šoli -- Kmetovalec 15. 2. 1941

Gospodarstvo in promet[uredi]

Dobrava pri Podnartu: Gostilna pri "Valentinu" 1925. foto Ivan Kunc, založnik Filip Pogačnik. Arhiv Pirc
Gostilna pri Valentinu, pred njo najbrž gospodar Filip Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar
Gostilna pri Valentinu med drugo svetovno vojno. Filip in Antonija Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar
Pri Cjazu in pri Bodlaju, Sr. Dobrava. Arhiv Joško Resman
Cesta čez Srednjo Dobravo, levo se vidi uta pred Valentinovo gostilno. Arhiv Janke Ulčar
Izkaznica za prost prehod Bodlajevih čez most v Otočah 1939. Arhiv Joška Resmana. Po pričevanju Alojza Vidica se je dalo pri mostnini za dva prihraniti, če je eden nesel drugega vsaj do polovice mostu.

Zemljiška zadruga[uredi]

Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih

Vodovodna zadruga[uredi]

Dobrava pri Kropi. Redko se oglašamo z Dobrave, zato upamo, g. urednik, da nam boste to pot dali malo več prostora, da spregovorimo o naših potrebah. — Pred nedavnim smo brali v Slovencu dopis o vodovodu za Kamno gorico. Čudno se nam je zdelo, da se naši sosedje potegujejo za svoj poseben vodovod, ko bi vendar morali vedeti, da si vasi dobravske župnije — Srednja, Zgornja in Spodnja Dobrava, Mišače, Lipnica, Prezrenje — že izza lanskega leta prizadevajo in so napravile vse korake, da bi se končno vendarle uresničil načrt bivšega deželnega odbora izpred vojne — je že okoli 30 let od tega — da bi dobili skupni vodovod iz Črnega potoka pod Jelovico. Spomladi je že poslal Higienski zavod iz Ljubljane g. inženirja Guzelja, ki je pregledal našo revščino glede vode ter izjavil, da je vodovod za naše kraje res nujno potreben. Zato je gospod inženir takrat pregledal tudi vse izvire, ki bi prišli v poštev za vodovod. Bil je v Kropi, a bil je tudi pri izviru Črnega potoka — okoli 800 m visoko! — ki so ga preizkusili in merili množino vode, kar se je potem ponavljalo ob raznih vremenskih okoliščinah. G. inženir je bil mnenja, da ima Črni potok najboljšo vodo izmed vseh preizkušenih in tudi v toliki množini, da bi zadostovala ne samo za vasi dobravske župnije, temveč tudi za Kropo in Kamno gorico. Z vodovodom iz črnega potoka bi bilo poskrbljeno torej kar za tri občine obenem! Kolikor vemo iz razgovora z g. inženirjem, ko jo ogledoval teren, bi bil nad Zgornjo Dobravo v Vrečah rezervoar, odkoder bi dobivale dobravske vasi vodo in tudi Kamna gorica, za Kropo pa bi se odcepila že v dolini kje za Dolgo njivo in bi bila speljana za Stočjem. Ker je ta načrt, kakor smo obveščeni, na najboljši poti, da se v doglednem času uresniči, je le želeti, da ne bi uganjali ob tako važni skupni zadevi vsak svoje vaške politike, marveč mislimo vsaj nekoliko na prihodnost in na splošno korist, ki bi jo imel skupni vodovod za vse tri občine z vsemi vasmi. Kropa in Kamna gorica, ki imata res svoj poseben pomen zaradi žebljarske industrijo, bi ob skupnem vodovodu nič ne izgubili, dobravske vasi pa bi pridobile. Ali naj ostanejo Dobrave zaradi zgolj krajevnih teženj teh dveh vasi zapostavljene in za vedno brez vode? Zato opustite sleherno posebno akcijo in nastopajmo skupno! Ob naši želji je potrebno poudariti tudi to: Dobravska planota je s svojimi vasmi eden najlepših predelov na Gorenjskem, kakor so so izražali razni zaslužni možje, kakor n. pr. pokojni župnik Jakob Aljaž, ki je tu skomponiral svoje najlepše skladbe, pokojni državni in deželni poslanec dr. Ignac Žitnik, ki je prihajal k nam, kadar je le utegnil, in tudi rajni deželni glavar Fr. Šuklje je bil ves navdušen za Dobravo, ki jo je imenoval »pušeljc« Kranjske. Ko bo dobila dobravska planota vodovod, ne bo poskrbljeno samo za higiensko in gospodarsko stran prebivalcev, temveč se bo gotovo razvil tudi tujski promet, ki ne bo koristil samo Dobravam, temveč tudi Kropi in Kamni gorici. Delajmo torej in nastopajmo skupno, da pridemo čimprej do skupnega velikega vodovoda iz Črnega potoka! — Upamo, da nam bo poleg Higienskega zavoda tudi kr. banska uprava pomagala in storila vse, da ta lepi kos Gorenjske preskrbi z vodo in tako ustvari pogoje ne samo za zdravje probivalstva in njegovo vsakdanje gospodarsko življenje, temveč pospeši v naših krajih tudi tujski promet. O tem smo prepričani, ker je banska uprava pod sedanjim g. banom dr. Markom Natlačenom že pokazala skrb za naše kraje s podporo za krajevni vodovod na Otočah, z regulacijo Lipnice, z lepo potjo na Jamnik in še je na Otočah vse pripravljeno, da dobimo tako postajo, kakršna je potrebna ob tolikem prometu romarjev na našo največjo božjo pot na Brezjah. Če bi Dobrava dobila še dovozno pot z Otoč, za katero se je potegoval banovinski svetnik g. župnik Jernej Hafner, bi bili zvezani s svetom in dohod v Kropo in Kamno gorico bi bil za tujce, vse prikladnejši in prijetnejši, ko bi lahko spotoma z Dobrave uživali najlepši razgled po vsej Gorenjski. — To so naše potrebe in želje, g. urednik. Najbolj bomo veseli, ko vam bomo mogli sporočiti, da se nam je uresničila želja po vodovodu. -- Slovenec 11. 12. 1937

Zapisnik Vodovodne zadruge 1. aprila 1941. Arhiv Joško Resman
Vračilo zneskov Vodovodne zadruge na Dobravi 6. aprila 1941. Arhiv Joška Resmana
Vračilo zneskov Vodovodne zadruge na Dobravi 6. aprila 1941. Arhiv Joška Resmana

Vpisi v zadružni register. [...]
Sedež: Dobrava pri Kropi.
Dan vpisa: 3. februarja 1941. Besedilo: Vodovodna zadruga na Dobravi pri Kropi, zadruga z omejenim jamstvom.
Zadruga je bila ustanovljena na skupščini dne 8. decembra 1940. za nedoločen čas.

Zadruga ima namen, oskrbovati svoje člane z vodo za gospodinjstvo, gospodarstvo in higieno in vzdrževati v ta namen vodovodne naprave. Poslovni delež znaša din 50.— in se mora vplačati ob pristopu ali v obrokih. Vsak zadružnik jamči z vpisanimi poslovnimi deleži in še z njihovim enkratnim zneskom. Zadruga objavlja svoje priobčitve na razglasni deski v svoji poslovalnici. Vabila na skupščine mora poleg tega objavljati v listu »Narodni gospodar« v Ljubljani. Upravni odbor sestoji iz 6 zadružnikov in se voli za dobo treh let. Vsako leto izstopi tretjina odbornikov. Zadrugo zastopa upravni odbor. Za zadrugo se podpisuje tako, da se pod njeno firmo svojeročno podpišeta po dva člana upravnega odbora ali po en član upravnega odbora in en v to pooblaščeni nameščenec zadruge. Člani upravnega odbora so:
Špendov Anton, posestnik, Spodnja Dobrava 6,
Lotrič Janez, posestnik, Zgornja Dobrava 7,
Sitar Filip, posestnik, Mišače 5.
Resman Jožef, posestnik, Srednja Dobrava 5,
Bertoncelj Jernej, posestnik, Zg. Dobrava 21,
Vidic Janez, posestnik, Srednja Dobrava.
Okrožno kot trg. sodišče v Ljubljani, odd. III., dne 1. februarja 1941. Fi 5/41-3. - Zadr. IV. 92/1. -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 12. 2. 1941 (12/13), dLib

Iz zadružnega registra. V pisale so se naslednje zadruge: Vodovodna zadruga na Dobravi pri Kropi, Zadružna elektrarna v Podovi in Vodovod na zadruga v Sebenjah. -- Trgovski list 14. 2. 1941

Vpisi v zadružni register. Vodovodna zadruga na Dobravi pri Kropi, zadr. z om. jamstvom, prvi član uprave Špendov Anton -- Slovenec 13. 2. 1941

Podjetja

  • Jožef Mulej, Lipnica pri Kropi (ogljarna)
  • Tulip, Lipnica (tovarna)
  • Jakob Ješe, Zgornja Dobrava (mizar)
  • Filip Pogačnik, Srednja Dobrava (gostilna)

Takoj pod kroparsko Dobravo ima tvrdka M. Pirc iz Krope svojo tvornico za izdelovanje žičnih strojnih žrebljev. Železo dobiva iz Jesenic-Fužin ter razpošilja v zabojih izdelane žreblje po nekdanji Avstriji in po Balkanu i do 2 železniška voza na teden.

Dobrava. Na razpotju kroparsko-kamnogoriškem lomijo v griču »za Dolgo njivo« dolomit ter ga vozijo z vozmi do postaje Podnart-Kropa in dalje po železnici v Medvode in Goričane v papirnice, da izenačujejo teže raznemu pisnemu papirju. Na Gorenji Dobravi izdeluje nekaj delavcev sode iz krajnikov. Okrog Krope so nekdaj kopali železno rudo, ki je je še sedaj dosti — dokaz, ker je vsa okolica obdana z rudarskimi prostosledi. Tudi kobold in banksit se nahaja ondi. Oglejmo si pa sedaj malo bolj natanko kroparsko obrt! -- Josip Korošec: Obrt in trgovina v radovljiškem okraju – Podnart. Zvonček 21/12 (1920).

Tovarna v Lipnici[uredi]

Na tem mestu je bila najprej fužina, imenovana Kredarca, ki jo je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja oče Vinko temeljito prenovil, zgradil jez in s po "grapci" pripeljano vodo že pred vojno pridobival električno energijo za tovarno. Objekt je tik pred drugo svetovno vojno zgradil na novo - več ali manj je tak še danes. Po vojni je bila tovarna nacionalizirana in leta 1960 je oče moral prodati še stanovanje, ki je v tem dvignjenem delu, mama pa je prodala zemljišče desno, kjer je zrasel nov pomožni objekt. Po denacionalizaciji v 90. letih smo staro tovarno prodali nekemu obrtniku, Mehanizmi pa so nov objekt zgradili preko Lipnišce. Jez, »grapca« in HE so bili likvidirani okoli leta 1960.

Poleg šole Staneta Žagarja in »fabrike« je bila v vasi še žaga, do katere je vodila vodna struga in so tudi v vodnem registru. Vodni register je nekje iz leta 1896–1905 in obsega porečje Lipnišce (ne Lipnice) in Kroparice. Z natančnimi nadmorskimi višinami vhoda in izhoda vode po posameznem lastniku. Takrat je bila to najpomembnejša energija. –- Igor Pirc

Leta 1929 se je tovarna imenovala »Tovarna žičnikov Simon Pirc Kropa«.

Cenik železnine tovarne Simona Pirca iz Lipnice pri Kropi
Cenik železnine tovarne Simona Pirca iz Lipnice pri Kropi
Oglas tovarne Pirc iz Lipnice. Gorenjska, letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, 1931

Drugo[uredi]

Št. 4823 (str. 55 in 56) iz Dobrave pri Kropi je pastirska pesem, ki je lahko bila vpletena tudi v božično igro. In če bo Glonar ali kdo drugi pregledal Štrekljeve še neobjavljene dodatke, bo naletel še na več takih pastirskih božičnih pesmi, ki so ostanki naše narodne dramatike, dokazal bo lahko, da je Drabosnjak le epigon onih »narodnih« dramatikov, od katerih imamo baš te odlomke ohranjene v Štrekljevi veliki zakladnici slovenske narodne poezije. Dokazal bo lahko, da se je tudi pri nas razvila drama iz cerkvenih obredov. -- Fr. Kotnik: Slovenske narodne pesmi iz tiskanih in pisanih virov zbral in Uredil dr. Karel Štrekelj. 16. snopič. Čas 1925 (19/1–2)

Ljudje so se preživljali večinoma s kmetijstvom. Ivan Križnar (Dobrava in Dobravci, 6–14) navaja za neko obdobje in vključno z Otočami 15 gruntarjev, 10 polgruntarjev, 56 kajžarjev in nedoločeno število gostačev; obrtnikov je bilo med njimi 34. Pri Šlibru na Sr. Dobravi so izdelovali lesene škafe in popravljali sodove, sicer je bilo tudi veliko potujočih trgovcev (jesiharji iz Čičarije, brusači iz Rezije, suha roba iz Ribnice, kramarji (krošnjarji, punklarji). Cigani so občasno taborili v skalnih jamah pod robom dobravske planote. Dobrave so dobile elektriko leta 1927. -- Ivan Križnar: Dobrava in Dobravci

Naše pašništvo in naše planine. Nadvse zanimive so primere sedanjega stanja živinoreje in onega v dobi, ko je na Gorenjskem cvetelo še planšarstvo. Pred seboj imam ravno odlok zemljiška bremena odvezne in vravnalne komisije za Kranjsko z dnem 9. majnika 1876, štev. 690. V tem se kratko in malo razsodi, da se imajo razne pravice upravičencev iz Otoč, Zaloš, Spodnje in Zgornje Dobrave pri Kropi odvezati z denarjem, za par goldinarjev, in to vsled izjave samo enega izvedenca, in ker — tako se glasi dobesedno — zahtevajo to deželno-kulturni oziri. Zastonj so bile prošnje in pritožbe upravičencev, zakaj to so zahtevali deželno-kulturni oziri, — to je bil tedanji sistem. Sedaj pa poglejmo, kake uspehe je rodil ta sistem za gorenjskega kmeta - živinorejca. Vas Otoče je imela pravico in je tudi pasla do leta 1875. na skupnih pašnikih in na planini skupaj 72 govedi in 21 konj. Leta 1914. pa je imela vas le še 30 glav govedi in 4 konje. Vas Zaloše je imela leta 1875. 71 govedi, leta 1914. še 35 glav. — To je torej leto pred vojsko, v vojski se je število seveda še znižalo. Ta žalosten pojav zasledujemo lahko povsod, kjer so se razdelili skupni pašniki in izgubile planine. -- Domoljub 1. 6. 1921

Trije sinovi. Živel je nekdaj bogat kmet, ki je imel tri sinove. Ko so mu sinovi odrasli že do vrha, pravi nekega dne: »Treba bo izročiti enemu kmetijo, pa se še nisem odločil kateremu. Namenil sem se, da jo dam tistemu, ki mi bo napasel ovce najbolje.« Žene prvi dan najstarejši sin, ki je bil tudi najpametnejši, pase ves dan od jutra do večera, ko pa prižene domov, prinese oče zeljnato glavo in ovce se vsujejo proti njemu kakor bi ves dan nič ne jedle. Oče zmaje z glavo in pravi: »Slabo si mi napasel ovce, ti ne boš gospodar.« Drugi dan pride na vrsto drugi, mlajši sin, pase ves dan po najlepši travi, a zvečer prinese oče zopet zeljnato glavo in ovce planejo zopet kot prejšnji dan nad zeljnato glavo. Pa zmaje oče z glavo rekoč: »Tudi Ti ne boš gospodaril«. Tretji dan pride na vrsto tretji, najmlajši sin, ki je bil bolj slaboumen, žene ovce naravnost v zeljnik in ovce so se najedle zelja, da so komaj hodile, zvečer, ko pa prižene domov, pokaže oče zopet zeljnato glavo, a glej, nobena ovca se ni zmenila za zelje, in vesel pravi oče: »Dobro si mi napasel ovce, Ti boš gospodaril«.
Marica Šparovec, Dobrava pri Kropi. -- Naš rod 1929/1930 (1/7)

V zadružni register je vpisana na novo […] »Kmetska zadruga okoliša opčine Ovsiše« r. z. z o. z. v Dobravi pri Kropi. -- Jutro 7. 5. 1931 (12/104)

Vpisi v zadružni register. Vpisale so se nastopne za­druge: 382. Sedež: Dobrava pri Kropi.
Dan vpisa: 23. marca 1931.
Besedilo: Kmetska zadruga okoliša občine Ovsiše, registrovana zadruga z omejeno zavezo.
Obrat in predmet: Zadruga ima namen: a) razpečavati in predelavati kmetijske pridelke in obrtne izdelke svojih udov,
b) oskrbovati svojim udom gospodarske in obrtne potrebščine vsake vrste,
c) ustanavljati in vzdrževati zadružna skladišča,
č) nabavljati kmetijske stroje in jih posojevati udom,
d) pospeševati sploh kmetijsko gospodarstvo svojih udov, zlasti s tem, da;
1. snuje naprave in naredbe v povzdigo kmetijstva in domače obrti svojih udov,
2. daje v gospodarskih zadevah svojim članom svete,
3. prireja poučne gospodarske shode in razstave ter izdaja primerne knjige in tiskovine.
Zadružna pogodba z dne 8. marca 1931.
Vsak zadružnik jamči s svojimi opravilnimi deleži in pa z enkratnim zneskom istih.
Oznanila se izvršujejo z enkratnim objavljenjem v glasilu »Narodni gospodar«.
Načelstvo obstoji iz načelnika, njega namestnika in 3 odbornikov, člani načelstva so: Jožef Resman, posestnik. Sr. Dobrava št. 5, načelnik, Janez Ješe, posestnik, Sp. Dobrava št. 7, podnačelnik, Jernej Bertoncelj, posestnik, Zg. Dobrava 21, Filip Sitar, pos. sin, Mišače 5, Stanislav Žagar, učitelj, Sr. Dobrava, št. 15.
Načelstvo zastopa zadrugo in podpisuje v imenu zadruge na ta način, da se podpišeta dva člana načelstva pod zadružno tvrdko.
Deželno kot trgovsko sodišče v Ljubljani, odd. III., dne 21. marca 1931. -- Jugoslovan 18. 4. 1931

Nova železniška postaja v Otočah. Na gorenjski progi je med Kranjem in Jesenicami prav gotovo v Otočah največ potniškega (prometa). Največji dotok tujcev prihaja na Brezje. Brezje so priljubljene ne le kot največja slovenska Marijina božja pot, temveč tudi radi njihove izredno lepe naravne lege in prirodne lepote, Brezje so tudi prikladno izhodišče za neštete izlete in ture na Dobravo, v Kropo, Kamno gorico, Lipnico, dalje čez Jamnik, znan kot ena najlepših razglednih točk na Gorenjskem, na Jelovico, Ratitovec, v Selško dolino; onstran Save pa v Ljubno, Leše in v tržiško okolico.

Zadnja leta, zlasti, odkar so v rabi nedeljske železniške karte, je tu živahno vrvenje nedeljskih izletnikov, ki opravijo najprej božjepotno pobožnost, potem pa gredo peš v Radovljico in na Bled; ali pa skozi Begunje v Žirovnico. Ti gredo zvečer na postajo Lesce ali v Žirovnico. Številni romarji in izletniki pa si ogledajo bližnjo okolico in se odpeljejo iz Otoč že s prvim popoldanskim vlakom. Postajališče v Otočah je zlasti ob nedeljah in praznikih v poletnih mesecih ves dan v napornem prometu; zlasti ker ni poskrbljeno za zadostno število uslužbencev. Ves promet opravlja navadno ena oseba. Vsako leto se slišijo številne pritožbe romarjev in izletnikov, da postajališče v Otočah nikakor ni primerno za tolikšen tujski promet.

Pa tudi prostor, kjer stoji sedanje postajališče, ni prav nič prikladen za potnike, ker je preveč oddaljen od poti, ki vodi na Brezje in Dobravo. Prav tako so že nešteti potniki izrazili željo, da bi se postajališče Otoče preimenovalo v Otoče-Brezje.

Znano pa je, da železniška uprava sama ne gradi novih kolodvorskih zgradb, marveč jih že zgrajene sprejme v oskrbo. Če je torej potrebno na kaki postaji novo kolodvorsko poslopje, ga morajo postaviti interesentje sami. Slična naloga čaka sedaj tudi interesente otoške postaje. Ali kdo naj to breme prevzame?

Postajališče v Otočah se nahaja na križišču štirih občin: Ovsiše, Kropa, Kamna gorica in Mošnje. Ker postaja služi največ tujskemu prometu (za domačine bi sedanje poslopje zadostovalo), radi tega ne more prevzeti te naloge nobena od imenovanih občin, ki bi s tenj svoje občane preveč obremenila. Na pobudo nekaterih interesentov in prijateljev tujskega prometa na Gorenjskem je to nalogo prevzelo Tujsko-prometno društvo na Brezjah. Društvo samo pa nima sredstev, da bi premestilo in na novo zgradilo postajo v Otočah, ki bi se s tem tudi preimenovala v Otoče-Brezje; nadelo si je le nalogo, da vso stvar organizira in vodi.

Za to zadevo se je predvsem toplo zavzel domačin g. župnik Jernej Hafner. […] Načrte sta izdelala pri žel. direkciji gg. ing. Leskovšek in Osredkar.

Novo poslopje bo stalo na prvotnem mestu nasproti gostilne Markelj, ob železniškem prelazu, kjer pelje ena pot na Dobravo in v Kropo, druga pa proti Brezjam in Ljubnu. V načrtu je enonadstropna zgradba, kakršno vidimo na sliki. v pritličju bosta dva lokala za uradovanje in izdajanje voznih kart, čakalnica in okrepčevalnica. V prvem nadstropju pa bo stanovanje za železniške uslužbence na postaji. Na levo bo še prizidana 20 m dolga lopa za 800 oseb, ali večja poletna čakalnica, kjer se bodo lahko romarji in izletniki okrepčali z jedili, ki so jih prinesli s seboj. Postajališče bo opremljeno tudi z električno razsvetljavo, pitno vodo in primernimi stranišči. Ves prostor okrog poslopja bo lepo izravnan, okrašen z lepimi nasadi, prirejen tako, da bo dostojno služil velikemu potniškemu prometu, dočim smo dosedaj morali hoditi s ceste na postajo po neurejeni, večkrat blatni poljski poti.

Skupni stroški za vsa dela so predvideni na približno 300.000 Din. Mnoga dela bodo seveda opravili vaščani iz Otoč, Ljubna in Brezij s kulukom. Dosedaj so s kulukom navozili že pesek in les, ki so ga v ta namen nekateri darovali. V kratkem bomo pričeli voziti opeko in cement; le denarja še ni, da bi mogli sproti kriti stroške. Tujsko-prometno društvo na Brezjah se je že obrnilo s prošnjami na okoliške občine, na bansko upravo, železniško direkcijo v Ljubljano, Tujsko-prometno zvezo v Ljubljani in nekatere zasebne interesente, ki naj naše delo z izdatnimi denarnimi sredstvi podpro. Če bodo vsi ti vpoštevali naše skupne težnje, bo že to jesen stavba vsaj v surovem stanju dograjena in izročena prometu. -- Slovenec 30. 1. 1937

"Domoljuba" v vsako hišo! Zopet objavljamo nekaj najlepših uspehov: Župnija Dobrava pri Kropi: 21 novih naročnikov — 1470 točk. -- Domoljub 13. 1. 1937

Radovljica. Tujsko prometno društvo v Radovljici je že pred časom postavilo na ovinku državne ceste, nasproti radovljiškega znamenja, pri odcepitvi poljske poti, katera na koncu polja prehaja v stezo, ki vodi v Globoko in od tam v Mišače in Dobravo napisno tablo »Pot na Brezje in Globoko«. Ker ta tabla, s pogrešnim in zmotnim napisom zavaja marsikaterega tujca, prosimo, da se tabla odstrani ali pa napravi napis dejanskemu stanju odgovarjajoč: »Pot v Globoko, na Mišače in Dobravo«. -- Gorenjec 17. 7. 1937

Češnjica pri Podnartu. Komaj pičle tri kilometre od Podnarta leži naša prijazna vas, pa še do danes nismo dobili k nam elektrike, dasi jo imajo po vseh okoliških vaseh in še celo »hribovci« se lahko z njo pobahajo, saj z Jamniku tako lepo sveti, da se vidi po vsej Gorenjski. […] Mislili smo, da jo bomo dobili z Ovsiš, od koder bi bilo najbližje, a strokovnjaki pravijo, da bi morali graditi nov transformator, ki bi bil seveda kljub zboljšanemu gospodarskemu položaju le predrag. Zalo jo bomo pa dobili preko Lipnice z Dobrave. Količki so že zabiti in upajmo, da bodo kmalu na njih mestu stali električni drogovi in da bomo prihodnje leto že mlatili z motorji. -- Gorenjec 13. 11. 1937

Leta 1936 je bila na pobudo g. Jerneja Hafnerja, sedaj župnika v Moravčah, sklicana v Otočah anketa za gradnjo novega postajnega poslopja. Te ankete se je udeležil rektor svetišča na Brezjah, župnik g. Hafner, zastopniki ljubljanske žel. direkcije, »Tujsko-prometno društvo Brezje« ter županu občin Brezje in Dobrava. Ker žel. direkcija gradnje ni hotela prevzeti, se je obvezalo „Tujsko-prometno društvo na Brezjah", da bo nabralo potrebne prispevke, žel. direkcijo pa prosilo, naj napravi potrebne načrte. […] Sedaj urejajo park okoli postaje, ki bo zelo ličen. Na jugovzhodni strani postaje bo na primernem podstavku stal visok steber, na njem pa kip Marije Pomagaj na Brezjah, da se bodo številni romarji, ki prihajajo na Brezje, spomnili, da se bližajo svetemu kraju. Ves prostor bo posajen in bo nudil romarjem v vročih dnevih hladno senco, pa tudi za klopi je poskrbljeno. Največ zaslug pri ureditvi tega parka imajo g. dr. P. Roman Tominec, dr. P: Hadrijan Kokolj, župana občin Brezje in Dobrava, g. Marčun Ivan in g. Špendov Ivan [morali bi pisati Anton – op. p.] ter predsednik TPD g. Grašič Ignac in še mnogo tihih delavcev in dobrotnikov. -- Gorenjec 10. 8. 1940

Blagoslovitev nove postaje. Z majhno zamudo, ki ob takih prilikah skoro ne more izostati je privozil na novo postajo »Otoče—Brezje« jutranji vlak, ki je pripeljal poleg neštevilnih romarjev tudi zastopnike ravnateljstva državnih železnic v Ljubljani. Na prelepo okrašeni novi postaji Otoče—Brezje so izstopili med drugimi prevzvišeni gospod knezoškof dr. Gregorij Rožman, ravnatelj državnih železnic v Ljubljani gosp. inž. Rudolf Kavčič, načelnik prometno-komercial-nega oddelka g. Franjo Podbregar, inž. Dimitrij Bartenijev, šef sekcije za vzdrževanje proge (Jesenice), in bivši poslanec g. Pavel Vlašič.

Na lepo okrašeni postaji so pričakovale prvega vlaka, ki je obstal na tej postaji, šolske deklice in dečki ter številno občinstvo. Ljubka deklica je z lepimi besedami pozdravila g. knezoškofa dr. Gregorija Rožmana, bana dravske banovine g. dr. Marka Natlačena, ki se je tudi osebno udeležil slovesnosti in g. ravnatelja inž. Rudolfa Kavčiča. Vsem trem je izročila lepe šopke. Nato je pozdravil navzoče visoke dostojanstvenike župan občine Ovšiše, v katero spada postaja postaja Otoče—Brezje, gospod Anton Špendov, ki se je zahvalil vsem, ki so pripomogli, da je bila zgrajena nova postaja, kakršne v vsej Sloveniji ne najdemo. Za g. županom je pozdravil goste rektor brezjanske cerkve g. dr. p. Hadrijan Kokol), za njim pa je izpregovoril direktor državnih železnic v Ljubljani g. inž. Rudolf Kavčič, ki je podal historiat gradnje nove železniške postaje, se zahvalil vsem činiteljem, ki so pripomogli, da se je to nujno delo izvršilo in prosil g. knezoškofa, da blagoslovi novo postajo.

G. knezškof dr. Rožman je nato ob asistenci gg. brezjanskega gvardijana dr. p. Hadrijana, p. dr. Romana Tominca, župnika z Dobrave g. Kokla in škof. tajnika g. Prešerna blagoslovil novo postajo in še posebej kip Matere božje, delo mojstra Kalina, o katerem bo še posebej govora v časopisju. Po opravljenih blagoslovitvenih slovesnostih so se vsi odpeljali oziroma odšli peš do romarske cerkve na Brezjah.

Na Brezjah je pred cerkvijo pozdravil g. knezoškofa dr. Rožmana in g. bana dr. Natlačena predsednik Zveze bojevnikov g. Mirko Ratej ob navzočnosti podpredsednika Zveze bojevnikov bivšega poslanca Theuerschuha in odbornika g. Pirca Jožeta in Rudolfa Wagnerja. -- Slovenski dom 19. 8. 1940 (5/188)

Ličkanje koruze na Dobravi pred Valetinovo hišo 26. 9. 1930. Foto Janko Balantič. Arhiv Janke B. Ulčar
Žanjice ajde na Dobravi 1939: Ivana Špendov (Bendeljnova), Marija Papler (Petrovčeva), Marjana Špendov (Bendeljnova), Franca Papler (Petrovčeva). Arhiv Mirko Špendov
Gozdarji na Jelovici. S košem je Pošavc z Mišač. Arhiv Joška Resmana
Račun mizarja Ješeta za dela v otroškem vrtcu v Mošnjah iz leta 1943. Arhiv Roka Gašperšiča
Vejalnica na Dobravi. Sredi so starši Janka Balantiča Janez in Marjana, med njima mogoče Črvičeva?, desno z otrokom Čačkova, z brki Lenc. Arhiv Janke Ulčar
? Arhiv Janke Balantič

Opombe[uredi]

  1. Jezdeci so tudi od drugod, saj so imele konje na Dobravi samo tri kmetije.
  2. Fotografija je bila objavljena v Jutru 27. 11. 1932 in v Tedenskih slikah 1. 12. 1932, torej je datum pod sliko napačen.
  3. V spričevalu Antonije Šolar 31. 1. 1941 je podpisana "razredna uč." Pia Gostičeva, ki je v dokumentih ni zaslediti.
  4. Lahko gre za Zgornjo Dobravo 15 (pri Vazarju) ali Mišače 15 (pri Metelniku).
  5. Daljša varianta članka kot v Tedenskih slikah.
  6. Gre za Marijo Debelak (Bodlajevo).
  7. Gre za Jožefa Miheliča.
  8. Orač.
  9. Miheličeve pesmi so na Wikiviru.
  10. Za leto 1935 ni podatka.
  11. To je zadnji Mohorjev koledar, ki ima objavljen imenski seznam naročnikov.
  12. Mohorjev koledar v Ljubljani (1942–45) nima podatkov o naročnikih v Dekaniji Radovljica.