Dobrave med svetovnima vojnama

Iz Wikiknjig
(Preusmerjeno s strani Med svetovnima vojnama)
Jump to navigation Jump to search
Dobrave med svetovnima vojnama  
Rekruti na Dobravi pri Kropi
Avtor Goran Lavrenčak (DAR – Digitalni arhiv Radovljica) in Miran Hladnik
Naslov Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945
Jezik slovenski
Datum izida zasnutek 2014, na Wikiknjige preseljeno 2017, vpis objave v Cobiss predviden 2018
Subjekt lokalna zgodovina, domoznanstvo, Občina Radovljica
Žanr monografija vasi
Vrsta medija 2014 spletna knjiga
Knjiga je del zbirke/serije
Serija Dobrave: Gradivo za monografijo o vasi
Predhodnik Dobrave 1900–1918
Naslednik Dobrave med drugo svetovno vojno
Klasifikacija
Dobrave: Gradivo za zgodovino Dobrav do 1945 | Kronika Dobrav po 1945 | Dobravski kdojekdo | Dobravske domačije | Dobrave danes
Dobrave pred 1800
Dobrave v 19. stoletju
Dobrave 1900–1918
Dobrave med svetovnima vojnama
Dobrave med drugo svetovno vojno

Dobrave in Tomo Zupan[uredi]

V kazalu zapuščine prešernoslovca Toma Zupana (NUK Ms 1392) se pojavljata imeni Zg. Dobrava in Mišače v zvezi s pohištvom in sodobniki Franceta Prešerna. Za Zg. Dobravo, kjer je Zupan od Prešernove nečakinje odkupil pesnikovo mizo, predalnik in kavni mlinček, se je izkazalo, da ni naša, ampak Blejska Dobrava, kamor se je po Prešernovi smrti preselila njegova sestra in gospodinja Katra, in da je Zupan pomotoma ali samovoljno narobe zapisoval ime vasi. Dobravski župnik Ivan Klavžar je 1922 in 1923 na njegovo prošnjo kar med vrstice Zupanove dopisnice izpisal podatke o rodbini župnika Gregorja Šlibarja (Koničarjevega) z Mišač.

Tomo Zupan, dopisnica Ivanu Klavžarju 25. avg. 1923. Zapuščina, Prešerniana XXII (II. 2. 4. 5.), NUK Ms 1392

 
Velečastiti gospod župnik!
Prosim Vas naslednjih poročnih dat. Ali dneva in leta poroke – kraja poroke – poročiteljevega imena? Enkrat tudi nevestinega imena. Samoumevno, kjer nimam tega tu znamovanega.

1. Katra Valantova (Walland) * 1/5 1797 Poročena z Miho Šlibarjem, »Konjičarjevim« na Mišačah. Dan? Leto? Kraj? Poročiteljevo ime?
2. Lenka Šlibarjeva * 5/4 1834 Poročena z Martinom Čibaškom, posestnikom v Kranju. Poročitve dan? Leto? Kraj? Poročiteljevo ime?
27. avg. 1862 na Dobrávi. Jakob Poličar, lok. kaplan!
No 3. Joža Šlibar * 1/4 1838 »Konjičar« na Mišačah. Poročen 22. nov. 1869 z Marijano Pogačnik, na Dobravi! Kdo je bil poročitelj? Jakob Poličar, lok. kaplan!
No 4. Marijana Šlibarjeva * 3/8 1871 Poročena 26. nov. 1894 z Jakobom Praprotnikom. Na Dobrávi. Kdo je bil poročitelj? Valentin Aljančič, župnik.
No 5. Ivan Šlibar * 14/5 1881 »Konjičar« na Mišačah, poročen 15/1 1910 z Ivanko Bohinjčevo. Kje? Kdo je poročitelj? V Rudniku po župniku Gregor Šlibar (akti so v Rudniku!)

Velečastiti!
Za Katarino Šlibar, roj. Valand v Radovljici, tu ni bilo podatkov, ker je bila najbržeje poroka v Radovljici, na nevestinem roj. kraju. – Oklicna knjiga pa se tu prične šele z 7. sept. 1823 na ukaz ljub. ord. od 28/11 1822 Št. 1291.
Velespoštovanjem!
Jan. Klavžar
župnik
25/8. 23.

Ad 171 od dne 6. 9. 1922 – odgovor!
P. n. Žup. urad Zasip p. Bled

V tukajšnji mrliški knjigi ni nobene † Marije Prešerin sploh!
Pač se nahaja edini † Prešern Franc, umrl 31. 12. 1888 kot 3 mesece star nezakonski sin Neže Prešern iz Zgornje Lipnice (tj. kamnogoriške župnije) – Umrl je v Lipnici (spodnji ali dobrávski) na št. 2 pri »Vogarju«. Morda se bo za † M. P. kaj našlo v Kamni gorici! [dopisano:] Tudi tu ne!
8. 9. 1922
Jan Klavžar, župnik

Cerkev[uredi]

Cerkev na Dobravi okrog 1932 -- DAR, Delcampe; tudi arhiv Janke Ulčar
Postavljanje zvonika na Dobravi 24. 8. 1936, foto Janko Balantič (Valentinov): od zgoraj: Krvina iz Lipnice, Debelakov Lovro (Vrenc), Jurjevčev (Šlibar z Zg. Dobrave), arhiv Joža Pfajfarja
Sr. Dobrava pred drugo vojno, foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar
Sr. Dobrava, cerkev pred vojno. Arhiv Janke Balantič
Cerkev na Dobravi
Žig Župnijskega urada Dobrava pri Kropi 1922. -- NUK Ms 1392
Srednja Dobrava, foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar
Procesija na Dobravi pred drugo svetovno vojno. Foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar
Pred cerkvijo na Dobravi. Arhiv Janke Balantič
Dobravska cerkev pred drugo svetovno vojno. Foto Janko Balantič, arhiv Janke B. Ulčar
Oltar v dobravski cerkvi, arhiv Joška Resmana
Konjeniki na Srednji Dobravi okoli leta 1940 čakajo škofa. 6 Anton Fajfar z Zg. Dobrave, 7 Janko Pogačnik s Sr. Dobrave.[1] Arhiv Roka Gašperšiča

Birma v dekaniji Radovljica. Kropa v nedeljo, dne 1. Junija, Kamna gorica v ponedeljek, dne 2. Junija, Ovsiše v torek, dne 3. Junija, Dobrava pri Kropi v sredo, dne 4. Junija. -- Domoljub 7. 5. 1924

Nagrobnik Janeza Klavžarja na steni cerkve na Dobravi. * 29. 1. 1883 v Črnem vrhu † 30. V. 1934 na Dobravi službujoč tu 18 let.
Terezija župnikova sestra * 10. X. 1884 † 29. XII. 1923
V spomin si se z dobroto nam zapisal, iz src te naših čas ne bo izbrisal, vse dobro kar si dal Dobravi, Bog plačaj Ti v nebeški slavi!

Dobrava pri Kropi. Slovo g. župnika Janeza Klavžarja. Visoki mlaji so Te sprejeli 1. sept. 1916. 33 letnega, mladega župnika, ko si prišel na Dobravo. In med mlaji, ki so stali v čast presv. R. Telesu smo Te položili pod grudo dobravskega pokopališča. Sredi vojske si postal naš dušni pastir, ob težki krizi si zapustil osirotele ovčice. Slovesno, praznično razpoloženje v pripravah na praznik presv. R. Telesa je onemelo, ko je zapel mrtvaški zvon in je v srcih župljanov odjeknila vest: »G. župnik so umrli.« Tisoč solza je zablestelo kot iskre ljubezni, ki jo sicer Gorenjec zapira in čuva, v očeh dobravskih župljanov. Že skozi vse leto smo se bali te novice, pa nas je zadela vendar tako nepričakovano. Saj si Ti prvi župnik, ki je umrl na Dobravi. Vlegel si se na mrtvaški oder v pisarni, kjer si 18 let — ravno 3 mesece manj — sprejemal svoje ovčice, z njimi pogovoril, jih učil, svaril, prosil in rotil, tolažil in bodril. Takrat so prihajali posamezni; sedaj pa prihajajo v trumah. Cvetja Ti nosijo in vence Ti spletajo. Mnogo si premolil in premišljal, snoval in delal v teh prostorih za svoje župljane in sedaj so prišli povrnit molitev z molitvijo in Tvoje bolesti s svojo žalostjo. Prvi petek meseca Srca Jezusovega je zadržal mnogo stanovskih tovarišev, le 18 jih je moglo priti se poslovit od Tebe. Zato pa je prišla vsa župnija te opremit na zadnjo pot. Umreti si moral, da si videl iznad zvezd tako prenapolnjeno svojo cerkev. Umreti si moral, da si se prepričal o hvaležni ljubezni svojih župljanov. Še dolgo potem, ko je zmolil zadnjo molitev g. kanonik Stroj in so odpeli zadnjo pesem Tvoji fantje in možje, ko so že opravili svoje delo pogrebci in obložili Tvoj grob z venci; ko so se že odrasli razšli, še dolgo potem se niso mogli ločiti od Tvoje gomile otroci. Najgloblje brazde si pač zaoral v srca mladine in ta Te bo nosila najdlje v spominu. G. Janez, Tvoje delo in Tvoje trpljenje med nami je rodilo in bo še rodilo sadov. V hvaležni molitvi se Te bomo spominjali in Tvoje nauke bomo izpolnjevali; Ti pa prosi za nas, da nam božja previdnost pošlje Tebe vrednega in našim in našim potrebam primernega naslednika. Počivaj v Bogu! -- Domoljub 6. 6. 1934.

Mošnje. Evharistični križ. Na veliko noč zvečer smo v najlepšem vremenu blagoslovili na prijaznem otoškem griču evharistični križ. Slavje je poviševala na novo vpeljana električna luč v cerkvi in na križu, bengalična razsvetljava, tisoč lučk v rokah starih in mladih, streljanje, potrkavanje, zastave na vseh hišah, dva govora podvinskega oskrbnika in mošenjskega kaplana, lepe pesmi breških in mošenjskih pevcev in lep nastop domačih gasilcev. Križ je blagoslovil mošenjski župnik v spremstvu begunjskega župnika in štirih frančiškanov. Slovesnost so mnogoštevilno počastili sosedni Radovljičani, Begunjci, Leščani, Lešani, Dobravci in drugi. -- Gorenjec 27. 4. 1935

Sv. Rok leči rane. Dobrava. 21. avgusta. Sv. Rok je patron zoper rane. .. Širok krog častilcev, ki se zbere vsako leto na Dobravi nad Podnartom, k njegovemu praznovanju, se tega prav dobro zaveda, si moremo le tako razlagati, da je bila pisana vasica v nedeljo zopet tako polna ljudstva od vseh strani. Krasen solnčni dan je itak globoko ukoreninjeno, tradicionalno slavje še povzdignili, da je bilo na Dobravi pravcato ljudsko slavje.

Dobravskega sv. Roka poznajo daleč preko meja vasice, ki počiva na pisanih in valovitih rebrih simpatične in vse vprek s polji posejani vzpetini. Celo Dražgosani, pa vaščani iz Davč in oni preko meja prihajajo na dan sv. Roka v goste, da si izprosijo dobrot in miloščin pri svetniku, ki leči vse rane, brez izjeme.

Tudi v nedeljo je bilo slavje na moč lepo. Daleč v soseščino so odmevali zvoki, sproženi v stolpcu bele cerkvice, ki čepi, sredi zelenih travnikov in polj. Procesije ljudi, od vseh strani so hitele navkreber, da ničesar ne zamude. Po cerkvenih slovesnostih se je razlila med stojnicami in živim hruščem in razigranim veseljem, široka reka ljudi proti vasi in so pri Balantinu najbrž tolikega poseta že pričakovali. Prostori okrog dolgih miz so bili na mah zasedeni, slavju sv. Roka se je priključil pravcati sejem, ki je zadržal ljudi tja v pozno popoldne. Narodni pesnik iz Luže v Selški dolini, znan pod imenom P'stotnik, je uganil marsikatero šaljivo, pevci Sokoli pa so bili neugnani v lepem prepevanju narodnih in umetnih pesmi. Pač pevske roke br. Kobentarja iz Radovljice! Vojaku, ki se je vračal s Podblice nazaj v kader so rekli kar »general« — no in on si tudi ni dal dvakrat reči. Dostojanstveno je dvignil svojo ljubico — harmoniko, in prvi akordi poskočnih melodij so prinesli množici spet nekaj novega. Potem šele, ko je legal mrak na zemljo in se je vsa priroda pripravljala k nočnemu odpočitku, je Dobrava zopet zaživela svoje običajno življenje, častilci sv. Roka, ki bo zbral ob letu osorej spet prijatelje od blizu in daleč, pa so utonili po potih, v Kropo, Kamno gorico, naselja Jelovice, Podnarta, Radovljice in še kam. -- Slovenski narod 22. 8. 1936

Nagrobnik župnika Jožefa Roglja na južni steni cerkve na Dobravi

Dobrava nad Podnartom. Prejšnji teden je župnijo Dobravo nad Podnartom potrla nepričakovana vest, da je ponoči nenadoma umrl domači župnik g. Rogelj Jože. Od oktobra 1934 dalje je služboval na Dobravi. Vsem, ki ljubijo cerkev in radi obiskujejo službo božjo, se je zelo priljubil. Posebno je skrbel za red in snago v cerkvi, za okras oltarja s cveticami, posebno se je zavzemal za lepo petje, za vse je bil skromen, a do revežev skrajno darežljiv, zato ni zapustil nobenega premoženja. Marsikateri faran se je šele ob smrti zavedel, kako vestnega in gorečega župnika je izgubila fara. — Pogreb pokojnega župnika je bil zelo veličasten. Skoraj vsa fara se je zbrala pred župniščem. Prihiteli so njegovi duhovni sobrati, sosedi z g. dekanom Faturjem iz Radovljice. Prišli so njegovi duhovniški sošolci, med njimi stolni kanonik g. dr. Gregor Žerjav. Sorodniki in prijatelji ter rojaki iz župnije Velesovo, kjer je bil pokojnik doma, so bili zastopani v prav častnem številu. Pred župniščem je zapel pevski zbor žalostinko, nato se je razvil dolg pogrebni sprevod v cerkev. V sprevodu je korakala šolska mladina pod nadzorstvom svojih učiteljev, dekleta Marijine družbe in ostali zastopniki organizacij iz župnije. Pogrebne obrede je opravil g. kanonik dr. Žerjav ob asistenci 10 gg. duhovnikov. V cerkvi je imel g. kanonik globoko v srce segajoč govor in lepo razložil pomen duhovnika v fari. Nato je opravil g. dekan Fatur žalno sv. mašo. Pevski zbor pa je nato zapel v cerkvi »Usliši nas Gospod« in po opravljenih molitvah na pokopališču še eno žalostinko. -- Domoljub 20. 12. 1939; tudi Gorenjec 16. 12. 1939

Na Dobravi Pri Kropi je nenadoma umrl župnik Jožef Rogelj. Pokopan je bil 7. decembra. Pred petimi leti je prišel na Dobravo s Kočevskega, kjer je služboval (v Nemški Loki) 16 let. N. p. v m.! -- Bogoljub 38/1 (1940), 24


Darovi[uredi]

Za pogorelce v Prigorici župni urad Dobrava pri Podnartu 110 Din. -- Narodni dnevnik 5. okt. 1926, 223; Slovenec 2. 10. 1926 (54/225)

Šola[uredi]

Prej: Dobravska šola do 1918

Žig Narodne šole na Dobravi 1938

1919 je Peter Jocif, ko se je vrnil iz vojne, kljub upiranju ovsiškega šolskega sveta dobravsko enorazrednico razširil v dvorazrednico, vendar je drugi razred imel pouk v gostilni pri Valentinu vse do prihoda Staneta Žagarja. Od 1919 sta na šoli poučevala po dva učitelja. Pouk je potekal v eni učilnici izmenično dopoldne in popoldne za oba razreda. Žagar je poučeval učence višjih razredov, učiteljice, ki so se menjavale, pa učence nižjih razredov. 1928 je učitelj Stane Žagar poročal, da je od potresa 1895 šola v slabem stanju, zaradi mehke podlage je pokalo zidovje, učitelji pa niso radi prihajali na Dobravo, do 1928 se je na šoli zamenjalo 15 učiteljev in 16 učiteljic. Leta 1928 so otroci iz Zaloš začeli hoditi v novo šolo na Ovsišah namesto na Dobravo. Stane Žagar je bil predsednik radovljiškega učiteljskega društva, zelo zavzet za sodobne pedagoške metode in njihovo uveljavljanje v praksi, učenci in vaščani so ga ohranili v lepem spominu. Učenci niso imeli zvezkov, ampak so vodili šolski dnevnik, v katerega so zapisovali vse, kar se jim je dogajalo, in šolsko snov iz naravoslovja, družboslovja, slovenščine in srbohrvaščine. Znanje so pomagali preverjati učenci sami. Šolsko knjižnico je opremil s knjigami, spravljene so bile v dveh velikih omarah v veži, zanjo so skrbeli učenci sami. V šolo so hodili učenci od 7. do 15. leta starosti, potem pa so se nekateri vpisali v gimnazije ali meščanske šole, drugi pa so šli v uk k obrtnikom. V šolsko delo se je zlasti pri zdravstveni negi in pomoči vključevala tudi Žagarjeva žena Jožefa, »šolska gospa« ali »šolska mami«. 1941 je bil Žagar zaradi političnega delovanja odpuščen in se je z družino preselil v Ljubečno pri Celju. -- Verena Štekar-Vidic: Iz zgodovine osnovne šole v Kamni Gorici, na Dobravi, na Ovsišah, 1990; po Šolski kroniki 1879–1925 in 1925–1940, Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Kranj.

Šola Dobrava pri Kropi; šolska občina Dobrava pri kropi, Upravna občina Ovsiše. Oddelkov v osnovni šoli 1, kombiniran 1, skupaj 2. Učencev: moških 35, ženskih 46, skupaj 81. Učiteljev: moških 1, ženskih 1, skupaj 2. Šola ima: 1 učilnico, upravnikovo stanovanje, šolski vrt, lastno poslopje. -- Statistični pregled šolstva in prosvete v Dravski banovini 1939/1940

Šola na Dobravi med obema vojnama
Narodna šola na Srednji Dobravi v 30. letih. Arhiv družine Pirc
Razred učitelja Žagarja leta 1923 leta na Dobravi. 1. vrsta levo od Žagarja Magdalena Pogačnik, desno 1 Mici Vidic (Čačkova), 2 Zdevčeva, 3 Cila Šolar (Zečkova), 2. vrsta, zadnja je Debelakova, 3. vrsta: Alofonz Pogačnik, Jože Pogačnik, Tone Žagar. Arhiv Janke Balantič
Hrbtna stran razglednice Stane Žagar z razredom. "V trajen spomin na skupno učiteljevanje Vam iz globokega spoštovanja poklanja Stanislav Žagar. Dobrava 28. junija 1924 [verjetno Franji Pogačnik]. Arhiv Janke Ulčar
Izlet dobravskih šolarjev k Sv. Petru nad Begunjami. Arhiv Andreje Pogačnik Jarc
Učenci na Srednji Dobravi z učiteljem Stanetom Žagarjem (desno) in učiteljico Mileno Bratina (levo) ok. leta 1929. 1. vrsta 4 Franc Vidic (ubit kot talec), 4. vrsta 4 Tone Vidic (padel v NOB), 6 Živo Bertoncelj (Zdevčev), 5. vrsta: 2 Stanko Žagar ml., ? Joža Benedičič (Grilov z Zg. Dobrave), 5 Ivan Šolar (Zečkov). Arhiv Bavconovih
Izlet k Peričniku junija 1924. Na sredi Antonija Pogačnik, pred Stanetom Žagarjem. Arhiv Janke Balantič
Žagarjeva kmetska nadaljevalna šola na Dobravi 1928 do 1930. Sedijo: 2 Filip Sitar z Mišač, 3 Joško Bodlaj (Resman), 4 Filip Mohorič (Jurmanov), stojijo: 2 Johan Bertoncelj (Hrvatov; med vojno komisar Cankarjevega bataljona), 4 Stane Žagar, 5 Tone Fajfar (Šimenčov; čevljar), 7 Janko Pogačnik (Jurčkov). Ljudi je prepoznal Alojz Vidic. Arhiv Joška Resmana
Žig Kmetsko-nadaljevalne šole na Dobravi pri Kropi na šolskem spričevali iz leta 1930. Arhiv Joška Resmana
Protipis plačila za esperantski tečaj na Dobravi. Arhiv Joška Resmana
Kmetsko-nadaljevalna šola. Šolsko spričevalo 1929. Arhiv Joško Resman
Kmetsko-nadaljevalna šola. Šolsko spričevalo 1930. Arhiv Joška Resmana
Šola od 1. do 4. razreda na Dobravi 1931 s Stanetom Žagarjem, levo je učiteljica Milena Bratina. 1. vrsta 3 Iztok Žagar, 2. vrsta: 3 in 4 Nada in Danica Žagar, 7 Ivka Križnar. Jože Šmit: Pripoved o Brezi
Spričevalo osmega letnika na šoli na Srednji Dobravi 1935
Spričevalo Antonije Šolar 1938
Spričevalo Antonije Šolar 1938/1939
Spričevalo Antonije Šolar 1940/1941
Šolski dnevnik v razredu Staneta Žagarja na Srednji Dobravi
Šolski dnevnik v razredu Staneta Žagarja na Srednji Dobravi
Šolski dnevnik iz razreda Staneta Žagarja na Dobravi
Šolski dnevnik iz razreda Staneta Žagarja na Dobravi
Šolski dnevnik iz razreda Staneta Žagarja na Dobravi
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939
Šolski zvezek Srednja Dobrava 1939

Učitelji[uredi]

1919–1920 Peter Jocif (nadučitelj, enorazrednico spremeni v dvorazrednico), Minka Celar
1920–1922 Peter Jocif, Frančiška Pogačnik (Valentinova z Dobrave; prej je učila v Ribnem pri Bledu); Jocifova žena Angela Orehek Jocif je 1919–1922 učila na Ovsišah
1922–1924 Frančiška Pogačnik (stalna učiteljica), Stanko Žagar (začasni učitelj)
1924–1925 Stanislav Žagar (postane šolski upravitelj), Frančiška Pogačnik, uči tu do svoje upokojitve
1925–1926 Stane Žagar, Angela Vrhovec
1926–1936 Stane Žagar, Milena Bratina (med vojno je učila v Višnji Gori, odvedena v Trst, po vojni pa učila v Suhi Južini)
1936–1937 Stane Žagar, Angela Štular, absolventka učiteljišča, Ivica Erman
1937–1940 Stane Žagar (1940 zaradi političnega delovanja premeščen v Podlonk, vendar mesta ne sprejme in je odpuščen), Danijela Jerše
1940–1941 Danijela Jerše (začasna upraviteljica), Danica Mazolović (poučevala do okupacije)[2]
Učiteljice, desno zgoraj Franjica Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar.
Franjica Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar.

1908 je na dobravi učil Ivan Žagar (* 7. jun. 1885 v Ljubljani, umrl 10. jan. 1948 v Kamni Gorici), sicer učitelj v Kamni Gorici. Poročen je bil s Cecilijo Pogačnik (Valentinovo) s Srednje Dobrave in imel z njo otroke Mileno, Ivana in Toneta. Med prvo svetovno vojno ga slika kaže na prelazu Dukla v Karpatih, potomci pa vedo, da je bil v vojnem ujetništvu blizu Rima. Med drugo svetovno vojno je bila cela družina iz Kamne Gorice izseljena v Smederevsko Palanko v Srbijo, kjer se je sin Tone pozneje poročil in je tudi pokopan (po podatkih Zalke Svoljšak).

Dobrava na začetku 1920. let: 1 Jože Pogačnik 2 3 4 Ivan Žagar 5 Alfonz Pogačnik 6 7 Antonija Pogačnik
Ivan Žagar z učenci in duhovnikom ? v Kamni Gorici?
Cecilija Pogačnik, por. Žagar, hči Milena in mož Ivan Žagar. Arhiv Zalke Svoljšak

V principu se izreče okraj šol. svet za razširjenje enorazrednice v dvorazrednice: Ovšiše, Dobrava pri Kropi in Lesce. [...] Ravnotako se prizna soglasno nagrada za pouk v kmetijstvu za nadure sledečim šolam: Begunje, Dobrava p. K., Lesce, Ljubno, Rateče, Ribno, Boh. Bela, Gorje. -- Učiteljski tovariš 23. 7. 1919

Imenovanja. Učiteljske službe so dobile: Franja Pogačnikova na Dobravi pri Kropi, Angela Orenkova na Ovšišah -- Učiteljski tovariš 26. 8. 1920

Dobrava pri Kropi (p., ž. p. Podnart, meš. o. š. 2 razr. – vzp.; Jocif Peter, nuč. [rojen 19]88, 10, 12; 10, 13; Pogačnik Frančiška, st. uča. [roj. 19]68, 90. 92; 90, 97. -- Imenik šolskih oblastev 1921 [stanje 1920/21]

Dobrava pri Kropi (p., ž. p. Podnart, meš. o. š. 2 razr. – vzp.; Pogačnik Frančiška, st. uča. [roj. 19]68, 90. 92; 90, 97; Žagar Stanko, zač. uč. [rojen 19]96, 15, --, 19, --. -- Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji, 1923

Upokojeni so na osnovi čl. 141. in 239. zak. o čin.; Franja Pogačnikova, učiteljica na Dobravi pri Kropi. -- Slovenski učitelj 1. 7. 1925

Imenovanja. Na predlog namestilne komisije v Ljubljani so bili imenovani s kraljevim ukazom po čl. 71: v Dobravi pri Kropi za stalno učiteljico Milena Bratinova. -- Slovenski učitelj 15. 3. 1926

Dobrava pri Kropi (p., ž. p. Otoče), 2 razr. Žagar Stanislav, š. u. 1896, 1915, 1923; Bratina Milena 1888, 1908, 1910.-- Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji, december 1928

Šolske vesti. Vas Zaloše se prešola iz okoliša Dobrava pri Kropi v šolski okoliš Ovsiše, okraj Radovljica. -- Domoljub 1. 8. 1928

Premeščeni so: Žagar Fer. Stanislav iz Znojil, za učitelja v Dobravo pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 15. 9. 1932

Volc Ivana, Dobrava pri Radovljici (prav dober uspeh). Učiteljišče, 1. letnik -- Letno poročilo zasebnega ženskega učiteljišča in z njim združene vadnice pri uršulinkah 1929/30, 18. -- Izvestje 1932/33 -- v 4. letniku in Izvestje 1933/34 v 5. razredu.

Dobrava pri Kropi, vas, 500, 509, 1878; 1 šs; st 1 o; sv.; 2 odd.; pbrt in žst Podnart (5–6X), žp Otoče (2–peš. p.), o Kropa, sod Radovljica. 1 Žagar Stanislav, šu, 1896, 15, 23; 19, 15; VII. od 27. II. 34
Bratina Milena, 1888, 08 10; 08, 25; VI. od 8. X. 28.
Verouk uči Klavžar Janez, župnik. Šol. in učit. knjiž. Kmet. nad. š. (5 mes.) Društva: SKJ, DKfid, PSVD, PKD, Kmet. zadr. -- Stalež šolstva in učiteljstva v Dravski banovini, 1934

Osebne zadeve. - V VII. skupino: Žagar Stanislav iz Dobrave pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 29. 3. 1935

Osebne zadeve. Premeščeni so naslednji učitelji in učiteljice po prošnji: Bratina Milena iz Dobrave v Višnjo goro. -- Učiteljski tovariš 24. 9. 1936

Prazni oddelki po vaških šolah. Okraj Radovljica: Dobrava 1 za ženske. -- Učiteljski tovariš 17. 6. 1937

Rangna lista po stanju z dne 1. septembra 1937 (brez V. in pripravniške skupine): VII. pol. skupina (27. februar) - Žagar Stanko (Dobrava), Klančnik Pavlina (Mošnje) -- Učiteljski tovariš 11. 11. 1937

V februarju 1940. so umrli: 522. Pogačnik Franjica, Dobrava. -- Učiteljski tovariš 29. 2. 1940

Osebne zadeve: iz V VI. položajno skupino so napredovali: Stanislav Žagar na Dobravi. -- Učiteljski tovariš 10. 10. 1940

Premestitve učiteljstva v dravski banovini. Službene novine št. 247 z dne 26. oktobra 1940. — ukaz z dne 31. avg. 1940. prinašajo sledeči seznam premeščenega učiteljstva: Žagar Stanislav iz Dobrave (Radovljica) v Podlonk. -- Učiteljski tovariš 31. 10. 1940

Nadaljevanje: Dobravska šola med drugo svetovno vojno

Politika, uprava[uredi]

Shodi J. D. S. na Gorenjskem. Preteklo nedeljo 15. t. m. priredila je jugoslovanska demokratska stranka mnogobrojno obiskane javne ljudske shode na Dobravi pri Podnartu, na Bledu in v Lescah. Na vseh treh shodih so govorniki dr. Kavčič, dr. Klepec in dr. Olip pojasnili notranje in zunanje politični in gospodarski položaj, v katerem se nahajamo, osvetlili so gonjo, ki so je uprizorila v zadnjem času o vprašanju republike ter razložili program J. D. S. Soglasno in z navdušenjem so bile na vseh treh shodih sprejete resolucije, ki pozdravljajo proglašeno popolno ujedinjenje s Srbijo in Črno goro, zahtevajo enotno in na demokratičnih načelih slonečo državo z enim parlamentom in eno vlado in protestirajo proti krivični zasedbi naših dežel po Italijanih. Shod na Dobravi se je vsled velike udeležbe vršil pod milim nebom pod predsedstvom župana g. Pogačnika. Besedo je povzel tudi domači g. župnik, ki je skušal gonjo o vprašanja republike in monarhije predstaviti kot nekako nedolžno pričkanje za besedo. Predlagal je tudi resolucijo, ki zahteva, da naj imajo vse od konstituante priznane veroizpovedi na ozemlju Jugoslavije prosto udejstvovanje, tedaj ločitev cerkve od države. Po primernih pojasnilih od strani govornikov J. D. S., zlasti glede zahtev resolucije, za katere se je jugoslovanska demokratska stranka vedno borila, je bila tudi ta resolucija soglasno sprejeta. -- Slovenski narod 17. 12. 1918

Ovsiše. Na Ovsišah pri Podnartu je bila dne 20. julija 1921 volitev občinskega starešinstva. Vkljub raznim intrigam naših »ljubeznivih« slabostojnih »kmetov« je SLS sijajno zmagala na celi črti: dobila je župana Antona Špendova, posestnika in organista s Sp. Dobrave; tudi vsi 4 svetovalci so odločni pristaši SLS. Slabostojni so silno poparjeni, kakih 26 let je vodil našo občino samostojni Anton Pogačnik, zdaj ga pa »nehvaležni« volivci niso volili niti v občinsko starešinstvo. Tako je padla nekdaj nepremagljiva, liberalna trdnjava v Podnartu. -- Domoljub 27. 7. 1921 — V občini Ovšiše (okraj Radovljica) je bil izvoljen 10. t. m. za župana odličen pristaš SLS Anton Špendov. Tudi vsi štirje svetovalci so odločni naši možje. -- Domoljub 23. 7. 1924

Organist in župan Tone Špendov (Bendeljnov). Arhiv Mirko Špendov

Podnart. Imenovanje. Za župana občine Ovsiše je imenovan g. Jakob Cerar z Otoč. Novemu županu želimo mnogo uspehov! -- Slovenec 8. 1. 1932

Izidi občinskih volitev v posameznih občinah dravske banovine: Kropa: 561 v. u., 434 o. g.; JNS Cerar Jakob 191 (3), Ješe Janez 243 (15). -- Domovina 10. 10. 1933

Srez Radovljica: Radovljiški srez je imel do sedaj 22 občin, po novi ureditvi jih ima 15, torej 7 manj. Neizpremenjenih je ostalo 8 občin. Odslej bodo v srezu naslednje občine: 1. Bled, 2. Bohinjska Bistrica, 3. Bohinjska Srednja vas, 4. Brezje (Leše, Ljubno, Mošnje), 5. Breznica, 6. Dovje-Mojstrana, 7. Gorje (Gorje brez kraja Podmežakla). 8. Jesenice (Jesenice in kraj Podmežakla iz občine Gorje), 9. Koroška Bela, 10. Kranjska gora, 11. Kropa (Kamna gorica, Kropa, Ovšiše), 12. Lesce (Lesce, Begunje), 13. Radovljica (Radovljica, Predtrg), 14. Rateče (Rateče-Planica), 15. Ribno (Ribno, Lancovo). -- Triglav 16. 9. 1933

Naše zmage pri nedeljskih volitvah. Pri včerajšnjih občinskih volitvah, ki so bile v 16 občinah, je zopet spregovorilo slovensko ljudstvo in z lepo zmago JRZ dokazalo in pokazalo, kdo naj mu bo vodnik. Ovsiše: Volivnih upravičencev 333, volilo 284 ali 85.3%. JRZ (Špendov Anton) 157 in 15 odbornikov, skupna opozicija (Šparovec Franc) 127 in 3 odbornike. -- Slovenski dom 13. 12. 1937 (2/282)

Spodnja Dobrava, 56-7-1-6-0. Sr so du zdr fin Radovljica 8 km, žand pTt Podnart 3 km, žel o Otoče 1.5 km, š žup Dobrava 1 km. Nm ca 475 m. Zatišna prisojna lega na ravnici vrh l. lipniškega brega, 1 km dobre obč. poti od ban. ceste. Ker je skrbno izrabljena poljska površina prešibka, neguje uspešno še sadjarstvo, perutninarstvo, čebelarstvo in domačo obrt (škafarstvo), zbiranje gozdnih sadežev. Zelo razvito gozdarstvo (bor, smreka, bukev, hrast, jesen); les deloma predelujejo doma. -- Krajevni leksikon Dravske banovine 1937

Volišča in predsedniki volilnih komisij za volitve 11. decembra na Gorenjskem: 14) Ovsiše: Srednja Dobrava, šola. — Hvastija Franc, svetnik žel. dir., Ljubljana. -- Gorenjec 12. 11. 1938

Dosedanji sedež občine Ovsiše v radovljiškem okraju, se prenese iz Podnarta na Srednjo Dobravo istega okraja. -- Domoljub 17. 8. 1939

Premestitev sedeža občine Ovsiše. Beograd, 26. julija, p. »Službene novine« objavljajo ukaz, s katerim se sedež občine Osiše v srezu Radovljica prenese iz Podnarta v Srednjo Dobravo. -- Jutro 27. 7. 1939


Sestanki na Dobravi. [...] Na Gorenjskem je v tem mezdno-političnem gibanju aktivno sodeloval tudi Stane Žagar, takratni učitelj na Dobravi pri Kropi. Stalno je bil v stiku s partijskimi voditelji iz Kranja (s Papežem, Tomincem, Teranom in drugimi). Ko se je situacija do podjetnikov zaostrila do kraja, je bil na Dobravi v šoli sestanek, ki so mu prisostvovali že omenjeni tovariši iz Kranja. Ob tej priložnosti so temeljito proučili položaj in se odločili, da bodo začeli takoj s stavko, če podjetniki ne bodo ugodili zahtevam delavcev. Na tem sestanku so opravili tudi že vse organizacijske priprave (izbrali so tudi stavkovni odbor) in se odločili, da bodo delavci ostali v tovarnah in da bodo začeli z zbiranjem hrane pri kmetih, trgovcih in obrtnikih, kakor hitro izbruhne stavka, ter tako organizirali prehrano delavcev v tovarnah.

Stavka se je torej začela 20. avgusta in je trajala 27 dni, nato pa je bila v zgodnjih jutranjih urah 16. septembra, z vdorom policije in orožništva v tovarni »Jugočeška « in »Jugobruna« v krvi udušena. [...] Po tem tragičnem dogodku so se delavski voditelji v oktobru 1936 ponovno zbrali na sestanku v šoli na Dobravi. Razen Žagarja so bili navzoči še Rudi Papež, Ivan Tominc, Tine Teran in Jože Resman. Razmotrili so položaj, ki je nastal po stavki. Končno so se odločili, da bodo ustanovili tekstilno zadrugo, čeprav trenutno niso imeli za to potrebnih sredstev. Prepričani so bili, da je le v tem njihova rešitev in da bodo z združenimi močmi in ob podpori svojih sodelavcev premagali vse težave. -- Ivan Bertoncelj - Johan: Ob 25-letnici tekstilne stavke. Tekstilna zadruga Otoče šola komunistov – revolucionarjev. Glas 13. 9. 1961

Vojaški nabori[uredi]

Rodbinska pola za oproščilo vojaščine 1920. Podpisan Janez Klavžar. Arhiv Joška Resmana
Naborniki iz Otoč, Dobrav, Mišač in Lipnice 1925 do 1927. Arhiv Rok Gašperšič
Naborniki iz Mišač, Dobrav in Otoč l. 1931: Sedijo: 1 2 Anton Bohinc 5 Jurman, 6 Anton Pogačnik (Lencov), stojijo: 1 Justinovec 2 Stane Pogačnik (Jurčkov) 3 Maurer 4 Andrej Bohinjc, 5 Valentinov. Arhiv Rok Gašperšič
Naborniki iz Mišač, Dobrav in Otoč 1933. 1 Krumpkov z Mišač, 3 Hugo Mihelič (Črvičev), 4 Hrvatov Johan (s harmoniko), 7 Ivan Vidic (Čačkov). Arhiv Rok Gašperšič
Naborniki na Dobravi v 30. letih. Arhiv Janke Ulčar
Naborniki 1934. 1 A. Kosel, 2 3 4 J. Bohinc, 5 župan Jakob Cerar, 6 Jože Hrovat, 7 S. Boštjančič, 8 F. Pegam, 9 NN 10 Mavrer, 11 Šolar, 12 Sitar 13 NN 14 Resman. Arhiv Rok Gašperšič
Nabor na Dobravi 1936. Zadnji desno je Alfonz Pogačnik (Valentinov). Arhiv Joška Resmana. Arhiv Joška Resmana
Štelenga 30. 7. 1936: stojijo: 1 nekdo s Prezrenj, 2 Jože Pogačnik, sedijo: 3 Alfonz Pogačnik, 4 Pogačnik iz Zaloš, 5 Franc Ješe (Pozinov). Arhiv Marija Mohorič
Dobravski naborniki. 4 Resman (Bodlajev), 7 Benedičič (Grilov). Arhiv Rok Gašperšič
Naborniki z Dobrave: Sedijo: Jože Resman ... Stojijo: Alfonz Pogačnik, Pušavc, 3. Šuštar. Arhiv Joška Resmana

Dobravski komunisti[uredi]

Mala vas Srednja Dobrava pri Kropi, ki je štela 15 hiš in šolo, je postala v tridesetih letih važno središče komunističnega gibanja na Gorenjskem. V tem zapisu bom obravnavala predvsem delovanje dobravskih komunistov med kmečkimi ljudmi.

Prve socialistične ideje so na Dobravo in v okolico zanesli med in ob koncu 1. svetovne vojne domačini, ki so se vrnili z dela v avstrijskih deželah in iz Švice. Tam so bili organizirani v socialno demokratskih strankah. Konec 1918. leta so se vrnili vojaki iz razpadle avstroogrske armade, 1920. leta pa so se začeli vračati ujetniki iz Italije in Rusije. Ti pa so prinašali v vasice pod Jelovico že prve komunistične ideje. Vse vasi tedanjega šolskega okoliša: Zgornja, Srednja in Spodnja Dobrava, Mišače, Otoče, Lipnica ter Brezovica so spadale pod občino Ovsiše. Napredni ljudje teh vasi pa so se že tedaj mnogo bolj povezovali s Kropo kot z Ovsišami in Podnartom.

Kroparski proletariat je 9. marca 1919 ustanovil krajevno organizacijo Jugoslovanske socialne demokratske stranke (JSDS), ki se je že spomladi 1920 pridružila Socialistični delavski stranki Jugoslavije / komunistov. Po spominskih podatkih se je njen delegat udeležil ustanovnega zbora slovenskih komunistov 11. aprila 1920 v Tivoliju v Ljubljani. Pred volitvami v konstituanto 28. novembra 1920 je bil v Kropi komunistični predvolilni shod. Tega shoda so se udeležili tudi prebivalci dobravske okolice. Za varuha skrinjice komunistične stranke na volišču na Srednji Dobravi so določili Franca Hrovata - Komaričkovega z Zgornje Dobrave. V občini Ovsiše sta bili dve volišči: na Srednji Dobravi in na Ovsišah. Na Dobravi je 17 volivcev glasovalo za komunističnega kandidata.

Obznana konec leta 1920 je vplivala tudi na upad revolucionarnega razpoloženja na Dobravah in v okolici. Tako na občinskih volitvah maja 1921 na Dobravi nimamo komunističnega kandidata. Prvotni nosilci revolucionarnega gibanja pa so se v tem času zopet razšli s trebuhom za kruhom, saj je bilo tod plodne zemlje veliko premalo, da bi prehranila vse prebivalce. Bogati gozdovi Jelovice pa so bili last cerkvenega zaklada. Po podatkih iz leta 1931 je bilo v dobravskem šolskem okolišu 105 hiš s 516 prebivalci. Družine bi po tedanjih kriterijih razdelili takole: 17 kmečkih, 78 kajžarskih in kočarskih in 13 gostaških. Približno tak je bil položaj tudi v drugih vaseh med Savo in Jelovico. Ljudje so si zato iskali delo pri železnici, v obrti, v gozdarstvu, in v industriji. Na Srednjo Dobravo je 1. septembra 1922 prišel službovat učitelj Stane Žagar. Za seboj je imel že tri in pol letno službo v 1. svetovni vojni, desetmesečno službovanje kot Maistrov borec, učiteljsko službo v Žrelcu pri Celovcu, kjer je tudi aktivno deloval v plebiscitu, učiteljsko službovanje v Leskovcu pri Krškem in Gorjah pri Bledu. Leta 1920 se je slovenskemu vodstvu KPJ pismeno prijavil kot član KP, vendar v Leskovcu, kamor so ga novembra 1920 poslali v službo, potem ko je moral zapustiti Koroško, ni bilo krajevne organizacije KP, v katero naj bi se vključil. Ko je bil septembra 1921 premeščen v Gorje pri Bledu, so jeseniški delavci že poznali njegovo politično usmerjenost in mu ob prihodu poslali pozdrave. V Gorjah je hitro dobil stike z lesnimi delavci in policija je dve stavki teh delavcev povezala z Žagarjevim delovanjem v tem kraju. Postal je nezaželen in jeseni 1922 seje znašel na Dobravi.

Ob Žagarjevem prihodu na Dobravo je tam delovalo le Prosvetno društvo (katoliško), ustanovljeno že 1910. leta. Žagar je takoj spoznal, da bo moral biti pobudnik kakšne bolj revolucionarne organizacije ali društva, če bo hotel kaj narediti. Leta 1923 je dal pobudo za sestanek v Kropi, kjer so sklenili ustanoviti podružnico Nezavisne delavske stranke Jugoslavije. Žal pa je bila ta že julija 1924. leta prepovedana. Potem jim je svetoval, naj ustanovijo delavsko kulturno društvo Svoboda. Dovoljenje za delovanje le-te so dobili šele 1926. leta.

Žagar je začel iskati somišljenike na Dobravi in okolici. Najprej se je povezal s kmetom Jožetom Resmanom, ki se je tudi smatral za komunista, ker je na volitvah za konstituanto glasoval za komunistično listo. Preko Resmana se je povezal s sedlarjem Ivanom Križnarjem, ki se je spomladi 1925. leta preselil v Lipnico. Križnar je bil član partije že od leta 1920. Teda je bil član krajevne organizacije KPJ v Kranju. Leta 1921 se je pred policijskim terorjem umaknil najprej v Zagreb, potem pa v bosanske gozdove.

Žagar, Resman in Križnar so se začeli vse pogosteje sestajati. Ocenjevali so položaj in se dogovarjali za delovanje med vaščani. Na Žagarjevo pobudo so leta 1925 ustanovili pevsko društvo Vodice, v okviru tega pa so delovali tudi tamburaši. Vaje so imeli le od kasne jeseni do zgodnje pomladi, ker so se s težkim kmečkim delom preko poletja morali ubadati vsi, ne le kmetje. Žagar je razgovore po pevskih oziroma tamburaških vajah izkoristil za obravnavanje političnih vprašanj. V času šestojanuarske diktature je društvo prenehalo delovati.

Leta 1926 je postal Žagar tajnik sadjarskega društva na Dobravi. Okoliš je ugoden za sadjarstvo in društvo naj bi pomagalo kmečkim ljudem pri gospodarskem napredku. Za Žagarja in Resmana pa je bila to nova možnost za sodelovanje in povezovanje z vaščani. V letih 1928/29 je društvo uredilo drevesnico s sadikami sadnih sort, ki so najbolj odgovarjale kraju. V njej so se poleg odraslih učili tudi osnovnošolski otroci cepljenja in sajenja drevesc. Večkrat smo jo tudi pleli. 1935. leta so na Srednji Dobravi zgradili tudi sušilnico za sadje.

Sušilnica na Dobravi iz leta 1935, arhiv Bavconovih
Sušilnica sadja na Srednji Dobravi; po vojni ni več služila prvotnemu namenu

Žagar je v prostem času rad priskočil na pomoč vaščanom pri kmečkem delu. Kolikokrat si ga videl obkladati seno, otavo ali žito v kozolec, obrezovati sadno drevje, obirati sadje itd. Med kmečkimi ženskami pa je delovala zlasti njegova žena Pepca. Svetovala je pri zdravljenju in vzgoji otrok, pri ureditvi zelenjavnega vrta, pripravi ozimnice. V letih 1927/28 je Žagar pričel pri pouku uvajati tki. delovno šolo. Vsak mesec smo učenci volili razredni odbor, ki je akrbel za red in disciplino, in odbor za upravljanje šolske knjižnice. Predsednik razrednega odbora je skrbel za nemoten pouk, četudi ni bilo učitelja v razredu. Na mesečnem delovnem sestanku smo se dogovorili o delovni temi za prihodnji mesec. V četrtem razredu se npr. spominjam teme: Naš šolski okoliš. Okoliš smo obdelali res iz vseh vidikov: zgodovinskega, zemljepisnega, prirodopisnega, predvsem pa ekonomskega. Za vse domačine smo morali ugotoviti velikost, površine njiv, travnikov in gozdov, kulture, ki jih gojijo, število živine itd. Preračunali smo dohodke in izdatke posamezne družine. Ugotovili smo, kaj bi bilo bolj smotrno gojiti. Vsak učenec je moral poznati cene živine in pridelkov. Hitro je moral znati izračunati, koliko mu vrže prodana živina, sadje ali les. Naučili smo se izračunati ploščine parcel, meriti hlode in izračunati kubaturo lesa. Veliko smo govorili o vzrokih siromaštva, o izkoriščanju, o vzrokih vojn. Večkrat sem že slišala ali brala mnenje, kje je Žagar dobil pobudo za tako šolo. Res je bilo tedaj na Slovenskem gibanje za uvedbo delovne šole, toda naša dobravska je bila samonikla, prilagojena prilikam in potrebam naših vasi. Vodil pa jo je lahko le visoko izobražen človek, ki je tako v pedagoškem kot ideološkem smislu natančno vedel, kaj hoče doseči.

Žagar pa je kmalu spoznal, da bo delo s šolsko mladino le počasi rodilo uspehe. Sedanji učenci, je razmišljal Žagar, bodo postali gospodarji šele čez 15 ali 20 let. Zato je začel pripravljati kmečko nadaljevalno šolo. Poleg fantov in mož iz dobravskega šolskega okoliša je povabil tudi fante in može iz ovsiškega šolskega okoliša. Propagando za vpis sta vršila zlasti oba komunista Resman in Križnar, pa tudi člani pevskega društva Vodice in sadjarskega društva. Vpisalo se je 21 učencev. Najoddaljenejši so prihajali s pet km oddaljene Poljšice. Pouk se je začel 28. oktobra 1928. Šola je trajala dve leti 1928/29 in 1929/30. Dala je veliko strokovnega, pa tudi svetovnonazorskega znanja. Žagar je prvo leto to delo opravljal brezplačno, kasneje pa so mu dodelili skromen honorar iz okrajnega sklada za šolstvo.

V jeseni 1930 bi morala začeti s poukom druga generacija. Takrat se je vpisalo 31 učencev. Toda bil je čas šestojanuarske diktature in oblast je šolo preprečila. Toda kmečki živelj Dobrav in okolice se je že osvestil. 1929. leta so bile dobravske vasi tudi elektrificirane, kar je veliko pripomoglo k nadaljnjemu napredku.

Pomladi 1931 so trije dobravski komunisti sklenili, da se povežejo z vodstvom PK KPJ za Slovenijo. Kako so to storili, ni čisto jasno, zagotovo pa je, da je bila 1931 na Dobravi že celica povezana z začasnim vodstvom PK KP. Tega leta že tudi najdemo Žagarja na spisku komunizma sumljivih oseb iz vse države.

Dobravska partijska celica je že 1931. leta dala pobudo za ustanovitev Kmetijske zadruge. To je bil čas hude gospodarske krize. S pomočjo zadruge so se ljudje pri nakupu ali prodaji blaga ognili posredništvu trgovcev. Poleg nabavno prodajnega odseka je zadruga imela živinorejski in čebelarski odsek. Prostore zadrugi je dal komunist Resman v svoji hiši. On in Žagar sta tudi brezplačno prodajala v trgovini zadruge. Število članov zadruge je raslo in zadruga je uspešno poslovala vse do okupacije.

Na Žagarja pa so se ljudje obračali tudi, da jim je pisal razne prošnje in pritožbe, npr. proti visokim davkom in drugim dajatvam. Žagar si je za vsakega vzel čas, da se je z njim še kaj pogovoril. Dnevni stik z ljudmi pa je imel tudi Križnar, ki je kot vaški obrtnik hodil veliko delat tudi na dom. Hodil je v vse vasi od Bleda do Besnice na desnem bregu Save, na levem bregu pa predvsem v Ljubno, Podbrezje in Zvirče. Ob tem delu je imel priliko spoznati mišljenje ljudi in njihovo gledanje na različne probleme. Uspešno je razlagal napredne poglede na notranja in zunanja politična dogajanja. Ocenil je, komu lahko zaupa in po[nnn?] ilegalno literaturo. Manj zanesljivim pa jo je podtaknil. Osebno je poznal slehernega človeka v širši okolici in vedel za njegovo naravnanost.

Tak vsakodnevni stik članov dobravske celice z ljudmi iz okolice, poznavanje njihovih problemov in mišljenja, je omogočalo uspešno delo celice.

Žagar ni uspel dobiti dovoljenja za nadaljnje delo kmečko nadaljevalne šole. Pozimi 1932/33 pa je oblast dovolila izvedbo gospodinjskega tečaja. Obiskovalo ga je 22 tečajnic, deklet in mladih kmečkih gospodinj. Vso organizacijo tečaja je vodil Žagar, ki je imel tudi splošna predavanja. Pri tem mu je veliko pomagala žena Pepca. Strokovne predmete so prihajale poučevat učiteljice gospodinjskega pouka, nego dojenčkov in bolnikov pa medicinska sestra. Leta 1933 je Žagar ustanovil novo tričlansko partijsko organizacijo tudi v Kropi.

Ustanovitev in delovanje društva kmečkih fantov in deklet na Dobravi. Delovanje dobravske partijske organizacije in predvsem Žagarja seveda ni ostalo neopaženo. Predvsem je bil Žagar v napoto mogotcem iz okolice. Javno je razkrinkaval njihova dejanja. Prišlo je celo do tožb. Končno so dosegli, da je Žagar poleti 1933. leta dobil dekret za premestitev v Znojile nad Trbovljami. Partijska celica je organizirala pobiranje podpisov proti premestitvi. Skoraj ni bilo odraslega človeka v šolskem okolišu, ki ni podpisal protesta. Z zbranimi podpisi je šla delegacija k banu Marušiču. Delegacijo je vodil absolvent kmetijsko nadaljevalne šole Filip Sitar. V delegaciji pa je bil tudi komunist Jože Resman. Marušiču je delegacija obrazložila, kaj vse je Žagar že storil za napredek vasi v občini Ovsiše. Kot slučajno so navrgli, da Žagar dela na ustanovitvi Društva kmečkih fantov in deklet. Če bo premeščen, z ustanovitvijo prav gotovo ne bo nič. To je odločilno vplivalo na Marušiča in preklical je dekret o premestitvi. Je pa bil 2. septembra 1933 odrejen nad Žagarjem strog policijski nadzor.

Dne 3. decembra 1933 je bilo v dobravski šoli zborovanje za ustanovitev Društva kmečkih fantov in deklet za vso tamkajšnjo okolico. Zborovanje je otvoril župan Janez Ješe. Potem je govoril Kronovšek iz vodstva Društev kmečkih fantov in deklet. Razložil je smernice kmečkega pokreta in nakazal dolžnosti, ki jih ima kmečka mladina pri organizaciji. Potem je govoril Žagar. Danes se nam zdijo njegove besede preroške. Dejal je, da čakajo kmečko mladino v kratkem velike naloge in da bo ravno kmečka mladina tista, ki bo imela velik vpliv na bodočnost našega naroda.

Na zborovanju so izvolili pripravljalni odbor: predsednik Anton Mohorič, podpredsednica Anica Pogačnik, tajnik Justin Ažman, odborniki Ciril Rakovec, Anica Kalan, Janko Potočnik, Anica Luznar in Ivan Bertoncelj.

V pripravljalnem odboru so bili skoraj sami tečajniki kmečko nadaljevalne šole in tečajnice gospodinjskega tečaja. Kot tajnik pa je bil izvoljen Justin Ažman, eden članov partijske celice v Kropi. Bil je med vsemi najbolj razgledan. Sposoben je bil celo režirati igre. Ker pa ni bil iz kmečke sredine, se je na predhodnem razgovoru z Žagarjem nekako otepal prevzeti to zadolžitev. Žagar pa mu je dejal: »To je tvoja partijska zadolžitev.« 

Na zborovanju so se pogovorili tudi o delu društva in odsekih, ki jih bodo ustanovili. Dobravska partijska organizacija se je resno zavzela za ustanovitev društva kot protiutež delovanju Sokola kraljevine Jugoslavije, ki je bil na Dobravi ustanovljen leta 1931, in kot sredstvo za odtegnitev mladine od vpliva klera.

V Arhivu Slovenije, fond Banska uprava, zbirka društvenih pravil, št. 4731 zvemo, da so bila 4. maja 1934 odobrena pravila Društva kmečkih fantov in deklet Dobrava pri Kropi. Sedež društva je bil na Dobravi. Društvo je delovalo v občinah Ovsiše in Kropa. Iz pravil je razviden namen društva:

  • organizirati kmečko mladino,
  • ji nuditi vsestransko izobrazbo,
  • jo vzgajati v kmečkem duhu in državljanski zavesti,
  • dvigati ugled vasi,
  • gojiti slogo in tovarištvo in
  • delati za izboljšanje gmotnega in socialnega položaja našega človeka.

Čeprav so bila pravila odobrena že maja 1934, pa je delo društva prav zaživelo šele jeseni 1934. Pričeli so z vajami za igro Poslednji mož. Z igro so nastopili na Dobravi, februarja 1935 pa so šli gostovat tudi v Mošnje. V okviru društva so imeli v času od 22. januarja do 30. marca 1935 dvakrat tedensko kmetijsko gospodarska predavanja. Predavala sta Žagar in absolvent kmetijske šole Franc Sitar. Dne 17. marca 1935 je imelo društvo redni občni zbor. Kot predsednik je bil ponovno izvoljen Anton Mohorič, za podpredsednico pa Anica Pogačnik. Za novega tajnika so izvolili Filipa Sitarja, za blagajnika pa Ivana Bertonceljna. Sklenili so, da bodo aktivni tudi preko poletja. Odločili so se, da bodo organizirali tekmovanje koscev in grabljic. Časa je bilo dovolj in 14. julija 1935 je bilo med vasjo Spodnja in Zgornja Dobrava skrbno pripravljeno in dobro obiskano tekmovanje. Pred tekmovanjem je bila povorka na Srednji Dobravi, po tekmovanju pa veselica v bližnjem gozdičku.

Čez poletje je društvo organiziralo več izletov. Vsi se najbolj spominjajo izleta na Vodiško planino, ki je bil 4. avgusta 1935. Izleti so imeli na videz samo zabavni značaj. V[nnnn?] so imeli s seboj harmoniko in drug instrument. Toda na vsakem izletu je imel kdo od članov kratek nagovor, kjer je obravnaval kak važen politični dogodek. Društvo so vodili komunisti. Tedaj sta bila že tudi Anton Mohorič kot predsednik in Ivan Bertoncelj kot blagajnik člana partijske celice na Dobravi.

Na Dobravi je 1934. leta obstajal Mestni komite KP, ki je povezoval tri partijske celice: na Dobravi, Kropi in na Otočah. (E. Kardelj, Poročilo kominterni z dne 2. decembra 1934). Žagar je namreč leta 1933 ali 1934 ustanovil partijsko celico na Otočah. Res so bili v teh celicah vse do konca 1934. leta le po trije člani, se pa že v naslednjem letu partijska celica na Dobravi podvoji.

Žagar je v letih 1933 in 1934 veti pomagal županu Ješetu pri vodenju občinskih poslov. Ješe je bil kmet tesar, preprost toda izredno pošten človek. Po prepričanju je bil pristaš SLS, toda pripravljen je bil sprejeti vse dobre nasvete v korist občanov.

Nove oblike dejavnosti. Po prepovedi delovanja Društva kmečkih fantov in deklet so se dobravski in otoški komunisti usmerili na delovanje novega društva. Dali so pobudo za ustanovitev tujskoprometnega društva. Preko tega društva so se borili za novo železniško postajo na Otočah, za popravila poti npr. z Otoč na Srednjo Dobravo in njeno osvetlitev. V okviru tega društva so prirejali igre in veselice. Posebno zadnje so bile zelo primerna oblika za sestajanje in dogovarjanje s komunisti in drugimi naprednimi ljudmi iz bližnje in daljne okolice.

Pomladi 1936. leta je dobravska partijska organizacija dala pobudo za pobiranje podpisov proti prepovedi Ljudske pravice. V naših vaseh je bilo precej naročnikov, še več pa bralcev Ljudske pravice. Vsak izvod so namreč brali vsaj v petih družinah. Ljudem je bilo najbolj všeč, kadar so lahko prebrali kakšen dopis iz naših krajev (Dobrave, Mošenj, Krope). Ljudsko pravico so ljudje vzeli za svoj časopis in zato ni bilo težko organizirati podpisne akcije proti prepovedi. Podpisalo jo je preko 60 ljudi.

V prvi polovici leta 1936 so se tudi naše vasi vključile v akcijo za razširitev ljubljanske bolnišnice. Več vaščanov se je udeležilo 14. junija 1936 zborovanja, ki je bilo v ta namen sklicano na Jesenicah. V imenu kmetov je govoril tudi dobravski komunist Jože Resman.

Žagar je bil eden glavnih pobudnikov in organizatorjev velike tekstilne stavke poleti 1936. Zato je razumljivo, da je partijska organizacija na Dobravi takoj, ko so stavkajoči zasedli tovarne in organizirali kuhinje, pričela z zbiranjem denarja in živeža za stavkajoče tekstilce. Zbrali so precej hrane, ki so jo potem odnesli v Kranj, denarja pa bolj malo. Za denar je bilo tedaj v naših vaseh težko.

Po stavki so organizatorje in delavske zaupnike odpustili. Mnogi niso mogli dobiti nikjer zaposlitve. Na pobudo partije so organizirali v Stražišču tekstilno zadrugo v silno skromnih prilikah. Okrajno glavarstvo v Kranju ni hotelo izdati dovoljenja za delo zadruge. Bila je stalno pod kontrolo žandarmerije. Komunisti so sklenili, da se zadruga prenese v okraj Radovljico. Dobravska partijska organizacija je bila zadolžena, da najde primeren prostor. Vaščani na Otočah so pokazali razumevanje. Z zamenjavo so prišli do primernega prostora in leta 1939 je v Otočah zraslo novo poslopje tekstilne zadruge. Podporni člani zadruge so postali tudi vaščani dobravske okolice. Aktivno sodelovanje kmetov in delavcev je postalo v naših vaseh dejstvo.

Dobravski komunisti so se po letu 1926 angažirali ob vseh občinskih in državnih volitvah. Danes se zdi, da se jim je zdelo važnejše, kdo bo župan, kot kateri politični stranki pripada. Važno jim je bilo tudi, kje živi župan, kajti tam je bil potem tudi sedež občine. Od tega je bilo odvisno tudi, kakšen vpliv bodo imeli na župana. V sredi tridesetih let so začeli boj za združitev občin Ovsiše in Kropa. Računali so, da bo sedež in župan potem prav gotovo v Kropi. Za krajši čas so to celo uspeli. Toda oblast je hitro ugotovila, v čem je stvar, in je občino zopet razbila. Člani partije v naši občini so redno prisostvovali sejam občinskega odbora.

Ob volitvah v narodno skupščino 11. septembra 1927 so dobravski komunisti agitirali za Delavsko kmečki republikanski blok. Razširjali so letak: Delavnemu ljudstvu Slovenije. Ob volitvah 1931. leta so agitirali abstinenco. Ob petomajskih volitvah 1935 so se držali navodil pokrajinskega partijskega vodstva, odnosno predstavnika CK KPJ. Zato pa so bili tem bolj razočarani in nejevoljni, ko so tik pred volitvami prihajale vsak dan drugačne direktive. Vsaka je nasprotovala prejšnji. Za volitve 11. decembra 1938 so bile direktive jasne. Agitirali smo za dr. Aleša Stanovnika in njegovega namestnika Venclja Perka, kandidata delavsko kmečkega gibanja, ki sta kandidirala na opozicijski listi dr. Vladka Mačka. Poleg propagandnega gradiva, ki smo ga tedaj dobili z Jesenic, smo naredili potrošne listke, fantje-skojevci pa so izvedli veliko napisno akcijo. Ob taki aktivnosti je razumljivo, da so žandarji pogosto obiskovali naše vasi, Žagar pa je imel večkrat preiskave. Dobro je bilo le to, da nas je tedanji orožniški komandir v Podnartu Pašan Mehmedinović o preiskavah predhodno obveščal.

Leta 1938 je partija na Dobravi organizirala tudi grupo SKOJ. Ta je delovala predvsem med mladino. Preko izletov, plesa in petja je pritegnila veliko vaške mladine. Tega leta so na pobudo dobravskih komunistov organizirali tudi partijsko celico v vaši Črnivec pri Brezjah.

Preko zime 1939/40 je Žagar na Dobravi zopet organiziral izobraževalni tečaj za odrasle. Obiskovalo ga je ca. 25 tečajnikov, med njimi dve tovarišici. Ta tečaj je bil neke vrste politična šola za vaščane. Poleti 1940 je tudi dobravska partijska organizacija organizirala zbiranje podpisov za Društvo prijateljev SZ. Čeprav je tedaj na Dobravo prišel novi župan, klerikalec, osebni prijatelj dr. Antona Korošca, ki je nasledil dv*. na župnika, ki se v politiko nista dosti vmešavala ter s katerima komunisti niso prihajali v spor, so vaščani Dobrav in okolice podpisali peticijo.

Kljub posameznikom lahko rečemo, da je klerikalizem v naši občini zamudil svoj čas.

Žagarjevo delovanje po vsej Gorenjski pa je postalo tako očitno, da je posegla oblast. Najprej so ga skušali pasivizirati s tem, da so ga večkrat klicali na orožne vaje, s tem je bil razrešen upravljanja šole, dobil je dekret o premestitvi — v selške hribe. Temu se je uprl, ker bi to onemogočilo nadaljnje šolanje njegovih petih otrok na gimnaziji. Zato je bil 28. novembra 1940 odpuščen iz službe, vrgli so ga iz šolskega stanovanja in poklicali na orožne vaje. Tokrat ni prav nič zalegel pismeni protest skoraj vseh prebivalcev dobravskega šolskega okoliša. Žagarjeva družina je razen najstarejšega sina Staneta odšla k Žagarjevima na Ljubečno pri Celju.

To je bil za Dobravo hud udarec. Vendar sta bili Partijska celica in skojevska grupa toliko močni, vaščani pa tako osveščeni, da nemška okupacija in mogla zatreti zavest ljudi. Naše vasi so se že 1941. leta množično vključile narodnoosvobodilni boj. -- Ivka Križnar: Delo dobravskih komunistov v stari Jugoslaviji med kmečkimi ljudmi. Glas 24. 4. 1981 (št. 31), 5. 5. 1981 (št. 33), 8. 5. 1981 (št. 34), 12. 5. 1981 (št. 35)

Sodišče[uredi]

Imenik glavnih ter nadomestnih porotnikov pri glavnih razpravah prvega porotnega zasedanja v letu 1929, ki prične 18. februarja 1929. A. Glavni porotniki: [...] Sodja Jože, pos., Dobrava pri Radovljici -- Slovenec 9. 2. 1929 (57/34)

Nesreče[uredi]

Zg. Dobrava pri Podnartu. Posestnikov sin Anton Hrovat je doma na podu pospravljal. Ko je hotel slamoreznico drugam prestaviti, je padla klinja Hrovatu naravnost na levo nogo. Zadobil je močno vreznlno. -- Jugoslavija 17. aprila 1921

Razne nezgode. Filip Pogačnik, trgovec iz Srednjo Dobrave pri Radovljici je skočil na postaji Podnart raz vozečega vlaka. Pri tem pa je tako nesrečno padel, da je prišel z desno nogo pod vlak, ki mu je isto odtrgal. Oddali so ga v ljubljansko bolnico. -- Jutro 9. 10. 1923 (4/236); Glas naroda 29. 10. 1923 (31/254)

Strela je ubila vola. Nesrečno naključje je hotelo, da je prišla Zajčkova domačija na Srednji Dobravi v soboto popoldne med nalivom ob izredno lepega vola. Domači sin se je odpravil na bližnjo senožet v Lipnici, da naloži otavo. Med potjo blizu Pirčeve tvornice žičnikov pa je začelo deževati in malo grmeti. Da si odreže palico, je stopil voznik s ceste k bližnemu drevesu, kar je bila zanj naravnost izredna sreča. V naslednjem trenutku je namreč udarila strela v vola in voz. Žival je obležala na mestu mrtva. Voznik, ki sta ga puh strele in grom sam silno prestrašila, se prve trenutke niti ni mogel znajti, šele potem se je zavedel, da je po srečnem naključju ušel smrti. -- Domovina 4. 9. 1936

Prste mu je odrezalo. V ljubljansko bolnico so sprejeli v sredo lastnika žage v Lipnici, g. Rozmana, ki ga je doletela huda nesreča. Zaposlen je bil z žaganjem desk. Nesreča je hotela, da mu je prišla roka v stik z krožno žago in že je mož kriknil. Na mah mu je odrezalo štiri prste na roki. G. Rozman je iskal prve pomoči v Pirčevi tovarni žičnikov, od koder so ga prepeljali v Radovljico in dalje v Ljubljano. -- Slovenski narod 17. 6. 1938

Zima letos in lani. Kako zelo plazovit je letošnji sneg, pa priča primer, ki se je zgodil malo pred rahlo odjugo blizu Dobrave pri Otočah. Neki mesarski pomočnik je opazoval z razhojene poti na zamedeno bližnico odhajajočega starejšega moža. Ko je bil mož v strmini na stezi, pa se je trenutno odtrgal plaz, pograbil moža in ga prevrgel na glavo v jarek pod potjo. Mož je bil čisto zakopan in bi se bil prav gotovo zadušil, če ne bi bilo v bližini mladega krepkega mladeniča, ki mu je pomagal izmotati se iz mrzlega mrtvaškega prta. -- Jutro 4. 2. 1940 (21/28), 18; Prosveta 8. 3. 1940 (32/49)

Osebno[uredi]

Poroka Bodlajevih na Dobravi. Arhiv Janke Balantič in arhiv Joška Resmana. Na tleh: Pušavc, 6 Hrvatov, s čelom, ?, ?. Sedijo: Pavla Hrovat, Cecilija Resman (Ažmanova, žena od 5. Rudolfa Resmana,) Jakob? + žena , mama Ivanka roj. Nunar + Jožef Resman, desno Lucija Resman, Zofija Hribar, ?, 11 in 12 Frančiška in Janez Lotrič, Mici Medja. 3. vrsta: 3. Lovro Pfajfar (Debelakov), 7 eden od Sitarjev, ?, 9. Janez Pretnar (Mihovc), ? ? ? 4. vrsta: 3 Ivanka in 4 Peter Žbontar (Cjazna), 5 Tončka in Janko Balantič, 8 in 9 zakonca Stane Žagar in Jožefa Žagar, ? ? Cecilija Šolar (Zečkova Cila), ? 5. vrsta: 3 Janko Pogačnik (Jurčkov), 8 Janez Ješe (Pecarjev, z brki), 10 Zdevc, 11 Filip Sitar 12
Poroka Antona Rakovca (Vogarjevega), banovinskega cestarja iz Lipnice, ki se je vršila 31. prosinca 1938. Stojijo zgoraj: 3 Krvina 4 Angela Grošelj, 5 Jože Grošelj, 2 vrsta: Antonija Pogačnik (Valentinova), 6 župnik Rogelj, 8 Janez Ješe, 9 Slavka Pirc, 10 Vinko Pirc, 11 Milena Žagar, sedijo: 5 nevesta Sušnik (Vogarjeva), ženin Vogarjev, 8 Šparovec (Benkov), 10 Alojzija Pogačnik; muzikontarji 1. Colar (Goračev).
Poroka Filipa Sitarja z Mišač. Zgoraj: 3 Krumpkov, 5 Andrej Bohinc (Tomažovčev), 7 Janko Pogačnik (Jurčkov), 11 Janez Ješe (Pecarjev), predzadnja vrsta: 9 in 10 Kadunčeva in Kadunc, 11 Jože Resman. Sedita nevesta in ženin, desno od njiju je z brki ženinov oče, levo mati. Arhiv Joško Resman
Poroka Janeza Lotriča (Komarička) in Frančiške Resman na Zg. Dobravi 1925. S čelom Pušavc. Sedijo: Pavlina in Jože Resman (Bodlajeva), nevesta in ženin, ženinovi starši. S predpasnikom je ženinova sestra Micka. Arhiv Joška Resmana
Poroka Rudija Resmana s Cecilijo Ažman pred vojno. Na tleh: Jože Mihelič (Colar, z violino), Sedijo: Janez Lotrič, 2 3 poročenca 5 6 Jože Resman, stojijo? Arhiv Joška Resmana

Prodam stiskalnice za med na dva vijaka in ovco Bovške pasme - kupiti pa želim bika simodolske pasme in telico, vse po dogovoru, Ivan Šlibar, Mišače p. Podnart. -- Kmetovalec 31. 5. 1919

Hišni mlin (patent Schmidt) s tremi menjajočimi rešetki skoro nov proda Ivan Bohinc, Misače p. Podnart. -- Kmetovalec 31. 7. 1922

Pozdravi naših fantov. Slovenski vojaki-Orli, služeči pri avijatiki v Zagrebu, pošiljamo pozdrave vsem čitateljem »Slovenca« in želimo vesele božične praznike in srečno novo leto! [...] Ivan Pogačnik, Dobrava pri Radovljici. -- Slovenec 25. 12. 1924 (52/294)

Rešitelji ugank v 6. številki časopisa Gruda [...] Alfonz Pogačnik, Dobrava pri Podnartu. -- Gruda 1/11 (1924), 352

Rešitev skrivalnice v 8. št. Zvončka (vprašanje se je glasilo »Kje je ptič, ki je zletel iz kletke?« — Odgovor: »Ptič je v desnem kotu spodaj!«) [...] Magda Pogačnikova, Dobrava pri Podnartu. -- Zvonček sept. 1924, 237

Zlatnik je našel v Zlatorog-terpentinovem milu Ivan Nagode, Dobrava pri Podnartu. -- Jutro 28. 2. 1926, 6; Slovenec 28. 2. 1926 (54/49); Domoljub 4. 3. 1926 (39/9)

Starejšega potnika kateremu je dobro poznana Bosna, Hercegovina in Srbija išče za dobo dveh mesecev manjše čevljarsko podjetje proti mesečni plači. Predstaviti se je pri Valentinu Pogačnik, Zg. Dobrava pri Podnartu. -- Jutro 30. 5. 1926, 22

Smrt v tujini. Kakor javljajo newyorški listi, je dne 3. julija v Orange Lake utonil naš rojak Silvester Pretnar. Pri kopanju ga je vrtinec potegnil pod vodo in ga ni bilo mogoče rešiti. Ponesrečenec se je šele pred petimi meseci poročil. Rodom je bil iz Gorenje Dobrave pri Podnartu. V Ameriko je prišel pred petimi leti. -- Jutro 25. jul. 1926, 5

Mišačani na kopanju v Savi pri Globokem 1928. Stojijo: 1 2 Anton Pegam, 3 Alojz Sitar, 4 5 6 Filip Sitar, sedijo: 1 Ivan Bohinjc, 2 3 Pavla Sitar. Vir: arhiv Rok Gašperšič

Oglas. Kdor je kupil kravo prve dni v oktobru na živinskem trgu v Kranju na živinski list g. Egidija Paplarja, županstvo Dobrava, okraj Radovljica, naj se blagovoli brez vsake skrbi oglasili pismeno na imenovani naslov in dobi 100 dinarjev nagrade. Franc Rezar, Goriče, p. Kranj. Vir: Domoljub, 5. 1. 1928

Čevljarski vajenec, priden in pošten, se sprejme. Hrana in stanovanje v hiši. Jernej Bertoncelj, Zg. Dobrava, pošta Podnart, postaja Otoče. -- Domoljub 2. 5. 1929

Vajenca za sedlarsko obrt sprejme takoj Janez Križnar, sedlar, Lipnica, p. Podnart. -- Domoljub 15. 5. 1929

Hišo z vrtom, njivo, elektriko in vodnjakom, 5 minut od okrajne ceste, 20 minut od postaje Otoče, lepa lega. Takoj prodam Valentin Pogačnik, Dobrava 31., p. Podnart. -- Domoljub 22. 4. 1931

Hišo zidano, z opeko krito, poleg elektrika, vodnjak, 9 arov zemlje, pripravno za upokojenca, takoj proda za 75.000 Din Valentin Pogačnik, Zg. Dobrava št. 31., p. Podnart. -- Domoljub 17. 6. 1931

Proda se v Kropi na Gorenjskem enonadstropna hiša s hlevom za 1 ali 2 govedi. Zraven spada sadni in zelenjadni vrt, košenina ter cca 6 oralov dobro zaraščenega bukovega gozda. — Za pojasnila se obrniti na M. Špendov, Sp. Dobrava 6, pošta Podnart. --Domoljub 8. 7. 1931

Več čevljarskih pomočnikov in enega vajenca sprejmem. Za hrano in za stanovanje preskrbljeno. - Jernej Bertoncelj, Dobrava, p. Podnart, postaja Otoče. -- Domoljub 7. 10. 1931

Anton Pogačnik 60 letnik. Ljubljana, 19. maja. Na binkoštni ponedeljek praznuje v Podnartu svojo 60letnico eden naših najbolj znanih gorenjskih gospodarjev in najbolj zaslužnih delavcev za napredno stvar, zato pa moramo z njim seznaniti tudi našo širšo javnost, saj si je čestitke javnosti tudi zaslužil s trdim delom, bistrim razumom in vedno dobrim srcem.

Lesni industrijalec Anton Pogačnik v Podnartu je bil rojen dne 31. majnika pred 60 leti na prelepi Dobravi, kjer je že njegov oče Šimen imel slovito vinsko trgovino. Komaj 16 let je bil Tone star, ko je po očetovi smrti prevzel skrb za posestvo in vinsko trgovino, njegovo ime so pa imenovali po vsej Sloveniji, ko so 25letnega Antona Pogačnika izvolili za župana, da je postal najmlajši župan v deželi. Iz podjetnega, za izobrazbo in napredek stremečega fanta, je postal pravi možati gorenjski župan, ki je z vzorno nesebičnostjo vodil občino polnih 26 let, nato mu je pa zraslo delo čez glavo in je težko čast prostovoljno odložil na druga ramena. L. 1899 se je preselil z Dobrave v Podnart na posestvo, ki ga je dobil po svojem očetu [Za nadaljevanje glej geslo Anton Pogačnik v Dobravskem Kdojekdo.] -- Slovenski narod 19. 5. 1934 (67/113)

Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor
Anton Pogačnik. Arhiv Marija Javor

Dobro polje pri Brezjah. Zlata poroka. V nedeljo, 3. februarja je bila na Brezjah zlata poroka Lovrenca in Marije Vilfan iz Dobrega polja pri Brezjah na Gorenjskem. Vilfan Lovrenc, po domače Brkovčev ata, je bil rojen 10. avgusta 1861. Svojo izvoljenko Marijo Sitarjevo, p. d. Boštjanovo iz Mišač, je pred 50 leti peljal pred oltar. Zakon je bil srečen in bilo je pet otrok, štirje sinovi: Peter, Andrej, Rok, Lovrenc, ki je umrl, in hčerka Marija. Vilfan je danes eden najbolj spoštovanih krščanskih mož na Dobrem polju in v tem duhu je vzgojil tudi vso svojo družino. Brkovčev ata pa je tudi izboren lovec, znan daleč na okrog. Veliko let je bil tudi občinski svetovalec. Kljub visoki starosti sta še danes oba slavljenca čila in zdrava. Brkovčeva mama dela še na polju poleti kakor mravlja pridno, atu pa reže kosa, če hoče, prav tako kakor pred 50 leti. Brkovčeva hiša je stalno naročena na naš list. Bog daj jubilantoma še mnogo zdravih in srečnih let! -- Domoljub 13. 2. 1935

Lovrenc in Marija Vilfan. -- Domoljub 13. 2. 1935

Lovrenc in Marija Vilfan, ona z Mišač. Domoljub 1935

Brezje. Zlata poroka. Prav pogosto so seveda na Brezjah poroke. Tu sem se pripeljejo iz raznih krajev Slovenije poročni pari, da pred oltarjem Marijinim sklenejo večno medsebojno zvezo. Tudi jubilejnih porok je bilo že več na Brezjah, tako srebrnih kakor zlatih, ki pa so se obhajale večinoma bolj v ožjih zasebnih krogih. Tako sijajne zlate poroke, kot je bila na Brezjah minulo nedeljo 3. febr., pa še nismo videli.

Zlato poroko sta ta dan obhajala Lovrenc in Marija Vilfan iz Dobrega polja pri Brezjah. Ker je Vilfanova družina skozi in skozi vzorna in globoko verna, je prav da tudi Gorenjec posveti temu izrednemu jubileju nekoliko več pozornosti.

Lovrenc Vilfan se je rodil na Dobrem polju 10. 8. 1861. Njegova žena Marija, rojena Sitar, pa na Mišačah v dobrovski župniji 12. 11. 1885 iz znane Boštjanove rodbine. Poročena sta bila v Mošnjah 4. 2. 1885. Po poklicu sta kmetovalca; Lovrenc je tudi vešč čebelar že od mladosti. Poleg čebelarstva mu je bila v mladih letih najljubša zabava lov. Razen tega se je udejstvoval tudi v javnem življenju; bil je večkrat občinski svetovalec ter je marsikomu pomagal s svojo dobrohotnostjo v nujnih potrebah. Slavljenec je bil vedno vzoren gospodar in skrben družinski oče. Bog jima je dal štiri sinove in eno hčer. Najmlajši sin Lovrenc je zgodaj umrl. Peter, Andrej in Rok so pa že samostojni gospodarji pri lastnih ognjiščih. Najmlajša hči Marija je ostala v rodni hiši, da na stara leta streže očetu in materi. Tako so spremljali v nedeljo slavljenca k oltarju hči in trije sinovi z enajsterimi vnuki, obdani od mnogoštevilnih sorodnikov, prijateljev in znancev.

Ob slovesnem zvonenju sta se zlatoporočenca pripeljala k cerkvi na Brezje, da obnovita zakonsko zvezo, ki sta jo sklenila pred 50 leti. Spremljalo ju je v cerkev veliko število svatov, oblečeni celo v lepe starodavne narodne noše. Pripeljali so sc na 1') lepo okrašenih vozovih. Vse skupaj je imelo značaj stare kmečke svatbe. Točno ob 10 sta se slavljenca s spremstvom podala v cerkev, kjer sta zasedla častno mesto pred glavnim oltarjem, ostali povabljenci pa so se razvrstili pred obhajilno mizo. Nato je stopil na prižnico p. Norbert, ki je imel slavnosti primeren govor. Orisal je na kratko življenjsko pot, ki sta jo prehodila oba slavljenca. Pripomnil je, da ne obhajata svoje zlate poroke tako slovesno morda i/ bahavosti, ampak, da se dostojno zahvalita Bogu za vse dobrote, ki sta jih bila deležna v teku dolgih 50 let zakonskega življenja. Omenil je tudi, da cerkev priporoča in želi take slavnosti, saj je tudi Kristus obiskal ženitovanje v Kani Galilejski in je celo napravil tam prvi čudež.

Po končanem govoru se je izvršil obred jubilejne poroke. Vse obrede je izvršil p. Norbert. Nato je sledila sv. maša, med katero je pel domač pevski zbor, zlasti pa je vso slovesnost povzdignil operni pevec g. Mohorič, ki je nečak zlatoporočenca. Po sv. maši so zapeli zahvalno pesem, ki je tudi cerkveno predpisana za take vrste slovesnosti. Končno sta jubilanta in vsi svatje prejeli še blagoslov sv. Blaža, ki se je ta dan delil. S tem je bila slovesnost v cerkvi zaključena.

To je prvi primer, da sta domača farana obhajala slovesno zlato poroko v novi brezjanski cerkvi. Bog daj. da bi zlatoporočenca v sreči in zadovoljstvu uživala svojo visoko starost in da bi doživela vsaj še biserno poroko. -- Gorenjec 9. 2. 1935

Dobrava pri Kropi. Na Srednji Dobravi smo pokopali v nedeljo ob zelo veliki udeležbi domačega in tujega ljudstva našega cerkovnika Jožefa Koselja, ki je bil daleč naokoli znan in zelo priljubljen zaradi svoje poštenosti, šepavosti, pridnosti ter izredne razumnosti. Užival je splošen ugled. Umrl je po težkem, mučnem trpljenju, previden s tolažili sv. vere. Do zadnjega hipa pri zavesti je pogumno prenašal vse bolečine. Cerkovniško službo je z zgledno vestnostjo, ljubeznijo in natančnostjo izvrševal 45 let vsem župljanom v korist in zadovoljnost. Kot človek je bil zelo priljubljen sosed in miroljuben mejaš. Tudi v javnosti je deloval več čas, posebno na gospodarskem polju. Bil je soustanovitelj, član in odbornik »Hranilnice in posojilnice na Dobravi pri Kropi«, kjer se je zale uspešno udejstvoval. Ravno tako je bil od ustanovitve »Kmečke zadruge« njen član. Zelo rad je bral časnike in knjige, kar se mu je poznalo po njegovi prisebnosti in zabavni šegavosti, tako, da so ljudje zelo radi hodili k njemu v vas. Z ženo Heleno, ki mu je umrla pred tremi leti, sta imela 9 otrok, od katerih je še 8 živih. V družini so se dobro razumeli in vzgojili sta res vzorno družino, na katero sta bila lahko ponosna. Vsi župljani, prijatelji in znanci ga bomo ohranili v trajnem in lepem spominu ter mu želimo mir in pokoj. -- Domoljub 3. 2. 1937

Čebele A. – Ž. in vse pritikline, tudi čebeljnjak ali na drobno proda Šlibar Ivan, Mišače 8 pri Otočah, pošta Podnart. -- Domoljub 9. 3. 1938

Velik shod za razširitev ljubljanske bolnice. V nedeljo, dne 14. t. m. se je v ršil ob 11. uri dopoldne pred Paarom na Jesenicah javni shod, ki ga je sklical jeseniški akcijski odbor za razširitev ljubljanske bolnice. Shod je otvoril predsednik akc. odbora s. Perko Vencelj, ki je oddal zaradi lastnega reierata predsedstvo članu odbora dr. Alešu Stanovniku. Zatem so poročali: okrajni sanitetni referent dr. A. Slivnik iz Radovljice, zastopnik akc. odbora iz Ljubljane dr. J. Vilfan, zdravnik protituberkuloznega dispanzerja na Jesenicah dr. T. Furlan, zastopnika akcijskega odbora z Jesenic g. Tine Zupan in s. V. Perko, zastopnik kmetov Jože Resman iz Srednje Dobrave nad Otočami [...] -- Delavska politika 24. 6. 1936, 4

Jože Mihelič, Dobrava pri Kropi. Že kar lepo število Tvojih pesniških prvencev sem objavil in moram priznati, da se Tvoji ubrano pojoči verzi prijetno bero. Tudi poslano pesem »Pozdrav Jamniku« bi objavil, če ne bi imela nekaj nečistih rim in še več izumetničenih besedi, ki jih slovenski jezik prav nič ne potrebuje. -- Slovenec 23. 4. 1939

Mladinske pesmi. V oceno smo prejeli Mladinske pesmi, ki jih je spesnil in uglasbil Josip Mihelič-Colar. Zvezek vsebuje 9 dvo in troglasnih skladb. Navajamo naslove posameznih pesnitev in skladb: Pastirček, Zima, Mladi pevci, Delavec in ptica, Deček in muren. Sankači, Pomlad, Jutro in Ob mlinu potoček šumi.

Mnogi mladi Jutrovčki že obvladajo kak instrument violino, klavir, tamburico, harmoniko in ali kaj drugega. V zvezku najnovejših slovenskih skladb bodo našli precej vedrega in prijetnega razvedrila. Skladbe so enostavne in jih bodo navežbali lahko tudi najmlajši prijatelji glasbe. Iz zvezka si bodo lahko pomagali tudi v mnogih šolah in društvih za razne šolske in društvene akademije.

Petje je najlepša odlika Slovencev in Jugoslovanov. Pregovor pravi: »Kdor poje, zlo ne misli«. Zato naj bi prepevali pri nas vsepovsod. Petje nas razveseljuje in vedri. Nobenega izleta, sestanka in prireditve bi ne smelo biti brez petja in glasbe. Zaradi preprostega besedila in lahke melodije se bodo posamezne pesmi iz Miheličeve pesmarice Mladinske pesmi naučili za nastop že tudi najmlajši pevci in pevke.

Pesmarico dobite v knjigarni Tiskovne zadruge v Ljubljani (Šelenburgova ulica). Stane samo 10.— din in Vam jo toplo priporočamo. -- Mlado jutro 11. 6. 1939

»Mladinske pesmi«, ki jih je spesnil in uglasbil Josip Mihelič-Colar lahko naročite neposredno pri avtorju, Dobrava pri Kropi na Gorenjskem. Stanejo samo 10 din. -- Mlado Jutro 11. 6. 1939

Jožef Mihelič, Dobrava pri Kropi. — Tvoja pesem »Žena z malim kruhkom«, ki sem jo objavil v velikonočni številki, mi je bila na vso moč všeč. V primeri z drugimi Tvojimi pesmimi je bila skrbno obdelana, motiv pa je bil srečno izbran. Takih pesmi mi še pošlji! -- Slovenec 7. 4. 1940[3]

Ivana Kompoš

Smrt. Kompoš Ivana, roj. Papler, se je rodila 14. nov. 1878 na Spodnji Dobravi, umrla v 58. letu starosti dne 22. julija 1936 v Ratečah na Gorenjskem. Bila je vneta bralka Mohorjevih knjig, skrbna mati in gospodinja. -- Mohorjev koledar, 1938

Iz New Yorka. New York. Dne 26. nov. je v Ridgewoodu umrla Jerica Lisec, roj. Šoberle, doma is Spodnje Dobrave pri Radovljici. Podlegla je raku in zapušča moža in teto, v starem kraju pa dva brata in šest sester. -- Prosveta 2. 12. 1943 (35/235); Ameriška domovina 20. 12. 1943 (46/298))

Smrtna kosa. Brooklyn, N. Y. — Dne 26. nov. je tukaj preminula dobro znana in spoštovana rojakinja Mrs. Jerica Lišac, rojena Šobel, v starosti 46 let. Doma je bila iz Spodnje Dobrave pri Radovljici na Gorenjskem. Pogrebni obredi so se vršili v cerkvi sv. Alojzija, pokopana pa je na pokopališču sv. Trojice. Tukaj zapušča moža Johna in teto Fanny Nakrs, v starem kraju pa mater, dva brata in šest sester. V Ameriki je bivala 23 let, omožena pa je bila 6 let. Naj v miru počiva. — Anton Anslovar. -- Amerikanski Slovenec 3. 12. 1943 (52/159)

V 66. letu je prenehalo biti blago srce našega predobrega moža, očeta, brata, strica, tast, gospoda Filipa Pogačnika, posestnika in gostilničarja na Dobravi pri Podnartu. Pokopan bo na farnem pokopališču na Dobravi. Maša zadušnica se bo brala 26. t. m. ob 8. uri zjutraj v frančiškanski cerkvi. Ohranili ga bomo v trajnem spominu. Dobrava, Ljubljana, Salzburg, Smederevska Palanka, dne 19. januarja 1944. Žalujoči ostali: Alojzija, žena; Tončka, poroč. Balantič, Simon, Magda, Alfonz, Joža, Miloš, otroci; Cecilija, sestra; Anton, brat; Janko Balantič, zet – ter ostalo sorodstvo

Osmrtnica za Filipa Pogačnika, Jutro 21. 1. 1944
Grob Filipa Pogačnika na Dobravi

Kriminal[uredi]

Vlomilci na delu. [...] Nekako istočasno je bilo deležno vlomilskega obiska župnišče na Dobravi pri Podnartu. Nemara so se tatinski bratci zaradi pred kratkim praznovanega sv. Roka nadejali kaj več uspeha, pa so prišli, vlomili, ter napravili župniku g. Roglju, ki ga za časa vloma slučajno ni bilo doma, precej škode. Polastili so se njegove zlate ure in dveh talarjev. Morda je bila za g. župnika sreča, da so rogovilili po župnišču v njegovi odsotnosti, saj so pustili pri vežnih vratih 2 sekiri in britev ... Stikali so tudi za denarjem, ki ga pa ni bilo. -- Slovenski narod 25. 8. 1936

Nevaren vlomilec prijet. Kranj, 24. maja. Ko sta bila danes orožnika, narednik Mesec Peter in kaplar Pranjič Jure, na patroli, sta na Prezrenjah pri Podnartu naletela na neznanega moškega z velikim nahrbtnikom na ramah in citrami pod pazduho. Orožnika sta hotela neznanca legitimirati, ta pa je začel bežati v bližnji gozd. Ko sta se mu orožnika v gozdu približala, je skočil čez 15 metrov visoko skalo in bežal naprej. Končno so ga na polju v Podnartu delavci prijeli. Pri zasliševanju so spoznali v neznancu pobeglega vlomilca Mežeka Vladislava, ki je letos 10. aprila pobegnil iz mariborske kaznilnice, v kateri bi moral odsedeti še dve leti ječe zaradi tatvin. Med begom je odvrgel nahrbtnik in citre. V nahrbtniku je imel nekaj obleke, nekaj spodnjega perila, dva para čevljev in še nekaj drugih stvari. Našli so pri njem tudi okoli 800 din gotovine, par prstanov, dve verižici in tri ure. Malo pred aretacijo sta bili na orožniški postaji javljeni dve tatvini, katere je zagrešil prijeti Mežek nekaj ur pred aretacijo.

Okoli 10. ure dopoldne se je prikradel k hiši št. 16 na Srednji Dobravi, kjer stanuje Marija Dežman, ki je bila ravno odsotna. Njeno odsotnost je vlomilec izkoristil, odklenil vrata ter ukradel Dežmanovi nekaj perila in 300 din gotovine. Vlomilec je šel nato proti Rovtam, katere so oddaljene eno uro in pol in tudi tam oprezoval na ugodno priliko. Ko so se Šolarjevi, po domače Greličevi, po kosilu odpravili na polje, je vlomilec šel v hišo in si začel izbirati primeren plen. Pokradel jim je eno novo moško obleko, dva para čevljev, 664 din gotovine in citre. Vse ukradeno blago so z gotovino vred našli pri aretiranemu Mežeku. Pri zasliševanju je priznal še več drugih vlomov. -- Slovenec 26. 5. 1940

Društva[uredi]

Družabnost[uredi]

Mišačani na Savi: Sedijo: 1 Ivan Bohinjc, 3 Pavla Sitar, stojijo: 2 Anton Pegam, 3 Alojz Sitar, 6 Filip Sitar. Arhiv Rok Gašperšič
Šiviljski krožek pri Ažmanovih okoli 1928. Arhiv Rok Gašperšič
Stane Žagar med dobravskimi dekleti. 2. vrsta: 4 Ivanka Zadnik, 5 Marica Ješe, por. Kokalj, 8 Ana Koselj (Mežnarjeva). V prvi vrsti: 4 Pavla Bergant (Kajžova), 5 in 6 učitelja Milena Bratina in Stane Žagar. Arhiv Rok Gašperšič
Godci na Mišačah; s čelom je Janez Vidic (Pušavc) z Mišač, druga vrsta: 3 mama Julke Avguštin (Šuštarjeva) in Andrej Vovk (Šuštarjev). Arhiv Joška Resmana
Kazen na fantovščini leta 1934. Arhiv Rok Gašperšič
Pirhanje, sekanje pirhov pred Valentinovo gostilno. Zadnji je Filip, sredi je Antonija Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar
Na Vel. ponedeljek na Dobravi pri "Bolantinu". Arhiv Marija Javor. Dirigira Pogačnik (Lencov), prvi sedi Križnar iz Lipnice, zadnji pa Filip Pogačnik z otrokom Jožetom.
Pobotnica ženinu Ivanu Pogačniku za šrango na Mišačah leta 1922. Arhiv Joška Resmana
Dobravska mladina. Arhiv Joško Resman
V Valentinovi gostilni na Srednji Dobravi. S krožnikom je Joža Resman, desno Lovro Pfajfar (Debelak). Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Zgornji Dobravi pri Pozinu, na cesti proti Lipnici.Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Pri Uku. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Zgornji Dobravi pri Uku. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Zg. Dobravi pri Uku. Ženin je Florjan Pretnar (Zdevčev), v nevesto je napravljen Joža Šlibar (Jurjevčev, med vojno ustreljen v Begunjah). Pecarjeva Francka, desno Joža Resman (Bodlaj). S cilindrom je Hugo Mihelič (Črvičev). Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Z ruto je Mihovc. Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Zgornji Dobravi. Desno je Čačova hiša, levo Pozinova. Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Pust 1930. leta na Dobravi. Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Dobravski pust 1930 v Radovljici. Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Arhiv Joško Resman
Dobravski vaščani na prireditvi. Levo ob drevesu je Janko Balantič, tri glave desno od njega Anton Pogačnik iz Podnarta. Arhiv Janke Balantič

Mohorjeva družba[uredi]

Naročniki Mohorjevih knjig na Dobravi. Klavžar Janez, župnik. – 100 naročnikov. -- KMD 1919

V dekaniji Radovljica se župnije, kar se tiče Mohorjanov, takole odlikujejo in v tejle vrsti sledijo: Mošnje in Brezje (štejemo skupaj, ker nimamo podatkov o številu prebivalcev Brezij samih) 107, Leše 100, Sv. Križ n. Jesenicami 103, Kamna gorica 93, Rateče 90, Koprivnik 89, Bohinjska Bela 85, Kropa 84, Ljubno 83, Radovljica (zdaj seveda kot župnija!) 67, Gorje 64, Breznica 60, Dobrava 58, Begunje 57, Kranjska gora 56, Bled 55, Lesce 54, Dovje 50, Boh. Bistrica 45, Koroška Bela 44, Ovsiše 40, (Jesenic, tega velikega industrijskega kraja, letos ni v koledarju.) -- Domoljub 18. 2. 1926

Naročniki Mohorjevih knjig (1920–1926). Dobrava. Klavžar Janez, župnik.

  • 84 naročnikov. / 1920
  • 100 naročnikov. / 1921
  • 100 naročnikov. / 1922
  • 61 naročnikov. / 1923
  • 58 naročnikov. / 1924
  • 52 naročnikov. / 1925
  • 55 naročnikov. / 1926

-- Mohorjev koledar na Prevaljih

Naročniki Mohorjevih knjig na Dobravi. Klavžar Janez, župnik; Šolska knjižnica, Kotnik Ana, Praprotnik, Ažman L., Kralj Ivan, Pepca Rokova, Masunek, Ješe Janez, Krvina Matevž, Štular-Matiček, Kocijanovi, Koselj, Šiular-Erjavček, Šoberl, Jurčkova mama, Pogačnik, Valentinovi, Koničarjevi, Červičevi, Boštjanovčevi, Ješe-Pozina, Cerar, Justin, Smenj Mar., Valjavec Iv., Pfajfarca, Debelakovi, Javor, Papler Franč., Joževi, Petrovčevi, Špančevi, Komarjevi, Mežnar J., Križnar Iv., Špendov Iv., vitez. Pogačnik J., vitez. Pogačnik B., Pfajfar Janez, Avsenek, Debelak Ivana, Pogačnik Frančiška, učiteljica, Organist, Hrvat, Zajčk, Komariček, Aličeva, Jula Boštj., Jurčkova, Pevka, Zamuda P., Lenčevka. -- Mohorjev koledar 1927

Naročniki Mohorjevih knjig (1928–35). Dobrava. Klavžar Janez, župnik.

  • 58 naročnikov. / 1928
  • 60 naročnikov. / 1929
  • 63 naročnikov. / 1930
  • 66 naročnikov. / 1931
  • 70 naročnikov. / 1932
  • 62 naročnikov. / 1933
  • 45 naročnikov. / 1934[4]

-- Mohorjev koledar na Prevaljih (1928) in Celju (1929–34)

Naročniki Mohorjevih knjig na Dobravi. Rogelj Jožef, župnik; Osnovna šola na Dobravi; Pogačnik Franja, učiteljica; Špendov Anton, org.; Koselj Jožef, cerkv.; Bertoncelj Janez, Ješe Jakob, Lotrič Janez, Šolar J., Bertoncelj Angela, Pogačnik Ana, Zupan Ana, Šlibar Milena, cerkveni pevci in pevke; Ješe Marija; Justin Janez, cerkv.; Pfajfar Matevž, Debeljak Valentin, Perne Franc, Kotnik Jožef, Bertoncelj Jernej, Mežnar Jera, Mertelj Marija, Pogačnik Franc, Dežman Marija, Špendov Ivanka, Albinini Anton, Fister Ana, Šlibar Ivan, Pogačnik Filip, Justin Franc, Praprotnik Jakob, Šolar Ana, Paplar Janez, Avsenek Avgust, Valjavec Jožef, Tomazin Franc, Zupan Anton, Vidic Janez, Pfajfar Marija, Pogačnik Marija, Šparovec France, Sitar Peter, Avsenek Janez, Volk Andrej, Udir Viktor, Krvina Matevž, Trije zamudniki. — Imenik umrlih dosmrtnih udov. Naznanjeni so nam tile dosmrtni člani, ki so zaspali v Gospodu ter se priporočajo v molitev. 1008 Klavžar Janez, župnik, Dobrava pri Podnartu -- Koledar Družbe sv. Mohorja 1936 (1936)[5]

Naročniki Mohorjevih knjig (1937–38). Dobrava. Rogelj Jožef, župnik.

  • 51 naročnikov. / 1937
  • 34 naročnikov. / 1938

-- Mohorjev koledar v Celju (1929–34)

Naročniki Mohorjevih knjig (1939–41). Dobrava.

  • Rogelj Jožef, župnik. – 28. Prosvetno društvo 34 naročnikov / 1939
  • Rogelj Jožef, župnik. – 41 naročnikov. / 1940
  • Župnijski urad. – 34 naročnikov. / 1941

-- Mohorjev koledar v Celju (1939–41)[6]

Lovci[uredi]

Lovci pred gostilno na Srednji Dobravi okoli leta 1925. Arhiv Joška Resmana
Josip vitez Pogačnik (desno) z lovskimi gosti in čuvaji, 1. levo stoji čuvaj Franc Resman (Bodlaj) s Srednje Dobrave, 4 Bohinc (Tomažovec). Arhiv Joška Resmana
Državna lovska karta Josipa Resmana s Srednje Dobrave za leto 1920
Orožni list Jožefa Resmana (Bodlaja) 1926. Arhiv Joška Resmana.
Banovinska taksa za posest orožja Jožefa Resmana, 1939 in 1940
Cenitev škode po srnjadi 1940. Arhiv Joška Resmana

Druga društva[uredi]

Občni zbor Kmetske zveze. Na Ovsišah pri Podnartu je bil v nedeljo, 3. avgusta 1919., ustanovni občni zbor podružnice Kmetske zveze za občino Ovsiše. Dr. Josip Lovrenčič je stvarno poročal o delovanju poslancev Vseslovenske ljudske stranke v narodnem predstavništvu v Belgradu. Omenjal je, kako je neumorno delavni minister dr. Korošec uredil prehrano v celi Jugoslaviji v splošno zadovoljnost. Tudi pri agrarni reformi, je rekel, se trudijo poslanci S. L. S. za ureditev v korist potrebnih kmetskih slojev. Pojasnil nam je, da je sol, petrolej, sladkor zato tako drag, ker jih dobivamo Iz tujih dežel ter moramo zanje plačevati visoko carino. Ko je vojno ministrstvo izdalo poziv k orožnim vajam, je zopet naš poslanec Štrcin, posredoval pri omenjenem ministrstvu, naj se za vojake kmetskega stanu ob nujnih poljskih delih, orožne vaje prelože na poznejši čas. Pri tako imenovanem dohodninskem davku so zahtevali naši poslanci, naj se še-le pri letnih dohodkih 10.000 K ali višjih dohodkih predpisuje omenjeni davek, ne pa že od 1600 K letnih dohodkov. Dobili so zagotovilo, da se bo za njih zahteva upoštevala. Možje in fanjte, združeni v podružnici kmetske zveze za občino Ovsiše, kličemo g. dr. Josipu Lovrenčiču za njegovo zanimivo poročilo: »Bog plačaj!«

Nato je bila volitev odbora podružnice Kmetske zveze za občino Ovsiše. Župnija Dobrava je dobila 5 odbornikov, uprav toliko župnija Ovsiše. Za načelnika naše podružnice smo izvolili občespoštovanega posestnika na Mišačah, Petra Sitar, ki zastopa našo občino tudi pri okrajni Kmetski zvezi za radovljiški okraj h kateri spadajo občine Radovljica, Predtrg, Lancovo, Lesce, Breznica, Begunje, Mošnje, Leše, Ljubno ter Ovsiše. Podnačelnik je Janez Vovk, posestnik na Češnjici, tajnik pa Jožef Ocepek, župnik na Ovsišah. Udnino, 1 K za vsako leto, bomo plačevali blagajniku Francu Špendalu, posestniku s Spodnje Dobrave.

Nazadnje so bile soglasno sprejete sledeče resolucije:

  1. Možje in fantje, zbrani na ustanovnem občnem zboru podružnice Kmetske zveze za občino Ovsiše dne 3. avgusta 1919., izrekamo vsem poslancem S. L. S, zlasti načelniku S. L. S., ministru dr. Korošcu, za njegov trud v narodnem predstavništvu najtoplejšo zahvalo ter jim izražamo neomajno zaupanje,
  2. Protestiramo najodločnejše proti temu, da bi se pri preuredbi šolskega pouka s 4. razredom na srednjih šolah prekinilo s krščanskim naukom, katerega potrebujejo naši sinovi in hčere posebno dandanes.
  3. Zahtevamo, da se državni pašniki na gorovju Jelovca razdele med upravičene sloje kmetskega stanu občine Ovsiše.
  4. Zahtevamo, da se zajec prišteva med škodljivce, da ga smemo torej ustreliti vsak čas.
  5. Prosimo poslance S. L. S., naj posredujejo, da se zniža cena vožnje 3. razreda po gorenjski železnici.
  6. Uredništvo »Domoljuba« prosimo, naj prinaša »Domoljub« v vsaki številki, če mogoče, tudi dnevno ceno oglja ter tržno ceno kmetskih pridelkov.
  7. Odklanjamo odločno novo tako Imenovano »kmetijsko stranko«, v kateri so trgovci, gostilničarji ter drugi naši »prijatelji«. Vsak kdor ustanavlja novo stranko, ne kmetih, je naš škodljivec, ker nas boče razcepiti. Ne maramo nobenega novega kmetijskega lista, naše strokovno glasilo je edino »Kmetovalec«, politično pa »Domoljub«.

Podružnica »Kmetske zveze« na Ovsišah šteje že okoli 80 udov, in še vedno se priglašajo novi udje: vsi možje, fantje, žene ter dekleta, ki ste dovršili 21 leto, v »kmetske zveze« za naše pravice. -- Domoljub 14. 8. 1919

Delovanje živinorejskih odborov v radovljiškem okraju. Radovljiški okrajni živinorejski odsek je ustanovil v letu 1923 v sodnem okraju Radovljica enajst plemenskih postaj za mrjasce zboljšane bele domače pasme in sicer v Bodeščah, Lancovem, Spodnji Dobravi pri Podnartu, Podhomu, Grabčah, Zgoši, Bohinjski Bistrici, Kamnjah v Bohinju, Stari Fužini, Bohinjski Srednjivasi in v Mošnjah. Tem plemenskim postajam je dodelil odbor v aprilu 1923 brezplačno po enega plemenskega mrjasca proti zavezi, da ga rejec drži za splojno plemensko porabo do 15. novembra 1924, nakar preide mrjasec v njegovo last. Letos je preskrbel odbor istim in še pet novim postajam zopet brezplačne plemenske mrjasce, katere drže rejci obvezno do 15. novembra 1925. Tedaj se je število stalnih plemenskih postaj v radovljiškem okraju povečalo letos na šestnajst postaj. Ker pa ima odbor vsled letošnje votacije okrajne blagajne večja gmotna sredstva na razpolago, je osigurana za l. 1925/26 okrog 22 takih postaj za mrjasce v radovljiškem sodnem okraju. Da bo ta akcija odločilno vplivala na domačo prašičerejo, ako se vztrajno izvaja skozi večjo dobo let, o tem ne bo nihče dvomil. -- Kmetijski list 25. 6. 1924; Kmetovalec 15. 7. 1924

Mladinska organizacija. V nedeljo se je ršil informativni sestanek »Edinosti« na Dobravi pri Podnartu. Sestanek je prav lepo uspel in se tudi konstituiral odbor, ki bo začasno pripadal »Edinosti« Kranj. Tej najmlajši organizaciji je zasiguran najlepši uspeh. Na sestanku je poročal tudi delegat »Zveze« iz Ljubljane. -- Jutro 15. 4. 1926, 2)

Kmetijska podružnica Dobrava pri Podnartu je zborovala 29. maja t. l. Od 107 udov je bilo 26 navzočih. Načelnik Ješe je poročal o napredku podružnice ter o nabavi in razdelitvi orodja. Računski zaključek izkazuje 4982.50 Din dohodkov in 1359 Din stroškov. Za delegate so bili izvoljeni Jan. Ješe, Matevž Pfajfar in Fr. Štular. Občni zbor je sklenil, da se udeleži jubilejne razstave z raznimi pridelki. -- Kmetovalec 15. 7. 1927

Učiteljsko društvo UJU za radovljiški okraj je zborovalo dne 14. septembra 1927 na osnovni šoli na Jesenicah. Pričetek ob 10.30 uri dopoldne. Predsednik je podal a) poročilo o [...] Soglasno se sprejme predlog tov. Mrovljeta, da plača vsak član, kateri se brez tehtnega opravičila ne udeleži zborovanja, 10 Din društvenega davka. Opravičilo je poslati vedno tri dni pred zborovanjem tov. predsedniku St. Žagarju na Dobravo pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 4. 10. 1927

Učiteljsko društvo UJU za radovljiški okraj je imelo dne 15. oktobra 1928 na osnovni šoli na Jesenicah svoj redni občni zbor. [...] Vršile so se nato volitve. Predsednikom je bil soglasno z vzklikom izvoljen St. Žagar, šolski uprav. na Dobravi pri Kropi, [...] namestnica odborniku učiteljica Milena Bratina, Dobrava pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 6. 9. 1928

Mladinska matica. V dokaz tega našega optimizma naj služijo sledeče številke lanskih naročnikov: Dobrava (Radovljica) – 39 %. -- Učiteljski tovariš 31. 1. 1929

Lepi uspehi Mladinske Matice. Nekoliko statistike naročnikov Mladinske Matice. Zajemljivo je tudi, koliko se je največ doseglo naročnikov v poedinih okrajih, in sicer v odstotkih šolo obiskujočih otrok. Maksimalni uspeh so dosegle posamezne šole v okrajih kakor sledi: … radovljiški – Dobrava 66 %. Maksimalni uspeh torej ni ostal v mestu, ampak se je dosegel na dželi. Dobrava v radovljiškem okraju izkazuje 66 %, torej več kot Ljubljana (52 %) Kamnik (50 %), Novo mesto (49 %) in Maribor (48 %). -- Učiteljski tovariš 13. 6. 1929

»Naš rod.« Šole, ki so dosegle za 1. številko »Našega roda« 50 do 100% naročnikov: Radovljica: Bled 100, Bohinjska Bela 63, Breznica 69, Dobrava pri Kropi 100, Gorje 50, Javorniški Rovt 100, Jesenice, dekliška 54, Kamna gorica 66, Kropa 61, Ljubno 50, Mošnje 64, Radovljica 68, Rateče 57, Zasip 100. -- Učiteljski tovariš 30. 12. 1929

Delovno občestvo kmetsko-nadaljevalnih šol. Kraljevska banska uprava Dravske banovine Ljubljana. Spored: Ob 14. uri: Razgovor o metodi. Vodi g. Žagar Stanko, vodja kmetijsko-nadaljevalne šole Dobrava pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 2. 10. 1930

Najmlajši slovenski pevski zbor tvorijo bratje in sestre sokolske čete Dobrava—Podnart. Preteklo nedeljo smo poročali o njihovem prvem, izvrstno uspelem koncertu. Vztrajni pevci so sinovi in hčere kmetskih in delavskih rodbin iz Podnarta in okolice. V sredini je pevovodja Anton Kobentar iz Radovljice. -- Jutro 31. jul. 1932, 3

Dobravski cerkeveni pevski zbor leta 1930. Sedijo: 1 Hrvatova, 2 Anica Mihelič (Črvičeva), 3 župnik Klavžar, 4 Ana Pogačnik (Jurčkova, por. Resman v Gorico pri Radovljici), 5 Hrvatova; stojijo: 1 Janez Lotrič, 2 Janez Bertoncelj, 3 Anton Špendov, 4 Jakob Ješe (Pozinov), 5 Janez Šolar (Zečkov). Arhiv Rok Gašperšič
Pevski zbor na Dobravi 1931

Sokolski prosvetni dan v Kranju. … Dobrava - Podnart je postavila na oder ženski in moški zbor, 10 in 24 pevk in pevcev. Bili so to zopet domači, podeželski pevci, ki jim gre za njihovo izvajanje vsa čast. Dolinarjev ženski zbor je malo ljubeznivo delo, Marinkovičev moški zbor »Na Adriju« pa je krepka zastavna užigajoča pesem. Obema so bili pevci prav imenitno kos. -- Slovenski narod 24. 3. 1933

Dne 3. decembra 1933 je bilo v dobravski šoli zborovanje za ustanovitev Društva kmečkih fantov in deklet za vso tamkajšnjo okolico. Zborovanje je otvoril župan Janez Ješe. -- Glas 8. 5. 1981 (podlistek Ivke Križnar)

Brezje. „Voda". Katoliško prosvetno društvo na Brezjah je uprizorilo v nedeljo 10. februarja Vombergarjevo veseloigro „Voda". Igrali so člani dramatičnega odseka. Igra je v vsakem pogledu dobro izpadla. Četudi je brezjanski oder za tako veliko komedijo, pri kateri sodeluje 20 igravcev, veliko premajhen, vendar so jo tudi v tehničnem pogledu dobro izvedli. Pripomniti moramo še posebej, da je bila izbira igravcev posrečena. Vsak je imel sebi primerno vlogo, da se je z lahkoto udejstvoval. Priznati pa je treba vsem igravcem skupaj kakor tudi njihovemu vodstvu veliko vztrajnost, da so v kratkem času obvladali tako obširno igro, kateri so kos le večji podeželski odri. Toda v slogi je moč. Le tako naprej! — Kljub temu, da je bilo ta dan vreme skrajno neugodno, je bila dvorana do zadnjega kotička napolnjena. Prišli so k igri tudi iz Dobrave, Mošenj in Leš. Ker je za to igro veliko zanimanje in jih je še veliko, ki bi jo radi videli, je vodstvo sklenilo igro ponoviti na dan sv. Matija, v nedeljo 24. februarja ob pol 3 v samostanski dvorani na Brezjah. -- Gorenjec 23. 2. 1935

Še nekaj statistike. Naročnikov na »Naš rod« so izkazali: Dobrava pri Kropi (43 lani) in (39 letos). -- Učiteljski tovariš 31. 10. 1935

Dobrava pri Kropi. "Prosvetno društvo". Po dolgem času bomo tudi mi prešli iz mrtve točke v gibanje. Kakor večina društev tako je tudi naše zadela ista usoda, da je bilo pod prejšnjim režimom razpušeno. Sedaj ko zopet svobodno dihamo, bomo sklicali v nedeljo dne 26 t. m. po maši ponovni občni zbor pri Debeljaku na Sr. Dobravi. Dolgo, dolgo smo čakali kdaj bodo postavili poklicani možje in fantje društvo zopet na noge. Čudno se nam zdi, da človek, kateri je bil še najbolj poklican ni že prej ustanovil društva.Res je, da nimamo svojega doma in tudi prostora ne, toda bodimo skromni, kakor smo bili. Prej nam je dal Debeljakov oče sobo v svoji hiši za društvene namene, pravtako je še danes na razpolago, zato je bilo puhlo izgovarjanje, da ni prostora za ta namen. Šušlalo se je celo, da mislijo najeti sobo v kateri so rajali Sokoli, v prosvetne namene. Bili smo odločno proti temu, nastalo je veliko vprašanje, če bo sploh mogoče društvo tam ustanoviti, a se nam zdi, da so to morali opustiti. Ker pa ima stari odbor še vedno zaupanje pri ljudeh, je šel preko tega in sklical obč. zbor pri našem zvestem pristašu – Debeljaku.

V nedeljo vsi na obč. zbor, da bomo manifestirali za naše ideje, da bomo zopet zastavili vse svoje moči in še bolje orali ledino! / Prosvetar. -- Gorenjec 25. 1. 1936

Dobrava pri Kropi. Na dopis v zadnji štev. „Gorenjca" daje podpisani sledeče pojasnilo. Res je, da sem podpisani tisti človek, ki je bil najbolj poklican ustanoviti društvo. Hotel sem to tudi storiti, toda le pod pogojem, da člani ne bodo prirejali ali se udeleževali veselic s plesom. Člani bivšega Prosvetnega društva so namreč po razpustu društva večinoma prestopili k Zvezi kmetskih fantov in deklet, kjer so se precej aktivno udejstvovali. Tako so sodelovali tudi pri tekmi koscev v nedeljo dne 14. julija, čeprav je bila v cerkvi s prižnice ožigosana kot nedopustna, ter se udeležili veselice s plesom, ki se je vršila v gozdu in trajala do jutranjih ur. Prvo nagrado pri tekmi koscev je odnesel ravno bivši predsednik Prosvetnega društva g. Sitar Filip. Podpisani sem zato zahteval od bivših članov izjavo, da se javnih plesov ne bodo udeleževali. Dobil sem odgovor, da ples je bil in bo in, če plesa ne dovolim bom pa sam ostal. Obrnil sem se nato na škof. ordinariat, ki je dal naslednjo izjavo: "Če se prosvetno društvo obnovi, naj se plesalci vsi izključijo. Če bi se imelo v prosvetnem društvu plesati, je veliko bolje, da ga ni." Z ozirom na to izjavo sem sklenil obnoviti društvo z zbiranjem takih članov, ki bi se vestno držali društvenih pravil. To pa so bivši člani s protiagitacijo preprečili, ker si zaradi njih nihče ni upal pristopiti k društvu. S tem, da so kar sami sklicali občni zbor, so hoteli podpisanega prisiliti, da jim izroči društveno premoženje. To pa se ne bo zgodilo, ker Prosvetna Zveza take obnovitve nikdar ne bo priznala oziroma društva sprejela v Zvezo. Podpisani pa slej ko prej vstraja pri svojem sklepu in sprejema prijave vseh pošteno mislečih za vstop v novo „Župnijsko prosvetno društvo na Dobravi pri Kropi". Odklanja pa vse plesavce, kakor tudi vse zabavljače, zamerljivce, nergače in podpihovalce, ki v društvo ne spadajo. Tudi se nikdar ne more strinjati, da bi društvo vodila oseba, ki je nikdar ni videti v cerkvi razen kadar mora iti službeno. / Rogelj Jožef, župnik. -- Gorenjec 2. 2. 1936

Dobrava pri Kropi. Prosvetno društvo. V nedeljo dne 1. marca je naše društvo obiskal podpredsednik "Prosvetne zveze" g. dr. Česnik iz Ljubljane. Po 9. sv. maši je imel zanimivo predavanja: „Cerkev in prosveta". Skoro je bila premajhna soba pri Debeljaku, katero so napolnili člani in z vso pozornostjo poslušali predavateljevo izvajanje. V zelo jasnih in jedrnatih besedah je g. predavatelj podal zgodovinski razvoj in vpliv cerkve na gospodarski in kulturni napredek človeštva. Posebno je povdarjal, da je treba mladino pritegniti v krog društva, ker mladina je tista v kateri vre živahnost, – željo po delu za boljšo bodočnost. Dalje nam je povedal naloge in potrebe Prosvetnih društev, da so vedno v skladu s krščanskimi načeli in z željo, da bo naše društvo dobro napredovalo je k ončal dobro uspelo predavanje. Po končanem predavanju se mu je predsednik društva zahvalil za njegovo požrtvovalnost, posebno, kar se je še v tako slabem vremenu potrudil in nam podal smernice našega bodočega dela. Nato je predsednik povdarjal, da je prva naloga in cilj društva: svoj prosvetni dom! O tem se je razvila živahna debata in smo se vsi kakor eden strnili v idejno zamisel, da sčasoma postavimo svoje ognjišče, kar bi bil tudi temelj za pravo društveno delovanje. -- Gorenjec 14. 3. 1936

Dobrava pri Kropi. Prosvetno društvo je uprizorilo igro »Črnošolec« z zelo lepim uspehom. V nedeljo, dne 10. maja bo zopet predstava. Ne zamudite! — Pri društvu smo ustanovili dobrodelni odsek, ki bo po svojih močeh pomagal podpore potrebnim članom. — Med nasprotniki je tudi nekdo, o katerem nismo misliti, da mu je katoliška prosveta trn v peti. Povemo mu, da se bo še kesal, če nas bo pri delu oviral. -- Domoljub 6. 5. 1936

Mladinska matica - Ekspedicija knjig Mladinske matice je večidel že končana. Kakor vsa druga leta, smo razposlali tudi letos knjige deloma po pošti, deloma po železnici. — Pri upraviteljstvu ljudske šole v: Podnart (Šolar Anton — trgovec): Kropa, Ljubno, Ovsiše, Dobrava pri Kropi. -- Učiteljski tovariš 7. 10. 1937

Dobrava pri Otočah-Brezje. Tukajšnja Kraj. kmečka zveza je imela svoj 4. redni občni zbor 29. decembra. Udeležba na njem je bila prav razveseljiva. Pred pričetkom občnega zbora sta cerkvena pevska zbora iz Ovsiš in Dobrave zapela »Kmečko himno«. Pred prehodom na dnevni red se je načelnik spomnil v lepih besedah pokojnega dr. Ant. Korošca. Sledilo je poročilo načelnika o delu Kmečke zveze ter predavanje o umetnih gnojilih. Na občnem zboru se je poleg drugega sklenilo, da naj se vrše redni mesečni članski sestanki. Mladinska kmečka zveza naj se ustanovi še to zimo. V vzajemnem delu in v živi stanovski zavesti se bo izklesala boljša bodočnost kmečkemu stanu. -- Domoljub 15. 1. 1941 (54/3), 12

Gospodarstvo in promet[uredi]

Dobrava pri Podnartu: Gostilna pri "Valentinu" 1925. foto Ivan Kunc, založnik Filip Pogačnik. Arhiv Pirc
Gostilna pri Valentinu, pred njo najbrž gospodar Filip Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar
Gostilna pri Valentinu med drugo svetovno vojno. Filip in Antonija Pogačnik. Arhiv Janke Ulčar
Pri Cjazu in pri Bodlaju, Sr. Dobrava. Arhiv Joško Resman
Cesta čez Srednjo Dobravo, levo se vidi uta pred Valentinovo gostilno. Arhiv Janke Ulčar
Izkaznica za prost prehod Bodlajevih čez most v Otočah 1939. Arhiv Joška Resmana. Po pričevanju Alojza Vidica se je dalo pri mostnini za dva prihraniti, če je eden nesel drugega vsaj do polovice mostu.

Zemljiška zadruga[uredi]

Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Register deležnih pravic Dobrava pri Kropi, 1931. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih
Štatut za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev zemljiške zajednice v Zg. Dobrava pri Kropi. Arhiv Očakovih

Vodovodna zadruga[uredi]

Vpisi v zadružni register. [...]
Sedež: Dobrava pri Kropi.
Dan vpisa: 3. februarja 1941. Besedilo: Vodovodna zadruga na Dobravi pri Kropi, zadruga z omejenim jamstvom.
Zadruga je bila ustanovljena na skupščini dne 8. decembra 1940. za nedoločen čas.

Zadruga ima namen, oskrbovati svoje člane z vodo za gospodinjstvo, gospodarstvo in higieno in vzdrževati v ta namen vodovodne naprave. Poslovni delež znaša din 50.— in se mora vplačati ob pristopu ali v obrokih. Vsak zadružnik jamči z vpisanimi poslovnimi deleži in še z njihovim enkratnim zneskom. Zadruga objavlja svoje priobčitve na razglasni deski v svoji poslovalnici. Vabila na skupščine mora poleg tega objavljati v listu »Narodni gospodar« v Ljubljani. Upravni odbor sestoji iz 6 zadružnikov in se voli za dobo treh let. Vsako leto izstopi tretjina odbornikov. Zadrugo zastopa upravni odbor. Za zadrugo se podpisuje tako, da se pod njeno firmo svojeročno podpišeta po dva člana upravnega odbora ali po en član upravnega odbora in en v to pooblaščeni nameščenec zadruge. Člani upravnega odbora so:
Špendov Anton, posestnik, Spodnja Dobrava 6,
Lotrič Janez, posestnik, Zgornja Dobrava 7,
Sitar Filip, posestnik, Mišače 5.
Resman Jožef, posestnik, Srednja Dobrava 5,
Bertoncelj Jernej, posestnik, Zg. Dobrava 21,
Vidic Janez, posestnik, Srednja Dobrava.
Okrožno kot trg. sodišče v Ljubljani, odd. III., dne 1. februarja 1941. Fi 5/41-3. - Zadr. IV. 92/1. -- Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 12. 2. 1941 (12/13), dLib

Zapisnik Vodovodne zadruge 1. aprila 1941. Arhiv Joško Resman
Vračilo zneskov Vodovodne zadruge na Dobravi 6. aprila 1941. Arhiv Joška Resmana
Vračilo zneskov Vodovodne zadruge na Dobravi 6. aprila 1941. Arhiv Joška Resmana

Podjetja

  • Jožef Mulej, Lipnica pri Kropi (ogljarna)
  • Tulip, Lipnica (tovarna)
  • Jakob Ješe, Zgornja Dobrava (mizar)
  • Filip Pogačnik, Srednja Dobrava (gostilna)

Takoj pod kroparsko Dobravo ima tvrdka M. Pirc iz Krope svojo tvornico za izdelovanje žičnih strojnih žrebljev. Železo dobiva iz Jesenic-Fužin ter razpošilja v zabojih izdelane žreblje po nekdanji Avstriji in po Balkanu i do 2 železniška voza na teden.

Dobrava. Na razpotju kroparsko-kamnogoriškem lomijo v griču »za Dolgo njivo« dolomit ter ga vozijo z vozmi do postaje Podnart-Kropa in dalje po železnici v Medvode in Goričane v papirnice, da izenačujejo teže raznemu pisnemu papirju. Na Gorenji Dobravi izdeluje nekaj delavcev sode iz krajnikov. Okrog Krope so nekdaj kopali železno rudo, ki je je še sedaj dosti — dokaz, ker je vsa okolica obdana z rudarskimi prostosledi. Tudi kobold in banksit se nahaja ondi. Oglejmo si pa sedaj malo bolj natanko kroparsko obrt! -- Josip Korošec: Obrt in trgovina v radovljiškem okraju – Podnart. Zvonček 21/12 (1920).

Tovarna v Lipnici[uredi]

Na tem mestu je bila najprej fužina, imenovana Kredarca, ki jo je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja oče Vinko temeljito prenovil, zgradil jez in s po "grapci" pripeljano vodo že pred vojno pridobival električno energijo za tovarno. Objekt je tik pred drugo svetovno vojno zgradil na novo - več ali manj je tak še danes. Po vojni je bila tovarna nacionalizirana in leta 1960 je oče moral prodati še stanovanje, ki je v tem dvignjenem delu, mama pa je prodala zemljišče desno, kjer je zrasel nov pomožni objekt. Po denacionalizaciji v 90. letih smo staro tovarno prodali nekemu obrtniku, Mehanizmi pa so nov objekt zgradili preko Lipnišce. Jez, »grapca« in HE so bili likvidirani okoli leta 1960.

Poleg šole Staneta Žagarja in »fabrike« je bila v vasi še žaga, do katere je vodila vodna struga in so tudi v vodnem registru. Vodni register je nekje iz leta 1896–1905 in obsega porečje Lipnišce (ne Lipnice) in Kroparice. Z natančnimi nadmorskimi višinami vhoda in izhoda vode po posameznem lastniku. Takrat je bila to najpomembnejša energija. –- Igor Pirc

Leta 1929 se je tovarna imenovala »Tovarna žičnikov Simon Pirc Kropa«.

Cenik železnine tovarne Simona Pirca iz Lipnice pri Kropi
Cenik železnine tovarne Simona Pirca iz Lipnice pri Kropi
Oglas tovarne Pirc iz Lipnice. Gorenjska, letoviška, industrijska, trgovska, obrtna, 1931

Drugo[uredi]

Ljudje so se preživljali večinoma s kmetijstvom. Ivan Križnar (Dobrava in Dobravci, 6–14) navaja za neko obdobje in vključno z Otočami 15 gruntarjev, 10 polgruntarjev, 56 kajžarjev in nedoločeno število gostačev; obrtnikov je bilo med njimi 34. Pri Šlibru na Sr. Dobravi so izdelovali lesene škafe in popravljali sodove, sicer je bilo tudi veliko potujočih trgovcev (jesiharji iz Čičarije, brusači iz Rezije, suha roba iz Ribnice, kramarji (krošnjarji, punklarji). Cigani so občasno taborili v skalnih jamah pod robom dobravske planote. Dobrave so dobile elektriko leta 1927. -- Ivan Križnar: Dobrava in Dobravci

V zadružni register je vpisana na novo […] »Kmetska zadruga okoliša opčine Ovsiše« r. z. z o. z. v Dobravi pri Kropi. -- Jutro 7. 5. 1931 (12/104)

Nova železniška postaja v Otočah. Na gorenjski progi je med Kranjem in Jesenicami prav gotovo v Otočah največ potniškega (prometa). Največji dotok tujcev prihaja na Brezje. Brezje so priljubljene ne le kot največja slovenska Marijina božja pot, temveč tudi radi njihove izredno lepe naravne lege in prirodne lepote, Brezje so tudi prikladno izhodišče za neštete izlete in ture na Dobravo, v Kropo, Kamno gorico, Lipnico, dalje čez Jamnik, znan kot ena najlepših razglednih točk na Gorenjskem, na Jelovico, Ratitovec, v Selško dolino; onstran Save pa v Ljubno, Leše in v tržiško okolico.

Zadnja leta, zlasti, odkar so v rabi nedeljske železniške karte, je tu živahno vrvenje nedeljskih izletnikov, ki opravijo najprej božjepotno pobožnost, potem pa gredo peš v Radovljico in na Bled; ali pa skozi Begunje v Žirovnico. Ti gredo zvečer na postajo Lesce ali v Žirovnico. Številni romarji in izletniki pa si ogledajo bližnjo okolico in se odpeljejo iz Otoč že s prvim popoldanskim vlakom. Postajališče v Otočah je zlasti ob nedeljah in praznikih v poletnih mesecih ves dan v napornem prometu; zlasti ker ni poskrbljeno za zadostno število uslužbencev. Ves promet opravlja navadno ena oseba. Vsako leto se slišijo številne pritožbe romarjev in izletnikov, da postajališče v Otočah nikakor ni primerno za tolikšen tujski promet.

Pa tudi prostor, kjer stoji sedanje postajališče, ni prav nič prikladen za potnike, ker je preveč oddaljen od poti, ki vodi na Brezje in Dobravo. Prav tako so že nešteti potniki izrazili željo, da bi se postajališče Otoče preimenovalo v Otoče-Brezje.

Znano pa je, da železniška uprava sama ne gradi novih kolodvorskih zgradb, marveč jih že zgrajene sprejme v oskrbo. Če je torej potrebno na kaki postaji novo kolodvorsko poslopje, ga morajo postaviti interesentje sami. Slična naloga čaka sedaj tudi interesente otoške postaje. Ali kdo naj to breme prevzame?

Postajališče v Otočah se nahaja na križišču štirih občin: Ovsiše, Kropa, Kamna gorica in Mošnje. Ker postaja služi največ tujskemu prometu (za domačine bi sedanje poslopje zadostovalo), radi tega ne more prevzeti te naloge nobena od imenovanih občin, ki bi s tenj svoje občane preveč obremenila. Na pobudo nekaterih interesentov in prijateljev tujskega prometa na Gorenjskem je to nalogo prevzelo Tujsko-prometno društvo na Brezjah. Društvo samo pa nima sredstev, da bi premestilo in na novo zgradilo postajo v Otočah, ki bi se s tem tudi preimenovala v Otoče-Brezje; nadelo si je le nalogo, da vso stvar organizira in vodi.

Za to zadevo se je predvsem toplo zavzel domačin g. župnik Jernej Hafner. […] Načrte sta izdelala pri žel. direkciji gg. ing. Leskovšek in Osredkar.

Novo poslopje bo stalo na prvotnem mestu nasproti gostilne Markelj, ob železniškem prelazu, kjer pelje ena pot na Dobravo in v Kropo, druga pa proti Brezjam in Ljubnu. V načrtu je enonadstropna zgradba, kakršno vidimo na sliki. v pritličju bosta dva lokala za uradovanje in izdajanje voznih kart, čakalnica in okrepčevalnica. V prvem nadstropju pa bo stanovanje za železniške uslužbence na postaji. Na levo bo še prizidana 20 m dolga lopa za 800 oseb, ali večja poletna čakalnica, kjer se bodo lahko romarji in izletniki okrepčali z jedili, ki so jih prinesli s seboj. Postajališče bo opremljeno tudi z električno razsvetljavo, pitno vodo in primernimi stranišči. Ves prostor okrog poslopja bo lepo izravnan, okrašen z lepimi nasadi, prirejen tako, da bo dostojno služil velikemu potniškemu prometu, dočim smo dosedaj morali hoditi s ceste na postajo po neurejeni, večkrat blatni poljski poti.

Skupni stroški za vsa dela so predvideni na približno 300.000 Din. Mnoga dela bodo seveda opravili vaščani iz Otoč, Ljubna in Brezij s kulukom. Dosedaj so s kulukom navozili že pesek in les, ki so ga v ta namen nekateri darovali. V kratkem bomo pričeli voziti opeko in cement; le denarja še ni, da bi mogli sproti kriti stroške. Tujsko-prometno društvo na Brezjah se je že obrnilo s prošnjami na okoliške občine, na bansko upravo, železniško direkcijo v Ljubljano, Tujsko-prometno zvezo v Ljubljani in nekatere zasebne interesente, ki naj naše delo z izdatnimi denarnimi sredstvi podpro. Če bodo vsi ti vpoštevali naše skupne težnje, bo že to jesen stavba vsaj v surovem stanju dograjena in izročena prometu. -- Slovenec 30. 1. 1937

Radovljica. Tujsko prometno društvo v Radovljici je že pred časom postavilo na ovinku državne ceste, nasproti radovljiškega znamenja, pri odcepitvi poljske poti, katera na koncu polja prehaja v stezo, ki vodi v Globoko in od tam v Mišače in Dobravo napisno tablo »Pot na Brezje in Globoko«. Ker ta tabla, s pogrešnim in zmotnim napisom zavaja marsikaterega tujca, prosimo, da se tabla odstrani ali pa napravi napis dejanskemu stanju odgovarjajoč: »Pot v Globoko, na Mišače in Dobravo«. -- Gorenjec 17. 7. 1937

Češnjica pri Podnartu. Komaj pičle tri kilometre od Podnarta leži naša prijazna vas, pa še do danes nismo dobili k nam elektrike, dasi jo imajo po vseh okoliških vaseh in še celo »hribovci« se lahko z njo pobahajo, saj z Jamniku tako lepo sveti, da se vidi po vsej Gorenjski. […] Mislili smo, da jo bomo dobili z Ovsiš, od koder bi bilo najbližje, a strokovnjaki pravijo, da bi morali graditi nov transformator, ki bi bil seveda kljub zboljšanemu gospodarskemu položaju le predrag. Zalo jo bomo pa dobili preko Lipnice z Dobrave. Količki so že zabiti in upajmo, da bodo kmalu na njih mestu stali električni drogovi in da bomo prihodnje leto že mlatili z motorji. -- Gorenjec 13. 11. 1937

Leta 1936 je bila na pobudo g. Jerneja Hafnerja, sedaj župnika v Moravčah, sklicana v Otočah anketa za gradnjo novega postajnega poslopja. Te ankete se je udeležil rektor svetišča na Brezjah, župnik g. Hafner, zastopniki ljubljanske žel. direkcije, »Tujsko-prometno društvo Brezje« ter županu občin Brezje in Dobrava. Ker žel. direkcija gradnje ni hotela prevzeti, se je obvezalo „Tujsko-prometno društvo na Brezjah", da bo nabralo potrebne prispevke, žel. direkcijo pa prosilo, naj napravi potrebne načrte. […] Sedaj urejajo park okoli postaje, ki bo zelo ličen. Na jugovzhodni strani postaje bo na primernem podstavku stal visok steber, na njem pa kip Marije Pomagaj na Brezjah, da se bodo številni romarji, ki prihajajo na Brezje, spomnili, da se bližajo svetemu kraju. Ves prostor bo posajen in bo nudil romarjem v vročih dnevih hladno senco, pa tudi za klopi je poskrbljeno. Največ zaslug pri ureditvi tega parka imajo g. dr. P. Roman Tominec, dr. P: Hadrijan Kokolj, župana občin Brezje in Dobrava, g. Marčun Ivan in g. Špendov Ivan [morali bi pisati Anton – op. p.] ter predsednik TPD g. Grašič Ignac in še mnogo tihih delavcev in dobrotnikov. -- Gorenjec 10. 8. 1940

Blagoslovitev nove postaje. Z majhno zamudo, ki ob takih prilikah skoro ne more izostati je privozil na novo postajo »Otoče—Brezje« jutranji vlak, ki je pripeljal poleg neštevilnih romarjev tudi zastopnike ravnateljstva državnih železnic v Ljubljani. Na prelepo okrašeni novi postaji Otoče—Brezje so izstopili med drugimi prevzvišeni gospod knezoškof dr. Gregorij Rožman, ravnatelj državnih železnic v Ljubljani gosp. inž. Rudolf Kavčič, načelnik prometno-komercial-nega oddelka g. Franjo Podbregar, inž. Dimitrij Bartenijev, šef sekcije za vzdrževanje proge (Jesenice), in bivši poslanec g. Pavel Vlašič.

Na lepo okrašeni postaji so pričakovale prvega vlaka, ki je obstal na tej postaji, šolske deklice in dečki ter številno občinstvo. Ljubka deklica je z lepimi besedami pozdravila g. knezoškofa dr. Gregorija Rožmana, bana dravske banovine g. dr. Marka Natlačena, ki se je tudi osebno udeležil slovesnosti in g. ravnatelja inž. Rudolfa Kavčiča. Vsem trem je izročila lepe šopke. Nato je pozdravil navzoče visoke dostojanstvenike župan občine Ovšiše, v katero spada postaja postaja Otoče—Brezje, gospod Anton Špendov, ki se je zahvalil vsem, ki so pripomogli, da je bila zgrajena nova postaja, kakršne v vsej Sloveniji ne najdemo. Za g. županom je pozdravil goste rektor brezjanske cerkve g. dr. p. Hadrijan Kokol), za njim pa je izpregovoril direktor državnih železnic v Ljubljani g. inž. Rudolf Kavčič, ki je podal historiat gradnje nove železniške postaje, se zahvalil vsem činiteljem, ki so pripomogli, da se je to nujno delo izvršilo in prosil g. knezoškofa, da blagoslovi novo postajo.

G. knezškof dr. Rožman je nato ob asistenci gg. brezjanskega gvardijana dr. p. Hadrijana, p. dr. Romana Tominca, župnika z Dobrave g. Kokla in škof. tajnika g. Prešerna blagoslovil novo postajo in še posebej kip Matere božje, delo mojstra Kalina, o katerem bo še posebej govora v časopisju. Po opravljenih blagoslovitvenih slovesnostih so se vsi odpeljali oziroma odšli peš do romarske cerkve na Brezjah.

Na Brezjah je pred cerkvijo pozdravil g. knezoškofa dr. Rožmana in g. bana dr. Natlačena predsednik Zveze bojevnikov g. Mirko Ratej ob navzočnosti podpredsednika Zveze bojevnikov bivšega poslanca Theuerschuha in odbornika g. Pirca Jožeta in Rudolfa Wagnerja. -- Slovenski dom 19. 8. 1940 (5/188)

Ličkanje koruze na Dobravi pred Valetinovo hišo 26. 9. 1930. Foto Janko Balantič. Arhiv Janke B. Ulčar
Žanjice ajde na Dobravi 1939: Ivana Špendov (Bendeljnova), Marija Papler (Petrovčeva), Marjana Špendov (Bendeljnova), Franca Papler (Petrovčeva). Arhiv Mirko Špendov
Gozdarji na Jelovici. S košem je Pošavc z Mišač. Arhiv Joška Resmana
Račun mizarja Ješeta za dela v otroškem vrtcu v Mošnjah iz leta 1943. Arhiv Roka Gašperšiča
Vejalnica na Dobravi. Sredi so starši Janka Balantiča Janez in Marjana, med njima mogoče Črvičeva?, desno z otrokom Čačkova, z brki Lenc. Arhiv Janke Ulčar
? Arhiv Janke Balantič

Opombe[uredi]

  1. Jezdeci so tudi od drugod, saj so imele konje na Dobravi samo tri kmetije.
  2. V spričevalu Antonije Šolar 31. 1. 1941 je podpisana "razredna uč." Pia Gostičeva, ki je v dokumentih ni zaslediti.
  3. Miheličeve pesmi so na Wikiviru.
  4. Za leto 1935 ni podatka.
  5. To je zadnji Mohorjev koledar, ki ima objavljen imenski seznam naročnikov.
  6. Mohorjev koledar v Ljubljani (1942–45) nima podatkov o naročnikih v Dekaniji Radovljica.