Ugotovitveni postopek

Iz Wikiknjig
Jump to navigation Jump to search

Na začetek

Opredelitev pojma[uredi]

V ugotovitvenem postopku , ki ga na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti začne upravni organ, se ugotavljajo dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v upravni zadevi. Dejstva se ugotavljajo z razmišljanjem, povezovanjem, raziskovanjem, primerjanjem, preverjanjem, ogledovanjem, zasliševanjem in podobno. Ugotovitveni postopek je zakonsko urejen (praviloma Zakon o splošnem upravnem postopku), v posameznih državah različno (npr. v Italiji, Legge sul procedimento amministrativo(17. člen), v Veliki Britaniji General Administrative procedures Act,(22.člen)). V slovenski pravni ureditvi (po Zakonu o splošnem upravnem postopku) poznamo dva tipa ugotovitvenega postopka; poseben ugotovitveni postopek in skrajšan ugotovitveni postopek.

Začetek ugotovitvenega postopka[uredi]

Ugotovitveni postopek se začne potem, ko je postopek uveden oziroma po začetku upravnega postopka in je namenjen temu, da se sledi dvema temeljnima načeloma upravnega postopka, in sicer načelu materialne resnice (pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje) in načelu zaslišanja stranke (dati stranki možnost braniti svoje pravice in koristi). Hkrati z ugotovitvenim postopkom poteka tudi dokazni postopek.

Splošna načela ugotovitvenega postopka[uredi]

Načelo materialne resnice v ugotovitvenem postopku[uredi]

Za odločitev v upravni zadevi so pomembna samo tista dejstva in okoliščine, ki jih določa materialni predpis na določenem področju. Tako na primer Zakon o gradnji objektov določa pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določa obseg pravic iz zdravstvenega zavarovanja in pogoje za uveljavitev teh pravic, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa pogoje za starostno upokojitev itd. Zato je v ugotovitvenem postopku treba najprej vedeti, kateri materialni predpis vsebinsko odloča v konkretni upravni zadevi. S tem se prepreči napačna raba predpisa ali uporaba pravilnega predpisa v napačni smeri. Uradna oseba zakonito in pravilno odloča v upravni zadevi takrat, ko točno ve, katera so tista dejstva in okoliščine, ki so pravno pomembne za odločitev v upravni zadevi in so predmet ugotovitvenega postopka. Cilj ugotovitvenega postopka je dosežen takrat, ko so ugotovljene vse relevantne okoliščine za odločitev v skladu s temeljnim načelom materialne resnice. Če je organ napačno ugotovil kakšno dejstvo, potem je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, če pa je organ opustih ugotavljanje, potem je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotno ali nepopolno ugotovljena dejstva so lahko tudi razlog za uvedbo obnove postopka.

Načelo zaslišanja stranke v ugotovitvenem postopku[uredi]

Stranki ne sme biti okrnjena možnost uveljavitve in zavarovanja njenih pravic ter pravnih korsti. Za uveljavljanje in zavarovanje materialne pravice ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, izpodbijati pravilnost navedb, izjaviti se o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, predlagati dokaze, sodelovati pri izvedbi dokazov, postavljati vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem, zahtevati ustno obravnavo,... V upravnem postopku mora organ, preden izda odločbo v zadevi, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo.

Poseben ugotovitveni postopek[uredi]

Poseben ugotovitveni postopek se izvede v vseh primerih, razen ko se lahko odloča po skrajšanem postopku. V posebnem ugotovitvenem postopku se dejstva in okoliščine, ki so pomembna za razjasnitev zadeve ugotavljajo tako, da ima stranka možnost, da svoje pravice in pravne koristi zavaruje skozi temeljno načelo materialne resnice in temeljno načelo zaslišanja stranke.

Pooblastila uradne osebe v posebnem ugotovitvenem postopku[uredi]

Potek ugotovitvenega postopka določa uradna oseba, ki vodi postopek. Uradna oseba določa način vodenja postopka, katera dejanja v postopku se naj opravijo, izdaja naloge za njihovo izvršitev, vrsti red posameznih dejanj in roke (če niso predpisani z zakonom), določa ustne obravnave in zaslišanja, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili ter o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka. Prav tako lahko od stranke zahteva predložitev dokazil, na katere se sklicuje, če jih organi nima ali jih ne more pridobiti. Uradna oseba se mora truditi, da doseže najvišjo možno stopnjo prepričanja o resničnosti relevantnih dejstev, ne glede na to, komu je ta resnica v korist ali v škodo in se ne more omejiti na ugotavljanje samo tistih dejstev in okoliščin, ki jih navaja stranka in so njej v korist oz. so zanjo ugodne. Po uradni dolžnosti lahko odredi izvedbo vsakega dokaza s ciljem iskanja materialne resnice.

Pravice strank v posebnem ugotovitvenem postopku[uredi]

Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in dopolnjevati svoj zahtevek, pisno ali ustno navajati nova dejstva in okoliščine, sodelovati pri izvedbi dokazov, izpodbijati ugotovitve uradne osebe, navedbe prič ali izvedencev, se izrekati o vseh predlogih in ponujenih dokazih, postavljati vprašanja (nasprotnim strankam, pričam, izvedencem) ter se med ugotovitvenim postopkom seznanjati z vsebino spisa in uspehom celotnega ugotovitvenega postopka. Pred izdajo odločbe ima stranka še enkrat pravico, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.

Skrajšani ugotovitveni postopek[uredi]

To vrsto postopka se izbere takrat, kadar se zadeva lahko reši na podlagi dejstev in okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ampak verjetno dokazane. Dokazovanje, kot so zaslišanja stranke, ustna obravnava, sodelovanje prič, izvedencev, ... v skrajšanem postopku ni potrebno in se ne izvede. Uradna oseba odloči zgolj na podlagi podatkov, podanih v vlogi oziroma najdenih v evidencah, ki jih vodijo upravni organi.

Zaključek ugotovitvenega postopka[uredi]

Pomen ugotovitvenega postopka je, da z njegovo preglednostjo, pravičnostjo in sodelovanjem vseh prizadetih oseb, povečuje zaupanje v pravilnost upravne odločbe. Po končanem ugotovitvenem postopku namreč organ izda odločbo takoj ali čim prej v primeru nujnih ukrepov v javnem interesu. V primeru skrajšanega ugotovitvenega postopka se odločba izda najpozneje v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka oziroma od dneva, ko je bil začet postopke po uradni dolžnosti. V primerih, ko se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih. Če pristojni organ ne izda odločbe v roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (molk organa).

Literatura[uredi]

- Androjna, Vilko, Kerševan, Erik. Upravno procesno pravo. Upravni postopek in upravni spor. Založba GV, Ljubljana, 2006.

- Grafenaure, Božo, Cijan, Rafael. Gradivo za pripravo na strokovni izpit iz upravnega postopka. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, Maribor. 2005.

- Jerovšek, Tone, Kovač, Polonca. Upravni postopek in upravni spor. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za upravo, Ljubljana. 2010.

Viri[uredi]